Črtica o kmetovalčevem izobraževanji.
ii.
Kmetovalec je prirodi gospod in hlapec. Sicer sam del prirode vlada ji nekoliko vsled duševnih svojih zmožnosti, nekoliko pa jej mora služiti, ker njenih pojavov ne more uravnavati po svoji volji. Naloga njegova je, da prideluje to, kar človek potrebuje, da torej prideluje raznih rastlin in vzgaja živali, koje ali naravnost uživamo, ali pa nam služijo, da iz njih ali pa ž njihovo pomočjo izgotavljamo užitno in naravnost uporabno blago. Kmetovalec pretvarja s pomočjo rastlinskega življenja neužitne snovi iz zemlje in zraka v užitne in porabne. Zemlja in zrak redita rastlino, rastlina žival, človek pa uživa rastline in živali. Živali in rastline razpadejo, iz-polnivši svoj namen, zopet v prvotne snovi, izpremene se v zemljo in pline, nahajajoče se v zraku, ter služijo novemu naraščanju v živež. Tako se vrši v prirodi presnova v brezkončnem kolobarji po vedno enaki razvrstitvi, različnost kazoč le vsled vnanjih vzrokov in pos-pešujočih ali ovirajočih vplivov. Zakoni, katere je dal stvarnik prirodi svoji, povzročujejo prikazni, ki so se nekdanjim narodom poganjskT'm zdele tako veličastne in skrivnostne, da so jih oboževali.
Našli smo kmetovalčevo področje v prirodi ter iz-poznali, da je njegov uspeh odvisen od pravilnega uko-riščevanja prirodnih sil, in da pridelki niso nič drugega nego novi stvori stare prirode, nastavši vsled vpliva raznih prirodnih sil. Jasno je toraj, kako važno je, da kmetovalec vsestranski pozna prirodo. Poznati mora prvotno snov, poznati preosnovo, pa tudi aove stvore, njih bistvo, naravo in uporabnost, ako hoče postati kmetovalec v pravem pomenu besede, ako hoče biti prirodi tudi gospod, a ne le hlapec. Le ako prirodo in njeng^ zakone pozna, okoristiti   se  jih more popolnoma.   E#or
List 6.
pa prirode in njenih zakonov ne pozna, odvisen je preveč od slučajev in mora le hlapčevati.
To so izpoznali mnogi narodi že zdavnaj in začeli pridno opazovati prirodo, razmotrivati pojave, ki se v njej vrše, in iskati jim vzrokov. Nabirali pa so si izkušenj iz dejanskega kmetovanja ter jih premerjali pravilom prirodoslovcev in nasprotno prirodoslovska pravila kmetijstvu. Pravilo, katero osnujemo z ozirom na pri-rodne pojave in njih sile, ima za kmetijstvo le takrat veljavo, kadar iz njega lahko in s precejšnjo gotovostjo sklepamo posledice, katere ti pojavi provzročajo. Pojavov pa je v prirodi jako mnogo in ako hočemo v resnici dobrih pravil, poznati moramo tudi mnogo pojavov bolj ali manj ter tudi njih vzroke. Učinek prirodnih sil je po različnih krajih zelo različen, kajti tu prevladuje ta sila, kje drugi zopet katera druga. Zato pa tudi pravila, katera so ob začetku v kakem kraji sestavili, niso veljala za kraj, ki je bil drugačen, nego je ta. Ko pa so primerjali razmere obeh krajev ter iz vseh pojavov raz-tolmačili si vplivajoče sile, dobili so novo pravilo, natančnejše in boljše od prvega ter veljavno za oba, oziroma za vse take kraje. Tako se je počasi razvijalo kmetijstvo, dokler niso bila znana pravila splošnega kmetijstva za vse kraje. Nauk o kmetijstvu dospel je do visoke stopinje, postal je veda, katere danes uče, kakor drugih vedno po posebnih učiliščih.
Kmetijska veda ni nastala niti iz same teorije niti se razvila iz dejanskega kmetovanja, ampak iz obeh skupaj. Teorija opazuje prirodne pojave, izpoznava njih vzroke ter z ozirom na dejanske izkušnje sestavlja pravila. Dejansko kmetijstvo pa uporablja teoretična pravila in jih primerja svojim izkušnjam. Ako si pravilo in izkušnja nasprotujeta, poiskati je treba vzroka in pravile popraviti.
Kakor sti kmetijsko vedo stvorili in praksa, tako tudi v današnjem naprednem, ali za kmetijstvo jako žalostnem času nobenemu kmetovalcu, Ki hoče biti „umen" (in tak bi moral biti vsak), samo ena zadostovati ne more, ampak potrebni sta vedno obe, pravilno združeni. Splošna pravila kmetijska pozaati mora v s ravno tako tudi posebne razmere svojega kraja. Čim bolj kmetovalec opazuje in preudarja, tem globoče vidi v tajna dela prirode, tem bolj izpoznava vzroke prirodnih pojavov, tem laže obrača ugodne vplive sebi v korist, slabih pa se pazi.
Iste važnosti, katere prirodoslovje, je za kmetijstvo tudi narodno gospodarstvo. Vsak posamezen človek ne more pridelovati vsega, česar potrebuje; nekaterih reči pa prideluje več, nego mu jih je treba. Zato zamenjava preostajajoče pridelke z drugimi ljudmi za tako blago, kakeršnega potrebuje, a ga nima. Kakor posamezni ljudje, tako ravnajo tudi družine, kraji, dežele, narodi. Eden pridela najlaže in najceneje to, drugi kaj drugega. Po medsebojnem zamenjavanji (oziramo predaji in nakupu) pa dobivamo najceneje vsega, česar potrebujemo.
Komur ni mari narodnogospodarskih razmer ter hoče vse doma pridelovati, stalo ga bode marsikaj mnoga več, nego bi ga, ko bi glede na te razmere prideloval le tisto, kar prideljuje najlaže, najbolje, česar prideluje največ ter najlaže za ne java (prodaja). Le to stalo ga bode vedno najceneje vse drugo kupoval naj bi od tistih, ki to najceneje pridelujejo. Iz tega razvidimo, da mora imeti kmetovalec tudi precej trgovskega duha v sebi. Poznati mora razmere in potrebe domače, pa tudi drugih dežel, sicer mu ne bode moči vselej prave poti ubrati. Od dveh sicer enako izobraženih kmetovalcev izhajal bode tist, ki gospodarske razmere temeljito pozna, ki je tudi nekoliko trgovec, vedno mnogo bolje. Oziraje se na vse te okoliščini, dokopali se bodemo najlaže do blagostanja in si ga tudi ohranili.
Zdaj vemo, kolikšno je teriščo kmetovalčevo in koliko je razmer, katere morajo biti kmetovalcu znane, če hoče dobro gospodariti. Zato se pa tudi ne bodemo čudili, ko slišimo, da se kmetovalec mora učiti — prav mnogo učiti. Ako se le nekoliko ozremo po kmetijskih razmerah, izpoznati moramo, da za popolno kmetovalčevo izobrazbo niKakor ne more zadostovati nekaj mesecev, ali kako leto, ampak da je treba za to celo vrsto let; v gotovem smislu lahko rečem — treba se mu je učiti celo svoje življenje. Seveda ves ta čas učenja ni enako, marveč mora biti primerno vsaki dobi človeškega življenja.
Kadar se otrok zave, opazuje reči in pojave okrog sebe, čudi se jim ter povprašuje po njih vzrokih in namenu. Kadar doraste, stopiti mora sam v krog delavcev, ter deluje — kakor vsakdo — iz početka slabeje, potem pa, izučen po izkušnjah, vedno bolje. Vsaka izkušnja pove mu nekaj, česar prej ni vedel — nauči ga nekaj novega, razširi in ugladi mu pot, na kateri mu je hoditi. Nkakor pa bi ne bilo dobro, ako bi se moral vsak človek vseskozi modriti šele po svojih izkušnjah. Ta zahtevajo včasi drago plačilo! WiKdo uči se lahko iz vsake izkušnje, biti mu mora le zuana. Seznanjamo pa se ž njimi lahko na dvojen način: ali jih zapisujemo in potem prebiramo, ali pa se zbiramo ter si jih razodevamo.
Obeh načinov posluževati se je tudi kmetovalcu, včasi tega, včasi onega bolj. V s^oli mladosti vidi, kako se ljudje trudijo in pote, pozveda, čemu to, in izpoznava, da vse to tudi njega čaka. V svojem delovanji si potem prizadeva, da bi si z majhnim trudom mnogo pridobil. Da pa mu bode moči to doseči, mora se primerno izobraževati. Prvih vtisov, koje mu vtisne življenje, doma ne morejo povoljno raztolmačiti. To nalogo prevzame šola. Pojasnjuje mu pojave, kolikor jih more razumeti, in nadaljuje potem na tej podlogi in njegovi starosti primerno s tem, kar bi mu v poznejšnjem življenji utegnilo koristiti. V šoli se toraj učimo večinoma iz učnih knjig, zapisanih izkušenj drugih ljudi ter jih primerjamo dejanskim pojavom, katere opazujemo okrog sebe.
------    42    ------
Kadar zapustimo šolo, učimo se seveda še vedno lahko in z uspehom iz knjig, vendar pa tudi s svojim delom stopimo v boj za obstanek ter si nabiramo tudi svojih izkušenj. Da bi se pa, kar mogoče, obvarovali škode, povprašujemo tudi drugih za njih izkušnje in se po njih ravnamo. To vzročuje večkratno obče\anje ljudi, ki teže za enim ali enakim smotrom ali ciljem, in jih dovaja do tega, da se združujejo, ali, kakor pravimo, da ustanavljajo društva in zadruge, katera jako blagodejno vplivajo na blagostanje, če so ustanovljene Da pravi podlogi. Tudi naznanjamo svoje izkušnje drugim na ta način, da jih zapisujemo. Ta ali on strokovnjak jih potem zbira, ureja, daje tiskati in jih razpošilja onim kateri jih žele, kateri se jih morejo okoristiti. TaKa poročila so strokovni listi, kateri so tudi velike važnosti in velik pripomoček napredku.
Kmetovalec ima torej dosti prilike, da si pridobiva znanja. Po kmetijskih društvih in s kmetijskimi listi izobražuje se lahko v svoji stroki.                          F. Š.
------    43    ------