Jože Felc 49 PIJANA ARMADA ,,. , , , • foldvebe Inu Janezu Deževna in otožna jesen {e pomendrala užiike velike graditve. Nova učitei{i-ca se je prve septembrske.dni predstavila kot ostarelo pretkano babSe, ki ji niti lum-porije ponovljavcev ne morejo do živega. Pa ne samo to, z uničujočo strogostjo je molzla iz naših lobanj znanje o elektrifikaciji in seštevanju z decimalnimi števili ter o visokih ciljih petletke. Molzla je in se potem muzala, če nismo znali. Če nismo vedeli na primer, kdo je bil Galileo Golilei, Mafijo Gubec ali Janez Trdina. Pri pevski uri sploh ni»no prepevali, tovorišica nas je učila risoti violinski ključ in misterij notnih pik. Kmalu se je izkazalo, da tovorišica nima posluha in do je vsekakor brez najmanjšega pevskega znanja. Prikupni pogovori o svobodi ter sreči in rožah, po tudi o moči in bojevanju, ki nam jih je lani darovalo tovorišica Elzo, so zamrli. V zvezke smo čečkali in čarali spake in račune. Ne, to ni bilo nikoko šolo, iz katere bi lahko kdaj dozoreli sadovi petletke. To ni bilo šola, ki bi bilo lahko vredno naslednica častnega boja naših očetov in bratov. Vse je potonilo v jezi in razočaranju. Nova učiteljica Agata Lenarčič je pod večer dostojanstveno posedalo s knjigo v roki TKI šolskem vrtu. Brala je in premišljevala; prav gotovo o velikih časih, ki jih je dobojeval slovenski narod. Morda je bralo Cankarja; s pomočjo Ivona Cankarja noj bi dvigala svoje strastne in preroške vizije do naših zabitih možgon, ki so premogla kaj malo iskric razuma. Surove sokove našega svobodnega slovenskega čutenja naj bi požlahtnilo s klenostjo Finžgarjevega domstva, Kajuhovega žrtvovanja, Cankarjeve bojevitosti. Kdo bi se vendar zavedal vsega, kar nova tovorišica ljubi in hoče. Toda ker je iz nje pljuskalo dostojanstvo in potc^ljolo noše pobalinstvo, smo se le ustavljali in si pravili velike reči. Take, ki se približujejo strogim ukazom Boga ali Stalina. Kdo ve, kje je sedaj tov. Elza - vitka, velika, pa tudi učeno. Katere deklice ji prinašajo pisane rože, kateri ponovljovci ji kukajo pod krilo. Lepota in sme&iost sta nekoč burili noše šolanje. Po so jo premestili. AAojo mamo je rekla, da ima no Krajevnem uradu prav gotovo mnogo sovražnikov. Nekaj je moralo priti nad tovorišico Elzo, soj je vestno izpolnjevala vse postave svobode in tudi v cerkev naskrivaj ni zahajala, kot zahaja boje stara učiteljico v Lutnem ter ima zarodi tega prestopka velike sitnosti z oblastjo. Oblast je po že tako reč, da "dalj kot si od nje, mirneje ti spijo krove v stali". To čudni pregovor je učena babica večkrat ponovila. Zdi se mi, do je ni nihče razumel, saj je pregovor smešno zaobjemal dve stvari, ki se navadno nikoli r» srečujeta - oblast in krave. Po so se za čudo te stvari srečevale dan zo dnem v Krogijevi zadružni stoli.Vendar bolj kot zabloda kakor po kot čast prihajajočih sprememb, ki jih strastno oznanjajo no sestankih in proslavah. Je že moralo nekaj pievihoriti usodo tov. Elze. Morda zaradi skoraj reokcio- name zadržanosti, ali pa posebno zato, ker je bo]4 odklonila ljubezen sekretarja Andrejo. Mama je pošepetala očetu, da je učiteljica odklonila Andreja zato,ker se ne bi on hotel poročiti cerkveno. Babica je h/ezila, da gospodje župniki zdaj poročajo učitelje in učiteljice ponoči, da ljudstvo ne vidi. To, da bi učiteljica vpričo državljanov stopila pred božji oltar in bi jo žegnali ter kadili, noj bi bilo veliko pohujšanje pa tudi sramota za svobodo. Ta vrsta nečasti je tičala v naših pametih kot gumb v skledi zeljo. Tega sploh ni moč razumeti, saj je sicer razmajano sodelovanje med cerkveno in svetno oblastjo kljub vsemu sodelujoče mahalo po nosi grešnosti. Seveda je bil Bog trn v peti brezbožnežem, brezboštvo pa gospodu župniku ter ostalim pobožnim državljanom. Toda to res ni bilo tako važno, saj so - kot rečeno - vsi, ki so imeli množico no ramah in vesti, to je gospod župnik ter tajniki, predsedniki in sekretarji, preganjali krajo, laž, lenobo, po-žre&iost, jezo, kletev in nečistost. S tem pa so že zaobjete v grobem vse krivine človeškega bivanja - svobodnega, o preroščenego za božjo oli socialistično zakonodajo. Meni se zdi, da se je tov. Elza prav gotovo nekaj pregrešila. Lakomnost ali nečistost gotovo nista bili vmes. S tem, da se ni preveč vihamo opredeljevala zo Stalina, brezboštvo ali zadruge, je celo potrjevala neke vrste moško zmernost. Pa tudi zo Boga se ni vnemalo. Če je kdaj med učenim predovanjam, npr. ob Ga-lileiu/ Simonu Gregorčiču ali inkviziciji le omenila cerkev, smo se ministranti zmagoslavno spogledali, češ, glejte jo, tako je učena, po le govori o cerkvi.Posebno tistim smo pošlekoli, ki niso zahajali k nedeljski maši ali k veronauku. Zdaj pa je prišlo ta nelepa žena, ki ni z nikomer prijateljica, niti z deklicami, ki so jih same rože in recitacije. Ko je tovorišico Lenarčič Agata dognalo, da so ponavljavci vneti zo lumporije, je sklenila, da bodo gojili šolski vrt, kjer noj bi negovali in cepili drevesca, ki bodo, še preden se bo iztekla petletka, zorela debela jabolka in hruške. Sadovnjak pred šolo noj bi postal naša čast. Med odmori bomo viseli kot zastave ^ozi okna in poslušali žlahtno rastje. Medtem ko bo tov. Agato pospravljala predal v katedru, bo nos oddaleč skrivnostno častilo s sivimi očmi, kajti čast je tudi ponos. Vsak dan jih bo več - vejic, kot katedralskih stolpičev - listkov, kot ov-čic no nebo - cvetov, kot lučk no Vse svete. Dnevi bodo drseli v veličastje.Sanjali bomo o plodovih. Vsi, brez izjeme bomo živeli le se za pridnost in zlate ter škrlatne sadeže. "Sadje bomo prodali in za denar bomo potovali v Ljubljano. Tam si bomo ogledali muzej. V njem je shranjeno okostje mamuta, ki je bil doslej ena največjih živali na svetu. V Ljubljani bomo občudovoli nebotičnik." To moro biti nenavadna hišo. Dotika se nebo. V Ljubljani je središče našega življenja. Ko nam je to povedala, smo jo pričeli razumevati. Vem, da so jo deklice celo vzljubile. "Pridna je. In delavna," je rekla noša mamo. "In preudarna," jo je dopolnjevalo babica, ki je v glavnem cenila le ljudi, ki se že malce krivijo pod bremenom let. Tovorišico Lenarčič Agata po ni bilo več mlado, zato tudi lepa ni bila več. Maja ji je nekoč rekla: "Tovarišica Elza__ne, ne, kako že, tovarišica, tovarišica, a ja tovarišica Agata, jaz sem vam prinesla rože s Samsona." Vsi smo se smejali, kot da bi potrabasala smešnico. Tudi tovarišica Agata se je nasmehnila. To ni bila lepota tovarišice Elze, to je bilo resnost, milost, ali celo odpuščanje naše nove učiteljice. 50 51 Zadružne krave v Krogijevi stali niso in niso hotele poslušati svobode, česar so se kmetje, ki so se ob nedeljah pripodiii s hribov k maši in v krčmo, tudi zelo veselili. Pripodiii so se v belo vas in lazili med hišami ter v štacuni bolj ogledovali kot kupovali porhantin cedele. Pavri so se brezglavo otepali nadlog, ki jim jih je v duše polagala kolektivizacija. Zbrali so se pri Cemožarju in moževali o oblasti in zadružnih kravah. "Ali sem zato redil vojsko? Sam sebi sem kradel od ust. Zdaj pa so vse pozabili. Naložili so uničujoče davke in pobrali najboljšo živino. Fej!" Vrbanovec je bil najodločnejši. "Zadruga, zadruga, zadruga v Krogi jevi stali; da bi jo hudič!" "In mesa dobiš pol kile za celo družino. Ebemti. Po so obetali, po vojni bo kmet gospod," S pisanih krošenj so poplesavali pordeli listki, Polegoli so po gmajni in rjaveli. Nebo je z modrino polivalo svetli dan. Po maši so pavri darovali zadnje solde neustavljivi sli, poškropljeni z grenko žalostjo, in so odložili skupaj z ženicami, ki so pobožno razkrile nebu prošnje, ki jih je na dnu pisane jesenske žalosti doro-jeval dolgi teden. Novice so prihajale, da so se izdajalci Krogi jevi dokončno ustavili na begu in da jim ne gre slabo. Reakcija pa je raznašala, da se Krogel j pač požvižga no izgubo grunta in na takšno svobodno domovino. "Bogatel bo, kot je tukaj bogatel, na lumporijoh mu raste mošnjo. Znajde se, toki ne vprašajo po časti," je modroval Filip, ki ni bil reakcijo. "Ce bi po tukaj ostal, bi mu pa vzeli grunt, stradal bi, stradal, kot stradajo kmetje," mu je zlobno odgovarjala babica. "Strada! ne bi, soj je delo dovolj." "Je, za tiste, ki pustijo domačije zadrugi in gredo. Kdo bo pa doma zo stare skrbel ? Stare menda ne bodo nagnali v pisarne." "To so problemi, mama, oblast ve zanje, rešila jih bo." "To ni nobena rešitev, vse smrklje v pisarne. Se kdo sploh vpraša, če znajo pisati in računati. Kmetje po hirajo. Zarodi davkov in arozacije, ali kako se že reče." "Vse naenkrat se ne da urediti." "Vse naenkrat, saj so se vsi tolkli in hirali za boljše čase. Za toke?" Drvig drugemu nista prišla čez. Babico je oznanjala greh, Filip je branil noče- ia vsega novega, ki se seveda šele uveljavlja. Taki pogovori so v meni vsajali nekaj grenke žalosti in jeze. Posedal sem med odraslimi in reševal z njimi zablode novih časov. Pa se nisem mogel odločiti. Ko je ded razlagal grozne zgodbe o boju in žrtvah ter na ta način hotel zagovarjati čudne potke, po katerih hodi svoboda, sem mu zatrdno verjel. Takoj ko je povzela besedo babica, ki [e tudi znala ločevati resnice od laži, sem skoraj zdvomil nad dogodki, ki so plodili po vasi zagnanost. Čas ni dovoljeval in tudi ne razumel zavitih poti, poti z vprašaji no križiščih. Treba je bilo steči, ne premišljevati. Ce si posedal na robu in razmišljal, te tudi svoboda ni povohala. Naša babica in Jokljevko ter ostala reakcija pa so dneve in dneve prečepeli na zidku ob rumeni cerkvi in zabavljali križem kražem. "To je greh zoper vse postave, božje in človeške." Kmetje so med tednom stresali svoja vprašanja hišam in kolovozom ter senože-tim. Kot da jih vse posluša. Toda vest ni bila take vrste, da bi jo lahko pognal čez rame, če zoslišiš lepo pesem. Vas pa se je gnalo za dosežki. Zadnje sence vojne smo poškropili s svetlobo. Čistili smo razvaline, zasojali smo lopate v dolgo farovško njivo - zrastel bo zadružni dom, kjer bomo vekomaj imeli zborovanja in pevske vaje ter igrali igre. Po zidovih rišemo svoja gesla in radost preveva našo zmago. Tisto s kmeti in s kravami je navsezadnje smešna problematika. Soj so rekli v šoli: "Kdo ima sploh kaj od teh naših pavrov, še sami težko vozijo. Sicer pa, v naši domovini je Vojvodina, kjer so neskončna polja pšenice, za vse delovno ljudstvo je bo dovolj. Naše hribovske kmetije bomo tako in tako v naslednji petletki pogoz-dili,» "Vse je res, tisto o Vojvodini in tisto o gozdovih, samo tu so ljudje, ki jih ne moreš kar tako predrugačiti; hudiča, pognal ga boš 2 grunta, ti bo pa crknil, to po ni naš namen." Česnik je pametno govoril; ko je umolknil, se je z vseh dlani usulo ploskanje. Zdi se mi, da je hotel reči, da se ne da nič prehiteti, saj živimo le eno življenje. Česnik se je tolkel še v starih časih v Galiciji, potem so ga Italjani mučili, zašel je na bojišča Španije, slednjič pa še partizanski boj - krvav in neusmiljen. Česnik je prav zaradi stvarne bojevitosti užival sloves najmodrejšego. Ni hotel biti voditelj, opomnil pa je rad, kadar smo cepetali po robu in je bila nevarnost,da bo zdaj zdaj kdo čofnil v brezno. Tudi spolnjevale so se njegove besede. Z našo babico sta imelo dolge pogovore. In z dedom tudi. Zdi se mi, da je hotel Česnik tisto, zo kar sta se gnala ded in babica skupaj. Tak je bil - ponosen , pravičen, častitljiv, razumevajoč in silen naš Česnik. 52 Potem so pripeljali pred šolo naročje sadik, ki naj bi jih otroci posadili in nato negovali, dokler ne bodo rodila sočnih plodov, tovarišici Agati v čast, šolarjem in svobodi v ponos. Kmečki otroci naj bi odslej namesto v lumparije usmerili svoje skrbi in zagnanost v drevesca na šolskem vrtu. Kopali smo jamice in najstarejši ponovijavci, ki sploh niso bili več otroci ter so si v zadnjih klopeh med poukom kazali lule, so vanje polagali vitke sadike ter jih z rovnicami in motikami skrbno in čvrsto zatolkli. In so rostla. "Drevesce se bo razraslo v krošnjo, spomladi bomo cepili na stebla plemenite vrste. Učili se bomo iz knjig velikega sovjetskega botanika Mičurina. Kmečki o-troci že znate cepiti, ostali se bomo Mičurina navodili." Ponovljavci so se zagonetno nasmihali vnemi tovorišice Agate. Zdi se mi', da je v njih burkalo prav tako negodovanje kot v njihovih očetih in mamkah. Kmečka opravila sploh nikomur niso več pomenila častne dolžnosti, poč po kvečjemu otepanja vredno nadlogo,ki ji je razvoj obrnil hrbet. V tem smislu so sprejemali tudi pavrovski otroci vnemo tovorišice Agate Lenarčič. Delali so bolj zato, ker se novi tovarišici niso hoteli tako na hitro zameriti, po tudi zato, ker je zaradi opravil z drevesci nekajkrat odpadel pouk. Pouk je pa tako in tako šiba božja. Naše mame so preudarnost, resnost in pridnost tovorišice Agate zelo cenile in spoštovale "gospo učiteljico", ki se loteva tako težavnih nalog, kot je prevzgoja noše mladine, ki ni in noče biti pridna. Vsi otroci v naši vasi so baje pridni samo, kadar spijo. Otroci po, ki morajo delati na njivi ali v stali, sploh ne premorejo nobene pokorščine. Delo jih osvobaja vsega tistega, kar noj bi krasilo njihovo hvaležnost. In pdvrovski otroci so bili zares poredni, nehvaležni in celo nesramni. Toda tovarišica Agato se je problema lotila z domiselno resnostjo, drugače kot tovarišica Elza, ki je vedno obljubljala "Zaprt po šoli" o se je medtem prijazno nasmihalo in zato že vnaprej dola vedeti, da obljube ne bo držalo. Lepota in nasmeški, v katerih je tlelo ljubezen, so bili slabost tov. Eize. Očke, ustkice, nasmeški, pa pisane oblekice, ki so zoljšale tovorišico Elzo kot slovenske zastave svobodo, so mendrali resnost, ki jo je tovarišica morda želela uvajati. Nikdar ni uspela. S tovorišico učiteljico Agato Lenarčič pa je bilo drugače. Nasmehnila se je le v izjemnih okoliščinah, to se pravi le ob stvareh, ki so terjale pravični srtieh. Nasmeškov ob neumnih domislicah in nerodnostih slabičev ni delilo. Pisano je požrla izza sivih očal in ponižujoče zmigovalo z glavo. Po nos je res poniževala, vse noše neumne in zmešane načrte je s strašno doslednostjo korenito maličila.Vse toke lastnosti pa so ji razumljivo dvigale ceno. Ne samo spoštovanje, tudi občudovanje je vnemala. "To je učiteljica, to." 53 "Otroci jo imajo rodi in se je boje." "Umirjena ženo je, ni ji do traparij, ki jih je imela Elza v navadi." Bog ve, kaj so mislili s tem. Posadili smo drevesca in zohrepeneli s sadikami, ki so zakoračile k nebu. Ra-dovali smo se zato, ker je nekaj raslo iz naših del, pa čeprav govore, da smo pač otroci in še poredni ter hudičevo živi povrhu. Zdi se mi, da so se zdaj tudi ponovljavci in nasplošno vsi bajtarski in kmečki otroci potiho radovali z nosodom. Nasad je resnično prekrival kletev in blodne sle ter vse neugnone prošnje nebu za zboljšanje, za pokončanje kriz, ki so valovile od ust do ust, od hiš do bajt, od kotnikov do senožeti. Nasad je potolažil kot gojtrovž na grobu, če so vendarle kotere od neugodnih lastnosti svobode boleče prodirale skozi mlado pamet in nemara celo ustavljale korak ali misel. Tudi v šoli smo se zresnili. Postali smo stvamejši. Tovarišica Agata je resno poslušala bes Koinikovega Franceljna, ki je bi! največji in najsilnejši šolar. Pa tudi najmodrejši in najrazumnejši. Poslušala ga je, pa ne z lakonskim nasmeškom na ustih , kot je imela tovarišica Elzo v navadi. "Tudi kmetje so veliko doli za svobodo, zato mora biti tudi oblast s kmeti in ne le z delavci v mestih. Glejte tovarišica, moj oče je dai toliko za davek, da ni ostal pri hiši niti sold. In kravo so vzeli iz stale. Za zadrugo. Jej, to ne bo prav." Gledali smo ga in mislili o njegovi učenosti. Lahko bi postal učenjak ali pisatelj, če bi bili doma bogati, kot niso. Pa so bili čisto prave cerkvene miši. Spoštovali smo Franceljna. On ni tak kot Frančiška, ki sicer zna vse na pamet, pa tolikokrat zaklobasa različne neumnosti in izzove smešnost. Pred začetkom šole ali med odmorom smo ogledovali ravne sadike in se menili. Ni ga nasada, ki bi bil lepši. Vegasta drevesa po kmetih ali pred hišami na vasi se ne morejo primerjati s pokončno rastjo drevesc no šolskem vrtu. Na šolskem vrtu dviga glavo petletka. Taki veljavi moraš verjeti. Ne da se več zaustavljati, vse bo nekoč tako - skladno in častno. 54 "^Jčiteljica Lenarčičeva je s svojim delom dokazala toliko vestnosti in požrtvovalnosti, da zasluži pohvalo zbora volivcev. Naše otroke uči poleg šolskih obveznosti tudi delo no vrtu. Taka vzgoja je za vso skupnost koristna in potrebna. Noša mladina bo že čez nekaj let morala prevzeti nase vsa bremena, ki so zdaj na naših ramah." "To je pa res," so mislili in momljali nekateri državljani. Tovarišica Agato je resna in preudarno sedela v drugi vrsti, kot da se Cesniko-ve besede nje čisto nič ne tičejo. Zadržano je sprejela veliko hvalo. Ljudstvo jo [e gledalo tn si mislilo: "To, to je učiteljica, take so bile pod Avstrijo, ko smo še mi hodili v šolo." Pa je splahnelo zadržanost kot slana v jesenskem dopoldnevu. "Delo, delo, kmečko delo, saj ga bo zdaj zdaj hudič vzel. Vse bojo požrli, tudi hlače z riti in deteljo z obronka," se je Kolnik kisal za pečjo. Pa ni vedela vsa dvorana za njegovo "rajtengo". "i