Leto XIII

V Oelju, dne 24. julija 1903.1

Štev. 57

tohaja v starat  na teden, in sicer vsak torek in petek. — Dopisi naj se izvolijo pošiljati uredništvu, in sicer fraakkano. — Rokopisi se ne vračajo. — Za inserate se pta£e|l
1 krono temeljne pristojbine ter od vsake petit-vrste po 20 v za vsakokrat; za večje inserate in za mnogokratno inseriranje primeren popust — Naročnina za cek> leto 8 tanq

za pol leta 4 krone, za četrt leta 2 kroni; ista naj se pošilja: Upravništvu „Domovine“ v Celju.

1  ' ' —. .- 1  ■■ a — ..

Papež Leon XIII. f

Kakor svetla zvezda, na katero zre nočni
potnik z vsem zaupanjem, po kateri uravnava
svoje korake, vodeče ga k zaželjenemu cilju,
kakor jasna zvezda vodnica je stal Leon XIII.
na svetovnem obzorju. In ta svetla zvezda vod¬
nica se je utrnila, izginila je za vedno. Leona
XIII. ni več.

Rodil se je Leon XIII. dne 2. maja 1810
kot četrti sin vojnega komisarja in polkovnika
grofa Dominika Peccija in njegove soproge Ane
roj. Buzzi v mestecu Karpinetu kakih 20 ur
oddaljenem od Rima. Pri krstu so mu nadeli
ime Joahim. Do osmega leta je ostal Joabim v
očetovi hiši, potem so ga pa poslali s starejšim
bratom Josipom, poznejšim kardinalom, v jezuit
ski zavod v Viterbo. kjer je ostal šest let. Nato
sta vstopila leta 1824. v rimski kolegij, kjer sta
dovršila gimnazijske študije. Kot dijak je bil
mladi Joabim Pecci jako priden in je dovršil
vse študije s prvo odliko. Leta 1829. je vstopil
v bogoslovje. Redne bogoslovske študije je končal
že leta 1831. in je bil prihodnje leto sprejet v
akademijo cerkvenih plemičev, kjer so se sinovi
najodličnejših rodbin izobraževali za papeževo
diplomatično službo. Leta 1834. so mu podelili
male redove. Začetkom leta 1837. je bil imeno¬
van papeževim hišnim prelatom, mesec pozneje
poročevalcem na sodnem dvoru in potem sveto¬
valcem v oddelku za notranje stvari.

Dne 31. decembra leta 1837. je bil Joahim
Pecci posvečen za mašnika in je na novega leta
1838 pel prvo svojo sv. mašo. Odslej so ga rabili
v državni službi. S svojim 28. letom je bil že '
papežev delegat v Beneventu. Od tam so ga
poslali v Spoleto in potem v Perugijo. To mesto
je bilo jako težavno, ker je bilo v Perugiji sre¬
dišče gibanja za zedinjenje cele Italije, ali Pecci

je znal pomiriti duhove in zopet utrditi pa¬
peževo oblast.

Leta 1843. je bil Pecci imenovan nadškofom
damietskim in ob enem apostolskim nuncijem
v Bruselju. Tedanji vpliv Peccijev se še sedaj
kaže v Belgiji, kajti le po njegovem prizadevanju
se je posrečilo katoliški stranki, da ima še sedaj
odločilno besedo v državi. Koncem leta 1845. je
bil Pecci odpoklican iz Bruselja in imenovan
nadškofom v Perugiji, kjer je ostal celih 32 let.
Leta 1853 ga je papež Pij IX povzdignil v. kar¬
dinala in leta 1877. je postal kardinal-komornik,
ki vodi volitev prihodnjega papeža. Po smrti
papeža Pija IX. je bil kardinal Joahim Pecci
dne 20 svečana leta 1878. že drugi dan kon-
klava izvoljen papežem in si je izvolil ime
Leona XIII.

Med obredi ob izvolitvi papeža se nahaja
starodavna navada, da zakliče neki duhovnik
novoizvoljenemu papežu, da ne bo učakal let
sv. Petra, namreč 25 let na papeževem prestolu.
Res je malo naslednikov sv. Petra, ki bi bili
dosegli Petrova leta na rimski stolici in tudi
68 letnemu Leonu XIII. ne bi bil nihče verjel,
da bo cel četrt stoletja s krepko roko vodil
sv. cerkev, tako krepko, tako odločno, da ga je
občudoval in ga bo občudoval ves svet.

Petindvajset let Leonovega vladanja se sme
po pravici imenovati nov procvit rimsko katoliške
ideje. Ž njo je hotel prepojiti Leon XIII vse sloje
človeške družbe, in kdor pozna le količkaj no¬
tranje razmere posameznih držav, mora priznati,
da se mu je to izvrstno posrečilo. Povsod so se
ustanovila in se ustanavljajo politična in nepo¬
litična društva na podlagi Leonove vodilne misli
in brezštevilni katoliški shodi jasno pričajo, da
so prodrle ideje Leona XIII. v najskrajnejši ko¬
tiček civiliziranega sveta. Rimsko-katoliška ideja
je z Leonom XIII oživela in znova vzcvetela.

Druga njegova misel je bila, združiti pod
i okriljem rimskega papeštva vse krščanstvo, vse
| one dele, ki so se nekdaj ločili od cerkve in ne
priznavajo papeža svojim poglavarjem. In zopet
se mora reči, da se je zbližala Anglija Rimu in
tudi Rusija, da se morda naslednikom Leona XIII.
prav kmalu posreči, uresničiti njegovo misel, ako
bodo tudi znali posnemati njegovo ravnanje.

Ko je Leon XIII zasedel papežev prestol,
se lahko reče, da ni imelo papeštvo niti enega
zaveznika med evropskimi vlastmi. Pa kaj se
je zgodilo! Celo oni Bismarck, oni železni nemški
kancelar, ki se je tolikokrat pobahal, da se ne
boji nikogar, oni isti Bismarck je odnehal in
sklonil vrat pred Leonom XIII in ga prosil, da
posreduje med Nemčijo in Španijo. Nemški cesar,
protestant, je že večkrat obiskal papeža v Rimu,
angleški kralj, vrhovni vladika anglikanske cerkve,
je pred kratkim storil isto in car vseh pravo¬
slavnih Rusov bi bil v kratkem počastil s svojim
obiskom namestnika Kristovega. Kar ni storil
Leonu XIII., storil bo najbrž njegovemu na¬
sledniku.

Vse je častilo, vse spoštovalo starčka na
prestolu sv. Petra. In s polnim pravom, kajti
zaslužil je to čast, to spoštovanje v najpolnejši
meri. Njegova globoka modrost, njegov veliki
um, njegova orjaška volja, njegova diplomatska
veščina, njegova vsestranska delavnost so ga
povzdignile tako visoko nad druge zemljane, da
je vsak zrl z globokim občudovanjem k njemu.
Velik je bil Leon XIII v svojih delih, to mu
mora priznati tudi najzagrizenejši nasprotnik.
Umrl je, njegovi telesni ostanki bodo s časom
prah in pepel, ali duh Leonov bo živel in spomin
njegovih del ne bo zamrl med človeštvom.

Slava Leonu XIII.!

LISTEK.

Zatrta.

(Spisal Ivan Vuk.)

Ravnokar smo odvečerjali. Pri mizi v hotelu
L. sta sedela med drugimi prijatelja Ivo in Vla¬
dimir. Vsak si je še naročil kozarec piva in
prižgal cigareto. Nastal je živahen pogovor;
najprej o politiki. potem smo preskočili na
dnevne novosti. Bilo je že precej pozno, kar
reče Vladimir, zapalivši si že osmo cigareto, da
Daj vsak pove dogodbico o svoji prvi ljubezni.
— Ti Ivo začneš!

Ivo, mož tridesetih let, bledega, upadlega
lica in rujavih brkov reče:

— Ne vem, če vas bo zanimala moja prva
ljubezen. Vidite trideset let že imam, pa oženil
se nisem in se menda sedaj že tudi ne bom.
Povem vam rajši povest o svoji drugi, pa zavr¬
ženi ljubezni. Prvikrat, ko sem se zaljubil, sem
bil mlad fante sedemnajstih let. Tedaj me je
omamila neka stara devica, ki me je znala prav
lepo voditi za nos.

— Pa nam torej povej dogodbico o svoji
zavrženi ljubezni, vzklikne vse omizje. Vsi smo
bili radovedni, kaj nam Ivo pove; on je bil
namreč kaj kratkočasen pripovedovalec.

— Torej posluh, reče Ivo in si prižge
! cigareto.

— Bilo je zadnje leto, kar sem študiral
na dunajski univerzi. Prišel sem domov na velike
počitn ; C8, da se nekoliko otresem mestnega
prahu in v prosti naravi razvedrim. Naša vas
Selo je štela tedaj kakih sto hiš in lepa bela
cesta jo je vezala z bližnjim trgom. Ker sem
hodil samo na velike počitnice domov, se je
med letom marsikaj izpremenilo v naši vasi.
Ne daleč od naše hiše, kjer sta se cesti križali,
je bila lepa, lična kapelica in na nasprotni
strani hiša našega soseda Vrbovca. Komaj eno
leto je bd še v naši vasi, torej toliko, da sem
ga poznal. Imel je hčerko Marico in sina Toneta,
ki pa je služil pri vojakih. Kakor sem že rekel,
toliko, da sem poznal to rodbino. Marico sem
videl večkrat ter govoril ž njo, in rečem, da je
bilo kaj brhko, pa pametno dekle. Sčasoma mi
je postajalo doma dolg čas in tedaj sem pole¬
žaval pod staro hruško in se obračal sedaj na
to, sedaj na drugo stran ali sem pa obiskal
oskrbnika na bližnji graščini ter pohajal žnjim
krog delavcev in se kuhal na solncu. Nekoč mi
reče mati:

— Ivo, ali ne boš nič obiskal sosedovih?
Marica me je včeraj prašala, zakaj te ni nič na
spregled.

— Hm, če pa razun nje ne poznam nikogar.

— Kaj zato; to pride samo ob sebi. Stari
Vrbovec j® tudi razumen mož, pravijo celo, da
je izdelal šest gimnazijskih razredov.

Ker sem se že vednega pohajkovanja okrog
naveličal, sem obljubil materi, da pogledam o
priliki k sosedu.

Takoj drugi dan sem obiskal sosedove. Po
noči je prav močno deževalo in torej radi blata
ni biio za nobeno delo. Le v vrtu je Marica
nekaj plela in sadila. Stari Vrbovec in njegova
žena sta me bila kaj vesela in v raznem pogo¬
voru nam je čas hitro potekal. Potem sem še
šel na vrt k dekletu. Skoraj ustrašila se me je,
ko me ja zagledala in hitela mokre roke brisat
v predpasnik, da mi potem poda roko. Bil sem
vidno vesel njene zadrege in hudomušno sem
deklamoval:

„Rožice na vrtu pleje,
nič ne poje Marica;
roke si v predpasnik briše,
ko zagleda soseda."

— Čakajte porednež, kaj bo pa rekel Gre
gorčič, da tako zlorabljate njegove pesmi?! reče
dekle še vedno v zadregi.

— Kako pa veste, da je ta pesem Gregor¬
čičeva? sem vprašal zavzet.

— Mar mislite, vi učeni gospodje, da mi
pa deželi ničesar ne vemo, odvrne mi smeje.

338

Agrarna vprašanja.

Piše dr. A. B.

Akoravno se večina prebivalstva slovenskih
dežel peča z obdelovanjem zemlje, je vendar
čudno, da se naše časopisje za vse drugo bolj
briga, le za to ne, kar je nam najbližje — za
poljedelstvo. Dnevniki prinašajo važne in nevažne
članke o visoki svetovni in avstrijsko-ogrski po¬
litiki in o liberalizmu in klerikalizmu, tedniki
in manjši časopisi pa z malimi izjemami pitajo
svoje bralce s puhlimi dnevnimi novicami, kje
je gorelo, kdo se je obesil, utopil itd. Le gospo¬
darskih vprašanj se z malimi izjemami skoraj
vsi izogibajo. — Zato ni čuda, da razumnejši
slovenski kmet grabi po časopisih tujega jezika,
ako se hoče poučiti o tem, kar mu je najbolj
potrebno, ker se tiče njegovega želodca in nje¬
govega in njegovih domačih obstoja. Za kme
tijska vprašanja nimamo razun »Kmetovalca®
nobenega priporočila vrednega časopisa, — in
želeti bi bilo, da bi se naši kmetovalci tega
lista z večjo vnemo poprijeli in njegove nauke
in nasvete upoštevali.

Pod gorenjim splošno znanim naslovom
hočem brez posebne sistematike in v lahko um
ljivi, nestrokovnjaški besedi in zvezi govoriti o
najrazličnejših vprašanjih, tičočih se našega kme¬
tijstva. — Moral bi pri tem začeti o stanju na¬
šega poljedelstva, o vzrokih njegovega ne ravno
zavidljivega stanja in končno bi moral govoriti
o odpomočkih. To bi bila vsaj nekakšna siste
matika. Pa čitatelji naj me blagovolijo oprostiti
od te naloge. Sledil bom raje dnevnnim vpra¬
šanjem in obdeloval ravno to, kar se mi bo
ljubilo, pridržeč si sistematično uredbo teh član
kov poznejši morebitni priliki.

I. Kmetijsko-stanovske zadruge.

Zadružništvo je na slovenskem precej dis¬
kreditirano. Povzročili so to polomi različnih
konzumnih društev in nekaterih mlekarskih za¬
drug in tem polomom za petami sledeča kazen
ska preiskovanja. Mnogo premožnih in poštenih
kmetov sem že videl na zatožni klopi, zvečina
konzumarjev, ki so imeli svoj čas re3no voljo,
pomagati samim sebi in drugim, ki pa svoje
stvari niso tako opravljali, da bi jim bila v
trajno korist. Vzrok tem nezgodam je bil in je
navadno v nevednosti in nesrečni ustanovitvi.
V hipu prvega navdušenja se je ustanovila s
premalim kapitalom in od trgovine neveščih
ljudi taka zadruga, in komaj je začela nekoliko
delovati, so jo morali zapreti. Za ustanovitev
zadrug nam sicer ne manjka zadostno poučenih
ljudi, — pa manjka nam potrebnih moči za
vodstvo in poslovanje. In brez dobrega vodstva
in brez potrebnih poslovodnih moči ni mogoče
vzdržati zadruge na površju in ji pomagati čez
začetek na lastne noge. Zato bi bilo treba za
posamezne kronovine, v katerih živimo Slovenci,
ne samo posebnih učiteljev-instruktorjev za usta¬

novitev zadrug, ampak določiti bi se pred vsem
moralo od kompetentnih in dobro poučenih mož
po posvetovanju s strokovnjaki in pred vsem z
domačini, kaka zadruga bi bila za ta in kaka
za oni kraj najboljša, kje naj bi bil njen sedež
in kdo nje vodja. Vse to in še mnogo drugega,
kar se zdi na prvi pogled malenkost, bi se mo
ralo pred ustanovitvijo dobro pretresti potem
naj bi se šele šlo na ustanovitev zadruge. —
Šabloniziranje in kopiranje v kmetijstvu ni na
mestu, in kakor iz sedanjih izkušenj do dobrega
vidimo, je nevarno misliti, da je to, kar je za
nemške in druge dežele z drugačnimi zemelj¬
skimi in življenskimi pogoji in potrebami dobro
in koristno, tudi koristno za naše dežele, ki se
od drugih razločujejo ne le po sestavi in dobroti
krušne zemlje, ampak pred vsem po značaju
slovenskega kmetskega prebivalstva, po njegovih
šegah in navadah v obdelovanju zemlje in uživ
ljaniu njenih produktov. In če se že v splošnem
i pogledu naš slovenski kmet razločuje od drugo
narodnostnega poljedelca, se poleg tega ne sme
prezreti, da ima ta naš kmet različne potrebe,
navade itd., ako stanuje v ravnici, in zopet
druge kot prebivalec pogorskih in hribovskih
krajev. Ta se peča pred vsem s poljedelstvom
in ne toliko z živinorejo, oni zopet manj s pri
delovanjem žita in bolj z negovanjem goveda in
domače živine sploh. Poljedelec ob mestih ima
drugačno nalogo in vleče, ali bi moral vleči iz
zemlje drugačne pridelke kakor hribovec. Vse
to je sicer obče znano; vendar še našim zadru
garjem ni prišlo na um, te različnosti uporab¬
ljati. Misleč, da so posojilnice in kreditni zavodi
povsod enaki in se le razločujejo po stanovih,
katerim so namenjeni, so menili organizatorji,
da velja to tudi za kmetijske zadruge, in so
n. pr. upeljali pri nas brez prave podlage kon-
zume, ker jih imamo na Dunaju in v Berolinu,
kjer morebiti dobro uspevajo, češ da se bodo
obnesli tudi pri nas. Spravili so na tak način
reelnega trgovca — in le takega imamo nalogo
ščititi — ob zaupanje in zaslužek in diskredi
tirali za sedanjo človeško družbo potrebni trgov¬
ski stan, ter so zbegali ljudstvo, uspavajoči je
v sanje, da je v konzumih njegova edina rešitev.
Sedaj pa, ko se je taka organizacija izjalovila,
se odtegujejo, in kmetje, ki so za zadružništvo
že itak le težko pridobiti, se nadaljnemu delo
vanju upirajo in so na mnogih krajih izgubili
upanje, da bi se jim dalo z zadružništvom sploh
kaj pomoči._(Dalje prihodnjič.)

Slovenci, posnemajte Dance!

(Spisal Adolf Ribnikar.) (Konec.)

Koncem vsakega leta prirede učitelji jesen¬
ski shod s predavanji, katerega se udeleže učenci
in ljudstvo iz bližnje in daljne okolice. Na tistem
pa se z vznesenimi besedami spominjajo osobito
svojih slavnih mož, pred vsem onih, ki so žrtvo¬
vali za domovino svoje življenje.

— Torej poznate vse slovenske pesnike?

— Vseh ne, pa nekatere vendar.

— Katere naprimer? vprašam radoveden.

— Prešerna, Gregorčiči, Jenka, Aškerca in
potem skoraj vse slovenske pisatelje.

— Marica, potem se pa res zelo zanimate
za slovensko slovstvo.

— Dolžnost prave Slovenke je, da vsaj ne¬
koliko pozna naroda slavne može, odvrne mi
navdušeno.

Povem vam, da sem se kar čudil temu
dekletu. Nič več nisem tožil, da mi je dolg čas.
Če je le bilo mogoče, smuknil sem k sosedu ter
se zabaval z dekletom. Dasiravno kmetska hči,
vzgojena v težkem delu, bila je vendar dra¬
žestna. Njen vitki stas, ponosna hoja, pod vi¬
sokim, lepim čelom, dvoje velikih modrih oči,
da je kar pogled jemalo, če si pogledal v ta
kristala. Lice kot mleko in kri, in kar je bilo
največ vredno, bila je razumna in omikana.
Pokazala mi je tudi lepo zbirko knjig, katere so
bile v najlepšem redu zložene. Ko je govorila o
slovenskem narodu, ji je lice kar žarelo navdu¬
šenja. Ker sem se tudi jaz kot idealist oduševljal
za narod, sva skovala marsikatero v korist na¬
roda, kar pa seveda radi moje lenobe ni prišlo
v širše kroge.

Ni čuda torej, da me je nekaj vleklo k
temu dekletu. Zatiral sem ta čut, vendar sem
bil preslab, da bi ga premagal Kar me je pa
najbolj mučilo, bilo je to, da se je Marica proti
meni, akoravno zelo prijazno, vedla nekako bo¬
ječe in hladno.

Počitnice so se bližale h koncu, jaz sem
pa bil čim dalje bolj zaljubljen.

Ko sem bil sam, sem se smejal samemu
sebi, da se vedem proti temu dekletu tako bo¬
ječe, kakor zaljubljen petošolec, ki si ne upa
svoji izvoljenki odkriti srca. Ko sem pa bil z
njo skupaj, me je zapustil ves pogum.

Napočil je čas odhoda. Še tri dni in z
Bogom rojstna vas. Danes moram vedeti, me li
ljubi, in kaj mi je upati. Sedela sva na klopici
v vrtu. Ona s šivanjem v rokah, jaz pa z novim
delom Gregorčičevih poezij, ki sem jih ravno dobil
od prijatelja.

— Nove pesmi, reče dekle čez nekaj časa.
Reči moram, da so nama bili jeziki tedaj ne¬
kako zavrti.

— Da, odvrnil sem kratko.

Slišala sem, da nas skoraj zapustite?

m . “ N °: m ka ^ za t0? Poei tnice so potekle.
IrebBi bo, da zopet sedem h knjigam.

- Škoda, da nam odidete. Privadila sem
se Vas tako, da mi bo dolg čas po Vas.

Mislimo si lahko, da je tako šolstvo, ki je
skokoma rastlo, naredilo v Dancih v kratkem
velik prevrat.

Razloček med stanovi, med takozvano inte-
ligenco ter kmetom in delavcem je prenehal.
Rokodelci so se po deželi dvignili in kmet po
prijel reform. Družinsko, življenje in razmerje med
delodajalci in delojemalci se je obrnilo nepriča¬
kovano na boljše.

Velik napredek je očividen med deželani,
ker tudi ljud. vis. šole le na deželi dobro uspe-
vajo; kajti v Kopenhagenu so dvakrat poskušali
uvesti take zavode, a obakrat sta se poskusa
izjalovila.

Posledice tega, da je bil velik del kmetov
deležen izobrazbe, vidimo kaj posebno tudi na
gospodarskem polju. Dolgo časa so imeli Danci
vse dohodke skoraj edino le v eksportu žita.
Ko okolu osemdesetega leta mahoma padejo žitne
cene, so morali pač gledati, s kako produkcijo
naj nadomeste glavni vir dežele, ki je naglo
usahnil. Danska je že od nekdaj producirala
maslo, a da je postala pomembna za svetovni
trg, je bilo tudi potrebno zboljšanje kvalitativno in
kvantitativno.

Ako se od ene produkcije obrne narod k
drugi, potrebuje precej časa, da preuredbo celote
spozna; kajti četudi boljši gospodarji takoj uvi¬
dijo važnost novega vira, se vendar mali in
neizobraženi kmetje šele po dolgem premišlje¬
vanju in ugibanju ogrejejo za spremenjenje po¬
dedovanih in udomačenih metod.

Danski se je posrečilo v kratkem gospo¬
darstvo temeljito izpremeniti in se tako izogniti
krizi. Mali kmetje so se združili in zasnovali
zadruge in glejte: od leta 1881—1890 poskoči
število »funtov* izvoženega masla od milj,
na 70! Brez dvoma je na to vplivala ljudska
vis. šola; kajti le splošno vzdramljen,
kultiviran in za refor me do vze ten narod
se lahko hitro odpove starim nava¬
dam in se poprime priznanih novin in
zboljšanj!

V enaki meri je rastel izvoz svinj in svinj¬
skega mesa. Leta 1860 so izvozili 40—50 tisoč
svinj in 10 milj. »funtov* svinjskega mesa. leta
1892 pa že 185.830 svinj in 78 6 milj. »funtov'
mesa!

Med člani zadrug so ponajveč bivši učenci
ljud. vis. šol, kateri tudi navadno društva in
zadruge vodijo.

Omenimo naj tudi, da je društvo, osnovano
z namenom pretvoriti puste danske planjave v
rodovitne, bilo ljud. vis. šolam že po kratkem
času jako hvaležno, ker so se baš njihovi učenci
za stvar najbolj zanimali, pa jo tudi dejanski
krepko podpirali.

Tehniška izobrazba v zvezi s temi šolami
je večja izobrazba rokodelcev.

Mesto pijančevanja vidimo druge zabave.
V nedeljah in praznikih se ljudstvo zbira v te-

— Ali res? vprašam vzradosten. — Dolg
čas Vam bo po meni?

— Kar se tiče dela, katerega imam vedno
dovolj, mi ravno dolg čas ne more biti, pač pa
radi družbe. Z našimi fanti se pa ne da ravno
pametno govoriti. Z mojimi tovarišicami pa razun
nekaterih še manj.

Sprevidel sem, da mi je cilj mojega namena
postavila iz bližine v daljavo. Pomišljeval sem,
kako ga zajeti.

— Gospod Ivo, dč naglo Marica; — ^
morate to boljše vedeti, ali bo res vojska? Pr*'
nehala je s šivanjem in me vprašaje gledala.

— Vojska? Mislim, da ne bo nič hudega.
Zakaj vas pa vznemirja to tako? sem vprašal
nagajivo, v prsih me je pa nekaj tiščalo. Vzbudil
se mi je sum, da mora biti nekdo pri vojakih,
ki ji je pri srcu. — To ni brez pomena, kaj?

„Ko padel bi on,
kako bi na svetu,
sirota potem,
še mogla živeti, “

sem pripomnil in jo pogledal.

Lahna rdečica ji je oblila lica, in rekla j«
očitaje:

Kako čudno govorite danes, gospod I ?0 -
Seveda imam nekoga tam in to je moj brat
Tone. Siromak, kako se mu neki godi?! In obri¬
sala si je solzo.

339

lovadnicah, da posluša predavanja, poje in gode
na godala.

Necenljive vrednosti so slednjič danske
ljudske vis. šole, katerih je danes okoli 80, v
narodnostnem oziru! Z njimi je oživela na¬
rodna zavest, z njimi se povzdignil
naroden ponos in čast! Iz naroda je
rastlo za narod navdušenje; narodna
moč  je izpodrivala na celi črti nemški vpliv.
Od spodaj navzgor pa je prišel vpliv — od nižjih
slojev na inteligenco — da se je odstranila
narodna mlačnost,  narodna zaspanost.

In danes? Ni je menda danske hiše, ki bi
ne bila v notranjih prostorih o&rašena z malimi
narodnimi zastavicami, ni je koče, da bi ne kra¬
sile sten podobe slavnih narodnjakov, ni ga ko¬
čarja, ki bi ne imel vsaj majhne knjižnice
danske narodne biblioteke. Danec biti, to je
Dancu ponos!  Iz tega ponosa, te narodne
zavesti tolik napredek, tolik procvit! Danes so
Danci narod svetovnega pomena, a to so po¬
stali edino le z vzgojo na strogo narodni
podlagi!

Celjske in štajarske novice

(,.Celjsko pevsko društvo 8 ) naznanja, da
je preložilo koncert, ki ga je nameravalo prirediti
dne 26. t. m. v »Skalni kleti* na poznejši čas.

(Odbor »Celjskega Sokola*) je sklenil, da
se »Celjski Sokol* udeleži korporativno Ciril in
Metodove slavnosti v Št. Juriju na juž. žel. dne
2. avgusta 1.1. ter poživlja tem potom vse one
člane, ki se nameravajo tega izleta udeležiti,
da pridejo v soboto,  dne 25. t, m., ob pol 9. uri
k redovnim vajam v telovadnico. Kdor ne pride
k redovnim vajam, se ne more udeležiti izleta
v društveni opravi.

(Naša policija pred našim sodiščem) Pod
tem naslovom smo priobčili zadnjič razsodbo
slavnega celjskega kriminalista, sodnega tajnika
dr. Ducarja, vsled katere je okrajno sodišče od¬
stopilo akt o obravnavi proti g. Vrečkotu zaradi
razžaljenja javne straže državnemu pravništvu,
da se uvede preiskava proti pričama g. Vrečkota
zaradi krive izpovedbe, ker priči niste izpovedali
tako, kakor se je nadejal vsled izpovedbe re¬
darja Gratscbnerja kriminalist dr. Ducar. Le ■ te
razsodbe nočemo kritikovati, kajti zanjo naj od¬
govarja edino le kriminalistična vest dr. Ducarja,
pač pa spada pod naš kritični mikroskop popol¬
noma nesodniški nastop dr. Ducarja. Ali se strinja
z dostojanstvom c. kr. sodnika, da vstaja in
skaklja pričam pod nos pripovedovat svoje pri¬
pombe in opombe, da bi izpremenile svoje izpo¬
vedbe? Da se to ne dogaja v c. kr. uradu, bi
imenovali tak nastop otročji. — Neumljivo nam
je tudi, odkod je izvedel dobri prijatelj Ducarjev,
načelnik tukajšnjih poštnih uradov, celo stvar
tako hitro, da je z očetovsko skrbjo opozoril
nekega svojega uradnika, ki je priča v gornji

zadevi, da bi mogel biti iz službe odpuščen, če
bi se mu dokazalo, da je krivo izpovedal pred
sodnijo. Kdor ima kaj pameti, naj razume! Hm!
nam se zdi, kakor bi nekdo hotel vplivati na
izpovedbo prič v prilog »nemškemu* »redarju*
Gratschnerju?? Kdo? Zakaj? Stvar je jako za¬
nimiva, tako zelo, da jo bomo zasledovali prav
do konca in brezobzirno priobčili najnatančnejše
podatke.

(Portir Pittamitz in § 496 k. z) Kako
vljudni so nasproti Slovencem nekateri usluž
benci južne železnice, je pokazala obravnava, ki
se je vršila v sredo, dne 22. t. m. pred tukajš¬
njim okrajnim kot kazenskim sodiščem. Portir
na celjskem kolodvoru, Emanuel Pittamitz, je
nedavno psoval, kakor smo že poročali, nekega
celjskega Slovenca „windisches G’sindel“. So¬
dišče mu je radi tega dalo za dva dni na raz¬
polago hladno celico, da lahko sam in nemoten
premišljuje, bi mu li ne kazalo v prihodnje na-
pram Slovencem drugače postopati. Da ustre
žemo eventuvelni radovednosti slav. ravnatelj¬
stva južne železnice na Dunaju, naznanimo, da
se akt glasi U V 397/3; sicer mu bomo pa ob
priliki preskrbeli dotično razsodbo. — Čudimo se,
da je ta izzivač Pittamitz še vedno na celjskem
kolodvoru. Sicer vemo, da je moral svoj čas ro
mati nekam, da si izprosi daljnega prizanašanja,
ali sedaj pa le upamo, da bo slavnemu načel-
ništvu celjske postaje in ž njim vred ravnatelj¬
stvu južne železnice dovolj Pittamitzevega izzi¬
vanja in da bo kmalu zopet sedel na »bremzi*,
kamor spada.

(Celjska specialiteta) je drevored od prvega
železniškega mosta do brvi čez Voglajno. Pri
najmanjšem dežju nastanejo po celem drevoredu
take mlake in kaluže, da bi bilo skoro dobro,
če bi se za vse slučaje tja prestavil oni čolnič
iz Savinje. V mraku seveda ne gori tam no¬
bena luč.

(Našim ljudem v preudarek,) Ni dolgo
temu, kar smo čitali pri nekem slovenskem
obrtniku dobesedno sledeči napis: „Zaloga Iz
prav domačiga platna u. sake verste In narjenih
oblačil u. sake verste". Odkod ta nestvor? Zato,
ker je napis zgotovil nemčur, ki ne zna sloven¬
ščine. Ako bi bil delal napis Slovenec, bi ga ne
bilo treba pozneje izpreminjati. To je bila kazen,
da je Slovenec pozabil, kam naj gre, kedar kaj
potrebuje.

(»Ringove* spodnještajarske razglednice.)

—■ V kavarni »Merkur* v Celju se je spozabil
neki Slovenec in govoril v svojem maternem
jeziku. Nemška mladina, na čelu ji lemberžki
graščak, je maščevala to sramotenje nemških
prostorov in odpremila divjaka skozi steklo
na ulico. Kaj se je reklo v občinskem svetu k
tej zadevi? Sirov, pa zdrav plemenski boj! —
Urednik Otto Ambroschitsch in odvetnik Edwin
Ambresitsch sta brata in učitelj Blaž Ambrožič
je oče, Vsi trije so Kranjci. Eno ime, tri pisave.

Kdo je tako prebrisan, da najde plemenski raz¬
loček mod temi tremi, to se pravi, kdo izmed
njih je Nemec in kdo Slovenec? — Bili so trije
bratje: bivši trgovec, sedaj zasebnik Riipschl, ki
je Nemec; župnik Ripši, ki je bil Slovenec, in
zdravnik v Št. Juriju, ki je bil oboje skupaj in
je pisal na svojih vizitkah, kakor so razmere
nanesle, Rupschl ali Ripši. — Rod Vrečkotov je
zelo razširjen in izvira iz trdoslovenske hiše pri
Pianini. Piše se pa Vrečko ali pa Wretschko,
kakor je narodnostno prepričanje. Tako delajo
tudi Wretscherji in Vrečerji, Simoniacheki in
Simonišeki, Kovvatschi in Kovači in nebroj dra¬
gih. Rod ni nič, črka je vsemogoča in more tudi
rodne brate, starše in otroke narodno razdvojiti.
— Nemci se vračajo od neke veselice s klici
»Heil und Sieg*. Iz postranske ulice se zasliši
»živio*. Neki razburjeni učitelj plane k oknu in
zavpije: »Windisches Schwein (slovenska svinja),
boš tiho!* Pred kratkim je imenoval neko gospo
„Wmdisches Luder*, ker je ista imenovala nje¬
govo ženo .nemškutarco 1 . In kdo je ta človek,
ki tako hrabro brani svoj narod? Sin sloven¬
skega kmeta, ki se je šele v celjskih šolah
nemščine naučil in se mu še sedaj pri vsaki be¬
sedi pozna, da je rojen Slovenec. — V gostilni
je sedel slovenski črevljar in poživljal celo omizje
k stavi: »Stavim, da v Celju ni toliko pravih
nemških rodbin, kolikor imam prstov na rokah*.
Nihče ni sprejel stave. — Prihodnjič nadaljujemo.
Vsaka teh razglednic je prava fotografija celjskih
razmer. Slovenci in tudi pošteni Nemci morajo biti
hvaležni »Ringu*, da tako brezobzirno razkriva
puhlo in gnjilo celjsko nemškutarstvo. »Ring*
izhaja trikrat na mesec v Hartbergu in stane
6 K celo leto.

(Dobrna pri Celju.) Nova zora nove, boljše
bodočnosti vstaja na Dobrni. Kdo bi si kaj ta¬
kega kedaj mislil? Vse pisateljuje. Lansko leto
se je napravil rahel poskus, zadnji čas pa kar
dežuje nemških in nemškutarskih del iz Dobrne.
Vsi svetovni listi v Celju, Ptuju in Gradcu spre
jemajo nekaj časa sem svojo hrano iz Dobrne. In
ta dela! Prepričani smo, da se bo prej sesul cel
svet ter postal kupček pepela, iz katerega se
bo napravil lug za pranje dobrnskega perila,
predno mine vrednost teh svetovnih pisateljskih
del. In zakaj vse to? Zato, ker se je dobrnskim
nemčur je m stopilo na kurja očesa. — Hvaležni
smo »Domovini*, da nas je opozorila na početje
ptujskega klopotca in njegove celjske sestre.
Ubogi g. kaplan! smo si mislili, kako mu je kaj
pri srcu? Sklepamo namreč iz vsega, da imajo
nemčurji njega na sumu, da jim razdira njih
lepe sanje. Poiskali smo ga, da poizvemo narav¬
nost, li še diha pod temi strašnimi udarci. Našli
smo ga z merilom v roki, zraven je bil mežnar
z velikim klopčičem špage. — »Kaj delata?*
»Gosp. župnik so nama pokazali pravo pot in
sedaj jo meriva.* »Kaj pa pomeni to?“ »Berite,*
reče mežnar in potegne izza klobuka kos papirja

Začel sem jo tolažiti, da ni tako hudo,
kakor si ona predstavlja, vendar, beseda mi ni
hotela prav iz grla. Ljubim to cvetko, da se mi
zdi, da mi ni prebiti brez nje, Da bi ji odkril
srce, nisem imel poguma.

Zopet sva molčala.

Sprevidel sem, da po ovinkih ne bom nikdar
prišel do smotra, zato sem sklenil drugače.
Danes se mora odločiti.

— Marica, če sem Vas užalil, prosim, da
mi odpustite!

— Zakaj bi me užalili? me vpraša ljubeznivo.

— Da sem Vas spomnil na brata.

— Na brata?! Njega se tako vsak dan po¬
gostokrat spominjam.

—. To je lepo! Ali se bodete mene tudi
tako spominjali, ko odidem ?

— Vas? Zakaj ne! Saj sva si prijatelja in
marsikatero veselo uro sem imela z Vami.

Zopet molk.

— Marica, ste li že kedaj ljubili ? To vpra
Sanje sem izustil kar brez pomisleka, da sem se
skoraj ustrašil.

Dekle je živo zardelo. — Ljubila ? Da, in
to še sedaj. Svoje starše in brata.

— Jaz mislim drugače. Take, nekoga, ki
bi bil po Vašem srcu, Vaš ideal, Vaš izvoljeni.
Komaj sem spravil te besede na dan.

— Moj ideal, moj izvoljeni? Ne poznam in
ne želim si ideala, ne izvoljenega. Te besede je
odgovorila mirno, nekako trdo.

— Res ne? sem vprašal začudeno. — Ali
bi tedaj ne ljubili tbtega, o katerem bi bili pre¬
pričani, da Vas resnično ljubi ?

— Če bi bil po mojem srcu, drugače ne,
in če bi bila mogoča zveza, ker svet je goljufiv
in moški posebno!

— Jaz pa poznam nekoga, ki Vas resnično
in zelo ljubi; samo ne vem ali ga boste marali?!

— Vi, da bi vedeli?! vzklikne Marica in
zardi. Čutil sem, da ji ta vzklik ni prišel iz srca.
Vedela je že davno, kaj se v meni godi, vendar
izdati se ni hotela,

— Marica, rekel sem kolikor mogoče nežno
in jo prijel za roko. — Ta, ki Vas ljubi tako
goreče, da mu ni živeti brez Vas, sem jaz. Te
besede sem govoril naglo, kakor bi se bal, da
jih drugače ne izgovorim.

Da bi jo bili videli tedaj. Kakor boginja je
stala pred menoj in mi odtegnila roko. Jaz sem
pa bil zraven nje kakor grešnik pred sodnikom
ter ji nisem upal pogledati v obraz. Hip petem
reče mirno:

— Gospod Ivo! Že dolgo vem, kaj se godi
v Vašem srcu in to mi je napravljalo nemirne

ure. Ni mi dalo miru, da bi morebiti Vi bili radi
mene nesrečni; vendar pomagati nisem mogla.

— Marica, vendar mi lahko pomagate, da
ne bom nesrečen. Ljubite me, kakor ljubim jaz
Vas in za par let, ko končam svoje študije bo¬
dite moja.

— Ne morem, se je izvilo dekletu iz prsi
in lice ji je obledelo. Meni pa se je zdelo, kot
bi mi kdo zasadil oster nož v prsi.

— Preprosta kmetska hči ne sme letati
visoko, da ne bi potem nizko padla. Dobra sem
bila z Vami, rada sem Vas imela kot prijatelja,
a več ne. Več ne morem, ne smem. Vi odidite
zopet v mesto, pozabite vse, postanite po svojih
študijah sam svoj gospod. Ko si bodete vse na¬
tanko premislili, se boste posmehovali svojim
mladostnim burkam. Vem, da me zdaj ljubite
ali svet je velik in v njem mnogo deklet, lepših,
bogatejših. Kar mignili boste in dobili dekle,
nevesto, ki Vas bo bolj ljubila, kakor bi Vas
preprosto dekle, ki je vzrastlo pod kmetskim
krovom in se vzgojilo pri kmetskem delu. Sra¬
movali bi se me, če bi me hoteli vzeti kam v
gosposko družbo in sramovala bi se sama.

— Marica, prisegam Vam, da le edino Vas
ljubim in da bom le z Vami srečen. Nikdar se
ne bo drugo žensko bitje imenovalo moje, če
me zavržete Vi.

340

Aha,! .Dopis iz Dobrne* iz ptujskega kljukca. Vsi
smo se držali za trebuh samega smeha. Torej
tudi mežnarja imajo na sumu dobrnski nazad¬
njaki, da jim kali mir. Ti nesreča ti! „Le pridno
merita, do Kozjaka je še dolga pot! Z Bogom!“

„Z Bogom!“-„Dolgo časa smo molčali,"

pravite. Vemo. Že lansko leto smo vedeli, da ste
imeli nekaj „napisanega**. Celo leto skoraj ste
valili in kaj je prišlo na svet? Upali smo, daje
vsaj kak krokodil, pa je samo močeradek. ^gla¬
sili" ste se torej. Res, a ta glas! Ljubi Bog, kako
se sliši!? „Prosim, gosp.župnik, prosim, kaplan in
Jakec me tepeta!" In dvignili ste dva prsta
desne roke kvišku kakor otroček, ki se jokaje
skrije v materino krilo ihteč: „Mama, Anzek mi
je potico snedel." To bo zdaj komedija! Gospod
župnik se baje že trudi, da bi nemčurjem „raz-
jasnil sedaj res tužne ure nemira". Uboge ure!
Ste brali gg. ,naprednjaki' „Domovino“ od 16. ju¬
nija? Upamo, da imate dosti! Takega mrzlega
curka na vroče možgane nemčurjev bi še dobra-
ska B špriclca“ ne mogla poslati, kakor ga je po¬
slal gosp. župnik B več faranom" — Dobrčani, ne
smejte se! — in kljukčevemu uredništvu. Hahaha!

In sedaj pridejo še lastni privrženci nemčurjev
in pravijo: „No, sedaj pa je že slabo, če v skrajni
sili kličejo na pomoč g. župnika, sedaj ne bo dolgo
držalo!" Tudi mi pravimo, da! Začeli ste se
igrati z ubojem. Že dolgo poprej smo pisali, da
je vaše geslo kol in šnops in to ste nam sedaj zo¬
pet potrdili. Kakor smo videli pri g. kaplanu
in mežnarju, nista v posebnem strahu; ravno
nasprotno se nam zdita človeka, ki se ne vstra-
šita vsakega ropota, najmanj pa papirnatega. Ko
bi vas le ne grevalo kedaj, da ste prijeli za vile,
jih namočili v gnojnico ter zapisali tako grožnjo.

Z ognjem se igrati je nevarno in že davno smo
vam povedali: ako sejete veter, boste želi vihar.

In če pride čez vas, glejte, da vas ne pomeče
na trebuhe! Hajll

(Iz Konjic) Dne 15. julija ponoči so pokazali
nemški tržani, kako visoka je njih kulturna
stopnja. Ponoči so peli podoknice, ne vem natanko
kje vse povsod, dozdeva se mi, da vsakemu, ki
je že kedaj v njihovi bližini trobil. Povedal bi
vam, vi razgrajači samo to-le, da si v bodoče
izvolite za vaše podoknice primernejši čas, ne
ravno od polnoči do ene in da v takih slučajih
popolnoma opustite izzivanje Slovencev, kar se
se je že parkrat pripetilo. Posebno g. Šepic vam
ne daje nikakšnega povoda za takšno počenjanje.
Žalostno je, da se takega barabstva udeleži ena
izmed onih oseb, ki je na mestu, kojega zaseda,
najbolj navezana skrbeti za red in mir, ta je
gospod župan. Še par drugih je bilo, ki v takih
slučajih popolnoma pozabijo na posel, ki ga
opravljajo; prizanašamo jim še zdaj, a v bodoče
jih naslikamo na dolgo in široko.

(Ljudski shod v Hrastniku) je izpadel
dokaj slabše nego se je pričakovalo. Ljudstva
se ni zbralo posebno mnogo. Sicer so prišli
socijalni demokratje iz Zagorja in Trbovelj, a *

— Ne govorite tako, gospod Ivo!] vzklikne
Marica. — Sedaj seveda mislite tako. Verujte
mi, da se še boste tem svojim besedam posme¬
hovali, ter ne težite ločitve sebi in — meni.

Besedico meni izrekla je komaj slišno.

Kaj sem hotel? Uničen sem stal pred po¬
nosnim dekletom. V prsih mi je vrelo in burkalo,
vendar sem poskušal ohraniti hladnokrvnost.
Na videz mirno sem ji zrl v oči. Nekaj časa sva
še govorila razne reči, potem se posloviva. Ko
mi je podala roko v slovo, se mi je zdelo, da
se ji je tresla in v njenih očeh so bile solze
Naglo se je obrnila in odhitela v hišo. Jaz sem
pa zrl za njo in globoka žalost mi je legla v
srce. Zdelo se mi je, kakor bi me kdo z železno
roko stiskal.

Že drugi dan sem odšel na Dunaj. Doma
so se čudili temu naglemu sklepu, jaz sem se
pa izgovarjal, da se moram še nekoliko pripra¬
viti in poiskati drugo stanovanje.

Ako bi me kdo sodil po zunanjosti, bi
moral reči, da nisem ljubil dekleta. Bil sem
miren, kakor prej, dobre volje, se smejal, šalil
in sploh kazal, kakor bi se mi ne bilo nič pri-
godilo. Vendar me je to premagovanje stalo
mnogo truda. Čestokrat, ko sem bil sam in še
sedaj, ko je tega že deset let, mi stopi vse živo

bolje bi bilo, da bi trobili domačincem svoje
budalosti, kakor hodili med Hrastničane zgago
delat, Žal, da ni narodna stranka preskrbela
govornika. Tako pa je nastopil kot generalni
govornik sodrug Čobal iz Zagorja. Na dnevnem
redu naj bi bilo zadnje zasedanje državnega zbora.
No Čobal, je-Ii Vaš govor, poln obrabljenih fraz,
zadoščal temu programu? Obsojal je Čobal splošne
razmere v monarhiji, zaletaval se v dr. Korberja,
kapitaliste in slovenske poslance. Svojo jezo je
iztresel nad „liberalci" in „klerikalci", o katerih
pa nima pojma. Nekaj si pa prepovemo Gospod
„takorekoč“ se je lotil tudi naših poslancev,
zlasti dr. Serneca in Žičkarja, „ki je „takorekoč“
vaš poslanec". No, no, le poglejte Vi svoje po¬
slance, potem sodite o drugih. Ko je govoril še
trboveljski Kogovšek — vzpodbujal je hrastniške
rudarje, da naj dobe v svoj konzum soc-dem.
vžigalice (torej židovske) — je stavil Čobal re-
zolucijo v precej dvomljivi slovenščini. V njej
zahteva tudi splošno in tajno volilno pravico in
sicer tudi v občinski zastop. — Zagorsko soc.-
dem. pevsko društvo „Voiwarts“ ima rdeče znake
z nemškim napisom na prvem mestu, menda
na ljubo toli sovraženim delodajalcem-kapitali¬
stom. Pojejo večinoma le nemške pesmi. Dalje
so kazali svojo mednarodnost tudi s tem, da so
pri odhodu iz vlaka izzivali Hrastničane s baj-
lanjem. So se vsaj pokazali v pravem rdečem
svitu! Hrastničani, s takimi možmi rajši pre¬
trgajte vse zveze in bodite narodni Glejte, za
vaše sedanje gibanje so se počeli zanimati tudi
že sosedje, torej le naprej! Splošna sodba je,
da so hrastniški rudarji in drugi delavci svojim
tovarišem v Zagorju in tudi v Trbovljah v vsem,
v omiki in zavednosti, daleč naprej. Zato pridimo
še mi skupaj, a ne k takim shodom kot je bil
nedeljski, ampak k narodnim veselicam kjer se
bomo zabavali z domačimi pogovori in petjem.

(Iz Slatine.) Kdor ima dober želodec, sku¬
šaj prebaviti sledečo žlobodro v blaženi nemščini!
Pa svetujemo mu, naj potem krepko pljune, da
mu ne ostane v želodcu in pa v dokaz zaniče
vanja! Poslušajte! „Lobliche Gemeinde Vor-
stechung Ungebung Sauerbrun. Nach erlangunk
von 27. Fbr: 1901. durt lobli. G: m: de Vorstechung
ungebung Sauerbrun wird hiemit Hofflich Gebe-
ten und Fur dem Anton Lipnik welcher richtig
ein armehrkrank am Haus 25. ligkt und da aber
fur selbn der Hiesiger G: de: armehrausschuss
aufallemogliche weisse Sorgkt. und der Jngenan-
ter Uberhaubt im keiner geldmangl bis Nunher
noch nicht werre. deshalb Bitte Fur selben ja.
keine Folge ein Geld Fur Unter stiizungs nach
oben genanten Vorzustreken. da Hiesige G: de:
Armensausschuss wuste schon zum rechtezeith
mit Notigen geld zuzufolgen. Gemeinde Amt
Takačovo, am 2. 3. 1901. Jochan Drofenik GV.st."
— Tako piše župan slovenske občine sosednemu
slovenskemu občinskemu uradu! Pa naj razume,
kdor more! Slovenski občani, ali se ne sramujete
takega župana?! Župan bi moral biti najprebri-

pred oči in nehote me oblijejo solze. In taki
životarim vedno, reče Ivo in si obriše solzo, k
mu je prilezla iz očesa. — Videl sem mnogi
deklet, vendar leka za svoje rane nisem našel
To je moja povest.

Nekaj časa smo molčali, vtopljeni vsak 1
svoje misli.

— Ali nisi ničesar več izvedel o Maric:
vprašal je nekdo.

— Pač! Po treh letih se je omožila
nekim domačim mladeničem, ki pa ni bil mnog
prida. Popival je po cele noči, nazadnje pa j
pretepal. Ona je trpela molče, dokler ni bil
dovolj brez greha pokore. Hirala je vedno bo
in bolj in drugo leto svojega zakona je umrl
zapustivši možu-pijancu edino dete, ki pa ji j
radi očetovo nebrižnosti kmalu sledilo. Kako
sem zvedel pozneje, ko je bila že omožena, m
je ona vendarle ljubila. Misel pa, da bi jo ja:
gospod kmetico, sčasoma zapustil, ji je dalo moi
da se je tako premagovala. In to jo je stal
življenje.

Debela solza mu je kanila iz oči. Pa tuc
naše oči so bile rosne. Vsa živahnost in veselos
je bila ta večer proč.

Vstali smo in se poslovili.

sanejši mož cele soseske! Kaj si bo mislil svet
o občanih, katerim župani taka brihtna glava?!
Pravijo, da so taki župani sad politike onih
ljudi, ki hočejo imeti na županskih stolih ki-
movce, kateri vsemu pritrdijo in se nikdar ne
upajo upreti! Pa vsaj to bi naj od njih zahte-
vali, da morajo in hočejo slovenski  ura-
do vati!

(Novi sejmi.) V občini Loka pri Zusmu
bodo odslej na leto štirje novi sejmi m sicer dne
13. aprila, 20. julija, 25. avgusta in 12. septembra.

(Politični shod.) V nedeljo, 26. t. m. se vrši
politični shod v Hočah v prostorih Gselmanove
gostlne, na katerem bodeta govorila deželni
poslanec Roškar in dr. Vladimir Sernec. Začetek
je ob 4. uri popoldne.

(Zrelostni izpiti na mariborski gimnaziji)
so se dokončali z vse drugačnim uspehom kakor
pa v Celju. 29 osmošolcev se je prijavilo, 23
Slovencev in 6 Nemcev, in razun enega, ki j e
padel na dva meseca, so dokončali vsi z dobrini
uspehom. Odličnjakov je bilo pet, štirje Slovenci
in eden Nemec, Ali ni čuden razloček med mari
borsko in celjsko gimnazijo ? In vkljub razmeram,
katere smo osvetlili v zadnji ^Domovini", je bil
izid v Mariboru tako ugoden! Nad celjsko gim¬
nazijo visi še pač vedno Damoklejev meč narod¬
nostnega šovinizma nekaterih oseb, katere vidijo
v vsakem študirajočem Slovencu nesramnega
vsiljenca, ki se je vtihotapil zoper njihovo voljo
v hram vede in prosvete, tatu, katerega je treba
s krepelcem izgnati, da ne bi mogoče odnesel
bet vice one piškave prosvete, katero vrača
osnovni zakon avstrijskim državljanom brez raz¬
like narodnosti za milijone davkov, s katerimi
polnijo državne blagajne. Dokler ne bo v Celju
slovenske gimnazije, toliko časa bodo najpridnejši
slovenski dijaki padali pri maturi in gledali,
kako njihovi nemški kolegi, med njimi notorični
lenuhi, ki se bahajo s svojo lenobo in nevednostjo,
sijajno dovršujejo. Živela nepristranost!

(Veselica slovenskih abiturijentov v Ma¬
riboru.) V soboto, dne 25. julija prirede mariborski
slovenski gimnazijski abiturijenti v veliki dvorani
mariborskega „Narodnega doma" veselico. (Kon¬
cert, ples in prosta zabava). Sodeluje sl. celjska
narodna godba. Ker je čisti dobiček namenjen
„Dijaškemu domu" v Celju, je želeti muogobrojne
udeležbe in se preplačila hvaležno sprejemajo.
Začetek ob 8. uri zvečer. Vstopnice se dobijo v
soboto od 2.—4. ure popoldne in ob pol 7. uri
zvečer pri blagajni.

(Pri nas pa pijejo.) Gospod urednik, ali
ste že videli kedaj piti „umsonst“? Ne še? Torej
pojdiva gledat v Gornjo Radgono in pri marsi¬
kateri krčmi, najbolj pa pri „Kurbusi“ bodeva
videla, kako se pije „umsonst* na zdravje in
srečo orehovskemu —! Seveda moramo dobro
pomisliti, če mu le ne bo škodovalo, ker nekaj
se kuha. Nekaj bo. Mogoče, da nastane potres
in bati se je, da se slab in trhel prestol Vrač-
kovega načelovanja podere. Ko bi le ne bilo ne¬
sreče. „Šibe potresa, reši nas o gulaš",  vzdi¬
hujejo oni, katerim se že cede po njem*sline, ki
pijejo. Kdo ve, ali po potresu še ostane kdo živ.
Po smrti pa ni več pijače in jedi vsaj „um-
sonst" ne.

Poziv slovenskim abiturijentom!

Dospeli ste do važne dobe, ko Vam je treba
resno in temeljito pomisliti, kam naj se obrnete
in kakim znanostim se imate posvetiti v bodoče.
Pri tem za Vas toli odločilnem koraku se obrača
podpisano društvo posebno do onih tovarišev
abiturijentov, kateri nameravajo nadaljevati svoje
študije na kakem vseučilišču. Dobro Vam je
treba tedaj povdariti, katero vseučiliško mesto
si izberete v ta namen! Sicer nikakor ne mi*
slimo precenjevati in prehvaljevati mesta, katero
smo si mi izbrali za svoje akademično izobra¬
ževanje, toda smelo lahko trdimo, da je za slo¬
venskega dijaka - akademika pač najprimernejše
in najznamenitejše tako mesto, zlata slovanska
Praga.

Daši je Praga od naše domovine precej od¬
daljena, vendar ne sme ta okolnost nikogar stra¬
žiti; kajti v prvi vrsti je tu razmeroma zelo
ceno življenje, kakor morda v nobenem drugem
vseučiliškem mestu, in to je za slovenskega

3il

dijaka dokaj odločilno in važno. Dalje pa mo¬
ramo odkrito povdarjati, da se čuti tu Slovenec
popolnoma domačega med svojimi slovanskimi
brati Cahi, ki Slovenca vsikdar z odkritosrčnim
veseljem vabijo in sprejemajo v svojo prijazno
in prijetno sredo. Kjerkoli po drugih mestih Štu¬
dira slovensko dijaštvo, povsod mu je mestno
prebivalstvo po svojem mišljenju tuje in na
sprotno, da celo sovražno, ter je njegovemu svo¬
bodnemu gibanju in napredku neprijazno: na¬
sproti temu pa ga ljubeznivo prebivalstvo kra¬
ljevske Prage v njegovem stremljenju po izobrazbi
ne le ne ovira, temveč mu stoji prijateljsko na
strani in ga ob vsaki priliki drage volje podpira.
— Ne dvomimo, da ima slovenski abiturijent,
naj je že študiral v slovenski Ljubljani ali pa
v nazvi nemškem Celju, popolnoma trdno in
neomajijivo slovansko mišljenje in prepričanje,
vendar pa je zlasti odločno slovanska Praga v
tem oziru za vsakega Slovenca velikega pomena,
ker ravno tu more spoznati pravo slovansko
življenje, tu se uči spoznavati visoko kulturno
gospodarsko in politično stopnjo bratskega na¬
roda češkega jter ima priliko vsestranski raz
bistriti si svoje duševno obzorje in se poleg tega
igraje priučiti še enemu slovanskemu jeziku in
tako dobiti ključ do bogatih zakladov vsestran¬
skega češkega slovstva.

Slovenski akademiki pražki so si osnovali
pred dobrim letom tudi svoje lastno središče,
kjer je vsak slovenski dijak dobro došel tovariš
neglede na njegovo osebno versko in politično
prepričanje. Društvo si je nabavilo v tem času
že precejšnjo knjižnico ter razpolaga z dobro
čitalnico z raznovrstnimi in raznojezičnimi čašo
piši in revijami. V društvu samem pa sta se
razvila tudi pevski zbor in tehnični klub. Poleg
tega se je ustanovil letos v Pragi »Češko-slo
venski akad. planinski krožek", ki ima še po¬
sebej lepo nalogo zbliževat: slovenske in češke
akademike ter vzbujati in širiti zanimanje za
naše krasne slovenske planine med Čehi.

Iz teh kratkih podatkov je razvidno, da je
stostolpa Praga v resnici najpripravnejše mesto
za nadaljevanje in izpopolnjevanje vseučiliških
študij in radi tega vabimo torej Vas slovenske
abiturijente, da se v kolikor mogoče obilem šte
vilu odzovete našemu prijateljskemu povabilu!

Tozadevna natančnejša pojasnila daje razun
spodaj podpisanih tudi tov. Viljem Kukec, stud.
ing. v Žalcu na Štajarskem.

V Pragi, sredi meseca malega srpana 1903.
Za odbor slovenskega akad. društva »I lirij  a"
v Pragi.

JUC. Egon Stare,
t. č. v Ljubljani, Villa Mary.

Ph. St. Josip Marn,
t. č. v Trbovljah na Štajarskem.

predstavo, tamburanjem in petjem v gostilni
gosp. Alojzija Šribarja v Dobrteši vasi. Natanč-
neji spored se objavi prihodnjič. Čisti dobiček
je namenjen v korist »Prostovoljni pož. brambi".
Ker je namen blag, se cenjeno občinstvo na to
veselico že danes opozarja in vabi k najobilnejši
udeležbi.

(V Selnici ob Dravi) se vrše priprave za
veliko ljudsko veselico, katero priredi ondotna
»Čitalnica" v proslavo rojstnega dne Nj. Veličan¬
stva presvetlega cesarja dne 16. avgusta t. 1.
Opozarjamo vsa sosedna narodna društva, da ne
napravijo isti dan veselic, ampak da obiščejo
probujajoče se Selničane. Društva, ki mislijo priti
korporativno, naj naznanijo to čitalničnemu
predsedništvu v Selnici. Natančni spored se na
znani pozneje.

(Slov. fer. akad. društvo »Bodočnost") ima
svoj letošnji glavni občni zbor dne 9. avgusta
t. 1. pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Spored občnega
zbora, ki se vrši ob 11. uri dopoldne v prostorih
g. Krefta je sledeči: 1. Poročilo odborovo o stanju
in dosedanjem delovanju društva. 2. Volitev no¬
vega odbora. 3. Načrt delovanja v letošnjih po
čitnicah. 4. Sprememba pravil.' 5. Slučajnosti.

Tovariši! Važno bode letošnje zborovanje
iz mnogih vzrokov. Zato se je nadejati, da se ga
dosedanji člani udeleže polnoštevilno, ter da pri¬
stopijo letošnji abiturijenti polnoštevilno kot nove,
čile moči mlademu društvu. Vsakokratni odbor
bo skrbel za to, da bo vsakdo lahko s ponosom
društvenih »Bodočnosti". — Istega dne popoldne
j po večernicah priredi društvo ljudsko veselico v
prostorih g. Krefta. Spored veselice bo razno¬
vrsten in ga še objavimo!

Društveno gibanje.

(Društvo »Kmetovalec" v Gotovljah) vabi
na XXVI. občni zbor dne 9 avgusta t, 1., ob
4. uri popoldne v dvorani gostilne gosp. Franca
Malgaja v Gotovljah. Spored: 1. Pozdrav. 2. Govor
o živinoreji (govori deželni potovalni učitelj gosp.
Martin Jelovšek). 3. Društveno poročilo. 4. Vpi¬
sovanje udov in plačevanje društvenine. 5. Volitev
novega odbora. 6. Nasveti. — Med in po zboro¬
vanju petje domačega mešanega pevskega zbora.

(Hmeljarsko društvo v Žalcu) priredi v
nedeljo, dne 26. t. m. dva shoda in sicer v Št.
Lovrencu pri Št. Pavlu in v Šmartnu na Paki.
Pri shodih se bo temeljito razpravljalo, kako se
naj hmelj pravilno spravlja in baše, potem o
novejših sušilnicah, o pomenu novozidane hme-
ljarne v Žalcu in o stanju hmelja pri nas in
drugod. Shod se vrši popoldne ob 4. uri pod Ko
laričevim kozolcem, oni na Paki pa pod lipo pred
staro šolo — pri neugodnem vremenu pa v stari
Soli in sicer po krščanskem nauku. Shodov naj
se udeležijo vsi hmeljarji, pa tudi tisti, kateri ga
le obirajo. Društveno vodstvo.

(Polzela.) Veselica podružnice sv, Cirila in
Metoda za Polzelo se ne vrši, kakor smo zadnjič
objavili, 26. t. m,, temveč teden pozneje, v ne¬
deljo, dne 2 avgusta. Spored objavimo prihodnjič.

(Prostovoljna požarna hramba pri Sv.
Petru v Sav. dolini) priredi dne 2. avgusta t. 1.
popoldne ob 4. uri veliko veselico z gledališko

Dopisi,

Iz Koroškega. Ker se je v zadnjem času
oglasilo v Vašem cenjenem listu že več dopis-
j nikov iz Koroškega, kar znači, da je list pri nas
i priljubljen, dovolite tudi meni par vrstic. Kakor
pri Vas v Celju, imamo tudi mi Korošci svojo
»klepetuljo* — to je »Freie Stimmen" v Celovcu,
kateri je vsak narodni napredek trn v peti, ter
kjer le more skuša hujskati zoper Slovence.
Največjo nesramnost pa je pokazala pod nedolž¬
nim licem v najzadnjem času. Namen se ji je
sicer posrečil, ali upamo zadnjikrat.

Kjer imajo Slovenci svoje shode, tabore,
veselice itd., gotovo bo ta »klepetulja" med
prvimi, ki objavi v svojih capah prav nedolžno,
brez vsake opombe ^slovenski shod, tako da
bi človek, ki lista ne pozna, res mislil, da je
nam naklonjen.

Dne 12. t. m. je bil napovedan občni zbor
Ciril in Metodove podružnice k Sv. Petru pri
Velikovcu. Zanimanje za ta shod je bilo veli¬
kansko, posebno ko so vrli Šmihelski pevci in
tamburaši »Gorotanci" obljubili svoje sodelovanje,
je bilo pri krasnem vremenu pričakovati ogrom¬
nega obiska od vseh strani, in bi govori ter na¬
rodno petje in godba obrodili plodonosen sad.

Kakor omenjeno je tudi tukaj »celovška
klepetulja" o veselici prinesla prav nedolžno
notico. Na dan shoda zjutraj ob 5. uri smo vi¬
deli Kolorosa in državnega poslanca Gratzhoferja
se peljati v gore proti Šmarjeti itd., morda
„Freibier“ ponujat — in glej tokrat je privrelo
od vseh strani nemškutarjev že dve ure pred
začetkom shoda, da so vse prostore, kjer bi bili
imeli biti zborovalci — zasedli do zadnjega ko
tička. Isti dan se je v malo oddaljeni Šmarjeti
napovedal „Bezirksfeuerwehrtag“ in ti plačani
pijanci naj bi potem prišli razgrajat med mirne
zborovalce.

Ker so pa Slovenci uvideli, da v miru ne
bi mogli zborovati — se zborovanje ni pričelo,
ampak se preložilo na nedoločen čas.

Potem pa naj le pišejo o svoji miroljubni
nemški kulturi. Kolikorkrat zborujejo ti odpad¬
niki na slovenskih tleh, tolikokrat bi jih smeli
Slovenci pregnati in to z vso pravico — a mi
tega do sedaj nismo storili, ker se na ta način
ničesar ne doseže, ampak nasprotno! Koliko
kmetov je bilo navzočih, ki so odločno obsojali
tako hinavsko ravnanje nemčurske sodrge, ki se
pustijo za čašo piva, ali fraklc žganja prodati.

Gosp. Gratzhoferju, ki je voljen za slovenski
okraj, pa svetujemo, naj se on potrudi kmetom

pripomoči do boljšega stanja, ne pa ščuvati
svoje podrepnike zoper mirne zborovalce, sloven
ske kmete.

Narodno-gospodarske novice.

Naše ribarstvo.

(Poroča inženir Ferdo Lupša.)

Ko se je jela razcvitati obrtnost in so se
izkoriščale vodne moči z raznovrstnimi napra¬
vami, premenile so se po vodah ne le prometne
razmere, ampak v mnogih slučajih se je preme-
nilo tudi svojstvo dotične vode. Ta razvitek
preti vodnemu živalstvu neposredno po onesna¬
ženju voda iz obrtnih naprav in s tem, da se
živalstvu ovira razploditev, posredno pa, ker ne
ugodne posestne razmere silijo človeka, da ribari
na roparski način.

Nasprotno pa je dognano po najnovejših
opazovanjih in preiskavah življenskih pogojev
vodnih živali, da se pri ribarstvu ni omejevati
samo na lov, ampak da je treba ravno tako
kakor pri drugih kulturnih strokah delovati pro¬
duktivno in sicer na ta način, da se uničujejo
ribovju škodljive roparske živali, da se iztrebijo
vodi neprimerna plemena, tudi ribe, kadar so
dosegle velikost, nad katero bi svojstvu vode ne
bile več primerne, da se pospešuje njih razplo¬
ditev itd. Uspehi, kateri so se s takim oskrbo¬
vanjem dosegli drugod, n. pr. na Solnograškem,
Bavarskem, Gor. Avstrijskem itd. so za nas tem
važnejši, ker so se taki poskusi vršili v vodah,
sposobnih za plemenite ribe, in ker so skoraj
vse n8Še vode primerne za ribarstvo.

Temperatura naših vod& je zmerna, povodnji
še ne pustošijo po vseh pokrajinah naše zemlje.
V naših vodah so nekdaj rastli raki in druge
okusne ribe jako hitro. Za ribarstvo si je boljših
življenskih okolnosti težko misliti, kakor se na¬
hajajo na Spodnjem Štajarskem, ker poleg klinov,
podlesti, platnic, postrvi itd. je tu velika obilica
rib za krmo kakor plaščic, krešfcov i, dr.

Rake nam je pobrala kuga. Odkar so raki
minili, je zgubilo ribarstvo večjo svojo vednost.
Po mnogih potokih je postrv še edina vodna
žival, ki bi bila za ribarstvo pomembna. Postrvi
pa je zdaj že tudi malo, deloma ker so jih pre¬
več lovili, deloma ker so kline in mrene, ki po-
jedajo postrvim zarod, preveč v nemar pustili,
da so zrastle te ribe tako velike, kakršne se
najdejo le malokje, Pri tej priložnosti naj bode
rečeno, da je zraven teh rib — velikih klinov
in mren — ako sploh mogoče, vendar prav težko
zaploditi zopet rake, ker so te znane in hlastne
rakožrke.

Ker so naše vode različne; bodisi po svoji
velikosti, bodisi po svojem prirodnem svojstvu

— z ozirom na tla, po katerih teko, z ozirom
na svet v njih obližji, ker se razlikujejo po mno¬
žini vode in uplivajo vztrajno in izdatno na
ponašanje ribovja umetne ovire ali jezovi dotič-
nega vodotoka, ni mogoče staviti za vsak po¬
samezni ribarski okraj ene in iste mere in ena¬
kih pogojev. Za male vode, iz katerih donašajo
največji dobiček le raki in katere je lahko z
napriprostejšimi sredstvi in z golo roko oškodo¬
vati, bo torej treba večje pozornosti, nego za
velike vode.

Velike važnosti za dobro ribarstvo pa je
razdelitev posameznih rek in potokov v primerne
ribarske okraje. Važnost take razdelitve sem
imel priložnost v različnih pokrajinah opazovati.
Najbolj ovira n. pr. ribogojstvo to, če v isti vodi

— kar se pri današnji razdelitvi posestev mno
gokrat lahko opazuje — ribarita dva ali ribari
več opravičencev vsak sam za-se; to se zgodi
posebno tedaj, če je pravica ribarjenja razdeljena
po umišljeni zemlji po sredi potoka ali reke.
Tukaj je ribolovje izpostavljeno nevarnosti zaradi
tega, ker, dokler pospešuje eden vsakoletno
množitev ali drest, posestnik sosedne ribolovne
posesti vse lahko uniči; če pa sme vsakdo riba¬
riti, tedaj je ribja lov prosta in pri takih razmerah
ni misliti na gospodarjenje. Vsled tega je potrebno,
da se začnejo interesenti živahno in vztrajno
poganjati za obsežno, zakonito uredbo vseh ri-
barstva se tikajočih zadev Posebno med Muro

I in Dravo poznam veliko krajev, kjer je pravo in
gospodarstveno ribarjenje vsakemu le deveta

342

skrb, česar posledica je, da ni skoro več potoka,
kjer bi se nahajali raki ali boljše in okusne ribe,
koder so se še pred desetimi leti lahko nalovile
v velikem številu. (Konec prih.)

Druge slovenske novice.

(Nemško šolstvo v Ljubljani.) Ljubljana
vzdržuje petrazredno mestno deško nemško šolo,
v kateri so bili med 187 učenci 104 Slovenci,
72 Nemcev in 11 drugih narodnosti, dokaz „slo-
venske narodne zavednosti". Petrazredna in
osemrazredna nemška dekliška šola je imela 417
učenk, med njimi 177 Slovenk, večinoma Ljub¬
ljančank. Šulferajnova deška šola je imela 214
učencev, med katerimi je gotovo tudi polovica
Slovencev, katere se privabi z darili o Božiču
itd. Na vseh nemških šolah v Ljubljani je bilo
818 otrok, katerih ste pa gotovo dve tretjini,
ako ne več, Slovencev.

(Odbor za proslavo 25 letnice bosno- :
hercegovske okupacije v Ljubljani) nam piše:
Kakor je bil določil tukajšnji odbor bojevnikov j
iz leta 1878., bo dne 15. avgusta 1.1. v Ljubljani ,
ob 9. uri dopoldne sv. maša v nunski cerkvi, ob
pol 1. uri popoldne skupni obed v restavraciji
„Novi svet" in ob 4 uri v isti restavraciji vrtna
veselica, pri kateri bo poleg druge različne za- :
bave sodelovala tudi slavna godba c. kr. pešpolka
kralj belgijski št. 27. Obče znano je, da se je
sprožila 1. 1893 misel, postaviti v Ljubljani vo- i
jaški spomenik. Nabralo se je 4400 kron, treba
pa je 6000 kron; zato je sklenil pripravljalni
odbor, da bo prispeval s slučajnim preostankom
za spomenik onih hrabrih, ki so padli v bojih
za časa vlade cesarja Fran Josipa I, Ako se
odboru posreči dobiti znatnejši preostanek, po¬
stavil se bode spomenik že 18. avgusta prihod- *
njega leta.

(Slovensko trgovsko društvo v Ljubljani) I

naznanja, da se iščejo potom društvene posredo
valnice od strani gg. trgovcev naslednje moči v
nameščenje: 1 pomočnik manuf. stroke za Ljub
ljano, 1 za Celje; 1 pomočnik Spec. za Ljubljano,

1 za deželo; 1 kontorist za Ljubljano, 4 za
deželo; 1 pomoč, mešan, za Ljubljano, 3 za de¬
želo; 1 prodajalka, 1 pomoč, želez &  špec., 1
poslovodja, in 3 učenci za deželo. — Od strani
nastavljencev iščejo naslednje službe: 7 pomoč,
špec. stroke, 6 pom. manuf, 2 pom. špec. &manuf.,

3 pom. špec. & želez., 7 pom. mešan , 3 pom. .
špec. & galant.; 5 kontoristov, 4 blagajničarke, j
1 potnik ali poslovodja in 1 učenec

(Podružnice družbe sv. Cirila in Metoda), i
ki še niso naznanile svojih odborov in udov
družbinemu vodstvu, se lepo prosijo, naj to kar
najprej store,

(Velik požar) je bil prošlo nedeljo po noči
v vasi Podtabor pri Podbrezju na Gorenjskem.
Ker je bila že skoraj 11. ura in so skoraj vsi
ljudje že spali, so nekateri komaj rešili golo
življenje. V pol ure je bilo deset številk z go
spodarskimi poslopji vred v ognju. Zgorelo je
vse, tudi nekaj živine. — Še večji požar je bil
v Predgradu na Kočevskem, kjer je zaradi moč¬
nega vetra v dveh urah pogorelo 88 hiš z vsemi
gospodarskimi poslopji. Zgorelo je veliko živine,
tudi en mož, več otrok pa pogrešajo. Pogorelci
so bili zavarovani, pa le za majhne svote. Pomoč
je nujno potrebna

(Koroške novice.) V ponedeljek ob 3. uri
zjutraj je umrl v beljaški bolnišnici odgovorni
urednik pangermanskega časopisa „Neue Nacb-
richten", Josip pl. Prettenhoffer. Prettenhcffsr je
bil eden najhujših sovražnikov slovenskega naroda
na Koroškem in je v soboto samomor poskusil,
zapustivši svojo ženo in dve natakarici v blago
slovljenem stanu, — Silen vihar je razsajal v po¬
nedeljek dne 20. julija po Koroškem. Drevje po
drto, žito na polju razmetano in skoraj do celega
izmlačeno. Sadja, katero je letos toliko obetalo,
leži na debelo po tleh. To so posledice te veli¬
kanske nevihte. Škoda je zelo velika — Jeseni
bodo v pliberški okolici vojaške vaje. Kar se
ljudje spomnijo, še niso videli v tem kraju nikdar
kaj enakega. Radovednost med ljudstvom torej
ni mala. — Kakor se sliši se namerava prirediti
v kratkem v pliberški okolici slovenski shod.
Odkritosrčno povemo, da se jako veselimo tega
dneva. Samo želimo, da bi se to kmalu zgodilo.

(Goriška kmetijska družba.) Svoj čas smo
poročali o škandalih, ki sc se vršili ob času vo¬
litev pri goriški kmetijski družbi, kako se m
pustilo Slovencev k volitvi. Slovenci so se pri
tožili, ali vlada ni imela toliko poguma, da bi
se bila uprla laškemu sleparstvu in je pritožbo
zavrnila. Značilno za razmere v kmetijski družbi
je, da izdaja za skoraj popolnoma slovensko
deželo dva laška časopisa, slovenskega pa no¬
benega.

(Razpis učiteljske službe.) Na petrazredni
deški ljudski šoli družbe sv. Cirila in Me
toda  pri Sv. Jakobu v Trstu se razpisuje služba
učitelja z 1280 K letne plače in 240 K stanarine.
Pravilno opremljene prošnje naj se vlagajo pri
družbinem vodstvu do 3 avgusta t. 1.

(V Trstu) je le nekaj resnice na tem, kar
smo zadnjič poročali. Sedaj pišejo dunajski listi,
da tržaški namestnik grof Goess pač ostane še
par let v Trstu — zaradi lepšega. Sililo se ga
ne bo, da odstopi, če se pa odpove, dobi službo
pri upravnem sodišču. Volitve v mestni zastop
se razveljavijo, ker so se zgodile velikanske sle¬
parije. Glavni pomočnik pri tej slepariji, neki
Corsani je že zaprt. Zaslišanih je bilo že okrog
300 prič. Toženi so tudi trije mestni svetniki.
Pričakovati je torej velikih iznenadenj.

Politični pregled.

(Po smrti Leona XIII.) Vse časopisje je
sedaj pod vplivom smrti sv. očeta, vse piše le
o papežu, o umrlem in o bodočem. V sredo
zvečer so prenesli truplo Leona XIII v cerkev
sv. Petra. Truplo so oblekli v papeško obleko.
Na rokah ima bele rokavice, na srednjem prstu
dragocen prstan, na nogah rdeče sandale, na
glavi ima srebrno mitro in v rokah drži križ.
Truplo je balzamirano. Zdravniki so ga odprli
in vzeli drob iz njega. V pljučni mreni je bilo
cel liter bele tekočine. Prsno in trebušno votlino ,
so napolnili z zmletim ogljem in bombaževino,
namočeno v različne dišeče tvarine. Celo truplo
je povito s povoji. Drob je bil shranjen v zato
pripravljeni stekleni posodi, katero so prenesli
v podzemlje cerkve sv. Petra, kjer se tudi hrani
drob papeža Pija IX. — Priprave za prihodnjo
volitev novega papeža se pridno delajo. O na¬
sledniku Leona XIII. vladajo kaj različna mnenja,
ali vedno bolj se združujejo na dve imeni, na
dosedanjega državnega tajnika Leona XIII., kar¬
dinala Rampolio, in pa na kardinala-komornika
Oreglio, ki vodi volitve prihodnjega papeža, kakor
jih je vodil kardinal Joahim Pecci po smrti j
Pija IX. in je bil potem sam izvoljen papežem.
Mnogo se je pisalo o nesporazumljenju med 1
obema kardinaloma, posebno se je povdarjalo, |
da pomeni izvolitev monsignora Mery del Valla |
tajnikom konklava, poraz kardinala Rampolle, i
ali sedaj se zopet zatrjuje, da je bil Mery del
Valle Rampollov kandidat in da ima Rampolla
največ upanja, da bo nasledoval Leona XIII. Vsi
listi pa trdijo, da volitev ne bo šla tako gladko,
kakor volitev Leona XIII., ki je trajala samo dva
dni. Konklave se začne 1. ali 2 avgusta in na¬
dejati se je, da bo sredi prihodnjega meseca
novi papež že izvoljen.

(Korberjevi naklepi.) Korberju se je sicer
posrečilo v najhujši sili, da si je izposloval od
cesarja priznanje, a dolgo časa ga to priznanje
vendarle ne bo moglo vzdržati na površju. Po
vsej pravici pričakuje, da bo v jesenskem držav¬
nozborskem zasedanju prišel polom, ako se mu
ne posreči dotlej pomiriti razdraženih duhov.
Kakor se čuje, se trudi z vsemi močmi, da bi
pridobil posamezne stranke za svoje namene.
Ustanoviti namerava baje parlamentarično mi¬
nistrstvo, v katerem naj bi dobil večni mini¬
strski kandidat dr. Derschatta justični portfelj.
Tudi za Čehe bi bil kak prostorček. Bogve, ali
se mu bo posrečilo, ali ne.

(V ogrski poslanski zbornici) je predsed¬
nik grof Apponyi v sredo zagovarjal v poltretjo
uro trajajcčen govoru politiko vlade in njenega
voditelja, ministrskega predsednika grofa Khuen-
Hedervaryja. Le-ta si je gotovo mnogo obetal
od tega govora, ali goljufal se je, kajti opozicija
se meni jako malo Za govor grofa Apponyija,
temveč nadaljuje obstrukcijo. Zbornica ima še
vedno na dnevnem redu debato o vladinem pro¬

gramu. Opozicija ne namerava odnehati, dokl er
ne dobi zagotovila, da se uvede v ogrski artnadi
madžarski poveljni jezik in ogrske zastave i n
ZDdki,

(Dogodki na Hrvatskem.) V soboto zveč et
je umrl v Zagrebu Fran Folnegovič, eden izmed
najodličnejših mož hrvatske opozicije star šele
56 let. Njemu se ima stranka prava zahvaliti
za svojo organizacijo. Razpor v stranki 1. 1894
je bil povod, da je Folnegovič zapustil politično
polje ali sedaj, ko so se opozicijonalne stranke
začele zopet zbliževati, je zopet nastopil in v
veliki meri je njegova zasluga, da se je opozicija
zopet zedinila. Hrvatski narod je žnjim veliko
izgubil. Slava njegovemu spominu! — Delovanje
novega bana se že nekoliko čuti. Madžarski na¬
pis s poslopja državne železnice so odstranili in
sedaj so izpustili iz zapora dokaj po nedolžnem
zaprtih, med njimi glavnega urednika „Obzora“,
prof. Pasariča. Policija kaj pridno zasleduje sto¬
rilce dinamitnih atentatov, pa jih ne more za-
slediti. Našli so baje velike množine dinamita in
zaprli mnogo sumljivih 03eb, ali jiravega le
ne dobe.

(Turške obljube) Turška vlada je storila
Bolgarski marsikatere obliube glede reform v
Macedoniji. Obljubila je tudi, da bo odpoklicala
vojaštvo, ali vse te obljube so zlagane, kajti ka¬
kor poročajo novejše vesti, je prišlo ravno v
zadnjem času več novega vojaštva v obmejne
kraje in pričakujejo ga še, Vse turške moči, ki
so bile prej razdeljene v majhne čete, se sedaj
zbirajo na treh krajih, odkoder bi jim bila naj¬
lažja pot do bolgarske meje. Ustaši nameravajo
koncem julija provzročiti splošno revolucijo.

(Med Rusijo in Japonsko) ne vladajo naj
boljše razmere. Tudi Amerika in Angleži niso
zadovoljni z rusko nadvlado v vzhodni Aziji,
Pričakovati je v kratkem resnih dogodkov, kajti
Rusija je mobilizirala 128.000 mož, ki so vsi
namenjeni v vzhodno Azijo.

Zahvala.

Podpisana se v svojem kakor v imenu
vseh sorodnikov najsrčneje zahvaljujem vsem
prijateljem in znancem za izkazano sožalje
povodom bolezni in smrti predragega soproga
gospoda

FRANCA RANDL.

Najiskrenejšo zahvalo izrekam prečastiti
duhovščini, slavnemu učiteljstvu, občinskemu
odboru ter požarnima hrambama za spremstvo,
ki ga je bil deležen pokojnik na zadnjem potu.
Srčna zahvala bodi izrečena gosp. dr. Kunstu
za njegovo požrtvovalnost in njegov neumorni
trud med boleznijo pokojnikovo ter gospej
pl. Hackelbergovi za podarjeni krasni venec
in za sočutje, katero je kazala rajnemu med
njegovo boleznijo. Slednjič naj bodo zahvaljeni
vsi farani, znanci in prijatelji, ki so pokoj¬
nika obiskavali med boleznijo in ga spremili
k zadnjemu počitku.

Št. Pavel pri Preboldu, dne 18. julija 1903.

(313) Julijana Randl.

1 Učenec

zmožen slovenskega in nemškega jezika,
zdrav in krepek ter dobro izšolan, se takoj
sprejme v manufakturni in špecerijski trgo¬
vini L. Schwentner na Vranskem-

Veliki Brockhausov eventualno mali Majerjev

leksikon

ter Pankejeva zgodovina

vse najnovejše izdaje — za ugodno ceno
naprodaj. — Naslov pove upravništvo

(319) ,,Domovine" v Celju. 3—1

343

AT T ° T.o.» <

Bralno društvo za Laški trg in okolico

(317) 1 ima

v nedeljo, dne 26. t. m., ob 4. uri popoldne

svoj

redni občni zbor.

Zahvala in priporočilo.

Uljudno ae zahvaljujem slavni avstrijski
zavarovalni družbi „DUNAV“, ker mi je za po¬
gorelo poslopje 7. t. m., po zastopniku g. Antonu
Čobalu vse, za kolikor je bilo zavarovano, do
zadnjega vinarja izplačala. — Zato jo vsakemu
priporočam.

Št. Andraž nad Polzelo, dne 19. julija 1903.

( 308 ) i Franc Vaši.

Št. 807. (307) 1

Razpis natečaja.

V šolskem okraju Konjice so s pričetkom
zimskega tečaja 1903/04 siedeča mesta učiteljev
oziroma učiteljie s alno ali pa začasno popolniti:

1. na trirazredni ljudski šoli v Prihovi
(III. kraj. razr.) mesto učitelja ozir. učiteljice;

2. na enorazredni ljudski šoli na Črešnicah
(III. kraj. razr) mesto učitelja obenem šolskega
vodje.

Pravilno opremljene prošnje se imajo po¬
stavnim potom vic žiti pri dotičnem krajnem
šolskem svetu do dne 15. avgusta 1903.

CELJE, dne 11. julija 1903

IRa.zgla.s-

Južnoštajarsko hmeljarsko društvo naznani
vsem tistim prebivalcem šmarskega, rogaškega,
kozjanskega, sevniškega, brežiškega, gornje¬
grajskega in kamniškega okraja, kateri pridejo
v Savinjsko dolino obirat hmelj, da se bode
začetek tega dela letos razglasil pri občinskih
uradih navedenih okrajev — in to zaradi tega,
da obiralci ne pridejo prezgodaj v naše kraje,
kakor skoro vsako leto, in se morajo potem
vračati nevoljno domov.

V minolem letu se je s hmeljem zasajeno
zemljišče znatno pomnožilo.

Hmeljarsko društvo prosi sosebno p. n, in¬
teligenco navedenih okrajev, da blagovoli opo¬
zoriti preprosto ljudstvo na ta le razglas.

ŽALEC, dne 19. julija 1903.

( 315 ) i Društveno vodstvo.

Učenec

za trgovino z mešanim blagom se takoj
sprejme. — Kje, pove upravništvo „Do-
( 306) 3-2 movine“ v Celju.

Lepo posestvo

Lepo posestvo,

trgovina z mešanim blagom in gostilna

v jako živahnem trgu, 1 uro od Celja, je takoj
OO NAPRODAJ. OO Trgovina je že 30 let
v najboljšem prometu. Poslopje je pripravno za
vsako obrt in tudi za zasebna stanovanja umi-
rovljencem, ker je ob hiši velik. lep vrt. K po¬
sestvu pripadajo veliki hlevi in najboljše njive.

Vprašanja naj se nastavljajo na upravništvo
»Domovine" v Celju. (291) 4-3

Išče se k dvema otrokoma (2  in 4  let)

prijaznega vedenja in vajena otrok.

Služba 1—2 meseca za poskušnjo, potem
ev. stalna.

Ponudbe z zahtevo plače pod „Serafin“
poste restante Žalec. ( 312 ) 2—2

Za trgovskega učenca

se sprejme zdrav in krepek deček iz dobre
rodbine, najmanj 14 1 / 2  let star, z dobrimi
spričevali, pri Francu Kartinu
(3ii) v Št. Juriju ob južni železnici. 2—2

Oddaja šolske stavbe.

Stavba novega šolskega poslopja za štiri-
razredno šolo z učiteljskimi stanovanji itd. pri
Sv. Duhu na Starigori, šolski okraj Gornjaradgona
se odda po ustmeni zniževalni dražbi, koja se
bo vršila v četrtek, dne 30. julija 1903. ob
10. uri dopoldne v šoli pri Sv. Duhu. Stavbna
dela se oddajo posameznim podjetnikom in sicer
se glasi proračun za zidarsko delo izključno
gradiva, katero preskrbi krajni šolski svet

sam: K 8033 97, tesarsko delo z lesom vred

K 644133, mizarsko delo z lesom vred K 2864 32,
ključavničarsko delo K 1404'50, kleparsko delo
K 1048 62. Vsak deležnik dražbe ima pred pri¬
četkom položiti 10% izklicane cene kot varščino.

Stavbni načrt, stroškovni proračun itd. je
pri načelništvu krajnega šolskega sveta vpogled.

Krajni šolski svet pri Sv. Duhu na Starigori
dne 12. julija 1903.

(302) 2—2 Janez "Vuk, načelnik.

«11111 n 11111 11111111 n n 1 m 11111 ii ii  m 1 1111 n 11111111111 m  11111111111 im 111111 1111111111111 1 mi umi»

je v nekem prijaznem
trgu na Koroškem novo
zidana vila tik glavne
ceste, 5 minut od ko¬
lodvora, z lepim vrtom in letoviščem, posebno
(295) ugodna za penzijoniste. 3—3

Cena in druga pojasnila se izvedo pri D. Kolarju,
krčmarju v Spodnjem Dravogradu na Koroškem.

mn ifif irif m »lit 1111111111111111 imnn 11111 inmii 111 »f     n 11111 »rnri mn..

.asa. 4» jma  jrstv m jsvtk.  ,1» 4 »

stanovanje

z dvema lepima sobama in pritiklino se takoj
IPV* odda v vili na prijaznem hribčeku

( 309 ) 2—2 tik mesta.

Lepo stavbišče

( 304 ) -v OreLberjlh. 2-2

ob državni cesti, v obsegu 500 □ sežnjev, je
naprodaj. — Vse natančnejše se

izve pri upravništvu »Domovine".

NAZNANILO!

Podpisana s tem slavnemu p. n. občinstvu
in gospodom popotnikom najuljudneje naznanja,
da je s 1. junijem t. 1 prevzela znani

v ZAGREBU, na vogalu Nikolicave in Gajeve
ulice, ki je popolnoma prenovljen ter ima sobe z
najprimernejšim komfortom.

Za dosedanjo naklonjenost in obisk v hotelu
.Liebald 1  se lepo zahvaljujem in obenem obljub¬
ljam, v sedanjem hotelu z izvrstno kuhinjo, naj¬
boljšim vinom ter budjeviškim pivom po zmerni
ceni in najtočnejši postrežbi cenjenim gostom
ustrezati.

Z velespoštovanjem udana

Doljan

(264) 10-7 prej hotel,Liebald*.

i Učenca

zdravega in krepkega, ki je zmožen slovenskega
in nemškega jezika in je poštene rodbine, sprejme
takoj trgovec s špecerijskim blagom

Franc Pečnik -v Oeljuu


Vozne karte in tovorni listi y

AMERIKO

Kralj. belgijski/poStni parnik.

m

M


;.v.v.v.v.£

Red Star Linie iz Antverpna naravnost v
Novi Jork in Filadelfijo.
Koncesijovana od vis. c. kr. avstrijske vlade.
Pojasnila daje Red Star Linie, Dunaj IV.

Wienergurtel 20  ali pa
Julij Popper, Slidbahnstr. Nr. 2, Innsbruck.


*»

z dobro idočo gostilniško obrtjo tik premogokopa
v Trbovljah, obstoječe iz 4 hiš s 30 stanovanji
za rudarje, se takoj iz proste roke proda..
Več pove lastnik

(301) 3-3 Dragotin Berger v Trbovljah.

v št.

Novo opekarno

je zgradil in otvoril

Lenartu tik brežiškega kolodvora

na lastnem posestvu

Janez Grobušek

posestnik in krčmar v Brežicah

ter tem potom opozarja in vljudno vabi stavbene pod¬
jetnike, posestnike in posameznike k mnogobrojmm
naročilom na opeko, ki so jo izvedenci spoznali za naj-
(290) 3-3  boljšo v brežiškem okraju.

Postrežba točna! Cene najnižje!

| Use stroje

za poljedelstvo in vinorejo.

Brizgalnice za sadno drevje,

z mešalom za mešanico iz bakra in vapna, tako
da se naenkrat na dve strani brizga,
brizgalnice (štrcaljke) za sadno drevje z na¬
tanko namerjeno petrolmešanico,

svetilnice na acetilen, da se ulove leteči hrošči,

hidravlične stiskalnice za vino,

stiskalnice za vino In ovočje z diferencijalnlm pritiskom,
stroje za d-roToljenje stiskanioe.,

© © © © © © čisto nove mline za grozdje,  © © © © <3 ©

vjv nove priprave proti peronospori in za žveplanje,

$$ sesalke za vino,  $$ cevi za vino,  ^ Lto&ttt %

zbiralnike (trieure), mlatilnice, -vitale (gepel) itd. razpošilja kot specijali ete
5 S 5 - po najnižjih tovarniških cenah,

ICr. HHIalsESR, DUNAJ, II. Praterstrasse 49.

•Jf Ceniki zastonj in Jranko.

| fr -Tamari: 3fler3raEdiSfc3o«C3»cl53raC3!»flCa«ifr

^anc

(19) 16—15

| s(c Dopisuje se v vseh jezikih.

Slovite žveplene toplice na Hrvatskem

Varaždinske toplice ‘S™

ob Zagorski železnici (Zagreb-čakovec)

Analiza po dvor. svetniku profesorju dr. Ludvigu
1. 1894. 58 stopinj Celzija vroč vrelec, neprekošen po

svojem učinku pri mišičnem in sklepnem revmatizmu,
trganju, vnetjih in kostolomih, putiki, neuralgiji, ischiji
itd., ženskih boleznih, kožnih in skrivnih boleznih, kro¬
nični ledvični bolezni, mehurnemu katarju, kovinski
dy8krasiji, kakor zastrupljenju s svincem in živim
srebrom itd. itd., pri boleznih v požiralniku, prsih, jetrih,
pri želodčnih bolečinah, hamorrhoidih itd. itd.

**  Elektrika. *** * Masaža. **

Zdravilišče z vsem komfortom, vodovodom, pripravami
za zdravljenje z mrzlo vodo s tušom in po Kneippovem na¬
činu, celo leto odprto; sezona traja od 1. maja do 1. ok¬
tobra. Velik, krasen park, obsežni nasadi, lepi izleti.
Stalna topliška godba, obstoječa iz članov zagrebšk >
kraljeve opere. Plesne zabave, koncerti.

Na postaji Varaždinske toplice pričakuje gostov
vsak dan omnibus. Na razpolago so tudi posebni vozovi
in se vljudno piosi, da se aotične naroči naprej pri
upravi toplic.

Zdravniške podatke daje topliški zdranik dr. A.
Longhino.

Prospekte in brošure razpošilja gratis in franco
( 179 ) 12-11 uprava toplic.

Trgovski pomočniki!
Gospodarski oskrbniki!

Išče se kot pomočnik sposoben mož, izurjen
v hmeljarstvu, oziroma v kupčiji s hmeljem.
Plača zelo dobra. — Vstop takoj ali pozneje.

Ponudbe pod ,,H. 3832", poste restante,
Št. Pavel v Savinjski dolini, (289) 3—3 ,

Pozor trgovci!

Ker želim vzeti trgovino s špecerijskim
blagom v najem, ali tudi mešano trgovino,
zato prosim one trgovce, kateri želijo svojo
trgovino zanesljivemu trgovcu oddati, naj
blagovolijo ponudbo s pogoji poslati na
upravništvo „Domovine“ pod šifro,Vztrajnost 1 .

Želim pa tako trgovino prevzeti ali
kupiti najrajši na deželi ali v kakem trgu.

(305) 2—2

Suhe gobe, jagode,
maline,

malisno štupo

(297) 3—3 ===== kuLpi = == = =

Jhifon Kolenc > trgovec v Celju.


Trgovina z železnino „MERKUR“

PETI

v 0«lju., Graška cesta štev. IS
priporoča svojo veliko zalogo

najboljšega železa in jekla, pločevine, žice, kakor žico za J‘ te

žele. . ne, vsakovrstnega orodja za rokodelce, razl.čmh zag, pol edel-
ske a orodja in sicer orala, brane, motike, kose, srpe, r<--  je in
strojev; vsakovrstnih por.ev, ključalničarskih izdelkov t er c  - a  ° r ’ a »
vrata in pohištvo, žrebljev, vijakov in zakov, hišne in kuhinjske posode
tehtnic, sesalke, meril in uteži, raznovrstnih stavbinskih potrebščin ter
vsega druzega blaga za stavbe, hiše, vrte itd.

Traverze, cement, strešna lepenka, trsje za obijanje stropov (Štorje),
lončene cevi, samokolnice, oprav za strelovode, ter vse v stroko že¬
lezne trgovine spadajoče predmete.

9 ^-  Tomaževa žlindra, najboljše umetno gnojilo.

* Bogata izber vsakovrstnih nagrobnih križev. *

Postrežba točna

Gene nizke.


Kuverte priporoča tiskarna D. Hribarja v Celju.

!! POZOR !!

Vsem, kateri bolehajo na želodcu

daje gotovo pomoč in poviača izgubljeno zdravje

in težki prebavi

edino prava

Germanova zdravilna življenska esenca

katera je nenadkriljivo sredstvo in deluje z največjim uspehom pri vseh želodčnih boleznih, kakor:
slaba prebava, pomanjkanje teka, želodčna oteklina, napihovanje, podrigovanje, zgaga, zlatenica,
omotica, glavobol, krč itd. Germanova življenska esenca pomaga proti jetrnim in sleznim
boleznim, proti hemeroidom, čisti pokvarjeno kri in izločuje vse nečiste sokove iz krvi.

Germanova življenska esenca odganja zaostale vetrove in neznosne gliste, a s tem, da
povrača izgubljeni tek in voljo do jedi, donaša mnogo k okrepljenju telesa!

Germanova življenska esenca je pomagala že več ljudem, kateri so jako veliko potrošili
za razna zdravila brez uspeha, kateri se pomoči niti več nadejali niso.

Germanova življenska esenca se pripravlja iz blagodelujočih, povsem neškodljivih rastlin¬
skih sokov, je jako prijetnega, nekoliko grenkega okusa, tako da ga lahko uživajo tudi občutljive
osebe, ženske in otroci, kateri drugih zdravil ne morejo jemati.

Cena steklenici 1 K 40 v, s pošto se ne pošilja manj nego 2 steklenici, za spremnico in
odpravo 40 v več, in to samo po povzetju ali če se znesek pošlje naprej.

Glavna zaloga, kamor naj se vse naročbe naslovljajo

K. GERMANA lekarna ,pri črnem orlu.*

v Belovaru, Hrvatsko.

V znak pristnosti ima vsak zavitek tiskano ime tvrdke Ljekarna le „crnom
orlu.« K- Germana n Belovaru. Zato zahtevaj izrecno pristno Germanovo ž’ivljensko
esenco; ako pa ti se ponudi d.uga, za katero bi se trdilo, da je boljša ali pa ravno tako dobra
je ne vzami, temveč jo naroči po pošti, ako je tamkaj ne dobiš. (263) 6 ’

Celje:

Traun m Stiger
Franc Pečnik.

Alojzij Vvalland
Viktor Wogg
Milan Hočevar
J os. Polanetz
Josip Matič
Fran Zangger
Anton Kolenc
Oto Schvvarzl lekarna
Ferd. Jakovvitsch
Frid. Jakovvitcsh

Celje: Ivan Ravnikar

, M. Rauscher lekarna

, Josip Srimz

, Anton Topolak

,, W. Wratsehko

,, Anton Ferjen
Dobrna: Jos. Sikošek
Braslovče: Ant. Plaskan
, Josip Pauer
Gomilsko: I. Idvoršek
„ Fran Cukala

Hrastnik: Alojzija Bauerheira
, Konsumno društvo
, Josip Wouk
Ljubno: Fr. X. Petek

,, Janez Filipič
Sevnica: Anton Verbič
, S. F. Schalk
, Ludovik Smole
Trg Lemberg: Franc Zupančič
Konjice; Fr. Kupnik 145

Laško: Andrej Elsbacher
,, Karl Hermann
Planina :Lud. Sch sche^ko
„ F. Wamb rechtsammer
Gornjigrad: Jakob Božič
Franc Scharb
Ferd. Ivanuš
A. P. Krautsdorfer
Anton Schwelz
Karol Sima
Leopold Vukič

Poljčane

Mozirje:

Pristova:
Brežice:

Žalec:

St.’Jurij:

Marija Suppanz
And. Suppanz
Fran Matheis
Franc Varlec
Janez Pinterič
Uršič &  Lipej
Albert Geiss
Jakob & Marija Janič
Fran Karti n

-- — * *J• I ia.il  xvai I

Velenje: Karl Tischler
Josef Wutti

Trbovlje: Konsumno društvo

,, Anton Krammer

>1 Jos. Mahkovec

,, Janez Mtiller sen.

>> Jos. Sporn

>> Franc Dežman

Videm: Ivan Novak

Vitanje: Anton Jaklin

Velenje: Uirih Lager
Vojnik: Fr. Zottl

Lastnina in tisk D. Hribarja v Celju

Odgovorni urednik in izdajatelj Rudolf Libensky.