Franci AVSEC*
ZADRUŽNE VREDNOTE, NAČELA IN PRAKSA
(Ob stoletnici Mednarodne zadružne zveze)
Povzetek. Članek obravnava razvoj zadružnih načel, kot jih je že trikrat v tem stoletju ubesedila Mednarodna zadružna zveza, zadnjič na kongresu v Manchestru 1995 ob svoji stoletnici. S slednjo formulacijo Mednarodna zadružna zveza poudarja trajne, obče človeške vrednote kot temelj zadružnih načel, po drugi strani pa skuša zadružno poslanstvo prilagoditi spreminjajočemu se okolju. Vpliv izročila, ki je zraslo iz porabniškega zadružništva, je bil močnejši, kot so pričakovali, čeprav so upoštevali mnoge pripombe, zlasti pri bolj uravnoteženem upoštevanju gospodarskih in socialnih prvin zadružništva. V času, ko se na vrednote sklicujejo tudi mnoge druge gospodarske organizacije, bodo zadruge lahko preživele le z dejavno in inovativno uporabo načel. Tako zadružne vrednote ostajajo potreben, a same zase še nikakor zadosten pogoj za uspešno zadružno organiziranje. Ključni pojmi. Mednarodna zadružna zveza, zadruga, zadružništvo, vrednote
Pestro izročilo
Pred 100 leti so v Londonu ustanovili Mednarodno zadružno zvezo. Ta zveza (od leta 1982 ima sedež v Ženevi) spada med najstarejše, po svojem članstvu pa med najštevilčnejše nevladne organizacije na svetu. Po podatkih za leto 1995 so v Mednarodno zadružno zvezo včlanjena zadružna združenja iz 207 držav in 8 mednarodnih zadružnih organizacij. Prek teh članic Mednarodna zadružna zveza povezuje okrog 753 milijonov posameznikov.'
Mednarodna zadružna zveza je bila ustanovljena okroglo pol stoletja za prvimi uspešnimi zadružnimi poskusi. Med njimi zgodovinarji pripisujejo časovno prvenstvo Rochdalski zadrugi poštenih pionirjev (Rochdale Society of Equitable Pioneers), ki jo je leta 1844 ustanovilo 28 delavcev v angleškem mestecu Rochdale nedaleč od Manchestra. Tako imenovanemu sistemu »truck«, ko so delodajalci dajali plačo v naravi, kar v izdelkih iz svoje tovarne in so bili ti izdelki pogosto nekakovostni, oporečni ali celo škodljivi, so se delavci zoperstavili z ustanavljanjem potrošniških zadrug in se tako oskrbovali z osnovnimi življenj-
* M,ig. Frana Avscc, dipl. pravnik. Zadružna zveza Slovenije ' International Co-operative Alliance, Individual Membership by Region, str. ¡17.
IZVIRNI ZNANSTVENI
Članek
skimi potrebščinami zanesljive kakovosti in po dostopnih cenah.-' Po načrtih rochdalskih zadružnikov naj bi bile porabniške zadruge samo prvi korak v graditvi zadružne skupnosti (cooperative commonwealth), skupnosti, ki bi bila v skladu z miselno dediščino Roberta Owna - iz nje je angleško porabniško zadružništvo tudi izšlo - dograjena šele z zadružno organizirano proizvodnjo. Ne glede na ambiciozna socialnoreformistična prizadevanja je zamisel o potrošniški zadrugi v Rochdalu uspela predvsem zato, ker je zadruga spretno povezala oskrbo članov z njihovim varčevanjem in dejansko poslovala kot porabniška in hranilniška zadruga hkrati.1
Medtem ko velja Anglija za zibelko porabniškega zadružništva, so se žc v prejšnjem stoletju zlasti v Franciji razširile delavske, proizvodne zadruge, v Nemčiji (pod vplivom organizatorjev H. Schulze-Delitzscha in F, W. Raiffeisna) obrtniške in kmečke kreditne zadruge, na Danskem (ob pravočasni in uspešni preusmeritvi iz poljedelstva v intenzivno živinorejo) kmetijske prodajne, nabavne in predelovalne zadruge. Tem štirim zadružnim izročilom se pridružuje še izročilo zavarovalniških, stanovanjskih, zdravstvenih in podobnih storitvenih zadrug.4 Skupaj s prodiranjem v najrazličnejše dejavnosti se je zadružništvo razmahnilo tudi zemljepisno iz Evrope na vse druge celine. Tako je po številu članov zadružništvo v Aziji že zdavnaj prehitelo zadružno organiziranost v Evropi.
Slovenci v razvoju zadružništva niso zaostajali. Že leta 1856 so na pobudo Jana Nepomuka Horaka ljubljanski obrtniki ustanovili Družbo v dnarrto pomoč obertnikom in rokodelcem v Ljubljani. Leta 1883 je po zamisli inž. Mihaela Vošnjaka pričela delovati prva zadružna zveza (Zveza slovenskih posojilnic v Celju). Prav množično so kreditne zadruge ustanavljali proti koncu 19. stoletja. Več o tem na primer Schauer, str. 25-32.
Poleg gospodarskega pomena je imelo zadružništvo v prvi razvojni dobi tudi narodnoobrambni značaj, zatem, na prelomu stoletja pa predvsem socialno vlogo (izkoreninjenje oderuštva in zaustavljanje izseljevanja).5
Današnje zadružništvo v Sloveniji je tako po številu zadrug in po gospodarskem pomenu še najbolj razvito v kmetijstvu. Dejansko ne gre za kmetijske proizvodne, se pravi delovne ali obdelovalne zadruge (poskus z njimi v začetku petdesetih let je propadel), temveč za kmečke prodajne in nabavne zadruge. Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko je bilo v Sloveniji 30. junija 1995 registriranih 356 zadrug. Od teh jih je skoraj polovica poslovala na področju kmetijstva, lova in gozdarstva (42,9 %), tem pa sledijo zadruge v dejavnostih gospodarjenja z nepremičninami, predvsem s stanovanji (24,4 %), v trgovini (16,5 %), v predelovalnih dejavnostih (6,7 %), v gradbeništvu (4,8 %), prometu in zvezah (3,7 %) ter drugih dejavnostih (0,008 %).*
V primerjavi z drugimi državami je zadružništvo v Sloveniji razvito precej enostransko. Statistike Mednarodne zadružne zveze kažejo, da je zveza sprva
1 Več o tem Cole, str. S7 in nasi.
' Hasselmann, str. 9.
4 The International Co-operative Alliance Statement on Co-operative Identity, str. 6 in 7. ' Prim. Adamič, str. 6 in nasi.
* Statistične informacije St. 205, II. avgusta 1995, Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za statistiko.
povezovala predvsem porabniške zadruge. Sčasoma se je delež porabniških zadrug zmanjšal na račun kmetijskih, ki so jih v zadnjih letih prehitele kreditne in druge finančne zadruge.7
Tabela 1: Število članov posameznikov v zadružnih organizacijah, včlanjenih v Mednarodno zadružno zvezo, po dejavnostih
Zadruge/Leto	1932	1965	1992
Porabniške	90%	49%	14%
Kmetijske in ribiške	3%	16%	22%
Delavske, obrtne in storitvene			
proizvodne		2%	1%
Kreditne in druge finančne	7%	28%	33%
Stanovanjske		2%	3%
Druge(*)	1%	3%	27%
Skupaj	100%	100%	100%
Število vseh članov posameznikov			
(milijonov)	100	223	663
Opomba}*): Za leto 1932, vključno s proizvodnimi, stanovanjskimi in gradbenimi zadrugami.
Vira: Hasselmann, 1968, str. 25; XXX. Congress Tokyo October 1992, Agenda and Reports, ICA Statistics, Review of International Co-operation, Vol. 85 (1992), Nos 2/3, str. 61 in 64.
Prva ubeseditev zadružnih načel v okviru Mednarodne zadružne zveze (1937)
Že od samega začetka je zadružništvo gradilo svojo istovetnost in prepoznavnost na določenih vrednostnih načelih, ko je v ospredje gospodarskega organiziranja postavilo človeka oziroma povsem določene, »naturalne« gospodarske potrebe (na primer nabavo potrošnega blaga, prodajo pridelkov, pridobitev posojila, zaposlitev itd.) in ne pridobivanje dobička zgolj na podlagi kapitala.
Prav skrb za ohranitev in času primeren razvoj zadružne istovetnosti je Mednarodna zadružna zveza vseskozi štela za eno najpomembnejših nalog. Različna nazorska in politična usmerjenost včlanjenih narodnih zadružnih združenj, v prvih desetletjih delovanja na primer sprejem sovjetskih zadružnih organizacij in večkrat odprto vprašanje, ali so te organizacije sploh prave zadruge, so resno pretresli Mednarodno zadružno zvezo. Vendar sta šele svetovna gospodarska kriza v začetku tridesetih let ter z njo povezano poseganje države v gospodarstvo in zadružništvo dala povod, da je Mednarodna zadružna zveza sklenila raziskati »uporabo rochdalskih zadružnih načel« v tedanji praksi. Po dolgotrajnih pripravah je XV. kongres Mednarodne zadružne zveze leta 1937 v Parizu sprejel poročilo, ki ga je poseben odbor pripravil na podlagi ankete med članicami. Poročilo je naštevalo sedem glavnih načel, ki jih je rochdalska zadruga uveljavila tako v svojih pravilih kot v praktičnem poslovanju: (1) odprto član-
Po veljavnih predpisih v Sloveniji bančnih in zavarovalnih poslov ni dopustno opravljati v pravni obliki zadruge.
stvo, (2) demokratično upravljanje, (3) delitev dobička sorazmerno z nakupi, (4) omejene »obresti« na kapital, (5) politična in verska nevtralnost, (6) gotovinsko poslovanje in (7) pospeševanje izobraževanja. Potem, ko so ugotovili, koliko zadruge dejansko še spoštujejo ta načela, se je pariški kongres postavil na stališče, da je treba zadružni značaj katerekoli organizacije presojati glede na upoštevanje prvih štirih obveznih načel (odprto članstvo, demokratično upravljanje -en član, en glas, delitev presežka med člane sorazmerno njihovemu sodelovanju, omejene obresti na kapital), medtem ko upoštevanje drugih treh rochdalskih načel (politična in verska nevtralnost, gotovinsko poslovanje in pospeševanje izobraževanja) ni postalo pogoj za članstvo v Mednarodni zadružni zvezi (The Present Application of the Rochdale Principles of Co-opcration, 1937).
Druga opredelitev zadružnih načel v Mednarodni zadružni zvezi (1966)
Po pristopu številnih novih članic zaradi dekolonializacije je XXII. kongres Mednarodne zadružne zveze v Bournemouthu leta 1963 glavnemu odboru naložil, da imenuje ugledno komisijo, ki naj »razišče, katera rochdalska načela so ohranila svoj pomen vse do danes, katera je treba spremeniti in kako, katera pa so svoj pomen izgubila in jih je treba nadomestiti z drugimi načeli«". V široko pooblastilo komisije je spadalo tudi naročilo, da pripravi in priporoči »formulacijo novih zadružnih načel« za naslednji kongres zveze.
Komisija se je po naročilu kongresa odločila za pragmatičen pristop. S posvetovanji in poizvedbami v včlanjenih zadružnih organizacijah in pri uglednih strokovnjakih je ugotavljala, koliko zadružna praksa upošteva rochdalska načela, formulirana leta 1937. Po skoraj dvoletnem delu komisije je XXIII. kongres Mednarodne zadružne zveze leta 1966 na Dunaju sprejel novo oblikovana zadružna načela v statut zveze (8. člen).
V	primerjavi s prejšnjo ubeseditvijo načel v obliki kratkih gesel se je komisija odločila za opisno, natančnejšo opredelitev. Prejšnja formulacija je namreč po mnenju komisije omogočala poenostavljene in preveč toge razlage, ki so prevečkrat upoštevale samo »črko«, niso pa videle bistva in smisla.'
V	tej ubeseditvi je novo načelo prostovoljnosti, ki je povezano z zahtevo po odprtosti zadruge »brez umetnih omejitev ali kakršnega koli družbenega, političnega, rasnega ali verskega zapostavljanja« in z dostopnostjo članstva »vsem osebam, ki lahko uporabljajo storitve zadružne organizacije in so pripravljene sprejeti odgovornosti, povezane s članstvom«.
Načelo demokratične uprave skuša nova formulacija opredeliti tudi po vsebinski plati z zahtevo, da morajo biti osebe, ki vodijo poslovanje zadruge, »izvoljene in imenovane na način, s katerim soglašajo člani, in da te osebe članom tudi odgovarjajo«. Zaradi nastajanja zadrug, v katere se povezujejo druge zadruge (tako imenovane zadruge druge ali tretje stopnje), prejšnje geslo o enaki glasovalni pravici (»en član, en glas«) po novem velja le za primarne
' Rcport of the ICA Commission on Co-operative Principles (1976), str. 7.
9 Watkins (1986), str. 6.
zadruge, medtem ko naj bi upravljanje drugih zadrug temeljilo »na demokratični podlagi v primerni obliki«.
Najmanj sprememb je doživelo načelo o omejenem obrestovanju za zadružne deleže: »Deleži upravičujejo samo do strogo omejenih obresti, če sploh.«
Glede drugega gospodarskega načela so sestavljalci nove ubeseditve poudarili, da »gospodarski rezultati, ki izvirajo iz poslovanja zadruge, pripadajo njenim članom in jih je treba razporediti tako, da se noben član ne more okoristiti na račun drugih članov«, da se ti rezultati uporabijo za razvoj zadružnega poslovanja, za skupne namene ali za delitev med člane sorazmerno njihovemu poslovanju z zadružno organizacijo.
Načelo izobraževanja (ne le članov, temveč tudi zadružnih funkcionarjev in zaposlenih delavcev, pa tudi v smislu seznanjanja širše javnosti o zadružništvu) je v primerjavi s prejšnjo ubeseditvijo postalo obvezno. Popolnoma novo je načelo o vsestranskem sodelovanju zadrug na lokalni, državni in mednarodni ravni (»Co-operation among Co-operatives«10), medtem ko so dve prejšnji, sicer neobvezni zadružni načeli, namreč o gotovinskem poslovanju ter o politični in verski nevtralnosti zadrug, opustili.
Ekonomska kritika zadružnih načel in kriza zadružništva v praksi
Zadružna načela, ki jih je proglasila Mednarodna zadružna zveza, so sčasoma začeli kritizirati, češ da so ukrojena zgolj po potrebah porabniških zadrug" in preveč omejujejo druge, proizvodne zadruge, ki povezujejo delavce ali samostojne gospodarske osebe kot odjemalce in dobavitelje in se morajo spoprijemati na trgu s hudo konkurenco." Ekonomisti so opozorili na težavno oblikovanje zadostnega kapitala, ker omejena odmena za kapital pa tudi omejena prenosljivost zadružnih deležev zmanjšujeta pripravljenost članov za vlaganja v zadrugo equity problem). Zaradi premajhnega osnovnega kapitala se je zadruga prisiljena zadolževati, to pa jo utegne pripeljati v začarani krog vse hujše finančne krize." Načelo odprtosti odvzema zadrugi možnost, da nadzoruje spreminjanje članstva in obvladuje obseg proizvodnje.14 Demokratično upravljanje pomeni, da lahko večina majhnih članov zaustavi odločitve o racionalizaciji, medtem ko bi diferencirana glasovalna pravica omogočila bolj razgibano poslovno politiko. Končno tudi načelo o sodelovanju zadrug med seboj preprečuje zadrugam, da izberejo partnerje, ki jih same štejejo za najboljše.15
Marsikdaj ne brez ironičnega ali celo sarkastičnega podtona so se ekonomisti zoperstavili tudi ideološkim trditvam, češ, da zadružništvo gradi gospodarstvo, ki je namenjeno služenju in ne zaslužku, dobičku (una economia de servido y de
10 Vsi navedki, ki se narutsajo na ubeseditev načel iz leta 1966, so vzeti iz angleškega besedila pravil Mednarodne zadružne zveze (Rules, str. 6 in 7).
" Hasselmann, str. 25.
12 Nilsson (1994 B), str. 39.
" Zan, str. 19.
" Ballestero, str. 214.
" Nilsson (1994 A), str. 39.
desinteres"'). Čeprav ideologom »spiritualiziranega«, poduhovljenega zadružništva priznavajo iskrenost, ekonomisti vztrajajo pri trditvi, da se posamezniki le v zanemarljivem številu lahko ukvarjajo z gospodarskimi posli brez pridobitnega namena. Zato utemeljitve za spodbujanje zadružništva ne gre iskati v dozdevnem neprofitnem, nepridobitnem značaju zadrug, temveč v njihovi gospodarski in družbeni vlogi, ko omogočajo samozaposlovanje, preprečujejo marginalizaci-jo ogroženih družbenih slojev in tako blažijo družbena nasprotja."
S proučevanjem potrošniških zadrug v desetih državah sta avstrijska raziskovalca Johann Brazda in Robert Schediwy (1989) ugotovila večplastne vzroke za krizo zadružništva v tej dejavnosti. Na prvo mesto postavljata zaostreno tržno tekmovanje, ki je pritisnilo na zadružne marže s takšno silo, da so nekateri »socialni vidiki« zadružništva postali »nepotrebno razkošje«. Konkurenčni pritisk je znižal ali celo odpravil tudi zadružni ristorno (del dobička za člane sorazmerno z njihovimi nakupi), ki je bil v mnogih državah dolga leta zaščitni znak porabniškega zadružništva. Na tretje mesto sta uvrstila neustrezno zadružno kulturo, ki se noče ali ne more spoprijeti s težavnimi vprašanji in neprijetne zadeve pometa pod preprogo (thc culture of not facing problems). Za precej problematično se je izkazala tudi pretesna povezanost porabniškega zadružništva s tradicionalnim sindikalnim gibanjem. Peti razlog za težave so notranja trenja znotraj zadružništva. Po eni strani gre za nasprotja med osrednjimi predstavniškimi, ideološkimi organizacijami na eni in poslovnimi zvezami na drugi strani. Iz teh trenj so običajno kot zmagovalci izšli poslovneži in ne ideologi. Zapletenejša in nevarnejša za zadruge so bila trenja, ki jih je sprožil večsrediščni razvoj. Tedaj se je v osrednji zvezi vnel boj za prevlado med območnimi »fevdalci«. Za krizo je kriva tudi prešibka vloga zadružnih osrednjih organizacij, ki so -vsaka kot »hči mnogih mater« (nasprotno kot v holdinskem modelu) - morale jamčiti za obveznosti zadrug, ne da bi mogle ustrezno vplivati na vodenje poslov v teh zadrugah. Končno avtorja nista prizanesla s kritiko niti članom, ki da so postali zgolj porabniki in ocenjujejo zadruge pretežno po njihovih storitvah v primerjavi z drugimi trgovinami.
Od ideološke krize do krize istovetnosti
Slabitev zadružnih načel v praksi je kritično kot »ideološko krizo« zadružništva ocenil in v marsičem napovedal nadaljnji razvoj sekretar kanadske zadružne zveze A. F. Laidlaw leta 1980 v svojem poročilu »Zadruge leta 2000« za XXVII. kongres Mednarodne zadružne zveze v Moskvi. Poročilo strnjuje kritična opažanja, ki so jih že prej objavljali zadružni raziskovalci v različnih državah.
Skupni imenovalec teh opažanj lahko zelo splošno povzamemo kot postopno izgubljanje zadružnega značaja oziroma približevanje zadrug drugim gospodarskim organizacijam, ki jim zadruge postajajo podobne po svojem poslovanju in upravljanju.
Pod pritiskom tržnega tekmovanja zadruge v čedalje večjem številu začenjajo poslovati tudi z nečlani. Razlike v koristih, ki jih imajo od sodelovanja z
" Ballestero, str. 28. " Prav tam.
zadrugo člani in druge osebe, se postopoma zmanjšujejo ali celo izginjajo. Značilen namen zadruge, torej njeno poslanstvo, da pospešuje gospodarske koristi članov tako, da na določen način gospodarsko sodeluje izključno ali vsaj pretežno s svojimi člani (načelo samopomoči), slabi. Kolikor zadruga pridobiva dobiček tudi iz poslov z drugimi osebami, toliko njena formalna oblika skriva isto vsebino, kot jo ima poslovanje nezadružnega podjetja. Marsikje so k takšnemu razvoju pripomogli oziroma še prispevajo davčni predpisi, ki ugodnejše poslovne pogoje članom štejejo za prikrito delitev dobička."
Spremenilo se je tudi sodelovanje med člani in zadrugo. Tako so sredi šestdesetih let opazili težnjo, da razmerja med člani in zadrugo postajajo vse bolj labilna, tvegana in podobna tržnim razmerjem, da se tudi sami člani obnašajo do zadruge bolj preračunljivo in da »metaekonomske« cilje zadružnega organiziranja izpodriva gospodarski račun." Nasproti modelu »tradicionalne zadruge« kot podaljšanega obrata posameznih članov nemški teoretik Eberhard Diilfer tedaj postavi model »tržne zadruge«, ki v očeh članov postaja samo eden izmed možnih, nikakor pa ne edini partner na trgu/'0 Ko je članska zvestoba popustila, so morale zadruge zmanjševati stroške, to pa je pomenilo koncentracijo, oblikovanje večjih enot. Čeprav je z gospodarskega vidika smotrn, ima ukrep nepredvidene in usodne posledice, saj ponovno zmanjšuje možnosti članov za participacijo in s tem njihovo lojalnost. S tem je zadruga ujeta v drugi začaran krog.:i
Zlasti v velikih zadrugah je vpliv članov slabel in ga je izpodrivalo poklicno poslovodstvo. Mnoge države so uvedle sodelovanje delavcev pri upravljanju tudi v zadrugah.
Na zadružnem področju so začeli preizkušati dosežke splošne organizacijske teorije. Tako je Rolf Eschcnburg proučeval zadrugo kot zapleteno interesno koalicijo med notranjimi (člani, poslovodstvo in zaposleni) in zunanjimi udeleženci. V nasprotju z dotlej prevladujočimi predstavami o zadružništvu kot idealnem, vsaj navznoter harmoničnem in brezkonfliktnem organizacijskem modelu, ta dognanja, znana pod imenom »konfliktna teorija zadružništva«, pomenijo pravo prelomnico (Eschenburg, 1971).
V zadnjem desetletju k slabitvi zadružne istovetnosti prispevajo tudi nove oblike za zbiranje dodatnega zadružnega kapitala, ki v zadrugo uvajajo nesode-lujoče člane investitorje (non-user investor members) ali dopuščajo sicer omejen upravljalski vpliv osebam, ki niso člani uporabniki in zadrugi zagotavljajo tvegani kapital (Vollmer, 1995). V to smer gredo priprave na uredbo Evropske zveze o Evropski zadrugi (Soaetas Cooperativa Europea22) in že uveljavljene globoke spremembe zadružne zakonodaje v Italiji in Franciji (leta 1992). Pragmatično
" Munkner (1990), str. 129.
" Prim. Henzler, str. 222.
10	Diilfer (1984), str. 89-97. Tretji strukturni tip po Dulferju je tako imenovana integrirana zadruga fdas Integrierte Kooperativ,), ki zaradi boljše ravni obveščenosti usmerja gospodarske dejavnosti članov na podlagi privolitve teh članov, privolitev pa vključuje povratno informacijsko zvezo.
11	Zato llmonen tovrstne ukrepe imenuje nesmiselna racionalnost (»rationality without sense«, str. 6).
23 Commission of the European Communities: Amended proposal for a Council Regulation (EEC) on the Statute for a European Cooperative Society. COM (93) 2S2 final-SYN 386 to 391, Brussels, 6 July 1993.
usmerjeni raziskovalci iz Kanade predlagajo celo ustanavljanje specializiranih naložbenih skladov, ki bi zbirali kapital za naložbe v zadruge po načelu razpršitve tveganja (Bergeron in Martel, 1995). Kritiki tovrstnih predlogov opozarjajo na interesni konflikt med člani uporabniki (ki se zanimajo za čim ugodnejše cene in druge možnosti v sprotnem poslovanju) in člani vlagatelji (ki jih privlači donosnost vloženega kapitala).11
Po Bonfantcju lahko zadružna samopomoč v svojem razvoju doživi »genetsko mutacijo«, ki pripelje zadrugo bodisi v družino nepridobitnih organizacij bodisi v vrsto kapitalskih družb. To samo po sebi ni nič narobe, vendar tedaj organizacije ni mogoče več imeti za zadrugo.-'4 Zaradi lažjega prilagajanja tržnim spremembam v gospodarskem statusnem pravu širijo možnosti za spremembo pravne oblike, med drugim tudi za preoblikovanje zadrug v nezadružne organizacije (in obratno). To kažejo nedavne spremembe francoske21 in nemške'6 zakonodaje, medtem ko so v ameriških predpisih možnosti za preoblikovanje poslovne, zadružne ali nepridobitne korporacije urejene že dalj časa.
Tudi v nekdanjih socialističnih deželah je po političnih spremembah prevladalo prepričanje, da prihodnost pripada izključno organizacijskim oblikam, ki jih upravljajo po kapitalskem načelu. Ponekod je država posegla v zadružništvo tudi z vladnimi ukrepi. Na Poljskem so na primer z zakonom 20. januarja 1990 razpustili več kot 400 območnih in vsedržavnih zadružnih zvez, da bi odpravili prevladujoč vpliv »partijske nomenklature« na zadružništvo. Med dolgotrajnimi in slabo vodenimi likvidacijskimi postopki so se mnoge zadruge in njihova podjetja tiho »privatizirali« v korist ozkih skupin, navadno iz vrst zaposlenih (Maliszewski, 1995). V Rusiji, kjer se je proti koncu osemdesetih let zasebna pobuda močneje uveljavila z množičnim ustanavljanjem zadrug, je novo zadružništvo skoraj usahnilo po letu 1991. Odtelj namreč predpisi, na primer tisti o lastnini in o privatizaciji, zadrug pogosto niti ne omenjajo. Tako so se pojavili glasovi, da gre za novo »ideologizacijo gospodarstva«, ki da ne omogoča enakopravne konkurenčne tekme vsem gospodarskim, na primer zadružnim oblikam. Zahtevo po enakopravnem položaju zadrug v institucionalnem sistemu nekateri štejejo celo za pn i pogoj razvoja zadružništva na novih temeljih (Nikiforov in Kuznecova, 1995).
" llmonen (str. 97) trdi, da člana kot uporabnika povezujejo z zadrugo ne samo gospodarska korist, temveč tudi normativni pritisk in čustvena lojalnost, medtem ko vlagatelja zanimajo samo koristi od naložbe. Vlagateljeva merila so torej utilitaristična in racionalna. Zato člani vlagatelji zahtevajo povsem nasprotne ukrepe od tistih, ki gredo v korist članom uporabnikom.
34 Bonfante, str. 71.
21 Loi 92-643 13. julija 1992, B. O. 13. in 14. 7. 1992. Medtem ko je francoski zadružni zakon iz leta 1947prepovedal zadrugam spremembo pravne oblike (zaradi nedeljivosti rezerv), zakon iz leta 1992 dopušča takšno spremembo, če tako zahtevata preživetje ali nujen razvoj podjetja f»la survie de l'entreprise ou les nécessités de son développement«,) m preoblikovanje odobri pristojni državni organ, pri čemer zakon posebej ureja režim nedeljivih rezerv (Piot, str. 2f).
* Umwandlungsgesetz z dne 28.10.1994, BCBl l str. 3210.
Zadružne vrednote in t. i. »organizacijska kultura«
Pojem »organizacijska kultura« so v začetku osemdesetih let uvedli in opozorili na njegov gospodarski pomen ameriški avtorji (Peters in Waterman, 1982). Ob proučevanju hitre rasti japonskega gospodarstva so ugotovili, da na uspeh gospodarske organizacije močno vplivajo tudi vrednote, pravila in predstave njenih članov. Te dejavnike zajeli s skupnim izrazom »podjetniška« ali se splošneje »organizacijska kultura«.
Čeprav za evropsko zadružništvo vsebina »organizacijske kulture« ni bila novost, so ponovno odkrivali svoje vrednote s precejšnjo zamudo. V razvitih industrijskih državah so bile zadruge naravnane predvsem v gospodarsko učinkovitost, zato si je Dülfer zastavil vprašanje, ali se bodo na vrednote, ki so bile nekdaj značilne za zadruge, sedaj sklicevale druge gospodarske organizacije, za katere je še nedavno prevladovalo mnenje, da jim je edini cilj čim večji dobiček.'' Vendar so po njegovem razmere v Evropi drugačne kot v Ameriki. Zaradi svoječasnega državnega manipuliranja z zadružnimi vrednotami so zadružniki marsikje postali »skeptični« ali celo »alergični« do kakršnegakoli vrednostnega utemeljevanja. Poleg tega se zadružništvo v sodobnem času ne more razvijati zgolj s ponavljanjem misli zadružnih pionirjev. Zadruge bi morale pozorneje spremljati spreminjanje družbenih vrednot, zlasti med mlajšimi generacijami.'"
Z vidika organizacijske kulture in vrednot so zadružništvo proučevali zlasti skandinavski avtorji. Po njihovih dognanjih zadružnega poslovanja niti samega obstoja zadrug ni mogoče razumeti brez zadružnih vrednot.^
Pri izbiri teoretičnega izhodišča ta teorija dopolnjuje poenostavljeno ekono-mistično razumevanje človeka s sociološkimi prvinami. Tako prevzema tezo, da na človekovo obnašanje vplivajo tako gospodarski dejavniki na eni kot moralna načela in vrednote na drugi strani v smislu tako imenovane »kodeterminacije«, kot jo je splošno utemeljil Amitai Etzioni v knjigi »Moralna razsežnost« iz leta 1988.30
Kakor zadrug ni mogoče razložiti s poenostavljenim razumevanjem človeka kot izključno razumskega bitja, ki zgolj maksimira individualne koristi (homo oeconomicus), tudi ni mogoče sprejeti predpostavke o idealnem »zadružnem človeku« (homo cooperativus). Po Nilssonu ta predpostavka ne vzdrži, ker sodobnega človeka preveč idealizira in zato nujno vodi v znanstveno nesprejemljive, ideološko sprevržene in praktično neuporabne konstrukcije. Med obema skrajnostima se Nilsson odloča za paradigmo »zapletenega« človeka (homo complcxicus) in tako sprejema gledišče, da je človek ciljno racionalno bitje, ki
" Dülfer (1988), str. 1S7 in nasi.
" Prav tam, str. 17S in nasi.
" Nilsson (1991), str. 90 in nasi.
10 'Paradigma jaz+mi ne trdi, da ljudje preprosto ponotranjijo moralni kodeks svoje skupnosti in mu sledijo ne glede na osebne koristi, niti tega, da njihove osebne interese določajo družbene vrednote. Paradigma pa trdi, da (1) na posameznike vplivajo dejavniki dveh vrst -njihovo prizadevanje za ugodjem in njihova moralna dolžnost (oba se izoblikujeta med socializacijo) in (2) da obstajajo velike razlike, koliko ob različnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah in na različne osebnosti v istih okoliščinah učinkujejo dejavniki ene ali druge vrste.' (Etzioni, str. 129).
skusa maksimirati ne le gospodarske, temveč tudi socioloske in psiholoske koristi.*'
Zadružne vrednote so pomembne zato, ker vzpostavljajo in ohranjajo potrebno povezavo med člani in s tem znižujejo transakcijske stroške v zadrugi kot delni navpični integraciji v primerjavi z nezadružnim organiziranjem, ki se lahko pojavlja kot čisti tržni sistem (nikakršna integracija) ali središčno, plansko upravljanje (popolna integracija). Pri tem zadružne vrednote Nilsson razlikuje od zadružnih načel.
Zadružne vrednote so univerzalne, večne in nespremenljive (sicer po njegovem ne bi mogle biti vrednote). Izhajajo iz splošnih družbenih vrednot in nikakor niso monopol zadrug."
Zadružna načela so le operacionalizacija zadružnih vrednot v določenem času in prostoru. Načela izražajo vrednote, vendar jih obenem tudi prilagajajo okolju.
Tako se na primer Rochdalska zadružna »načela«, iz katerih so izšle tudi formulacije Mednarodne zadružne zveze, vsebinsko razlikujejo od organizacijskih zahtev, ki sta jih razširjala Hermann Schulze-Delitzsch (1808-1883) za obrtniške, mestne kreditne zadruge in Friedrich Wilhelm Raiffeisen (1818-1888) za kmečke kreditne zadruge na podeželju.
Schulze-Delitzsch je vztrajal pri strogo pojmovanem načelu samopomoči (brez zunanje pomoči), pri širšem poslovnem območju zadruge, delitvi presežka glede na sodelovanje in precejšnjem izplačilu presežka, da bi pritegnili člane k vpisu novih deležev. Sprva je zagovarjal neomejeno, kasneje omejeno jamstvo članov in specializacijo zadruge. V rezerve naj bi po njegovem zadruga namenjala 10 odstotkov presežka."
Raiffeisen je gradil svojo zadružno organizacijo tudi na načelu samopomoči, vendar ni izključeval pomoči države in drugih. Po njegovih zamislih so ustanavljali zadruge brez poslovnih deležev, zato pa z neomejenim jamstvom članov in ožjim poslovnim območjem (da se člani lahko bolje poznajo). Zagovarjal je omejitev zadružnega poslovanja na člane in nepoklicno delo uprave." Sčasoma in s širitvijo tovrstnih zadrug so tudi okviru Mednarodne Raiffcisnove zveze posplošili ustanoviteljeve praktične napotke v načela samopomoči, samouprave in samoodgovornosti (»3 S«: Selbsthilfe, Selbstverwaltung, Selbstverantwortung), s katerimi se uresničuje temeljni namen zadruge (Förderauftrag). Leitlinien für Genossenschaften, str. 9-12.
V Združenih državah Amerike je sredi stoletja naletela na precejšnje zanimanje v teoriji in praksi zamisel o načelih sorazmernosti (proportional principles): člani naj bi upravljali zadrugo in prispevali za njen kapital sorazmerno obsegu, v
" Nilsson (1991), str. 31 in nasl.
" Nilsson (1994 B), str. S. Pri tem navaja tudi kanadskega avtorja J. C. Craiga, ki je načela Mednarodne zadružne zveze povezal s splošnimi družbenimi vrednotami. Načela odprtosti in prostovoljnosti ter demokratičnega upravljanja je izpeljal iz splošnih vrednot enakosti, človekovih pravic in svobode, načeli o omejenih »obrestih• na kapital in o delitvi presežka glede na poslovno sodelovanje iz gospodarske pravičnosti, zadružno izobraževanje in sodelovanje med zadrugami pa iz vrednote vzajemne pomoči.
" Mladenac, str. 71-73.
" Prav tam, str. 77-81.
katerem uporabljajo zadružne storitve. Tako je mogoče preprečiti konflikte, ki nastanejo, če nekateri člani glede na sodelovanje z zadrugo nadsorazmerno zagotavljajo kapital, drugi pa glede na svoje deleže več kot sorazmerno uporabljajo zadružne zmogljivosti."
Še bolj kot načela so okolju prilagojene zadružne pravne norme (določene v zakonu in zadružnih pravilih), zadružno poslanstvo, poslovni načrt in nazadnje sprotne dejavnosti zadruge."' Nilsson trdi, da zadruga ni idealna organizacija za vsakršne okoliščine in da lahko nastane konflikt med zadružnimi vrednotami in prakso, vendar je le navidezen."
Bookovo poročilo »Zadružne vrednote v spreminjajočem se svetu« (1992)
Zaradi »naglih sprememb v svetu in znotraj samega zadružništv a« je Mednarodna zadružna zveza na svojem 29. kongresu leta 1988 v Stockholmu že tretjič v svoji zgodovini odločila za ponovno in izčrpno proučitev zadružnih načel, ki naj bi vključevala posvetovanja s članicami. O tem je za XXX. kongres Mednarodne zadružne zveze v Tokiu pripravil izčrpno, več kot 200 strani obsegajoče poročilo »Zadružne vrednote v spreminjajočem se svetu« Sven Aake Book, nekdanji direktor švedskega zadružnega instituta.
Če je Laidlavv govoril o ideološki krizi, Book opozarja na krizo zadružne identitete. Zaradi tekmovanja s kapitalističnimi podjetji so zadruge marsikje v razvitem svetu dajale prednost gospodarski učinkovitosti oziroma količinskim rezultatom v škodo demokratičnega upravljanja. Vzroke za takšen položaj išče v napredujoči urbanizaciji in večji družbeni gibljivosti, ki zmanjšujeta naravno podlago za vzajemnost. Opaža svojevrsten paradoks, da zadruge tem težje dokazujejo svoje prednosti, čim bolj sc povečujeta življenjski standard in družbena blaginja, čeprav so za to izboljšanje zaslužne, vsaj delno, tudi zadruge."
Poročilo ugotavlja potrebo po življenjsko sposobnih zadružnih modelih za države v razvoju, iskanje nove istovetnosti za zadružništvo v državah nekdanjega planskega socializma in navsezadnje nujno revitalizacijo zadrug v poindustrij-skih državah."
Book razlikuje tri kategorije temeljnih zadružnih vrednot: temeljne ideje, etike in načela. Temeljne zamisli, ki so bile vedno povezane z zadružništvom, so zelo splošne vrednote: enakost (demokracija), pravičnost (socialna pravičnost), prostovoljna in vzajemna samopomoč, družbena in gospodarska emancipacija.40
Avtor obravnava različne možnosti za bolj ali manj korenito revizijo zadružnih načel. Ne glede na pristop pa se mu zdijo najbolj potrebne spremembe v treh smereh.
" Barton, str. 31.
" Nilsson (1991), str. 33.
" 'Če obstaja konflikt med zadružno ideologijo (vrednotami) in gospodarsko dejavnostjo zadruge, to pomeni, da člani ne zaznavajo (več) tržnih ali centralno-planskih pomanjkljivosti, ki jih lahko razrešuje zadruga. Tedaj zadruga nima več razlogov za svoj obstoj - ni več potrebna, vsaj ne kot zadruga.' (Nilsson, 1991, str. 98)
» Book, str. 101.
" Prav tam, str. 23-2i.
K Prav tam, str. 12 in 13.
-	Načelo o omejenih koristih za kapital je treba ubesediti prožneje ali pa ga opustiti kot samostojno načelo in vključiti v novo načelo o oblikovanju kapitala, ki mora v zadrugi, kolikor je le mogoče, temeljiti na prispevkih članov."
-	Namesto prvotnega načela o »politični in verski nevtralnosti«, po katerem zadruge ne bi smele zavzeti stališč niti do tistih vprašanj, ki se nanašajo na njihovo poslovanje, je po njegovem ustreznejše načelo o notranji samostojnosti in neodvisnosti zadrug v razmerju do vlade, državnih organov in političnih strank.
-	Načelo demokratičnega upravljanja zadrug naj bi dopolnili z zahtevo, da zadruge ukrenejo korake za vključevanje zaposlenih v demokratično upravljanje.*1
Na podlagi Bookovega poročila je posebna skupina Mednarodne zadružne zveze pripravila osnutek programske izjave o zadružni istovetnosti za 21. stoletje.4'
Izjava Mednarodne zadružne zveze o zadružni istovetnosti (1995)
V primerjavi s prejšnjima dvema ubeseditvama zadružnih načel listina o zadružni istovetnosti, ki jo je Mednarodna zadružna zveza sprejela na XXXI. kongresu v Manchestru septembra 1995, prvič opredeljuje sam pojem zadruge44, poleg zadružnih načel poudarja še zadružne vrednote in skuša ugotoviti izzive za poslovanje zadrug v prihodnjem stoletju.
Prva bistvena lastnost zadruge v opredelitvi je njen namen (cilj), da pospešuje koristi članov. Ponovno odkritje tega namena odseva umik države iz gospodarstva, pa tudi opustitev socialističnih gospodarskih sistemov, ki so zadrugam bolj ali manj narekovali uresničevanje splošnih interesov. Opredelitev upošteva dvojno naravo zadruge, ki je združenje oseb in podjetje. V obrazložitvi listina med drugim trdi, da je »vsaka zadruga tudi podjetje« kot organizirana enota, ki posluje na trgu in si mora prizadevati, da bi članom služila čim bolj uspešno in učinkovito."
" Ob spreminjanju neredkih zadrug v kapitalske družbe Book ugotavlja, da kapital v zadrugi postaja •več kot 'služabnik(str. 141) in odkrito priznava, da je zaradi sprememb v okolju delniška družba postala učinkovitejša pri zbiranju kapitala. Uporaba delniškega modela je po njegovem mnenju smiselna za prodor zadružništva na kapitalsko in tehnološko zahtevna in tvegana področja, kjer članski interesi niso izraziti, vendar šele potem, ko so izčrpane zadružne poti in so po temeljitem premisleku tako odločili člani (str. 155).
41 Book, str. 168.
" Prim. MacPherson (str. 8 in nasi.) in osnutek izjave, objavljen v isti reviji, str. 25 in 26.
" Pri opredelitvi samega pojma je Mednarodno zadružno zvezo že zdavnaj prehitela Mednarodna organizacija za delo (ILO), ki je že v priporočilu št. 127 iz leta 1966 opredelila zadrugo kot »združenje oseb, ki so se prostovoljno povezale, da bi dosegle skupen cilj na podlagi demokratično upravljane organizacije, s pravičnimi vložki v potreben kapital in s prevzemom ustreznega deleža pri koristih m tveganjih podjetja, v katerem dejavno sodelujejo kot člani."
" The International Co-operative Alliance Statement on the Co-operative Identity, str.
Tabela 2: Bistvene točke iz Izjave Mednarodne zadružne zveze o zadružni istovetnosti
»Opredelitev
Zadruga je samostojno združenje oseb, ki so se prostovoljno združile zaradi uresničevanja skupnih gospodarskih, socialnih in kulturnih potreb ter hotenj na podlagi podjetja, ki jim je skupno in ga demokratično upravljajo.
Vrednote
Zadruge temeljijo na vrednotah samopomoči, demokratičnosti, samoodgovornosti, samouprave, enakosti, pravičnosti in vzajemnosti. Zadružni člani - v skladu z izročilom prvih ustanoviteljev - verjamejo v etične vrednote poštenosti, odprtosti, družbene odgovornosti in skrbi za druge.
Načela
Zadružna načela so smernice, s katerimi zadruge uresničujejo zadružne vrednote v svoji dejavnosti.
1.	načelo: Prostovoljno in odprto članstvo
(...)
2.	načelo: Demokratično člansko upravljanje
(...)
3.	načelo: Gospodarska udeležba članov
(...)
4.	načelo: Avtonomija in neodvisnost
(...)
5.	načelo: Izobraževanje, usposabljanje in obveščanje
(...)
6.	načelo: Sodelovanje med zadrugami
(...)
7.	načelo: Skrb za skupnost
(■••)«_
Vir: The International Co-operative Alliance Statement on the Co-operative Identity, 1995, str. 3 in 4.
Zanimivo je, da Bodkovcga predloga o participaciji delavcev niso prevzeli v zadružna načela. Ko razlagajo »skrb za druge« kot zadružno vrednoto, omenjajo, da je s tem mišljeno tudi pravično, kot je le mogoče, upoštevanje zaposlenih, če so člani ali ne, upoštevanje poslovnih partnerjev, pa tudi upoštevanje splošnih koristi.
V skladu z Bookovim predlogom nova ubeseditev združuje prejšnji načeli o uporabi presežka in o omejeni odmeni za vplačani kapital v novo načelo o gospodarski udeležbi članov. Predlogu za »prožnejšo« ubeseditev ustreza samo dostavek o »običajno« omejeni odmeni na kapital, čeprav je delovna skupina predlagala, naj »običajno omejena odmena« velja le za kapital, katerega vpis je pogoj za članstvo. Kljub temu dostavek navaja na pomisel, da utegne »običaj« v sodobni praksi postati izjema. Na kongresu je bilo načelo dopolnjeno še z zahtevo po skupni naravi (beri nerazdelnosti) zadružnega kapitala oziroma vsaj njegovega dela (predlog ni povsem jasno razlikoval med premoženjem in kapitalom).4' V ozadju tega predloga je treba iskati težnjo, da se v času deregulacije in
* Syv prakttske spillerregler for fremtidens andelssamarbejde. Andelsbladet, 13. oktober 199S (46. aargang), str. 44i.
manj prijaznega razmerja države do zadružništva bolj poudari posebnost zadrug v primerjavi z drugimi gospodarskimi organizacijami in se s tem zadrugam olajša pot do pridobitve določenih olajšav.4'
Novi, čeprav ne popolnoma, sta tudi načeli o samostojnosti in neodvisnosti zadrug ter o njihovi skrbi za krajevne skupnosti, v katerih delujejo. Prvo je povezano predvsem s političnimi spremembami v svetu, drugo pa z globalizacijo gospodarstva.
Sklep
Prispevek se omejuje na najbolj razširjena zadružna načela, predvsem tista, ki jih je razvijala Mednarodna zadružna zveza. Ob zadnji ubeseditvi je Mednarodna zadružna zveza umestila zadružna načela med zadružne vrednote in obsežno pojasnjevalno besedilo, ki upira pogled tudi v prihodnost. Bolj uravnoteženo so skušali upoštevati tudi socialne in gospodarske prvine zadružništva. Tako so zadružna načela v marsičem izgubila normativen, predpisovalen značaj in pridobila večjo prepričljivost. Z razlikovanjem med trajnimi, občeveljavnimi vrednotami in načeli, ki te vrednote prilagajajo določeni organizaciji, sta se zadružna teorija in praksa uspeli izogniti problematičnemu relativiziranju vrednot.
Na vrednote se danes sklicujejo tudi druge gospodarske organizacije. Ce so kritiki govorili o približevanju zadrug nezadružnim podjetjem v prizadevanju za gospodarsko učinkovitostjo, lahko s stališča vrednostnega utemeljevanja opazujemo približevanje vsaj nekaterih nezadružnih organizacij zadružnemu organizacijskemu modelu, ki temelji na združenosti lastniske, upravljalske in (uporabniške funkcije v članstvu.
Prav v pogledu razvijanja zadružnih vrednot sodobnemu zadružništvu napovedujejo dve možni poti. Prva pomeni prilagajanje zadružne dejavnosti potrebam članstva (ob predpostavki, da so se člani, ki jim je za to mar), druga pot pa pelje v razvoj, bolj ali manj neodvisen od članov.48 Vprašanje, ali in koliko bodo uspele razrešiti to dilemo etablirane zadruge, ali pa bodo zadružno zamisel lahko izvirno, inovativno uresničile druge ali povsem nove organizacije, je odprto. Kakorkoli že, zadružne vrednote in načela ostajajo potreben, a sam po sebi nikakor že zadosten pogoj za uspeh zadruge.
" Besedilo dopolnilnega predloga vsebuje Resolution Concerning the /CA Statement on Co-operative Identity, Review of international Co-operation, Vol. 88, No. J (1995), str. 105 -107. Predlog so utemeljili tudi s splošno razširjeno prakso nerazdelnosti določenega dela kapitala v zadrugah po vsem svetu ne glede na dejavnosti. Načelo naj bi imelo univerzalen pomen: v obstoječih zadrugah bi preprečilo težnje po razdelitvi premoženja, ki so ga ustvarile prejšnje generacije zadružnikov, v novih zadrugah pa oblikovanje zelo nezanesljive in tvegane kapitalske sestave.
" llmonen, str. 7; Munkner (1995 A), str. 31.
LITERATURA
Adamič France (1993): Nastanek in razvoj zadružništva, v zborniku: Zadružništvo in upravljanje zadrug. Družba za razvoj podeželja, Ljubljana, str. 1-16.
Ballestero Enrique (1990): Economía social y empresas cooperativas, Madrid, Alianza Universidad.
Barton David (1989): Principles, v knjigi: Cooperatives in Agriculture (Editor David W. Cobia), Englewood Cliffs, Prentice Hall.
Bergeron Michel Y. in Martel Denis (1995): Une proposition d'innovation de financement: le fonds de placement en cooperatives, Revue des etudes cooperatives, mutualistes et associatives, No. 256 (54), 2 semestre, 74eme annee, str. 73-80.
Bonfante Guido (1995): Cooperativism and large cooperatives, Boletín de la Asociación Internacional de Derecho Cooperativo, Núm. 23-24, 1995, str. 65-71.
Book Sven Aake (1992): Co-operative Values in a Changing World, Report to the ICA Congress Tokyo, October 1992, Geneva, International Co-operative Alliance.
Brazda Johann in Schediwy Roben (1989): Consumer Co-operatives in a Changing World, Geneva, International Co-operative Alliance.
Cole G. D. H. (1944): A Century of Co-operation, London, George Allen & Unwin Ltd.
Commission of the European Communities (1993): Amended proposal for a Council Regulation (EEC) on the Statute for a European Cooperative Society, COM (93) 252 final - SYN 386 to 391, Brussels, 6 July 1993.
Dülfer Eberhard (1984): Betriebswirtschaftlehre der Kooperative, Kommunikation und Entscheidungsbildung in Genossenschaften und vergleichbaren Organisationen, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht.
Dülfer Eberhard (1988): Die »Unternchmenskultur« der Genossenschaft - ein traditionsreiches Thema in neuer Aktualitaet -, The International Cooperative Movement - Changes in Economic and Social Policy, Geneva, The International Co-operative Alliance, str. 157-188.
Eschenburg Rolf (1971): Oekonomische Theorie der genossenschaftlichen Zusammenarbeit, Tübingen, JCB Mohr (Paul Siebeck).
Etzioni Amitai (1994): Jenseits des Egoismus-Prinzips. Ein neues Bild von Wirtschaft, Politik und Gesellschaft. Schäffer-Poeschel, Stuttgart (izvirnik: The Moral Dimension, Towards A New Economics, Free Press, New York, 1988).
Hasselmann Erwin (1968): Die Rochdaler Grundsätze im Wandel der Zeit, Vcröffentlichingen der Deutschen Genossenschaftskasse, Band 4, Frankfurt am Main.
Henzler Reinhold (1970): Die Entwicklung der Genossenschaft zur Unternehmung, v knjigi: Der genossenschaftliche Grundauftrag: Forderung der Mitglieder, Veröffentlichungen der Deustchcn Genossenschaftskasee, Band 8, Frankfurt am Main, str. 220-234.
Ilmonen Kaj (1992): The End of the Cooperative Movement? Sociological Essays on Cooperative Affiliation and Morality, Helsinki, Työvänen taloudelinen tutkimoslaitos - Labour Institute for Economic Research.
International Co-operative Alliance, Individual Membership by Region (1995), Review of International Co-operation, Volume 88, No. 3, str. 117.
International Handbook of Cooperative Organizations (1994), edited by Eberhard Dülfer in cooperation with Juhani Laurinkari, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht.
International Labour Conference (1966): Recommendation Concerning the Role of Co-operatives in the Economic and Social Development of the Developing Countries, Geneva, ILO.
Laidlaw, A. F. (1980): Co-operatives in the Year 2000, London, International Co-operative Alliance.
Leitlinien für Genossenschaften (1990), Bonn, 1RU (International Raiffeisen Union).
MacPherson, Ian (1994): The Cooperative Identity in the Twenty-First Century, A Background Paper, Review of International Co-operation, Vol. 87, No.3, str. 8-24.
Maliszewski Andrzej (1995): The Fall of Co-operative Movement in Poland, Review of International Co-operation, Volume 88, No. 1, str. 88-94.
Mladenac Gromoslav (1935): Istorija zadružnih doktrina, Beograd, Privredni pregled.
Münkner, Hans.-H. (1990): Strukturfragen der deutschen Genossenschaften, Teil IV, Chancen der Genossenschaften in den neunzigen Jahren, Frankfurt am Main, Fritz Knapp Verlag.
Münkner, Hans.-H. (1995 A): Revision of Co-op Principles and the Role of Co-operatives in the 21st Century, Review of International Co-operation, Volume 88, No. 2, str. 17-34.
Münkner, Hans.-H. (1995 B): New Era for Co-ops and the Implications for Co-op Legislation, Review of International Co-operation, Volume 88, No. 2, str. 90-105.
Nikiforov L. in KuznecovaT. (1995): Sudba kooperacii v sovremennoi Rossii, Voprosi ekonomiki, st. 1/1995, str. 66-75.
Nilsson Jerker (1991): Kooperativ utveckling, Kooperativa institutet/Studentliteratur, Lund.
Nilsson Jerker (1994 A): Cooperative Principles and Practices in Producer Cooperatives. Cooperatives, Markets, Cooperative Principles, XXth International Congress of CIRI-EC, Graz, April 1994, str. 39-41.
Nilsson Jerker (1994 B): Cooperative Principles and Practices in Producer Cooperatives, Wien, Institut für Betriebswirtschaftslehre der Universität Wien.
Peters, T. J. in Waterman R. H. (1982): In Search of Excellence, New York, Harper and Row.
Piot Bernard (1995): Les principes coopératifs et la reforme de la legislation coopérative franaisc. Boletín de la Asociación Internacional de Derecho Cooperativo, Nüm. 23-24 (1995), str. 15-26.
Report of the ICA Commission on Co-operative Principles (1976). London, International Cooperative Alliance.
Resolution Concerning the ICA Statement on Co-operative Identity, Review of International Co-operation, Volume 88 (1995), No. 3, str. 105-107.
Rules (1993), Geneva, International Co-operative Alliance.
Schauer Dolfe (1945): Prva doba nasega zadruznistva (od nastanka do leta 1895), Ljubljana, Univerza v Ljubljani.
Stryjan Yohanan (1989): Impossible Organizations, Self-Management and Organizational Reproduction, New York - Westport, Connecticut - London, Greenwood Press.
The International Co-operative Alliance Statement on Co-operative Identity (1995), Review of International Co-operation, Volume 88, No. 3, str. 1-68.
The Present Application of the Rochdale Principles of Co-operation (1937), Studies and Reports, London, International Co- operative Alliance.
Vollmer Lothar (1995): Die kapitalistische Genossenschaft, Berliner Beiträge zum Genossenschaftswesen 23, Berlin, Institut für Genossenschaftswesen an der Humboldt-Universität zu Berlin.
Zan Luca (1989): Dinamica economico finanziaria e spirali di crisi nella cooperativa agricola, v knjigi: La strategia nelle imprese cooperative (a cura di Dora Iacobclli), Bologna, Edizioni Agricoop, str. 13-27.
Watkins W. P. (1986): Co-operative Principles, Today and Tomorrow, Manchester, Holyoake Books.
Watkins William Pascoe (1970): The International Co-operative Alliance, London, The International Co-operative Alliance.