JUDITA PEGAM GRADNJA PRVE PLANINSKE KOÈE NA LUBNIKU Ze skoro sto let mineva, odkar je skupina narodnozavednih ljubljanskih planincev, t. i. Piparjev, sklenila zajeziti dejavnost Nemskega in avstrijskega planinskega drustva v nasem visokogorju. Desetega januarja 1893 so postavili temelje drustvu,1 ki je do danes preraslo v mnozicno organizacijo tisocev ljubiteljev gora. Med Locani se je zanimanje za planinstvo pojavilo na prelomu stoletja. Ker le-ti niso imeli svoje podruznice, so se v glavnem vkljucevali v kranjsko. Sele 24. januarja 1907 je bila ustanovljena za skofjeloski okraj »Selska podruznica«.2 Velike zasluge za njeno ustanovitev je imel Janez Evangelist Krek, ki je pogosto zahajal na Prtovc in dalje na Ratitovec. Sprva je podruznica delovala v Zeleznikih. Zaradi vecje gibljivosti odbora pa so njegovi clani na obcnem zboru 1. aprila 1929 sklenili, da sedez podruznice prenesejo v Skofjo Loko. Sklep so potrdili na izrednem obcnem zboru 12. maja istega leta in tedaj se je podruznica iz »Selske« preimenovala v »Selsko-skofjelosko«, leta 1935 pa v »Skofjelosko podruznico SPD«.3 Tako kot je »Selska podruznica SPD« ze pred prvo svetovno vojno sklenila zgraditi planinsko postojanko na Ratitovcu (zgrajena 1925), si je tudi »Skofjeloska podruznica SPD« (dalje SP SPD) zelela postaviti svojo, ki naj bi tudi na zunaj odrazala njihovo delovanje. Sprva se je odbor ogreval za zgraditev koce na Blegosu. Poimenovali naj bi jo po rojaku dr. Ivanu Tavcarju. Ideja sega v leto 1929, a se je kmalu izkazala za tezko uresnicljivo zaradi obmejnih utrdb, kajti drzavna meja med Kraljevino SHS in Italijo se je po letu 1918 zarezala globoko v slovensko ozemlje. Zato so se odborniki ze naslednje leto odlocili za gradnjo koce na Lubniku, ceprav na misel o postavitvi koce na Blegosu niso pozabili. Dokaz za to je odgovor SP SPD komandi Dravske divizijske oblasti, datiran s 7. decembrom 1933. V njem zasledimo zelo zanimive podatke o velikosti koce, kraju, kjer naj bi jo zgradili, in casu gradnje. Kraj, kjer naj bi stala nova koca, se ni bil trdno dolocen, racunali pa so na t. i. Dolino na majhnem sedlu, oddaljenem od vrha slabih deset minut. Ta prostor jim je ustrezal, ker je bil zadosti velik, da bi na njem lahko postavili koco, veliko 10 x 12 m, poleg tega pa je v blizini izviral dober studenec in ne bi bilo tezav s pitno vodo. Iz omenjenega dokumenta je nadalje razvidno, da so se z nacrtom graditve koce na Blegosu resneje ukvarjali sele v letu 1933, ko je imela podruznica koco na Lubniku ze narejeno. V ta namen so ustanovili poseben zaupniski odbor v Gorenji vasi, katerega naloga je bila, da skupno s komandantom »pogranicne cete« dokoncno izbere najbolj primeren kraj za postavitev nove koce. Po tedanjih nacrtih bi Tavcarjevo koco zgradili iz lesa na zidanem podstavku. Racunali so, da bodo les dobili zastonj, na gradbisce pa bi ga znosili z vojaki. Na zalost je ostalo vse le pri nacrtih. V zapisniku obcnega zbora z dne 30. aprila 1935 lahko preberemo: »Pri nameri zgraditve planinskega doma na Blegosu se nam je dal s strani vojaske uprave zal znak, da se to iz strategicnih ozirov ne bo dopustilo.« Zato je bila podruznica se toliko bolj ponosna na koco, ki so jo/z velikim trudom zgradili na vrhu Lubnika. Odlocitev o postavitvi te koce je padla na odborovi seji 4 Loski razgledi 49 28. junija 1930, na obcnem zboru naslednjega leta pa so oblikovali gradbeni odsek v sestavi: ing. Srecko Sabec, Avgust Potocnik, Lovro Planina, dr. Joze Rant, Rado Thaler, Anton Ogrin, Pavle Hafner, Franc Dolenc ml. in Pavle Okorn. Njihova naloga je bila izvrsiti vsa pripravljalna dela, zbrati potrebni material in preskrbeti financna sredstva za gradnjo. Delo so si razdelili med seboj. Za nabavo stavbnega lesa so poskrbeli: A. Potocnik, L. Planina, P. Hafner in P. Okorn. Prostovoljne prispevke izven vrst clanstva so nabirali: v Skofji Loki J. Potocnik in S. Sabec, na Trati in v okolici pa A. Potocnik in L. Planina. Za proste voznje materiala pa so poskrbeli: J. Potocnik, A. Potocnik in L. Planina. Nacrt za koco je po osnutku odbornikov J. Potocnika in L. Planine izdelal stavbenik Anton Ogrin. Po predracunu bi podruznica za zgraditev koce potrebovala 50.000 din. Ker je podruznica leta 1930 razpolagala le s 6669 dinarji gotovine, so odborniki izdelali podroben nacrt, kako zagotoviti se preostala sredstva. Do leta 1931 so zbrali ze za 11.000 din raznega gradbenega materiala, 5000 din so nameravali zbrati z nabiralno akcijo, 13.000 din naj bi navrgle razne prireditve in prispevki, gotovina v blagajni pa se je povecala na 11.000 din. Nadaljnjih 13.000 din si je odbor izposodil pri Mestni hranilnici v Skofji Loki. Jamstvo za kredit so prevzeli: predsednik Franc Dolenc, podpredsednik Srecko Sabec, tajnik Ivo Kosir in blagajnik Avgust Potocnik. Po tern izracunu je ostalo se ca. 4531 neporavnanih racunov.4 Takoj potem, ko je padla odlocitev o gradnji koce, so odborniki navezali stike z lastniki sveta vrh Lubnika. Le-teh je bilo pet. Od Franciske Stanonik iz Breznice je podruznica kupila 10 m2 sveta, od Ludvika Bernika s Suhe 40 m2, od Franca Dolenca iz Stare Loke 190 m2, od Ivane Guzelj iz Kapucinskega predmestja 267 m2 in od Pavla Susnika iz Breznice 310 m2. Skupno je bilo vsega sveta 817 m2. Pri sklepanju kupnih pogodb so podruznico zastopali: predsednik Franc Dolenc ml., podpredsednik Srecko Sabec in tajnik Ivo Kosir. Prepisi so bili izvedeni pri notarju Stevu Sinku leta 1934. Na razpis za oddajo del pri gradnji koce so se javili trije obrtniki. Josip Pernus iz Kranja je zahteval za opravilo dela 19.994 din, Jakob Zontar iz Preske 14.500 din, Franc Sparovec iz Podnarta pa kar 29.456 din. Med njimi je gradbeni odsek na svoji seji one 30. junija 1931 izbral Jakoba Zontarja, saj je bila njegova ponudba najbolj ugodna. Po pogodbi bi morala biti koca postavljena do septembra 1931, kasneje pa so se ustno dogovorili, da do konca februarja 1932. Iz korespondence med gradbenim odsekom in Josipom Zontarjem je razvidno, da delo ni potekalo tako, kot bi moralo. Gradbeni odsek je obtozeval Zontarja, da je prepozno zacel z delom (sele konec avgusta), Zontar pa se je branil, da ni on kriv, ce je zaradi pomanjkanja materiala (peska in cementa) moral prekiniti gradnjo. Gradnja koce je bila povezana s precejsnjimi financnimi stroski, ki so bili mnogo vecji kot izkupicek od clanarine. Zato so bili planinci prisiljeni, da manjkajoci denar zberejo na najrazlicnejse nacine, kot npr. z organizacijo planinskih plesov, t. i. plesnih venckov, in veselic, katerih cisti dobicek so namenili za kritje stroskov gradnje koce. Ker planinci niso imeli svoje dvorane, jim je svoje prostore odstopil Sokol, seveda proti najemnini. Sokoli so jim poleg velike in male dvorane odstopili tudi oder, tocilnico in garderobo, kuhinjo, mize in prte. Za glasbo so najveckrat poskrbeli clani zeleznicarskega glasbenega orkestra »Sloga« iz Ljubljane. Igrali so od osmih zvecer do stirih zjutraj. Pred zacetkom veselice so se na sestanku gradbenega odseka vedno dogovorili, kdo bo prodajal vstopnice, kdo cvetje, kdo slascice, dolocili so redarje in vse ostalo. Cisti dobicek od teh prireditev je bil zelo razlicen. Leta 1930 so s planinskim plesom zasluzili 2540 din, dve leti kasneje so plesne prireditve navrgle 5037 din cistega dobicka, medtem ko je bila prireditev 50 na vrhu Lubnika ob obletnici otvoritve koce leta 1933 slabo obiskana, iz cesar sklepamo, da tudi zasluzek ni mogel biti velik. Druga moznost za zbiranje denarja so bili prostovoljni prispevki. Nabirali so jih pri razlicnih institucijah, podjetjih in posameznikih. Tako jim je npr. banska uprava leta 1932 poklonila 5000 din z obljubo, da to ni bilo zadnjic. Preostali denar so nabrali s pobiranjem clanarine, prodajo planinskih izkaznic, in ko je bila koca ze odprta, tudi s prodajo pijace, jedace in prenocisc. Po predracunu naj bi gradnja koce stala podruznico 50.000 din. Ko so konec junija 1932 potegnili crto pod izdatke, je racun znesel 52.853,40 din. Od tega je najvecja vsota - 17.779,40 din odpadla na dela, ki jih je opravil mojster J. Zontar. Po pogodbi naj bi za opravilo tesarskih del dobil 14.500 din, preostalih 3279,40 din pa so veljala ostala rezijska dela, ki jih je opravil. Od celotne vsote mu je gradbeni odsek do srede leta 1932 ze placal 9000 din, preostali del pa naj bi prejel najkasneje do 8. julija 1933. Dokumenti, ki so nam na voljo, nam dajejo zanimive cenovne podatke za leto 1931. Tako je izdelava enega m2 lesene stene veljala podruznico 25 din, enega metra ograje 16 din, en m2 ostresja kar 25 din, pavsal za izdelavo stopnic je znasal 280 din, zgraditev m3 dimnika je stala 80 din, m2 grobega ometa 16 din, finega pa 9 din. Za izkop m3 kamnitega terena je bilo treba odsteti 13,4 din, za zidavo m3 kamnitega zidu pa 16 din. Pri rezijskih delih so zaracunavali po urah. Zidar je v eni uri zasluzil 7 din, tesar 6,50, vajenec in delavec pa po 4,50 din. Stroski gradnje bi bili mnogo vecji, ce podruznici ne bi priskocili na pomoc stevilni darovalci lesa, zidne opeke, peska, barv, sip, gostilniske in kuhinjske opreme ter posteljnega perila. Ves ta material je bilo treba najprej zvoziti do kmeta Susnika Ob slovesnosti odprtja prve koce na Lubniku 22. maja 1932. Fototeka muzejske zbirke PZS 4- 51 v Breznici, ki je dal podruznici med gradnjo koce brezplacno na razpolago prostor za shranjevanje materiala, katerega je skrbno cuval pred krajami in poskodbami. Kot je moc razbrati iz porocila predsednika gradbenega odbora Janka Potocnika na obcnem zboru 30. junija 1932, so imeli s prevozom hude tezave. Vozniki, s katerimi so se dogovorili za prevoz, so vsi razen Hribernika odpovedali ze v Skofji Loki ali na poti do Susnika, voznje pa so jim morali kljub temu placati. Brez tezav pa so potekala obrtniska dela, ki so jih brezplacno ali pa le za majhne denarje opravljali razni skof jeloski mojstri. Mizarska dela so skoraj zastonj izvedli P. Okorn, Jamnik, Smid, Okorn st., Grohar, Bavdaz, Lotric in 2agar. Brezplacno so bila izvrsena tudi kljucavnicarska in kleparska dela, ki sta jih opravila mojstra A. Blaznik in J. Lukanc. Poleg zavzetih clanov gradbenega odseka in omenjenih mojstrov so podruznici priskocili na pomoc tudi vojaki prvega planinskega polka, ki so znosili na vrh Lubnika velik del gradbenega materiala. Trud z graditvijo koce je bil poplacan 26. junija 1932, ko so slovesno odprli se eno planinsko postojanko na slovenskih tleh. Koca je obsegala kuhinjo v velikosti 3,5 x 5 m, jedilnico veliko 4,5 x 5 m, skupno lezisce za 12 oseb, dve dvoposteljni sobi s frcadama in sobo za oskrbnico. Casopis Slovenski narod5 je konec leta 1932 zapel Lubniku pravi slavospev, ko pravi: »Ne pretiravamo, da je Ljubnik6 ena nasih najlepsih razglednih tock, ki bo s casom postal pribezalisce vseh onih tisocev, ki iscejo v svojem odmerjenem casu solnca in zraka. To misel nam potrjuje sedemmesecni obisk koce, ki jo je zgradila podruznica SPD v Skofji Loki. ie od Ljubljane in Kranja sem je koca vidua, ter se blisci kakor srebrna krona vrh Ljubnika in tici kot sokolje gnezdo tik nad prepadom, zasidrana z jeklom in betonom v sivo, zivo skalo, ki je ne omaje ne grom ne vihar. Zunanje stene, obite z eternitom in opremljene s trojno okensko zapero, daje koca izletniku varno in toplo zavetje. V koci sami pa ti postreze po zmerni ceni skrbna oskrbnica, da nisi lacen in ne zejen. V toplo zakurjenih sobah je izletnikom na razpolago ll7 udobnih lezisc, kjer za silo lahko prenocuje preko 20 pocitka potrebnih.« Uprava koce je bila poverjena posebnemu Gospodarskemu odseku, oblikova- nemu na obcnem zboru leta 1932. V novo nastali odsek, ki je stel deset clanov, so bili vkljuceni odborniki bivsega gradbenega odseka, clanstvo pa je pripadalo tudi vsem tistim, ki so jamcili za posojila podruznice. Stevilo clanov je bilo nespremen- ljivo. Spremembe bi bile mozne le, ce bi kdo od clanov izstopil, se za stalno odselil ali umrl. V taksnem primeru bi izvolili manjkajoce stevilo odbornikov. Vsako leto pred drustvenim obcnim zborom je Gospodarski odsek volil iz svojih vrst predsed nika, njegovega namestnika, gospodarja in tajnika (= namestnik gospodarja) Gospo- darskega odseka ter dva clana v t. i. upravni odbor Gospodarskega odseka. Clanstvo Gospodarskega odseka so ob ustanovitvi leta 1932 sestavljali: Srecko Sabec, Avgust Potocnik, Janko Potocnik, Pavel Hafner, dr. Joze Rant, Pavel Okorn, Rado Thaler in Franc Dolenc ml. Kmalu po odprtju koce je zacel odsek zaradi velikega obiska razmisljati, kako bi jo usposobili za obisk in bivanje planincev tudi v zimskem casu. Kaj hitro pa so spoznali, da koca, kakrsna je bila ob otvoritvi, ne bi mogla sprejemati obiskovalcev tudi pozimi. Najbolj delavna clana A. in J. Potocnik sta zato predlagala, naj koco na Lubniku kljub gospodarskim pomislekom se naknadno adaptirajo in usposobijo za obratovanje preko zime. Predlog je bil sprejet in se pred pricetkom zime je dobila koca nov eternitov opaz, razsirjena je bila drvarnica, pokrili so dohod do stranisca, popravili streho, nabavili pec, razsirili teraso pred koco in popravili pot od Kopisca na vrh Lubnika. Stroski adaptacije so obremenili podruznico za nadaljnjih 8465 din. 52 Ce je odsek zelel, da bi nova koca postala stalen vir dohodkov podruznice, so potrebovali nekoga, ki bi bil vedno na voljo, da v koci sprejme goste s silcem zganja, skodelico caja in toplo jedaco. Med pogoji, ki jih je podruznica postavila bodoci oskrbnici, zasledimo naslednje: - potrebna kavcija znasa 5000 din v gotovini ali drugih vrednostnih papirjih, ki jih odbor prizna, - stalna zaloga blaga za prodajo v koci znasa ca. 2000 din. Placati jo je treba pri gospodarju ali blagajni ob prevzemu, - podruznica dobavlja na svoje stroske v koco vrh Lubnika pijaco in razgled- nice, - zganje, rum, konjak, likerji in drugi gostinski predmeti so last oskrbnice, - oskrbnica dobi od konzumirane pijace ob zakljucku leta provizijo po dogo- voru. Vrsto let je posle oskrbnice na Lubniku opravljala Kati Triplat, ki jo je po njeni odpovedi sluzbe, maja 1937, zamenjal Viljem Pecar. Zaradi prikladne lege, lepega razgleda in dobro markiranih poti je zlasti v prvih dveh letih marsikaterega planinca pot zanesla na Lubnik. V letu 1932 se jih je v knjigo obiskovalcev vpisalo preko 1700, verjetno pa je bilo vseh skupaj se vec - na podlagi podatkov iz racunskih blokov naj bi jih bilo preko 3000. Naslednje leto se je v knjigo vpisalo 2142 obiskovalcev, leta 1934 pa le 1797, ceprav si je podruznica prizadevala z reklamami po radiu in v casopisih obisk dvigniti. Razlog za zmanjsan obisk so pripisovali tezkim gospodarskim razmeram in obilici planin- skih postojank, ki so nastale v tridesetih letih in so ponujale najmanj toliko kot Lubnik. Se slabsi obisk so belezili v naslednjih treh letih. Statistika nam daje naslednje podatke: leta 1935 - 1469 obiskovalcev, leta 1936 - 1137 in leta 1937 - 1129. Ponoven porast zasledimo leta 1938, ko se je na Lubnik povzpelo 1442 obiskovalcev, leta 1939 pa se 37 vec. Za leti 1940 in 1941 nisem dobila podatkov. Med obiskovalci jih je bilo vsako leto dalec najvec iz Jugoslavije, poleg teh pa je 53 pot zanesla na Lubnik tudi kaksnega Avstrijca, Italijana, Ceha, Slovaka in Nemca. Francozi, Anglezi in Rusi so bili le izjemoma gosti Lubnika. Najvec denarja so gosti potrosili za vstopnino, prenocisca, pijaco, jedaco in razglednice. Tako so npr. v letu 1934/35 prodali v koci 812 1 vina, 180 steklenic piva, 250 steklenic kisle vode in 1404 razglednice, za kar so iztrzili 32.421,50 din. Vstopnina je prinesla 2395 din, prenocisca 568 din, uporaba daljnogleda 102 dinarja in izposoja lezalnih stolov 30 din. Tako je celotni prihodek koce znasal 35.516,50 din. Med izdatki v tern letu zasledimo zavarovalnino proti vlomu in proti pozaru (skupaj 630 din), placilo eternita (100 din), doplacilo mizarju Jamniku (217 din), obresti od dolga (528 din), placilo parcele vrh Lubnika (429,50 din), placilo Kati Triplat (300 din), izdelavo ograje (276 din), vzdrzevanje koce (395 din), izdatke v gostilniskem prometu (28.449,50 din) in podobno. Vseh izdatkov v omenjenem letu je bilo za 31.456 din. Ostanek v visini 4060,50 din so v glavnem porabili za dokoncno odplacilo dolga pri Mestni hranilnici v Skof ji Loki in za razne manjse adaptacije pri koci. Ob koncu poslovnega leta 1931 je imela podruinica 18.017,55 din dolga. Naslednje leto ga je zmanjsala na 17.430,50 din, leta 1933 pa se za 7235,25 din. Preostalo vsoto 10.195,25 din so odplacali v letih 1934 in 1935. Da je morala podruznica varcevati pri vsakem dinarju, ce so hoteli dolg cimprej odplacati, kazeta naslednja dva primer a: - dopis tajnika SP SPD Iva Kosirja skofjeloskemu rojaku, novinarju Anteju Gabru, naj poskrbi za brezplacen oglas v casopisu, v katerem je podruznica obvescala planince, da je koca na Lubniku odprta in oskrbovana skozi vse leto, da so poti speljane z vseh strani in da gre za prijetno turo, se zlasti v jesenskem casu, in - prosnja mag. ph. Otokarju Burdychu in Avgustu Blazniku, da bi podruznici brezplacno odstopila daljnogled, ki sta ga imela lastnika v koci na razpolago za obiskovalce. V porocilu o stanju planinskih postojank, stez in poti ter markacij iz leta 1936 zasledimo podatek, da je bila postojanka na Lubniku v dobrem stanju, kar je posledica vsakoletnih popravil in dopolnitev. Tako so ze leta 1932 izdelali vse potrebno za obratovanje v zimskem casu, leta 1935 so v spodnjih prostorih polozili nov macesnov ladijski pod, popravili okna in vrata, izdelali v kuhinji novo mizo v obliki pulta za serviranje, obnovili so zunanjo skarpo pri stopnicah in zabetonirali dva zelezna strgaca za ciscenje cevljev. Istocasno so za potrebe planinske knjiznice izdelali dve trikotni omarici. Le-ti naj bi cez cas premontirali v stirikotni, v kateri bi z lahkoto spravili vsaj 50 knjig. Tedaj so se obrnili na vse clane podruznice, da bi prispevali kakrsnokoli planinsko literaturo v slovenscini, srbohrvascini, nemscini, francoscini in drugih jezikih. Z namenom, da bi omogocili obiskovalcem cimlepsi razgled proti Sorskemu polju in slikovitemu hribovju Selske in Poljanske doline, so leta 1938 zgradili nad prepadom ob koci razgledno teraso. Temacni oblaki, ki so se ob koncu tridesetih let zaceli zgrinjati nad Evropo, so povzrocili odrevenelost tudi v vrstah §P SPD. Podruznica ni mogla izvrsiti niti najnujnejsih del vec, 28. marca 1941 so se njeni clani zadnjic pred zacetkom vojne na nasih tleh zbrali na obcnem zboru. Koco na Lubniku, v katero so vlozili toliko truda in energije, so oskrbovali se do 19. oktobra 1941, ko so jo Nemci obkolili in v napadu smrtno ranili Jozeta Pavlico, Joze Vergot pa je 14 dni kasneje za posledicami ran umrl na Golniku.8 Oba sta bila aktivista OF in vneta planinca. Kmalu zatem so Nemci koco zemljisko-knjizno prepisaU na jeseniski odsek Nem- skega planinskega drustva (na D.A.V., ZWEIG Oberkrain - Assling).9 Leta 1943 je grozila nevarnost, da jo bodo Nemci spremenili v bunker, kar pa so jim partizani 1. maja istega leta s pozigom preprecili. 54 OP O MBE 1. Majda Zontar, Prva leta Slovenskega planinskega drustva, Zacetki organiziranega planinstva na Gorenjskem, Kranj 1982, str. 8. 2. Planinski vestnik 12, 1907, st. 1, str. 13 in st. 3, str. 47. 3. Drago Dolenc, Planinstvo in turizem v Selski dolini, LR 27, 1980, str. 247. 4. Savo Sink, 70 let Planinskega drustva Skofja Loka, LR 24, 1977, str. 189. 5. Solncni Ljubnik nas vabi, Slovenski narod, 24. december 1932, st. 201. 6. Tajnik SP SPD se je 15. oktobra 1936 obrnil na Geografski institut v Ljubljani z vprasanjem, katera pisava oz. izgovorjava je pravilna, ces da se v obvestilih po casopisih pojavlja enkrat Lubnik in drugic Ljubnik. Z Geografskega instituta so mu odgovorili, da niso pristojni za taksna vprasanja in da bi bilo bolje, ce povprasa jezikoslovce. Zato se je za nasvet obrnil se na prof. Fr. Ramovsa, ki je odlocno izjavil, da je pravilna edinole oblika Ljubnik. Po razlagi, da izvira ime iz korena lob - (kakor lobanja, lobnica), je obveljalo ime Lubnik. 7. Po nekaterih podatkih je bilo lezisc 12. 8. Lovro Planina, Od ustanovitve do doma na Lubniku, LR 2, 1955, str. 227. 9. France Planina, Planinska drustva na loskem ozemlju (Ob 75-letnici organiziranega loskega planinstva). LR 29, 1982, str. 89. Zusammenfassung DIE ERBAUUNG DER ERSTEN BERGHUTTE AUF DEM LUBNIK Die Ansatze des organisierten Bergsteigens im Gebiet von Skofja Loka gehoren ins erste Jahrzehnt dieses Jahrhunderts, als die Filiale in Selca gegriindet wurde, die Vorgangerin der Skofja Loka-Filiale des Slowenischen Alpenvereins. Diese machte sich am Beginn der dreiBiger Jahre an eine anspruchsvoUe Aufgabe, - die Erbauung einer Berghtitte auf dem Lubnik. Schon der Kostenanschlag erwies, daB das bauliche Vorhaben mit groBen Kosten verbunden sein wiirde; die Filiale brachte sie mit den Mitgliedsbeitragen, freiwilligen Beitragen, durch Organisieren von Tanzkranzchen und Volksfesten sowie zum Teil mit dem bei der Stadtspar- kasse von Skofja Loka aufgenommenen Kredit auf. Die Hutte wurde nach Anton Ogrins Plan vom Meister Josip Zontar aus Preska erbaut, mit erheblicher Unterstutzung zahlreicher eifriger Bergsteiger aus Skofja Loka. Diese Bemuhungen ernteten ihren Lohn am 26. Juni 1932, als die Hutte die ersten Besucher aufnahm. Jedes Jahr kamen ungefahr 2000, unter ihnen auch Osterreicher, Deutsche, Italiener, Tschechen und Slowaken, die in der Hutte stets eine Tasse heiBen Tees, ein Glaschen Schnaps oder ein Glas Wein erwartete, doch auch fur Bekostigung und Ubernachtung war vorgesorgt. Die Bergsteiger von Skofja Loka betreuten ihre Berghiitte bis zum Herbst 1941. Das Kriegsende erlebte die Hutte jedoch nicht, da sie von den Partisanen im Jahr 1943 niedergebrannt wurde, weil Gefahr bestand, daB sie von den Deutschen in einen Bunker umgewandelt werden konnte. 55