Polica o zavarovanji za smrt v prid ime-telju pa zapuščina zavarovateljeva.
(Dalje in konec.)
Iz povedanega izhaja,, da po pravu ni pravilno, ako se za varovalna vsota sama po sebi kar smatra za zapuščinsko stvar; ona ni stvar, katera bi po dednem pravu prehajala od zapustnika na zapuščino in na dedne naslednike, kajti v zapuščino spada zgol to, kar je zapustnik sam imel za svojih živih dnij in to, kar je bilo nastalo pred njegovo smrtjo ter bilo zanj ustanovljeno.
S tem duhom in na tem stališči nahajamo naše najvišje sodišče čestokrat. Mnoge odločbe njegove izrekajo: da zavarovalna vsota iz take, v prid imetelju glaseče se police, ne spada v zapuščino (pr. Gl.-U. 5842, 6559, 9387, 9646, 9807, 9930, 10190, 10382, 10966); da zavarovalna vsota celo tedaj ne spada v zapuščino, ako se najde polica ob smrti v posesti zapustnikovi (odločba z dne 27. marcija 1888, št. 2700, Ger. Ztg. 1888, št. 25).
Drugo načelo pa — zdi se — izreka odločba najvišjega sodišča z dne 10. julija 1889, štev. 7968, katera je namreč razsodila, da zavarovalna vsota iz police o zavarovanji življenja v prid imetelju spada v zapuščino zavarovateljevo. Toda le navidezno, če se nekoliko preudari, ne vjema se ta odločba z odločbami tega sodišča v drugih slučajih zgoraj navedenih, ko se je izreklo protivno načelo. V istini je to le drugačen slučaj *) in
*) SluCaj je naslednji (Pril. k Vestniku pravosod. ministerstva, 1889 št. 492.): Po smrti A-a, ki je prebival na Dunaji, zaukazala seje sodnemu komisarju inventura zapušCine v pričo dra. B., zastopnika dedičev; sodni komisar je ravnal po ukazu ter prevzel od obC, urada v V. Dunajskem okraji, katero je bilo zaradi varnosti zaprlo zapustnikovo stanovanje, vrednote in premičnine A-ove, med katerimi je bila tudi, na njegovo ime glaseča se polica o zavarovanji življenja z zneskom 2000 mark nemške veljave. Sodni komisar je polico v inventarji navedel in oddal dru. B. kot za-
5
—   66  —
stopniku dediCev. Upnica zapuScine C. na to ovadi, da je dr. B. na podlogi navedene police pri dotični zavarovalni družbi prejel 2000 mark kot pokazatelj police, in zahteva, naj se dru. B. zaukaže, da mora prejeti znesek položiti v depozitni urad upnikom zapuSčine na voljo. Prvi sodnik zasliši zastopnika dedičev, da si predložiti prepis rečene police, potem pa odbije zahtevo upnice C. ter sodnemu komisarju ukaže, naj polico izloči iz inventure A-ove. Ta odlok je na rekurz upnice C. višje dež. sodišče potrdilo, naglašujoč zlasti to, da zavarovalna pogodba, katero sklene zapustnik imetelju zavarovalne police v prid, torej tretji osebi v prid, daje zgol tej tretji osebi, ako zavarovatelj umre, pravico do zavarovanega zneska; ta da po § 531. obč. drž. zak. ne spada v zapuščino zavarovatelja, ker si ta ni nanj nikdar pridobil nikake pravice. — Izvenrednemu re-kurzu upnice C. je najvišje sodišče ugodilo, premenilo nižji sodni odločbi ter prvi instanci zaukazalo, naj s prejeto zavarovalno vsoto ter z dividendnimi listki, kateri bi po vsebini zavarovalne pogodbe znabiti pristojali, ravna, kakor s predmetom zapuščine A-ove in naj ukrene, česar treba v ta smoter, ker upniku zapuščine, kateri je vdeležen pri pozvedovanji zapuščine, ni moči jemati pravice, da teži za popolnjenjem inventarja ker se zapustnike ni poslužil dispozicijski oblasti, pridržane mu v smislu zavarovalne pogodbe, in ker ni glede zavarovalne pravice ničesar ukrenil, niti sklepajoč pogodbo niti pozneje s kakim činom med živimi; ker se je pohca, glaseča se na imetelja, za časa smrti zapustnikove nahajala v njegovi posesti, ker je torej polico, odnosno pravico, katero ona izpričuje, smatrati za sestavino zapuščine, ker je upravičenost dedičev, da pridejo v posest police in ž njo ukrepajo, izvajati moči le iz zakonitega dednega prava, in ker je torej premeniti treba odločbi nižjih sodišč po § 16. pat. z dne 9. avgusta 1854, drž. zak. 208.
soglasje te odločbe z dragimi odločbami najvišjega sodišča v tej tvarini uvidimo, ako spoznavamo kaj je v slučaji zavarovanja, o katerem tu razpravljamo, z zavarovalno polico kot tako, ko smo zgoraj skušali spoznati razmerje med zapuščino zavarovateljevo in zavarovalno vsoto.
Rekli smo zgoraj, da je polica ostala v imovini zavarova-teljevi med stvarmi, katere predstavljajo njegovo zapuščino. Zakon v § 547. obč. drž. zak. in v dvor. dekretu z 19. januvarija 1790, št. 1090 zb. pr. zak. pa izrecno piše, da se o zapuščini, dokler je dedni nasledniki ne nastopijo, misli, kakor bi bila še vedno v posesti zapustnikovi, da jo je torej smatrati za subjekt pravic in zavez. Iz tega izhaja, da se zapuščina našega zavarovatelja „eo ipso", ker se namreč med stvarmi, katere jo predstavljajo, nahaja tudi polica v prid imetelju, kaže sama kot imeteljica te
—   67   —
6*
police in kot takšna tudi upravičena zahtevati, da se jej izpolnijo obljube in zaveze,-v njej obsežene. Ker pa ta izpolnitev obsega izplačilo zavarovalne vsote, zategadelj pripade seveda zavarovalna vsota zapuščini, toda ne kot zapuščinska stvar potem pripada dednega, nego zaradi in pod imenom pogodbe (pr. odločbi z dne 7. novembra 1883, Gl.-U. 9646 in z dne 11. marcija 1884 Gl.-U. 99930). Zavarovalna vsota ne pripada v zapuščino, ker ni nastala iz pravice zavarovateljeve, nego pripada naravnost zapuščini kot njen prirastek, s katerim se ona pomnoži na podlogi pogodbe, katero je bil sklenil zapustnik, vender ne zategadelj, ker bi pogodba izhajala od zapustnika, ampak zategadelj, ker je pogodba upravičila imetelja zavarovalne police in ker je doba, da nastane tirjatev položena v trenotje smrti zavarovateljeve in ker je v tem trenotji postala imeteljica police uprav zapuščina njegova.
Dejanski se torej zgodi tako, da zapuščina obdrži odšteto zavarovalno vsoto tako, kakor bi ta vsota naravnost spadala v zapuščino. Po čistem pravu pa je razlika jasna med jednim in drugim mnenjem. Tu se zastopa mnenje, da spada vsota zaradi pogodbe v zapuščino, da stvar priraste zapuščini, ker je ona postala imeteljica police, glaseče se na imetelja, in s tem upravičena zahtevati, da se izpolni pogodba, ne glede na to, od koga prihaja polica. Drugo pa je mnenje, da stvar spada v zapuščino zaradi dednega pripada, češ, da polica prihaja od zapustnika. Po mnenji tu zastopanem velja v vseh slučajih pri zavarovanji za smrt načelo, katero je najvišje sodišče čestokrat izreklo, da pravica do zavarovalne vsote imetelju police ali dedičem, kateri so v pogodbi izrecno navedeni kot upravičenci, ne pripade iz razlogov dednega prava, nego iz razlogov pogodbe in vsled posesti police. Po protivnem mnenji pa bi bilo treba za vsak slučaj postaviti drugo načelo, jedenkrat, kedar je polica v prid dedičem ali imetelju, kateri je določeno označen, drugič, ako se polica glasi v prid imetelju, ki po naključji ni bil označen ; to pa pravu ne bi bilo koristno.
V slučaji, o katerem je tu govor, je pa zavarovalna vsota vender le vedno predmet zapuščinski razpravi in dedni prisodbi po zakonitem redu, naj se misli, da je došla zapuščini derivati vno zaradi dednega prava po zapustniku, ali naj se sodi, da
—   68   -
jo je zapuščina pridobila originarno zaradi pogodbe. Ta vsota namreč dojde zapuščini, nikoli pa dedičem kot takim, in tem dedičem mora biti poprej prisojena po delih, ki so določeni v dednem pravu. Gotovo je tudi, da bode v našem slučaji zavarovalna vsota predmet za odmero dednih pristojbin, prav tako, kakor bi pogodba določila, da je zavarovalnica zavezana izplačati vsoto ob smrti zavarovateljevi njegovi zapuščini, kajti ta vsota preide iz zapuščine k dedičem. Drugače bi pa bilo, ako bi imetelj police bila oseba fizična, ali če bi bili kot upravičenci označeni kar naravnost dediči, kajti tu bi upravičenci zavarovalno vsoto pridobili kar iz pogodbe in brez posredovanja zapuščinske razprave.
Navedena odločba najvišjega sodišča z dne 10. julija 1889, št. 7968 ne ustanovlja torej načeloma nič novega, ampak se le prilega na dani slučaj. Odločba, kakor je uradno objavljena, sicer pravi, da je s prejeto zavarovalno vsoto ravnati, kakor s predmetom zapuščinskim, a uže naslov tej objavi imenuje le zavarovalno polico, in to je gotovo pravilneje glede na povedano. Sicer pa to v danem slučaji stvari ne preminja, ker se naposled in kar se tiče vrednosti mora polica zjednačiti z glavnico, ker je veljava police določena le s to glavnico.
Utegne se ugovarjati, da je imel zapustnik glede zavarovalne vsote zgolj pravico, označiti imetelja police in mu tako dati moč, da bi smel zahtevati od druge stranke izpolnjenja pogodbe, druge pravice pa da ni imel, da se torej tudi prenaša na zapuščino in potem na dediče le pravica označiti imetelja police. Ta ugovor ne velja, četudi se da izvajati iz gore omenjenih načel. Ni namreč nobenega uzroka, zakaj bi zapuščina sama sebe ne označila kot imeteljice, kajti ona preneha predstavljati zapustnika, kakor hitro jo nastopijo dediči. Tudi ni trditi, da bi zaveza iz pogodbe nasproti zavarovalnici prenehala, ker zapustnik ni označil upravičene osebe. Saj je po §. 914 obč. drž. zak. pogodbe tako razlagati, da v sebi nimajo protivja, a da imajo učinek, in v našem slučaji je gotovo zapustnik le zaradi tega sklenil, zavarovalno pogodbo, da bi zavarovalno vsoto nekomur naklonil za katerega ga je skrb, in gotovo je, če se ni označila gotova oseba, da je zapustniku najbližja njegova zapuščina in da je torej njo smatrati za upravičeno. Poleg vsega
—   69   —
tega pa tudi ni dvojbe, da bi bilo pravo veljavno, ako bi zapustnik izrecno ukrenil, da polico, glasečo se v prid imetelju, prepušča svoji zapuščini, in tako tudi ne more biti dvojbe, da se ta ukrep lahko veljavno stori tudi tihoma ali konkludentnim dejanjem, torej s tem, da se polica prosto pusti med zapuščin-stvarmi.