POPLAVLJENO MESTO Jana   š t r o b1 o v a
Samo še čakamo, kdaj se zgane park, mesto je popla\ Ijeno.
sodavica šumi, stojnica  pluje pod plahto, španski bezeg je na pohodu
I Judje so ji  ukazali --  a  pomlad  se ne zmeni,  ne ne
Modri so, marsikdo marsikaj ve. ve tisoč  resnic.
kol  da  je dan  za   nočjo.
da l>i  že moralo zeleneti
pa ne,
Ne razumejo, nekdo pomenljivo pravi
Zdi  se. da  pod  skorjo miruje
Potem  se park zgane
in spel  jim je naenkrat  pravtako samo po sebi  umljivo
kot vsa prejšnja  leta
Vzdigne se gladina galebov.
krik  rek
Ne vedo. da bi moglo travi še zdaj  priti na misel, da  bi  se oprijela s koreninami  in ne rasla: smolo imam v ljubezni, zato to vem
649
Moralo bi že zeleneti, pozabljam  tvoj obraz
In prst je izplavila  nežnost  trav, še ni pozabila te svoje trave
Glejmo, glejmo,  moralo  bi  biti  zeleno  in  je.
VRGLA SVA LAŽ V TIŠINO KOT KAMEN
Jana   Š t r o b1 o v a UGASI
(in odšla  bom po prstih.
Odhajam  zdaj.
po tvojih  poljubih, kot po sladko vlažnih hostijah
s procesije Rešnjega   Telesa.
po teh z rožami  posutih bridkih cestali Telovega,
igramo se s poganstvom — umorom rož
in  temo.
Ne. ne misli, ne hodim  po njih.
Samo čeznje stopim
k nečemu, česar ni.)
SREČNA SEM, DA SI
(samo enkrat  še naj  me boli  ljubezen.
Rada bi z nekom šla
po veliki vroči deželi stare zaveze. Kjer trga škrlai oblakov
jutranji  bik.
Na dnu te dežele pod poljubi padaš.
Piščali.
vnetljiva  trava.
sapa.
modri oltarji gora.)
S TEBOJ  JE LEPO
(Ce bi potežkal
mojo ljubezen  tam. kjer se zasvitata  bik  in  veter,
me itak najdeta lahko
650
on   in  zemlja.
\ rgla sva laž v tišino kot kamen.
nekoč —  ne veva več kakšno — in  kropi gredo
po gladini  — ne vem več. kam. In  kje naj zagledaš moj obraz ko ni  mirnih voda  tod  v državi danski?
Samo slastna  megla dotikov in besed . . . Ne ljubiš me. vem.)
ME IMAŠ RAD?
ROKE
J a n a   S t r o b 1 o v a
Raje me ne božaj.
lahko bi  se zgodilo kaj čudnega.
morda bi zrasel iz mene moder grm
(in od  tedaj  bi bila  kot
greda, cvetlični  lonček, grob)  —
neprevidno moder, bela vrana. Kani  naj  S  tem   v smotrni in obli praznini grem ? Oživljena
(nekoč si mi hrošča spustil za  vrat)
s  podobo sreče.
z neprevidnimi sanjami
ki so vrnile roke obžgani  kleito. roke. kos vetra, slepeče poletje)...
Strah  me je svoje podobe.
strah iskati  svoje zalajene roke. svoja  usta, —
zaznamovana z vsem  tem. kani  naj grem?
651
Ne božaj me.
nespamet rase iz mene. zakaj bi  me s tem  kaznoval . . .
Miru bi rada in prosim  čas.
da  bi  se  mi  postaral
(pridi -- hrepenim po vsem, česar nočem),
ne božaj  me. to  nisem  jaz.
652