KATEKIZEM ali keršanski katoliški nauk. Spisal *. v za spodnje gimnazije in nižje realke in sploh za odrašeno mladost i, Apton Lesar, duhoven ljubljanske škofije in katehet c. k. realke v Ljubljani. S poterjenjem visokooast. ljubljanskega škofijstva. Založba Henrik Ni čin n n-a, biikvovcza na starem tergu, liiš. št. 107. - • .» Vvod. 41 ri vprašanja so nar tehtniši za človeka; sleherni, ki k pameti pride, poprašuje: 1. Od kod sem? 2. Čemu sem na svetu? 3. Kako zamorem doseči svoj namen?. Tem poglavitnim vprašanjem verli veliko družili iz svoje lastne pameti ne moremo najti pravega od¬ govora, in vender nam je ta odgovor tako potreben, da ne moremo doseči svojega namena in konca, če ga ne vemo. Prevažni pravi odgovor nam more dati le Bog, ki nas je vstvaril in nam odkazal poslednji namen; in Bog nam je tudi dal odgovor. Tega nas prepričajo svete zročila, ki so se nam čiste in neskaljene ohranile od pervih naših staršev skoz vse veke do današnjega dhe. Ohranile so se nam te zročila ali le ustmeno ali tudi pismeno, une imenujemo ustno zr očilo, te pa sveto pismo. Te zročila nam pripovedujejo, da je Bog s per- vimi našimi starši govoril, jim povedal, da jih je On vstvaril, čemu jih je vstvaril in kako zamorejo doseči večno zveličanje; in da ga dosežejo, jim je dal tudi svojo gnado. Dalje nam zročila pripovedujejo, da sta bila perva človeka nepokorna svojemu Bogu, nezvesta svoji obljubi; pa da ju Bog ni zavergel, temveč da 1 * 4 je sklenil, ji rešiti. Treba je bilo torej novega pod- učenja, novih gnad, daje bilo mogoče, zopet doseči večno zveličanje po novem potu odrešenja. Iz začetka je Bog ljudi sam učil, potem pa po svetili možeh, svojih poslancih, ki jim pravimo očaki in preroki; poslednjič pošlje svojega edinorojenega Sina, da nam je prinesel popolno podučenje, vse potrebne gnade nam zaslužil in za to poskerbel, da bo mogoče vsem ljudem vseh krajev in vseh časov doseči svoj večni namen in konec. Vse te podučenja v resnicah božjih in milostih, ki so nam v zveličanje potrebne, razodenje božje imenujemo. Razodenje božje celo in nepokvarjeno varuje in oznanuje naša mati katoliška cerkev, kteri ga je Je¬ zus zročil ter jo postavil nam učenico z višjimi pa¬ stirji in z vidnim poglavarjem, svojim namestnikom, ki jih vse skupaj posebna pomoč božja varuje vsake zmote. Razodenje božje delimo: 1. v pervotno ali izvirno, ki ga je Bog sam oznanoval; 2. v očak o v s k o, ki smo ga prejeli po očakih; 3. v Mojzesovo, ki ga je Bog dajal po Mojzesu; 4. v preroško, ki so ga prejemali in oznanovali preroki; 5. v mesijevo, ki smo ga prejeli po mesiju našem, Jezusu Kristusu, po kterem mu pravimo tudi ker- šansko razodenje. I. Pmotiio ali ižvifvo ffamkaje lieije. Bog sam je pervim našim staršem razodel, da je On vse vstvaril, torej tudi človeka (»■ Mnj*. t.); in 5 tako je pervemu vprašanju: „od kod sem?" — odgovoril. Sveto pismo nam pripoveduje, daje Bog teld pervega človeka, Adam-a, iz ila zemlje naredil in mu vdihnil neumerljivega duliA; in bil je vstvarjen človek po božji podobi (<■ m°j.. 2 , 7 .). — Drugo človeško telo je vstvaril iz Adamovega rebra ter mu vdihnil neumerljivo dušo; imenoval je druzega človeka: Eva. 1. Mojz. 2, 22. Povedal jima je Bog tudi, čemu ji je vstva¬ ril; zato namreč, da bi bila vekomej srečna in zve¬ ličana, in s tem je odgovor dal druzcmu-poglavit¬ nemu vprašanju. Poslednjič jima še razodene, kako zamoreta do¬ seči svoj namen in konec, t. j. večno zveličanje; namreč s tem, da sta njemu zvesta in pokorna. Torej jima d& že v raji zapoved: „Od vsega drevja po vertu jej, od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej; zakaj kteri dan koli od njega ješ, boš 'mogel umreti.“ — 1. Mojz. 2, 16. 17. Bog je dal torej zapoved in obljubil za njeno spolnovanje večno zveličanje; — človek pa je obljubil zvesto deržati se zapovedi ter jo na tanko spolnovati. Bila je tedej sklenjena zaveza med Bogom in člo¬ vekom. Bog ni le vstvaril človeka za večno zveličanje, On je človeka že takšnega vstvaril, da je tudi za- mogel zveličanje doseči; vstvaril ga je v stanu po¬ svečujoče gnade, dal mu je dušne in telesne zmnož- nosti, dal mu je pamet, um in prosto voljo. Lahka je bila ta božja zapoved, vender pa sta jo prelomila perva človeka; zapeljal ji je hudobni duh, ki se je, poln sovraštva do Boga in Človeku 6 zavolj sreče nevošljiv, jima približal v kačji podobi ter ji spuntal zoper Bogd in njegovo zapoved. — 1. Mojz. 3, 1. i, d. Z nepokoršino sta zapoved prelomila, in tako storila pervi greh, ki je imel strašno žalostne na¬ sledke ne le za perva prelomivca, ampak tudi zaves človeški rod. Nar perva in nar strašniši kazen je bila dušna smert, ker je bila raztergana zaveza med Bogom in človekom. Z dušno smer tj o sta zgubila Adam in Eva eeznaturne gnade, ljubezen in prijaznost božjo, posvečujočo gnado, pervotno svetost in pravičnost; podoba božja je oslabela, um in pamet sta otemnela, hude nagnjenja so se jima zbudile, volja je postala nagnjena k hudemu. Pa tudi časna (telesna) smert je nastopila, t. j. telo je postalo ume rjo če, boleznim in vsakoršnim težavam podverženo. Toda ne le pervim* staršem je ta greh prinesel žalostne nasledke, ampak vsem njihovim naslednikom in še celo tudi vsi naturi. Zemlji naši je bila odvzeta pervotna popolnost in rodovitnost, živalstvo človeku ni bilo več tako po¬ korno, kakor pred grehom. Dušna smert in telesna umerjočnost z vsemi ža¬ lostnimi nasledki se je razširila nad vse ljudi; tega nas uči sv. pismo: „Kakor je po enem človeku greh na svet prišel,in po grehu smert, tako je smert prišla nad vse ljudi, ker so vsi v njem grešili.** — s > n - Kar sv. pismo pripoveduje, tudi skušnja vseh stoletij spriouje. „Kteri dan koli od njega ješ, boš mogel 7 umreti/' je pervima človekoma rekel Gospod. — Človek je, in dušna smert precej nastopi; pa tudi po telesu bi bil mogel človek precej umreti, ako bi ga ne bil Bog zavolj zasluženja prihodnjega odreše¬ nika pri življenji ohranil. Sklep božji — odrešiti človeški rod, koj po grehu storjen, se ne spelje koj po pregrešenji; vender ga Bog človeku precej naznani ter mu obljubi Reše¬ ni k a, in to obljubo svojo sčasoma vedno na tanč- neje ponavlja. Perva obljuba, človeški rod rešiti, je bila dana v skrivnostnih besedah, ki jih je Bog govoril kači v kazen, rekoč: „Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženb, in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ona ti bo glavo sterla, in ti boš nje peto zalezovala. — »• mo,., .j, 15 . (Žena je Marija, prečista devica, ktera je po svojem Sinu sterla moč in oblast hudičevo). Med tem Bog ne jenja po očetovo skerbeti za človeka; dodelil mu je gnado, spoznati svoje pre- grešenje, in gnado spokorjenja; podučil gaje, kaj ima zdaj storiti, ako še hoče svoje zveličanje do¬ seči; — ^naznanil mu je, kako naj njega časti; — vs.tanovil je Bog daritve in ponovil zavezo s člove¬ kom: — vse to pa le zavoljo obljubljenega Rešenika.. — Verovati v edino pravega Bogd, njemu pokoren biti in upati obljubljenega mesija, je bilo zdaj treba človeku; in ako je to storil , bilo mu je mogoče, po r - trebnih gnad zadobiti in z njih pomočjo zopet doseči svoj namen in konec — večno zveličanje. Bog hoče in človeški rod se množiti jame; dana sta bila Adamu in Evi dva sina: Kajn in Abelj. —- i. Moj*. 4. 8 Tudi ona Gospodu darujeta: pohlevni in blago- serčni Abelj, nar boljši jagnje iz svoje čede v predpodobo unega nedolžnega jagnjeta, po kterem je imel rešen biti ves Človeški rod; — Kajn, ki mu je bil obraz togote in nevošljivosti upadel, pa zemeljskih sadov daruje. Abeljnovo daritev, iz či¬ stega namena in svete ljubezni darovano, Bog bla¬ govoljno sprejme, Kajnove pa ne, ker je ni daroval iz čistega namena in ljubezni do BogA. —- Pri te pri¬ ložnosti se prikaže žalostni nasledek izvirnega greha — hudobno nagnjenje. Viditi, da je Abeljnov dar Bogu prijeten, gerda nevošljivost Kajnovo serce tako pre¬ vzame, da umori svojega nedolžnega brata Abeljna in Gospodu reče: „P reve lika je pregreha moja, da bi zaslužil odpušenje“ (». m.j«, uo. Obupal je nad božjo milostjo. Namesto Abeljna Bog pervirn staršem sina Set-a d A, ki je bil v čednosti in pobožnosti enak Abeljnu. Setovi otroci očeta posnemajo, Bogu zvesto slu¬ žijo in le po tem, kar je božjega, hrepene; sv. pismo jih torej imenuje otroke (sinove) božje. — i. Moj*. e, 2 . Kajnovi otroci so tudi svojemu očetu podobni, torej le po tem poprašujejo in hrepene, kSt- je po¬ svetnega; sv. pismo jih odtod imenuje človeške o troke. Moj«, s, 2 . Tako je bilo; ko so pa sinovi božji jeli hčere človeške jemati za žene, so se tudi oni pohujšali; in po njih se je spačil ves človeški rod, splošna spače¬ nost nastopi. ‘ Moj«. e ,», i. *. Le No e s svojo družino Bogu zvest ostane, (i. Moj*. 6,8.). Bog sklene, potopiti spačeni človeški rod, ako se ne poboljša. Noetu svoj sklep razodene s po¬ veljem, ga oznanovati vsemu rodu celih sto in dvajset 9 let; med tem pa delati barko v rešenje tistim, ki so ostali Bogu zvesti. Posvetnjaki so Noeta poslušali in gledali ga delati barko; poboljšali pa se niso nič, — torej se ima spolniti božje žuganje. Na božje povelje Noe s svojo ženo, in njegovi sinovi Sem, Kam in Jafet s svojimi ženami v barko stopijo ter od vsake živali, ki v vodi ne živi, po dvojo seboj vzamejo; Gospod sam za njimi od zunaj zapre barko. m«j». j. Tedaj se zatornicc neba odprejo, vsi studenci velikega brezna pridero in dež na zemljo lije štirde- set dni in štirdeset noči. Vode so se narašale in so vzdignile barko od tiil na kviško, napolnile so vse po verhu zemlje; barka je plavala po vodah, vode čedalje veči prihajajo in vse visoke gore pod vsem nebom pokrivajo, še clo petnajst komolcov čez nje stopijo. — So bile pa tudi pokončane vse stvari, ki so se gibale na zemlji: ptice, živina, zverina in vsa laznina in vsi ljudje; vse, kar diha in živi na zemlji, je pomerlo in tudi zemeljsko poveršje se je spreme¬ nilo. — Le sam Noe ostane in kteri so bili v barki z njim. Noe, drugi oče človeškega rodu, za rešitev Bogu daritev v zalivalo daruje (i. m»ji. s, 20.); Bog jo blago¬ voljno sprejme, Noetu novih milost skaže, in z njim in v njem tudi z njegovim zarodom zavezo, ki jo je bil po Adamu z vsem človeškim rodom sklenil, ponovi z obljubo, nič več ne potopiti človeškega rodil. V znamnje obljubo se mavrica prikaže. — >. Moj*. 9, 11. Noetovi sinovi Sem, Kam in Jafet so bili torej namenjeni, obljuditi zemljo in ohraniti vero v edino pravega Boga in upanje v obljubljenega mesija. 10 Ali, že pri Kamu se hudo (greh) zopet prikaže in ves njegov rod tako prekvasi, da se kmali po- zgubi češenje in vera v edino pravega Boga pri njem, gotovo vsled prekletstva očetovega, ki ga je Noe iz¬ rekel nadKamom, rekoč: „Prcklet bodi Kan a a n, (Kamov sin), suženj bodi sužnjih svojih bra- t O V.“ 1. Moj*. 0 , 25. Seinovi in Jafetovi rodovi so se dalje v pravi veri ohranili; toda sčasoma se je tudi njih poprijela Kamova .hudobija. Zapustili so tudi oni Roga, živega svojega sred- nika, in so si iskali drugega krivega središa ter jeli s Kamovci zidati Babilonski stolp (stolp zmeš¬ njave). (»• Moj, n.). Toda Bog jim hudo početje zmeša; zmeša jim jezik in enako govorjenje (bil je namreč dosihmal le en jezik in enako govorjenje); postalo je iz njih več različnih narodov, in po narodih so se razdelili po različnih krajih in deželah, n M»j*. n, 9 Semovci v Azii ostanejo, Kamovci se veČi del v Afriko preselijo in Jafetovci v Evropo. To je ob kratkem, kar beremo v pervotnem ali izvirnem razodenji božjem; naslednje pa nam pri¬ poveduje II. Ko so se bili ljudje razšli po množili deželah, so sčasoma vedno bolj in bolj pozabili edino pravega Bogk, v čedalje več pregreh so se pogreznili in po¬ slednjič popolnoma zabredli v malikovanje. Semovci so nar dalje častili in molili pravega Boga; ko so ga tudi oni bili zapustili, si Bog iz ma- likovavcov odbere enega možd, da se po njem ohrani 11 prava vera do mesijevega prihoda ter si ga izvoli očeta pravovernega ljudstva, izvoljenega ljudstva bož¬ jega. Ta mož je bil Abram. * m»j«. u. Abrama je Bog mnogoverstno poskušal in ga pripravljal za visoki poklic. On mu zapovč, zapustiti svojo domovino in na ptuje podati se. Abram se po¬ kornega skaže, zapusti s svojim stričnikom Lot-om domovino in prideta v Betel. Zavolj prepiranja med svojimi hlapci se ločita 0 - M 0 j». 13, s.)j Lot se podi v kraje ob Jordanu, kjer ste stale mesti Sodoma in G omora; Abramovo stanovališe pa ostane Betel. — Lota je nesreča zadela, da so ga sovražniki s So- domci in Gomorci vjeli in odpeljali <;»• m«j». 1 », «.j. Abram to zvediti, hiti na pomoč, sovražnike odžene ter svo¬ jega stričnika reši. Domu grede mu na proti pride Melkisedek, duhoven Boga nar Višega, ki prinese kruha in vina Abramovim hlapcom v pokrepČanjc. Abram verjetno nič ne povžije, preden ne daruje za¬ hvalne daritve Gospodu o m»j<. 11, is. , <>.). Ta daritev j e pač očitna p red podoba edino prave daritve, ki jo je postavil Odrešenik pod podobama kruha in vina; Melkisedek pak je predpod^oba Odreše- nikova. * Bog hoče Abrama čedalje pripravnišega storiti za njegov poklic; kmali ga torej obiskuje s terplje- njem, kmali ga poskuša (veli mu, darovati ljubega sinu Izaka); zdaj mu plačila deli, zdaj mu obljube dela. V plačilo za njegovo terdno zvestobo v veri mu Bog mnogo važnega obljubi. 1. Moja. 15, 1'. Zmed vsih nar imenitniši obljubi ste naslednje: L B o g mu oblj ubi sina in po n j e m zarod, ki se bo pomnožil kakor zvezde na nebu in 12 kakor pesek ob bregu morja in dobil v last obljubljeno deželo Kanaan. 1 . m«j>. 22, a. 2 . Bog mu obljubi, da bo iz njegovega zaroda prišel obljubljeni Rešenik svetd rekoč: „Oblago- darjeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi zemlje, ker si bil pokoren moji besedi." Jt. Moja. 22, 18. S tema obljubama Bog z Abramom zopet ponovi zavezo in v njeno znamnjo in poterjenje zapove obrezovanje ter mu ime Abram spremeni v ime Abraham (oče množice). »■ m„j«. n , *. Kdaj se ima vse to zgoditi, mu ne pove; na¬ slednje razodenje nam to pripoveduje. Perva obljuba se kmali spolni, Sara mu porodi sina Izaka (i. Moj«, n.). Za Abrahama zdaj pride čas terde poskušnje. Bog mu veli, svojega sina Izaka darovati v žgavni dar. Abraham je pokoren, vzame Izaka, ga pelje na gor6; tu altar postavi, nanj derva zloži, zveže Izaka, ga na altar verh germade položi, roko stegne, ter za meč prime, da bi zaklal svojega sina c- 22,1-10.). Izak pa voljno derva verh gore nese, se kar nič ne brani, dd se mu zvezati ter polo¬ žiti verh germade, v voljo svojega očeta vdan smerti pričakuje svoje življenje darovaje Bogu v žgavni dar. — Pač lepi pre'dpodobi sta Abraham in Izak; Abra¬ ham predpodoba nebeškega Očeta, Izak pa predpo- doba edinorojenega Sinu božjega, našega odrešenika. S to polcoršino si Abraham novih gnad pri Bogu pridobi; Bog mu zavezo slovesno ponovi, mu vnovič obljubi, da bo iz njegovega zaroda prišel odrešenik svetd ter mu oboje poterdi s prisego. *. 22, is. Obljube božje se čedalje bolj razvijajo. Izak dva sina dobi: Ezava in Jakopa. Izak blagoslov in 13 obljube božje Jakopu zroči, kteremu Bog' da 12 si¬ nov, ki so imeli biti očaki ravno toliko rod6v. Šopa: Ruben, Simeon, Levi, Juda, Dan, Neftali, Gad, Aser, Izahar, Zabulon, Jožef, Benja¬ min. Iz teh izide izvoljeno ljudstvo božje, ki ga tudi izraelsko imenujemo po očaku Jakopu, kteremu je bil Bog Se ime Izrael priložil. 1 .Moj., sa, is. Med dvanajsterimi rodovi je nar imenitniši rod Juda, ker je očak Jakop Judu izročil blagoslov in obljubo, da iz njega pride zveličar sveta, rekoč: „Kraljeva palica ne bo odvzeta od Juda, in vojvoda ne bo od njegovega ledja, dokler ne pride tisti, ki ima biti poslan, in Njega čakajo narodi/* ».m.j«. m, »o. tu. Po Jožefu, kteri je s svojim življenjem predpo- doba Odrešenikova, so Abrahamovi mlajši prišli v Egipt, kjer so se namnožili v številno ljudstvo, i m., j«, v). To ljudstvo je bilo namenjeno, prejemati od Boga vse daljne razodenja ter hraniti zveličanske zaklade vsem narodom. Bilo ga pa je treba v ta namen pri¬ pravnega storiti; torej je Bog prevzel, zlasti s tem ljudstvom pečati se, voditi in gojiti ga, zdaj s silo, zdaj z nadlogami, zdaj s plačilom, zdaj s kaznijo. Po Jožefovi smerti o- Moj«, so.) se vsled obljube Izraelovi otroci množe, kakor zvezde na nebu; ali ravno to je bilo, česar so se Egipčani bali. Kralj, ki je bil pozabil dobrot, ktere so po Jožefu došle Egiptu, jame zatirati izvoljeno ljudstvo božje. Ali — ko je bila stiska nar hujši, pomoč od Boga pride. 14 Gospod Mojzesa pokliče s poveljem, naj gre svoje ljudstvo rešit iz terde sužnosti in naj ga pelje iz Egipta v deželo, ki je bila obljubljena Abrahamu. 2 . Moja. 3. Mojzes gre k Faraonu in mu naznani božjo voljo; Faraon se ustavlja in ne spusti ljudstva, temuč ga še hujše stiska o Moj« s.) ; ker noče spo¬ znati, da je kdo višji od njega. Mojzes Faraonu moč tega pokaže, ki ga je poslal, ter deset čudežev stori, ki so bili napovedane hude šibe za ves Egipt. Fa¬ raon obeta spustiti ljudstvo; ko nadloga neha, se Faraonu zopet serce zakerkne in ljudstva ne spusti. — Ko pa nastopi deseta šiba in poslednja, t. j. ko je bilo umerlo v eni noči vse pervorojenstvo egip¬ čansko, Faraon Mojzesa pokliče ter mu reče: „Vzdig- nite se in pojdite zmed mojega ljudstva vi¬ dva in izraelovi otroci. Idite in darujte G0Sp0du.“ 2. Moj«. 12,31. Izraelcov nihče ni bil umeri tisto noč, ker so bili na povelje božje v vsaki hiši zaklali jagnje, z njegovo kervjo pokropili duri; njegovo meso pa snedli; in tako je Gospod memo šel. *) 2- Moj«. 12, n. To jagnje je podoba pravega velikonočnega jagnjeta, po kterem je ves človeški rod večne smerti rešen, podoba Jezusa Kristusa. Izraelci odidejo. Bog sam jih po stranski poti *) Zavolj 111 eni oho d a memo hiš, v kterih so jagnje jedli, sc je to jagnje imenovalo „tncmohod“ „pasa-jagnjc“ = jagnje mcmohoda. V hebrejskem: „pasah,“ v kaldejskem: „p a s h nv greškem pa latinskem : „pasha.“ V sloven¬ skem ga imenujemo: „v el ikon o eno jagnje , 11 ker so ga izraelci jedli tisto veliko noč, ko je Gospod moril pervo¬ rojenstvo po Egiptu. 15 pelje skoz pušavo v obljubljeno deželo; po dnevu jih vodi v oblačnem, po noči pa v ognjenem stebru. Ali Faraon se jame kesati svojega dovoljenja; iznenada za izraelci z vso svojo vojsko plane ter jih dojde pri rudečem morji. Mojzes po morji s pa- lico udari, in glej, morje se razdeli in izraelci kakor po suhem skozinj gredo. Faraon jo tudi za njimi udari, že je sredi morja; — ali glej, Mojzes zopetna morje udari, in Faraona in vso njegovo vojsko za- gernejo valovi. Žalostno vse pogine v morji. Izraelci Gospodu hvalno pesem zapojč, rekoč: „Pojmo Gospodu; zakaj slavno seje poveličal, ko¬ nj a in jezdica je v morje vergel.“ * m.j.. 15,1. Toda tudi zdaj je bilo še treba čudovite vodbe. Ne precej, še le čez 40 let so imeli izraelci posesti obljubljeno deželo. — Zdaj z blagoslovom, zdaj s kaznimi jih Gospod vodi po pušavi, kakor so si bili zaslužili. Blagoslovil jih je Gospod s čudeži, med kterimi ste nar znamenitniši mana (2. M«j«. 16,1+.), pred- podoba pravega nebeškega kruha, in voda iz terde skale o Moj«. 17, g . '1. Moj*. 20, 11.), predpodoba duhovne pi¬ jače, nebeške gnade sv. Duha. Med kaznimi štejemo marsikaj nadlog, ki jih jim je bilo terpeti, zlasti strupene kače, ki so umorile, kogar koli so pičile. Kadar je ljudstvo spo¬ znalo svoje pregrešenje, ter se ga resnično skesalo, mu Bog kazen odvzame. Zoper strupene kače Bog Mojzesu povelje di, postaviti bronasto kačo na kol, da se pika ozdravi, kdor jo pogleda, c 1 *. “«i*. 21,9.). Pogled v kačo je bil tedej prav za prav spokoren pogled v prihodnjega Odrešenika, ki s telesom vred tudi dušo ozdravi; kača na lesu povzdignjena 16 je bila torej podoba Odrešenika na lesu križa, kakor Kristus sam naznanja. J*«. *, Med vsem je v pušavi .nar važniši in nar bolj spomina vredna p o stavo daj a na Sinajski gori (2. Moj*. 20, 2-ia.) i n poglavitni del vseli priprav za od¬ rešenje. Obseg cele božje postave je izrečen v deseterih zapovedih, ki jih je Bog na dve kamneni tabli zapi¬ sane Mojzesu zročil. Zraven deseterih zapoved Bog izraelskemu ljud¬ stvu še mnogo druzih postav d;i in sicer zastran der- žavljanske vstave in cerkvene. Zastran deržavljanske vstave izraelce Gospod tako vredi, da hoče biti in je sam njih vladar, še tudi po tem, ko jim je bil dovolil kralje (božja vlada). Tudi bogoslužne opravila jim Gospod natanko določi in zapovč. On si zvoli: 1. duhovstvo, da je opravljalo službo božjo; in sicer: zbere si v te opravila Levi-jev rod; zmed njega Aronovo hišo za višji in svetejši opravila, starašina iz njegove hiše pa postavi velikega du¬ hovna; 2. razne daritve, in sicer: kervave iz ži¬ valstva in nekervave iz rastlinstva; mirne ali prosivne in hvalivne; daritve za grehe in za- dolženja ali v spravo za grehe; jutranje in A r e- černe. — Vse daritve so sicer predpodobe bile edino prave daritve, ki jo je imel opraviti in za vse čase vstanoviti Odrešenik sveta; zlasti znamenita predpo- doba te daritve pa je bila letna spravna daritev, pri kteri je veliki duhoven položil roke živinčetu nad glavo, češ, da je grehe vsega ljudstva nanj vergel in z njegovo kervjo pokropil ljudstvo c 3 Moj«. ><■■). Pač 17 lepa podoba moči odrešivne kervi Odrešenikove. Tudi vsakdanje jutranje in večerne daritve so lepa pred- podoba daritve nove zaveze, ki se vedno in nepre¬ nehoma opravlja; 3. svete čase, in sicer so praznovali vsaki te¬ den saboto in vsako leto velikonoč v spomin iz¬ hoda iz Egipta, binkošti v spomin postavodaje na Sinajski gori, podšotorski praznik v spomin, da so skoz 40 let prebivali po šotorili in dan po¬ kore, veliki spravni dan s- m»j,. 2 ;.; 4. s ve tiše ali sveti kraj, sv. šotor, — le v njem in pred njim so smeli darovati. Predeljen je bil z zagrinjalom; pred zagrinjalom je bil sveti, za zagrinjalom nar svetejši kraj, kamor je smel le včliki duhoven iti in sicer le enkrat v letu. Po mislih sv. očakov je bil sv. šotor s svojimi posameznimi deli predpodoba kraljestva božjega, ki ga je vstanovil Jezus Kristus. Sv. šotor je bil oger- njen z mnogoterimi odejami, ki so bile zunej dla¬ kaste in neočitne, znotrej pa lepe in zale. V sv. šo¬ toru je bila skrinja postave, na mizi izpostavljeni kruhi, kadilni altar in svetilnik; v cerkvi Jezusovi je Kristus naša postava, v kterem so skriti vsi za¬ kladi modrosti in spoznanja; on je vedno pričujoči, nar svetejši kruh življenja, vedno puhteče kadilo spravne priprošnje pri Bogu in svečnik s sedmerimi svetili. Zunej okrog svetega šotora je bil dvor za izraelsko ljudstvo in tudi za ptujce, ki so prebivali med njimi. Ko Mojzes ljudstvu oznani zapovedi, ljudstvo obljubi spolnovati jih, Gospod pa mu blagoslov obeta, ako in dokler jih bode spolnovalo. Mojzes po¬ stavi altar, daruje na njem hvalno daritev, ponovi in Katekizem. & 18 S kervjo poterdi zavezo, ki jo je bil Bog sklenil ž očaki. Ali ljudstvo kmali pozabi sklenjene zaveze in obljubljene pokoršine, še celo merrarati jame zoper Boga in zlato tele si vlije, da pleše okoli njega ter ga moli. — V kazen prelomljene obljube mora 40 let v pušavi ostati, da zraste čisto nov rod. Tudi Mojzes mora v pušavi umreti, ker je le enkrat nekoliko dvomil nad močjo božjo c>- Moj«. 200; pred svojo smertjo pa še prerokuje od prihodnjega mesija v božjem imenu, rekoč: „Preroka jim bom obudil zmed njih bratov, tebi enacega; ter bom položil svoje besede v njegove usta, in jim bo govoril vse, kar mu bom zapove¬ dal. Kdorpane bo hotel poslušati njegovih besedi, ki jih bo govoril v mojem imenu, nad njim se bom jest maševal.“ s. m«j«. m, is. «. Mojzesu je bil Jozue naslednik; on je vpeljal ljudstvo v obljubljeno deželo ali Palestino in jo razdelil v dvanajst delov po rodovih. 1. a. V ti lepi in blagoslovljeni deželi izraelci srečno živč, dokler so zapovedi božje spolnovali. Ko se pa pregreše in zoper postavo pečajo z neverniki, zabre¬ dejo v malikovanje. Torej tudi božje kazni na¬ stopijo, prihrujejo čez nje sovražniki, jih premagajo in hudo stiskajo. Kadar spoznajo svojo pregreho ter se je kesajo, Bog kacega pobožnega moža pokliče, da jih reši sovražnikov. Te možč imenujemo sod¬ ri i k e, med njimi so zlasti znameniti: Gedeon, o*, e. 1.) Jefte, (sod. lij Samson, («»*. «0 Heli, o 1.3 'Samuel. 1. Kr.ij. 7. 1.9 Več kakor 400 let so v božjem imenu vladali včliki duhovni in sodniki ljudstvo izraelsko. Kar si začnd domišljevati in želeti kralja enako drugim ljudstvom C 1 - Kr “'>- s). Bog jim v to željo sicer dovoli, vender pa On še vedno ostane njih kralj. Privoli jim svojega namestnika, ki ga kralja imenujejo, s pristavkom, da zamore kralj le tisti biti, kterega jim bo On od- bral. Odbere jim pervega kralja Savla. Savel je Bogu nepokoren; Boggaodverže in Davida namest njega pokliče na kraljevi sedež. David je močen in mogočen kralj. Še mladeneč je bil ugonobil velikana Golij ata; ko kralj po mnogo slavnih zmagali kra¬ ljestvo razširja. Bil je pobožen in Bogu odkritoserčno vdan; sestavil in pel je Bogu v čast prelepe pesmi, psalme, v kterih je tudi iz božjega navdihuje- nja prerokoval odZveličarja sveta, ki se bo rodil iz njegovega rodu, in bo torej Sin Davidov ime¬ novan, in vstanovil kraljestvo na zemlji, kterega ne bo konec, dokler bo svet stal. Salomon, Davidov sin ih naslednik, je bil bo¬ gat in moder kralj. Sezidal je Gospodu v Jeruzalemu nar krasnejsi tempelj, ki gaje kdaj vidil svet. Sve- tiše je bilo znotrej s čistim zlatom obloženo. Vanj je prestavil skrinjo zaveze in tabli z desetimi zapo¬ vedi. Le velikemu duhovnu je bilo pripušeno, enkrat v ietu stopiti v svetiše. Izraelci so imeli in smeli imeti le en tempelj; nikomur ni bilo pripušeno darovati kje drugej, kakor v tempeljnu Jeruzalemskem. — Salomon pa Bogu 20 zvest ne ostane, zaročil se je z nevernicami, ki so ga še celo v malikovanje zapeljale. 3 . <>• V kazen se po njegovi smerti kraljestvo razdeli (3. Krni,, o.). L e Judov in Benjaminov rod njegovemu sinu Roboamu zvesta ostaneta in sta za se kralje¬ stvo, ki se imenuje kraljestvo Juda, s poglavitnim mestom Jeruzalemom. —Družili deset rodov pasi zbere svojega kralja Jeroboama in si pozneje c-’-K,«y. zvoli v poglavitno mesto Samarijo; imeno¬ vali so se kraljestvo Izrael. Izraelci so tudi za¬ pustili edino pravo očetovsko vero, si sezidali svoj tempelj v Samarii in se vdali malikovanju. Gnjusobnega njih obnašanja Bog ne more dolgo gledati, pošlje čez nje ne verskega kralja Salma- nasar-ja, ki jih premaga, njihovemu kraljestvu konec stori ter jih vjetnike odpelje na Asirsko. 4. Kralj. 17. Tudi kraljestvo judovsko se večkrat hudo pre¬ greši zoper Boga; torej tudi nje Gospod, njih kralj, kaznuje (=>■ k w u 2.-,.). Pride nad nje Nabuho- donosor iz Babilona, jih premaga, mesto razdere in tempelj sežge ter vse ljudstvo vjame in odpelje na babilonsko v vjetništvo. — Ali judovsko kralje¬ stvo ni za vselej jenjalo, kakor izraelsko, kterojebilo zapustilo pravo vero. Akoravno veliko manjši od izra¬ elskega kraljestva, ga vender za 132 let preživi; kar je nar znamenitneje, je pa to, da je vsled obljube božje vedno ohranilo kralje iz rodu Judovega in hiše Davidove. Med tem, ko so jude in izraelce vladali kralji, jim je Bog svoje razodenja pošiljal po prerokih. Bili so preroki pobožni, navdušeni in razsvetljeni možje, kteri so v božjem imenu razodenje božje 21 oznanovali, kralje in ljudstvo na pravo pot vodili in sklepe božje oklicovali. V poterjenje, da so pravi poslanci božji, so o raznih priložnostih čudeže delali in veliko prihodnjega prerokovali. Zmed njih prerokovanj je treba zlasti pomniti prerokovanja od prihodnjega mesija in njegovega kraljestva. Popisali so njegovo rojstvo, učitev, ču¬ deže, terpljenje, smert, vstajenje, poslanje sv. Duha in vstanovljenje kerSanske cerkve Kristusove. Pre¬ roki, zavolj svojih djanj ali zavolj svojih pisanj zlasti imenitni, so naslednji: Jz a i j a, J e r e m ij a, E c e h i e 1, Daniel; — Baruh, Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Kahum, Habakuk, Sofonija, Agej, Caharija in Malahija. Sedemdeset let že vjetništvo terpi, marsiktera ke- savna solzica je bila prelita, marsiktera prošnja rešitve je k Bogu puhtela, marsikaj dobrih terdnih sklepov je bilo storjenih; — kar Bog serce perzijanskega kralja Čira, ki je tudi nad Babilonom gospodoval, gine in mu navdihne misel, jude spustiti iz vjetništva; pri¬ pusti jim, verniti se v ljubo domovino svojo ter tam zopet sezidati Gospodu tempelj in mesto Jeruzalem. 1. E*d. 1. Veselega serca se vernejo jetniki domu, zlasti rod Judov, in kmali je stal drugi tempelj. *• «■ Ali, viditi ga, stari milo jokajo, ker je komej podoben Salomonovemu. Gospod pošlje Agej a pre¬ roka, tolažit jih naznanovaje, da bo pa vender veli¬ častvo tega tempeljna veliko vcči od pervega, ker bo vidil mesija, Odrešenika sveta. ■'«■*° Ezdra in Nehemija postavno službo božjo kmali zopet vpeljeta, svete bukve zbirata ter jih v tem- peljnu prebirata in razlagata pri shodih t’ E*a. s.). Vse 22 ljudstvo se resnično spokori in se nikdar več ne po- verne v malikovanje; velikoveč so se sirskemu kralju A n ti o h u c 1 - *>»*• i), ki si je prizadeval, jih zopet zapeljati v malikovanje, pogumno ustavljali in bra¬ nili. Vodja jim je bil veliki duhoven Mat atija s svojimi sinovi o M«k. 20 . Po zgledu starega El eaz ar j a, makabejske matere in njenih sedem sinov jih je ve¬ liko nar grozovitniši smert raji preterpelo, kakor da bi bili malikom služili. 2. m«i» e- j. Še blizo sto let so imeli judje svoje kralje iz hiše makabejske. Potem pa je vstalo razpertje v kraljevi hiši. Bratje se zoper brate vojskujejo, po¬ slednjič mogočne rimljane pokličejo, da bi storili razsodbo med njimi; rimljani pridejo, si judovske dežele prilaste in judom postavijo ptujega kralja He¬ roda idumejca, leta 37 pred Kristusovim rojstvom. — Tako je šla kraljeva palica od Juda in spolnilo se je Jakopovo prerokovanje. Štiri tavžent let po navadnem številu je bilo skorej preteklo od stvarjenja sveta; ravnokar so se dopol¬ nile poslednje znamnja, ki so bile napovedane, da se imajo spolniti pred Odrešenikovim prihodom. Hrepe¬ nenje po mesiju med judi vedno raste, še celo mali- kovavski neverniki velikega in mogočnega kralja pri¬ čakujejo iz Judeje. — Bilo je pa tudi zdaj Odreše¬ nika potreba, tako nikoli do zdaj. Prežalostni časi so bili nastopili. Ves človeški rod jo bil vtopljen v pregrehe. — Judje so sicer še verovali v pravega Boga, ali razcepili so se bili med seboj v verskih rečeh. Vsi drugi narodi so bili malikovavci, še celo gerki in rimljani, ki so bili nar bolj omikani v člo¬ veških vedah in umetnostih, edinega Boga niso spo¬ znali. 23 Kjer pa sila do verlia prikipi, Božja pomoč več daleč ni. Obljubil je bil Bog že pervim staršem v raji po¬ moč, to svojo obljubo je ponavljal po očakih in pre¬ rokih; zdaj pa, ker je bila kraljeva palica Judu odvzeta in se je poslednje znanmje spolnilo, tudi Bog svojo obljubo spolni ter se usmili revnega člo¬ veškega rodu in pošlje Odrešenika Zveličarja. „G c- spod svoje ljudstvo obiše ter ga reši/' — „Beseda je mesč postala in med nami pre¬ bivala/' J*", n rt. V. Ko je gospodoval rimski cesar Avgust in He¬ rod kralj bil v Judeji, je bil rojen Zveličar sveti in sicer vsled obljube; rodila ga je prečastita devica Marija iz rodu Judovega in hiše Davidove v Bet¬ lehemu v nekem hlevu. Osmi dan je bilo dete obre¬ zano in dobilo ime Jezus. Angelji njegovo rojstvo pastirjem oznanujejo in zvezda na jutrovem mo¬ drim; vsi pridejo in ga molijo. Stirdeseti dan ga Marija v tempeljnu Gospodu daruje. Simeon in Ana ga po navdihujenji sv. Duha Zveličarja sveta spoznata. — Grozoviti Herod mu po življenji streže in ga iše umoriti; ali Marija in Jožef z božjim detetom na po¬ velje božje v Egipt zbežita in tu ostaneta, da umerje Herod. Vernivši se v Palestino se Marija in Jožef podasta v Nazaret; od tod se Jezus tudi Nazarečan imenuje. Tu sveta družina na tihem živi. Dvanajst let star s svojimi starši Jezus k veliko¬ nočnim praznikom v Jeruzalem gre, kjer je verno poslušal in tako modro odgovarjal, da so se vsi ču¬ dili nad njim; vernivši se v Nazaret je bil svojim staršem pokoren in rastel je v gnadi in modrosti pred Bogom in pred ljudmi. Ko je bil star trideset let, se približa tisti čas, daje jel učiti; dal se je kerstiti Janezu, ki je z učenjem in kerstom pripravljal ljudi na njegov pri¬ hod. Tu. sv. Duh v podobi goloba očitno in vidno nad-nj pride in Bog Oče se oglasi, rekoč: „Ta je moj ljubi sin, nad kterim imam dopadaje- nj e.“ — (Ravno ta glas je bil slišati pri spreme- njenji njegovem na Taborski go rij. Potem se Jezus v pušavo podd, se tam 40 dni in noči posti in pripravlja na imenitno opravilo na¬ šega odrešenja. Tu skušnjavec k njemu stopi ter ga skuša. Ali Jezus ga slavno premaga, in se verne iz pušave inemo Janeza Kprstnika, ki s perstom nanj pokaže rekoč: „T a j e jagnje bo ž j e, ki o d j e m 1 j e grehe sveta!" Zdaj Jezus svojo učitev prične oznanovaje sv. e v angeli t. j. veselo oznanilo od kraljestva božjega na zemlji. Očitno pred vsem svetom se Jezus obljubljenega mesija imenuje in oznanuje; resnico svojih besedi ska- zati in poterditi, se na svetopisemske pričanja opira, na prerokovanja, ki so se do pičice ali že dopolnile, ali s.e dopolnovale nad njim; svoj nauk poterjuje s svojim presvetim življenjem, s čudeži in lastnimi prerokbami. Njegovo življenje je bilo tako sveto, da ga nar hujši njegovi sovražniki niso mogli obdolžiti ne enega greha. — Čudežev je storil brez števila; delal jih je nad natornimi stvarmi, ktere je razno spreminjal ali množil, nad bolniki, ki jih je ozdravljal, nad mer- 25 liči, ki jih je zopet oživil, nad obsedenci, kijih je rešil obsedenja. Poslednjič je še sam sebe zopet v življenje obudil. — Očitni dokazi njegove vsemogoč¬ nosti, kakor so prerokovanja njegove očitni dokazi njegove vsevednosti. Sprejel je 72 učencov in zmed njih si zvolil 12 aposteljnov, ki jih je namenil v svoje naslednike, da ponesO veselo oznanilo in zveličanje, resnico in gnado med narode po vsem svetu. Enega zmed njih — Petra (Simona) svojega namestnika na zemlji postavi ali vidnega poglavarja svoji cerkvi da. Jezusovi čudeži so bili judom velike dobrote, in pridobili so mu serca vseh dobrih ljudi; ali zbudil si je tudi veliko sovražnikov, zlasti med farizeji in pismarji, ker jim je očital njih pregrehe, ker od njih pozemeljskega kraljestva ni hotel nič vediti in njih ne povzdigniti k visoki časti. Na besedo njegovo in djanje so prežali priložnosti iskaje, očitno vzdig¬ niti se zoper njega; — pa je niso našli. Tretje leto svoje učitve, nekoliko pred veliko- nočjo, obudi Jezus Lazarja, svojega prijatla, ki je bil že štiri dni v grobu. Ljudstvo, to čudovito djanje zvediti, veselja ne ve kaj početi; v Jeruzalem gre¬ dočemu naproti hiti s palmovimi vejami v roki in razgrinjaje svoje oblačila po potu, koder je jezdil, veselo prepeva:-Hosana Sinu Davidovemu! — Zdaj se njegovi sovražniki ne morejo več zder- žati, sklepajo in sklenejo, Umoriti Jezusa, svojega Zveličarja; eden zmed njegovih učencov, nezvesti Judež Iskariot, se ponudi, jim izdati in prodati ga za trideset srebernikov. V četertek pred vclikonočjo Jezus s svojimi učenci pri zadnji večerji velikonočno jagnje je. Tu se snidete 26 predpodoba in njeno spolnjenje ali pomemba. Namesto velikonočnega jagnjeta in namest vseh daritev stare zaveze je imela stopiti edina veljavna daritev, Jezus sam. V tem drazem trenljeji vzame v roke kruh, ga spremeni v svoje sveto telo, vzame kelih z vinom in vino spremeni v svojo sveto kri, rekoč: vzemite in jejte: „to je moje telo“; vzemite in pite: „to je moja kri“. Ta nekervava daritev naj se pa vedno daruje v njegovi cerkvi do konca sveta; ponavljajo in opravljajo naj jo aposteljni in njih nasledniki. To oblast in povelje jim da, rekoč: „To storite v moj s p ornin." Po večerji Jezus še marsikaj govori z aposteljni, tolaži jih zastran svojega odhoda, ter jim obeta po¬ slati sv. Duha, ki jih bo učil vso resnico. Potem se pa z njimi poda na oljsko goro molit. Zdaj mu pred oči stopi strašna, grozovita in nesprosljiva sodba, kteri se je podvergel, obložen z neštevilnimi grehi vsega sveta. Njegova človeška natura se zgrozi, strah in groza ga obideta, jel je potiti kervavi pot. Kmali potem izdajavec Judež na vert stopi; spremljala ga je oborožena derhal, kakor da bi šla lovit nar večega hudodelnika. Jezus se derliali vdd in se ji pusti zvezati in peljati pred višji sodbo. Tu je bil, kakor je prerokoval, zasramovan, zapljuvan, v obraz bit; veliki duhoven Kajfa ga k smerti ob¬ sodi in k Ponciju Pilatu, rimskemu poglavarju, pošlje, da poterdi sklenjeno sodbo. Pilat ga še k Herodu pošlje; oba ga nedolžnega spoznata, vender ga Pilat da bičati, s ternjem kronati in poslednjič ga tudi on k smerti križa obsodi, rekoč: „Jest sem nedolžen nad kervjo tega pravičnega; vi glejte!“ — „Njegova kri pridi nad nas in 27 nad naše otroke/' podšuntana judovska derhal zavpije, da se razlega po mestu. Kristus, pravi Izak, si težki križ sam nese na moriše, na Golgato ali kalvarsko goro. Dospevši na goro ga njegovih oblačil oropajo, ter ga križajo med dvema razbojnikoma. In dopolnilo se je, kar so pre¬ rokovali preroki. Roke in noge njegove so bile pre¬ bodene; njegove oblačila so razdelili med se ih vad- ljali za suknjo njegovo. Ko ga silno žeja, mu dado piti kisa in žolča. Vsi, še celo veliki duhovni ga za¬ sramujejo. — Jezus pa vse s čudovito poterpežljivostjo prenaša. Njegova perva beseda na križi je bila mo¬ litev za njegove sovražnike. — „Oče! odpusti jim, je djal, saj ne vedd, kaj delajo". — Grozo-, vitne bolečine tcrpi na križi cele tri ure; poslednjič z velikim glasom zavpije rekoč: „D o polnjeno je. — Oče! v tvoje roke zročim svojo dušo." — Zgovorivši svojo glavo nagne in — urnerje. In glej! solnce o temni, preterga se zagrinjalo v tempeljnu na dvoje od verha do tal, trese se zemlja, skale pokajo, grobi se odpirajo, merliči vstajajo in se po mestu prikazujejo. Cela narava žaluje, viditi umirati svojega stvarnika. Stotnika in vse, ki okoli križa stoje, strah prevzame. „R e s nič n o, ta j e bil božji sin! pravijo in se trepetaje razidejo. „Tako je postal Jezus spravna daritev za naše grehe, toda ne samo za naše, temuč za grehe vsega svetd." 1. 2. Petek okoli, treh popoldne je bilo, ko je Je¬ zus zdihnil svojo dušo. Vojak mertvemu serce pre¬ bode , iz kterega pritečete kri in voda. Truplo nje¬ govo s križa snameta Jožef arimatejec in Nikodem ter ga položita v nov, v skalo vsekan grob. — Judje 28 ga zapečatijo in stražo postavijo k njemu. — Ali, tretji dan, (t. j. peni velikonočni dan) pred solnčnim izhodom se zemlja strese in križani Jezus častito iz groba vstane. — Še 40 dni na zemlji ostane, apo- steljne in učence resničnega svojega vstajenja do do¬ brega prepriča, jih v resnicah, ki jih niso mogli do¬ slej še razumeti, podučuje, zlasti zastran svojega kraljestva (svete cerkve), ter jim potrebne oblasti iz¬ roči. Da jim oblast grehe odpušati. In ko se jim po¬ slednjič prikaže, jim da povelje, po prihodu sv. Duha iti po vsem svetu oznanovat sv. evangeli vsem naro¬ dom, ter jih kerševat v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. V ta namen jim oblast, ktcro je sam od svo¬ jega očeta prejel, izroči in jim obljubi ostati pri njih vse dni do konca sveta. Na oljski gori svoje roke razprostre nad njimi, jih še blagoslovi in vpričo njih se jame vzdigovati na kviško proti nebesom, od ko¬ der je prišel rešit ves Svet, in kjer sedi na desnici božji. Po Gospodovem vnebohodu njegovi učenci v Je¬ ruzalemu ostanejo, v molitvah pričakovaje sv. Duha. — Deseti dan, pervi binlcoštni praznik, se velik šum, kakor kadar silen vihar potegne, vzdigne in vso hišo napolni, v kteri so bili zbrani. Plameni v podobi ognjenih jezikov se prikažejo nad vseh glavami. Vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom in so jeli govoriti v mnozih jezikih, kakor jim je navdal sv. Duh. Peter, poglavar, se pervi vzdigne in množici, ki se je bila okoli hiše zbrala, v navdušenem govoru skaže, da se je ravno zdaj spolnila Joelovaprerokba: judom skazuje, da je Jezus obljubljeni mesija in Odrešenik sveta, in da ga ni zveličanja zunaj njega, ter jih k pokori vabi. — Verno ga je množica po- 29 slušala; mnogo jih je v se Slo; verovali so njegovi besedi in bilo je keršenih tri tavžent, ki so bili pri¬ šteti številu izvoljenih, cerkvi božji. Kakor Peter, so tudi vsi drugi aposteljni spri- čevanje dajali od vstajenja Gospodovega, so čudeže delali in znamnja v imenu Jezusovem. Toliko za¬ upanja so pri ljudstvu zadobili, da je nosilo bolnike na ceste, da bi jih ozdravila Petrova senca. — Veliki duhovni pa in pismarji tega ne morejo sterpeti, silno se stogotč; torej ukažejo vjeti aposteljne, jih bičajo ter jim ojstro prepovedujejo, še govoriti od Jezusa. Ali aposteljni jih zavernejo, rekoč: „Boga je treba bolj slušati, kakor ljudi,“ ter nepreštrašeno oznanujejo imč Jezusovo; število vernikov se od dne do dne naraša; to pismarje in velike duhovne tako razkači, da derhal našuntajo zoper aposteljne in ozna- novavce Jezusovega imena; sovraštvo se zoper krist¬ jane vname, da jim žugajo smert; in res je jela teči keršanska kri. Štefana s kamenjem pobijejo. — Ali kolikor bolj si prizadevajo zatreti goršično zerno, toliko čversteje kali, poganja in odganja, se zvišuje in razširja. Od dneva do dneva je več vernikov. — To čudovito moč kcršanstva viditi, se celo sovražniki jamejo čuditi. — Savla, enega zmed nar hujših so¬ vražnikov in preganjavcov njegove sv. cerkve, svet¬ loba gnade božje obsije v Damask grede; on postane kristjan in po milosti božji je bil še celo številu apo- steljnov prištet in nar gorečniši oznanovavec sv. evan¬ gelija, — sv. Pavel. Verni po Jeruzalemu in okoli Jeruzalema so bili perva keršanska občina ali srenja. Okoli leta 45 po Kristusovem rojstvu se aposteljni na vse kraje razidejo in ves svet s sv. evangeljem 30 napolnijo. Tiste, ki so zveličansld nauk sprejeli, so kerševali in Številu vernikov prištevali. Tako so se po vseli krajih vstanovile keršanske občine; osker- bovali in vladali so jih iz začetka sami aposteljni; preden so se podali v druge kraje, oznanovat sveti evangeli, so si naslednikov preskerbeli; postavili so na svoje mesto škofe, kterim so zročili s poklada- njem rok in z molitvijo ravno tisto oblast, ki so jo sami prejeli od Jezusa. »Škofje so torej nasled¬ niki in namestniki aposteljnov. Vse te, po raznih krajih med vsemi na¬ rodi, bodi si jezikov, šeg in navad kte- rih koli, razkropljene keršanske občine z apostoljskimi namestniki in nasledniki (škofi) vred, sklenjene pod enem poglavar¬ jem, naslednikom sv. Petra (z rimskim škofom, ki mu papež ali sveti oče pravimo), imenujemo vesoljno (katoliško) cerkev ali cerkev Je¬ zusovo, ali kraljestvo božje na zemlji. To je tista cerkev, v kteri je Jezus postavil svoje poslance, da vse božje razodenje nepokvarjeno in čisto hranijo; da oznanujejo keršanskemu ljudstvu zveličavno resnico, in sad odrešenja — božje gnade, dele v presv. zakramentih. Kdor tedej hoče doseči zveličanje in vdeležiti se Kristusovih obljub, se mora cerkve Jezusove kakor svoje ljube matere zvesto der- žati, od nje sprejemati nauke večnih resnic, v nji zaje¬ mati zveličavnih gnad, njene predstojnike — škofe, častiti kakor Kristusove namestnike ter jim pokoršino skazovati; — le kdor tako ravni, je živ ud tistega božjega kraljestva na zemlji, ki se je v Kristusu pričelo, se bode končalo s poslednjo sodbo in je pri- pravljanje za uno božje kraljestvo, za ktero je vstvar- jeno naše sercč, in ki bo stalo od veka do veka. Blagor nam, ki smo brez vsega svojega zaslu- ženja udje Jezusove cerkve! Bogu bodi večna zahvala za to milost! Bog pa tudi daj, da postanejo na¬ rodi vsega sveta in sleherni človek njeni udje. Pro¬ simo Boga, da bo kmali ena čeda, kakor je tudi le en Bog, ena resnica, en kerst, in en pastir, Kristus Jezus! — ~yx~ 32 Keršanski katoliški nauk. Zakaj je Bog človeka vstvaril? Bog je človeka vstvaril, da bi njega spoznal, častil, ljubil, mu služil in pokoren bil, in da bi bil večno zveličan. Kako sc bo tem godilo, ki^ega no bodo spolnili? Tiste, ki tega ne bodo spolnili, bo Bog zaver- gel, mogli bodo večno terpeti. Čemu jo Bog vstvaril vse drugo na svetu? Bog je vse drugo na svetu vstvaril, da je svoje veličastvo in svojo ljubezen razodel, in da človeku pomaga, doseči večno zveličanje. Ali zamore vse blago toga sveta človeka resnično osrečiti? Vse blago vsega sveta nas ne more resnično osre¬ čiti, ker je vse posvetno nečimerno in minljivo in ker mi nismo vstvarjeni za ta svet, ampak za Boga in večno zveličanje. Torej sv. .Janez (’■ 2, i:.) piše: ,,Ne ljubite ne sveta, in ne tega, kar je v njem; zakaj svet prejde in njegovo požele¬ nje; le kdor stori voljo božjo, vekomej ostane.“ — Salomon. — Kaj je torej nam nar potrebniši na svetu? Nar potrebniši, da se zveličamo, je, da prav spoznavamo Boga, ga serčno ljubimo in mu zvesto služimo. 33 Kaj moramo v ta namen storiti? V ta namen moramo: 1. Vse verovati, kar je Bog razodel, 2. v Boga upati 'in zanesti se nanj, 3. Boga čez vse ljubiti in njegove zapovedi spolno- vati, 4. svete zakramente—nam v zveličanje postavljene, prejemati, in 5. keršansko pravični biti. Kje ge vsega tega učimo? Vsega tega se učimo v keršanskem nauku ali katekizmu. Kako keršanski nauk delimo? Keršanski nauk je razdeljen v pet poglavij: 1. Pervo poglavje: Od vere; 2. Drugo poglavje: Od upanja; 3. Tretje poglavje: Od ljubezni; 4. Ceterto poglavje: Od sv. zakramentov; 5. Peto poglavje: Od keršanske pravice. ~YXr Katekizem. a I. Poglavje. Od vere. Kaj sc pravi verovati? Varovati se pravi: verjeti, kar nam kdo po v 6 in sicer zato, ker nam on povč. Kaj se pravi keršansko-katoliško verovati? Keršansko-katoliško verovati se pravi vse verjeti, kar je Bog razodel in kar nam sveta katoliška cer¬ kev verovati zapoveduje, bodi si v sv. pismu zapi¬ sano, ali ne. Kaj je vera katoliškega kristjana ? Vera katoliškega kristjana je čeznaturna luč, dar božji, vlita čednost, po kteri vse terdno in nedvomljivo verjame, kar je Bog razodel in kar ka¬ toliška cerkev zapoveduje verovati, bodi si zapisano ali ne. Ali je vera k zveličanju potrebna? Vera je vsakemu človeku k zveličanju potrebna; zakaj „b rez vere ni mogoče Bogu dopast i“. (Iletir. XI, 6 ). In Jezus pravi: „Kdor ne veruje, bo pogubljen^. m«, k. te, is. Ali je pa k zveličanju zadosti, da katoliški kristjan le v sercu veruje, kar je Bog razodel? Ni zadosti; ternuč kristjan mora tudi: 1. svojo vero v djanji kazati, t. j. po veri živeti. Sv. apostelj Jakop (a, n.'a60 piše: ,,Kaj pomaga, 35 bratje moji, ako kdo pravi da ima vero, del pa nima? Ga bo li vera mogla zveličati? — Kakor je telo brez duše mertvo, tako je tudi vera mertva brez del“. 2. mora to, kar v sercu veruje, če je treba, tudi očitno z besedo spoznati ali pričati. Sv. apostelj Pavel piše Rimljanom c 10 , 10 ) „S sercom se ve¬ ruje v pravičnost, z ustmi se pa pričavzve- ličanje“. —In Jezus naravnost pravi: „Kdor koli bo mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jez spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa mene zataji pred ljudmi, ga bom tudi j e z zataj il pred svojim Očetom, kije v nebesih“. Mat. 10, 12. 33. Zakaj moramo verovati, kar je Bog razodel? Zato, ker je Bog večna ' resnica in neskončna modrost, in torej ne more ne goljufati ne goljufan biti. Od kod vemo, kaj je Bog razodel? To vemo nekoliko iz svetega pisma, nekoliko pa iz ustnega zroČila sv. katoliške cerkve. Kaj je sv. pismo? Sveto pismo so tiste bukve, ki so jih sveti možjč z razsvetljenjem in navdihnjenjem sv. Duha pisali in od kterih sv. mati katoliška cerkev priča ali terdi, da so jih taki razsvetljeni ali navdihnjeni možjč pisali. Kako 6e sveto pismo deli? Sveto pismo delimo v bukve stare in v bukve nove zaveze. Kaj obsegajo bukve stare zaveze? Bukve stare zaveze nam pripovedujejo od stvar¬ jenja svetd, od očakov; kako je Bog zapovedi dal, in 36 zgodbe izraelskega ljudstva do rojstva Kristusovega; tudi psalme in prerokbe. Kako delimo sv. bukve stare zaveze? Svete bukve stare zaveze delimo: 1. v zgodovinske bukve; teh štejemo 21, in sicer: 5 bukev Mojzesovih, bukve Jozvetove, sod¬ niške, Rutine, 4 bukev kraljev, 2 kroniške (parali- pomenon) bukve Ezdrave, Nehemijeve, Tobijeve, Juditine, Esterine in 2 Makabejske. 2. v učbine bukve; štejemo jih 7, in sicer: Jo- bove, psalmi, pregovori, pridigar, visoka pesem, modrostne in Sirahove. 3. v preroške; štejemo jih 17, in sicer: Izaijeve, Jeremijeve, Baruhove, Ecehielove, Danielove, Oze- jeve, Joelove, Amosove, Abdijeve, Jonove, Mihejeve, Nahumove, Habakukove, Sofonijeve, Agejeve, Caha- rijeve in Malahijeve. Kaj obsegajo bukve nove zaveze? Bukve nove zaveze obsegajo: evangelije, ki popisujejo življenje Jezusovo; apostoljsko djanje; liste, ktere so aposteljni pisali ali celim občinam ali posameznim osebam; skrivno razodenje, vkterem sv. Janez popisuje vojske in zmage cerkve Jezusove. Ktere so bukve nove zaveze? 1) Cvetere evangelske, ki so jih pisali: Matevž, Marka, Luka in Janezi 2) apostoljsko djanje, ki gaje spisal sv. Lukež. 3) Listi apostoljski in sicer: 14 sv. Pavla: do Rimljanov (1), Korinčanov (2), Galačanov (1), Efeža- nov (1), Filipljanov (1), Kolosanov (1), Tesaloniča- nov (2); — do Timoteja (2), Tita (1), Filemona (1), 37 do Hebrejcov (1).— Eden sv. Jakopa, dva sv. Pe¬ tra, trije sv. Janeza in eden sv. Juda Tadeja. 4) skrivno razodenje sv. Janeza. Kaj jc ustno zračilo sv. katoliške cerkve? Ustno zročilo sv. katoliške cerkve so tisti nauki, ki so jih aposteljni ali iz ust Jezusa Kristusa sa¬ mega slišali ali po navdihnjenji ali razsvetljenji sv. Duha oznanovali, pa jih niso v svetem pismu za¬ pisali. Kdo sveto pismo in ustno zročilo čisto in nepokvarjeno hrani? Sveto pismo in ustno zročilo le sveta katoliška cerkev čisto in nepokvarjeno hrani. Zakaj katoliški kristjan cerkvi verjame, kar mu včrovati zapo¬ veduje? Katoliški kristjan svoji cerkvi verjame, kar mu verovati zapoveduje, bodi si zapisano ali ne, ker je Kristus zapovedal, njegovo cerkev, ki je steber res¬ nice, poslušati, rekoč: „Kdor posluša vas, mene posluša" (■•»iv io, i6.). In na drugem kraji pravi: „Kdor pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik." m.«, i«, ir. Kterc resnice mora vsak človek, kadar k pameti pride, vediti in včrovati, če hoče zveličan biti? Naslednjih šest reshic, in sicer: 1. da je en Bog; 2. da je Bog pravičen sodnik, kteri dobro z do brim, hudo s hudim povračuje; 3. da so tri božje osebe enega bitja in ene na¬ ture: Oče, Sin in sv. Duh; 4. da se je Bog Sin, druga božja oseba, za nas včlovečil zato, da nas je s svojo smertjo na križi od¬ rešil, da zamoremo večno zveličanje doseči; 38 5. da je človeška duša neumerljiva; 6. da je gnada božja k zveličanju potrebna in da človek brez gnade božje nič zaslužljivega ne more storiti za večno življenje. Kaj jo vsakemu katoliškemu kristjanu znati zapovedano? Vsakemu katoliškemu kristjanu je znati zapo¬ vedano : 1. apostoljsko vero; 2. Gospodovo molitev ali Oče naš; 3. deset božjih in pet cerkvenih zapoved; 4. sedem svetih zakramentov; 5. keršansko pravico. Kje je to posebno ob kratkem zapopadeno, kar mora katoliški kristjan verovati? Kar mora katoliški kristjan včrovati, je ob krat¬ kem zapopadeno v apostoljski veri, ki se tako le glasi: „Verujem v Boga Očeta vsegamogoonega stvar¬ nika nebes in zemlje. — In v Jezusa Kristusa, Sinu njegovega edinega, Gospoda našega. — Kteri je bil spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device. — Terpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umeri, in v grob položen. — Šel pred pekel, tretji dan od mertvih vstal, r— Šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsegamogočnega. - Od ondot bo prišel sodit žive in mertve. — Verujem v svetega Duha. — Sveto katoliško cerkev; občestvo svetnikov. — Vstajenje mesa. — In večno življenje. — Amen.“ Zakaj jo imenujemo apostoljsko vero? Apostoljsko vero jo imenujemo zato, ker so jo 39 ali aposteljni sami zložili, ali je bila zložena saj ob apostoljskih časih. Koliko delov ima apostoljska vera? Apostoljska vera ima dvanajst delov ali členov. I. Člen vere. „ Včrujem v Boga OSeta vsegamogočnega stvarnika nebes in zemlje.“ Od Iloga. Kaj je Bog? Bog je neskončno popolnoma duh, nar višji, ne¬ omejeni Gospod nebes in zemlje. Zakaj pravimo, da jo Bog duh? Daje Bog duh pravimo zato, ker je bitje, ki ima um in voljo, telesa pa ne; tako Jezus uči, rekoč: „Bog je duh/' j««. h m. Zakaj pravimo, da je Bog neskončno popolnoma duh? Neskončno popolnoma duh mu pravimo zato, ker v sebi strinja vse, karkoli je dobrega, in sicer v nar višji stopnji. Zakaj Boga imenujemo nar višjega in neomejenega Go¬ spoda? Nar višjega in neomejenega GospodaBoga imenujemo, ker je On čez vse in ima vse sam od sebe. — Sv. Pavel c »im h, 36.) pravi: „.0d njega in po njem in v njem je vse. Njemu bodi slava vekomej. Amen/' Kterc so lastnosti božje, ki nam jih je treba sosebno vediti? Lastnosti božje, ki nam jih je zlasti treba vediti, so naslednje: 40 1. Bog je večen: je vselej bil, je zdaj in vse¬ lej bode. Mojzes O- aa, 2 .) večnost božjo takole pre¬ peva: „Preden so gore postale in je bila zem¬ lja'vstvarjena in nje okrog, si ti, o Bog., od vekom e j do vekomej!“ — In sv. Pavel o 1 , u.> piše: „Kralju večnosti, neumerljivemu, ne¬ vidnemu, ' samemu Bogu bodi čast in slava vse vekomej. Amen." 2. Bog je zgolj duh: je bitje, ki ima nar bolj popolnoma um in voljo, telesa pa ne. 3. Bog je vsegaveden: njemu je vse znano, kar je zdaj, kar je že bilo, in kar še le bode; tudi ve vse naše nar skrivnejši misli in želje ; torej mu ne moremo nič prikriti. — „N ob en a stvar ni nevidna pred njim, ampak vse je golo in odgernjeno pred njegovim obličjem .“ H«b r . •>, u. 4. Bog je neskončno moder: stori vse iz nar boljšega konca in vselej izvoli nar pripravniši pripo¬ močke, svoj konec doseči. -- „Kako veličastne so tvoje dela, o Gospod! Vse si v modrosti naredi IT p«, im, 2. _ „Hvalite Gospoda, zakaj Gospod je dober. 44 p». m, 3. 11 . Bog je neskončno usmiljen: nam odpuša naše grehe, ako so resnično poboljšamo. — ,,Kakor res živim, reče Gospod, nad smertjo krivičnih jez nimam dopadajenja, temuč da se krivič¬ nik verne s svoje poti in živi. 44 K«.h. «, u. 12 . Bog je neskončno pravičen: vse dobro plačuje in vse hudo kaznuje, kakor si kdo zasluži. — »Povernil bo vsakemu po njegovih delih. 44 Kim. 2 , 6. Čemu nam je treta voditi božje lastnosti? Božje lastnosti nam je treba vediti: 42 1. da Boga, svojega nar višjega Gospoda, spo¬ znavamo, in mu nar višji čast skazujemo; 2. da vemo, v čem ga posnemajmo; 3. da se v vsaki sili in nadlogi z njimi tolažimo, in 4. da nas k dobremu bude in hudega varujejo. Ali je več bogov? Le en Bog je. To sam uči, rekoč: „Jez sem Gospod; zunej mene ni Boga“ o- s-). — „Izrael! poslušaj, Gospod naš Bog, je edini Gospod^ (s. Moj«, e, »o. — „Le enega samega Boga imamo Očeta, iz kterega je vse in mi za njega, in enega Gospoda Jezusa Kristusa, po kterem je vse in mi po njem.“ i. s Koliko je božjih oseb? Tri božje osebe so, ene nature, enega bitja; vsaki sv. pismo prilastuje božje ime, božje dela, in božjo češenje za vsako zahteva. — Vse tri božje osebe so pa le en Bog. Kako tri božje osebe imenujemo? Pervi pravimo Bog Oče, drugi Bog Sin, tretji Bog sveti Duh. — Sveti Janez o- s, m pravi: „Trije so, kteri pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sveti Duh; in ti trije so eno." Kako se te tri božje osebe nied seboj še ločijo? Ne le po imenu se božje osebe med seboj ločijo, ampak tudi v tem, da pravimo; Bog Oče je sam od sebe od vekomej; — Bog Sin je rojen od Boga Očeta od vekomej; — Bog sveti Duh se izhaja od Boga Očeta in Boga Sina od vekomej. Ktera dela se vsaki božji osebi posebej priUstujiijo ? Bogu Očetu se prilastuje stvarjenje, Bogu Sinu odrešenje, svetemu Duhu posvečenje. 43 Kako vse tri božje osebe skupej imenujemo? Vse tri božje osebe skupej se imenujejo: pre¬ sveta Trojica. S čem katoliški kristjan presveto Trojico spoznava? Katoliški kristjan presveto Trojico z znamnjem svetega križa spoznava, ker takrat, kadar se prekri- žuje, vsako teh treh božjih oseb imenuje. Kaj zraven tega katoliški kristjan še spoznava z znamnjem sve¬ tega križa? Tudi še spoznava, da je Jezus Kristus za nas na križi umeri in nas odrešil s svojo smertjo. Kako sveti križ delamo? Perste na desnici nekoliko v pest skrivimo, na¬ njo pavec položimo, in z njim čelo, usta in persi prekrižamo, rekoč: V imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha. Amen. Kdaj so se kristjani začeli zaznamovati s svetim križem? Ta navada je že silno stara; od apostoljskih ča¬ sov se nam je ohranila. Zakaj je svetovati, znamnje sv. križa večkrat narediti? Ker se z znamnjem sv. križa oborožimo zoper zalezovanje hudobnega duha, in si z njim sprosimo blagoslov z nebes. Kdaj zlasti delajmo znamnje sv. križa? Svetovati je, sploh pogostoma po navadi pervih kristjanov, zlasti pa pred molitvijo in po molitvi; v skušnjavah in nevarnostih in pred vsakim imenitnim opravilom. Od stvarjenja. Zakaj pravimo Bogu „stvarnik nebes in zemlje ? - ‘ Bogu stvarnik nebčs in zemlje pravimo, ker je nebč in zemljo in vse, kar je, iz nič naredil ali 44 vstvaril. — „V začetku je Bog vstvaril nebo in zemlj o.“ i-moj.: i, t. Kaj nam sv. pismo od stvarjenja sveia pripoveduje? Sveto pismo nam to le pripoveduje: „V začetku je Bog vstvaril nebo in zemljo. — Zemlja pa je bila pusta in prazna, in temk je bila nad breznom.“ n »0*. 1, i. 2. ,,In Bog je rekel: Bodi svetloba! in bila je svet¬ loba... In je svetlobo imenoval dan, temo pa noč; in bil je večer, in bilo je jutro, — pervi dan.“ 1. mo>. 1 , ' 3 . 5 . „Tudi je rekel Bog: Bodi terdina v sredi voda, in loči vode od vodk! ... In zgodilo se je tako. In terdino je Bog imenoval nebd; in bil je večer in bilo je jutro, — drugi dan/‘ 1 M»j«- 1. 6 . 1. s. „Bog je rekel: Zb ero naj se vod 6 , ki so pod nebom v en kraj, in naj se prikaže suho. In zgodilo se je tako. In suho je Bog imenoval zemljo, stoke vodk pa je imenoval morja... Zemlja naj požene travo, ki zeleni in dela seme, in rodovitno drevje, ki rodi sad po svojem plemenu. In zgodilo se je takd... In bil je večer, in bilo je jutro, tretji dan.“ i- m»j». i, 9. 10. n. 13 . „In Bog je rekel: Naj bodo luči na terdinineba, in naj ločijo dan in noč, in naj bodo v znamnja ča¬ som in dnevom in letom; da svetijo na terdini neba in razsvetljujejo zemljo. Bog je naredil dve veliki luči, veči luč, da bi gospodovala čez dan, in manjši luč, da bi gospodovala čez noč in zvezde... In bil je večer in bilo je jutro, če ter ti dan.“ i. 1, 14 15 . 16 . 19 . ,,Tudi jeBog rekel: Naj rode vode živo laznino, in perutnino nad zemljo pod terdino neba. In Bog 45 je vstvaril velike some, in vse stvari, ki žive in se gibljejo, ki so jih rodile vodč po njih plemenih, in vse ptice po njih plemenu. In jih je blagoslovil, re¬ koč: Rastke in množite se in napolnite vode morja; in ptice naj se nmožč na zemlji... In bil je večer, in bilo je jutro, — peti dan." ». m-j». 20 - 21 - 23 . „Tudi je Bog rekel: Zemlja naj rodi žive stvari po njih plemenu, živino in laznino, in zverine zemlje po njih plemenih. In zgodilo se je tak6... In je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti , in naj gospoduje čez zverino in vso zemljo in čez vso laznino, ki se giblje po zemlji. In Bog je vstvaril človeka po svoji podobi; po podobi božji ga je vstvaril... In Bog je pogledal vse, kar je bil naredil, in bilo je prav dobro. In bil je večer, in bilo je ju¬ tro, — šesti dan." i. Moj*- », 25.2G. 21.31. „Tedej je bilo dodelano neb6 in zemlja, in vsa njuna lepota. In Bog je počival sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In je blagoslovil sedmi dan in ga je posvetil." <• m. Od angeljev iu človeka. Ktere so nar imenitnim stvari božje? Nar imenitniši stvari božje so angelji in ljudje. Kaj so angelji? Angelji so zgolj duhovi, ki imajo um in voljo, telesa pa ne. Zakaj je Bog angclje vstvaril? Bog je angelje vstvaril, da ga spoznavajo, častč, ljubijo, molijo, mu služijo in nas ljudi varujejo. 4f> Kakošni so bili angelji precej po stvarjenji? Dobri so bili, v gnadi božji in v veliki popolnosti. Ali so vsi angclji ostali v gnadi božji? Veliko angeljev se je z napuhom pregrešilo zoper Boga in gnado božjo zgubilo. — „Grlej, kteri njemu služijo, niso stanovitni ostali in v s v oj i h a n g e 1 j i h je Bog n a j d e 1 hudobij o." Job o, ia. Kako je Bog napuhnjcne angelje kaznoval? Napuhnjene angelje, ki jih imenujemo hudiče, je Bog vekomej zavefgel, — v pekel pahnil. — »Bog tudi angelje m, ki so grešili, ni zanesel, temučjihje s peklenskimi ve rvmiv brezen potegnil in jih v terpljenje izdal, da se* sodbi prihranijo/' 2 . p«tr. 2, ♦. Kako je Bog zvestim angcljem njih zvestobo povernil? Popolnoma so zveličani in v dobrem tako uter- jeni, da ne morejo več grešiti. Kaj so nam dobri angclji? Dobri angelji za nas prosijo, nas k dobremu opo¬ minjajo in nas na duši in na telesu varujejo, zato jim angelji varhi pravimo. — „Svojim angeljem je Bog zavoljo tebe zapovedal, da te v dr li¬ je j o na vsili tvojih potili" (e- 90 , no.— „Njih angelji v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta" ( M * 1 *«, *»o. — Lot. — Tobija. — Kaj smo dolžni angeljem varliom ? Angelje varlie smo dolžni spoštovati, jih hvale¬ žno častiti, na pomoč klicati m po njih opominjeva- nji se ravnati. — „Glej! pošljem ti svojega a n g e 1 j a, da hodi p r e d t eb o j. — P o r aj t aj n a n j 47 in poslušaj njegov glas, in nikdar ga ne z a n i d uj! *■ Moj,. 23,20.21. Kako je Bog človeka vstvaril? Bog je hotel, da iz ila zemlje bodi telo! In bilo je. Pa živelo še ni. Tedaj je neumerljivo dušo vanj vdihnil, in živel je pervi človek — Adam. Kako je Bog diuzcga človeka vstvaril? Gospod Bog je poslal Adamu terdo spanje in ko je bil zaspal, je Bog hotel, da bčdi iz njegovega rebra človeško truplo. Temu truplu je Bog zopet vdihnil neumerljivo dušo. In — bil je drugi človek — Eva. Kaj jc tedcj človek? Človek je stvar božja, ki je iz telesa in iz ne- umerljive duše, ktera je po božji podobi vstvarjena. Od kod vemo, da je človeška duša ncumerljiva? Da je človeška duša neumerljiva, vemo iz bož¬ jega razodenja. Jezus nam to resnico tako le do¬ poveduje: „Ne bojte se teh, kteri telo umor 6 , duše pa ne morejo umoriti; teinu S bojte se veliko bolj tistega, kteri more dušo in telo pogubiti v pekel“ tv«, m, 2*0. — In že v stari zavezi beremo: „Prah.se v svojo p er st pover¬ ile, iz ktere je bil; duh pa se verne k Bogu, ki gaje bil dal.“ wii. 12, Kako je duša človekova podoba božja? Duša človekova je dvojna podoba božja, in sicer naturna in čeznaturna. Kako je duša človekova naturna podoba božja? Naturna podoba božja je duša, ker je neumerljiv duh, ki ima um in voljo. 48 Kako je duša človekova čeznaturna podoba božja? Čeznaturna podoba je človeška duša, ker je bila v posvečujoči gnadi božji sveta in pravična vstvarjena. Ali sta Adam in Eva vedno ohranila podobo božjo? Adam in Eva če z n a tur ne podobe božje nista vedno ohranila; zakaj po hudobnem duhu, v kačji podobi, zapeljana sta namreč jedla sad drevesa, lcte- rega jima je bil Bog prepovedal, sta s tem grešila ter zgubila gnado božjo; n at ur n o podobo pa sta omadeževala, oskrunila in oslabila; zakaj njun um je oslabel, da nista več božjih lastnost in božje volje prav spoznala, in njuna volj a je bila bolj k hudemu, kakor k dobremu nagnjena, da iz svoje moči nista mogla božje volje spolnovati. AH je človek s ceznaturno podobo božjo zgubil tudi vse cezna- turne dan in gnade? S ceznaturno podobo božjo je človek zgubil tudi vse čeznaturne dari in gnade; zgubil je namreč tudi neumerjočnost telesa, popolnoma oblast čez poželji- vost in sploh vse dari, ki mu jih je bil Bog le dal, dokler bo človek spolnoval njegovo voljo. Ali ju pervi greli le našim pervim slaršcm škodoval? Pervi greh ni le pervim staršem škodoval, ampak tudi nam, ki smo iz njih rodu; prinesel nam je časno in večno smert in še veliko druzega hudega na duši in na telesu. Ali bo le nasledki pervega greha prišli nad nas? Niso prišli le nasledki pervega greha nad nas, ampak tudi greh sam. Po svojih pervih starših so Bogu nepokorni postali vsi njihovi mlajši. — „V njem (Adamu) so vsi grešili.“ Rim. s, 12. 49 Kako ta greh imenujemo? Ta greh, ki je prišel nad ves človeški rod, ime¬ nujemo izvirni greh, ker iz pervega človeka vsem izvira, ali p o er bani greh, ker smo ga poerbali vsi od pervega človeka. Od kod vemo, da imajo vsi ljudje izvirni greh nad seboj? Da imajo vsi ljudje izvirni greh nad seboj, vemo: 1. iz božj ega raz o d en j a. — Sv. Pavel («*>»•s, «•) piše: „Kakor je pb enem človeku greh na svet prišel, in po grehu smert, tako je nad vse ljudi smert prišla, ker so vsi v njem grešili.'* 2. to spoznamo tudi iz svetosti in pravič¬ nosti božje. Nasledke izvirnega greha vsi nosimo; to vidimo z lastnimi očmi in tudi čutimo. Ako bi tega greha ne imeli nad seboj, bi nedolžni terpeli kazni izvirnega greha. Se pa li to da misliti od svetega in pravičnega Boga! — Kterc kazni in kteri žalostni nasledki so pa za izvirni greh? Kazni in hudi nasledki izvirnega greha so ti: 1. Zguba posvečujoče gnade božje. Sv. Pavel piše: „Bili smo vsi po naturi otroci jeze.“ Ete*. 2, 3. 2. Nagnjenje k hudemu. Sv. Pavel (r im. 7, 23.) pravi: „Drugo postavo v svojih udih čutim, ktera se boj uje zoper postavo mojega duh4, ktdra me deva v sužnost pod postavo greha, ki je v mojih udih." 3. Telesna smert. „Kteri dan koli boš jedel od tega (sadu), boš mogel umreti" . 3 , ig. -—-— 56 OJ kod venm, da je Jezus Kristus pravi Bog? Da je Jezus Kristus pravi Bog, vemo: 1. od tod, ker je druga oseba v presveti Trojici; ako je božja oseba, božji Sin, je gotovo ene nature in enega bitja z Bogom Očetom, t. j. božjega bitja, pravi Bog. 2. iz prerokovanja prerokov stare zaveze; 3. iz Jezusovega lastnega spričevanja; 4. iz apostoljskih sporočil; 5. ker je to resnico vedno verovala katoliška cerkev. Kak6 iz prerokovanj stare zaveze spoznamo, da je Jezus pravi Bog? Ze iz prerokovanja stare zaveze spoznamo, da je Jezus pravi Bog, ker so preroki pripovedovali, da bo obljubljeni mesija pravi Bog. Tako prerok Izaija (■», o.) govori: „Bog sam bo prišel in vas bode rešil.“— Tudi prerok Jeremija obljubljenemu odrešeniku daje imena, ktere so le Bogu lastne. Tako le piše: „To je ime, s kterim ga bodo klicali: Gospod, Jehova, naš pravični." 33, i6. Kako je Kristus sam pričal, da je pravi Bog? 1. Kristus je naravnost rekel, da je pravi Bog; 2. on je tudi resnico svojih besedi poterdil in skazal, in sicer: a. s svojim svetim življenjem, b. s svojimi brezštevilnimi čudeži, c. s svojim prerokovanjem. Kako je Jezus izrekel, da je pravi Bog? Nektere njegovih besedi so naslednje: „Jez in Oče sva eno" (j»n.io, 300, „Kdor mene vidi, vidi tudi Očeta." j*» ». 57 „Karkoli Oče dela, to tudi Sin tako dela. Z akaj kakor Oče m er tv e obuduj e in oži vij a, tako tudi Sin oživlja, lctere hoče; da vsi častč Sinu, kakor častijo Očeta.''n». s, 19. n. u. ,,Resnično, resnično vampovčm, preden je bil Abraham, sem jest.'' j»». s, 58. Ko je Peter rekel Jezusu: „Ti si Kristus, Sin živegaBogd'' (M»t. «, igo! in Tomaž :,„Moj Gospod in m o j Bo g“ (■'««■ 20, 28.)! — Jezus obema aposteljnama poterdi njuno vero. Kako je Jezus s svojim življenjem poterdil, daje res, kakor je rekel, pravi Bog? Jezus je tako sveto živel, da ga njegovi so¬ vražniki niso mogli obdolžiti ne enega greha, tedej tudi nobene laži; — res je torej, kar je govoril, res, da je pravi Bog. Kako je Jezus s svojimi čudeži poterdil, da je pravi Bog? Jezus je vpričo ljudi sploh in tudi vpričo nar hujših svojih sovražnikov iz lastne moči delal take dela in znamnja, ki jih le Bog zamore delati ali človek, kteremu Bog dd to moč. Tega ni nikdo tajil. — Ako je tedej Jezus iz lastne moči delal čudeže, je vsegamogočen, torej pravi Bog. Zato se je Jezus tudi sklicoval na svoje čudeže, rekoč: „Ako meni nočete verjeti, verjemite mojim delom'' O" «>, 38.). — In ko so Janezovi poslanci prišli Jezusa vprašat, ali je on tisti, ki ima priti, jih je ravno svojih čudapolnih del opomnil. Kako je Jezus s svojim prerokovanjem poterdil, da je pravi Bog? Prerokovanja so napovedovanja prihodnjih reči in prigodkov, kterih nihče ne more vediti, kakor Bog sam ali pa komur jih Bog razodene. Jezus je 58 veliko tacih i'eči iz lastne vsegavednosti prerokoval, ki so se ali že na tanko spolnile ali se še zdaj spol- nujejo. — Ako je Jezus prihodnje redi sam iz sebe vedil, je bil vsegaveden, tedej pravi Bog. S čem je Jezus posebno poterdil svojo besedo, da je pravi Bog? S svojo smertjo je Jezus poterdil svojo besedo, da je pravi Bog, ker je pri Kajfu rekel, da je Sin živega Boga, ki bo sedel na desnici božji in zopet prišel na oblakih nebd, dasiravno je vedil, da bo zavolj te besede k smerti obsojen. Kako aposteljni uče, da je Jezus pravi Bog? Aposteljni ude, da je Jezus pravi Bog: 1. ker ga naravnost imenujejo: Bog; — sv. Janez (r. 5,20.) piše: „Vemo, da je Sin božji prišel. Ta je pravi Bog in večno življenje.^ — Sv. apostelj Pavel o, s.) pravi: „Kristus, kteri je čez vse, Bog, hvaljen vekomej.“ 2. ker mu popolnost božjega bitja in lastnost ali popolnost božjih pripisujejo. — Sv. Pavel c*°i. 2,9.) piše: „V Kristusu telesno prebiva vsa pol¬ nost božestva.“ — In sv. Janez CM-i.) pravi: „V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po nji štor j eno in brez nje ni nič storjenega, kar je storje- nega.“ — Sv. Pavel p««.. 1,2.3.) dalje pravi: „Po svojem Sinu je Bog vstvaril tudi svet, kteri, ko je svetloba časti in podoba bitja njego¬ vega, vse nosi z besedo svoje moči.“ 3. ker velevajo, da naj Jezusa molijo vse stvari. — Sv. apostelj Pavel ( Kil - 10 - tako le‘ piše: „V Jezusovem imenu naj se pripogibuje vsako 59 koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo; in vsak jezik naj spričuje, da je Gospod Jezus Kristus v časti Bogd Očeta.“ Od kod vemo, daje katoliška cerkev do zdaj vedno učila in ve¬ rovala, da je Jezus pravi Bog? Tega nas uče cerkvene zgodbe, ki nam tudi še to pripovedujejo, da je cerkev izobčila vsacega, ki je zavergel to versko resnico; in tako še dan današnji ravna. Versko resnico, da je Jezus pravi Bog, je cerkev krivovercu Ariju nasproti že v pervem nicej- skem zboru 1. 325 tako le izgovorila: „Verujem v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinoro- jenega Sinu božjega, ki je rojen od Očeta od ve k o mej, Bog odBoga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga, rojen ne vstvarjen, enega bitja z Očetom, po kterem so bile na¬ rejene vse stvarl.“ Ali je Jezus le samo pravi Bog? Jezus ni le samo pravi Bog; on je tudi pravi človek, t. j. bitje, ki ima dušo in telo; on je Bog in človek, Bog-človek. Zakaj pravimo Jezusu Bog-človek? Jezusu Bog-človek pravimo, ker ste božja in človeška natura v nar tesneji zvezi v njem. — Edi- norojeni Sin božji se je namreč včlovečil, ker je iz Marije človeško telo na se vzel in kakor človek rojen bil. — Da boste v Kristusu v eno osebo sklenjene božja in človeška natura, je že Izaija ca, 6 0 prero¬ koval, rekoč: „Dete nam je rojeno; njegovo imč je: Čudoviti, Svetovavec, Bog. u — In sv. Pavel c*-Tim. 2 , s.) piše: „En Bog je, tudi en 60 srednik med Bogom in ljudmi, človek Kri¬ stus Jezus.“ Koliko oseb ima Jezus? Le eno, in sicer božjo, s ktero je človeško na¬ turo zedinil. Koliko natur ima Jezus? Dve, božjo in človeško. Koliko volj ima Jezus? Dve, božjo in človeško. -oeoo- Od kod zvemo, da je ravno Jezus naš obljubljeni odrešenik, in nihče drugi? Da je ravno Jezus obljubljeni odrešenik, spo¬ znamo : 1. iz tega, ker se je ravno na njem spolnilo vse, kar so preroki od odrešenika napovedovali. Prepričati, da je obljubljeni odrešenik svetd, se je Jezus torej tudi sklicoval na njihove prerokovanja. — Tega se lahko prepričamo tudi mi, ako primerjamo Jezusovo življenje s prerokovanji. 2. iz tega, ker je ravno on storil vse to, kar je tisti imel storiti, ki je imel priti na svet, človeški rod odrešit. Kaj pa je imel storiti obljubljeni odrešenik, da jo rešil človeka? Obljubljeni odrešenik je imel storiti naslednje tri reči: 1. on je mčgel človeka popolnoma podučiti v vsem, kar je bilo treba vediti, da doseže svoj namen — večno zveličanje. 2. on je mogel človeka rešiti greha in po grehu zaslužene kazni in ga tako spraviti z Bogom; on mu je mdgel zaslužiti gnado, da se z njo in po nji zveliča; 3. on je mogel svojega odrešenja vdeležiti ves človeški rod vseh časov in vseh krajev. 61 Mogel je torej obljubljeni odrešenik biti naš prerok (učenik), veliki duhoven in pastir (ali kralj.) Ali je Jezus Kristus to storil, kar je imel storiti odrešenik sveti? Jezus je vse to v resnici storil, kar je imel odre¬ šenik v naše odrešenje storiti, in sicer: 1. on nas je v vseh rečeh podučil, ki nam jih je k zveličanju vediti treba; — on nam je razodel vso resnico in pokazal pot, po kterem moramo hoditi, ako hočemo v nebesa priti; saj je rekel: „Jez s'e m p.ot, resnica in življenje; kdor včruje v mene, imd večno življ enj e.“ ■*«". «, 6. - o, 2. Jezus se je v smert dal na lesu sv. križa za grehe vsega sveta in naše, je tako zadostil s svojo pokoršino za nepokoršino človeško; nas z Bogom spravil in nam zveličavne gnade zadobil. — Sv. apo- stelj Pavel («ebr.,, is.j piše: „Zato je Jezus sred- nik novega zakona, da po smerti, ki se je zgodila v odrešenje od tistih pregreh, ki so bile pod prešnjo zavezo, prejmejo ob¬ ljubo večne deležnine tisti, ki so p oklicani.“ 3. Jezus je vstanovil cerkev, v cerkvi pa a po¬ st olj st vo, t. j. svoje namestnike in apostoljske na¬ slednike, ki jim je zročil vso resnico, ktero je on oznanoval, in vse gnade, ktere nam je on pridobil; izročil je svoji cerkvi svoj nauk, da uči vse narode; in svoje zakramente, da jih delo vsem, ki hočejo vdeležiti se odrešenja. Ker je tedej Jezus vse storil, kar je bilo treba v naše odrešenje, je on in le on obljubljeni odrešenik svetil ali mesija. 62 Kaj ime „Jezus“ pomeni? Imenu Jezus se po naše pravi „zveličar;“ zveličar se pa Kristus imenuje, ker nam je zveličanje po njem došlo, in nas je rešil večne smerti, greha in zaslužene kazni. — „Kristus“ se pa po naše pravi ,,m a z i Ij e n e c." Jezusu pravimo tudi Gospod in sicer zato, ker smo, kar nas je, vsi njegovi; vstvaril nas je in odrešil. Zakaj sc je Sin božji včlovečil? Sin božji se je včlovečil: 1. da je zamogel za nas terpeti in umreti, ter nas odrešiti; 2. da je učil, kaj imamo verovati, upati, in sto¬ riti, ako hočemo zveličanje doseči; 3. da nam je bil izgled popolnoma čednosti in svetosti. III. Člen vere. „Kteri je bil spočet od svetega Duhd, rojen iz Marije Device Kaj nas uči tretji člen vere? Tretji člen vere nas uči, da se je Sin božji včlo¬ večil, t. j. da je Jezus božji naturi še privzel člo¬ veško, t. j. telo in dušo. „Beseda (t. j. edinorojeni Sin Boga Očeta) je me s 6 postala, in med nami prebivala/' J»». *, ^ , Kako to skrivnost imenujemo? To skrivnost v čl o ve če nje Sinu božjega ime¬ nujemo. .Zakaj pravimo: „spoect od svetega Duha ? 41 „Spočet od svetega Duha'' pravimo zato, ker je 63 bila Človeška natura Jezusa Kristusa z močjb svetega Duha vstvarjena. Zakaj pravimo: „rojen iz Marije Devioe?“ „Rojen iz Marije Device" pravimo, ker je Jezus iz telesa (mesd) prečiste Device Marije, ki ga je ro¬ dila, človeško naturo vzel. Kako Marijo zato imenujemo, ker je rodila Jezusa, kteri je Bog in človek skupej? Marija se imenuje: „mati božja" ali „božja porodnica," ker je mati Jezusa, kteri je bil Bog in človek. Ali ima Jezus očeta? Kakor Bog ima nebeškega očeta; kakor človek pa nima očeta; Jožef je bil le rednik njegov. Ali ima Jezus mater? Kakor Bog nima matere; kakor človek pa je prečista Devica Marija njegova mati, ki ga je spo¬ čela od sv. Duha. Kaj uči sv. cerkev zavoljo te velike časti Marije Device? Zavoljo .te velike časti Marije Device sveta cer¬ kev uči, da je bila Marija s posebno gnado božjo po zasluženji Jezusa Kristusa brez madeža izvirnega greha spočeta. Kje je Kil Jezus rojen? V Betlehemu v hlevu je bil Jezus rojen. Kdo je rojstvo Jezusovo oznanil? Jezusovo rojstvo je Bog sam oznanil, in sicer: 1. po angelju pastirjem; 2. po zvezdi modrim v jutrovi deželi; 3. po modrih kralju Herodu in pismarjem; 4. po navdihnjenji Simeonu in Ani in po njima ljudem v tempeljnu. 64 Kaj od deteta Jezusa posebnega vemo? 1. Pastirji so naglo pritekli gledat, kar jim je bil angelj oznanil; 2. Kristus je bil osmi dan po postavi obrezan in Jezus imenovan; 3. modri iz jutrove dežele so ga molili, in mu zlati, kadila in mire v dar prinesli; 4. Kristus je grozovitosti Herodovi v Egipt ubežal; 5. od tod je bil po Herodovi smerti v Nazaret nazaj pripeljan in v tem mestu zrejen. Kaj imenitnega vemo od Jezusove mladosti? Od Jezusove mladosti to le včmo: 1. ko je bil 12 let star, je šel v Jeruzalem k velikonočnemu prazniku s svojimi starši; 2. je v Jeruzalemu zaostal; čez tri dni so ga pa starši v tempeljnu našli, kjer je med učeniki sedel ter jih poslušal in izpraševal, tako da so se vsi ču¬ dili njegovi umnosti in njegovim odgovorom; 3. se je spet v Nazaret vernil in je ondi ostal; 4. je bil svojim staršem pokoren, in 5. je rastel v starosti, modrosti in prijetnosti pri Bogu in pri ljudeh. Kaj sosclmcga se je godilo, preden je Jezus začel učiti? Preden je Jezus začel učiti, se je to godilo: 1. Janez kerstnik je pričal, da je Jezus jagnje božje, ktero grebe svet;! odjemlje; 2. Jezus se je dal Janezu kerstiti v reki Jordanu; 3. sveti Duh se je v podobi goloba nad njim prikazal; 4. Bog Oče se je oglasil z besedami: „Ta je moj ljubi Sin, ki imam dopadajenje nad njim;“ 5. sveti Duh je Jezusa peljal v pušavo; kjer se 65 je 40 dni in 40 noči postil in je skušan hudiča pre¬ magal; potem so mu angelji stregli. Kdaj je Jezus začel učiti? V tridesetem letu svoje starosti je Jezus začel učiti. Kaj posebnega vemo od njegove učitve? Od Jezusove učitve zlasti včmo: 1. Jezus je po svoji domači deželi hodil od kraja do kraja; 2. si je več učencov zbral, zmed kterih si je zvolil 12 aposteljnov (poslancov in pošiljavcov); 3. oznanoval je postavo milosti, razodeval vesele resnice, ki smo jih dolžni verovati in učil lepe čed¬ nosti, ki smo jih dolžni v djanji spolnovati; 4. svaril je nejevero in pregrehe in razdeval zmote judov, pismarjev in farizejev; 5. poterjeval je svoj nauk z besedami svetega pisma, s čudeži in z lastnim življenjem; 6. prihodnje reči je prerokoval; 7. povsod je dobrote skazoval. Ali so verovali v Jezusa vsi, ki so ga poslušali? Veliko jih je verovalo v Jezusa; veliki duhovni, pismarji in farizeji so ga pa sovražili zavoljo njego¬ vega uka in so iskali umoriti ga. IV. Člen vero. „Terpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umeri in v grob položen.“ Kaj četerti člen vere uči? četerti člen vere uči, da je Jezus Kristus za nas Katekizem, 5 ’ ' 66 veliko groznih bolečin terpel, na križi umeri in bil v grob položen (pokopan). Ali je Kristus terpel kakor Bog, ali kakor človek? Kristus je terpel kakor Bog in človek skupej; zakaj kakor sam Bog ni mogel terpeti, in kakor sam človek bi ne bil popolnoma zadosti storil za greh. Ali je Jezus v resnici terpel? Jezus je v resnici terpel in čutil velike bolečine na duši in na telesu. Kaj je Jezus terpel na duši, kaj na telesu? • Na duši je Jezus terpel veliko britkost in žalost, obrekovanj, zasramovanj in rotenja; — na telesu pa veliko rev in težav, veliko tepenja in ran, ker je bil bičan, s ternjem kronan in križan. Ali je Kristus zares umeri? Kristus je na gori Kalvarii na križi zares^umerl, ker se je bila njegova duša ločila od telesa. Ali se je ločila tudi božja natura? Božja natura se od njega ni bila ločila; ona jo neločljivo sklenjena z dušo in s telesom. Ali je bil Kristus primoran, smert terpeti za nas? „Bil je darovan, ker j e sam hotel“ o«. 53, i.); iz zgolj usmiljenja in čiste ljubezni do nas je za nas umeri. Zakaj je hotel Jezus terpeti in umreti? Kristus je hotel terpeti in umreti , da nas je z Bogom spravil ter nas rešil greha in večne pogube, da se zamoremo z njegovo gnado zopet zveličati. — Sv. apostelj Pavel O™- 5 > 10 0 pravi: „Ko smo bili še njegovi sovražniki, smo bili z Bogom spravljeni po smerti njegovega Sina.“ 67 Kako nas je Kristus s svojim terpljenjcm in s svojo smertjo večne pogube rešil? Kristus nas je s svojim terpljenjem in s svojo smertjo vežnega pogubljenja rešil, ker' je s terp¬ ljenjem in s smertjo božji pravici zadostil za naše grehe; on je terpel, kar bi bili mogli mi terpeti, in tako je bila zaslužena kazen nam zbrisana. — Sveti Peter to takole pov6: „On, ki ni greha storil, je naše grehe sam nhsil v svojem te¬ lesu na lesu, da bi mi grehom odmerliin živeli pravičnosti.^ /a čigave grehe je Kristus terpel? Kristus je terpel za grehe vsega sveta, zakaj „Bog ni prizanesel svojemu lastnemu Sinu, temuč dal gaje za nas vse,“ pravi sveti Pavel. Rim. 8, 32. Ali ni mogel nihče drugi zadostiti za naše grehe? Nihče drugi ni m6gel zadostiti za naše grehe; zakaj z grehom je bil Bog neskončno razžaljen, ne¬ skončno zadostenje mu je torej šlo; zadostenja ne¬ skončne vrednosti pa nobena stvar božja Bogu dati ne more. Ta resnica je že v stari zavezi o. m, s-io.) izrečena: ,,Č1 o vek Bogu ne dd svoje sprav- šine in ne reši.vne cene za svojo dušo, ako bi se tudi večno trudil in ko bi tudi večno živel. “ 'N ' . Zakaj je zadostenje Kristusovo neskončne vrednosti? Kolikor višji je ta, ki zadoštenje dd, toliko veči vrednost in veljavo, ceno in zasluženje njegovo za¬ dostenje ima. Ker je Jezus pravi Bog, njegovo za¬ dostenje tedaj neskončno vrednost ima. 5 * 68 Kdo je mogel torej naš odrešenik biti? Naš odrešenik je mogel biti: 1. Bog, da je bilo njegovo zadostenje neskončno veliko; in 2. človek, da je bilo človeku v prid. Naš odrešenik je mogel torej Bog-človek biti, in ravno to je Jezus Kristus. Zakaj pa je hotel Jezus toliko terpeti? Jezus je kotel toliko terpeti, da nam je pokazal: 1. kako neskončno nas ljubi; 2. kako strašno hudo je greh; in 3. koliko voljnejši naj bi tudi mi nosili svoje križe in težave. (Premišljevanje Kristusovega terpljenja, zlasti c križevem potu, pri obiskanji božjega groba veliki teden. — Ob petkih zderžati se mesnih jedi.) Ker je Jezus za vse ljudi umeri, kako je to, da pa nc bodo vsi zveličani? Zato, ker se vsi ne vdeležijo zasluženja njego¬ vega terpljenja. Kako se vdeležimo zasluženja Kristusovega terpljenja? Zasluženja Kristusovega terpljenja se vdeležimo: 1. če verujemo njegove nauke ; 2. če spolnujemo njegove zapovedi; 3. če vredno prejemamo sv. zakramente, ki jih je postavil Jezus nam v zveličanje. , Kdo je pokopal Kristusovo telo, in kam? Jožef arimatejec in Nikodem sta Jezusovo telo pokopala v nov, v skalo vsekan grob, kamor še nikdo ni bil položen. 69 V. Člen vere. „8 el pred pekel, tretji dan od mertvih vstal.“ Kaj pomenijo besede: „š e 1 pred pekcl?“ Besede „šel pred peke D nam pripovedu¬ jejo, da je šla duša Jezusova, dokler je njegovo telo ležalo v grobu, v predpekel tolažit pobožne in pra¬ vične stare zaveze, ki so ondi čakali odrešenja, ter jim ravno dokončano odrešenje naznanovat. — »Kri¬ stus je bil umorjen po mesu, ali po duhu je prišel kduhovom, ki so bili vječi in jim je oznanoval,“ dokončano odrešenje in bližnje zve¬ ličanje. 1 . Pet 3. 18 - 190 Kako je Kristus od mertvih vstal? Kristus je tretji dan iz lastne moči, neumerljiv in častitljiv, kakor premagavec smerti in hudiča od mertvih vstal. — Jezus sam tako le govori: „Za- tega voljo me Oče ljubi, ker jest svoje življenje dam, da ga spet vzamem. — Nihče mi ga ne vzame, ampak jez ga sam od sebe dam, in imam oblast dati ga, in imam ob¬ last vzeti ga.“ i«, it. i». Od kod vemo, da je Kristus od mertvih vstal? De je Kristus od mertvih vstal, zvemo iz spri- čevanj aposteljnov in učencov njegovih, ki so ga po vstajenji večkrat vidili, so ga dotikali, z njim jedli, govorili in hodili; — ki so njegovo vstajenje povsod še celo pred višjim zborom, kteri ga je bil k smerti obsodil, na ves glas oznanovali, dasiravno so vedili, da jih sovraštvo in preganjanje čaka. Zakaj je Jezus Kristus od mertvih vstal? Jezus Kristus je od mertvih vstal: 70 1. da je spolnil pisma in svoje lastno preroko¬ vanje. — „Moje duše ne boš pustil v peklu, in tudi ne boš pripustil, da bi trohljivost vidil tvoj svetnik, o- i«, — In Jezus sam je djal: „Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil (•>»»■ 2 > «• — On pa je govoril od tempeljna svojega telesa; 2. da je svet prepričal, da je resnico učil in da ga je Bog poslal. — „Ako pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanovanje, prazna tudi vaša vera. i. k,„. m, u. 3. da je zaterdil naše lastno vstajenje in ga nam zagotovil. — „Zdaj pa je Kristus vstal od mertvih, pervenec spij oči h, ker po člo¬ veku (Adamu) je smert, in po človeku (Kri¬ stusu) vstajenje mertvih“ i- »or. u, 20 . 21 .; 4) da je s svojim vstajenjem naše odi’ešenje do¬ polnil in se skazal Sinu božjega in premagavca greha. Birnij. 1, 35. VI. Člen vere. „Šel v nebesa, sedi na desnici Boga, Očeta vsegamo- gočnega.“ Kdaj je Jezus v nebesa šel? Jezus je štirdeseti dan po svojem vstajenji vpričo svojih učencov na oljski gori iz lastne moči v ne¬ besa šel. Ali je Jesus sam v nebesa šel? Jezus je tudi seboj v nebesa peljal pravične iz predpekla. — „Sel je na visoko in vjete peljal j etnike.“ Ef.», s. 71 Zakaj je Jezus v nebesa šel? Jezus je v nebesa šel: 1. da je kakor premagavec smerti in pekla v posest vzel svoje veličastvo ; 2. da je pri Očetu naš srednik; 3. da je svojim aposteljnora poslal svetega Duha; 4. da iiam je prižgal upanje, da bomo tudi mi enkrat v nebesa šli. Kaj se pravi: „Jezus na desnici Bogi Očeta scd[?“ To se pravi: Jezus ima vso Očetovo čast, moč in oblast v nebesih in na zemlji. Ali Jezus ni vsegapričujoe? Po božji naturi je povsod; po človeški naturi je pa le v nebesih in v presvetem rešnjem telesu pod podobo kruha in vina. VII. Člen vere. „Od ondod bo prišel sodit Šive in mertve.“ «► Kaj v tem členu verujemo in spoznavamo? V sedmem členu vere verujemo in spoznavamo, da bo Jezus Kristus konec sveti z veliko močjo in z velikim veličastvom v oblakih zopet z nebes prišel, sodit vse ljudi, dobre in hudobne, pravične in greš¬ nike, in povernit vsakemu po zasluženji. — To res¬ nico je Jezus učil, rekoč: „V idili bodo Sinu člo¬ vekovega priti v oblakih nebi z veliko močjo in veličastvo m“ (M»t. , so o. — „M o ž j e Galilejski! kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, kteri je bil vzet od vas v neb 6, bo tako prišel, kakor ste ga vidili iti v neb6“ c*r- d i- i, n). — In apostelj Pavel (2. k«.. s, io.) 72 piše: „Vsi se moramo pokazati pred sod- njini stolom Kristusovim, da prejme sle- hern v svojem telesu, kakor je delal, ali dobro ali hudo." Kako to sodbo imenujemo? Ti sodbi pravimo: „vesoljna sodba." Kdaj bo vesoljna sodba? To sam Bog ve. Dneva vesoljne sodbe nam Jezus ni povedal. Vendar nam je pa Jezus razodel mnogo znamenj, ki se bodo prikazale, ko se bo svetu konec bližal, da bi verni buli nad njimi in se ne dali zapeljati goljufnim učenikom ,> ki bodo tiste dni .vstali, da bi tudi izvoljene božje zapeljali, ako bi bilo mogoče. m«». u, 22. - m*. », ♦. Čez kaj bomo sojeni? Sojene bodo vse naše misli, besede, djanja in opušenja dobrih del. „Povčm vam, da za vsako prazno besedo, ktero bodo ljudje govorili, bodo odgovor dajali sodnji dan." m*‘. <-, *«■ Kako bo Jezus sodil sodnji dan? 1 . Kristus bo prišel v oblakih neba, in vsi na¬ rodi bodo zbrani pred njegovim sedežem, pravični na desnici, grešniki pa na levici njegovi M»t. 2*, 25.; 2 . razodete bodo dobre in hudobne dela vsacega Človeka in tudi vse gnade, ki jih je bil vsak od Bogd prejel; in 3 . izrečena bo poslednjič sodba čez vse. 2. Kor. 5, 10. Ali bodo vsi grehi, tudi skrivni očitni postali? Vsi grehi, tudi nar skrivnejši hudobne misli bodo očitne, da svet spoznd, „kako pravičen je Go¬ spod in pravična sodba njegova" (p«, us, 137.). 73 „Nič ni skritega, kar se ne bo razodelo; tudi nič skrivnega, kar se ne bo zvedilo." u*. 12 , 2 . Kakošno sodbo bo sodnik pri ti sodbi izrekel? Pravičnim bo sodnik rekel: „Pridite, blago- darjeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka svet&“ (M»t. 25, 34.). Hudobnim pa poreče: „Po berite se spred mene, vi prekleti, v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njegovim ange- 1 j e m.“ Mat. 23, 41. Kaj se bo potem zgodilo? „Tipojdejovvečno terpljenje; pravični pa v večno življenj e. “ M«t. 25 , 46 . čemu bo vesoljna soilba, ker je bil že vsak človek precej po smerti sojen? 1. Da bodo vsi ljudje spoznali modrost in pra¬ vico božjo; 2. da bo Jezus Kristus poveličan pred vsem svetom; 3. da prejmejo pravični zasluženo čast in hudobni zasluženo zasramovanje. — „T a k r a t b o d o hudobni zdihovali: Ti so, ki smo jih nekdaj imeli v smeh in v zasramljiv pregovor. — Mi ne¬ umni smo njih življenje imeli za nespamet in njih konec za nečast. —-Glej, kako so zdaj šteti med otroke božje, in njih del je med svetniki/' M»««■ is 26 ). „In sveti Duh je v telesni podobi kakor golob nad njega pri¬ šel, in glas se je z nebes zaslišal: Ti si moj ljubi Sin.“ i-»‘- s, 22. Od kod vemo, da je sveti Duh pravi Bog? Da je sveti Duh pravi Bog, vbmo: 1. iz tega, ker je tretja božja' oseba. Ako je božja oseba, mora torej božjo naturo imeti, ali pravi Bog biti; 2. ker sveto pismo svetemu Duhu prilastuje: a) božje im6, ker ga naravnost Boga imenuje, enega bitja z Bogom Obetom in z Bogom Sinom. — „Zakaj je skušal satan tvoje serce, da si lagal svetemu Duhu? — Nisi lagal ljudbm, lagal si Bogu“ Or J j 5 > *•*■). »Trije so, kteri pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sveti Duh; in ti trije so eno." '. j«. *,-i. b) božje popolnosti ali last-nosti:- vsega- mogobnost, vsegapribujobnost, vsegavednost, večnost. 1. Kor. 12. 8_li. - p ,, 138, 1-10, - 1. Kor. 2, 10,-11. 75 c) božje dela: stvarjenje, prerojenje, posve- čenje, deljenje vsili duhovnih gnad. p«. 103 , 30 . - j m . 3 , 5 , - 1. Kor. 6, 11. - Ulm. S, 5. Zakaj svetemu Duhu pravimo „p os ve č e v a v e c?“ Svetemu Duhu posvečevavec pravimo, ker mu sveto pismo pripisuje posvečenje naših sere. — Sv. apostelj Pavel o K °*- «,.«■) pravi: „Posvečeni ste, ali opravičeni ste v Duhu našegaBogd." Kje nas sveti Duh posvečuje? Sveti Duh nas posvečuje: 1. pri svetem kerstu; 2. v zakramentu svete pokore; 3. kolikorkrat druge svete zakramente vredno prejmemo. Kako nas sveti Duh posvečuje? Posvečuje nas, ker v nas vlije posvečujočo gnado in nas naredi božje otroke, ali pa posvečujočo gnado v nas pomnoži. Zraven tega pa še tudi naš um raz¬ svetljuje, nas uči in nagiba po božji volji ravnati in nam deli svoje darove. — „Darovi so mnogoteri, Duh je pa eden. Vse to pa dela en in ravno tisti* Duh, kteri deli slehernemu, kakor hooe.“ n «»'•*• m Kteri so darovi svetega Duhi? Darovi svetega Duha so: 1. dar modrosti, 2. dar umnosti, 3. dar svetovanja, 4. dar moči, 5. dar učenosti, 6. dar pobožnosti, 7. dar strahu božjega. 76 v IX. Člen vere. „Sveto katoliško cerkev. — Občestvo svetnikov.“ I. Kaj je sveta keršanska cerkev? Sveta keršanska cerkev je viden zbor vseh pra¬ vovernih kristjanov na zemlji, ki ene nauke verujejo in ene zakramente prejemajo, pod enim vidnim po¬ glavarjem rimskim papežem, kteri jih združen z vsemi škofi s pomočjč svetega Duha vlada. Kdo je cerkev tako vstanovil? Jezus Kristus je njen začetnik. Kaj je iz tega namena Jezus storil? Jezus je izročil Petru in vsem aposteljnom oblast, ktero je sam imel, ter jih poslal: 1 . njegov nauk vsem narodom po vsem svetu oznanovat; — „Dana mi j e vsa oblat v nebesih in na zemlji. — Torej pojdite in učite vse narode in keršujte jih v imenit Očeta in Sina in sv. Duhfi. — Učite jih spolnovati vse, kar sem vam zapovedal;** m « i . 28,13.19.20. 2 . svete zakramente delit; — „Kakor j e'Oče mene poslal, tudi jez vas pošljem. Kte- rim boste grehe odpustili, so jimodpušeni; inkterimjihbotezaderžali, so jim zader- žani** o... 20, 21. n.). „Tako naj nas ima vsaki ko služabnike Kristusove in delivce božjih skrivnost** (zakramentov), i- k«.. \ 1. 3 . vse tiste, ki verujejo in se dajo kerstiti, spre¬ jemat v svoje občestvo in jih vladat. — „Resnično vam povem, karkoli boste zavezali na zem¬ lji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli 77 boste razvezali n a zemlji, bo razveza n o tudi v nebesih“ (m«i. is, is.). Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zani¬ čuje" (Lut. 10 , is.). „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik.“ (Mat. 18, 17.) 4. je obljubil, pri njih ostati vse dni do konca svetd. — „Grlejte, jez sem z vami vse dni do konca svetd.“ M»t. 28,20. Kakošno službo je tcdej Kristus s svojo oblastjo apostcljnom zročil? Jezus je trojno službo zročil aposteljnom, in sicer: 1. učivno službo (učitev), 2. duhovsko službo (duhovstvo) in 3. pastirsko službo (pastirstvo). Kaj so apostcljni na to povelje storili? Šli so po vsem svetu, učili, kerševali, in družili so vse, ki so verovali in se dali kerstiti, v eno občino ali v eno duhovno kraljestvo, kterega so sami vladali kakor Kristusovi namestniki. Kaj so apostcljni potem storili, ko se je bilo število vernikov namnožilo ? Ko se jc bilo namnožilo število vernikov, so si po Jezusovem povelji odbrali nekoliko pomagavcov in namestnikov, kterim so s posvečenjem zročili ravno tisto oblast, ktero je bil Jezus njim dal. Postavili so keršanskim občinam, kjerkoli se je bila ktera vsta- novila, škofe z oblastjo in poveljem, da tudi oni druge v svoje namestnike posvečujejo in postavljajo z ravno to oblastjo in s tem poveljem. — Postavila sta jim bila mašnikov po vseh cerkvah z mo¬ litvijo in postom“ Or- d > 22 .). „Zavolj tega sem te postavil na Kreti, da postaviš po mestih mašnike (škofe, vladike), 'm- n 3 - — »i>. d i- * 3 > s. - 2 . Tim, 1, 6. in 2, 2. 78 Ali so bile te posamezne keršanske občine v kakošni zvezi med seboj ? Posamezne keršanske občine so bile vse med seboj v tesni in očitni zvezi; imele so vse eno vero, prejemale so vse ene zakramente, bile so torej vse le ena velika keršanska občina pod enim splošnjim poglavarjem, — svetim Petrom. Ali sc jc to vedno tako godilo? Škofje so vedno taleč izročevali in dajali oblast, ktero so sami imeli, tistim, ki so si jih v namest¬ nike zvolili; tako se še dan današnji godi in se bo godilo do konca sveti, in tako se trojna duhovska služba, ki jo je Jezus svojim pervim namestnikom (aposteljnom) dal, vedno na zemlji lirani in se bo hranila do konca sveta. Ali je Kristus tudi pri naslednikih ali namestnikih aposteljnov? Kakor je bil Kristus pri svojih aposteljnih, je tudi pri njih naslednikih; ko je Jezus obetal, ostati pri aposteljnih vse dni do konca sveta, je gotovo tudi mislil na njih naslednike, ker aposteljnom ni dal ob¬ ljube, da bodo živeli do konca svetil. Ktcri so pravi nasledniki aposteljnov? Pravi nasledniki aposteljnov so škofje, ki s po¬ svečenjem v neprenehano versto stopijo z aposteljni v zvezo. Ali imajo tedaj tudi škofje oblast, vladati cerkev? Tudi škofje imajo oblast cerkev vladati. Sveti Pavel je v Miletu zbranim škofom to naravnost po¬ vedal: „Pazite na se in na vso čedo, v kteri vas je sveti Duh škofe postavil, vladati cer¬ kev b0Žj0.“ »!>• n- 20, 28. 79 Ali Jezus ni dal vsem cerkvenim udom (vernim) enake pravice in oblasti? Ne; učivno, duhovsko in pastirsko oblast in službo je zročil le samo aposteljnom in po njih vsem njihovim naslednikom in pomagavcom; le samo ti so jo imeli od nekdaj in jo še imajo. — „Službe so mnogotere; Gospod pa je eden... So mar vsi aposteljni? ali vsi preroki? ali vsi učeniki?“ 1 . Kor. 12, 5. 29. Kakošno oblast je Jezus z učivno, duhovsko in pastirsko 6lužbo aposteljnom in njihovim naslednikom zročil? Jezus jim je dal: 1. z učivno službo oblast, božji uk oznanovati in razlagati, vsak nasproten uk pa zavračevati in zametovati; 2. z duhovsko službo oblast, daritev svete maše opravljati, sv. zakramente deliti, posvečevati in bla¬ goslavljati ; 3. s pastirsko službo, cerkev vladati, torej dajati zapovedi in deliti kazni. II. Kako jc Jezus preskerbcl, da so vse posamezne keršanske ob¬ čine po vsem svetu združene le v eno cerkev? S tem, da je svoji cerkvi dal le enega vidnega poglavarja. Ali ni Jezus sam poglavar svoje cerkve? Jezus je pač poglavar svoje cerkve, pa nevidni, ker jo nevidoma vlada po sv. Duhu, kterega ji je poslal od Očeta. Zakaj je bilo treba, da je Jezus svoji cerkvi tudi vidnega po¬ glavarja dal? Ker je cerkev viden zbor; v vidnem zbirališu mora pač tudi poglavar (srednik) viden biti; tudi se dd edinost Je po vidnem poglavarji skazati in ohraniti. 80 Koga je Jezus pervega vidnega poglavarja postavil? Svetega aposteljna Petra, in sicer tako le: 1. mu je prejšnje ime Simon premenil v ime Peter {skalnilc, skalar); take spreminjanja so imele pri judih visoke pomene (Abram — Abraham); visoki pomen pa že ima tudi ime Peter — skalnik — skala. 2 . mu je djal: „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenske vrata je ne bodo zmagale.— In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in karkoli boš zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih, in kar¬ koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.“ ««<• is. 19 . 3 . mu je rekel: „Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico. — Jez pa sem prosil zate (Peter), da ne jenja tvoja vera; in ti, kadar se boš ne¬ kdaj spreobernil, poterdi svoje brate .“ Luk. 22, 31. 33. 4. kar Jezus Petru popred trikrat obljubi, mu tudi zroči, rekoč: „Pasi moje jagnjeta', pasi moje ovce.“ j«»- n, 16 . n. Kaj je s temi izreki Jezus tedej svetemu Petru zvočil? Jezus je 1. svetega Petra svoji cerkvi v stalni kamen vložil; 2. mu je zročil ključe do nebeškega kraljestva; 3 . muje dal povelje, pasti njegove jagnjeta in ovce njegove, t. j. vladati vso njegovo čedo, njegovo cerkev po vsem svetu. Kdaj je Peter nastopil svojo višji pastirsko služijo ali vidno po¬ glavarstvo? Precej potem, ko je bil Jezus v nebesa odšel in 81 nehal sam biti vidni poglavar. Kadar koli je bilo treba, kaj tehtnega določiti ali storiti, je to opravilo Peter v roke vzel. Tako postavim, ko je bilo voliti aposteljna namest Judeža, — binkoštno nedeljo — in v pervem prepiru zastran sprejemanja nevernikov v Jezusovo cerkev, i. t. d. »p- a j.», is. - 2 , m. - u, 2 . Ali je bilo tudi po Petrovi smerti cerkvi višji pastirstvo potrebno? Tudi po Petrovi smerti je bilo in je še vedno višji pastirstvo potrebno; zakaj 1. da vedno ostane cerkev na zemlji, je vedno tudi treba skale ali stalnega kamna, na kterem stoji; 2'. ako je bilo višji poglavarstvo potrebno, ko je bila cerkev še majhna, temveč je potrebno potem, ko se je cerkev razširila in se je tudi krivoverstev namnožilo. Kdo je po Petrovi smerti vidni poglavar Jezusove cerkve? Naslednik svetega Petra je vidni poglavar Jezu¬ sove cerkve; Peter je bil rimski škof, ko je bil kri¬ žan, naslednik v neprenehani versti mu je torej rimski škof; imenuje se pa tudi papež t. j. oče in na¬ mestnik Kristusov na zemlji. Kako so vse posamezne keršanske občine v eno samo cerkev združene ? Tako, da je podložen vsaki vernik svojemu last¬ nemu fajmoštru, vsaki fajmošter svojemu pravemu škofu, vsi škofje pa svetemu očetu papežu, rimskemu škofu. Ali bi bil torej škof, kterega papež niso postavili ali poterdili, pravi škof? Ne; bil bi pa vsiljen in kriv pastir, kteremu bi verni ne smeli podložni biti. Katekizem. 6 82 Ali M liil fitjmoštcr, kteregn škof ne pošljejo vernim, pravi fojmošter? Ne; verni bi ga torej ne smeli kakor svojega fajmoštra sprejeti. III. Koliko cerkev je Jezus Kristus vstanovil? Jezus je le eno cerkev vstanovil, kakor je tudi le ena resnica, le ena prava vera, le eno keršanstvo, le en Bog, le en Kristus, le en kerst. (Ef. '>, 'n s.). Zu- nej ene so torej vse, ako bi jih še toliko bilo, krive cerkve, ne pa Jezusove. — „Na to skalo bom svojo cerkev (ne pa: svojecerkve) zidal;'' pravi Jezus ter hoče, „da je le ena čedain en pastir" (j«n. 10,16.). Ravno tako aposteljni pravijo; sv. Pavel (j. Kor. 12,27.) imenuje cerkev ,,te 16 Jezusovo." Ka¬ kor je tedej Kristus le eno telo imel, je tudi le eno cerkev vstanovil. Ali so zraed toliko cerkva, kolikor jih je dan današnji na svetu, zamore spoznati, ktcra je prava? Prava Jezusova cerkev se zamore vselej spoznati in od vsih drugih ločiti; — Kristus je namreč vidno cer¬ kev z vidnimi znamnji vstanovil. Ako bi Kristus tega ne bil storil, bi ne bil smel z večnim pogubljenjem žugati tem, ki ne poslušajo cerkve njegove.— „Ako greši zoper tebe tvoj brat, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik'' (Mat. 10,17.). „Poj- dite po vsem svetu in oznanujte evangeli vs*em stvarem... Kdor ne včruje, bo pogub- 1 j e n." Matk. 16 , 15 . 16 . Kako jc Jezusova cerkev vidna? Jezusova cerkev je vidna, ker njen uk oznanu- 83 jejo in njene zakramente delč vidno pooblasteni in vidno združeni predniki. Ktere vidne znamnja mora imeti prava cerkev Jezusova? Prava Jezusova cerkev mora biti: -1. edina; ker more obstati nobeno kra¬ ljestvo, „ktero je zoper sebe razdeljeno" I.uk. XI, 17, ; 2. sveta; ker je svet njen začetnik, sveta njena vera, sveti njeni zakramenti in sploh njen namen, po¬ svetiti vse ljudi; 3. katoliška ali vesoljna; ker jo je Kristus za vse narode, za vse čase in za vse kraje vstanovil Mat. 28, 19. ; 4. apostoljska; ker jo je Kristus zidal na aposteljne 2 , 20 . _ M »t. «, « 0 , se ona mora tudi le po pravih nasled nikih aposteljnov ohraniti. Ktera cerkev ima vse te znamnja? Nobena druga, kakor naša, ki ji pravimo: rim¬ sko katoliška, ker ima rimskega papeža svojega vidnega poglavarja. Ali je naša cerkev edina? Naša cerkev je e di.na, ker ima, če je tudi po vsem svetu razširjena, vender le enega poglavarja, eno vero, eno daritev, ene zakramente. Ali je naša cerkev sveta? Naša cerkev je sveta, ker je svet njen začetnik, in uk; sveti so njeni zakramenti; ker svoje ude k svetosti napeljuje in so zmirej svetniki v nji, lcterih svetost Bog s čudeži poterjuje. Ali je naša cerkev katoliška ali vesoljna? Naša cerkev ie katoliška: 6 * 84 1. ker ima namen in lastnost, vse ljudi vseh časov odrešenja Jezusovega vdeleževati; 2. ker v sč sprejema vse narode; 3. ker se je po vsem svetu razširila in se še vedno širi, in ~ 4. ker je ves Jezusov uk ohranila in ga še vedno nespremenjenega hrani. — Za tega voljo so jo kato¬ liško imenovali še celo krivoverci vseh časov in jo še vedno ves svet tako imenuje. Ali je naša cerkev apostoljska? Naša cerkev je apostoljska: 1. ker so njeni predstojniki, namreč papež in škofje, pravi nasledniki aposteljnov, s kterimi so v neprenehani versti zvezani; 2. ker hrani Jezusov uk, kakor so ga aposteljni oznanovali. Ali je še ktera druga cerkev edina? Nobena druga cerkev ni edina, ker nima nobena ne enega samega poglavarja, ne ene same vere. Ali je še ktera druga cerkev sveta? Nobena druga ne more biti sveta: 1. ker začetnik nobene ni bil svet; 2. ker nobena svetnikov nima v sebi, in 3. nektere' so še celo nekaj svetih zakramentov in daritev svete maše zavergle in verske nauke učč, ki so svetosti nasproti. Ali je še ktera druga cerkev katoliška ali vesoljna? Nobena druga cerkev ni katoliška: 1. ker ni nobene, ki bi bila kakor naša od Kri¬ stusa sem do današnjega dne, ampak se je vsaka v poznejših časih pričela; 85 2. ker ni nobena po vsem svetu med vsemi na¬ rodi razširjena; 3. tudi ni nobena vsega Jezusovega nauka ohranila. Ali je šc ktera druga cerkev npostoljska? Nobena druga ni apostoljska: 1. ker se je vsaktera od prave apostoljske cerkve ločila; 2. večidel tudi zato ne, ker nimajo Škofov, t. j. apostoljskih naslednikov. Ako tedcj zunaj naše cerkve nobena druga nima znamenj, ki jih mora prava Jezusova cerkev imeti, kaj se od tod izhaja? Od tod se izhaja, da je le naša cerkev prava Jezusova cerkev; ali, da so vse druge krive cerkve. IV. čemu je Jezus cerkev vstanovilV Kristus je svojo cerkev na zemlji vstanovil, da vse ljudi do konca svetd uči, posvečuje, zveličuje in njegovega odrešenja vdeležuje. Ivaj ji je v ta namen zrocil? Zročil ji je v ta namen svoj božji uk, svojo oblast, svoje zakramente, tedej vse, kar nam je k zveličanju potrebno. Ker ima Jezusova cerkev namen, vse ljudi učiti in zveličati, kaj ji je bilo treba še dati? Treba je bilo Jezusovi cerkvi dati te lastnosti: 1. da je nezmotljiva v uku; in 2. da je zveličavna in sicer edino-zveličavna. Kaj se pravi: cerkev je v uku nezmotljiva? To se pravi: katoliška cerkev vedno čisti in ne¬ spremenjeni nauk uči, kakoršnega je od Jezusa pre¬ jela, in še ne more nič druzega in nič drugače učiti, kakor kar je Jezus učil; — zato jo sveti Pavel C». Tim. s, is.) imenuje: „steber in temelj resnice>“ 86 Od kod vemo, da je katoliška cerkev nezmotljiva? To resnico nas uči trojna Jezusova obljuba: 1. da „b o on pri n j i o stal vse dni do konca S V e t k Mat. 28, 20. J 2. da „duh resnice pri nji ostane do konca s ve td“ •>»»• i*, I6 ' 1 '■; 3. da „j e tudi peklenska moč ne bo pre¬ magal Mat. 16, 18 . Ako bi se cerkev v Kristusovem uku zmotila, bi jo premagala moč pekla, iz kterega izhaja laž. Ali se ni še nikoli kakšen katolišk učenik v uku zmotil? Maršikteri Se je že zmotil; toda cerkev je vsacega tacega učenika izobčila, ki ni hotel preklicati svoje zmote. Dar nezmotljivosti*- namreč ni podeljen vsa- cemu posameznemu udu ali učeniku, temuč le splošnji cerkvi. Ako bi torej v cerkvi kdaj prepir vstal zastran uka, ktere uče- nikc moramo poslušati? Tiste, kteri s papežem zedinjeni ostanejo. — „Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal, kakor pšenico. — Jez pa sem prosil zate, da ne jenja tvoja vera; in ti, kadar se boš nekdaj spreobernil, poterdi svoje brate/' čuk- 22 , st 32 . Kaj sc pravi: »katoliška cerkev je edino~zveličavna?“ To se pravi: da se zamoremo odrešenja in več¬ nega zveličanja le vdeležiti, ako s katoliško cerkvijo v zvezi ali v občestvu ostanemo, ker le ona ima moč zveličati. Zakaj nas le katoliška cerkev moro zveličati? Ker ima le katoliška cerkev 1. edino pravi Jezusov uk, in 2. k zveličanju potrebne svete zakramente. 87 Ali jc tedej vse eno, če je človek katoliški kristjan, ali ne, da le v enega Boga veruje? To ni vse eno.; zakaj 1. Boga gotovo ne časti, kdor terdovratno zame¬ tuje kterokoli božjih resnic ali kterega svetili zakra¬ mentov, ali kdor zaničuje kterega teh, ki jih je sveti Duh postavil, da vladajo njegovo sveto cerkev *p. dj. 20, 28. J 2. Kristus naravnost pravi: „Kdor cerkve (moje) ne posluša, naj ti bo, kakor nevernik ali očiten grešnik." m*, is, «. Torej pravi sv. Avguštin: „Kdorkoli je ločen od katoliške cerkve, ravno zavoljo tega, ker je potem takem tudi od edinosti Kristusove ločen, ne bo imel večnega življenja, ampak jeza božja nad njim ostane, ako še tako hvale vredno živi. Kdo je v katoliški cerkvi? Katoliški kristjani so vsi tisti, ki so keršeni, kar cerkev uči, verujejo in so pokorni papežu, svojemu duhovnemu višjemu pastirju. Ali so grešniki tudi še v katoliški cerkvi? Tudi grešniki so še v cerkvi; zakaj saj Kristus svojo cerkev primerja z njivo, kjer rastete pšenica in lulika; z mrežo, v kteri so dobre in slabe ribe (Mat, no. Vender so pa grešniki mertvi udje. in ne bodo zveličani, ako v grehu umerjo. Itteri 1 j u <1 j e pa niso v katoliški cerkvi? 1. Nekeršeni, judje, neverniki in malikovavci; 2. krivoverci, ki terdovratno ktero ker sansko resnico zametajo; 3. Ločenci (razkolniki), ki so se od vidnega po¬ glavarja Jezusove cerkve ločili in si druzega zbrali; 4. izobčenci, ktere je cerkev iz sebe izobčila. Kdo jo v kiivi veli s svojim zudolženjem ali s hudobno voljo? 1. Kdor spozna pravo cerkev, pa se ji zavolj česa koli ne podverže; 2. kdor bi, ako bi si le resnično prizadeval, lahko spoznal pravo cerkev, pa zavoljo česa koli resnice ne iše. Ali kdaj smemo sodili in reči: ta je krivoverce iz svojega zadol- ženja, ta pa brez vsega zadolženja? Sodbo je Bog sam sebi prideržal; le on serca in obisti preiskuje in človeške skrivnosti sodi. P *. i, 10. Ilimlj. 2, 16. Kaj tedej v apostoljski veri spoznamo z besedami: „vdrujem sveto katoliško cerkev ?“ S temi besedami spoznamo: 1. da je Kristus vstandvil cerkev, in sicer le eno, ki ne bo nikdar jenjala in v uku se nikdar zmotila; 2. da smo Jezusovi cerkvi dolžni ravno tako ve¬ rovati in pokorni biti, kakor njemu samemu; in 3. da Jezusova cerkev ni nobena druga, kot rimsko-katoliška; tedej ta, v kteri smo mi. Zakaj Jezusovi cerkvi „naša mati“ pravimo? Jezusova cerkev je pač po vsi pravici naša mati; zakaj: 1. ona nas je v svetem kerstu duhovno prero¬ dila in v otroke božje posvetila; 2. ona nas z božjo besedo in angeljskim kruhom hrani in živi; 3. ona nas v strahu božjem redi; 4. ona nam je vsikdar z molitvijo, tolažbo in pomočjo na strani v življenji, v smerti in po smerti. častimo torej in ljubimo cerkev, kakor svojo mater; radi njen uk poslušajmo in se ponižno pod- 89 verzimo vsem njenim zapovedim; z alt aj n j e m u Bog ne bo Oče, komur cerkev mati ni. — (Sv. Ci- prijan, škof in mučenec, -j- leta 258.). V. V čem je občestvo svetnikov? Občestvo svetnikov je v tem, da so vsi udje Je¬ zusove cerkve kakor udje enega telesa v Kristusu za čas in večnost v zvezi med seboj, in da se vsi njenih duhovnih dobrot vdeležvajo. — „Kakor ima¬ mo v enem telesu veliko udov, tako nas je veliko eno teld v Kristusu, slehern pa smo eden druzega udje.“ Ri-mj. 12 , t. s. Kteri bo udje svete cerkve, ki so med seboj zvezani in združeni? Udje svete cerkve, ki so med seboj zvezani in združeni, so: 1. udje vojskovavne cerkve, t. j. vsi verniki katoliške cerkve na zemlji; 2. udje terpeče cerkve, t. j. duše v vicah; 3. udje zmagovavne cerkve, t. j. svetniki v nebesih. Zakaj imenujemo to občestvo „občestvo svetnikov?“ Ker so temu občestvu prišteti le udje prave Je¬ zusove cerkve, ktere sveto pismo imenuje svetnike. Zakaj jih sveto pismo „svetnike“ imenuje? 1. Ker so vsi poklicani k svetosti, in jo zamo- rejo doseči, ako le resnično hočejo; 2. ker so vsi bili posvečeni v svetem kerstu; 3. ker jih je že veliko zveličanih svetnikov. Ktere so duhovne dobrote, ki sc jih vsi udje svete cerkve vde¬ ležvajo? Te duhovne dobrote so: 1. Jezusov uk; 90 2. sveti zakramenti; 3. daritev svete maše; 4. molitev; 5. dobre dela in zasluženja vernih kristjanov. Ali imajo tudi grešniki, ki so pa še s cerkvijo združeni, delež teh duhovnih dobrot? Grešniki, ki so v smertnem grehu, so mertvi udje in ne morejo deleža imeti pri duhovnih dobrotah pravičnih; vender pa po priprošnjah pravičnih zado- bivajo veliko gnad v spokorjenje. Kakošno zvezo imamo verni na zemlji med seboj? Verni na zemlji molimo drugi za druzega in si z dobrimi deli pomagamo. — „Molite eden za druzega, da bote ohranjeni; veliko namreč premore stanovitna molitev pravičnega.*' Jak. 5, 16. Kakošno zvezo imamo verni na zemlji z dušami v vicah? Verni na zemlji imamo zvezo z dušami v vicah, da za nje Bogi prosimo, 'in jim z molitvijo, z do¬ brimi deli in posebno z daritvijo svete maše poma¬ gamo; — duše v vicah pa za verne na zemlji Boga prosijo. „Sveta in dobra je misel za mertve moliti, da bi bili grehov rešeni." z. mo. iz, Kakošno zvezo imamo verni na zemlji s svetniki v nebesih? Verni na zemlji imamo zvezo s svetniki v ne¬ besih , da jih častimo in na pomoč kličemo; — svet¬ niki pa za nas verne na zemlji Boga prosijo. — „Lju- b.ezen nikoli ne mine." a, s- 91 X. Člen vere. „OdpuŠenje grehov Kaj nas uče v apostoljski veri besede: „odpušenje grehov ? 11 Te besede nas učč, da je Jezus Kristus svoji cerkvi dal oblast, po njegovem zasluženji odpušati grehe in z grehi zaslužene kazni. — „Prejmite svetega Duhd, kterim boste grehe odpustili, so jim odpušeni, in kterim jih boste zader- žali, so jim zaderžani.“ j «... 20,22.13. Kdo ima v pravi cerkvi oblast grehe odpušati? »Škofje in mašniki imajo v pravi cerkvi oblast grehe odpušati. Kje škofje in mašniki grehe odpušajo? V zakramentu svetega kersta in svete pokore; in sicer v svetem kerstu izvirni greh in vse pred kerstom storjene grehe; v sveti pokori pa vse po svetem kerstu storjene grehe. XI. Člen vere. »Vstajenje mesd.“ Kaj tre o človekovi emerti godi? O človekovi smerti se duša od telesa loči in k sodbi gre, teld pa se v zemljo verne. Doklej teli v zemlji ostane? Do sodnjega dne; takrat pa ga bo Bog zopet v življenje obudil in za vse večne čase zopet sklenil z dušo. In to imenujemo vstajenje mesa. — »On, ki je obudil Jezusa Kristusa od mertvih, bo oživil tudi vaše umerljive telesa zavoljo nje¬ govega Duha, ki v vas prebiva .“ r;™. s, u. 92 S merim telesom se bo vsaka duša zopet sklenila? Ravno s tem telesom, v kterem zdaj prebiva; to je že pobožni Job vedil povedati, rekoč: „Vem, da bom zopet obdan s svojo kožo ter v svo¬ jem mesu gledal svojega Bogih “ j»b. 19, zs, Kako je to mogoče? Ravno tako, kakor je Bog pervo človeško telo vstvaril iz ila zemlje, bode Bog vpepeljeno naše telo zopet oživil s svojo vsegamogočnostjo. Zakaj bomo vstali v telesu, kterega zdaj imamo? Zato: „da slehern v svojem telesu (povra¬ čilo) prejme, kakor je storil ali dobro ali hudo.“ 2- Kor. 5, 10. Ali bodo vsi ljudje od smerti vstali? „Vsi bomo sicer vstali, toda spremenjeni ne bomo vsi“ ti. k»,. is, 51.); le pravični bodo vstali v častitljivem, hudobni pa v ostudnem telesu. Kakošne bodo častitljive telesa? Podobne bodo častitljivemu Jezusovemu telesu. — ,,Takrat se bodo pravični svetili, kakor solnce v kraljestvu svojegaOčeta“ C““- 13,43.). „Jezus Kristus bo naše revno telo spremenil, da ga bo vpodobil svojemu častitljivemu telesu.“ Ef. •», 21. XII. Člen vere. „In večno življenje. Amen.“ Kaj verujemo in spoznamo z besedami: „in večno življenje? M S temi besedami vdrujemo, da je po tem živ¬ ljenji še drugo, in sicer zveličano življenje v nebesih, kjer bodo pravičnim vse želje spolnjene; oni bodo Bogti gledali od obličja do obličja. 93 Ali pogubljeni ne bodo tudi vekomcj živeli? Tudi pogubljeni bodo sicer vekomej živeli, toda v peklu, v ognjenem in žvepljenem jezeru, kjer bodo pa vekomej terpeli. sim», «»1,20,9. Kaj beseda „Amcn“ v apostoljski veri pomeni? Beseda „Amen“ pomeni: ,,resnično je, torej vse terdno verujem, kar sem v apostoljski veri govoril. Od štirih poslednjih reči. Ktere so štiri poslednje reči? Štiri poslednje reči so: 1. smert; 2. sodba; 3. pekel; 4. nebesa. Ali je koristno, spominjati se poslednjih reči, ali premišljevati jih ? Pa še zelo koristno je po besedah svetega pisma, ki pravi: „Pri vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči, in vekomej ne boš grešil. “ pua. 7 , »o. a) Od smerti. Kaj je smert? Smert je ločitev duše od telesa. Ali moramo vsi umreti? Vsi moramo umreti. Tega nas vsakdanja skušnja uči, pa tudi sv. pismo, ki pravi: „Ljud6m je od¬ ločeno enkrat umreti .“ Hetr. 9,27. Od kod pride, da mora vsak človek umreti? To pride po grehu, ki sta ga bila pervačloveka v raji storila. Ko bi Adam ne bil grešil, bi bilo tudi 94 naše tel6 neumerjoče ostalo. Smert je plačilo za greh. — „Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smert, in tako je nad vse ljudi smert prišla, ker so vsi v njem grešili." Rimi j. 5, 12. Kdaj, kje in kako torno umerli? Kadar, kjer in kakor ho volja božja; dneva in ure ne vemo Cm«.- as, «.). Oh uri, ki je ne veste, bo Sin človekov prišel om. «.>; torej bodimo za smert vedno pripravljeni. Kako moramo za smert vedno pripravljeni bili? Vedno se moramo greha skerbno varovati in do¬ bre dela delati, da nas smert nikoli nepripravljenih ne najde. Kakošna je smert pravičnih? „Draga je pred Gospodovimi očmi smert njegovih svetnikov." r»- nš, s. Kakošna je smert grešnikov? „Smert grešnikov je prav huda." b) Od sodbe. Kaj se s telesom človekovim po smerti godi? Človekovo teld se pokoplje v zemljo, kjer strohni in se spremeni v prah, iz kterega je vzeto. Kaj se z dušo človekovo precej po njegovi smerti godi? Duša človekova je precej po smerti njegovi so¬ jena. — „Ljudem je odločeno enkrat umreti, po tem pa sodba." 9 , «. Kako pravimo ti sodbi? Ti sodbi precej po smerti pravimo „posebna" sodba, ker je vsaka duša posebej sojena. 95 Po čem bo Bog sodil? Bog nas bo sodil po vsem, kar smo na zemlji dobrega ali hudega mislili, želeli, govorili in storili, ali kar smo dobrega opustili. — „V s i se moramo po¬ kazati pred sodnjim stolom Kristusovim, da slehern prejme, kakor je storil, ali dobro ali hudoV 2. Kor. 5, 10. Kam je duša pri posebni sodbi obsojena? Ali v vice, ali v pekel, ali pa v nebesa, ka¬ mor si je zaslužila. c) Od vic. Kaj so vice? Vice so kraj, kjer duše terpč časne kazni. Ktere duše so obsojene v vice? V vice so obsojene duše tistih ljudi, kteri sicer v gnadi božji umerjo, pa imajo venderše male grehe nad sabo, in kteri se svojih grehov v življenji še niso zadosti spokorili. „Nič omadežvanega ne pojde v nebeško kraljestvo.“ sam. r«*. ai, 21 . Kakošno terpljcnje imajo duše v vicah? Duše v vicah zlasti zato veliko terpe, ker ne¬ izrečeno močno hrepene, Boga gledati in večno vži- vati, pa ga vender le ne morejo; verh tega imajo tudi še drugo terpljenje, kterega jim je božja pra¬ vica naložila. Kako zamoremo dušam v vicah pomagati? Dušam v vicah, s kterimi smo v občestvu, za¬ moremo pomagati: 1. z daritvijo svete maše; 2. z molitvijo in odpustki; 3. z druzimi dobrimi deli. 96 „S v e ta in dobra je misel za mertve moliti, da bi bili grehov rešeni.“ 2. M«k. 12, m. Ali smo dolžni, dušam v vicah pomagati? Dolžni smo sploh dušam v vicah pomagati že iz ljubezni, s ktero smo z njimi sklenjeni; posebno pa smo to iz hvaležnosti dolžni svojim staršem, bratom in sestram, prijatlom in dobrotnikom. Doklej duše v vicah ostanejo? Duše v vicah ostanejo, dokler se popolnoma ne očistijo; ker nič nečistega ne more iti v nebeško kraljestvo. d) Od pekla- Kaj je pekel? ' Pekel je tisti strašni kraj, kjer pogubljeni ve- komej terpe. Kdo pride v pekel? V pekel pride, kdor v smertnem grehu umerje. Kakošno tcrpljenje je v peklu? Neizrečeno strašno terpljenje jev peklu; in sicer: 1. Pogubljeni s strahom in trepetom v Boga svo¬ jega pravičnega sodnika mislijo in so spred božjega obličja zaverženi. — ,,Poberite se spred mene, prekleti! v večni ogenj.“ m«. 23 , m. 2. Cerv jih zmirej grize, da so z lastnim za- dolženjem zgubili večno veselje v nebesih. — »Njih červ ne umerje.“ 3. So v družbi hudobnih in zaverženih duhov. — „Poberite se v večni ogenj, kteri je priprav¬ ljen hudiču in njegovim angeljcm. u Mat. 25 , 31 . 4. Še veliko družili kazen bodo terpeli, ktere sv. pismo primerja z neugasljivim ognjem in s temnim 97 krajem, kjer je jok in škripanje z zobmi 9 , «. M«t. s, i2.). Umeri je pa tudi bogatin, in je bil pokopan v pekel. — Povzdignil je pa svoje oči, ki je bil v terpljenji, in je od deleč vidil Abrahama in Lazarja v njegovem naročji. — In on je zavpil, rekoč: Oče Abraham, usmili se me, in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega persta v vodo in ohladi moj jezik. Luk. 16, 22—2^. 5. Vse to terpljenje bode vekomej terpelo, t. j. brez vsega konca, brez upanja kacega polajška ali odrešenja; — „Njih ogenj ne ugasne; njih červ nikdar ne umerje.“ m«>>. o, sk,iv. .«*. 20,9. 10. Zakaj Bog greli v peklu vekomej kaznuje? Zato: 1. ker neskončna pravica božja za razžaljenje neskončnega Veličastva božjega zahteva tudi neskon¬ čno (večno) kazen. 2. Ker vsi, ki v smertnem grehu umerjo, vekomej v grehu terdovratni ostanejo; dokler pa greh ostane greh, se tudi kaznuje. 3. Kakor Bog čednost vekomej plačuje, mora tudi greh vekomej kaznovati; in ker je svet, ravno tako, kakor dobro vekomej ljubi, tudi hudo vekomej sovraži. 4. Ako bi ne bilo večne kazni za greh, bi ljudje brez strahu greh delali in malo se menili za spokor¬ jence in dušno zveličanje. — Ako jih še večna kazen od greha ne odvračuje, kaj bi se še le godilo, ako bi se greh kaznoval le začasno. (Tertulijan.) Ali vsi enako (crpe v peklu? Vsak terpi za svoje grehe in po svojih grehih. Katekiacm 7 98 e) Od nebes. Kaj so nebesa? Nebesa so srečno prebivališe svetnikov, kjer se Bog izvoljenim svojim zvestim služabnikom obličje v obličje razodeva, »n je on sam njih neizrečeno veliko plačilo. Kdo pride v nebesa? V nebesa pride, kdor v gnadi božji umerje in za storjene grehe ali v tem ali v unem življenji (vicah) zadosti. Ali je nebeško veselje veliko? Nebeško veselje je neizrečeno veliko. — „0 k 6 ni vidilo, uh<5 ni slišalo, in v serce člove¬ kovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tem, kteri ga ljubijo.“ i. k«. 2 , 9 . Kaj vemo iz Jezusovega nauka od nebeškega veselja? Od nebeškega veselja vemo: 1. Izvoljeni bodo božje lastnosti in božjo voljo v nebesih veliko bolj popolnoma, kakor tukej na zemlji, spoznali in se zavolj tega spoznanja močno veselili, obličje v obličje bodo gledali Boga, ljubili in vživali ga. — „Blagor jim, kteri so čistega sered, ker oni bodo Bogd gledali“ (m.u s, a.). — „Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo vidili, lcakoršen je.“ 1. Jan. 3, 2. 2. Oni ne bodo imeli v nebesih nobene tudi nar manjši težave ali zopernostine. — „Bog bo obrisal vse solze od njih oči, in smerti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprešnje je minilo.** sim* 99 8 . Izvoljeni se bodo tudi zavoljo vsega, kar so na zemlji dobrega storili, neizrečeno veselili in bodo zmiraj dobro in mirno vest imeli.—„Blagor mert- vim, kteri v Gospodu umerjd; zakaj njih dela za njimi gr e d 6 . u sim*. vt, 13. 4 . Oni bodo v neizrečeno veseli družbi pri Bogu, pri Jezusu, pri Materi božji, pri angeljih in svet¬ nikih. — „Pristopili ste v mesto živega Bogd, k nebeškemu Jeruzalemu in k množici ve¬ liko tavžent angeljev, k cerkvi pervencov, kteri so zapisani v nebesih, in k Bogu sod¬ niku, in k duhovom popolnoma pravičnih in k Jezusu, sredniku nove zaveze.'' 12, 22-2*. 5 . Izvoljeni bodo neizrečeno zveličanje vekomej vživali, ki jim ga nihče ne bo mogel odvzeti. — „Pravični pojdejo v večno življenje.''M«». 25, Ali bodo v nebesih vsi izvoljeni enako veselje imeli? „Slehern bo lastno plačilo prejel po svo¬ jem delu.'' (i- Kor. 3, s.). — „Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor seje v obilnosti, bo tudi žel v obilnosti.'' 2. K ur . 9, s. 7» 100 II. Poglavje. Od upanja. Kaj se pravi keršansko upati? Keršansko upati se pravi: terdno se zanesti, da nam bo Bog dal, kar nam je zavoljo neskončnega zasluženja Jezusa Kristusa obljubil. Kaj upamo od Boga? Upamo od Bogd večno življenje 7 t. j. večno zveličanje in vse pripomočke, ki jih k zveličanju po¬ trebujemo. Zakaj upamo od Bogit? Zato upamo od Bogd, ker je Bog vsegamogočen, v spolnovanji svojih obljub zvest ter neskončno do¬ brotljiv in usmiljen; — ker torej more in hoče vse spolniti, kar je obljubil. Ali je keršansko upanje potrebno? Keršansko upanje je, kakor vera, tako potrebno, da brez njega ni moč Bogu všeč biti. — „Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje.“ 1. Ker. 13, 13. S čem se keršanskega upanja naj bolj vadimo? Keršanskega upanja se nar bolj z molitvijo va¬ dimo. Od molitve. Kaj se pravi: „moliti?“ Moliti se pravi, svojega duha k Bogu povzdigo- 101 vati, ali z Bogom pogovarjati se; molitev je tedaj po¬ vzdigovanje duhd k Bogu ali pogovor z Bogom. Zakaj molimo? Zato molimo, da Boga, svojega nar vikšega Go¬ spoda, po dolžnosti častimo, da se mu za prejete dobrote z a h v a 1 u j e m o in da ga potrebnih reči prosimo, zlasti odpušanja grehov in pomoči v vseh nadlogah. Kolikna je toraj molitev? Molitev je trojna: častivna, zahvalivna in prosivna. Kdo zamorc moliti? Vsaka stvar, ki Bogd spozna in je zmožna, ga ljubiti, zamore moliti. Kako zamoremo moliti? Moliti zamoremo: 1 . da ali same misli in želje svojega duhdk Bogu povzdigujemo, — to je notranja molitev; 2. da svoje misli in želje tudi z besedo izreku- jemo; in to je vnanja molitev. — Obč te molitvi smo se od Kristusa naučili. Ali je to molitev, kadar kdo le besede izrckuje in tega ne misli in ne želi, kar z besedo govori? To ni molitev; je le blebetanje in nič ne veljA pri Bogu. — „To ljudstvo me časti z ustni¬ cami , njih sercč je pa deleč od mene" 15, «.), je Jezus očital Judom. Ali je dobro in potrebno, da tudi z besedo (po zunanje) molimo? Z besedo moliti je dobrd in potrebno, ker s tako molitvijo sami sebe in druge , ki nas vidijo ali slišijo, k pobožnosti vnemamo , in ker usta govore, česar je serce polno. 102 Ali smo dolžni moliti? Moliti smo dolžni: 1. ker nam je Bog molitev zapovedal; 2. ker je tudi Jezus molil in nam s tem dal zgled, da ga posnemajmo; 3. ker smo dolžni Bogu skazovati živo zaupanje, priserčno hvaležnost in nar vedi čast; 4. ker brez molitve ne moremo in ne smemo pri¬ čakovati božjih gnad, ktere nam je Bog le obljubil dati, če ga prosimo. „A ko boste Očeta k a j pro¬ sili v mojem imenu, vam bo dal a (•'»»• 26 , 2.5.). „Prosite in se vam bo dalo.“ M«t. 7,1. Ali je lahko moliti? Kolikor bolj kdo Boga ljubi, tem raje in ložje moli; kdor pa Boga ne ljubi, ali je od Boga popol¬ noma obernjen, mu tudi molitev ni mar. Kaj nam pa še molitev ovira? V molitvi nas motijo tudi raztresenja, t. j. vnanje časne reči in posvetne skerbi, ki prerade naše misli tudi med molitvijo na-se vlečejo. Ali je vsako raztresonje pregrešno? Le tiste raztresenja so pregrešne, kterih smo sami krivi in kterim se prostovoljno vdamo; če jih pa nismo sami krivi in se zoper nje vojskujemo, nam zasluženje še množe. Ktere pomočke imamo zoper raztresenje? Preden začnemo moliti, pustimo posvetne skerbi na stran; prav živo si pred oči postavimo Boga vse- gapričujočega in vsegavednega. Tudi molitvine bukve, če iz njih beremo, marsikteremu raztresenju pot pre- strižejo. — „Preden moliš, se pripravi in ne bodi kakor človek, ki Boga skuša“. si r . ia, 23. 103 Ali naj posamezno ali združeno molimo? Posamezno in združeno ; zlasti je združena mo¬ litev močna in koristna, toraj nam bodi posebno priporočena. Jezus pravi: „Kj er sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jest sred med njimi .“ M.t. ia, 20. Kdaj naj molimo? Kristus pravi: „da je treba vselej moliti in ne jenjati.“ Luk. is, j. Kako je pa mogoče vedno moliti? Vedno molimo, ako svoje misli in svoje želje k Bogu pogostoma povzdigujemo ter mu darujemo vse svoje dela in terpljenja, križe in težave, žalosti in veselja; pa tudi še poseben čas molitvi odločujmo. Kdaj še posebni čas molitvi odločujmo? 1. Pri službi božji; 2. v skušnjavah, v skrivnih in očitnih nadlogah; 3. vsaki dan zjutraj, o poldne in zvečer., pred jedjo in po jedi, pred tehtnimi opravili in po njih. Ali naj le za-sc molimo? Ne le za-se, molimo tudi za druge: za žive in mertve, prijatle in neprijatle, zlasti pa za starše, brate, sestre, dobrotnike, za duhovne in posvetne gosposke. Kje naj molimo? Povsod, ker je Bog vsegapričujoč, tedaj povsod pri nas; zlasti pa molimo v cerkvi, ki je hiša božja in kraj molitve. Kakošna mora biti naša molitev, da je Bogu prijetna in nam po- magljiva? Molitev mora biti: 1. Pobožna, to je: pri molitvi moramo vselej 104 v Boga in v to misliti, kar govorimo. „B o g je duh, in kteri ga molijo, ga morajo v duhu in resnici moliti“ j«». <*, ; 2. serčna, to je: v sei’cu moramo čutiti, kar z besedo izrekujemo; 3. resnična, to je: tudi sami si prizadevajmo za to, česar Bogd prosimo; 4. ponižna, to je: prepričani bodimo, da smo zlasti zavoljo svojih grehov pred Bogom vsi nevredni, in da nam On le iz samega usmiljenja dobrote ska- zuje. — „Moiitev ponižnega bo oblake pre- derla“ su. as, u. ; 5. skesana, to je: pravo žalost nad svojimi grehi občutimo in terdno sklenimo, svoje življenje poboljšati. Očitni grešnik je terkal na persi, rekoč : „Bog, bodi milostljiv meni grešniku 4 *! in je šel opravičen domu, prevzetni farizej pa ne »».; 6. v Jezusovem imenu, to je: le v Jezu¬ sovo neskončno zasluženje zaupajmo, ne pa v svoje dobre dela. — „Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal“ ■>«■*• i«, *j. ; 7. stanovitna, to je, moliti ne smemo jenjati, če tudi nismo precej uslišani. — »Vse, karkoli prosite v molitvi, ako verujete, boste pre- jeli Mat. 21, 22. } 8. izročena ali vdana v voljo božjo, to je: Bogu moramo prepustiti, da nas po svoji previd¬ nosti ali usliši ali pa ne. — »Moj Oče! ako je mo¬ goče, naj gre odmene takelih; pa vender ne, kakor jest hočem, ampak kakor ti M«t. 26, m. ; 9. iz dobrega namena, to je: molimo, da bi Bogd po dolžnosti častili in vedno boljši in svetejši 105 prihajali, ne pa, da bi nas ljudje hvalili. — „Kadar molite, ne bodite kakor hinavci, kteri radi v shodnicah in na voglih potov stoj e in mo¬ lijo, da bi j ih lj udj 6 vidil i. Resnično, po¬ vem vam, prejeli so svoje plačilo. — Ti pa, kadar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri in moli svojega Očeta na skrivnem; in tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi, ti bo povernil.“ Mat- 6, 5. 6. Kaj nam pomaga dobra molitev? Dobra molitev stori: 1. da dosežemo, česar Boga prosimo, ako je v naše zveličanje. „Prosite, in se vam bo dalo. Zakaj slehern, kteri prosi, prejnie“ m»<. 1 , s.; 2. da smo v nadlogah potolaženi in upokojeni, in jih ložeje preterpimo. — „Je kdo med vami ža¬ losten, naj moli“ j*k. xs, u. ; 3. da smo v skušnjavah pokrepčani, in jih lo¬ žeje premagamo. — „Vaš Oče jim bo dal z nebes dobrega duha, kteri ga prosijo n, « ; 4. da prihajamo vedno boljši, pobožniši in Bogu prijetniši. — To nam spričuje življenje Marije pre- čiste device, aposteljnov, pervih kristjanov in vseh svetih ljudi. Kje najdemo ob krotkem, za kar nam je treba moliti? Za kar nam je Reba moliti, ob, kratkem najdemo v Glospodovi molitvi, ki se tudi „Očenaš“ ime¬ nuje, in se tako le glasi: „Oče naš 44 ,,kteri si v nebesih! — Posvečeno bodi tvoje ime; — pridi k nam tvoje kraljestvo; — zgodi se tvoja volja, 106 kakor v nebesih, tako na zemlji; — daj nam danes naš vsakdanji kruh; — in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikom; — in nas ne vpelji v skušnjavo; — temuč reši nas od hu¬ dega. Amen/' Mm. e, 9-13. Zakaj se ta molitev „G o sp o (lova moli te v“ in „Očcnaš“ imenuje? Gospodova molitev zato, ker jo je naš Gospod Jezus Kristus učil; očenaš pa, ker se s tema be¬ sedama začenja. Koliko delov ima Očenaš? Očenaš ima ogovor in sedem prošenj. Ktere besede se imenujejo ogovor? Ogovor se imenujejo besede: „Oče naš, kteri si v nebesih", in sicer zato, ker z njimi Boga ogovarjamo. Zakaj Boga ogovarjamo z besedo: „Ooc“? 1 . Zato, ker je v resnici naš Oče, ki nas je vstvaril po svoji podobi, pri svetem lcerstu nas v svoje otroke posvetil in tudi po očetovo, za nas skerbi. — »Ali nimamo vsi enega Očeta, ali nas ni en Bog vstvaril?" (m*i. 2 , 10.) „Vso svojo skerb na-nj zvernite, ker njemu je skerb za vas" i- Pet - 3 > 7 -; 2 . zato, da se v nas obudi otročje zaupanje v njega, kadar molimo. Zakaj praviš: oče naš, in ne ;,oče moj“? Ker je Bog oče vseh ljudi in je torej vsaki dol¬ žan, kakor vse ljubiti, tako tudi za vse moliti. Mat. 2, 10. Zakaj pravimo: „kteri si v nebesih*? 1 . Zato, ker Bog, dasi je tudi povsod pričujoč, 107 vender posebno v nebesih prebiva, kjer se svojim izvoljenim od obli e j a do obličj a kaže in vživati daje; 2. s temi besedami kažemo, da smo na zemlji le popotniki, ki so nam nebesa prava domovina; 3. nas te besede opominjajo, da svoje serce od posvetnega odtergujmo, in le v nebesa povzdigujmo, kadar molimo. Kaj prosimo v pervi prošnji: „Posvečcno bodi tvoje ime“? 1. Da bi vsi ljudje na zemlji Boga prav spoznali in častili; 2. da bi se neverniki, krivoverci in grešniki k Bogu spreobernili in resnično spokorili; 3. da bi nikdo nikoli nečasti ne delal božjemu imenu. Zakaj je to perva prošnja? Zato, ker nam mora biti čast božja vselej perva in poglavitna skerb., Kaj prosimo v drugi prošnji: „pvidi k nam tvoje kraljestvo“? 1. Da bi Bog svoje kraljestvo, to je, svojo cerkev in pravo vero širjal in uterdoval, kraljestvo hudičevo pa, t. j. pregrehe, nevero in vse zmote, razdeval; 2. da bi nam Bog svojo gnado, vero, upanje in ljubezen dodelil in v nas vedno množil; 3. da bi po tem življenji vsi v nebesa prišli. Kaj prosimo v tretji prošnji: „zgddi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji 11 ? 1. Da bi nam vsem Bog gnado dal, njegove svete zapovedi vselej, na tanko in voljno spolnovati, kakor jih angelji in svetniki v nebesih spolnujejo; 2. da bi se vsi vselej in v vseh okolisinah v božjo voljo vdali. 108 Kaj prosimo v eeterti prošnji: „ I) a j nam danesnaš vsakdanji k ru li“ ? 1. Da bi nam Bog dal vse, česar nam je za te¬ lesno in dušno življenje treba; 2. da bi Bog lakoto in draginjo, pa tudi greh, kteri večkrat za sabo vodi take nesreče , dobrotljivo od nas odvernil. Zakaj nas Jezus uči, le vsakdanjega kruha prositi? Jezus nas je s tem hotel učiti, da le potrebnih reči prosimo, in ne obilnosti' in bogastva ktero, ima toliko nevarnost. Kaj prosimo v peti prošnji: »Odpusti nam naše dolgd, ka¬ kor tudi ini odpušamo svojim dolžnikom 11 ? Da bi nam Bog grehe odpustil ravno tako, kakor mi iz serca odpustimo tistim, ki so nas razžalili; kdor tedej svojim razžalnikom ne odpusti, v ti prošnji prosi, da bi tudi njemu Bog ne odpustil grehov. Kaj prosimo v šesti prošnji: „In nas ne vpelji v skušnjavo 11 ? 1. Da bi Bog vse skušnjave in grešne nevarnosti in priložnosti od nas odvernil; 2. ali nam pa moč dodelil, se jim zoperstaviti ter jih premagati. Kdo nas skuša ali v greli zapeljuje? 1. Naše mesd, t. j. naše hudo nagnjenje in poželenje. — „Vsak je skušan, kadar je od svojega poželenja vlečen in vabljen 11 j»k.», - 2. svet, t. j. hudobni ljudje s pregrešnim go¬ vorjenjem in življenjem, bogastvo, neeimurna čast in druge posvetne reči.— »Vse, kar je na svetu, je poželenje mesa in poželenje oči in napuh življenja, kar ni iz Očeta, ampak iz svet d 11 J . Jan. 2 , 16. * 109 3. hudič, ki nam pamet slepi, vero slabi in prelomnikom božjih zapoved obeta veselje in srečo. — ,,Bodite trezni in čujte; ker hudič, vaš zopernik, hodi kakor rjoveč lev okoli in iše, koga bi požerl.“ *■ Pet. s, s. Zakaj ltog skušnjave pripuša? 1. Da nas v gorečnosti in ponižnosti vedno ohrani; 2. da se nam zasluženje množi. — „Blagor človeku, kteri preterpi skušnjavo; ker sku- šen bo prejel krono življenja, ki gaje Bog obljubil tistim, kteri ga ljubijo .“ nu.t,u. Ali je vsaka skušnjava greh? Skušnjava še ni greh; greli nam je le, ako se vanjo lahkomišljeno podamo ali vanjo privolimo. Kaj nam je storiti, da v skušnjavo ne privolimo? Čuti in moliti moramo, tako Kristus uči, rekoč: „Cujte in molite, da ne pridete v skušnjavo.“ Mat. 26 , 41. Kaj prosimo v sedmi prošnji: „T e m u 6 reši nas od hudega“? 1. Da bi nas Bog zlasti hudega na duši, t. j. greha rešil in nas obvarval večnih in časnih kazen greha; 2. da bi nas Bog tudi časnih nadlog in težav rešil, ako niso k našemu zveličanju; 3. da bi nam dodelil gnado, vse nadloge in te- žhve, ki nam jih pošilja, poterpežljivo in stanovitno poterpeti, Kaj pomeni beseda: „Amen“? Beseda „Amen“ pomeni: „Zgodi se, ali zgo¬ dilo se bo, česar smo prosili. --OOQ9 —--• 110 Ktero molitev večidel Oeenašu pridevamo? Očenašu večidel pridevamo molitev, s ktero zlasti presveto Devico Marijo, Mater božjo, častimo in na pomoč kličemo, rekoč: „Češcna si Marija ! 44 „gnade polna, Gospod je s tabo. Zegnana si med ženami, in žegnan je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja! prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smertni uri. Ainen.“ Iz koliko delov je ta molitev? Cešena si Marija je hvalivna in prosivna molitev in je sostavljena iz treh delov: 1. iz pozdravljenja velicega angelja Gabriela, ki je Marii oznanil, da bo mati Jezusova; 2. iz pozdravljenja Elizabete, ki jo je Marija obiskala; in 3. iz besedi, ki jih je sveta cerkev pristavila. Zakaj Marijo imenujemo: „gnade polna 11 ? 1. Ker je obilnost gnad od Bogd prejela; 2. ker jo je Bog k nar veči svetosti in tudi k nar veči časti na zemlji in v nebesih povzdignil. Kaj pomenijo besede: »Gospod je s teboj 44 ? Da je Marija nar ljubši , hči nebeškega Očeta, ker je Mati božjega Sina, in nar čistejši nevesta sve¬ tega Duha. Kaj pomenijo besede: „žegnana si med žcnami“? Da je Marija nar srečnejši zmed njenega spola, in sicer: 1. ker je bila ona zmed vseh izvoljena, ki je Mati božja postala, in nam odrešenika rodila; 2. ker je le ona mati in devica. 111 Zakaj še pristavljamo besede: „in žegnan je sad tvojega telesa 11 ? S temi besedami kažemo, da vselej, kadar Marijo častimo, tudi Kristusa, njenega Sina, častimo, in da Mater častimo zavoljo njenega Sina. Kaj pomenijo besede, ki jih je cerkev pristavila? 1. S temi besedami versko resnico spoznamo, da je Marija v resnici Mati božja; 2. da je tudi naša mati; in 3. da torej v vsaki sili in potrebi pri Marii išimo pomoči in tolažbe, zlasti pa jo o smertni uri na pomoč kličimo. Ali Marija pri Ungu kaj premore? Marija pri Bogu veliko premore. „Se ni bilo nikdar slišati, da bi bil kdo zapušen, ki se je k Marii zatekel in jo na pomoč klical. 11 Česa nas sveta cerkev opominja, ko zjutraj, opoldne in zvečer zvoni? 1. Da se je Kristus včlovečil, nas rešiti večnega pogubljenja; za to milost se mu vsaki dan trikrat za- hvalujmo; 2. da s Kristusom tudi njegovo preblaženo Mater Marijo trikrat vsaki dan častimo ter se njenemu varstvu priporočujmo; zato pravimo, da „Ave Ma¬ rija 11 ali „angeljevo češenj e 11 zvoni. Kaj molimo, ko „Ave Marija 11 zvoni? Ko „Ave Marija 11 zvoni, angeljevo češenje mo¬ limo, ki se tako le glasi: 1. „Angelj Gospodov je oznanil Marii, in spočela je od svetega Duha. 11 — Cešena si Marija i. t. d. 2. „Glej, dekla Gospodova sem, zgodi se mi po tvoji besedi. 11 — Češena si Marija i. t. d. 112 3. „In Beseda je mesd postala in med nami pre¬ bivala. “ — Cešena si Marija i. t. d. Kteri molitvi pravimo: „rožni venec 11 ali „r o žen kra n ec“ ? Rožni venec tisti lepi molitvi pravimo, ki jo je zložil sveti Dominik, v ktero je vpletel prelepe mo¬ litve in premišljevanja nar poglavitniših skrivnost našega odrešenja. Čemu je katoliška cerkev sveti rožni venec vpeljala? Katoliška cerkev je sveti rožni venec vpeljala: 1. da se večkrat spomnimo nar imenitniših skrivnost včlovečenja, terpljenja in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa; in 2. da tudi prečisto Devico Marijo vredno po- eastiirio. Koliko delov ima sveti rožni venec? Sveti rožni venec ima tri dele: veseli, žalostni in častiti del; in vsaki del 50 „češenasimarij,“ 5 „očenašev,“ 5 „čast bodi Bogu Očetu in Sinu in sve¬ temu Duhu“ in 5 „skrivnost“ v premišljevanje. Itako sveti rožni venec molimo? Sveti rožni venec tako le molimo: I. Veseli del. Vera, — tri češenasimarije, kterim pristavljaj, in sicer pervi: kteri nam živi pravo vero; drugi: kteri nam da terdno upanje; tretji: kteri nam vžge serčno ljubezen. 1. Kterega si Devica od svetega Duha spočela; 2. kterega si Devica v obiskanji Elizabete nosila; 3. kterega si Devica v Betlehemu rodila; 4. kterega si Devica v tempeljnu darovala; 5. kterega si Devica v tempeljnu našla. 113 II. Žalostili del. Vera, — tri češenasimarije, kterim pristavljaj, in sicer pervi: kteri nam poterdi spomin; drugi: kteri nam razsvetli pamet; tretji: kteri nam omeči voljo. -ooao- 1. Kteri je za nas ltervav pot potil; 2. kteri je za nas bičan bil; 3. kteri je za nas s ternjem venčan bil; 4. kteri je za nas težki križ nesel; 5. kteri je za nas križan bil. III. Častiti del. Vera, — tri češenasimarije, kterim pristavljaj, in sicer pervi: kteri nam vodi naše misli; drugi: kteri nam vodi naše besede; tretji: kteri nam vodi naše djanje. ---Qoe©-- 1. Kteri je od smerti vstal; 2. kteri je v nebesa šel; 3. kteri je svetega Duha poslal; 4. kteri te je v nebesa vzel; 5. kteri te je v nebesih venčal. Kutehizem. 8 114 III, Poglavje. 30 - 3<> ~ M,,t - 22 > w-'< n - Koga smo torej dolžni ljubiti? Dolžni smo ljubiti: 1. Bogd; 116 2. sami sebe; 3. svojega bližnjega. a) Od ljubezni do Boga. Kaj nam zapoved: »ljubi Gospoda svojega Bogi“ zapoveduje? Ta zapoved nam zapoveduje, da Boga čez vse, božje stvari pa zavolj Boga ljubimo. Kaj se pravi Boga. čez vse ljubiti? - Boga čez vse ljubiti se pravi: Boga raji imeti, kakor vse stvari na svetu, raje kakor vse, kar nam more prijetno in dopadljivo biti in torej raje vse, tudi življenje dati, kakor Boga razžaliti. — ,,Ne smert, ne življenje, ne sedanje, ne prihod¬ nje, ... ne kaka druga stvar nas ne bo mo¬ gla ločiti ljubezni božje .“ ri™. », .w. 39 . Zakaj moramo Boga ljubiti? 1. Ker je Bog nar vikši dobrota, in torej lju¬ bezni vreden; 2. ker nas je on prej ljubil, kakor smo ga mi mbgli, ter svojega sina za nas v smert dal. —»Bog je svet tako ljubil, daje dal svojega edino- roj enega Sina“ (■>»"• 3 , no. „Ljubimo torej Bo g h, ker nas je Bog pred ljubil“ i. ■**»• % 19 -; 3. ker nas vsaki dan z neStevilnimi dušnimi in telesnimi dobrotami obsipa; 4. ker nam zapoveduje, da ga ljubimo in nam je v plačilo obljubil večno zveličanje. Ktera ljubezen je popolnoma? Popolnoma je ljubezen tedaj, kadar Boga lju¬ bimo zavoljo njega samega, t. j. zavolj njegove ne¬ skončne dobrote in popolnosti. 8 * 118 Ktera ljubezen je nepopolnoma? Nepopoln orna ljubezen je tista, kadar Boga zlasti ljubimo zavoljo prejetih dobrot, darov in gnad in večnega plačila, ki ga od njega pričakujemo. Kaj se pravi stvari božje zavoljo Bogi ljubiti? Stvari ljubiti: 1. Ker in kakor jih je Bog ljubiti zapovedal; 2. ker je vse, kar je v stvareh dobrega, božji dar in ima v Bogu svoj začetek; 3. ker jih tudi Bog sam ljubi. b) Od lastne ljubezni. Kako naj človek sam sebe ljubi? Človek naj samega sebe pametno ljubi. Kdaj je ljubezen do samega sebe pametna? 1. Kadar človek sam sebe po volji božji in za- volj Boga ljubi; 2. kadar človek ne iše svoje sreče v škodo ali nesrečo svojemu bližnjemu ; 3. kadar človek dušo bolj ljubi kakor tolč. c) Od ljubezni do bližnjega. Kdo je naš bližnji? Naš bližnji je vsak človek, bodi si prijatel ali sovražnik. — Usmiljeni Samarijan. Kaj se pravi bližnjega ljubiti kakor samega sebe? Bližnjega kakor samega sebe ljubiti se pravi: mu kakor sebi dobro želeti; mu vse to storiti, kar mu je dobro in v prid, in vse to opustiti, kar mu je neprijetno ali škodljivo. — »Vse, karkoli ho¬ čete, da vam ljudje storč, tudi vi njim sto¬ rit e. “ M«t. 7, 12. 117 Kaj se pravi bližnjega zavolj Boga ljubiti? Bližnjega zavolj Boga ljubiti se pravi, bližnjega zato ljubiti, ker je po božji podobi vstvarjen, z Je¬ zusovo kervjo odrešen in ker je Bog zapovedal bliž¬ njega ljubiti. Ali Boga ljubimo, če bližnjega ne ljubimo? „Ako kdo reče: Bogd ljubim, in sovraži svoj ega brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, kt er ega Vidi, kako more Bogd ljubiti, kterega ne vidi“? 1 . j«». a, 20 . Zakaj moramo bližnjega ljubiti? 1. Ker nam je Kristus zapovedal bližnjega lju¬ biti ter rekel, da v ljubezni do bližnjega spoznd svo¬ jega učenca. —- „Nad tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj“ Jan. 13, 35. * 2. ker nam je Jezus s svojim življenjem in s svojo smertjo dal nar popolniši zgled ljubezni do bližnjega. — „B o d i t e p o sn e m a v c i božji, kakor preljubi otroci; in hodite v lj ubezni, kakor je tudi Kristus nas ljubil in se za nas dal“ Ef. 5 , 1 . 2.; 3. ker smo vsi po božji podobi vstvarjeni, bratje v Kristusu in otroci enega Očeta v nebesih. — „Ni- mamo li vsi enega Očeta? Ni nas vsih en Bog vstvariP'? m.i. 2 , 10 . Kakošna bddi naša ljubezen do bližnjega? Ljubezen do bližnjega bodi: 1. djanska; 2. nesamopridna; 3. vesoljna. 118 Ktcra ljubezen do bližnjega je djanska? Svojega bližnjega v djanji tisti ljubi, kteri mu po svoji moči pomaga ali kaj dobrega stori. — „Otro čiči moji! ne lj ubimo z bes e do, tudi ne z jezikom, ampak v djanji in resnici." 1. Jan. Ul. Kdo svojega bližnjega n e s a tn o pr i d n o ljubi? Kdor svojega bližnjega zavoljo Boga ljubi in ne zato, da bi ga ljudje hvalili ali da bi kakega povra¬ čila pričakoval pri ljudeh. —„Kadar gostovanje napraviš, povabi uboge, hrome, kruljeve in slepe: in blagor ti bo, ker ti nimajo po- verniti; zakaj povernjeno ti b o ob vstaj enj i pravičnih." t,uv, r-t, k. K tern ljubezen do bližnjega je vesoljna? Vesoljno ljubezen do bližnjiga ima, kdor ljubi vsacega človeka, bodi si prijatel ali sovražnik. — Ako tiste ljubite, kteri vas ljubij o, kakošnd plačilo boste imeli? Aline delajo tega tudi cestninarji? — In ako pozdravljate le svoje brate, kaj storite več? Ali ne delajo tega tudi malilcovavci"? M»t. s, w. «. Ali Bovražnika že dovolj ljubi, kdor sc ne mašuje nad njim? Ako bi bilo to že dovolj, bi nam Bog ne bil za¬ povedal, sovražnika ljubiti, t. j. mu vse dobro pri- vositi in mu v vsaki potrebi pomagati, ako le zamo- remo. — „Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovražijo in molite zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v ne¬ besih, in daje svojemu solncu sijati na do- 119 bre in hudobne, in d& dežiti na pravične in krivične." s > ’ 3 - Zakaj moramo tedej ljubiti svoje sovražnike? 1 . Ker Bog zapoveduje. — „Ljubite svoje sovražnike i. t. d.; 2 . ker je tudi Jezus svoje sovražnike ljubil. — „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" Luk. 23,34.; tako tudi v Očenašu molimo: „Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpušamo svojim dolžnikom." — Prilika od neusmiljenega hlapca. Mat. 18, 21-35. Kaj oaka tega, ki svojim sovražnikom ne odpusti? „Sodba brez usmiljenja tistemu, kteri ne dela usmiljenja" (•>*!<• 2, no. „Ako pa vi ne odpustite, tudi vaš Oče, kteri je v nebesih, vam ne bo odpustil vaših grehov."«»0,. 11,26. Ali jo keršanska ljubezen potrebna? Keršanska ljubezen je tako potrebna, da človek, kteri se svoje pameti zave, brez ljubezni ne more doseči večnega življenja. — „K dorne ljubi, ostane v s m er ti." t. j«.. 3, 14. Kje so nam bolj na tanko razložene dolžnosti, ki nam jih naklada ljubezen do Boga in do bližnjega? V desetih zapovedih božjih; zakaj perve tri nam razlagajo dolžnosti do- Bogd, drugih sedem pa dolž¬ nosti do bližnjega. Zapovedi božje so: 1 . Vervaj v enega samega Boga. 2 . Ne imenuj po nemarnem božjega imena. 3 . Posvečuj praznik. 4 . Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji. 120 5. Ne ubijaj. 6. Ne prešestvaj. 7. Ne kradi. 8. Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega. 9. Ne želi svojega bližnjega žene. 10. Ne želi svojega bližnjega blaga. Komu jc dal Bog deset zapoved? Bog je dal deset zapoved Mojzesu na sinajski gori za izraelsko ljudstvo, ko je po izhodu iz Egipta v pušavi bilo. Kako je dal Bog deset zapoved? Bog se je v gromu in tresku na gori Sinaji razodel, oznanil deset zapoved ter jih Mojzesu izročil zapisane na dveh kamnitnih tablah. Zakaj je Bog zapovedi med gromom in treskom dal? 1. Zato, ker je hotel, da bi terdi in svojeglavni izraelci njegovo mogočnost in veličastvo spoznali in imeli veči spoštovanje in pokoršino do njegovih za¬ poved ; 2. zato, da bi se prelomivci njegovih zapoved bali njegove mogočnosti in zažuganih kazen. Ali smo tudi mi dolžni te zapovedi božje spolnovati? Tudi mi smo jih dolžni spolnovati: 1. ker razlagajo naturno postavo, ktero je Bog v naše serca zapisal; 2. ker jih je Jezus sam poterdil, bolj na tanko razložil in nam spolnovati zapovedal, rekoč: „Ako hočeš v življenje iti, zapovedi spolnuj (M„ t . is, n.)! „Nikar ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razve¬ zovat, ampak dopolnovat sem jih prišel.“ Mit. S, 17. Kaj je pri vsaki zapovedi pomniti? Pomniti je, da nam vsaka zapoved nekaj zapo¬ veduje, nekaj pa prepoveduje. Perva zapoved božja. „Vervaj v enega samega Bogd.“ Kaj nam perva zapoved božja zapoveduje? Perva zapoved božja nam zapoveduje: 1. v Bogti verovati; 2. v BogA upati; 3. Bogd ljubiti; 4. le Bogd moliti. Kaj nam je v pcrvi božji zapovedi prepovedano? V pervi božji zapovedi nam je prepovedano: 1. Nevera, t. j. če kdo ne veruje v pravega Boga, ali ne veruje tega, kar nam je Bog razodel. 2. Krivoverstvo, t. j. če kdo kako resnico, ki jo je Bog razodel, svojeglavim zametuje. 3. Vero zatajiti, če kdo kaj stori ali opusti, s čemur pokaže, da se prave vere ne derži. 4. Brati ali razširjati veri nasprotne bukve. -eooe- 5. Nezaupnost, če kdo zadosti terdno ne upa, da mu bo Bog potrebnih reči dal. 6. Obupnost, če kdo misli, da mu Bog ne more ali noče več pomagati. 7. Prederzno zaupanje v božjo milost, če kdo misli, da mu bo Bog grehe že odpustil, naj se spreoberne ali ne. 8. Preder zno zaupanje v božjo mogoč¬ nost, če se kdo nalaš v nevarnost podaja, češ, da ga že Bog zamore iz nje rešiti. 122 9. Preder z n o zaupanje v samega sebe, če kdo misli, da božje pomoči ne potrebuje. 10. Prederzno zaupanje v druge stvari, in sicer: a) če kdo misli in terdi, da zamore iz kakih iz¬ mišljenih znamenj kaj prihodnjega povedati, — ve- dežvanje; b) če kdo kacim rečem posebno moč pripisuje, ktere nimajo ne po naturi, ne po razodenji božjem, ne po molitvi cerkve božje, — prazna vera; c) če kdo hoče s pomočjo hudobnih duhov kaj posebnega storiti, — vraže ali copernija. - 0093 - 11. Prevelika in nespametna ljubezen do sveta. — „Ako kdo ljubi svet, ni Očetove ljubezni v nj em.“ •>»»• 2,25. 12. Sovraštvo božje in godernjanje zoper božjo previdnost ali božje naredbe. -eoo«-- 13. M a 1 i k o v an j e, kadar kdo živim ali neživim stvarem ali narejenim podobam božje češenje skazuje. Ali je zoper pervo zapoved, čc angeljc in svetnike častimo in na pomoč kličemo? Ni ne zoper pervo zapoved, velikoveč je še do¬ bro in koristno, angelje in svetnike častiti in na po¬ moč klicati. Zakaj angelje in svetnike častimo? Angelji so veliko popolnejši, kakor mi, in Bogu zvesto služijo; svetniki so na svetu sveto in pobožno živeli, zdaj pa so poveličani v nebesih. Zato angelje in svetnike spoštujemo in svoje notranje spoštovanje tudi po zunanje kažemo, t. j. angelje in svetnike častimo. Zakaj katoliški kristjani angelje na pomoč kličejo? Zato, ker so angelji ljudčm za varhe odločeni; 123 ker ljudi ljubijo, za njih zveličanje skerbe, za nje prosijo in njih molitev Bogu darujejo. — „Svojim angeljem je zavoljo tebe ukazal, da naj te varujejo po vsih tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da kje ne zadeneš ob kamen s svojo nogo.“ r*. so, 11 . i 2 . Zakaj katoliški kristjani svetnike na pomoč kličejo? Zato, ker so svetniki prijatli božji, ker ljudi ljubijo in za nje Boga prosijo. — „Ta je prijatel bratov in izraelskega ljudstva; ta je, ki ve¬ liko moli za ljudstvo in vse sveto mesto, Je¬ remija, prerok božji .“ z- it. Ali ni zoper pervo božjo zapoved „podobe“ častiti? Ni ne, ker perva zapoved le prepoveduje nare¬ jene podobe moliti. Zakaj katoliški kristjani podobe častd? Zato, ker nam podobe pred oči stavijo kaj ča¬ stitljivega: ali ktero božjo osebo, ali mater božjo, ali kacega angelja ali svetnika. Češenje ni name¬ njeno podobi, ampak temu, kogar podoba pomeni. Zakaj katoliški kristjani trupla (ostanke) svetnikov ali s v e ti nj c častč? Katoliški kristjani svetinje (ostanke svetnikov) časte: 1. ker so svetniki v njih sveto živeli in Bogu služili ali pa še mučeni bili; 2. ker za gotovo vemo, da bo Bog te trupla po sodnjem dnevu v nebesa vzel; 3. ker je Bog po truplih svetnikov večkrat že čudeže delal in ljudem mnoge dobrote skazoval. — Tako v svetem pismu beremo od preroka Elizeja (si,, as, m. iv.): „Tudi ga ni nobena beseda prema- 124 gala, še cel 6 njegovo mertvo truplo gaje ko preroka oznanovalo. — V svojem življenji jo doprinašal grozne reči, in po smerti je delal čudeže." — „Elizej je s plajšem Elijevim, ki mu je bil padel, vdaril vodo, pa se ni razde¬ lila, in je rekel: kje je Bog Elijev tudi zdaj, in je vdaril vodo, in razdelila se je sem in tje“ ( 4 . Kr.ij. 2, no. — „Neki pa, ki so pokopovali človeka, so vidili roparj-a in vergli so mer- liča v Elizejev grob. — In ko se je bil do¬ taknil Elizejevih kosti, je oživel človek in je stal na svojih nogah" ( 4 . Kr.ij. «, 21.). — „In čudeže, ne majhne je Bog delal po Pavlovih rokah: tako da so tudi potne rute od njego¬ vega života in pasove na bolnike pokladali, in bolezni so jih popustile in hudi duhovi so šli iz njih/' *p- 19, n. 12. Druga zapoved božja. „Ne imenuj po nemarnem božjega imena.“ Kaj nam druga božja zapoved prepoveduje? Druga božja zapoved nam prepoveduje, božjemu imenu nečast delati. Kako se božjemu imenu nečast dela? Božjemu imenu se nečast dela z vsakim grehom sploh; zlasti pa: 1 . z bogokletstvom, t. j. kadar kdo od Bogš, od prave vere in od svetnikov zaničljivo govori. — „Kdor preklinja Gospodovo ime, naj smerti um er j e" 3- Moj*. 24, 16.! 2 . kadar kdo brez potrebe ali celd po krivem 125 priseže. — „Ne prisegaj po krivem pri mojem imenu, in ne skruni imena svojega Boga" 3. Moj/,. 19 , 13. • 3. kadar kdo Bogu storjeno obljubo prelomi. — „Kadar storiš obljubo Gospodu, svojemu Bogu, ne odlašaj je dopolniti; zakaj Gospod, tvoj Bog, jo bo tirjal; in ako se obotavljaš, ti bo šteto v greh. — Ako nič nočeš obljubiti, si brez greha. — Kar je pa enkrat prišlo iz tvojih ust, spolni in stori, kakor si obljubil Gospodu'' 5- Moj/. 23, 21-23. • 4. kadar kdo božje ime brez potrebe in brez časti izrekuje; 5. kadar kdo božjo besedo kazi ali napak obrača. Kaj je v drugi božji zapovedi zapovedano? V drugi božji zapovedi nam je zapovedano, božje, imč posvečevati in častitljivo izreko vati. Kako posvečujemo božje ime? Božje imč posvečujemo: 1 . kadar Bogd naravnost pred svetom spoznavamo in ga tudi po zunanje častimo. — „Kdor koli bo mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jez spoznal pred svojim Očetom" m«, io, 32 .; 2. kadar Boga v dušnih in telesnih potrebah na pomoč kličemo. — „Kliči me ob dnevu stiske; otel te bom, in me boš častil" 3. kadar pri potrebni in pravični prisegi Bogd na pričo kličemo, da je resnica, kar govorimo. — „Gospoda, svojega Bog4, se boj, in njemu samemu služi, in pri njegovem imenu prise¬ gaj" 5- Moj/. 6, 13.; 4. kadar Bogu storjene obljube zvesto spolnujemo. 126 — „Kar je enkrat prišlo iz tvojih ust, spolni in stori, kakor si obljubil Gospodu, svojemu Bogit, in kakor si govoril po svoji volji in s svojimi ustmi“ *. m.j«. u , 23 .; 5. Kadar vse, kar počenjamo, k eešenju in k časti božjega imena delamo ali Bogu darujemo. —- „Ali jeste ali pijete ali kaj druzega delate, vse k časti božji delajte. a 1. Kor. 10, 31. Tretja zapoved božja. ,,Posvečuj praznih Kaj je v tretji zapovedi zapovedano? Tretja božja zapoved nam zapoveduje, v nedeljo, ktera je že od apostoljskili časov k spominu Kristu¬ sovega vstajenja namesto sabote v praznik odločena, od dela prenehati in počivati, in pobožne dela opravljati. Kaj je v tretji zapovedi prepovedano? 1. Vsako hlapčevsko delo brez potrebe in brez pravega privoljenja. — „Še$t dni delaj in oprav¬ ljaj vse svoje dela; sedmi dan pa je sabota (počitek) Gospoda tvojega Bogh; ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne ptujec, ki je znotraj tvojih vrht“ 2. Moj k. 20, 9. 10. J 2. vse druge opravila, ktere temu dnevu ali ne- čast delajo, ali pa njegovo posvečevanje odvračujejo: razuzdane veselice in igrače, pijančevanja. Ktere dela imenujemo hlapčevske? Težke telesne dela, ki jih navadno opravljajo posli, najemniki ali rokodelci. 12 ? Al! n! nikoli pripušeno, ob nedeljah hlapčevskih del opravljati V Ob nedeljah hlapčevske dela opravljati, je le pripušeno: 1. kadar jih duhovska gosposka iz tehtnih vzro¬ kov privoli; 2. kadar je kaka sila, n. pr. sebe ali koga dru- zega nesreče rešiti ali škode obvarovati. Ali lc tisti greši, ki hlapčevske dela opravlja? Tudi in zlasti tisti groše, ki jih svojim podlož¬ nim, poslom, najemnikom, rokodelcom brez sile na¬ kladajo ali zapovedujejo. — Posli in učenci naj si takih služb išejo, kjer jim bo mogoče, nedelje in praznike spodobno posvečevati. V Ceterta zapoved božja. „Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo Sivel in ti bo dobro na, zemlji.“ Kaj je v četerti zapovedi božji zapovedano? Ceterta božja zapoved zapoveduje, da otroci svoje starše, ki so za Bogom nar veči njihovi dobrot¬ niki in namestniki božji, spoštujejo, ljubijo ter jim pokoršino skazujejo. Kteri otroci svoje starše spoštujejo? 1. Tisti, ki se v vseh okolišinah do svojih star¬ šev spoštljivo obnašajo. — „Iz vsega svojega serca spoštuj svojega očeta; in bolečin svoje matere ne pozabi“ sir. m-; 2. tisti, ki imajo poterpljenje z njihovimi sla¬ bostmi in nadležnostmi. — „Sin, podpiraj sta¬ rost svojega očeta in ne žali ga v njegovem življenji; — in ako mu pamet peša, mu za- 128 našaj in ne zaničuj ga v svoji moči; zakaj usmiljenje do očeta ne bo nikdar pozab¬ ljeno« (sir. 3 , «. is.j. — „Z djanjem in besedo (in z vsem poterpljenjem) spoštuj svojega očeta.« sir.3,9. Kteri otroci svoje starše ljubijo? 1. Tisti, ki jim dobro hočejo in želijo, in ako jim je le mogoče, tudi store; 2. tisti, ki se jim za prejete dobrote zahvaljujejo in pridno zanje molijo; 3. tisti, ki jim z lepim obnašanjem veselje in čast delajo; 4. tisti, ki jim v sili pomagajo, jih v potrebi podpirajo, in jim v starosti in bolezni strežejo. Kteri otroci svojim staršem pokoršino skazujejo? 1. Tisti, ki to delajo, kar jim starši ukazujejo, to pa opušajo, kar jim prepovedujejo; 2. tisti, ki tudi želje in dobre svete svojih star¬ šev spolnujejo. Kaj je obljubljeno otrokom, kteri to zapoved spolnujejo? Otrokom, kteri to zapoved spolnujejo, je dolgo življenje in sreča na tem, večno zveličanje na unern svetu obljubljeno. — „Spoštuj svojega očeta in svojo mater; to je perva zapoved z obljubo; — da ti bo dobro in da boš dolgo živel na zemlji« (Ef.«, 2.3.). — „Spoštuj svojega očeta, da njegov blagoslov nad-te pride. Očetov blagoslov otrokom hiše vterduje, materna kletev pa jim jih do tal podira« (sn, 3, 9. io. no. Sem. Ruta. Samuel. Mladi Tobija. Kaj je v četerti zapovedi prepovedano? V četerti zapovedi je otrokom prepovedano, 129 ravnati zoper spoštovanje, ljubezen in pokor- šino, ki so jo dolžni svojini staršem. Kteri otroci svojih staršev ne spoštujejo? 1. Tisti, ki jih zasmehujejo, zaničujejo ali za¬ sramujejo. — „Oko, ktero svojega Očeta za¬ sramuje in svojo mater zaničuje, naj kro¬ karji pri potokih izkljujejo in mladi orli pOŽrej0“ Preg. 30, n. • 2 . tisti, ki slabo od njih govore, ali njih slabosti razglašajo ali z njimi poterpljenja nimajo; 8. tisti, ki se jih sramujejo; 4. tisti, ki se ošabno ali sirovo do njih obnašajo, in se še cel6 prederznejo, jih suvati ali tepsti. —. „Kdor udari svojega očeta ali svojo mater, naj umerje. Kdor kolne svojega očeta ali svojo mater, naj umerje," *. m«ji. 21 , u. n. Kteri otroci ravnajo zoper ljubezen, ki so jo svojini staršem dolžni ? 1. Tisti, ki ne molijo za svoje starše; 2. tisti, ki jim kaj hudega vošijo, želijo ali še celč delajo; 3. tisti, ki jim s svojim slabim zaderžanjem ža¬ lost ali sramoto delajo; 4. tisti, ki jih v sili zapuste, jim v potrebi ne pomagajo, jih jeze ali togote. Kteri otroci ee zoper pokoršino do svojih staršev pregrešd? Zoper pokoršino se pregrešč otroci: 1. ki celo ne ali le z nevoljo delajo, kar jim starši ukažejo; 2. ki se v važnih rečeh s svojimi starši ne po¬ svetujejo, alinjjh dobre svete zaničujejo in zametujejo; 3. ki zasluženih kazen ponižno ne sprejemajo. — Katekizem. ^ 130 „Ako ima kdo terma st e g a'in neukrotljivega sinu, ki ne posluša povelja svojega očeta ali svoje matere, in ko ga strahujeta, noče pokoren biti; — naj ga primeta in peljeta * k starašinam tistega mesta, in k vratom sodbe; — in naj jim rečeta: Ta najin sin je neukrotljiv in termast, noče poslušati naj- nega o p ominj anj a;... ljudstvo m e sta naj ga s kamnjem posuje, in on naj umerje, da spra¬ vite hudo zmed sebe in da ves Izrael sliši in se boji.“ s. m.j«. ai; ts-zi. Česa se je bati otrokom, kteri četerte zapovedi ne spolnujejo? Otrokom, kteri četerte zapovedi ne spolnujejo, se je bati prav hudih časnih in večnih kazen. — „Prelclet bodi, kdor ne spoštuje svojega očeta'in svoje matere“ c*- Moj*, z:, i6.). Kam —• Absalon — Helijeva sina. Koga smo še spoštovati dolžni? Vse tiste, ki so namestniki naših staršev: red¬ nike, učenike, gospodarje ali gospodinje, duhovske in deželske gosposke. Kaj so zlasti posli svojim gospodarjem ali gospodinjam dolžni V Posel je dolžan svojega gospodarja spoštovati, mu zvest in pokoren biti. Sveti Pavel posle tako - le uči in opominja: „Hlapci, hodite pokorni svojim telesnimgospodarjem v vsehreččh; ne služite na oko, kakor da hi hotli ljudem dopasti, ampak s priprostim sercom in bo¬ gaboječi. — Kar koli delate, iz serca radi ^ delajte, kakor Gospodu, in ne kakor lju¬ dem; — ker veste, da boste od Gospoda pre¬ jeli povračilo dedine“ o«®'« »> *■*-».). „Hlapci! 131 bodite podložni gospodarjem z vsem stra¬ hom, ne le dobrim in krotkim, ampak tudi Smernim.“ 1 . v*tr. 2 , is. Ktcri posli se zoper četerto zapoved pregreše? Tisti posli se zoper četerto zapoved pregreše: 1. ki so nepokorni, Smerni, sovražni, uporni ali ustavljivi; 2. ki so leni, zapravljivi ali nezvesti; 3. ki so opravljivi ali raznašljivi; 4. ki domače otroke v greh zapeljujejo ali po¬ hujšujejo. Iido »aru jc duhovska gosposka? Duhovslta gosposka so nam: papež, škofje in dušni pastirji. Kaj smo duhovski gosposki dolžni? Duhovski gosposki, božjim namestnikom našim, smo dolžni spoštovanje, ljubezen in pokoršino. — „Boj se Gospoda z vse svoje duše in nje¬ gove duhovne v časti imej“ (sn-. 7, u.>. — „Bo- dite pokorni svojim sp rednikom, in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo kakor taki, kteri bodo odgovor dajali za vaše duše, da z veseljem to delajo in ne z d ih o vaj e. “ Hel*r. 13, 17. Kdo se zoper svojo duhovsko gosposko pregreši? Zoper duhovsko gosposko se pregreši: 1. kdor je ne spoštuje, jo opravlja, obrekuje, .za¬ ničuje, zasramuje ali njeno veljavo kakor si koli bodi spodkopava. — „Kdor vas zaničuje, mene za¬ ničuje, in kdor mene zaničuje, zaničuje tega, kije mene poslal“ to, m; 2. kdor se ji zoperstavlja, ali v občini zdražbe 9 * in razpertije dela. Zato sv. Peter (n. 2, 9.) opominja, rekoč: „Grospod vč pobožne iz skušnjave re¬ šiti; hudobne pa v dan sodbe terpljenju prihraniti, sosebno pa tiste, kteri gospo¬ stvo zaničujejo, so prederzni in sebi dopad¬ ljivi in se nebojekrivihnaukovvpeljevati in preklinjati"; 3. kdor ji krati dolžni živež ali kar je k službi božji treba. Kterc dolžnosti nas vežejo do deželske gosposke? Deželski gosposki smo dolžni: 1. spoštovanje, zvestobo, vestno pokoršino, in raji vse preterpeti, kakor punte napravljati; 2. ukazane davke plačevati, v sili in nevar¬ nosti ji pomagati in jo braniti zoper sovražnike naše domovine. Sveti Pavel c Kim . is. *->•) nam te dolžnosti priporoča z naslednjimi besedami: „Vsak človek bodi viši oblasti podložen; ni namreč oblasti od drugod, kakor od Bogd; ktere pa so, so od Bogh postavljene. —Kteri se tedej oblasti ustavlja, se božji volji ustavlja. Kteri se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopa¬ vajo. — Zatorej morate podložni biti ne samo zavoljo strahovanja, ampak tudi zavoljo vesti. — Dajte tedej vsakemu, kar ste dolžni: davek, komur (gre) davek, dac komur dac, strah komur strah, čast komur čast." — Jezus, — pervi kristjani, — David do Savla. 1 . Kr.ij. 2 », Kdo se zoper deželsko gosposko pregreši? Zoper deželsko gosposko se pregreši: 1. kdor jo sovraži ali zaničuje; 2. kdor jo prederzno graja ali preklinja; 133 3. kdor ji dolžnih davkov ne plačuje; 4. kdor se ji ustavlja ali še celo punte zoper njo napravlja ; 5. kdor deželnega vladarja ali domovino kakor si bodi izdaja, se zoper nji zarotuje, ali vojaškemu stanu po nepostavnem potu odteguje. Ali smo dolžni svojim staršem in prednikom pokorni biti v vseh rečeh? V vseh rečeh, ki niso zoper božjo voljo; kdor nam pa kaj zapoveduje, kar Bog prepoveduje, ali kaj prepoveduje, kar nam Bog zapoveduje, mu mo¬ ramo reči: „Bogdje treba bolj slušati, kakor ljudx“ c»p. 'ij. s, 29.). „Dajte cesarju, kar je ce¬ sarjevega, in Bogu, kar je božjega“o>»t. -* 2 , n.j. — Jožef v Putifarjevi hiši, — Susana, — trije mla- denči na Babilonskem, — makabejci, — aposteljni pred sodniki. Kako naj ee mladina do starih ljudi obnaša? Mladina naj s starimi ljudmi vselej spoštljivo ravna, njih dobre in modre svete rada posluša in po njih ravna, ter jim kolikor je moč polajšuje betežnosti in nadloge njihove starosti. — „Pred sivo glavo vstani in spoštuj osebo starega človeka in boj se Gospoda, svojega Boga.“ ». Ali četerta zapoved le otrokom .in podložnikom dolžnosti naklada? Ne, ampak naklada jih tudi staršem in prednikom. Kaj so starši svojim otrokom dolžni? Starši so dolžni: 1. svoje otroke v pravi veri, v strahu božjem rediti in jih tudi potrebnih vednost učiti ali pa sker- beti, da se prave vere, strahu božjega in potrebnih vednost pri družili učenikih učijo. — „Vi očetje, redite svoje otroke v podučenji in svar- 134 jenji Gospodovem" («• «, „Uči svojega sina in te bo hvalil, ter veselje delal tvoji duši" rrcg. 49, 17 .; 2 . svoje otroke varvati vsega pohujšanja, jim Ve¬ likovec s svojim življenjem v dober zgled biti. — ,,Kdor kterega teh malih, ki verujejo v mene, p o h u j S a, bi mu bilo b o 1 j š e, da bi se mu obe¬ sil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja" M«t, ia, e,- 3 . svojim otrokom skerbeti za dušni in telesni blagor, jim potrebnega premoženja pridobiti in jim kolikor moč pomagati. — „Dobri (človek) zapusti otroke in vnuke ko dede; grešnikovo premo¬ ženje pa je pravičnemu prihranj eno" r«g- 13,22.; 4 . svoje otroke, kadar so kazni vredni, ne pre¬ več ne premalo in vselej le iz ljubezni in mirno kaznovati. — „Strahuj svojega sina; ne obupaj: le umoriti ga ne misli" cv™«. o, c*). — „Ne od¬ teguj otroku krotitve; zakaj če ga s šibo uda¬ riš, ne bo umeri. — Ti ga boš s šibo udaril, njegovo dušo pa boš pekla rešil." v™«. 13. \n. Kaj bo gosposke in sploh predniki svojim podložnim dolžni? Dolžni so, kakor starši svojim otrokom, svoje podložne v pravi veri ohraniti, vselej po pravici z njimi ravnati, jih braniti zoper vsako krivico in silo, njih blagor množiti in jim z dobrim zgledom svetiti. — „Gospoda’rji! storite hlapcom, kar je pra¬ vično in prav, ker veste, da imate tudi vi Gospoda v nebesih" c«« 1 - 4 > ‘O. — „Josafat je zapovedal sodnikom ter rekel: Glejte, kaj delate, zakaj vi ne sklepate človeške sodbe, ampak Gospodovo; in kar koli sodite, se bo 135 na vas povracevalo. — Pri Gospodu, našem Bogu, ni krivice, tudi ne oziranja na osebe, tudi ne želje po darovih/' k™„. io, 6 . 7. Peta zapoved božja. „Ne ubijaj.“ Kaj nam Bog v peti zapovedi prepoveduje? V peti zapovedi nam Bog prepoveduje telo ali dušo umoriti ali poškodovat^ bližnjemu ali samemu- sebi. — „Kdor koli bo človeško kri prelil, njega kri bo prelita, zakaj po božji podobi je človek vstvarjen/' i. ».jv.. 9 , e. Kdo se zoper tcl6 svojega bližnjega pregreši? Zoper telo svojega bližnjega, se pregreši: 1. kdor ga tepe, rani, ubije ali umori; 2. kdor mu prostovoljno kakor si bodi škoduje na življenji ali zdravji, ali ga od> zdrave ude pripravi; 3. kdor kaj tacega dela, kar v omenjene prer grehe napeljuje, p. kdor ga sovraži, se nad njim mašuje, mu je nevošljiv, ga jezi, žali, zmerja, pre¬ klinja i. t. d. — „Slehern, kteri sovraži svo¬ jega brata, je ubijatvec" c 1 -•>•». 3 , u.). „Jest pa vam povem, da vsak, kteri se jezi nad svo¬ jim bratom, je kriv sodbe." m.i. s, m. Ali je kdaj komu pripušeno, človeku tcld umoriti? Pripušeno je le: 1. gosposki, kadar hudodelnike s smertjo kaznuje ; 2. vojšakom v vojski domovini v bran; 3. vsacemu Zlo veku, kadar se v sili brani, ako si drugač ne more pomagati. 136 Ali je dvoboj kdaj pripušcn? Dvoboj ni nikoli pripušen, ker se oba premiš¬ ljeno poclasta v nevarnost časne in večne smerti: torej katoliška cerkev izobčuje vse, ki se dvoboja vdeležvajo. — „Ne delajte si sami pravice, am¬ pak dajte prostor jezi božji; zakaj pisano je: meni gre maševanje, jest bom povernil, reče Gospo d .“ Ki™- 12 , 19 . Rdaj se človek nad svojini lastnini telesom pregreši? Nad svojim lastnim telesom se pregreši: 1. kdor se s premišlikom v smertno nevarnost podaja ali si še celo življenje vzame; 2. kdor si vedoma podkopava zdravje, ali kakor si bodi življenje krajša, p. z nezmernostjo v jedi ali pijači, s pregrešnim življenjem, z jezo, nezmerno žalostjo i. t. d. Ali je samomor velik greh? Kdor sam sebe umori, strašen greh stori: 1. on se pregreši zoper Boga, kteremu samemu gre oblast čez življenje in smert; 2. on se pregreši zoper svojo dušo, ktero brez vsega usmiljenja pahne v večno pogubljenje; 3. on se pregreši nad vso svojo rodovino, ker jim je v nepopisljivo žalost in sramoto. — Katoliška cer¬ kev torej samomorcom kersanski pokop v blagoslov¬ ljeno zemljo odrekuje. Ali si smemo smert vošiti? Iz nepoterpežljivosti ali obupnosti nikakor ne: smemo pa želeti smerti, da bi Bogd več ne žalili, marveč ga kmali gledali od obličja do obličja. — „Želje imam razvezan in s Kristusom biti.“ Fil. 1, 21 137 Kdo svojemu bližnjemu na duši škoduje? Svojemu bližnjemu na duši škoduje, kdor ga v greh zapelje ali pa mu pohujšanje dfi. Kdo daje pohujšanje? Pohujšanje dajejo tisti: • 1. ki tatem, pijancom, igravcom ali drugim pre¬ grešnim ljudem svoje hiše odpirajo, da se v njih shajajo; 2. ki brezbožno ali nesramno govore, ali se ne¬ spodobno oblačijo; 3. ki slabe bukve pišejo, nesramne podobe de¬ lajo, prodajajo ali širijo; 4. predniki, ki slabe zglede dajejo ali kaj pre¬ grešnega po svoji dolžnosti ne branijo; 5. vsi, ki kakor si bodi kaj pregrešnega svet- vajo, zapovedujejo, hvalijo ali še storiti pomagajo. Kaj nas naj odvračujc pohujšanje dajati? 1. Misel, da je pobujšljivec satanov pomagač, ki na to gre, da bi z drago kervjo Kristusovo od¬ kupljene duše pomoril. —■ „Hudič je morivec od začetka'* p«». s, «.}. Nikar ne pogubljaj tega, za kterega je Kristus umeri lumij. ci, is.; 2. strašni nasledki, ki izvirajo iz zapeljevanja ali pohujšanja; zakaj zapeljanec in pohujšanec sta večidel tudi zapeljivec in pohujšljivec drugim; in tako se greli vedno mnpži. — Kajnovi otroci so ves Človeški rod pohujšali; 3. strašne besede Kristusove: „Kdor p o hujša kterega teh malih, ki v mč verujejo, hi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja.— Gorjč svetu zavoljo pohujšanja! ... Gorje 138 človeku, po kterem pohujšanje pride“ — (M.t. is, 6. i.)! Stari Eleazar je raji umeri, kakor da bi bil dal mladini pohujšanje. 2 - M.k, 6. Kaj je temu, ki je svojega bližnjega duši ali telesu škodoval, storiti, ako hoče zndobiti odpušenje greha? On mora ne le greha se kesati in spovedati, am¬ pak napravljeno škodo kolikor moč popraviti. Kaj nam je v peti zapovedi zapovedano? 1. -Sebi in svojemu bližnjemu za dušno in telesno življenje in zdravje skerbeti; 2. mir in edinost imeti z vsemi ljudmi, tudi s tistimi, ki so nas razžalili. — „Ako je mogoče, kolikor je pri vas, imejte mir z vsemi ljud- m {“ Rim. 12, 18. ; 3. slehernemu dobre zglede dajati. — „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaše dobre dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih'* Mat. s, ie. ; 4. bližnjemu dušne in telesne dobrote skazovati. — „Vi pa, bratje, nikar no nehajte dobro de¬ la ti.“ 2. Te, 3, 13. Kaj nam Bog v šesti zapovedi prepoveduje? V šesti zapovedi nam. Bog prepoveduje: 1. nečiste misli in želje, v ktere kdo privdli ali nad kterimi ima radovoljno dopadajenje; 2. nečiste besede, nesramne pogovore in vsako nespodobno obnašanje; 3. vse nečiste dela in djanja; 4. vse, kar v nečistost napeljuje. V „Ne prešestvaj.“ Kaj v nečistost napeljuje? V nečistost napeljuje: 1. prederzna, gizdasta in nesramna noša ali obleka; 2. lenoba, ki je mati ali vir vsake pregrehe; 3. nezmernost v jedi in pijači.— „Nikar se ne vpijanite z vinom, v kterem je nečistost, te¬ mne bodite napolnjeni s svetim Duliom"^ s,is.; 4. prerazvajene in nespodobne tovaršije, posebno z družim spolom; 5. nespodobni pogledi, poslušanje nespodobnih pogovorov ali šal, branje pohujšljivih bukev, nesramne pesmi in podobe, glediša in plesi. — „Nečistost se še ne imenuj med vami, ali nesramnost ali nespametne ali gerde besede. “ m. s, 3. a. Zakaj se moramo /.lasti varvati nečistosti in vsega, kar v neči¬ stost napeljuje? Nečistosti se je zlasti treba^varvati: 1. ker je ta greh nar ostudniši; 2. ker je nar škodljivši; in 3. ker ni greha, kterega bi bil Bog tako strašno kaznoval, kot nečistost. Zakaj se nečistost ostudna pregrclia imenuje? Nečistost je ostudna pregreha, ker človeka, ki je kot podoba božja in tempelj sv. Duha v sveto in čisto življenje namenjen, še pod nečiste živali zniža; ravno od tod je že tudi njeno ime nečistost. Kakosne nasledke ima nečistost? Žalostni nasledki nečistosti so: 1. zguba posvečujoče gnade božje, nedolžnosti in vse dušne lepote; 140 2. oslepljenje pameti in oslabljenje uma, — Sa¬ lomon ; 3. oterpnjenje volje, — Herod in Iierodija; 4. pozabljenje na Boga, včasih še odpad od prave vere, — Salomon; 5. osramotenje; 6. razne in ostudne bolezni; 7. pogosto tudi obupnost. Kako je Bog nečistost kaznoval? Bog je nečistost kaznoval s splošnjim poto¬ pom, z ognjem spod neba, s kterim je Sodomo in Gomoro požgal; — kako jo na unem svetu kaznuje, nam sv. Janez v skrivnem razodenji (n, s,) pripoveduje, rekoč: „Nečistniki.. bodo imeli svoj del v go¬ rečem, ognjenem in žveplenem jezeru .“ — „Ako pa kdo tempelj božji oskruni, ga bo Bog končal; zakaj tempelj božji je svet, kar ste vi.“ i- Kor- 3, Kaj nam Bog v sesti zapovedi zapoveduje? Šesta zapoved božja nam zapoveduje: 1. čistim biti na duši in na telesu, v mislih, željah, besedah, obnaši in djanji; 2. se poprijeti vseh pripomočkov, da čistost ohranimo. Kteri s« zdatni pripomočki, čistost ohraniti? Pripomočki, čistost ohraniti, so: 1. ogibaj se slabih bližnjih priložnost in tovaršij in vsega, kar v nečistost napeljuje. — „Kdor ljubi nevarnost, v nevarnosti pogine“ si,-, a, a:.; 2. berzdaj svojo počutke, zlasti oči in ušesa; 3. v skušnjavi se precej k Bogu oberni ter se spominjaj, da je Bog povsod in vsegaveden, da vsaki hip zamoreš umreti in vekomej pogubiti se; 141 4. pogostoma in goreče Boga dani čistosti prosi; 5. večkrat in vredno prejemaj zakramenta sv. rešnjega Telesa in sv. pokore; 6. včasih premišljuj, koliko je Jezus za nas terpel; 7. priporočaj se prečastiti Devici Marii, sv. Jo¬ žefu, sv. Alojziju in svojemu angelju varhu; 8. vadi se v ponižnosti in v zatajevanji samega sebe. Sedma zapoved božja. „Ne krcidi.“ Kaj nam Bog v sedmi zapovedi prepoveduje? Bog nam v sedmi zapovedi prepoveduje, svojega bližnjega kakor si bodi škodovati na njegovem pre¬ moženji ali njegovih pravicah. Kako ae bližnjemu zamorc na premoženju škoda delati? Bližnjemu se na premoženju škoda dela: 1. z ropom, kadar kdo komu kaj s silo vzame; 2. s tatvino, kadar kdo komu kaj skrivšizoper njegovo voljo vzame; 3. z goljufijo, ktere se krivega stori; a) kdor s premajhno mero ali tehtnico prodaja, ali s prevelikima kupuje; b) kdor s ponarejenim denarjem plačuje; c) kdor vedoma slabo ali sprideno blago za do¬ bro prodaja; d) kdor slabo dela ali za svoje delo preveliko plačilo tirja; e) kdor mejnike prestavlja; f) kdor pisma ponareja, nepotrebne ali krivične tožbe pričenja, sodnike podkupuje i. t. d.; 142 5. z odertijo, ktere se n. pr. krivega stori: a) kdor si pri posojevanji prevelike zoperpostavne obresti izgovarja, ali pri kupčii prevelikih dobičkov iše; b) kdor žito ali ktero drugo blag6 skupuje, da bi mu ceno zvikšal; c) kdor si ptujo potrebo ali nevednost v prid obrača; 5. s kterim koli drugačnim poškodovanjem, in sicer n. pr.: a) kdor ptuje travnike, polja, drevesa kakor si bodi pridi; b) kdor ptujo živino pretepa, rani ali ubije; c) kdor z zapravljanjem ali z igro svojo družino v revšino pahne; d) kdor svojega dela prav ne opravlja; e) kdor rokodelcom ali kupcom z obrekovanjem ljudi odžene. Kdo je še tatvine kriv? Tatvine kriva nista le ropar in tat, ampak tudi tisti: 1. ki ropati ali krasti svetujejo ali pomagajo, ali po svoji dolžnosti ne branijo; 2. ki uropane ali ukradene reči vedorna kupujejo, prodajajo, skrivajo, ali v svoji lasti obderže; 3. ki najdenih ali posojenih reči ne povernejo; 4. ki svojih dolgov, ali delavcom zaslužka ne plačajo; 5. ki beračijo, akoravno jim treba ni, in tako pravim revežem milošnjo odvzemo. Kaj je v sedmi zapovedi božji zapovedano? V sedmi zapovedijc zapovedano: 1. vsakemu to pustiti, dati in storiti, kar je nje- 143 govega in kar mu gre. — „Dajte vsakemu, kar ste dolžni^ *• m m . «, i. ■ 2. ukradeno ali najdeno blago poverniti; 3. storjeno škodo popraviti; 4. s pridnim delom si kaj po pravici pridobiti, pridobljenega varvati in v svoj in svojega bližnjega prid obračati; 5. zapravljivosti in skoparije se varvati, 6. potrebnim vbogajme dajati, kolikor kdo uterpi, Kdo je dolžan poverniti ali škodo popraviti? 1. Tisti, ki ima ptuje blago ali tisti, ki si ga je prilastil; 2. ako tega ta ne stori, dolžnost tiste zadeva, ki so se greha vdeležili. Koliko se mora poverniti ali škode popraviti? 1. Kdor si je kaj ptujega blaga vedoma in po krivici kakor si bodi prilastil, je dolžan, poškodovancu škodo popolnoma popraviti; 2. kdor pa ima kaj ptujega blagd nevedoma in zoper svojo voljo, je dolžan toliko poverniti, kolikor ga še ima takrat, ko zve, da je ptuje in kolikor je s ptujiin blagom obogatel. Komu se mora poverniti ali škoda popraviti? Lastniku ali njegovim dedom se mora poverniti in škoda popraviti; - ako to ni mogoč?, pa reve¬ žem ali v druge dobre namene oberniti. Kaj mora storiti, kdor storjene škode precej ne more popraviti? On mora saj resnično voljo imeti, koj poverniti ko mu bo mogoče, in si resnično prizadevati, si to¬ liko pridobiti, da bo kmali zamogel. 144 Ktere misli zamorcjo vsakega odvernili, si {»tujega kaj prilastiti? Misli, ki to zamorejo o d vem iti, si ptujega kaj prilastiti, so: 1 . kar si koli ptujega prilastiš, moraš enkrat po- verniti ali pa ti bo prej ali poznej, gotovo pa s smertjo odvzeto; 2 . ptuje blagd nima ne teka ne blagoslova, na¬ slednje mu pa nesreča, prekletstvo, groza, strab in nesrečna smert. — „Kdor krivico seje, bo ne¬ srečo Ž el“ Preg. 22, 8 . ; 3 . kako nespametno je za minljivega blagd voljo nebesa zapraviti in svojo dušo v neugasljivi ogenj pogrezniti! — „Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi“ (»m. m, *#)? — „Neumnež! to noč bodo tvojo dušo tirjali od tebe, kar si pa spravil, čigavo bo“? Luk. 12,20 Osma zapoved božja. „Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega Kaj nam Bog v osmi zapovedi prepoveduje? V osmi zapovedi nam Bog prepoveduje lagati in škodo delati bližnjemu na njegovi časti ali dobrem imenu. Kaj se pravi lagati? Kdor vedoma govori, kar res ni, ali kdor dru- gač govori, kakor misli, laže; kdor laže pred sod¬ nikom, ali kdor z lažjd hoče kaj poterditi ali ob veljavo spraviti, krivo priča. Ali je laž kdaj brez greha? Vsaka laž, tudi laž iz šale ali norčije in v sili, je pregrešna, ker je resničnosti ravno nasproti, za¬ torej sama v sebi hudobna. — »Lažnjive usta so Gospodu g n j us ob a." 12 , 22 . Kdo svojemu bližnjemu na dobrem imenu ali njegovi časti škoduje? Svojemu bližnjemu na dobrem imenu škoduje: 1. kdor ga obrekuje, t. j. kdor mu izmišljene pregrešite prilastuje, naj si jih že sam zmisli ali le razglasuje, ki so se jih izmislili drugi. — ,,Ne obre¬ kujte se, bratje! kdor obrekuje brata ali kdor sodi svojega brata, govori postavi na¬ sproti in sodi postavo. Alto pa sodiš postavo, nisi spolnovavec, ampak sodnik postave" Jate. ff* 11. • 2. kdor ga opravlja, t. j. kdor pregrešite svo¬ jega bližnjega po nepotrebnem razglasuje. — »Od¬ pravi od se hudobne usta in opravljive ust¬ nice naj bodo deleč od tebe" 3. kdor koga podpihuje, t. j. kdor komu pove, kar je ta ali ta čez-nj govoril; iz podpihovanja kaj rada vstaneta prepir in sovraštvo. — »Preklet je podpihovavec in jezičnik na dve plati; zakaj med mnogimi, ki imajo mir med sabo, bo zdražbo napravil" *r.g. as, 15 . ; 4. kdor po krivem natolcva, t. j. kdor slabo misli od svojega bližnjega, pa ne vč zakaj. — „Niliče naj v svojem sercu ne misli hudega zoper svojega bližnjega'* c»h. s, n. • 5. kdor koga prederzno sodi, t. j. kdor brez pravega vzroka slabo sodbo izreče čez svojega bliž¬ njega.— „Kdo si ti, ltteri sodiš ptujega hlapca? Svoj emu G o špodu stoji ali. pade; stal pa b, ode; Bogu je namreč mogoče storiti, da stoji" Rim. 14, 4. * Katekizem. 10 146 6. kdor radovoljno posluša obrekovanje, oprav¬ ljanje, podpihovanje, krivo natolcvanje, prederzno sodbo, ali je kakor si bodi kriv, da se obrekuje, opravlja, podpihuje, natolcva, prederzno sodi. Ali so vse obrekovanja in opravljanja enako veliki grehi? Obrekovanja in opravljanja so tolikanj veči grehi: 1. kolikanj veči je pregrešek, ki se komu pri- lastuje; 2. kolikanj imenitneji je človek, ki se mu pre¬ grešek prilastuje; 3. kolikanj veči škoda iz njega izvira; 4. kolikanj več jih obrekovanje in opravljanje sliši ali zv6; 5. kolikanj hudobniši je namen, ki ga kdo ima pri obrekovanji ali opravljanji. Kaj nam Bog v osmi zapovedi zapoveduje? V osmi zapovedi nam je zapovedano: 1 . resničnim in odkritoserčnim biti v govorjenji in djanji. — „Govorite resnico vsakteri s svo¬ jim bližnjim" Ef. a, 25 .; 2. poganjati se za dobro ime svojega bližnjega; 3. obrekovanje preklicati in vso škodo poverniti, ki jo je obrekovanje morebiti komu napravilo; 4. bližnjega izgovarjati, čigar pregrešite je kdo po nepotrebnem razglasil. Ali je vselej greh, pregrenke svojega bližnjega komu razodeti? Pregrešite svojega bližnjega razodeti, kadar ker- šanslta ljubezen zahteva, je še celo prava naša dolžnost. Kdaj nam kcršanska ljubezen zapoveduje, pregreškc svojega bliž¬ njega komu razodeti? Kadar je tega treba: 1- da grešnik pregrešek opusti in se poboljša; 147 2. dajse drugi nad njim ne pohujšajo; 3. da njega ali koga druzega ktere druge veči nesreče varujemo. Kaj je treba pri razodevanji ptujih pregreškov vediti? Vedi: 1. da te naj vodi le dobri namen, ne pa kaka strast, zavid ali maše vanj e, i. t. d.; 2. da ga razodeneš le tistim, ki ga morajo vediti n. pr. staršem, učenikom, prednikom; 3. da pregreškov nikdar ne zvikšuješ ali množiš. Ali smemo tudi za svojo čast, za svoje dobro ime skcrbeli? Ne le smemo, ampak dolžnost naša je, si skerbeti za dobro ime, zakaj „dobro imč več veljd kot bogastvo^ (Vr*g. 22 , j.); toda le z dobrimi pripomočki, zlasti s tem, da pošteno in pobožno živimo in se skerbno varujemo tudi sence hudega. Kaj nam je storiti, ako nam kdo podkopava dobro imč? Ako je Bogu v čast in našemu bližnjemu v spod- bujenje, se pošteno in pametno zagovarjajmo; sicer pa sramotenje voljno in poterpežljivo prenašajmo po zgledu Kristusovem. — „Ako ste zasramovani zavoljo Kristusovega imena, blagor vam" (i. F«tr. i, ! — V zgled nam bodi sv. Pavel. *»• d J- ri - >• *■ Deveta in deseta zapoved božja. „Ne Zeli svojega bližnjega Zene! a „Ne Zeli svojega bližnjega blaga!“ Kaj je v dveh poslednjih zapovedih prepovedano? V dveh poslednjih zapovedih je prepovedano: 1. ne vošlj i vo s t, t. j. veselje nad ptujo škodo, ali žalost nad ptujo srečo: 10 " 148 2. lakomno p o ž e 1 e n j e do vsega, kar j e last¬ nina drugih ljudi. Kaj je v dveh poslednjih zapovedih zapovedano? V dveh poslednjih zapovedih je zapovedano: 1. čistega serca hiti. — „Blagor jim, ki so čistega sercd; ker oni bodo Bog4 gledali" Mut. 5, 8. • 2. hudo poželenje krotiti. — „Kteri so Kri¬ stusovi, so svoje mesč križali z grehi in željami vred" g«i. s, m . • 3. Svojemu bližnjemu vse dobro iz serca privošiti. Zakaj je Bog zapovedi dal tudi zastran naših misel in želji? Bog je zastran naših misel in želja zapovedi dal nam v spomin: 1. da je on tudi Gospod naših sere. — „Bog naše serca tehta" r^g- *i, 2 . ; 2. da mu ni neznano, kar se v sercu godi. — „On, ki v serce vidi in ki je ohranovavec tvoje duše, nič ne goljufa" r^s. 2 '*, » 2 .;. 3. da je njegova postava bolj popolnoma od vseh Človeških postdv, ki le naše vnanje djanje vravna- vajo. — „Včmo, daje božja postava duhovna" (nim. 1 , i*0> — „K j e je tako imeniten narod, da bi imel tako šege in pravične sodbe, kakor je vsa postava, ki vam jo danes pred oči stavim" 5 . M..j *. 4 , ; 4. da tudi moramo v sebi zatirati hudo požele¬ nje, iz kterega greh izvira. — „Vsak je skušan, kadar ga poželenje vleče in vabi; — potlej ko poželenje spočne, rodi greh, greh pa, ko je storjen, rodi smert." m*. 1 , «. 15 . 149 Kaj se učimo iz dveh poslednjih zapoved? Iz dveh poslednjih zapoved se učimo, da kristjan svoji!) dolžnost ne sme spolnovati le po zunanje, temuc da mora imeti resnično voljo, vse storiti, kar je zapo¬ vedano, in vse opustiti, kar je prepovedano. — „N e vsak, kteri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kteri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.“ m«, i , »i. Cerkvene zapovedi. Ali ima cerkev oblast, vernim zapovedi dajati? Cerkev ima oblast, vernim zapovedi dajati, ker ji je Jezus Kristus zapovedal, verne vladati, rekoč: „Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kteri je mene po¬ sl al“ J «o. — Torej cerkvene zapovedi niso človeške, ampak Kristusove zapovedi; v njegovem imenu jih namreč cerkev daje. Ali je cerkev od vselej zapovedi dajala? 1 . Že aposteljni so v pervem cerkvenem zboru vernim zapoved dali, in sicer: „Dopadlo je sve¬ temu Duhu in nam, nobenega bremena več vam ne nakladati, kakor te-lo potrebne reči: da se zderžujete darovanega malikom in ker vi in zadušenega^ »p. aj. «, zs. 29. ; 2 . aposteljni so tudi vernim zapovedovali, njih zapovedi spolnovati. — „Pavel jo bodil po Siri 5 in Cilicii in poterdoval cerkve; in je zapo¬ vedoval spolnovati postave aposteljnov in starašin.“ »r u. »s, **. 1/50 Z.iknj je eerkev od vselej zapovedi dajala? 1. Da nam nektere božje zapovedi bolj natanko razlaga; 2. da nas k pobožnemu in spokornemu življenju napeljuje. Ali smo te dej verni dolžni cerkvene zapovedi spolnovati? Dolžni smo cerkvene zapovedi spolnovati: 1. zato, ker nam četerta zapoved božja veleva, pokornim biti duhovski gosposki; 2. zato, ker nam je Kristus naravnost zapovedal, cerkev poslušati, t. j. vbogati. — „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik" cm«. i», n.).—„Kdor vas posluša i. t. d." (Luk. io, n>o. — Bodite pokorni svojim spredni- kom, in bodite jim podložni; zakaj oni čuj e j o kakor taki, ki bodo dajali odgovor za vaše duše, da z veseljem to delajo in ne zdiliovaje; to bi namreč ne bilo dobro za vas" a 1 «'"- >3, no. — Zatorej sv. cerkev tudi zahteva, da jih verni spolnujejo, in ona tudi tiste, ki jih prelomujejo, kaz¬ nuje s tem, da jim svete zakramente odrekuje, jih izobčuje in po cerkveni šegi pokopati prepoveduje. Mat. l8, 18. — 1. Kor. S, 3 — 5. Ali človek, ki prostovoljno ne spolnuje corkvenih zapoved, smč npali večno zveličanje? Kristus pravi: „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik" Mat. 18, 11. ' Iitcre cerkvene zapovedi nam je zlasti treba vediti in spolnovati? 1. Posvečuj zapovedane praznike; 2. bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobožnostjo pri sveti maši; 151 3. posti se zapovedane postne dni, namreč: štir- desetdanski post, kvaterne poste in druge zapovedane postne dni; zderži se tudi ob petkih in sabotah mesnih jedi; 4. spovej se svojih grehov postavljenemu spoved¬ niki! vsaj enkrat v letu in o velikonočnem času sveto režnje Tel6 prejmi; 5. ne obhajaj ženitve ob prepovedanih časih. Perva cerkvena zapoved. „Posvečuj zapovedane praznike Kaj nam cerkev v pervi zapovedi zapoveduje? Cerkev nam v svoji pervi zapovedi ukazuje, praz¬ nike, ki jih je postavila našemu Gospodu in njegovim svetnikom v čast, ravno tako praznovati, kakor ne¬ delje, torej ob praznikih nehati od hlapčevskega dela ter počivati, in Bogu prijetne dela opravljati. Nekteri naših praznikov so silo stari, zlasti ve¬ likonočni, binkoštni, božični, razglašenja Gospodo¬ vega (svetih treh kraljev), presvete Trojice; tako tudi nekteri prazniki matere božje in svetnikov. Kolikero praznikov je cerkev postavila? Cerkev je postavila: 1. Gospodove praznike, ki so: božič, 25. grudna; obrezovanje 1. prosenca; razglašenje ali sv. trije kralji 6. prosenca; darovanje 2. svečana; velikanoč pervo nedeljo po pervem spomladanskem šipu (polni luni po 21. sušcu); vnebohod 40. dan po velikinoči; bin¬ košti 50. dan po velikinoči; sv. rešnje Tel6 10. dan po binkoštih; 2. praznike prečastite Device Marije, ki so: ne- 152 omadežvano spočetje 8. grudna; rojstvo 8. kimovca; oznanjenje 25. sušen; očiševanje 2. svečana; vnebo¬ vzetje 15. velikega serpana; 3. praznike angeljev in svetnikov božjih, ki so: sv. Štefana 26. grudna; sv. Petra in Pavla 29. rožnika; vseh svetnikov 1. listopada; deželnega patrOna (pri- poročnika) in sicer pri nas, sv- Jožefa 19. sušca; 4. in praznik cerkvenega posvečenja, četerto nedeljo mesca vinotoka. Čemu je cerkev postavila Gospodove praznike? 1. Da se spominjamo gnade polnih skrivnost, ki so se te dni godile, in se zanje Bogu zahvalujemo; 2. da se naša gorečnost v službi božji ponavlja in poživlja; 3. da se. z pobožnimi vajami za novo gnade pri pravljamo. . čemu je cerkev praznike prečastite Device Marije in drugih svet¬ nikov postavila? 1. Da se spominjamo gnad in dobrot, ktcrc jc Bog njim in po njih tudi nam skazal, in de se mu zanje zahvalujemo; 2. da njih čednosti in pobožno življenje premiš¬ ljujemo ter posnemamo; 3. da po njih priprošnji pomoči išemo pri Bogu. Ali ima cerkev tudi oblast, praznike preklicati ali odpraviti? Kakor ima cerkev oblast, praznike postaviti, ima tudi oblast, jih prestaviti ali šo celo preklicati. Kaj cerkev v svoji pervi zapovedi prepoveduje? Cerkev ob praznikih vse prepoveduje, kar je v nedeljo prepovedano, namreč: 1. vse hlapčevske dela brez silne potrebe in brez pravega privolj enja; 163 2. take opravila in razveseljevanja, ktere temu dnevu ali nečast delajo ali pa njegovo posvečevanje opovirajo, motijo ali zaderžujejo. Druga cerkvena zapoved. „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobožnostjo pri sveti maši.“ Kaj nam cerkev v svoji drogi zapovedi ukazuje? V drugi cerkveni zapovedi je zapovedano, ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri celi sveti maši biti. Zakaj nam cerkev ob nedeljah in praznikih zlasti pri sveti masi biti zapoveduje? Zato, ker je sveta maša nekervavo ponovljenje Kristusove daritve na križi; torej nar svetejši, Bogu nar prijetniši in nam nar koristniši služba božja. Kako bodimo pri sveti maši? Pri sveti maši bodimo pazljivo, spodobno in po¬ božno, torej s takimi občutljeji, s kakoršnimi sta Marija in sv. Janez stala pod križem, ko se je na njem daroval Jezus, naš zveličar. Kdo se zoper to pregreši? Pregreši se: 1. kdor pri sveti maši ne moli; 2. kdor je radovoljno raztresen pri sveti maši, ali celo spi, govori, se okoli sobe ozira, se smeja ali kakor si bodi nespodobno obnaša. — ,,Gospod je v svojem svetem tempeljnu; cela zemlja naj molči pred njim.“ »..u, 2 , zo. Kdo jo dolžan, ob nedeljah in zapovedanili praznikih pri sveti maši biti? Vsak kristjan, ki je že pri pameti in ga kaj 154 tehtnega ne zaderžuje, n. pr. bolezen, bolnikom streči, male otroke varvati, predolg pot do cerkve, zlasti v slabem vremenu, hudi uri, velike vode ali kaj tacega. Itakošen greh jc, ob nedeljah in praznikih sveto mašo opustiti? Kdor ob nedeljah in zapovedanih praznikih iz lenobe ali brez važnega vzroka sveto mašo opusti ali kteri bistven del zamudi, se smertno pregreši. — Zavolj obilne koristi se vsakemu, ki ima prilož¬ nost, svetuje, tudi ob delavnikih pri sveti maši biti. Ali smo tudi dolžni božjo besedo poslušati? Božjo besedo poslušati je kristjanu bistvena dolž¬ nost, torej je greh in žalostno znamnje, ako je kdo noče poslušati ali jo le poredkoma posluša, zakaj: „Kdor je iz Bogd, pravi Jezus, božjo besedo rad posluša; zato je vi ne poslušate, ker niste iz Bogd.“ j«, s, m. V starih časih so bile pridige večidel med sveto mašo; zato cerkvi ni bilo treba še posebej zapovedo¬ vati, božjo besedo poslušati. Ali so dolžni božjo besedo poslušati tudi tisti kristjani, ki so v keršanskem nauku dobro podučeni? Dolžnost, božjo besedo poslušati, sploh vse za¬ deva , in sicer zato: 1. ker vsak kaj lahko pozabi tudi to, kar je kdaj dobro vedil; 2. ker nam je vsem treba, verskih resnic spo¬ minjati se in k dobremu opominjanim biti; 3. ker smo vsi dolžni dober zgled dajati ter se k pobožnosti spodbudovati. Kako božjo besedo poslušajmo, da nam bode v korist? 1. Radi, pazni, brez raztresenja; 155 2. božjo besedo le nase obračajmo, in nikoli na druge; 3. s terdnim sklepom, po nji živeti.—„Blagor njim, ki božjo besedo poslušajo in jo ohra- nij 0.“ Luk. It, 28. Tretja cerkvena zapoved. „Posti se zapovedane postne dni, namreč: čtirdeset¬ članski post, kvaterne poste in druge zapovedane postne dni; zderži se tudi ob petkih in sobotah mesnih jedi / 1 Kaj je v tretji cerkveni zapovedi zapovedano? V tretji zapovedi nam cerkev ukazuje: 1. ob petkih in sabotah zderžati se mesnih jedi (zderžek); 2. druge zapovedane postne dni pa zraven tega tudi še kaj pritergati si, t. j. le enkrat do sitega na jesti se (post v pravem pomenu). Kteri so naši zapovedani postni dnevi? 1. Štirdesetdanski post, t. j. zunej nedelj vsaki dan od pepelnične srede do velikonočne nedelje; 2. adventni post ob sredah in petkih; 3. kvaterni post ob sredah, petkih in sabotah. ~ (Kvaterni tedni so: 1) teden po tretji nedelji v adventu; 2) teden po pervi nedelji v postu; 3) teden po binkoštni nedelji; 4) teden po zvikšanji svetega križa mesca kimovca); 4. pr e dpr azniški posti, in sicer: a) pred praznikom prečistega spočetja Marije de¬ vice (7. grudna); b) pred božičnim dnevom (24. grudna); c) pred binkoštno nedeljo; 156 d) pred praznikom sv. Petra in Pavla (28. rožnika); e) pred velikim šmarnom (14. vel. serpana); f) pred praznikom vseli svetnikov (31. vinotoka). Ali je slehern kristjan dolžan, mesnih jedi zderžati se? Mesnih jedi zderžati se je dolžan vsak kristjan, kadar k pameti pride, ako ga ne izgovarja bolezen, sila ali višji (škofovo) privoljenje. Ali je slehern kristjan dolžan postiti se (v pravem pomenu)? Postiti se (v pravem pomenu) niso dolžni nedo¬ rasli, ki še niso 21 let stari, in tisti, ki imajo težke dela in kterim post na zdravji škoduje. Ali jc velik greli, postno zapoved prelomiti? Postno zapoved prelomiti je velik greh nepokor- šine do cerkve. — „Kar gre v usta, človeka (sicer) ne o g n j u s i; ali o g n j u s i g a n e p o k o r- šina, ki pride iz serca;" kar nam spričuje greh naših pervih staršev. Zakaj nam cerkev zapoveduje mesnih jedi zderžati in postiti se? Ker sta zderžek in post Bogu dopadljiva, nam pa jako koristna. Od kod vemo, da sta post in zderžek Bogu dopadljiva in nam koristna? 1. Ker je Bog post velikrat priporočal, in ljudem milost in usmiljenje skazoval zavoljo njega. — „Spre- obernite se k meni iz vsega svojega serca s postom, jokom in toženjem" (mi z, «.). — „Ta rod se ne izžene drugači, kakor le z moli¬ tvijo in s postom" m«i. u, a°. ; 2. ker so se Jezus, aposteljni in sveti ljudje vseh časov postili; — (Mojzes, Samuel, David, Daniel, Judita, Estera, Makabejci, i. t. d.); 3. ker s postom ponižujemo svojo prevzetnost in 157 berzdamo svoje poželenje. — „Ponižal sem s po¬ stom svojo duŠO a iis.34,13.; 4. ker s postom pokoro za svoje grehe delamo. — Ninivljani. Ali je o postnih dneh že zadosti, da se jedi zderžimo? To še ni zadosti; po namenu paše svete cerkve moramo te dni tudi v duhu pokore preživeti, z mo¬ litvijo in dobrimi deli posvečevati, in se tudi pripu- šenih razveseljevanj ogibovati. Četerta cerkvena zapoved. „Spovej se svojih grehov postavljenemu •spovedniku vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem času sveto rešuje-Telo prejmi Kaj nam cerkev v svoji četerti zapovedi ukazuje? 1. Spoved vsaj enkrat v letu opraviti; 2. sveto obhajilo vsaj o velikonočnem času vredno prejeti. Zakaj nam sv. cerkev sveto obhajilo ukazuje o velikonočnem času? 1. Zato, ker je Jezus ravno o velikonočnem času postavil sveto rešnje Telo; 2. ker je o tem času umeri in od mertvih vstal torej tudi mi grehu odmrimo in novo življenje začnimo. Kaj je velikonočni čas? Velikonočni čas je tisti, ki ga slehern škof svoji škofii za velikonočno obhajilo odločijo, in sicer v naši škofii od druge postne nedelje do praznika vnebohoda Kristusovega. Ali jc po namenu svete cerkve zadosti, zakramenta sv. pokore in sv. rešnjega Telesa le enkrat v letu prejeti? Ljubezen do Boga in skerb za naše zveličanje 158 nas pač vabite, sveta zakramenta večkrat v letu pre¬ jemati ; to tudi želi sv. cerkev, ktera v tč zapovedi le ukazuje, kar je vsaki kristjan dolžan storiti, da ostane v občini z njo. Peta cerkvena zapoved. „Ne obhajaj ženitve ob prepovedanem £asn.“ Kaj nam cerkev v tč svoji zapovedi prepoveduje? V peti cerkveni zapovedi je prepovedano ženitev obhajati od perve adventne nedelje do praznika svetih treh kraljev, in od pepelnične srede do perve nedelje po veliki noči; ker so ti časi časi pokore in pobož¬ nosti, ženitve pa s svojimi navadnimi slovesnostmi dnini pokore in pobožnosti motijo, raztresajo ali ce!6 zaderžujejo. '159 IV. Poglavje. Od svetih zakramentov. Od gnade. Kuj ja gnada božja? 1. Gnada božja (v širjem pomenu) je vsak ne¬ zaslužen dar božji (dobrota božja); 2. gnada božja (v ožjem pomenu) so pa notranji, čeznaturni darovi, ki jih Bog brez našega zasluženja deli naši duši v zveličanje. (In od te gnade je tukej govorjenje). Kdo nam jc gnado božjo zaslužil? Jezus Kristus s svojim terpljenjem in smertjo na križi nam je gnado božjo zaslužil. Kdo nam gnado deli? Sveti Duh nam deli gnado k našemu posvečenju; sv. Duh je torej naš posvečevavec. Kolikcna je gnada božja? Gnada božja je dvojna : 1. djanska; 2, posvečujoča. a) Od djanske gnade božje. Kaj je djanska gnada božja? Djansko gnado božjo tisto imenujemo, ki nas k dobremu naganja in v djanji podpira; torej jo tudi pomoč božjo imenujemo. To gnado je imel v mislih sv. Pavel, rekoč: „Bog je, ki dela v vas hoteti in dopolniti." m. *, «■ 160 Kaj djanska gnada božja v nas dela? Djanska gnada božja nam um in pamet razsvet¬ ljuje in našo voljo k dobremu nagibuje. — ,,Daj mi pamet in preiskoval bom tvojo postavo ter jo spolnoval iz vsega serca. Nagni moje serce k svojim spričevanjem o* us, a*, as.). — (Darovi sv. Duha). Ali nas djanska gnada božja k dobremu sili? Gnada božja nas ne sili; kaj dobrega se d& le prostovoljno storiti; gnada nas le naganja in podpira ter nam pomaga. Kdaj nam je djanska gnada v zveličanje? Djanska gnada nam je v zveličanje, kadar se ji ne ustavljamo, temuč z njo delamo. — Dog nam namreč svojo rešivno roko ponuja; ako hočemo re¬ šeni biti, je ne smemo zanemarjati, temuč moramo se je poprijeti. — „Jcruzalem, Jeruzalem! ... kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbir a s voj c piš e ta p o d p eru te, in nisi hotel“ (M»t. «o.—„Opominjamo vas, da g n a d e b o ž j e n e pridom a ne prejemat e.“ Z. Kor. 6, 1. Ali je djanska gnada v zveličanje potrebna? Brez djanske gnade božje ne moremo še misliti, toliko manj storiti kaj dobrega. — „Ne da bi pre¬ mogli iz sebe kaj misliti, kakor iz sebe; ampak naša zmožnost je od B p g d. “ a. Kur. 3, s. Ali je djanska gnada božja potrebna k vsakemu dobremu delu? Brez djanske gnade božje ne moremo nobenega dobrega dela ne' začeti, ne nadaljevati, ne dodelati. — „Brez mene nič ne morete storiti/! pravi Jezus. is, s. 161 Ali Bog vsakemu človeku zadosti djanske gnade da? Bog vsakemu človeku toliko djanske gnade dd, kolikor je je vsakemu treba v zveličanje, zakaj: „Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo in k spoznanju resnice pridejo.“ i. t™. 2 , 'ti- z, n. ; 2. želeti, ud cerkve Jezusove postati; 3. svojih grehov kesati se. Apostelj Peter Judom reče : „S pokorite se in (potem) daj se k e r s t i t i slehern zmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpušenje svojih grehov“ *r a, .»s.; 4. skleniti in obljubiti, do konca svojega živ¬ ljenja po keršanski veri živeti. — »Ali ne veste, da kteri koli smo k er Še ni v Kristusu Je¬ zusu, smo v njegovi smer ti keršeni? — Po¬ kopani smo namreč z- njim po ker s tu v smert, da, kakor je Kristus vstal od mert- vih, ... tako tudi mi v novem življenji ho¬ dimo. Bim. «, 3 - Kdo namest otrok to obljubi? Botri in botre namest otrok to obljubijo. Kakošno dolžnost prevzamejo botri in botre? Botri in botre prevzamejo dolžnost, tiste, ki so jih pri svetem kerstu deržali, v pravi veri dobro učiti in z besedo in zgledom k pobožnemu življenju napeljevati, zlasti kadar jim starši pomerjo ali so pa zanikarni. 169 Ali sme kerstmi boter biti vsaki človek brez razločka? Iz dolžnost, ki jih imajo botri, je lahko razvi- diti, da sme kerstni boter biti le tisti, ki ve dolž¬ nosti kerstnega botra in jih hoče spolnovati. — Botri torej ne smejo biti: 1. nekeršeni (neverniki, judje); — 2. krivo¬ verci in očitno izobčeni; — 3. razuzdani, ne¬ pošteni katoličani ali očitni grešniki, in taki, ki niso pri zdravi pameti, ali v poglavitnih res¬ nicah ne podučeni; — 4. lastni starši, kteri že tako imajo imenovane dolžnosti do svojih otrok. Koliko botrov se smd k sv. kerstu jemati? Po določbi sv. tridentinskega zbora (s. 24.) se sme k sv. kerstu pripustiti le en boter (ali moški ali ženska), ali k večemu dva (moški in ženska, nikoli pa dva moška ali dve ženski). Ali smo dolžni obljubo svojih kerstnih botrov spolnovati? Obljubo svojih kerstnih botrov smo dolžni spol¬ novati, ker so jo namest nas in v naš prid storili, in spodobi se, da človek kerstno obljubo večkrat po¬ navlja in sicer: 1. kakor hitro k pameti pride, 2. o svojem rojstnem ali kerstnem dnevu, 3. pred zakramentom svete birme, 4. pred spovedjo in svetim obhajilom. Kako ee kerstna obljuba ponavlja? ,, V e r u j e m v Boga Očeta, Sina in sve¬ tega D it h A. — Verujem v Jezusa Kristusa, edinor oj enega Sina Božjega, kteri je Bog in človek skupej, in kteri je človeški rod s svojim' ter,pljenjem; in svojo smertjo od’ 170 rešil. — Verujem vse, kar je Bog razodel, kar je Jezus Kristus učil, kar so aposteljni oznanovali in kar nam sveta katoliška cer¬ kev, v kteri hočem živeti in umreti, vero¬ vati zapoveduje. — Odpovem se iz vsega serca hudiču, njegovemu napuhu, in vsem njegovim delom. — Odpovem se tudi vsem grehom in vsem zapeljivim naukom sveta. Terdno sklenem, po ker Sanski veri živeti. — Bog me pote rdi v mojem sklepu s' svojo mogočno gnado. — Amen." Kakošne imena se smejo pri sv. kerstu dajati? Pri svetem kerstu se smejo le imena svetnikov Božjih dajati, da imajo keršenci pri Bogu priproš- nika, v življenji pa zgled, kterega naj posnemajo. II. Od svete birme. Kaj je sveta birma? Sveta birma je zakrament, v kterem sveti Duh keršenega človeka s poklado škofovih rok, s sveto krizmo, in z božjo besedo v gnadi poterdi, da svojo vero stanovitno spoznava ali terdi, in po nji živi. »p. dj. », 5-17. Kaj sveta birma deli? Sveta birma: 1. posvečujočo gnado božjo množi j 2. človeka posebno v veri poterjuje, da zamore po nji stanovitno živeti, in jo serčno do smerti pri čati. — „Kteri nas poterjuje z vami v Kri stusu in nas jc mazilil, je Bog, kteri nas je tudi zapečatil in dal zastavo Duha v »»Se serca“ h **• > * 171 3. duši neizbrisljivo znamnje vtisne, in zato se veljavno in brez greha sv. birma ne smč več ko en¬ krat prejeti. Ali nam je sveta birma k zveličanju neogibno potrebna? Sveta birma k zveličanju ni neogibno potrebna; vendar je pa brez greha zamuditi ne sme, kdor ima priložnost prejeti jo. Kakošen mora človek biti, kteri hoče sveto birmo vredno prejeti? Kdor hoče sveto birmo vredno prejeti, mora: 1. v stanu gnade Božje biti; 2. če je odrašen, v veri in zlasti v naukih od svete birme dobro podučen biti; tudi naj se z moli¬ tvijo in z drugimi dobrimi deli k temu svetemu za¬ kramentu pripravlja. Kdo ima dan današnji oblast birmovati? Dan današnji imajo to oblast škofje, ker so pravi nasledniki aposteljnov. Kako škof birmujejo? 1. »Škof z razprostertimi rokami nad birmanci mo¬ lijo in prosijo, da bi sveti Duh k njim prišel — (pervi blagoslov — poldada rok) ; -2. potem vsacemu birmancu posebej ime enega svetnika dajo in vsacega s sveto krizmo na čelu tnazilijo rclcoč : „Z a z n a m n j a m te z zna m nje m križa in poterdim te z mazilom zveličanja v imenu Očeta in Sina in svetega Dulia; 3. ga nekoliko na lice udarijo v znamnje, da mora po Jezusovi veri, ko bi mogel še toliko zavoljo nje terpeti, stanovitno živeti in jo serčno do smerti pričati; 4. poslednjič vse birmance še blagoslove, rekoč; 172 »Blagoslovi naj vas Gospod iz Siona, da boste Jeruzalemske blagre gledali vse dni s voj ega živi j enj a in imeli večno živij enj e“ (zadnji blagoslov). Zakaj sc tudi k bv. birmi botri jemljejo? K sveti birmi se botri jemljejo, da dolžnost pre¬ vzamejo , birmance opominjati in jih z besedo in djanjem napeljevati, da svojo vero stanovitno pričajo in po nji živč. Kdo no more birmcnski boter biti? Birmenski botri ne morejo biti: 1. lastni starši; 2. kerstni botri; 3. nekatoličanje in tudi katoličanje ne, ki sami še niso birmani, ki so očitno neverni ali očitni grešniki. lil. Od presvetega rešnjega telesa. a) Jezus je v presvetem rešujem telesu bistveno in resnično pričujoč. Kaj je zakrament presvetega rešnjega telesa? Zakrament svetega rešnjega telesa je nar sve¬ tejši zakrament, je pravo telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa v podobah, kruha in vina. Zakaj sc imenuje nar svetejši zakrament? Zato , ker človeka ne posvečuje le, kakor vsi drugi zakramenti, ampak ker je v njem Jezus, za¬ četnik vse svetosti. 173 Kdaj in kako jo Jezus ta presveti zakrament poBtavil? Jezus je zakrament presvetega rešuj ega telesa pri zadnji večerji postavil, kar nam sveti Matevž (26, že. 27,28.) tako le pripoveduje: „Kadar so pa večerjali, je vzel Jezus kruh, in gaje posvetil in razlomil, ter dal svojim učen c o m, in je rekel: Vzemite in jejte; to je moje tel 6 . — In je vzel kelih, je zahvalil in jim dal, rekoč: Pite iz njega: — zakaj to je moja kri nove zaveze, ktera ho za njih veliko prelita v odpušenje grehov/' Kaj se je zgodilo pri Jezusovih besedah; „to je moje teld“? Pri besedah : ’„to je moje telo" se je kruh nevidoma spremenil v Jezusovo pravo tel 6 . Kaj se je zgodilo pri Jezusovih besedah: „to je moja kri“? Pri besedah: „to je moja kri" se je vino ne r vidoma spremenilo v pravo kri Jezusa Kristusa. Ali je Jezus komu dal oblast, kruh in vino spreminjati v njegovo teli in v njegovo kri? Jezus je to oblast dal aposteljnom in njih na¬ slednikom, škofom in mašnikom, rekoč: ,,To storite v moj spomin!" i.»k. 22,19. Kako so aposteljni to Jezusovo povelje spolnovali? Aposteljni so se po prihodu svetega D ul ni z ver¬ nimi k službi božji zbirali, so kruh in vino z Jezu¬ sovimi vsegamogočnimi besedami v njegovo telo in njegovo kri spreminjali, so to nebeško jed sami vži- vali in tudi vernim zavživati dajali; to pa so delali v hvaležni spomin Jezusa Kristusa. 174 Ali so tudi nasledniki apostcljnov to Jezusovo povelje vselej spol- novali in ga ludi še dan današnji spolnujejo? Škofje in mašniki so vselej spolnovali in tudi še dan današnji spolnujejo povelje Jezusovo pri sveti maši, kadar pri spreminjevanji nad kruhom in vinom tiste svete besede izgovarjajo, ktere je bil Jezus pri zadnji večerji nad njima izrekel. Kaj se pri izgovarjanji teh Jezusovih besedi zgodi? Ravno to, kar se je zgodilo, ko jih je bil Jezus sam izrekel, namreč: kruh ni več kruh, ampak pravo telo Jezusovo, vino ni več vino, ampak prava kri Jezusova; podobi kruha in vina pa se ne spre¬ menite, kakor se tudi pri'zadnji večerji niste spre¬ menile. Kaj podobo kruha ali vina imenujemo? Podoba kruha in vina je vse to, kar je zuna¬ njega, ali kar s telesnimi počutki vidimo in občutimo. Doklej jo Jezus pričujoč v podobah kruha in vina? V podobah kruha in vina je Jezus pričujoč, do¬ kler podobi kruha in vina ostanete ali se ne spre¬ menite. Ali je v podobi kruha samo telo Kristusovo? Ne le telo, ampak tudi njegova kri, njegova človeška in božja natura, torej ves Jezus Kristus. Ali je v podobi vina samo Kristusova kri? Ne le kri, ampak tudi njegovo telo, njegova člo¬ veška in božja natura, torej ves Jezus Kristus. Kako je tedaj Jezus Kristus v presvetem zakramentu pričujoč? Ker Jezus Kristus več ne umerje in se tedaj njegova duša več ne more ločiti od telesa, je v pre¬ svetem zakramentu in sicer v vsaki podobi in v 175 vsakem, tudi nar manjšem delu podobe ves pričujoč kakor Bog in človek, z dušo in s telesom, s kervjo in z mesom. Ali mašnik, kadar sveto hostijo zlomi ali razdeli, tudi Kristusovo telo zlomi? Mašnik ne zlomi in ne razdeli Kristusovega te¬ lesa, ampak le podobo kruha. Ker je Jezus v presvetem zakramentu kakor Bog pričujoč, kaj smo mu torej dolžni? Dolžni smo ga v presvetem zakramentu moliti, kakor ga angelji in svetniki v nebesih molijo. Kako nas sveta cerkev napeljuje, moliti Jezusa v presvetem za¬ kramentu? 1. S tem, da zakrament svetega rešnjega telesa na altarji izpostavlja, nas ž njim blagoslavlja in ga v slovesnih obhodih (procesijah) očitno nosi; 2. s tem, da po njenem povelju noč in dan (večna) luč gori pred altarjem svetega rešnjega telesa. Zakaj je Jezus Kristus v presvetem zakramentu vedno pričujoč? 1. da ga molimo; 2. da se za nas vedno daruje v daritvi svete maše, in 3. da se v svetem obhajilu z nami sklepa. b) Jezus se za nas daruje pri daritvi svete maše. Kaj je daritev sploh? Daritev imenujemo vsaki dar, kteregaBogu pro¬ stovoljno damo, da svojega nar višega Gospoda z njim častimo in molimo. Kdaj so prišle daritve v navado? Daritve so od začetka sveta v navadi; Kajn in 176 Abelj sta že Bogu darovala; po Mojzesu je Bog sani naznanil, kakošne darl naj se mu darujejo. Zakaj pa zdaj nimamo več daritev stare zaveze? Daritve stare zaveze so bile le predpodobe ne- omadežvane daritve nove zaveze; stara zaveza je bila namreč „1 e senca prihodnjih dobrot/' H«b t . 10, i. Kteri je dar daritve nove zaveze? Dar daritve nove zaveze je božji Sin Jezus Kri¬ stus sam, ki se je samega sebe nebeškemu Očetu za nas na križi daroval. Ali je z Jezusovo smertjo na križi vsaka daritev imela jenjati? Ne; prerok Malakija cu 10. n.) je veliko več pre¬ rokoval, da se bo v novi zavezi namesti judovskih daritev Bogu čist, neomadežtan jedilen dar po vseh krajih vedno daroval. In ta prerokovani dar je daritev svete maše. Kaj je sveta maša? Sveta maša je nekervava daritev nove zaveze, v kteri se Kristus Gospod v podobah kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu po mašnikovih rokah ne- kervavo daruje, kakor se je na križi kervavo daroval. Zakaj se Jezus Kristus vedno daruje? Kristus se vedno daruje, da vedno ponavlja da¬ ritev svetega križa in nas njenega neskončnega za- služenja vdeležuje. Ali daritev svete maše ni vse drugačna od daritve svetega križa? Daritev svete maše je ravno tista daritev, kakor daritev svetega križa; le opravlja se drugače. Zakaj je daritev sv, maše ravno tista daritev, kakor daritev na križi? Zato: 17 ? 1 . ker ravno tisti daruje tam in tu, — namreč Jezus Kristus; 2 . ker je dar ravno tisti tam in tu, — namreč Jezus Kristus. Kako se daritev svete maše od daritve svetega križa loči ? Daritev sv. maše se od daritve svetega križa le v tem razloči, da je Jezus na križi svojo kri prelil, pri sveti maši je pa več ne preliva. — Una je bila tedaj kervava daritev, ta pa je nekervava. Ker Jezus več ne umerje, kako zamoremo reči, da se daritev, ktero je na svetem križi opravil, pri sveti maši ponavlja? *Daritev svetega križa se pri sveti maši ponavlja, ker se Jezus v resnici daruje v podobah kervave smerti, ki jo je na križi terpel, namreč v podobah med seboj ločenih, v podobah kruha in vina. Kdaj je Jezus daritev svete maše postavil? Jezus Kristus je daritev svete maše pri zadnji večerji postavil, ko je aposteljnom in njihovim na¬ slednikom , škofom in mašnikom dal povelje in oblast ravno to storiti, kar je sam storil. „To sto¬ rite v moj spomin." M.t, 26, 28. Ali so bili pri zadnji večerji vsi bistveni deli svete maše? Bili so, in sicer: 1 . darovanje kruha in vina; Jezus je vzel kruh v svoje svete roke, povzdignil svoje oči k ne¬ beškemu Očetu ter se mu zahvalil in kruh posvetil. Ravno tako je ravnal z vinom; 2 . spremenjenje, ker je kruh in vino spre¬ menil v svoje-tel 6 in v svojo kri; 3 . obhajilo, ker je dal aposteljnom zavžiti Katekizem. 13 178 svoje tel6 in svojo kri, rekoč: „vzemite in jejte! — vzemite in pite." Kristus je torej vpervo sam nekervavo daritev nove zaveze opravil in tako spolnil prerokovanje: „Grospod j? prisegel in se ne bo kesal: Ti si duhoven vekomaj po Melkizedekovem redu." P ». 109, 4 - Od kod vemo, da so daritev svete maše aposteljni in tudi njih nasledniki vedno opravljali? To nam pričajo: 1. besede sv. Pavla (H.b. n, io.) : „M i (kristjani) imamo altar, od kterega nimajo oblasti jesti, kteri šotoru služijo" (judje). —'Kjer imajo daritven altar, pač morajo tudi daritev imeti. — In v apostoljskem djanji «, «0 beremo: „Bili so pa stanovitni v nauku aposteljnov, in združeni v lomljenji kruha"; 2. sveti cerkveni učeniki, cerkveni zbori, silo stare mašne molitve po jutranjih in večernih deželah, altarji in mašne oblačila. Zakaj mašnik daritev sv. maše opravlja? Mašnik daritev sv. maše opravlja: ,1. da Bogu, nar vikšemu, spodobno čast in hvalo skazuje; 2.. da obhaja spomin Jezusove smer ti; 3. da se Bogu zahvaljuje za vse prejete dobrote; 4. da nam zadobiva pri Bogu odpušenje grehov; 5. da nam prosi od Bog4 vse tiste gnade, kterih potrebujemo. Sveta maša je torej častivna, zahvalivna in spravna daritev. 179 Kdo je darov ali gnad svete maše deležen? 1. Splošnih darov svete maše so' deležni vsi pravoverni kristjani na zemlji in duše v vicah; 2. posebnih darov ali gnad pa: a) mašnik, ki daritev opravlja; b) tisti, za ktere se zlasti opravlja; c) vsi, ki so pri sveti maši pričujoči, ali pa žele pričujoči biti. Komu se daritev sv. maše daruje? Daritev svete maše se daruje in se smč darovati le samemu Bogu. Opravlja se sicer tudi v čast in spomin svetnikov, pa takrat mašnik ne daruje svetni¬ kom, ampak le Bogu samemu. Kje se sveta maša sme darovati? Sveta maša se sme darovati le v blagoslovljenih cerkvah ali hišah božjih; drugej pa le v sili in s škofovim privoljenjem. — Kraj, kjer se opravlja, alt ar imenujemo, ki mora biti zidan in, da ga sami škof posvete, po verhu imeti kamneno plošo vzidano, sicer pa vložen štirivoglat kamen, kterega so škof posvetili. — V vsakem altarji morajo biti svetinje (svetniške kosti). Zakaj ima mašnik pri maši posebne oblačila? 1. Zato da presveti skrivnosti tolikanj veči spo¬ štovanje skazuje; in 2. v vedni opomin, da je zlasti pri sveti maši Jezusov namestnik. Zakaj se sveta maša v latinskem jeziku opravlja? Sveta maša se v latinskem jeziku opravlja : 1. ker je ta jezik mertev in se nič več ne spre¬ minja; 12 * 180 2. da smo, kakor imamo eno vero, edini tudi v poglavitnem delu službe božje. c) Jezus se z nami sklepa v svetem obhajilu. Kaj je sveto obhajilo? Sveto obhajilo je resnično zavžitje presvetega rešnjega telesa duši v hrano ali živež. Ali smo dolžni sveto obhajilo prejeti? Dolžni smo, ker je Jezus Kristus to zapovedal in ker je zakrament svetega rešnjega telesa v to po¬ stavil , da bi bil hrana ali živež našim dušam za večno življenje. — „Resnično, resnično vam povčm, ako ne boste jedli rnesd Sinu človekovega, in pili njegove kervi, ne boste imeli živ¬ ljenj a v sebi. Kdor pa j e moj e mesd in pij e mojo kri, ima večno življenje, in jest ga bom obudil poslednji dan/' j«. «j ». »s. Kdaj smo po zapovedi svete cerkve dolžni sveto obhajilo prejeti? Po zapovedi svete cerkve smo dolžni sveto ob¬ hajilo nar manj enkrat v letu, in sicer o velikonoč¬ nem času prejeti. Ali smo dolžni sveto obhajilo še ktere drage čase prejemati? Dolžni smo sveto obhajilo še tudi v smertni ne¬ varnosti prejeti, ker je popotnica k večnemu zve¬ ličanju. Tudi želi cerkev, da bi verni sveto obhajilo večkrat med letom prejemali, ker je dušni živež in zlasti močdn pripomoček k pobožnemu in svetemu življenju. Ali je treba sveto obhajilo v obeh podobah prejeti? Ni treba, ker je Jezus tudi v eni sami podobi 181 ves pričujoč. — „Kdor ta kruh je, bo v e ko m e j Živel.“ J«n. 6, 59. V ktcri podobi sveta cerkev dan današnji deli sveto obhajilo? Sveta cerkev verne le s podobo kruha obhaja; mašniki pa sveto obhajilo, toda le pri sveti maši, v obeh podobah prejemajo. Zakaj sveta cerkev sveto obhajilo le v podobi kruha vernim deli? 1. Zato, ker se podoba vina lahko razlije in ne da tako lahko in dolgo hraniti; 2. da zamore sveto obhajilo vsaki, torej tudi tisti prejeti, ki se mu gnjusi iz keliha piti, iz kterega so drugi pili; 3. da spozna versko resnico, da je Kristus ves pričujoč tudi v eni podobi. Ktcre gnade v vrednem svetem obhajilu zadoblmo? V vrednem svetem obhajilu veliko gnad prej¬ memo v in sicer: 1. posvečujoča gnada božja se v nas ohrani in pomnoži; 2. se z Jezusam na tanko sklenemo in zedinimo; 3. mali grehi se nam odpuste; 4. hudo nagnjenje se v nas pomanjša; 5. naša duša se k dobremu poživi in pokrepča; 6. zadobimo zastavo večnega življenja. Ali vsako obhajilo enako veliko gnad deli? Ne; vredno sveto obhajilo toliko več gnad deli, kolikor bolj se človek za sv. obhajilo pripravi; ne¬ vredno pa ne le nobene gnade ne deli, temuč sodbo in pogubljenje. Kdo je nevreden za sveto obhajilo? Nevreden za sveto obhajilo je, kdor je v smert- nem grehu. 182 Ali je nevredno sveto obhajilo velik greh? Nevredno sveto obhajilo je nar hujši božji rop; kdor nevredno k svetemu obhajilu pristopi, se Judežu enako vedoma in s premislikom pregreši v ravno tem času, ko bi mu Jezus rad skazal ravno narveči svojo ljubezen. Kaj sveto pismo od nevredne prejeme svetega obhajila govori? Sveto pismo c j - 11 ,29.) pravi: „K d o r n e vredno je in pije, si sodbo je in pije, ker nerazloči telesa Gospodovega/' Kaj je navadni nasledek nevrednega svetega obhajila? Oslepljenje duha in oterpnjenje serca, tudi ob : upanje, in še veliko druzih časnih in večnih kazen. Juda Iskariot, — od kterega Jezus pravi: „Bolje bi bilo, da bi ne bil rojen človek ta.“«»*- 26,24. Kaj nam je torej treba storiti, da sveto obhajilo vredno prejmemo ? Treba je k sv. obhajilu dobro pripravljati se po besedah 'svetega Pavla (1. K„r. 11, 28.): „Naj človek sam sebe presodi; in tako naj jč od tega kruha in pije od keliha." Kako se je treba k svetemu obhajilu pripravljati? K svetemu obhajilu se je treba pripravljati z dušo in s telesom. Čigava duša je pripravna, sv. obhajilo vredno prejeti? 1 . Kdor je brez smertnega greha ali v stanu po¬ svečujoče gnade božje; 2 . kdor je pobožnega serci. Kaj je treba storiti temu, ki bi rad k sv. obhajilu šel, si je pa smertnega greha svest? On se mora greha iz serca kesati, prav spove- 183 dati in se le po zadobljeni mašnikovi odvezi b sve¬ temu obhajilu pristopiti. Kaj pa je storiti temu, ktcri je brez svojega zadolženja pozabil, kterega smertnega greha spovedati se? Ako je mogoče, naj gre pred svetim obhajilom še k spovedi; če pa to ni mogoče, naj se pozablje¬ nega greha popolnoma skesd, ter se ga pri naslednji spovedi spove. Kaj se pravi pobožnega serci biti? Pobožnega serca biti se pravi: 1. vero, upanje, ljubezen in hrepenenje po Je¬ zusu obuditi; 2. presveto resnje telo moliti; 3. s hvaležnim sercom misliti v terpljenje in smert Jezusa Kristusa; 4. ponižnost in druge keršanske čednosti, zlasti ljubezen do bližnjega v sebi vnemati. Kako se moramo na telesu pripraviti? 1. Moramo, razun nevarne bolezni, od polnoči teš biti; 2. moramo v čedni in spodobni obleki in z nar večim spoštovanjem k božji mizi pristopiti. Kaj moramo storiti, kadar se pred sv. obhajilom očitna spoved moli? Takrat moramo natihoma žalost ali kes nad svo¬ jimi grehi in goreče želje po Kristusu v sebi obuditi. Kaj storimo, kadar mašnik sveto hostijo kaže? Kadar mašnik sv. hostijo kaže, jo moramo po¬ nižno moliti in na persi terkati, rekoč: „Grospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, am¬ pak reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša.“ 184 Kako moramo sveto hostijo prejeti? Spodobno moramo usta odpreti, jezik na spodnjo ustnico položiti, pred se bukvice ali pa bel pert, če je pri rokah, podstaviti, in sveto hostijo ponižno pre¬ jeti in zavžiti, ter je ne v ustih priderževati. Ce se sveta hostija ust prime, je ne smemo s perstom, am¬ pak le z jezikom odločiti. Kaj moramo po svetem obhajilu storiti? Po svetem obhajilu moramo: 1. Jezusa Kristusa zahvaliti za tolikošno dobroto, da se je ponižal k nam priti; 2. ga ponižno moliti; 3. mu obljubiti, da bomo svoje življenje po nje¬ govem uku in zgledu vedno ravnali; 4. ‘ga prositi, da naj s svojo gnado vedno v nas ostane; 5. vero, upanje in ljubezen obuditi; 6. mu vse dušne in telesne potrebe potožiti; 7. svetovati je, še pri eni sveti .maši ostati, če je mogoče. Kako se spodobi posebno v dan svetega obhajila živeti F Dan svetega obhajila se zlasti spodobi: 1. vsega postopanja varvati se in dobre dela delati, svete bukve brati in svoje misli zbrane imeti; 2. tudi popoldne v cerkev iti, in s posebno po¬ božnostjo moliti; 3. vsega hruma in tudi dopušenega posvetnega veselja, kar je mogoče, ogibati se. Kaj je duhovno obhajilo? Duhovno obhajilo je serčno hrepenenje po Jezusu Kristusu s ponižno prošnjo, da bi duhovno pri nas prebival in s svojo gnado vse naše misli tako 185 vodil, da si za vse, kar je dobrega in Bogu prijet¬ nega, v djanji prizadevamo. — Duhovno obhajilo zlasti pri vsaki sv. maši cerkev vernim zelo priporoča. (Trid. zbor 22. sej.). IV. Od svete pokore. Kaj nam beseda „pokora“ pomenja? Beseda „pokora“ nam troje pomenja, namreč: 1. od greha zopet verniti se k Bogu ali spre- oberniti se (spreobernjenje). —,„Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo,“ je djal Janez kerstnik (M«t. 3, 2 .). — „Ce se ne spo¬ korite, boste vsi poginili,“ pravi Jezus is. 5 .; 2. kazen, ki nam jo ali Bog ali spovednik na¬ klada ali si jo sami nakladamo v zadostenje grehov (naložena pokora); 3. zakrament svete pokore. Kaj je zakrament svete pokore? Zakrament svete pokore je zakrament, v kterem pooblasteni mašnik na božjem mestu grešniku po svetem kerstu storjene grehe odpusti, če se jih ske¬ sano in do čistega spove, in tudi resnično voljo ima, se poboljšati in pravo pokoro delati. Komu je dal Jezus oblast grehe odpušati? Jezus je svojim aposteljnom in vsem njihovim naslednikom oblast dal, grehe odpušati, rekoč: „Ka- kor je Oče mene poslal, tudi jest vas po¬ šljem. — Pr ej mite svetega Duha; k te rim boste grehe odpustili, so jim odpušeni, in kterimjih boste zaderžali, so jim zader- žani,“ j»«. 20 ,21-23. 186 Kdo je pooblasteni mašnik? Pooblasteni mašnik je tisti, kteremu dajo škof oblast spovedovati. Koliko grehov nam zamore odpušenih biti v sv. pokori? Vsi po svetem kerstu storjeni grehi se nam za- morejo odpustiti v sveti pokori. — „Vsak greh in preklinjevanje bo odpušeno ljudem.“ m.j. 12 , Komu je potrebna sv. pokora? Sv. pokora je potrebna vsem tistim, ki so po svetem kerstu smertno grešili. Kaj zadobimo v sv. pokori? V sv. pokori zadobimo: 1. odpušenje grehov; 2. odpušenje vežnih kazen; 3. posvečujočo gnado božjo; ako jo pa že imamo, se v nas pomnoži; 4. mir vesti. Kaj se pravi resnično pokoro storiti? Resnično pokoro storiti se pravi: 1. k Bogu se verniti, od kterega smo se bili z grehom odvernili; 2. svoje grehe sovražiti in se jih kesati; 3. svojih grehov se spovedati in poboljšati; 4. in za nje zadostovati. Kaj je treba storiti, da sveto poko.ro vredno prejmemo, in torej odpušenje grehov, ali sv. odvezo zadobimo? To, kar je v priliki zgubljeni sin storil, namreč: 1. vest izpraševati (izpraševanje vesti); 2. svojih grehov' se kesati (k e s) ; 3..terdno skleniti, nič več ne grešiti (terdni sklep); 4. svojih grehov se spovedati (spoved); 5. za svoje grehe zadostovati (zadostovanje). 187 a) Od izpraševanja vesti. Kaj se pravi vest izpraševati? Vest izpraševati se pravi: premišljevati, kaj smo grešili od svoje zadnje dobro storjene spovedi, ali pa od tistega časa, od kar smo začeli greh spoznavati. Kaj moramo pri izpraševanji vesti nar popred storiti? Pri izpraševanji vesti moramo nar poprej svetega Duhi na pomoč poklicati, da nas razsvetli in nam da spoznati, kaj in kako smo grešili. Kako vest izprašujmo? Premišljujmo: 1. ali smo grešili zoper božje, ali pa zoper cer¬ kvene zapovedi; 2. ali smo krivi kterega poglavitnih grehov, kte- rega greha zoper sv. Duha, vnebovpijočega ali kte¬ rega ptujih grehov; 3. ali smo dela usmiljenja ali pa kaj druzega dobrega opustili; 4. ali smo dolžnosti svojega stanti prav spolno vali ali ne; 5. zraven tega pa še premišljujmo, ali smo z mislimi, željami, besedami ali celo v djanji grešili, ravno tako zastran verste in števila smertnih grehov in zastran okolišin, ki greh zmanjšujejo, zvikšujejo ali spreminjajo. Kaj jc treba pomisliti, kadar se čez grešne misli in želje iz¬ prašujemo ? Pri izpraševanji grešnih misel je treba pomisliti, ali smo imeli nad njimi prostovoljno dopadajenje, ali ne; in pri željah, ali smo vanje dovolili ali ne, dasiravno se djanje ni zgodilo. 188 Kako se moremo števila smertnih grehov domisliti? Števila smertnih grehov se spomnimo, ako pre¬ mislimo, če smo greh vsaki elan, vsaki teden, ali vsaki mesec storili; ali pa lcolikrat v dnevu, tednu in mescu. Ali si je treba pri izpraševanji vesti veliko prizadevati? Pri izpraševanji vesti si je treba vsaj toliko pri¬ zadevati , kolikor pri kterem druzem imenitnem opra¬ vilu ; — zlasti si morajo veliko prizadevati tisti, kteri so se že kterekrati zanikerno spovedali ali pa svojo vest malokdaj izprašujejo. Ali je zanikernost pri izpraševanji vesti velik greh? Zanikernost pri izpraševanji vesti je velik greh, kadar človeka v nevarnost postavi, se kacega smert- nega greha ne domisliti. To se zlasti rado zgodi pri tacih ljudeh, ki velikrat grešč, pa malokdaj k spo¬ vedi gredo. Ali je dobro vest večkrat izpraševati? Prav dobro je: vsaki dan vest izpraševati, zlasti zvečer, preden gremo spat. b) Od kesa. Kaj je kes? Kes je stud nad grehom, ker je greh nar veči hudo, in znotranja žalost zavoljo razžaljenja božjega, sklenjena s terdnim sklepom, Boga ne več razžaliti. Kakošen je resničen kes? 1. Notranj; 2. čeznaturen; 3. čez vse velik; 4. splošen ali nad vsemi grehi. 189 Kdaj je kes notranj? ' Kes je notranj, kadar ni le v ustih, ampak tudi v sercu, t. j. kadar grešnik ne govori le z besedami, da se kesš., ampak mu je v resnici žal, da je grešil. Kdaj je kes čeznaturen? Kes je čeznaturen, kadar je grešnik z gnado sve¬ tega Duha in od čeznaturnih nagibov k kesanju nag¬ njen, n. pr. ker je z grehom Boga razžalil, ali ker je nebesa zgubil in pekel zaslužil. Kdaj je kes zgolj naturcn? Kes je zgolj naturen, kadar grešnik iz samih naturnih nagibov greh obžaluje in studi, n. pr. ker je po grehu v časno nesrečo, sramoto ali v škodo prišel. — S takim kesom grešnik ne zamore odpu- šenja pri Bogu zadobiti. Kdaj je kes čez vse velik? Kes je čez vse velik, kadar je grešniku bolj žal, da je Bogi razžalil, kakor ko bi bil vse na svetu zgubil. Kdaj je kes splošen ali nad vsemi grehi? Kes je splošen, kadar človek vse storjene grehe obžaluje. Koliken je čeznaturen kes? Čeznaturen kes je dvojen: popolnoma in nepo- polnoma. Kaj je popolnoma kes? Popolnoma kes je čeznaturna žalost in čezna¬ turen stud nad grehom, ker smo BogA, nar veči dobroto, ki ga čez vse ljubimo, z njim razžalili, s terdnim sklepom, Boga nič več ne žaliti. 190 Kako se popolnoma kes obudi? „0 moj Bog! vsi moji storjeni grehi so mi iz serca žal, ker sem tebe, svojega preljubeznjivega Bog d, tebe vso svetost in neskončno dobroto, ki te iz vsega serca ljubim, z njimi razžalil. — Terdno sklenem s tvojo gnado svoje življenje poboljšati in vse, tudi smert raji preterpeti, kakor tebe, svojega Bogi, tebe neskončno svetost in dobroto, še kdaj s kacim grehom razžaliti. —• Daj mi gnado, spolniti ta svoj sklep. Tega te prosim po neskončnem za- služenji tvojega božjega Sina, našega Gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa. Amen/' Kaj moramo storiti, če hočemo popolnoma kes obuditi? Če hočemo popolnoma kes obuditi, moramo: 1. Bogži prositi, da bi nam k temu svojo gnado dal; 2. dobro premisliti, kdo da je tisti, ki smo ga razžalili; 3. se v obudovanji kesanja pogostoma vaditi. * Kdaj je človek dolžan popolnoma skesati se svojih grehov? 1. Kadar hoče kak sveti zakrament prejeti, pa ni v stanu gnade božje, in nima priložnosti se spo¬ vedati ; 2. lcolikorkrat je v smertni nevarnosti. Kdaj naj človek še obudi popolnoma kes? Prav dobro je popolnoma kes obuditi vsaki dan, zlasti zvečer, preden gremo spat. Kaj človek s popolnoma kesom zadobi? Popolnoma kes zadobi grešniku odpušenje vseh grehov, ako grešnik nima priložnosti, pa ima vender resnično voljo, kakor hitro bo mogoče, spovedati se. 191 Kaj je nepopolnoma kes? Nepopolno m a kes je čeznaturna žalost in čez- naturen stud nad grehom, ker je greh sam na sebi ostuden in ker smo z njim nebesa zgubili in pekel zaslužili, s terdnim sklepom, Boga ne več žaliti. Kaj nepopolnoma kes grešniku zadobi? Odpušenje grehov, toda le pri spovedi. c) Od terdnega sklepa. Kaj je terdni sklep? Terdni sklep je resnična volja, svoje življenje poboljšati in ne več grešiti. Kaj sklene tisti, ki ima resnično voljo poboljšati se? Kdor ima resnično voljo, poboljšati se, sklene: 1. varvati se vseh grehov in bližnjih priložnost in nevarnost, ki v greh napeljujejo; 2. vsemu nagnjenju k grehu ustavljati se in se poprijeti vseh pripomočkov, ki so k ohranjenju gnade potrebni; 3. ptuje blago poverniti, popraviti pohujšanje, ki gaje z grehom napravil, in škodo poravnati, ki jo je bližnjemu na njegovi časti, na njegovem pre¬ moženji ali kako drugači storil; 4. vsem sovražnikom in razžalnikom iz serca odpustiti; 5. vse dolžnosti svojega stanu na tanko spol- novati. Kaj mora storiti grešnik, če hoče imeti resnično voljo pobolj¬ šati se? Če hoče grešnik imeti resnično voljo, poboljšati se, mora: 1. Boga prositi, cla mu da k temu svojo gnado; 2. večkrat premišljevati, da je gnada božja ve¬ liko več vredna, kakor vse časne dobrote, in da je greh veči hudo, kakor vse časne nesreče. d) Od spovedi. Itaj je sp_oved? Spoved je skesana obtožba, s ktero grešnik po- oblastenemu spovedniku vse svoje storjene grehe, ki se jih spomni, povč, da bi od njega odvezo zadobil. Zakaj se moramo grehov spovedati, oe hočemo odvezo zadobiti? Zato, ker nam zapoveduje Kristus, naš Gospod. Od kod vdmo, da Kristus spoved zapoveduje? 1. Iz Jezusovih besedi: „Kt er im boste grehe odpustili, so jim odpušeni, kterim jih boste pa zaderžali, jim bodo zaderžani"; — ker maš- niki niso vsegavedni, bi ne vedili, ali nam zamorejo grehe odpustiti ali zaderžati, če se jim jih ne spo¬ vemo ; 2. tako so učili od nekdaj vsi cerkveni učeniki, rekoč, da se nikdar ne smemo zanašati odpušenja grehov, ako bi se sramovali, se jih spovedniku spo¬ vedati ; 3. zato je bila spoved v sveti cerkvi vedno v navadi; gotovo bi se ne bil podstopil nikdo vpeljati je, in nikdo bi se ne bil spovedaval, ako bi ne bila verska resnica, da je spoved postavil Kristus, naš Gospod. Ali bo se tedej tudi pervi kristjani že spovedovali? Že pervi kristjani so se spovedovali; v apostolj- 198 sitem djanji 09,18.5 beremo, da „je veliko verni¬ kov (k sv. Pavlu v Efez) prišlo in so se izpo¬ vedali in oznanili svoje dela.“ Ali bi ne zadobili odpušenja grehov, ako se Bogu samemu spo¬ vemo? Bog je vsegaveden; ni se mu torej treba spove¬ dovati; ako bi bil Bog hotel sam grehe odpušati, bi ne bil dal aposteljnom in njih naslednikom oblasti, grehe odpušati ali zaderževati. ■— Sveti Jakop (s, 16.5 torej opominja: „Spoznajte eden druzemu svoj e grehe ... da boste ohranjeni (zveličani). Itakošna mora spoved biti? Spoved mora biti: 1 . ponižna; in 2 . čista. Kdaj je spoved ponižna? Spoved je ponižna, kadar se grešnik prav skesan in z resničnim spoznanjem svoje nevrednosti obtoži spovedniku, vse nepotrebne izgovore opusa in se spovednikovi sodbi popolnoma podverže. Kdaj je spoved čista? Spoved je čista, kadar se grešnik spovedniku na tanko, resnično in brez zvijač obtoži vseh svojih še ne spovedanih smertnih grehov, kakor se jih po slterbnem izpraševanji svoje vesti zave. Kdaj se grešnik na tanko, resnično, in brez zvijač obtoži? 1 . Kadar grešnik število vseh smertnih grehov, kakor tudi okolišine, ktere greh zvekšajo ali pa ga spremene, resnično pove. — Vendar pa človeka, s kterim je grešil, ne smč nikoli imenovati in nič ne povedati, kar bi poštenju bližnjega škodovalo; Kntcki/.ain. 1 194 2. kadar to, kar je pri njegovih grehih gotovega, pove, da je gotovo; česar pa ne ve prav, pa tudi povč, da prav ne vč. Ati spoved kaj velja., pri kteri grešnik smerten greh iz strahu, ali iz sramožljivosti, ali iz zanikernosti zamolči? Če grešnik pri spovedi iz strahu, ali iz sramož¬ ljivosti ali iz zanikernosti kak smerten greli zamolči, njegova spoved nič ne velja, temuč tak grešnik stori še nov smerten greh, s kterim zakramentu svete po¬ kore veliko nečast dela. Kaj naj pomislimo, da iz slrahii ali sramožljivosti pri spovedi ne zamolčimo kacega smertnega greha? Pomislimo: 1. da se nismo sramovali, pred Bogom, ki vse vidi, grešiti, in da se nismo hali od njega večno pogubljeni biti; 2. da je boljše, svoje grehe skrivej spovedniku povedati, kakor v grehih nepokojno živeti, nesrečno umreti in sodnji dan zavoljo tega pred vsem svetom v sramoto priti; 3. da tudi spovednik za svoje slabosti ve, in ima zavoljo tega usmiljenje z grešnikom; 4. da je spovednik pod smertnim grehom in pod ojstrimi časnimi in večnimi kaznimi dolžan molčati. Kaj mora grešnik storiti, kteri je pri spovedi smerten greh nalaš ali pa iz pregrešne zanikernosti zamolčal? Grešnik, kteri je pri spovedi smerten greh nalaš ali pa iz pregrešne zanikernosti zamolčal, bi ne storil prav, ko bi se potem le zamolčanega greha spovedal, temuč se mora tudi še zraven obtožiti: 1. pri koliko spovedih je ta greh zamolčal; 195 2. on mora vse spovedi, pri kterih je smertni greh zamolčal, popolnoma ponoviti; 3. se mora spovedati, ali je in kolikokrat je v tem pregrešnem stanu zakrament svetega rešnjega telesa prejel, in če se je to tudi o velikonočnem času zgodilo; 4. mora povedati, če je v tem pregrešnem stanu tudi kake druge svete zakramente prejemal. Kaj mora grešnik storiti, kteri sc kaoega smertoega greha iz nevednosti ali nezadolžene pozabljivosti ni spovedal? Tak grešnik se mora nespovedanega greha obtožiti pri pervi spovedi, če tega ne more precej po storjeni spovedi ip še pred svetim obhajilom storiti; ta nje¬ gova spoved pa ni neveljavna ali pregrešna. Kako taki spovedi pravimo, pri kteri ponovimo ali eno, ali več ali pa vse storjene spovedi? v Tako spoved ,,dolgo spoved" imenujemo. Ali smo dolžni, tudi malih grehov spovedovati se? Nismo sicer dolžni, spovedovati se tudi malih grehov, vender je pa prav dobro, da se jih tudi spo¬ vedujemo, in sicer zlasti zato, ker ne včmo vselej prav dobro ločiti, kteri grehi so majhni, in kteri veliki. Ali smo dolžni, večkrat spovedovati se? Dolžni smo 'večkrat spovedovati se: 1. ker večkrat grešimo, in ker je nevarno, z Bogom odlašati spravo; 2. ker nas pogostne spovedi nevarnost in pri¬ ložnost greha v dr ujej o in dušo v gnadi krepčajo ; 3. ker pogostne spovedi močno povekšujejo či¬ stost in občutljivost vesti. 13 * 196 Kako inora grešnik pri spovedi govoriti? Grešnik mora pri spovedi govoriti: 1. vselej razločno, in kar je mogoče, s pošte¬ nimi besedami; 2. tiho, toda tako, da ga spovednik lahko sliši, drugi pa ne. Kaj mora storiti grešnik, preden se začne spovedovati? Preden se grešnik začne spovedovati, k spoved¬ nici poklekne, se prekriža in spovedniku reče: „Prosim duhovni oče za sveti blagoslov, da se svojih grehov prav in čisto spovčm.“ Po zadobljenem blagoslovu očitno spoved moli, rekoč: „Jez ubogi grešnik se spovčm Bogu vsegamogočnemu, Marii Materi božji, vsem ljubim svetnikom, in vam, častitljivemu mašniku, božjemu namestniku, da sem po svoji zadnji spovedi, ki sem jo opravil — (tukej povej, kdaj?) — velikokrat in obilno grešil, z mislimi, z željami, z besedami in z djanjem, posebno se pa obtožim, da sem“: — (zdaj se začni spovedovati svojih grehov). ' Kako se spoved sklene? Spoved se sklene z naslednjimi besedami: „Ti in vsi moji drugi grehi, ki se jih spomnim, ali ne, ki sem jih ali sam storil, ali pa kriv bil, da so jih drugi storili, somi iz serca žal, ker sem Bogd, njega samo sveto inpreljubeznjivo dobroto z njimi raz¬ žalil. Terdno sklenem, nič več ne grešiti in vseh priložnost v greh varovati se. Pro- 197 sim, duhovni oče, za zveličavno pokoro in sveto odvezo.“ Kaj je treba potem storiti? Potem nauke in opominjevanja, ki nam jih spo¬ vednik daje, verno poslušajmo; spovednikovim vpra¬ šanjem razločno odgovarjajmo, si naloženo pokoro zapomnimo, popolnoma kes obudimo in veselega in hvaležnega serca bodimo, ako nam spovednik sveto odvezo dd. Kaj je treba storiti, če nam spovednik sveto odvezo odreče ah' odloži? Ponižno se njegovi sodbi podverzimo s terdnim sklepom, to storiti, kar nam spovednik naroči storiti, da bomo kmali vredni odveze. e) Od zadostovanja. Kaj jo zadostovanje? Zadostovanje je povračilo, kterega je grešnik dol¬ žan Bogu zavoljo nečasti in bližnjemu zavoljo škode, ki mu jo je storil. — „Gospod ti je greh od¬ vzel, vender pa naj umerje tvoj sin“o K "U 12 > !3. 14.5. — Polovico svojega blaga dam ubo¬ gim, in ako sem koga kaj ogoljufal, čveterno povernem.“ 19,^. Ali ni Kristus Bogu za vso nečast zadostil? Kristus je za grehe vsega sveta v obilnosti Bogu zadostil; vendar pa hoče, da mi sami še zadostujemo. Tako je Kristus tudi molil za nas, in vender smo dolžni tudi sami še moliti. S čem grešnik Bogu za svoje grehe zadostuje? Grešnik za svoje grehe zadostuje: 198 1. da opravlja pokoro, ktero mu spovednik na¬ loži; in 2. da si tudi sam še spokornih del naklada. Kaj je pomniti od pokore, ki nam jo spovednik naloži? Pokoro, ki nam jo spovednik naloži, moramo: 1. dobrovoljno sprejeti; 2. jo zvesto opraviti, t. j. kar, kakor in za ka¬ dar je bila naložena. Ali je spoved neveljavna, če kdo ne opravi naložene pokore? Kdor pri spovedi ima voljo, pokoro opraviti, je pa po svojem zadolženji ne opravi, njegova spoved neveljavna ni; vender pa greši in si odtegne več gnad. Kaj naj stori tisti, komur se naložena pokora pretežavna zdi? Komur se naložena pokora pretežavna zdi, naj pomisli, koliko mu je pri sveti pokori odpušeno, ko¬ liko dodeljeno, in kako majhne in lahke pokore se nakladajo dan današnji v primeri z nekdanjimi cer¬ kvenimi pokorili in z večnimi kaznimi, ktere je z grehi zaslužil. — Kdor pa previdi, da ni v stanu opraviti naložene pokore, naj to spovedniku spoštljivo pove, kteri jo bo'gotovo primeril njegovim močem in okolišinam. Ali spovednik grešniku vselej naloži pokoro njegovim grehom po-' polnoma primerjeno? Spovednik grešniku zavoljo človeške slabosti vselej grehom primerjene pokore ne naloži; torej je grešnik dolžan, še sam nadomestovati, kar je pomanjkljivega, in storiti vreden sad pokore. S cem zamore grešnik Bogu zraven naložene pokore za svoje grehe še zadostovati? Z molitvijo, s postom, z milošnjo, z vsakim do- 199 brim delom, z voljno poterpežljivostjo v terpljenji, nadlogah in težavah in z odpustki. Itakošno povračilo smo bližnjemu dolžni? Bližnjemu smo dolžni po svoji moči popraviti: 1. dano pohujšanje; in 2. škodo, ktero smo mu storili na telesu, dobrem imenu ali premoženji. Ali je grešniku razun zadostovanja po spovedi še kaj storiti? Razun zadostovanja si mora grešnik po spovedi zlasti resnično pidzadevati, da se več ne poverne v greh in da raste v dobrem. Kaj naj si zapomnijo tisti, ki se vselej spet v prejšnje smertne grebe povernejo? Talci grešniki naj vedo, da so njih spovedi ja- valne dobre bile in da je njih dušni stan zelo ne¬ varen. — „Kadar nečisti duh iz človeka pride . . . tedej gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših kot on, in gredo vanj in pre¬ bivajo tam; in poslednje tistega človeka je hujše, kakor pervo.“ n u t. n, 26 . Kaj nas zlasti varuje, da se v prejšnje grehe ne vernemo? 1. Da zvesto spolnujemo, kar nam je spovednik rekel; 2. da se skerbno varujemo vsih pregrešnih pri¬ ložnost; 3. da nad sercom in svojimi počutki vedno ču- jemo; 4. da radi molimo in pogostoma prejemljemo svete zakramente; 5. da večkrat premišljujemo štiri poslednje reči. 200 Od odpustkov. I(aj so odpustki? Odpustki so odpušenje časnih kazen, ktere bi po odpušenem grehu ali v zdanjem življenji, ali pa po smerti v vicah mogli terpeti. Kolikeri so odpustki? Odpustki so: 1 . ali popolnoma, t. j. odpušenje vseh časnih, kazen, ki jih grešnik zasluži; 2. ali nepopolnoma, t. j. odpušenje nekoliko kazen; — taki so odpustki za 40 dni, za eno, sedem ali več let. v * Kaj katoliška cerkev od odpustkov uči? Katoliška cerkev od odpustkov uči: 1. da ima ona od Jezusa Kristusa oblast, od¬ pustke deliti. — „Kar boste na zemlji odvezali, bo odvezano v nebesih" M«t. j«, 19 - is, is.; 2. da je nam dobro in koristno, od cerkve de¬ ljene odpustke zadobivati. Od kod pravici božji zadostenje za našo grehe pride, kadar nam cerkev odpustke dodeli? Kadar nam cerkev odpustke dodeli, božji pravici zadostenje izhaja iz zaklada neskončnega zasluženja Jezusa Kristusa, zasluženja prečiste Device Marije in zasluženja druzih svetnikov božjih. Ali nam cerkev z odpustki odvzame vso dolžnost, za grehe za¬ dostovati? Cerkev nam z odpustki vse dolžnosti, za grehe zadostovati/ne vzame; ona le hoče: 1 . v nas duha pokore obuditi, in nas obdariti za gorečnost, s ktero spokorne dela opravljamo; 201 2. naši slabosti in nezmožnosti na pomoč priti, ker nam včasi ni mogoče, Bogu tako zadostiti, kakor smo dolžni. Kako cerkev z odpustki v nas gorečnost in duhd pokore budi? S tem, da namest nekdanjih ojstrih pokoril stavi ložje pogoje, s kterimi zamoremo Bogu za svoje grehe popolnoma zadostiti. Ktere pogoje cerkev v zadobljenje odpustkov stavi? Pogoje, ki jih cerkev v zadobljenje odpustkov stavi, so: 1. da je človek v stanu gnade božje; in 2. da opravlja pobožne dela, ki jih cerkev v zadobljenje odpustkov zahteva. Kaj je sveto leto? Sveto leto tisto imenujemo, v kterem rimski pa¬ pež vernim popolnoma odpustke, spovednikom pa oblast podele, tudi od zaderžanih grehov odvezovati. Kdaj imamo sveto leto? Navtfdno sveto leto je vsako pet in dvajseto leto; nenavadno pa o posebno važnih priložnostih papež razpišejo. Ali cerkev tudi dušam v vicah odpustke deli? Dušam v vicah, čez ktere cerkev nima nobene oblasti, odpustke le po priprošnji deli, t. j. da verni Boga prosijo, naj bi njih zadobljeni odpustki dušam v vicah zalegli. 202 V. Od svetega poslednjega olja. Kaj je sveto poslednje olje? Sveto poslednje olje je zakrament, v kterem bolnik po maziljenji s svetim oljem in po zapovedani mašnikovi molitvi gnado božjo prejme k dušnemu in večkrat tudi k telesnemu ozdravljenju. Zakaj se temu zakramentu »poslednje olje“ pravi? Zato, ker se med vsemi svetimi maziljenji, ki jih je Gospod, naš zveličar, svoji cei’kvi zapovedal, nar poslednjič deli. Kaj sveto pismo od tega sv. zakramenta govori? „Je kdo bolan med vami, naj pošlje po cerkvene mašni k e, in ti naj m o lij o nad n j im in naj ga mazilijo z oljem v imenu Gospo¬ dovem: in verna molitev bo otela bolnika in Gospod mu bo polajšal, in ako je v gre¬ hih, mu bodo odpušeni.“ s, ». Kaj zakrament sv. poslednjega olja bolniku dodeli? Ta zakrament bolniku dodeli: , 1. pomnoženje posvečujoče gnade božje; 2. odpušenje malih, in tudi tistih smertnih gre¬ hov, kterih se bolnik ali iz nezadolžene pozabljivosti, ali pa iz nezmožnosti ni spovedal; 3. ga reši hudih nasledkov in ostankov greha; 4. mu dodeli moč, zoperstati hudičevemu zape¬ ljevanju in njegovim skušnjavam; 5. mu dodeli moč zoper prevelik strah in tre¬ pet zavoljo smerti, ki se mu bliža, in zavoljo sodbe, ki ga čaka; 6. mu večkrat tudi telesno zdravje dodeli, ako je njegovi duši v zveličanje. \ 203 Komu se zakrament poslednjega olja deli? Ta zakrament se deli bolnikom, ki so nevarno bolni, in sicer, če je mogoče, dokler so še pri zdravi pameti. S čem se mora bolnik k zakramentu sv. poslednjega olja pri¬ pravljati ? Bolnik se mora z živo vero, s terdnim zaupa¬ njem v Boga, z izročenjem v božjo voljo, predvsem pa s čisto spovedjo k zakramentu sv. poslednjega olja pripravljati. Ce mu ni mogoče, spovedati se, naj vsaj obudi žalost nad svojimi grehi. Kolikokrat smč bolnik zakrament sv. poslednjega olja prejeti? Bolnik sme ta zakrament tolikokrat prejeti, ko- likorkrat v novo smertno nevarnost, če tudi v eni dolgi bolezni, pride. Ali je bolnik, kadar nevarno zboli, dolžan zakrament poslednjega olja prejeti? Dasiravno zakrament svetega poslednjega olja k zveličanju ni tako potreben, da bi nihče brez njega ne mogel zveličan biti, je vender človek v nevarni bolezni dolžan ga prejeti, in sicer zavoljo velikih gnad, ki jih po njem zadobi. Kaj je papežev blagoslov? Papežev blagoslov imenujemo popolnoma odpustke, ki jih v to pooblasten inašnik bolnikom na smertni postelji dodeli. 204 VI. Od svetega mašnikovega posveče¬ vanja. Kaj je mašnikovo posvečevanje? Mašnikovo posvečevanje je zakrament, v kterem tisti, ki so posvečeni, od Bogi zadobe potrebno oblast in gnado k duhovski službi. Ali mašniki zadobe vso oblast, ki jo je Kristus dal aposteljnom? Vso aposteljnom dodeljeno oblast le škofje v skopem posvečevanji zadobe, ker so le oni pravi nasledniki aposteljnov. Mašniki so le njihovi po¬ močniki, in keršanskim občinam predstojniki le v njihovem imenu in po njihovem povelju. Ktere oblasti mašnik v mašnikovcm posvečevanji zadobi? Mašnikovi oblasti ste: 1. oblast, kruh in vino spreminjati v pravo telo in v pravo kri našega Gospoda, Jezusa Kristusa, pri daritvi svete maše. — (Od tod ime mašnik); 2. oblast, grešnikom grehe odpušati ali zader- ževati. Ktere gnade mašnikovo posvečevanje deli? 1. Ponmoženje posvečujoče gnade božje; 2. novi mašnik zadobi posebno gnado božjo, da zamore dolžnosti svojega stanu na tanko in s pridom spolnovati; 3. ta zakrament duši neizbrisljivo znamnje vtisne, in zato se ne more več kakor enkrat prejeti. Kdo zakrament posvečevanja deli? Zakrament posvečevanja le škofje dele. Kaj smo škofom in masnikom zavolj njih svetega stami dolžni? Dolžni smo škofe in mašnike zavoljo njih svetega 205 stand spoštovati, častiti, ljubiti, jim v vseh duhovnih reččh pokorni in zavoljo njih truda za naše zveli¬ čanje hvaležni biti in za nje moliti. VII. Od svetega zakona. Kdo je zakon postavil? Bog je zakon postavil in sicer že v raji, ko je Adamu Evo za ženo dal, da bi v zvesti, nerazvezljivi zvezi in ljubezni pobožno živela. Ali je zakon vedno ostal, kakor ga je Bog postavil? Ko so ljudje se odvernili od Boga, se je popačil tudi zakon, in marsikaj pregrešnega se je vanj vrinilo. Kaj je tedej Jezus zastran zakona učil in storil? Od zakona je Jezus učil: 1. da smeta, kot v začetku, le en moški in ena ženska skleniti ga; 2. da zakonska zveza velja, dokler kteri zmed nju ne umerje; 3. da je v novi zavezi zakon sveti zakrament. Kaj je sveti zakon? Sveti zakon je nerazvezljiva zveza, s ktero se neoženjen kristjan in neomožena kristjana (moški in ženska) vzameta in zaročita, da jima Bog gnado da, v svojem zakonskem stanu do smerti po keršanslco živeti, in svoje otroke v strahu božjem rediti. Ali je zakonski stan potreben? Zakonski stan je sploh potreben, da se človeški rod ohrani in množi; ni pa potreben za vsacega člo¬ veka posebej. 200 Kaj dodeli zakrament svetega zakona? Zakrament svetega zakona: 1. pomnoži posvečujočo gnado božjo; 2. dodeli posebno gnado, da zakonska človeka (mož in žena) pobožno do smerti živita in svoje otroke v strahu božjem redita. Ktcre dolžnosti imajo zakonski ljudje med seboj? Zakonski ljudje imajo naslednje dolžnosti: 1. naj se ljubijo med seboj, kakor Jezus svojo cerkev ljubi, in naj v lepem miru in zakonski zve¬ stobi žive, dokler jih smert ne loči; 2. naj se s poštenim in pobožnim življenjem k dobremu nagibajo in eden z družim poterpljenje imajo; 3. naj svoje otroke v strahu božjem rede in v svoji hiši ne terpe poslov, ki so otročji nedolžnosti nevarni; 4. mož naj s svojo žen6 pohlevno ravna, jo živi, varuje in za njo skerbi; žena pa naj moža spoštuje, mu v pripušenih reččli pokorna bo in gospodinjstvo vestno opravlja. Kaj cerkev zahteva od njih, ki hočejo v sv. zakon stopiti? Od njih, ki hočejo v sv. zakon stopiti, cerkev zahteva: 1. da med njimi ni nobenega zakonskega za- deržka; 2. da iz pravega namena v zakonski stan stopijo; 3. da so v lceršanskem nauku dobro podučeni; 4. da v strahu božjem in s čisto ves tj 6 v sveti zakon stopijo, torej sv. pokoro in presveto rešnje tel6 popred prejmejo. Kolikeri so zakonski zaderžki? Zakonski zaderžki so dvojni, in sicer: 207 1. oviravni, t. j. taki, ki ne dopušajo zakona, je pa zakon vender veljaven, če se v njih sklene. — Taki so n. pr.: zaroka, neslovesna obljuba či¬ stosti, prepovedani čas, oklic, različnost v veri med keršenimi, privoljenje staršev, deržavna prepoved; 2. razvezavni, t. j. taki, ki sklenjen zakon delajo neveljaven. — Taki so n. pr.: pomanjkanje dušne zmožnosti, pomota v osebi, nedoraslost, sila ali strah, zakonska vez, duhovno posvečenje in slo¬ vesna obljuba čistosti, različnost v veri med kerše¬ nimi in nekeršenimi, sorodstvo ali žlahta v ravni versti ali pa v četertem ali bližnjem kolenu stranske verste, duhovno sorodstvo, ki se izhaja po sv. kerstu in po sv. birmi, deržavno sorodstvo, svakovstvo do četertega rodu. Kako se zakonski zaderžki zvedo? 1. Oni, ki hočejo v sv. zakon stopiti, so pod grehom dolžni, zaderžke, ki so jim znani, svojemu 1'ajmoštru odkritoserčno razodeti; 2. so tudi vsi, komur je kak zaderžek znan, pod grehom dolžni, ga dotičnemu fajmoštru na znanje dati; zato se zakoni oklicujejo pri trikratni očitni službi božji. -- 208 V. Poglavje. Od keršansko pravičnosti. Kdo se keršansko pravičen imenuje? Keršansko pravičen je tisti, ki je v stanu po¬ svečujoče gnade božje. Kje človek posvečujočo gnado božjo zadobi? Pri svetem kerstu in pri sveti pokori. Doklej ostane kristjan v posvečujoči gnadi božji? Kristjan v posvečujoči gnadi božji ostane, dokler se smertno ne pregreši, t. j. dokler se hudega varuje in dobro dela. Kaj je tedej potrebno k keršanski pravici? K keršanski pravici je potrebno, da se varujemo hudega in dobro delamo, t. j. da vse studimo in opu¬ stimo, kar je zoper božjo voljo in zoper Jezusov nauk; in da vse ljubimo in storimo, kar je po božji volji in po Jezusovem nauku. Koliko delov ima tedej keršanska pravica? Keršanska pravica ima dva dela: 1. del: varuj se hudega; 2. del: delaj dobro. Od 1. dela keršanske pravičnosti. „Varuj se lmdega.“ Kaj jo hudo? Pravo in edino hudo je greh. 209 Kaj je greh? Greh je prostovoljno in vedno prelomljenje božje postave. Kolikeri je greh? Greh je dvojin: 1. izvirni greh; 2. djanski greh. Kaj je izvirni greh? Izvirni greh je tisti greh, ki smo ga od naših pervih staršev podedovali; ali, kteri se iz pervih člo¬ vekov v vse ljudi izvira. Ktcre kazni iz izvirnega greha izvirajo? Kazni izvirnega greha so: 1. zguba posvečujoče gnade božje; 2. oslabljenje uma; 3. nagnjenje k hudemu; 4. veliko nadlog in težav; 5. smert. Kaj je djanski greh? Djanski greh je prelomljenje božje postave, ktero človek sam prostovoljno in vedoma prelomi. Kako se djanski greh stori? Djanski greh se stori: 1. ali z mislimi; 2. ali z željami; 3. ali z besedami; 4. ali z djanjem; 5. ali z opušenjein tega, kar jo kdo dolžan storiti. Kakošen razloček jo med djanskimi grehi? Med djanskimi grehi je ta razloček: 1. eni so veliki ali smertni grehi; K»tekii«m. * U 210 2. eni so pa mali ali odpustljivi grehi; 3. eni so lastni, eni pa ptuji grehi. Kaj je Bmcrtni greli? Smertni greh je veliko prelomljenje božje po¬ stave; — veliko prelomljenje se pa imenuje, kadar kdo važno zapoved prostovoljno in vedoma prelomi, ali manj važno pa iz jako hudobnega namena. Kaj greli veči ali ostudniši dela? Greh je toliko veči in ostudniši: 1. kolikor bolj vedoma in prostovoljniše, ali s kolikor večim premi sl ikom kdo kaj hudega stori; 2. kolikor veči je dolžnost, ktero kdo opusti, ali kolikor imonitniši postava, ktero kdo prelomi; 3. kolikor hudobniši je namen, iz kterega kdo greh stori; 4. kolikor hujši nasledki iz greha izvirajo; 5. tudi so okolišine, ki greh zvekšujejo. Kaj smertni greh škoduje? Smertni greh: 1. vzame duši duhovno življenje, t. j. posveču¬ jočo gnado božjo; zato ravno se imenuje smertni greh. — ,,Greh pa, ko je storjen, rodi smert" (iuii. i, s.). — „Imč imaš, da živiš, pa si mer- t 6 Skriv. raz. 3, 1, * 2. vzame človeku vse dosihmal storjene dobre dela in pravico do nebčs; 3. stori človeka Bogu nedopadljivega; 4. stori človeka večne smerti in kazni krivega. Kteri so odpustljivi ali mali grehi? Odpustljivi ali mali grehi so tisti, skterimi božjo postavo le v majhnih rečeh, ali ne prav pro¬ stovoljno prelomimo. 211 Ali sc moramo tudi malih grehov varovati V Dolžni smo se tudi malih grehov varovati: 1. ker vsaki, tudi nar manjši greh Bo g A razžali; 2. ker moramo biti pripravljeni raji vse preter- peti, kakor Boga z nar manjšim grehom razžaliti; 3. ker nas mali grehi, če nam tudi posvečujoče gnade božje ne vzamejo, druzih djanskih gnad ne¬ vredne delajo in kaj radi v smertne grehe peljejo. Kaj so lastni grehi? Lastni grehi so tisti, ki jih sami storimo. Kaj so ptuji grehi? Ptuji grehi so tisti, ki jih sicer ne storimo sami, smo pa krivi, da jih kdo drugi stori. Zakaj smo dolžni, tudi bližnjega greha varovati? Bližnjega greha varovati smo dolžni: 1. iz ljubezni do Bog4, kterega vsaki greh razžali; 2. iz ljubezni do bližnjega, kteremu greh ne¬ zmerno škoduje; 3. nekteri tudi iz dolžnosti svojega stanu, kakor n. pr. starši, učeniki, predniki, i. t. d. Ktere so nar imenitniši verste djanskih grehov? Nar imenitniši verste djanskih grehov so: 1. poglavitni (naglavni) grehi; 2. grehi zoper svetega Duh4; 3. v neb6 vpijoči grehi; 4. ptuji grehi. Kteri so poglavitni grehi? 1. Napuh; 2. lakomnost; 3. nečistost; 4. nevošljivost; t4* 212 5. požrešnost; 6. jeza; 7. lenoba. Zakaj se ti grehi imenujejo poglavitni grehi? Ti grehi se poglavitni grehi imenujejo zato, ker iz vsacega teh grehov mnogo grešnih djanj izvira. Kaj je napuli? Napuh je preveliko spoštovanje samega sebe in nezmerna želja po prednosti. — „Zač e tek sleher¬ nega grehaje napuh; kdor se njega derži, bo s kletvijo napolnjen." sn. m, is. Kaj iz napuha izvira? Iz napuha izvira: Prevelika lastna ljubezen, častiželjnost, baharija, zaničevanje I’og;i, vere, cerkve in bližnjega, needi- nost, kreg in prepir, terdovratnost, nepokoršina, terdo ravnanje s podložnimi, hlinjenje, hinavšina, krivoverstvo.— (Lucifer, Nabuhodonozor, Ho- lofern, Herod, farizeji). Kaj je lakomnost? Lakomnost je nezmerna želja, pridobiti si čas¬ nega blagd in pridobljeno ohraniti. — „K t e r i h o č e j o obogateti, padejo v skušnjavo in zadergo hudičevo in v veliko nepridnih in škodlji¬ vih želj, ktere potope človeka v pogublje¬ nje in končanj e." Tim - 6 > v Kaj iz lakomnosti izvira? Iz lakomnosti izvira: Prevelika skerb za časno, terdoserčnost, sko¬ post, laž, kriva prisega, odertija, goljufija, izdajanje, pobijanje. (Ahan, Ahab, Giezi, Judež Iskar- jot, Arranija in Safira). 213 Kaj jc nečistost? Nečistost je neberzdano nagnjenje do mesene sladnosti. — „Nikar se ne motite: Nečistniki ne bodo posedli božjega kraljestva/* — 1. Kor. 6, 9. Kaj iz nečistosti izvira? Iz nečistosti izvira: Oslepljenje pameti, oterpnjenje volje, pozabljenje na Boga, večkrat odpad od vere, podkopanje zdravja, obupanje, i. t. d. Kaj je nevošljivost? Nevošljivostje žalost nad ptujo srečo, kakor da bi bila škodljiva lastni. — „P o n e v o š 1 j i v o s t i h u- dičevi je smert prišla na svet, in kteri so na njegovi strani, ga posnemajo/* Moar. 2 , m. 25. Kaj iz nevošljivosti izvira? Iz nevošljivosti izvira: Veselje nad ptujo škodo ali nesrečo, krivo na- tolcovanje, obrekovanje, opravljanje, podpihovanje, sovraštvo, zvijačnost, preganjanje, mor i. t. d. — (Satan, Kajn, Jožefovi bratje, Savel, fa¬ rizeji). Kaj je požrešnost? Požrešnost je nezmerna, neberzdana želja po jedi in pijači. — „Nikar se ne vpijanite z vi¬ nom, v kterem je nečistost.** Ef - 5 > 1S - Kaj iz požrešnosti izvira? Iz požrešnosti izvira: Sladkanje, zapravljivost, nepreširnost, nečistost, preklinjevanje, gerdo govorjenje, kreg in prepir, po- 214 bij arij e, oslabljenje dušnih in telesnih moči. — (Bal¬ tazar, bogatinec, vsakdanja skušnja). Kaj je jeza? Jeza je nezmerno razkačenje serca z željo, ma¬ ševati se. — „Jest pa vam povčm, da vsak, kdor se jezi nad svojim bratom, bo kriv S O dbe.“ Mat. 5, 22 : Kaj iz jeze izvira? * Iz jeze izvira: Sovraštvo, čertenje, kreg in prepir, preklinje- vanje, rotenje, zmerjanje, poboj in sploh vsi grehi zoper peto zapoved božjo. — (E za v, A b salo n, vsakdanja skušnja). Kuj je lenoba? Lenoba je stud do dela, zlasti v reččh, ki za¬ devajo Bogd in naše zveličanje. — - „0 da bi bil merzel ali gorak! ker si pa mlačen, in ne merzel, ne gorak, te bom pljunil iz-svojih U8t.“ Sltt-iv. >**■ 3, 16. Kaj iz lenobe izvira? Iz lenobe izvira: Zamuda službe božje in dolžnost svojega stanu, zanemarjenje pripomočkov gnado božjo in zveličanje doseči, in veliko grehov zoper šesto in sedmo zapo¬ ved božjo. — (Leni hlapec, nespametne device). Kleri so grehi zoper svetega Duha ? Grehi zoper svetega Duha so: 1. prederzno v božjo milost grešiti; 2. nad božjo milostjo obupati, — (Kajn, Judež Iskarjot); 3. spoznani keršanski resnici ustavljati se, -- (fa¬ rizeji in vsi krivoverci); 215 4. svojemu bližnjemu zavoljo božje gnade ne- vošljiv biti, — (Kajn); 5. do lepega opominjevanja oterpnjeno serce imeti, — (Farao); 6. v nespokornosti radovoljno ostati, — (Antioli Epifan). Zakaj se ti grehi imenujejo grehi zoper svetega Duha? Zato, ker se vsak tak grešnik zoperstavlja sv. Duhu, t. j. ker gnado sv. Duha vedoma in prosto¬ voljno zameče, ali še celo zaničuje. — „T e r d o v r a t n i in neobrezani na sercu in ušesih! Vi se vedno sv. Duhu ustavljate, kakor vaši očetje, tako tudi vi.“ « P . d|. t, sx. Zakuj sc moramo grehov zoper sv. Duha zlasti varovati? Zato, ker gnadi božji naše serce posebno zapi¬ rajo, in torej poboljšanje in spokorjenje branijo in nemogoče delajo; zato nas Jezus pred njimi svari, rekoč: „Kdor koli reče besedo zoper Sinu človekovega, mu bo odpušeno; kdor pa go¬ vori zoper svetega DuhA, mu ne bo odpu¬ šeno ije na tem svetu, ne na unem." M*t, «, ai. Kako je to, ila grehi zoper svetega Duha ne bodo odpuseni no na tem svetu, ne na unem, (. j, le malokdaj? Ker malokdo tacih grešnikov pravo pokoro stori, in je tudi storiti ne more brez gnade božje, ktero pa zametuje. Kteri so v nebo vpijoči grehi? V nebo vpijoči grehi so: 1. radovoljni uboj; — „G4as kervi tvojega brata z zemlje do mene vpije“ M »i»- % «>•; 2. mutasti ali sodomski greh; -Vpitje iz So- 216 dome in Gomore če dalje veči prihaja“ 1 . Moja. 18, 20. * 3. zatiranje ubožcev, vdov in sirot; — »Ali ne tečejo vdovi solze po licih, in ali ne vpi¬ jejo zoper njega, kteri jih izžema? — Z lic se v nebesa vzdigujejo, in Gospod, ki sc da prositi, se jih ne veseli“ so- 35 , is. 19 . ; 4. delavcom in najemnikom zaslužek zaderževati ali utergovati; — „Glejte, plačilo, ki ste ga utergali delavcom, kteri so vaše polje po¬ želi, vpije, in njih vpitje je prišlo do uščs Gospoda vojskinih trum." j«t. 5,9. Zakaj to grehe v nebo vpijoče grehe imenujemo? 1. Zato, ker od njih sveto pismo ravno tako govori; in 2. zato, ker zlasti oni božjo pravico na maše- vanje kličejo. Kteri so ptuji grelii? Ptuji grehi so: 1. v greh svetovati, kakor Kajfa v smert Jezusovo; 2. grešiti velevati, kakor David Joabu; 3. v družili greh privoliti; 4. v greh napeljevati; 5. druzih greli hvaliti; 6. k grehu molčati, (Pilat); 7. greh pregledati, (Heli); 8. se greha vdele žiti, (Judež Iskarjot); 9. greh zagovarjati. 217 Od %. dela keršanske pravičnosti. „Delaj dobro.“ Ali je tisti že keršansko pravičen, ki se le hudega varuje? Kdor se le hudega varuje, še ni keršansko pra¬ vičen, ampak mora tudi dobro delati. Kaj je dobro? Dobro je to, kar je po božji volji; po božji volji so pa čednosti in dobre dela. a) Od čednosti. Kaj je čednost? Čednost sploh je ročnost, dobro hoteti in delati. Kaj je kcršanska čednost? Keršanska čednost je ročnost, z gnado božjo dobro hoteti in delati po Jezusovem nauku in kar je večnega zveličanja vredno. Kolikera je keršanska čednost? Keršanska čednost je: 1. ali vlita, ali pridobljena; 2. ali božja ali djanska. Kaj je vlita čednost? Vlita čednost je tisti dar božji, ki ga človek s posvečujočo gnado božjo prejme, da zamore in hoče spolnovati čeznaturne čednosti. Ktere čednosti so duši zlasti vlite ? Vera, upanje in ljubezen. 218 Kaj je pridobljena čednost? Pridobljena čednost je tista ročnost dobro ho¬ teti in delati, ki si jo človek s pomočjo božjo z več¬ kratnim djanjem pridobi. Ali smo dolžni čednost pridobivati si? Dolžni smo, ker je le tisti človek v resnici čed- nosten, ki si je s pomočjo gnade božje to ročnost pridobil. Ktere so božje čednosti? Vero, upanje in ljubezen imenujemo božje čed¬ nosti, ker jim je Bog neposrednji vir in konec. Kdaj je človek posebno dolžan, božje čednosti obuditi? Človek je posebno dolžan božje čednosti obuditi: 1. kadar k pameti pride; 2. večkrat v svojem življenji; 3. ob času hude skušnjave zoper te čednosti in na smertni postelji. Kako se tri božje čednosti obude? Pri očitni božji službi tri božje čednosti skupej tako le molimo: 1. Vera. Verujem v tebe, pravi trojedini Bog, Oče, Sin in sveti Duh, kteri si vse vstvaril, kteri vse ohraniš in vladaš, kteri dobro plačuješ in hudo kaznuješ. Verujem, da se je Sin božji včlovečil, da nas je s svojo smertjo na križi odrešil in da nas sveti Duh s svojo gnado posvečuje. Verujem in terdim vse, kar si ti, o Bog, razodel, kar je Jezus Kristus učil, kar so aposteljni oznanovali in kar nam sveta rim¬ ska katoliška cerkev zapoveduje verovati. Vse to verujem, ker si ti, o Bog, večna in neskončna res¬ nica in modrost, ki ne moreš ne goljufati ne goljufan biti. O Bog, pomnoži mojo vero! 2- Upanje. Upam in se zanesem na tvojo neskončno dobroto in milost, o Bog, da mi boš po neskončnem zaslu- ženji svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa v tem življenji spoznanje, pravo obžalovanje in odpu- š e rij c mojih grehov, po smerti pa večno zveličanje dal, in dodelil, tebe obličje v obličje gledati, ljubiti in brez konca vživati. Upam tudi od tebe potrebnih pripomočkov, vse to doseči. Upam to od tebe, ker si ti to obljubil, kteri si vsegamogočen, zvest, ne¬ skončno dobrotljiv in usmiljen. O Bog, poterdi moje upanje! 3. Ljubezen. O moj Bog! ljubim te iz vsega svojega serca, čez vse, ker si nar veči dobrota, neskončno popol¬ noma, in vse ljubezni vreden; ljubim te tudi zato, ker si do mene in vseh stvari neskončno dobrotljiv, želim iz vsega serca, da bi te ravno tako ljubil, ka¬ kor so te tvoji nar zvestejši služabniki ljubili in te še ljubijo. Z njih ljubeznijo sklenem svojo nepopol- noma ljubezen; povikšaj jo v meni, o dobrotljivi Bog! bolj in bolj. Ker te tedej resnično in iz serca ljubiti želim, in si zavoljo tega veliko prizadevam, mi je iz serca žal, da sem tebe, svojo neskončno dobroto, ktero čez vse ljubim, svojega stvarnika, 220 odrešenika in posvečevavca razserdil. Žal mi je, da sem grešil, da sem tebe, svojega vsegamogočnega Gospoda, svojega nar boljšega Očeta, razžalil. — Terdno sklenem, vse grehe in vse grešne priložnosti zapustiti, storjene grehe če dalje bolj obžalovati, in nikdar več zoper tvojo sveto voljo ne ravnati. Vzemi me spet za svojega otroka, in dodeli mi gnado, ta svoj sklep dopolniti. Prosim te po neskončnem za- služenji tvojega božjega Sina, našega Gospoda in zveličarja, Jezusa Kristusa. Amen. Kaj so djanske čednosti? Djanske čednosti imenujemo tiste, ki obnašanje do nas samih in do bližnjega po božji volji vrav- navajo. Ktere so med djanskimi čednostmi poglavitne? Poglavitne djanske čednosti so tiste, ki so stebri vsem drugim čednostim; namreč: 1. modrost; 2. zmernost; 3. pravičnost; 4. serčnost. Kaj je modrost? Modrost je tista čednost, ki nas uči vselej pri¬ pravne pripomočke, k dobremu voliti ter prav obračati. Kaj je zmernost? Zmernost je tista čednost, ki vsako hudo po¬ želenje v sebi berzda in zatira, in nikoli prederzno ne ravnd, ampak vselej s pravo mero. Kaj je pravičnost? Pravičnost je tista čednost, ki vsakemu dd, kar je vsacega. 221 Kaj Je serčnost? Serčnost je tista čednost, s ktero človek sta¬ novitno in vedno spolnuje voljo božjo in pogumno premaguje vsakoršne napotljeje in zopernosti. Ktere čednosti so poglavitnim grehom nasproti? 1. Ponižnost nap uku; 2. dobrotljivost lakomnosti; 3. čistost nečistosti; 4. ljubezen nevošljivosti; 5. zmernost požrešnosti; 6. poterpežljivost jezi; 7. gorečnost lenobi. Kaj Je ponižnost? Ponižnost je tista čednost, s ktero človek sam od sebe in od svojih lastnost prav sodi, t. j, svojo slabost in pregrešnost spoznaje vse dobro le Bogu pripisuje in prilastuje, samega sebe pa ponižuje, ali malo čisla. — (Abraham, čolnar, apostelj Pavel). Kaj jo dobrotljivost? Dobrotljivost ali radodarnost je tista čednost, po kteri človek rad pomaga vsacemu, ki je pomoči potreben. — (Tobija, pervi kristjani). Kaj je čistost? Čistost je tista čednost, s ktero se človek zderži vse nepripušene mesene sladnosti v mislih, željah, besedah in djanji. — (Egiptovski Jožef, Susana, pre- čista Devica Marija). Kaj je ljubezen ali dobrovoljnost? Ljubezen ali dobrovoljnost je tista čednost, po kteri vsacemu človeku dobro privošimo ter se vese- m limo z veselimi in žalujemo z žalostnimi. — (Ruta, lobija). Kaj jo zmernost? Zmernost, ki je požrešnosti nasproti, je tista čednost, po kteri le toliko jemo in pijemo, kolikor potrebujemo. — (Daniel, Ananija, Mizael in Azarija, Janez kerstnik). Kaj jc potcrpežljivost ? Poterpežljivost je tista čednost, s ktero vse zopernosti, nadloge in težave v voljo božjo vdani pre¬ našamo. — (David, Stefan). Kaj je gorečnost do dobrega? Gorečnost do dobrega je tista čednost, ki nas nagiba, Bogu zvesto služiti in vse storiti, kar je Bogu v čast, in nam v zveličanje. — (Matatija, ap. Pavel). Ktere dolžnosti je Jezus Kristus posebno priporočal? Jezus je naslednje dolžnosti posebno priporočal: 1 . nar prej božjega kraljestva in njegove pra¬ vice iskati. — „Išite nar poprej božjega kra¬ ljestva in njegove pravice, vse (drugo) vam bo priverženo“ Mat. o, 33. ; 2 . sam sebe zatajevati. — „Ako hoče- kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe“ Mat.24. ; 3 . svoj križ nositi. — „Ako kdo hoče za me¬ noj priti, naj vzame svoj križ“ Mat. i 6 ,23. • 4 . za Kristusom hoditi; — „in naj hodi za men oj“ Mat. ig, 24. ; 5 . kr o tak in ponižen biti; — „Vzemite moj jarem nase in učite se odmene; ker jest sem lcrotdk in iz serca ponižen“ Mat. n, 29. ; 228 6. sovražnike ljubiti; jim dobro storiti, kteri nas sovražijo; moliti zanje, kteri nas žalijo in preganjajo. — „Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovražijo, in molite za¬ nje, kteri vas preganjajo in obrekuj e j o, da boste otroci svojega Očeta, kije v nebesih, kteri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne in dd dežiti na pravične in kri¬ vi č n C.*' Mat. 5 , M. K. Ktere čednosti je Jezus na gori blagroval? Čednosti, ki jih je Kristus na gorijučil in zavolj kterih je ljudi blagroval, so naslednje: 1. blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo; 2. blagor krotkim, ker zemljo bodo posedli; 3* blagor žalostnim, ker bodo potolaženi; 4. blagor jim, kteri so pravice lačni in žejni, ker bodo nasiteni; 5. blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje do¬ segli; 6. blagor jim, kteri so čistega serca, ker bodo Bogi gledali; 7. blagor mirnim, ker bodo otroci božji ime¬ novani ; 8. blagor jim, kteri zavoljo pravice prega¬ njanje terpe, ker njih je nebeško kraljestvo. b) Od dobrih del. Kaj so dobre dela kristjanove? Dobre dela so kristjanu take dela, ktere so Bogu prijetne in kristjanu, ki jih opravlja, zaslužljive za večno življenje. 224 Ali so dobre delo k zveličanju potrebno? Dobre dela so k zveličanju potrebnš, ker je vera mertva brez dobrih del. 2 , 26 . Ali more človek iz lastne moči in brez pomoči gnade božje dobre dela opravljati? Dobrih del, kakoršne so k zveličanju potrebne in pri Bogu zaslužljive, človek ne more iz lastne moči, ampak le s pomočjo gnade bcžje opravljati. Kaj si z dobrimi deli zaslužimo? Z dobrimi deli si zaslužimo: 1. pomnoženje posvečujoče gnade božje; 2. večno in časno plačilo, ki ga je Bog iz same milosti tistim obljubil, ki dobro delajo. Kako mora biti dobro delo opravljeno? Dela, da so Bogu dopadljive in nam v večno življenje zaslužljive, morajo biti opravljane: 1. v stanu gnade božje; 2. prostovoljno; 3. ne iz samih naturnih ali nečimernih nagibov, ampak nar bolj zavoljo Boga. Ktcro so nar imcnitniši dobre dela? Nar imenitniši dobre dela so: 1. moliti; 2. postiti se; 3. vbogajme dajati. Kaj si tukej mislimo pri besedi moliti? Pri besedi moliti si tukaj mislimo vse pobožne djanja, ki so Bogu in svetnikom v čast. Kaj si mislimo pri besedi postiti se? Pri besedi postiti se, si ne mislimo le pri jedi in pijači pritergovati si, ampak svoje pregrešne nag- 225 njenja berzdati, pripušenega veselja zderžati se in sploh vse spokorne dela, vse nadloge in težave, ki jih v voljo božjo vdani prenašamo. Kaj ei tukcj mislimo pri besedi vbogajme dajati? Vbogajme dajati tukej pomeni, vse telesne in dušne dobre dela usmiljenja skazovati. Ktere so telesne dobre dela usmiljenja? Telesne dobre dela usmiljenja so: 1. lačne našito vati; 2. žejne napajati; '3. popotnike sprejemati; 4. nage oblačiti; 5. bolnike obiskovati; 6. jetnike reševati; 7. merliče pokopovati. Ktere so dušne dobre dela usmiljenja? Duhovne dela usmiljenja so: 1. grešnike svariti. — „Ako greši zoper tebe tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj in med njim samim. Ako te posluša, si pri¬ dobil svojega brata. — Ako te pa ne po¬ sluša, vzemi seboj še enega ali dva, da v ustib dvčh ali trčh prič stoji vsa reč. — Ako jih p a ne posluša, povej cerkvi, če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor never¬ nik in očitni grešnik" M.t. m, is-tt. ; 2. nevedne učiti. — „On ima usmiljenje, uči in v6di kakor pastir svojo če d o" so. m, m. 3. jim prav svetovati, kteri dvomijo. „Ako (ti reč) umčš, odgovbri svojemu bližnjemu" Sir. 5 , 14.; Katekizem. 15 228 4. žalostne tolažiti. — „Ne pušaj jokajočih brez tolažbe, in z žalostnimi žaluj" su. 6, 38. • 5. krivico voljno terpeti. — „Ako dobro de¬ late in voljno terpite, je to prijetno pri Bogu" l.-Petr. 3, ao. ; 6. jim iz serca odpustiti, kteri nas žalijo. — „Ako ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče ne bo vam odpustil vaših pregreh" m«*, s, is. ■ 7. za žive in rnertve Bogd prositi. — „Molite eden za druzega, da boste ohranjeni.'' Jak. 5, 16. Od beršanske popolnosti. Ali sme kristjan že s tem zadovoljen biti, da si pridobi čednost le v nekoliki stopnji? Keršansko čednost le v nekoliki stopnji pridobiti si, nam ne bodi še zadosti; velikoveč si prizadevajmo če dalje več čednost v če dalje višji stopnji in za čedalje več dobrih del, t. j. po keršanski popol¬ nosti hrepenimo. Po čem keršanska popolnost hrepeni? Keršanska popolnost hrepeni, edino Bogd čez vse ljubiti. Zakaj po keršanski popolnosti hrepenimo? Po keršanski popolnosti hrepenimo: 1. zato, ker naš Gospod in zveličar nas vse vabi k popolnosti, rekoč: „Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče v nebesih popolnoma" Mat. 5, '(8. ; 2. zato, ker moramo Boga iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše in iz vseh svojih moči ljubiti; 3. zato, ker bomo v nebesih tem srečniši, čem veči, čistejši in popolniši je naša ljubezen do Bogsi; 227 4. zato, ker slehern lahko v smertne grehe za¬ brede in se vekomej pogubi, kdor si vedno ne pri¬ zadeva, če dalje bolj v dobrem rasti. M.t. 25 , 29 . Po kleri poti se k popolnosti dospe? Jezusa Kristusa posnemati, to je pot k popolnosti; zato Jezus pravi: „Jest sem pot, resnica in živ¬ ljenj e.“ Jan- «. Ktere posebne pripomočke k popolnosti je Jezus nasvetoval? Posebni pripomočki k popolnosti so evangelj¬ ski s v e tj e, namreč: 1. radovoljno uboštvo; 2. vedno devištvo; 3. vedna pokoršina pod duhovnim poglavarjem. Kdo je radovoljno ubožen? Radovoljno ubožen je, kdor se odpove časnemu premoženju, da si toliko ložej prizadeva, zvesto Bogu služiti in Jezusu podoben biti. — „Ako hočeš po¬ polnoma biti, idi, prodaj kar imaš in daj ubozim; in imel boš zaklad v nebesih ter pridi in za menoj. hodi.“ M.t. id, 21. Kdo v vednem devištvu živi? V vednem devištvu živi, kdor se zderži ne le vsega, kar je čistosti nasproti, ampak tudi zakona, da le Bogu samemu služi. —- „0d devic pa nimam Gospodovega povelja, svčt pa dam ... Kdor omoži svojo devico, prav stori; kdor je pa ne omoži, h olj e stori.“ 1. k.-., f, 25. as. Kaj je vedna pokoršina pod duhovnim poglavarjem? Vedna pokoršina pod duhovnim poglavarjem je popolnoma zatajevanje svoje lastne volje, da človek spolnuje božjo voljo tako, kakor mu jo Bog nazna¬ nja po njegovih duhovnih prednikih. M.t. ie, 29 . 228 Zakaj so evangeljski svetje posebni pripomočki, popolnost doseči? Evangeljski svetje so posebni pripomočki, po¬ polnost doseči, zato: 1. ker so naravnost nasproti poglavitnim opovi- ram, ktere popolnosti nasprotvajo, namreč: ljubezni do časnega, do mesene sladnosti in do razuzdanosti; 2. ker človek z njimi Bogu daruje vse, kar ima in je, namreč: z uboštvom vse posvetno blago, z vednim devištvom svoje telo, in s pokoršino svojo voljo. Ali je kdo dolžan evangeljske svete spolnovali? Evangeljske svete spolnovati, je dolžan le tisti, ki se je z obljubo zavezal, jih spolnovati; sicer pa .od njih velja, kar Jezus pravi, rekoč: „Te besede ne razumejo vsi, ampak kterim je dano.“ Mat. 19, 11. Kterih pripomočkov so moramo sploh vsi poprijeti, ako hočemo popolnost doseči? Če hočemo popolnost doseči, moramo: 1. radi in pridno moliti, božjo besedo poslušati in pogostoma prejemati svete zakramente; 2. stanovitno vaditi se v zatajevanji samega sebe; 3. zlasti čuti, da tudi vsakdanje dela in opravila v stanu posvečujoče gnade božje in Bogu v čast opravljamo, kakor nam sv. Pavel priporoča, rekoč: „Ali jeste, ali pijete, ali kaj druzega delate, 'vse v božjo čast delaj t e.“ >• k«, io, n. Kaj se pravi zatajevati se? Zatajevati se, se pravi, ne le vsako pregrešno nagnjenje zatirati in premagovati, temuč si tudi mar¬ sikaj pripušenega prijetnega pritergovati, da se ložje zderžimo tudi pregrešnega. 229 Kako zamoremo vsakdanje opravila Bogu prijetne storiti? Vsakdanje opravila Bogu dopadljive storimo, ako jih iz ljubezni do Bogd in tako delamo, kakor jih je Jezus opravljal. Kako pobožni kristjan dan Bogu prijetno začenja? Pobožni kristjan, koj ko se zbudi, svoje serce k Bogu povzdigne, se sramožljivo obleče, se z bla¬ goslovljeno vodo pokropi, pred britko martro po¬ klekne, jutranjo molitev opravi, vse djanja in opra¬ vila, vse britkosti in težave in samega sebe vsega Bogu daruje. Ktere pobožnosti čez dan pobožni kristjan opravlja? Pobožni kristjan, ako mu dolžnosti njegovega stanu pripušajo, vsaki dan k sveti maši gre, kaj iz kacih duhovnih bukev bere, ali kakošno versko res¬ nico premišljuje, sveto rešnje telo obiskuje, sveti rožni venec moli, i. k. t. Kako pobožni kristjan svoje vsakdanje dela opravlja? Pobožni kristjan svoje vsakdanje opravila pridno, zvesto, poterpežljivo in z namenom opravlja, da bi bile Bogu v čast; zato dober namen obudi pred vsakim delom in ga tudi med delom kterekrati po¬ navlja. Kako pobožni kristjan pri jedi ravna? Pobožni kristjan pred vsako jedjo in po vsaki jedi moli, in jedi in pijače vselej zmerno vživa. Ali pobožni kristjan tudi kako razveseljevanje vživa? Pobožni kristjan se tudi razveseljuje, toda le zmerno in pošteno, o pravem času, aa pravem kraji; on pa tudi razveseljevanja z dobrim namenom po¬ svečuje. 230 Kako se pobožni kristjan do svojega bližnjega obnaša? Pobožni kristjan je do svojega bližnjega vselej previden, da ni nikomur v potikljej ali v pohuj¬ šanje, odjenljiv, prijazen in postrežljiv. Kako pobožni kristjan težave in zopernosti prenaša? Pobožni kristjan težave in zopernosti v voljo božjo vdan prenaša, vedoč, da pridejo ali od Boga, ali da jih je Bog saj pripustil. — „Gospod je dal, Gospodje vzel; kakor je Gospodu dopadlo, tako seje zgodilo; bodi češeno Gospodovo ime“ (Job. i, zi.). — „Ako smo dobro iz roke božje prejemali, zakaj bi hudega ne spre- j eli.“ Job- 2, 10. Kako pobožni kristjan dan sklepa? Pobožni kristjan se v molitvi, ktero vsaki večer kleče opravlja, Bogu za prejete dobrote in dodeljene gnade zahvaljuje, mu vse storjene dela in opravila in vse prestane težave in britkosti daruje, svojo vest izprašuje, odpušenja grehov prosi in gnade, da bi ga Bog po noči varval vsake nesreče, zlasti nepre- videne smerti; po opravljeni večerni molitvi se sra- možljivo sleče, z blagoslovljeno vodo pokropi, spo¬ dobno spat vleže in v pobožnih mislih zaspi. --oaes- Moj sin, spoznaj Boga svojegaOčeta in služi mu s popolnim sercom in z voljnim duhom; zakaj Gospod preiskuj e vse serca in razumč vse misli duh6v. Če boš njega iskal, ga boš našel; če ga boš pa zapustil, te bo zavergel na vckomej." i. Kron. 9. n Stran Vvod. ^ Pervotno ali izvirno razodenje božje.4 Razodenje božje po očakih.- .... 10 Razodenje božje po Mojzesu .. Razodenje božje po prerokih.. . 19 Razodenje božje po Jezusu Kristusu.23 Keišanski katoliški nauk. Pervo poglavje. Od vere sploh. 34 .Apostoljska vera. 38 Pervi člen apostoljske vere.39 Od Boga.39 Lastnosti božje.40 Od stvarjenja .43 Drugi člen apostoljske vere.55 Tretji člen apostoljske vere.62 Cetcrti člen apostoljske vere.65 Peti člen apostoljske vere.69 Sesti člen apostoljske vere . 70 Sedmi člen apostoljske vere . 71 Osmi člen apostoljske vere. 73 Deveti člen apostoljske vere. 76 Deseti člen apostoljske vere .91 Enajsti člen apostoljske vere.91 Dvanajsti člen apostoljske vere.92 Od poslednjih reči.93 Drugo poglavje. Od upanja . 100 Od molitve .. . 100 Od očenaša. 105 Od češenasimarije.110 Od rožnega venca.112 Tretje poglavje. Od ljubezni ..114 Od božjih zapoved sploh.- ..119 Perva božja zapoved.121 Druga božja zapoved.124 Stran Tretja božja zapoved 126 Cetcrta božja zapoved ..127 Peta božja zapoved ..135 Šesta božja zapoved.138 Sedma božja zapoved. 141 Osma božja zapoved. 144 Deveta in deseta božja zapoved.147 Od cerkvenih zapoved sploh. 149 Perva cerkvena zapoved . 151 Druga cerkvena zapoved. 153 Tretja cerkvena zapoved . . . « .155 Četerta cerkvena zapoved.157 Peta cerkvena zapoved . 158 Četerto poglavje. Od gnade božje ..; . . 159 Od sv. zakramentov sploh.163 Od zakramenta sv. kersta.165 Od zakramenta sv. birme.170 Od zakramenta presvetega rešnjega telesa.172 a) Od Jezusove pričujočnosti v presvetem zakramentu . . 172 b) Od daritve svete maše.175 c) Od svetega obhajila .180 Od zakramenta svete pokoro sploh.185 a) Od izpraševanja vesti.187 b) Od kesa.188 c) Od terdnega sklepa.191 d) Od spovedi .192 e) Od zadostovanja. 197 f) Od odpustkov.200 Od zakramenta svetega poslednjega olja.202 Od zakramenta svetega mašnikovega posvečevanja .... 204 Od zakramenta svetega zakona.205 Peto poglavje. Od keršanske pravičnosti _.208 Pervi del keršanske pravičnosti: Varuj se hudega. Od greha 2C8 Drugi del keršanske pravičnosti: Delaj dobro. Od čednosti . 217 Od dobrih del. 223 Od keršanske popolnosti.226 Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.