143
Sila kola lomi.
wNovice" so nam že razlagale, kako nevarno da je, se z zakotnimi pisači pečati, pa tudi v nemških časnikih se večkrat take pritožbe berejo.
Al če se ta reč na vse strani preudari, vendar brez zakotnih pisačev ne bomo, dokler bo dohtarjev ali advokatov malo. Eni so si že dosti nabrali, zato se s kako majhno rečjo pečati nočejo; drugim se delo merzi, sicer vsako delo radi prevzamejo, pa ga puste, da ga rija gloda. Tožnik hodi prosit in javkat, kdaj bo že njegova reč na versto prišla,  pa kaj dobi za tolažbo?    Gospod dohtar  mu
144
dopoveduje,   da ima  preveč dela,   da   ne  more vsega tako naglo opraviti, kakor si sam želi.
Gotova potreba je več pravoznanskih dohtarjev, če hočemo, da bodo pravde od rok šle, iti tožniki ne bodo škode terpeli. V taki zadregi je res skor bolje, da toženec k zakotnemu pisaču gre, da mu za kako majhno reč tožbo naredi in mu manj plača kakor dohtarju, in on jo sam gosposki odda, in na tožni dan se tudi sam zagovarja, kakor da leta in leta čaka, da mu jo dohtar doverši. Saj smo tudi prepričani, da soduiki poštenemu tožniku radi pomagajo, če se spodobno obnaša.
Poznamo poštenega moža, ki je neko tožbo dohtarju izročil in ga prosil, naj mu to reč berž ko je moč v red spravi, ako previdi, da pravico dobiti zamore. Gospod je rekel, na vsako vižo imate pravico to terjati, in se vam tudi spolniti mora; toda jez moram komisijo terjati in za-stopni možje morajo presoditi, ali je kupljena reč za to rabo, za kar ste jo vi kupili ali ne. Zastopni možje so pismeno spoznali, da blago za nobeno rabo ni, tožnik je mogel zastopne može plačati, dohtar je pa dotične liste seboj vzel. V pol leta tožnik dohtarja praša, kako deleč je že z njegovo pravdo? Dohtar mu odgovori: Prijatel! ta reč je težavna; za tistega gospoda, ki ga vi tožiti hočete, tudi jez delam (kakor da bi tega pred vedil ne bil), pa bom že naredil; bom pa drugemu dohtarju podpisati dal. Ali je to prav, namestovati dve strani — naj sodi vsak sam. Ko je pol tretje leto preteklo, je imel tožnik priložnost z gospodom govoriti, ki je v pravdah izveden; vso prigodbo mu je natanko dopovedal; gospod mu reče: Vi pri teh okolišinah pravde zgubiti ne morete, toda če se ne bote podvizali, v pol leta je pravda zastarana in pravica za tožbo zgubljena. Mož gre berž k dohtarju, iu mu to, kar je zvedil, pove, dohtar mu pa serdito pravi: „kaj bo zgubljeno, sej imamo pisma v rokah, ki nam pravico pričajo". Res! pisma so bile v rokah, pa so tudi tako dolgo v rokah ostale, da je bila tožba zastarana. Ako bi bil dohtar pisma sodni gosposki pred izročil, bi bila pravica za tožbo ohranjena; ker pa tega storil ni, je bilo pravde konec. Najbolj čudno je pa še to, da je dohtar zato, ker ga je tožnik večkrat priganjat hodil, v rajtengo napisal za zamudo časa pri večkratnem posvetovanji toliko in toliko.
Po pretečenih treh letih je imel tožnik zopet priložnost z gori omenjenim gospodom govoriti; povedal mu je, da se je tista pravda res zastarala in prašal je, kaj je zdaj storiti, kdo bo škodo terpel? Gospod je rekel, dohtar je kriv, da je pravda zastarana, tedaj je dolžan, škodo po-verniti, pa tudi vsak drug tako pravi. Mož prepričan, da ga je dohtar le za nos vodil, je vse svoje pisma od njega vzel, in jih drugemu dohtarju s to prošnjo podal, naj po-prejšnega dohtarja za povračilo škode toži. Gospod je tožbo prevzel, pa je že čez leto in dan, al pisma še zmiraj v omari mirno počivajo, dasiravno tožnik vseskozi prosit hodi, da bi se konec storil pravdi.
Ali se je tedaj čuditi, da si kmet raji zakotnega pisača poišče, ki svoje delo saj berž opravi, naj je že tako ali tako?
___________                             —k.