Pleša — kulturna sramota. Modern Ijudski dušeelovec je trdil pred nedavnem: Ako hoče postati na Franooskem politik ljudski ljubljenec, mora biti blagoslovljen z gostimi lasmi kakor pred kratkim umrli dolgoletni francoski zunanji ministei Briand. Beležena trditev je seve pretirana, a vendar vsebuje nekaj istine. Ako prelistamo zgodovino narodov, bomo našli, da že od nekdaj niso veljali lepi lasje samo kot okras in lepota glave, bili so tudi znak moške moči ter eile. Že v starem zakonu je rekel Samson Dalili: »Britev se še ni dotaknila moje glave! pe bi me ti ostrigla, bi me zapustila moč, da bi postal slaboten kakor vsi drugi navadni ljudje. . . . Pustila je, da je zaspal v njenem naročju in je poklicala enega, ki mu je porezal lase. Z lasmi ga je ostavila telesna moč.n --' Očitek »plešec« je veljal že pri starih Judili za najhuj_o psovko. O preroku Elizeju čitamo v sv. pismu: »Šol je v Betel. Na potu so ga srečali dečki iz mesta, so ga zasmehovali in zmerjali: »Plešec, pridi gori! Plešec, pridi gori!« Izpuljenje las pri •Tudih ni značilo samo žalosti in bolesti, pomenilo je celo najbolj nizkotno kazen. Da, iz-: bruhnila je celo vojna, ko je pustil vladar 'Amonitov na pol obriti odposlance kralja Davida. Izpadanje in pičli lasje so oznanjali na iVzhodu že od nekdaj, da se je lotila plešca gobavost in gobavci so tbili izključeni iz javnega življenja. Pri starih Nemcih al.i Germanih so pomenili ostriženi lasje sužnost. Lahko bi napisali celo knjigo o tem, kako je bila pogostokrat v starih in novejših časib. pleša ali ostriženi lasje nekaj poniževalnega ter srainotnega.