Petruška: Sonet. — A. Gradnik: Oj te koravde rdeče.                 441
Ah, bil je prikovan na to pošast in ni ga pustila iz svoje oblasti ... bil je prikovan nanjo, kakor je prikovan sibirski zločinec na svojo samokolnico ! . . .
Včasi se je bil s pestjo po čelu, kakor bi si bil hotel pregnati iz glave neumne misli, jokal je včasi in ihtel, a pomagati si ni mogel . . .
Bil je suženj, s težkimi verigami priklenjen suženj . . . človek, ki je izgubil nebeško prostost . . .
(Konec prihodnjič.)
n
Sonet.
asmehnila se mi je zlata vesna, ivanjščice žare se po vrteh, tajinstveno šuštela je v vrheh iz daljnih krajev sapica objestna.
Ti deklica, čarovnica prelestna — zagledal iskro v tvojih sem očeh, krog mene trepeta razkošje, smeh in žarkov polna mi je izba tesna.
Jetnik je koprnel v globoki ječi, hitela mimo lin sta noč in dan enakomerno — on ni vedel kdaj.
Pa prileti od juga ptič droban, in njega spevi sladko hrepeneči zanesli so v temnico zlati maj.
Petruška.
Oj
te koravde rdeče.
vJj te koravde rdeče,                  Dobro to vem, satanela.
ves tvoj vrat so pokrile!         Ali da enkrat ovijem,
Kakor verige goreče,               roke krog tvojega tela,
bodo roke mi vklenile.            rad vso svobodo zapijem!
A. Gradnik.