AUSTR. KRŠĆ. TOBAČNE DELAVSKE ZVEZE
Bllllllllllllllllllllllllllllllllili
Izhaja vsak petek
Uredništvo: Kopitarjeva ulica 8
Naročnina znaša: celoletna . . K 4-— polnletna . . K 2‘— četrtletna. . K 1—
Posamema ktevllka itane 10 vin.
V Ljubljani, dne 22. septembra 1916.
St. 38.
Delavske razmere v Plznu.
V Pilznu na Češkem je v Škodovi tovarni zaposlenih nad 30.000 delavcev; med njimi je Slovencev nad 200.
Organizacije, kakršne smo vajeni pri naših katoliških društvih, ondi ni.
Le društvo .delavcev Škodove tovarne — akcijske družbe, deluje tako, da oskrbuje delavcem vsa potrebna živila in razvedrila.
To delavsko društvo ima sebi podrejeno konsumnoi društvo, tako da, le kdor je član delavskega društva zamore postati tudi član konsumnega ondotnega društva. Delavsko društvo ima 150 uslužbencev, lastno pekarijo, mesarijo, perilnico ter sploh vso opravo. Tovorni vlaki pil peljejo živila naravnost na dvorišče ikonsumnega društva. Konsum zaklada tudi tovarniško restavracijo.
Red je tako vzoren, da se opoldan nasiti v društvu v eni uri brez vsega hrupa 6—7000 delavcev po primerno nizki cen: kosilo z mesom 62 v., brez mesa 34 v.
Uipravo društva vodijo delavci satni. Na občnem zboru si izvolijo odbornike, ti pa iz svoje srede predsednika. Temu odboru, oziroma društvu, da tovarna na razpolago vse tovarniške prostore, denarno podporo in prost razvoj.
Delavski društveni prostor ima svojo čitalnico, eno letno kegljišče (za poletni čas) in dve zimski kegljišči pod zemljo in krasen vrt. Društvo ima tudi svojo godbo in sicer tamburaški zbor, obstoječ iz 60 mož, veličasten orkester 30 mož in popolno godbo s pihali. Omeniti je treba nadalje prostorne dvorane za kino in gledališke predstave. Poleg Čitalnice je posebej dvorana s kavarno in restavvracijo.
Delavski dom je opremljen pri vhodu z dvema obširnimai sobama za garderobo, tam so raznovrstni aparati, kakor tehtnica itd. Za 2 v. ti je ista na razpolago in aia automat ti za 10 v. postreže z razglednico z znamko vred.
Tudi v sanitarnem in higieničnem oziru je moderno oskrbljeno:	kopel j
na paro, tuš za 20 v. s perilom in milom.
Socialnodemokratične stranke v Pilznu so sicer razvite med seboj, ven-
dar v tovarni ne pridejo v poštev. Narodni socialisti imajo svoj prostor za kino-prireditve v mestu, mednarodni socialisti se zadovoljijo z malim gostilniškim prostorom, separatisti pa v predmestju, ta prostor nazivljejo: pekel. Ti imajo svoje glasilo »Nova doba« ter dvorano za predstave.
(V tej veliki mmožici delavcev jih je mnogo s krščamskim prepričanjem zaposlenih. Žal med njimi ni doslej nobene prave vezi, duševne stiket, nobene organizacije, ker se zanje nihče ne briga.
Da bi tovarna paralizirala vse zgoraj omenjene socialno-demokratične stranke, je ustanovila) opisano delavsko društvo, tako da kakor imajo socialni demokrati svoje prostore v peklu, imajo člani delavskega društva iste v nebesih; tako jih namreč nazivljejo. Značilno je, da socialni demokrati zapuščajo — pekel ter rajši pohajajo v nebesa.
S tem opisom delavskih razmer v Škodovi tovarni in opisane organizacije, nočemo trditi, da je priporočljiva, nasprotno: odkrito moramo pribiti, da slabi delavsko moč, dasi na drugi strani v današnjih časih in razmerah koristi.
Ni dobro delavskim koristim, če so delavci preveč odvisni od tovarne, prav pa je, da delavski list objektivno objavi delavske razmere in da širši svet izve o njih življenju tudi izven naše domovine.
Dal Bog, da bi se naši slovenski delavci v tej tvornici združili v krščansko organizacijo in se tako utrdili v verskem in narodnem oziru. I. Piber.
Glasnik
Avstrijske krščanske tobačne delavske zveze.
Prav od jeter povedano. V graški »Tagesposti« sme čitali tc dni: Veliko ljudi, ki se postavijo že zgodaj zjutraj Pređ^ mokarijami in mlekarnami in potrpežljivo čakajo trenutka, ki ga mno-gokrat ne pričakajo, ker prekmalu zmanjka moke in mleka, si misli: O, če bi imeli tudi v Avstriji gospoda pl. Batockega! Stati bi ne morali po cele
Leto IX.
ure na mrzlem tlaku; oddaja živil bi se uredila, vsaki bi prišel takoj na vrsto in vsaki bi dobil, četudi ne veliko, vsaj vedno toliko, da bi skromno izhajal. Moke in mleka ne manjka, marveč .v Avstriji manjka gospoda pl. Batoc-kega, moža, ki je v Nemčiji postal poljuden kot predsednik preživljevalne-ga urada celi državi; ki vse vidi, katerega roka sega povsod. Zemlja tam zunaj ne rodi toliko, kot naša (samo boljše je obdelana- Op. ur.); več ljudi kot pri nas zahteva jesti; a tam zunaj vladajo red in razdelitev, pravočasno varčevanje, modro gospodarstvo, organizacija. Pomanjkanje živil ni zlo pri nas v Avstriji, marveč slaba razdelitev; nezadostna organizacija povzroča neenako razdelitev zalog in pa, ker se prebivalstvo marsikje izkorišča. V Nemčiji so pravočasno pregledali kritičen položaj in so takoj posegli vmes. Imenovali so gospoda pl. Batockega za diktatorja države in mu dopustili, da je zelo radikalno odmerjal jedi. Pri nas je šlo vse bolj po domače in bolj lagodno; preživeli smo čas, ko smo se veselili, ker se nam je godilo boljše kakor v Nemčiji (?). Čez nekaj mesecev so se pričele znane ovire; ječati smo pričeli pod strašnim cenami; zapopadli smo položaj. Sledile so odredbe zelo počasi in previdno, da bi ne bil nihče zadet. Odredbe, odredbe. Avstijec ni prijatelj sile, a danes ve, da ne gre drugače, da je najboljše, če tozadevno postopa po pruskem vzorcu. Ne gre namreč za silo, marveč za pametno silo. Vojna napoved Romunije je pri nas čas, katerega je navajen naš uradni aparat, pospešila, kar se mora pozdravljati, a vse se še ni zgodilo, ker če se prej zgodi, boljše bo. Prišla bo nakaznica na meso in še marsikatera nakaznica; pred vsem se bo cela preskrba živil v monarhiji osredotočila. Predvsem potrebujemo v Avstriji moža, ki ve, da manjka v Gradcu (mi si mislimo Ljubljano; ni čisto nič boljšei, če ni še slabše. Op. ur.) kruha, v Požunu ga pa imajo preveč in ki se bo hitro odločil, da bo vzravnal: potrebujemo moža, ki ne bo le mrzlo odrejal, marveč ki si bo kot dobri oče sam ogledal, kako naj se zlajša breme težkih dni. Moža, ki mu ne bo vseeno, če čakajo ljudje cele ure zastonj pred pekarnami, marveč ki bo
znal tako organizirati vso stvar, da bomo dobili cenejši kruh, kot so ga dobili zdaj v Nemčiji.
XXX
DRAGINJSKE DOKLADE VPOKO-JENCEM.
V zadevi zapostavljenih vpokojen-cev pri priznanju vojnih podpor, je naša Zveza naslovila na finančno ministrstvo sledčo vlogo:
Odlok z dne 17. avgusta t. 1. je odredil vpokojenim nekdanjim delavcem in delavkam c. kr. državnih delovršb vojne podpore pod pogojem, da pokojnine z morebitno miloščino ne presegajo na leto 600 kron. Najvišja določena mera izključuje večji del vpoko-jencev c. kr. tobačnih tovarn od te vojne podpore.
Po obstoječi pokojninski razpredelnici c. kr. tobačnih tvornic so razdeljeni vpokojenci v šest plačilnih razredov. Temelj pokojnini tvori 80 odstotkov temeljne plače. Po petletni službeni dobi znaša pokojnina 25 odstotkov odmerjene temeljne pokojnine; vsako leto se pomnoži za dva in pol odstotka; ,po 35 letih se doseže cela renta. Pokojninske postavke znašajo v najvišji plačilni vrsti 80 kron, v najnižji 40 K. Pri presoji tega dejstva naj se ne pre-zzre, da pokojninska razpredelnica po v letu 1911 izvedeni novi preosnovi plačilnih razmer ne odgovarja več načelu, da 'tvori temelj 80 odstotkov temeljne plače.
Izvedba ministrske odredbe z dne 17. avgusta pravzaprav pomeni le, da dobe le tisti vojno doklado, ki so ob 35. letni službi uvrščeni v najnižja dva plačilna razreda. Od delavcev in delavk v ostalih plačilnih vrstah so izključeni tisti, ki pripadajo III. vrsti, po nad 30 letni službeni dobi; tisti, ki se nahajao v IV. plačilni vrsti, po 26 letni službeni dobi, iz V. vrste pa nad
22 letni službeni dobi in iz VI. vrste po nad 20 letni službeni dobi. Večina vpokojenih tobačnih delavcev in delavk ima pravico do vojne doklade, posebno, če so popolnoma dosl užili svojo službeno dobo.
Opozarjamo še na okolnost, da so postavke pokojnine še same po sebi nizke' in da ob sedanjih izredno visokih stroških gospodinjstva tudi za naj-skromnejše razmere ne zadoščajo; pač se lahko reče, da omenjena določila navedene odredbe nezasluženo zapostavljajo delavce, ki so svoje moči posvetili državi.
Končno še opozarjamo, da je bilo gospodinjstvo drago v tistih krajih, kjer obstajajo tobačne tvornice, že v rednih časih in da je zdaj naravnost moreče.
Ko opozarjamo visoko c. kr. finančno ministrstvo na te okolnosti, prosimo upravičeno, naj visoko c. kr. finančno ministrstvo mejo vojnih doklad vpokojenemu delavstvu c. kr. tobačnih tvornic zviša na letnih 1000 kron. Ta povišek v finančnem oziru ne bo previsok; delavstvu bo pa pomenjal če tudi le skromno izboljšanje njegove nizke pokojnine.
Listek nad črto.
Ni me držalo več doma: živci so potrebovali tistega zraka, ki ga dobe pljuča le, če prideš vsaj. 1000 metrov nad morje. »Ona« mi je pripravila hribovske čevlje prav po jelovški navadi; »Gorenjec«, pravzaprav sta bili dve lo-
,ikomotivi: torej dva Gorenjca sta me potegnila do hribov, v katere sem štorkljal, ne hodil, ker vojska zdaj mestnega človeka hoje po hribih odvadi. Pot za »legitimacijo« je bila pri ljubljanski policiji hitro odpravljena; čakati moraš nekaj časa, a dobiš jo le še hitrejše, kot moko in kruh in meso
v Ljubljani, o krompirju pa še ne govorim ne, kjer nekateri mokarji najprvo postrežejo svojim »kuntom«, potem šele drugim, kar so deloma ljudje ,tudi sami vzrok, ker takih reči ne gre-jo povedat gospodom pri policijskem ravnateljstvu na Bleitveisovi cesti ali pa gospodom pri državnem pravdni-štvu na novem Žabjeku, kjer zelo radi sprejemajo na znanjei take reči, seveda pritožba mora biti taka, da drži.
Med kratko vožnjo do hribov sem se že: nekaj naučil, kar mi je bilo zelo všeč, česar nisem še do zdaj vedel. Zraven mene je sedel neki kmet iz škofjeloške okolice: živahen mož. Pripovedoval mi je, da zdaj kopljejo tam krompir Ljubljančanom. Vse gre dobro; ni slaba letina, samo umetnih gnojil, teh manjka. Vprašam ga, če je še kaj živine na kmetih. Ošvignil rne je zvit njegov pogled; vem, da si je mislil, kako si ti škric radoveden, a povedal mi je:	»Veste, že gre; telet ne
prodajamo, ker jih ne smemo, zato pa pi'odajamo odraščeno živino. O, živine imamo še dosti v hlevih! Prav, nekaj novega sem izvedel iz ust kmečkega očanca, česar še nisem vedel; mislil sem si namreč glede na veliko pomanjkanje mesa- na ljubljanskem trgu, da so že repi na kmetih redki. Ampak končno meso ni glavna hrana, samo da dobimo krompir, a delavci in delavke ne bodo tako beračili za njim, kot se zdaj berači za moko in kruhom, ampak pri neredu glede na razdelitev živil v Ljubljani pričakujem malo dobrega o dobavi krompirja po ljubljanski mestni aprovizaciji.
Nasproti sedi neka begunka iz tolminskih hribov. Reva je slabo oblečena, morali so bežati pred Lahi. Pripoveduje:	Mož je bolan; otroci so;
srečna je, da more bivati na Kranjskem. »Kako gre?« jo vprašam. »O, hudo, ker nismo doma. Vse tako strašno drago. Pa še ljudje, tako odurni so,
SkOpilh.	H. Conscience.
V.
Ali je bila Cecilija tisti angel, ki je s svojo navzočnostjo prinašal srečo in veselje kapeličnemu dvoru: ž njo je izginilo tudi vse veselje.
Bart, veseli, ljubeznjivi mladenič se je tako izpremenil, da ga ni bilo več mogoče spoznati. Cele dneve je prcmol-čal in presanjal; pobešal je glavo; bledo njegovo lice brez življenja je kazalo globoko žalost in obup.
Pozabil je vse svoje pesmi; če je tudi delal kot ponavadi, so postale njeeove kretnje počasne in negotove, kakor da ne misli na to, kar delajo roke. Komaj si*je še ohranil toliko pozornosti, da je še od časa do časa kratko odgovarjal na tolažila svoje matere.
Skromna hiša je postala v dveh mestih tako tiha, samotna in žalostna, kakor je bilo temno oderuhovo stanovanje.
Mladeniču ni toliko težilo srca, da ni bilo Cecilije, marveč to, kaj je ž njo. Domišljija mu je predstavljala strašne prikazni: videl jo je, da plače in da beži. Spal je v strahu; vedno je bil ne-
miren. To se je videlo tudi, če je delal; kar tresti se je pričel ali je škrtal z zobmi in obračal proseče poglede proti nebu.
Liki črv mu je glodala srce zavest, da ne more ničesar storiti. Cecilija ga je tako lepo prosila, naj se ji ne približuje; v njenih očeh je čital, da jo sili tajna in strašna sila, da se udaj a. Mogoče hi bila še nesrečne j ša, če bi se maščeval na tistemu, ki ji je povzročil njeno gorje.
Zato tudi ni ničesar proti Tisu storil, če je tudi včasih čutil, da mu sili v besni jezi kri v glavo.
Med tednom Cecilija ni nikdar zapustila sattnostanskega dvora; niti na prag ni prišla; ob nedeljah je hodila s starim stricem in s Tisom v cerkev.
Tri nedelje jei stal Bart ob cesti, po kateri je moraia priti Cecilija. Dekle je, ko ga je zagledalo in dokler ga je moglo videti, pobesilo oči in je šlo mimo njega, ne da bi bila pazila na njegov pozdrav. Če mu tudi Cecilija ni dala nobenega znamenja, da ga vidi, stari Jan ga je mrkoi gledal, kakor da bi mu očital strašne stvari. Tis se mu je porogljivo smejal in škilil nanj; Ce-
cilijo je pa prijel zaupljivo za roko in se ji je laskal in se tako obnašal, kot da obstaja med obema drugo čuvstvo, kot prijateljsko.
Ne more se (popisati, kako je to ranilo srce mladenča. Bolelo ga je že, ker je videl Cecilijina bleda lica in ker se mu je zdelo, da je odkril na njenem licu solze; a porogljivo1 zaničevanje Tisa mu je rezalo- še bolj grozno srce.
Trikrat je talko stal ob cesti; trikrat jo je zopet popustil in šel v gozd, da je skril solze, ki so mu lile iz oči.
Nič več ni hotel srečati dekleta, le od daleč jo je še gledal.
Edino vdova zidarja Jana ga je še znala razvedriti. Ni se varala, da mladenič veliko trpi; spretno je znala ubrati strune upa. Govorila mu je o ljubezni in ga prisililia, da je odkril svoje bolečine. Tolažila ga je s tem, da mu je vedno govorila o Ceciliji in da tudi ona gotovo misli tako nanj, kakor on na njo.
Beračica jo sploh, odkar se je poslovila Cecilija, talko delovala, da se ji moramo čuditi. Od ranega jutra do poznega večera je bila s svojim otrokom na nogah. Če je prišel Bart na polje, da
tako suix)vi z nami. Saj ne vejo, kaj je to, zapustiti dom in se potikati v tujini.« Zbodlo me je, ker se-m čul besedo »surovi so z nami«. Pripovedovalo se mi je že to, a veroval nisem. Kdor čitaš to, prosim te, kjer moreš, vzbujaj sočutje za reveže begunce. Naši Gorenjci so ljudje, ki besedi ne tehtajo: ponosen rod. Goričani.so mehkejši; bolj prožni, skorajda elegantni v občevanju tudi hribovci in hribovke. Ni »ogiajenost« vse, oglajeni človek je dostikrat hinavski, a delati moramo pač na to, da se bodo naši ljudje »ogla-dili« vsaj nasproti tujcu. Saj vem, da Gorenjec, če te pozna, ni več tisti, recimo trdi človek. Razjasni se mu obraz; naučil se boš kaj pri njem, ker ti krepki ljudje so duhoviti, globoki: saj sta Prešeren in Finžgar Gorenjca, da ne govorim o drugih, ki jih je toliko, da bi bila potrebna velika knjiga, da bi popisal le njih glavvne veljake.
Krasna noč. Ne prištevam se med planince ipo poklicu; a tako je sijala luna, tako me je vabila, tako me je vlekla ta hinavska potuhnenka, da me je zapeljala: nisem iskal prenočišča, da hi se dvie-nil zjutraj na hribe; takoj sem šel. Ni mi bilo žal in mi nikoli ne bo. Veliko noči sem že prebedel v prosti božji naravi, a tako lepe noči še ne pomnim. Za svoje »netrenirane« sile sem šel visoko. Take reči se ne morejo opisati: jih moraš sam prebiti. Megle se pode; ni jih bilo veliko; pode se med seboj, loVe mesec, lepe so, ko jih njih bledi ženin preveva s svojimi žarki. Gozd te pozdravlja; samoten je, vabi te; vse tiho: le tu in tam godrnja nevoljno kak ptič ali kak štiiunožec, ki ga je prebudil iz spanja tvoj krepki korak. In pod teboj: gorenjskai ravnina in druge soteske in grape in kotline se predstavljajo kot srebrna morja tvojim očem.
Zdani se; ljudi srečavam, ki gredo k službi božji. Na teh gorah se mi pred-
,bi delal, je stala gotovo za njim, tolažila ga je nekaj trenutkov, naj upa; odšla je, a čez eno uro s-ei je gotovo zopet vrnila in ga tolažila. Ako je šel mimo samostanskega dvoča, je našel Malt sedeti z njenim otrokom v bližini, kakor da vohuni skopuhovo stanovanje. In če .le sel skozi vas, bodisi ob lepem ali ted slabim vremenom, videl jo je, da ,ie tam. Ob nedeljah, ko je stal blizu ceste in čctkal, da jei šla Cecilija mimo, je videl, kako se je vdova drzno približala dekletu in jo prosila miloščine, dasi sta jo starec in Tis vselej neprijazno odklonila.
• ^^ividnof je iz hvaležnosti do Bar-ta in Cecilije uboga vdova tako živahno delovala; morebiti je delala tako tudi zato, ker je sovražila Tisa.
Kjerkoli je srečala zalezovalca Cecilije in sovražnik mladega iBarta, ve-dnot me je tako tajnostno in ojstro gledala v oči, tt.ko drzno mu je grozil ujen pogled, tako ga je izzivalki, da se jo je tolikokrat z ojstro besedo in temna pahnil skozi vrata, nekaj sluti o nje-govih načrtih na dedSčino strica Jana. Česa naj se boji z njene strani ni ve-del; ai ravno zato se jo je še bolj hal in
stavljaj o prebivalci velikega gorskega sveta O globoki vernosti naših hribovcev sem se zopet prepričal. Vso- noč so hodili romarji na Brezje in na druga božja pota. Tu se roma še po starih šegah; samo obleka, ta je moderna še v Davči. Nisem'srečal nobenega očanca z irhastimi hlačami; vse je postalo mo-derno.: ženski svet v mestnih oblekah; samo klobukov še ne nosijo naši ljudje, a to bo še prišlo, ko bo kmečki ženski svet pogruntal, da so klobuki cenejši kot rute in da je noša klobukov bolj zdrava kot rute.
Govoril sem z romarji med potjo: ,vse vprek smo govorili; eno in drugo. Bili so ti razgovori zanimivi. V spominu mi ostane lopi, liki jela vitki fant izpod Bleguša: pravi sin gora; če bi imeli še grenadirje, bi gotovo stal na desnem krilu grenadirske vrste. Pa je invalid: dve rani; hvala Bogu in Mariji, da sem še živ; dvakrat sem bil ranjen v Galiciji. Vojsko čutijo tudi hribovci; kaj bi jo ne. In ko sem govoril s tem in onim, sem zapazil, da zija na kmetih globoka vrzel med »bogatinci« in »reveži«. Reveži: bajtarji, dninarji in dninarice so mi tožile,da jim »kmetje«, četudi imajo vsega dovolj, nečejo prodajati živil niti za drag denar ne. Slišal sem že prej take pritožbe; ne morem jih nadzorovati, ampak ker sem jih zdaj zopet, ne da bi bil povpraševal, zopet čul, slišal v hribih, kjer so sicer doma globoke strasti, a tudi čut ljubezni do bližnjega, jim moram verovati. Vojska in njene posebne posledice so razširile vrzel med premožnim in revnim človekom tudi na deželi. Ali smo morebiti tega tudi sami krivi? Mogoče, nočem obsojati, ampak mogoče se nehote z naše strani tuintam, kjer hi se ne smelo, preveč laskajo bogatim ljudem. Naš Zveličar ni ljubil bogatinov: ostro jih je šibal. Glede na naka-tere take; hibe bo potrebna med nami nova orientacija, tako sem si mislil, in
skrbelo ga je. Ni mu bilo neznano, da gre vdovi z možoive strani pravica do malega dela dedščine; ravno zato je bil z njo tako neotesan.
Ker se je bal in v skrbeh tudi radi vedno večje starčeve slabosti, je z raznimi sredstvi pritiskali na Cecilijo, da bi privolila na poroko ž njim. Laskal se ji je in ji obetal najlepše in najboljše stvari; bil je z dekletom surov in neusmiljen: pretepal jo je, jo strašili celo, da jo bo umoril. A karkoli je storil, če tudi jo je starcu obrekoval: Cecilija se je branila in je molčalal; dasi je stric toi smatral za resno.
Neko jutro je sedela Cecilija sama pri ognjišču; šivala je, a ni delala; njeni roki sta utrujeni počivali na kolenih; gledala je na ognjišče; tiho je govorila sama s seboj. Zdihovaje je šepetala meni mladega Barta in svojega strica, a obraz ji je ostal nepremičen liki obraz tiipa iz marmorja.
Začuje moške korake; lice ji obledi; prestrašena plane kvišku pot pred strašno prikaznijo.
Tis je odprl vrata in stopil v sobo.
Cecilija je sklonila glavoi, da prikrije obraz.
če kaj ,mislim, tudi zapišem; če bo kdo hud, ker je prizadet, naj bo, samo poboljša naj se:	pred Bogom smo vsi
enaki.
Vojska se čuti na Gorenjskem po hribih in na ravnini posebno v gostilnah. Vina, sadnega mošta in »njega«, kolikor hočeš; samo jesti, tega ne dobiš. In če si hud, ti pridejo s tistim trapastim izgovorom: vojska je, kot da bi jajčne jedi nei nasitile ravno tako želodca, kakor klobase ali pa rebrca in »želodec«. Kruh vzemi seboj, če greš na hribe, jajca boš pa povsod dobil. Delavstvo potrebuje oddiha, svežega zraka, morebiti še bolj, kakor v mirnih časih. Če moreš, delavec, delavka, na prostih dneh v lepo, božjo naravo; ne bo ti žal!	)
Jugoslovan, Strokovna Zveza.
Za vpokojeno tobačno delavstvo
je napravila pisarna J. S. Z. glede na podelitev draginjskih doklad 184 prošenj, oziroma prijav, na c. tkr. finančno ravnateljstvo v Ljubljani. Dalje je pisarna svetovala, kako naj se napravijo prošnje; tudi takim, ki so jih potem salmi spisali. Sploh naj se delavstvo v vseh pravnih stvareh zateka po svet v J. S. Z. Uradne ure so posebno zvečer z ozirom na delavstvo urejene tako, da lahko vsaki delavec in delavka dobi potrebni svet in pomoč. Pisarna namreč posluje do 8. ure zvečer.
Vpokojenim železničarjem je napravila pisarna do sedaj 40 prošenj za draginjske doklade. Vsega skupaj je torej do nedelje dne 17. septembra napravila 224 prošenj. Prijave za draginjske doklade naj se prejkomogoče vlo-že. Tisti, ki: jih še niso vložili, naj se z njimi požurijo. Pisarna J. S. Z. uraduje zdaj zelo hitro in točno. Tudi novi člani se lahko priglašajo naravnost v pisarni pri naši uradnici.
Predsedstvo J. S. Z.
Obraz Tisov je bil nairavnost pe-klenisik: strupeno se je režal; nič čudnega, ker se je dekle balo.
Približal se ji je, ne da bi rekel besedo; navidezno jo s kleščami na ognjišču nekaj isikal, a stopil je dekletu namenoma tako močno na nogo, da se ji je telo streslo od bolečine. Ni še ji izvil noben glais; tudi ne, ko jo je s komolcem neusmiljeno sunil v obraz. Sklonila se je, kot tisti, ki pričakuje brez moči trpljenja.

Spored novih predstav v »Kino Central« v deželnem gledališču. Od
sobote 23. do ponedeljka 25. septembra se bo predstavljala »Skrivnost noči«, velika detektivska povest. — »Deklice v zaporu«. Veseloigra. — Od torka 26. do četrtka 28. septembra prvi nastop odlične umetnice H e 1 e Maje v drami: »Pot solza«. Poleg tega iz-vestna veseloigra:	»P* *-v Amanova prodajalna čevljev«. — V	29. septembra: »Zaklad v sve ,	VT^a-
nov«.
V	'■■IV*-"*1—
Drobiž.
Boj med kruhom in alkoholom.
Pivovarnarji vodijo s svojimi zavezniki gostilničarji pri osrednjih mestih vztrajno boj proti prepovedi, naj se ne izdeluje ječmen za slad; zahtevajo pivovarstvu popolno svobodo. Seveda rujejo skrivaj, ker v časih, ko se zbirajo ljudje v dolgih vrstah in čakajo moke, ni ravno dobro delati javno mnenje za to, da bi se odtegnilo žito preživljenju. Kruh je neobhodno potreben, brez piva se pa že prebije. Kljub tem spletkam upamo, da se ne bo niti zrno ječmena več poslalo v pivovarne. Zanimiva je vloga, ki so jo v tej zadevi vložili gut-templerji (po francoskem vzorcu organizirani abstinenti) na vlado. Med drugim se izvaja:	Če so pivovarnarji
res tako srčni, da so svoj nastop na škodo preživljenja ljudstva objavljali v listih, ne moremo umeti njih izjave, da jim je dala vlada na razpolago še 100 tisoč centov ječmena za dobo dveh mesecev, če je namreč to res. Danes, ko vsled pomanjkanja živil in radi strašne draginje ljudje v mnogih ljudskih plasteh radi nezadostne hrane slabe in je položaj postal; že zato nevaren, bi bila usodna napaka, če se prepusti ječmen pivovarnarjem. Vse žito mora danes služiti preživljenju ljudstva: pred vsem zato, da se zagotovi tista množina moke in kruha, ki jo nakazuje krušna nakaznica, katera množina je za osebo skoraj prenizko odmerjena; a če bi tudi razpoložljive zaloge žita presegale za to potrebno množino, naj se višja množina ne porabi za pivovarstvo, jnarveč naj se poviša množina določenih živil ali naj se pa porabi preostanek za pitanje živine, ker sicer bi trpelo blagostanje ljudstva preveliko škodo! Thdi mi se popolnoma ujemamo z nastopom sicer nam tuje organizacije guttemplerjev. Ječmen naj služi preživ-Ijenju in. ne krokanju. Pivo pivci morajo prebiti tudi brez piva, bo boljše, kot da bi zmanjkalo živil: ričet posebno Kranjec visoko ceni; naj se ga navadijo tudi drugi narodi, pa se bo prehrana zavarovala: glavno je zdaj, da bomo imeli kaj jesti, pivopivci naj se pa tolažijo: z vinom, in če je to predrago: z vodo. Želodec brez jedi ne more shajati, brez piva pa že gre.
Izdajatelj Fran Ullreich, Dunaj. — Odgovorni urednik Jože Gostinčar. — Tisk Kat. Tiskarne.


Najboljša in najcenejša zabava
v Ljubljani je v
vtoem gledališču.
no »Kino Central«, kjer r dobi bogato razvedriloI
Gospodarska zveza v Ljubljani
ima^v zalogi
jedilno olje, riž, čaj, kakor tudi vse drugo špecerijsko blago.
Oddaja na debelo!
Za Ljubljano in okolico je otvorila
mesnico
v semenišču v Šolskem drevoredu kakor tudi
špecerijsko trgooino
na Dunajski cesti štev. 30.
Kdor pristopi kot član h „Gospodarski zvezi", dobi izkaznico, s katero ima pravico do nakupa v mesnici in trgovini.
2ogat* zaloga ženskih ročnih del in spadajočih potrebščin.
zraven
I
1
F Mprinl ljobuhhh
I . MIGI JU1 Mestni trg 18.
Troovina z modnim in drobnim blaoom.
Velika izbor vezenin, čipk, rokavlo, nogavlo, otroške obleke in perila, pasov, predpasnikov, žepnih roboev, ovratnikov, zavratnio, volne, snkanca itd.
Jfredtiskanje in vezenje monogramov in vsakovrstnih drugih risb.
I
Priporočamo cenjenemu občinstvu edino domačo tvrdko
Ignac Vok
špccijalna trgovina šivalnih strojev in koles Ljubljana, Sodna ul. 6,
katera ima po ugodnih cenah in obrokih od strokovna-kovpriznano najboljšo šivalne stroje v Evropi in to so PFAFF v veliki izbiri in zalogi. lOletna plamena garancija)
Pouii o vezenju vsak kis kreznlačni). PriHni posredovalci se iSdejo
0^7/ZZ7/Z
:□
s Velika zaloga manufakturnega blaga, različno
volneno blago, kakor
sukno za moške obleke,
2 ševijoti, popelin, delen, itd. za ženske obleke. — | Perilno blago, cefirji, kambriki, batisti v bogati g izbiri. Različno platno in Sifoni v vseh kako-“ vostih in širinah; potrebšine za krojače in šivilje, s Flanelaste in šivane odeje, različne preproge za S postelje, kakor tudi cele garniture. — Novosti = v volnenih in svilenih robcih in šalih. Namizni S prti, servijeti in brisalke iz platna in damasta.
Priznano nizke cene!
s M©stoa teg 1©
Posebni oddelek za pletenine in perilo. Vse ? vrste spodnje obleke za ženske in moške, kakor: g srajce, hlače, krila, bodisi iz Sifona ali pa tudi & pletene iz volne ali bombaža. — Največja izbira s v nogavicah v vseh barvah kakor tudi v vseh § velikostih za otroke. — Predpasniki najnovej- ^ ših krojev iz pisanega blaga, Sifona, listra in | klota. Stezniki ali moderci od najcenejših do naj- J finejših. Fini batistasti, platneni in šifonasti S žepni robci. — Zaloga gosjega perja in puha. §■ Vedno sveže blago!	v

-JZ1
HaMša, najsigurnejša prilika zaštedenje!
Ljudsko Posojilnica
regisfrovana zadruga z neomejeno zavezo
¥ Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 6
pritličje, v lastni hiši, nasproti hnteia Jnion“ za frančiškansko cerkvijo
sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo njeni zadružniki, temveč tudi
cela dežela Kranjska
in jih obrestuje po
brez kakega odbitka, tako da sprejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4*75 kron na leto. Stanje vlog je bilo koncem marca 1913 čez 22 milijonov kron. Za nalaganje po pošti so poštnohra-nilnične položnice brezplačno na razpolago.
Načelstvo.