34
Kako bi ljudska šola postala v resnici temelj
ljudskega naobraženja.
Spisal Anton Derganc.
Najglavnejša stebra narodnega naobrazenja ste znanosti: pedagogika in kmetijstvo. Dandanes se veliko govori in piše o šolskih rečeh, največ časa se porabi pa, deloma s pretresovanjem vprašanja, koliko let ima dolžnost šolskega obiskovanja na ljudski šoli trajati, deloma s praznim besedovanjem zarad prednosti, bodi-si uže nove bodi-si stare šole. Mesto doizega pregovarjanja o teh samo na sebi malo zanimivih rečeh bi bilo za občni blagor in razvitek ljudske omike bol) koristno in važnejšega pomena, resno spraviti se na obravnavo in rešitev druzega vprašanja, kaj bi se daio namreč storiti v prid in korist prave moralne odgoje otrok in umne ljudske omike sploh, kako bi se poduČevanje v posameznih predmetih na ljudski šoli praktičnim zahtevam priredilo in kako učni načrti tako uredili, da bi se učitelj zamogel ozirati pri podučevanji na
prihodnji  kmetijski ali pa obrtnijski stan svojih
šolskih otrok, sploh — s kakimi sredstvi bi tudi učitelj pospeševal pravi ljudski napredek, ter pripomogel k po-vzdigi naroda svojega v duševnem in gmotnem obziru; z eno besedo, kako bi ljudska šola postala v resnici temelj ljudskega naobražeuja.
Danes so prepričani vsi najodličnejsi in praktični pedagogi o resnici, da le s pomočjo zdrave nravne odgoje se zamorejo vsa druga vprašanja srečno rešiti, le s poboljšanjem ljudske omike sploh in s prenaredbo ljudskih šol v odgojevalne zavode v pravem pomenu, s prevedenjem poduka na praktično stališče bi se našlo edino zdravilo, s katerim bi temeljito ozdravili bolezni, ki se splošno nahajajo še med ljudstvom, v državi in srenji, v šoli in družini, in na ta način našim potomcem boljšo in lepšo prihodnost pripravili. — O nujni potrebi te glavne prenaredbe, katero naše šolstvo neobhodno potrebuje, se zamoremo pa najbolj prepričati, ako pojasnimo nekoliko pomanjkljivosti in pogreške današnje šolske odgoje.
Dandanašnja odgoja ne razume popolnoma svoje važne naloge. Naše šole so v obče bolj učilnice nego udgojevalnice, šola mora pa vendar izobraževalnica v pravem pomenu biti; ona mora otroke za prave in cele ljudi in ne za polovičarje odgojevati. Skrb za izobraževanje moralnega čutstva, za utrjenje volje in prave značajnosti se večinoma v današnji šoli še pogreša. Ona izreja večidel otroke z napolnjenimi glavami v različnih znanostih, a s celo majhnimi srci, ker se otroci nasitu-jejo z raznovrstnimi rečmi na račun srčne in značajne omike. Taki otroci postanejo potem prevzetni in na-puhnjeni od svojih površnih vednosti , pa čisto nepraktični za svoj prihodnji poklic v socijalnem življenji. Pri naši odgoji se stari latinski pregovor „nou multa sed multuinu čisto prezira. Naša šolska omika je podobna Prokustovi postelji, pri kateri se odreže, kar je predol-zega, prekratko se pa vleče tako dolgo, da dobi dandanes zelo priljubljeno srednost. Pri taki omiki mora šolska mladina ne samo telesno , ampak tudi duševno hujšati, ker ne dobi v pravi meri duševne hrane , ali pa tako raznovrstne , da je ne more dobro prebavati. Kaj veča napaka današpje izreje otrok obstoji pa v tem, da smatrajo nekateri odgojitelji za smoter ljudskega na-obrazenji v občem prizadevanji z enacimi sredstvi, doseči tudi za razne stanove enako omiko , in da naj se izreja šolska mladina celo k gospodarski enakosti. Taka izreja namerava pa ne samo v moralnem , ampak tudi v gospodarskem in socijalnem obziru na razpad človeškega društva,  ker je  ravno različnost stanov naravna
vez, ki društvo Človeško še skupaj drži. Ker je pa naša sveta dolžnost, za časni in večni blagor in pravo korist našega ljudstva skrbeti, moramo prizadevanje današnjega časa brez strahu in brez skrbi obsoditi, ter obstati pri našem prepričanji, da so ti in enaki odgojitelji na krivi poti. — Prvi in najviši pedagogični princip, da se človek za človeka odgojuje, je sicer sama na sebi razum ljiva resuica, toda celo polje vsakovrstnih vednosti ia umetnosti je pa tako veliko, da najbolj nadarjen posamezen človek zamore le majhen del od vsega tega naučiti se, še manj pa praktično porabiti, o popolnosti se ne more še govoriti o tej zadevi.
(Konec prihodnjič.)
42
Kako bi ljudska šola postala v resnici temelj
ljudskega uaobraženja.
Spisal Anton Derganc. (Konec.)
Za vse stanove mora biti odgoja otrok le v nrav-nem obziru enaka, da se namreč v otročjih srcih goji in razvija zavestnost, bogoslužnost, pravičnost, odkritosrčnost, poštenost, delavnost, varčnost, zmernost, zavestno spolnovanje svojih dolžnosti in za spodobno vedenje. Kar se pa samih vednosti tiče, se mora odgoja ravnati po potrebah raznih 3tanov. Odgojitelj mora namreč le taisto izbrati, kar dejanskim, navadnim potre-
43
bam in zahtevam najbolj vstreza, zraven pa je pomisliti, kako bi se vse to v pravi korist vsacega človeka izdatno porabiti dalo. Kdor tega dobro ne preudari, utegne zel6 nevarne napake v odgoji napraviti, katere se ne dajo potem nikdar popraviti. To spričujejo nam žalostni izgledi rejencev in rejenk, ki so se učili v svoji mladosti le novošegne olike, mesto praktičnih naukov, kako bi imeli namreč se svojimi duševnimi in telesnimi močmi ravnati, kako razumno gospodariti in gospodinjiti itd. Dokler ne bode ljudska odgoja od krive poti te prečudne omike ukrenila na pravo pot naravne odgoje , se bode število tacih oseb vedno bolj množilo, značajnih in za delo pripravnih pa dan na dan manjšalo. Pa tudi oba spola imata svoje različne naloge v ljudskem gospodarstvu v celi državi ravno tako kakor v majhni družini, in ako bi hoteli oba enako odgoje-vati, bi ne dosegli svojega cilja in konca , temuč celi družini veliko nesrečo učinili. Pri odgoji se mora toraj ozir jemati na potrebe posameznih stanov in spolov; drugačne znanosti so potrebne za meščane, drugačne kmetovalcu, drugačne zopet za vsak spol posebej. Vse šole po deželi in po mestih po enacem kopitu osnovati je dandanes čisto nemogoča reč.
Da bodejo pa nase šole poglavitnim zahtevam ljudske omike ustrezale, morajo postati v prvi vrsti res odgojevalnice, v katerih se blažijo otročja srca, izbuja nravna zavest, izrejajo trdni značaji, ki so temelj, na katerega se zamore tudi zidati materijalno blagostanje našega prihodnjega zaroda. V drugi vrsti morajo biti pa naše šole ljudski zavodi, v katerih se pripravljajo otroci za praktično življenje. Sploh se mora pa ves poduk na ljudski šoli in osobito na deželi prestrojiti in na dejansko kmetijsko ali pa obrtnijsko stališče prevesti. Ako se to zgodi, si smemo svesti biti, da bode ljudska Šola v istini napredovala in med ljudstvom se prepričanje dejansko vtrdilo, da je ljudska šola prekoristna in potrebna naprava, vestnemu učitelju bode pa samo ljudstvo dalo potem spričevalo, da spolnil je zvesto svoje dolžnosti, ker je delal za duševni in gmotni blagor svojega ljudstva „za pravo narodno naobraženje" ter s tem pokazal, da je učitelj v pravem pomenu ,,ljudski odgojitelj".