Niso predmet poezije, kot pre-mnogokrat trde, sanje, um.išljanja ali misli. Nje predmet je marveč ta sveta resničnost, ki je bila dana enkrat za vse čase in v katere srčiko smo položeni. Je veselje vseh vidnih stvari, ki mu Vera dodaja veselje nevidnih. Je vse tisto, kar nas žleda in mi gledamo. Vse to pa je božja stvaritev, ki zna ustvariti neizčrpno snov pri-povesti in spevov, naj že največjega poeta ali najbednejšeza ptička pevca. In kot ,,philosophia peren-nis“ ne stvarja, kot sta s svojimi obširnimi pisarijami počenjala Spinoza in Leibniz, nobenih abstraktnih bitij, ki jih prej nihče razen njih stvariteljev nikoli videl ni, marveč se zadovolji z merami, katere ji nudi resničnost — takisto je tudi nekšna „poesia perennis“, ki ne izumlja iz nič svojih zasnov, marveč ki že iz vekov sem povzema te. katere ji ponuja ustvarjeno stvarstvo. . . Ena najčudovitejših značilnosti velike poezije je nje „catholicite“ — vesoljnost. Hočem reči, da so ti višji poetje od Boga samerra prejeli tako obsežne stvari v svoje opevanje, da jim je potreben resnično ves ustvarjeni svet. če hočejo svoje delo uresničiti. Njih stvaritve so nekako podoba in hkrati pogled na stvarjenje v njega celoti, od katere njih manjši bratje odkrivajo le posamezne dele. Prav zaradi pomanjkanja te vesoljnosti mora naš Racine odstopiti mesto Shakespear-ju...
PAUL CLAUDEL
Resničnemu pesniku prav nič niso potrebne najbolj blesteče zvezde in najlepše rože. To, kar je u-stvarjeno mu zadošča, kajti predobro ve, da je njegovo lastno življenje vse prekratko za nauk, ki ga z njim daje, pa za potrdilo, ki ga je vredno. . . Namen poezije ni, kot pravi Baudelaire, potopiti se „v dno Brezkončnega, da tam nekaj novega najdeš**, mar-da najdeš tam tisto, česar ne izčrpaš nikoli.
PAUL CLAUDEL
Deseti kult. večer, sobota 15. septembra ob sedmih zvečer, salon Bullrich BALANTIČEV VEČER 'Spominska beseda, kronika o pesnikovem življenju in ognjeni smrti, recitacije njegovih pesmi.
Enajsti kult. večer, nedelja 30. septembra ob pol osmih zvečer, župnijska dvorana Ramos Mejia WOLFGANG AMADEUS MOZART ob dvestoletnici rojstva Koncert Mozartove komorne glasbe.
V tisku so naslednje publikacije:
FRANCE BALANTIČ pesmi, z ilustracijami in opremo akad. slikarice Bare Remec
MEDDOBJE III. leto, številka 1-2
GLAS
SLOVENSKE KULTURNE A K C I D E
Leto III. Št. 14 VOCERO DE LA CULTUEA ESLOVENA 5.9.1956
PO SMRTI SMO SREČALI PESNIKA
(OB BALANTIČEVEM VEČERU)
Na zadnjem taboru Dijaške zveze leta 1940 je ob zaključnem kresu klečal ob ognju tudi Balantič. Morda smo bili prav blizu njega, toda nismo vedeli, kdo je. Ob zlomu države smo se zatekli v Ljubljano kot on, pa ga nismo srečali; hodili smo po istih ulicah, jedli v istih obednicah, pa ga nismo poznali; isti dan in v istem vozu smo se peljali v Gonarsko taborišče, pa nismo vedeli, da je tik nas; v taborišču smo živeli šest mesecev v sosednjem šotoru, pa se ni dal spoznati...
Samo dvoje je mogoče: ali nismo bili vredni, da bi se srečali v življenju, ali pa usoda ni hotela, da bi nas danes motil njegov telesni lik in se mu moremo približati prosti vseh vezi — dobrih in slabih.
Potem je prišla revolucija, pesnikova smrt in naša pot preko gora. Govorili smo o njem, bedeli vsako leto vso noč ob dnevu njegove smrti, pa ga še nismo spoznali... Bolj je on dozorel v življenju za smrt kakor mi v življenju za življenje in zato nam še ni bil blizu. Dokler se ni neke mirne noči pred nami izluščila njegova trpeča podoba, dokler se ni sredi samotne, z luninim svitom oblite ulice pojavil tik ob nas on, neznanec in vendar nekdo, ki mu moremo pogledati prav do dna srca, kot v že pozabljeno a nekdaj do potankosti dognano podobo.
Zdaj, ko je prešel čas in nam ni blizu samo zato, ker je bil naš vojak, ampak zgolj, ker je bil naš pesnik, vstajajo pred nami vedno nova vprašanja: teologi in psihiatri bodo v njegovih verzih našli snovi kakor pri malokom v naši literarni zgodovini; toda ali bo mogel kdo izmed njih, ali bodo mogli vsi skupaj priti do razumevanja, kako je nekdo mogel v teku dveh let obiti krogotok od skoraj otroške dobe, preko nežne erotike, razbolele sle do spokomosti, do čisto religiozne mistike — do zadnje odmaknjenosti od sveta. Od izseljenskih sonetov (kjer se čudimo resničnemu doživetju nekoga, ki ni nikoli prestopil meje domovine), preko „Ne išči, kaj potem sla v naju vmesi, | ko padeva pod njenimi kolesi!", pa do „Odslej Te bom častil z molkom", je dolga pot.
Ali je res red tam, kjer je mir in mir je pričujočnost sil in je tako mogel peti v pesmih ukovanih oblik nekdo, ki je bil blaznih sil najbolj prenatrpan slovenski pesnik, nekdo, ki si je želel v vsem, da „svobode bi napil se ko medice"?
Mar je mogoče, da ni pesmi brez smrti, brez ognja in žara in da bi te prispodobe bile le odmev mladostnih pastirskih iger? Nekoč bodo zgodovinarji šteli besede polne ognja, toda danes vemo, čutimo, da je Balantič nosil v sebi ogenj in smrt, da njegove pesmi ne diše po smrti, kakor diše besede prekopovalca mrličev, ampak kakor besede nekoga, ki se nam zdi še vedno na tem svetu.
Ali je težko umljivo, da je nekdo, ki je trpel ,,kakor črna živina" zaradi „pijanosti prezrelih plodov", na drugi strani izigraval svoje življenjske sile istočasno, ko je še poln sil že vnaprej objokoval svojo neplodnost, kakor da bi se mu strašno mudilo pasti povsem miren v naročje Smrti?
Mar je bilo mogoče, da Balantič ne bi umrl? Ne mislimo pri tem na vojaške razmere, ki so zgolj okvir tej tragični pesnikovi smrti Sprašujemo se, ali more nekdo hoditi še naprej, potem ko mu je zmanjkalo poti? Kaj je hotel še potem, ko se Mu je že zahvalil „za milost, da sem dovršil..."? Kaj je še hotel na tem svetu — kljub veličastnemu načrtu sonetnega venca sonetnih vencev, ki ga ni napisal in ga tudi ne bi, saj je sam povedal, da je tudi od svojega zadnjega načrta. „Zdaj bodo moji spevi počivali, odpusti svojega hlapca. Zahvala za milost, da sem dovršil. Odslej Te bom častil z molkom..." „odmaknjen, čisto drugje" — ko Mu je bil že tako blizu, da sebi in drugim ni več želel niti povedati, da Ga bo kmalu začel častiti z molkom. molkom zasutih ust...
Kdo, ki je kdaj v samotnih urah zaslutil sebe in druge položene v čudežni krogotok nujne poti pi-oti smrti, ni pomislil, da so razdalje enake, da so le brzine različne in pa —• plačila, in da pri Balantiču ne moremo pomisliti, da bi po svoji poti mogel še živeti? Ali bi bilo naravno, da bi dvaindvajsetletnik ustvarjal senilne pesmi? Ni moglo
(Nadaljevanje na naslednji strani)
priti do tega! Ne zaradi božje pravice, ampak zaradi Njegovega redu. Ne znamo si razložiti jasnosti ob tem premišljevanju in vendar jo čutimo kakor skrivnost, krog katere pa ni sence negotovosti. Vse je preprosto: odšel je k Njemu, ker se mu je — hodeč pač ves čas — počasi bližal. In kadar je taka pot resnična, se človek niti obrniti ne more, kaj šele vrniti...
Edino še, tragika Balantiča človeka je tako velika da se more postaviti ob veličino Balantiča pesnika. Balantič ne tolaži, Balantič boli — zato ga tudi le kot pesnika gledamo navzgor, kot človeku pa bi mu radi stali ob strani. Saj so njegove pesmi izlivi tesnobe, kdaj naše tesnobe, ki v nas najde izmučeno kretnjo, spačen obraz, take besede nikoli. In ko ga beremo, si želimo samo eno: da bi nam nekoč, kakor je danes, ko beremo: „Ti veš, kakšnih rož si vdihnil moji krvi“, bil blizu: tudi tiste dni, ko bo treba razumeti, „da bom ostal s Teboj brez vsakih prič!“
Njegov skoraj nemi korak skozi naše dni je bil tako silen, da mu ni bilo mogoče takoj po telesni smrti pustiti mirno pokrajino za seboj. Niso mu uničili samo življenja, radi bi uničili tudi spomin nanj. Kakor da bi kdo hotel sklatiti zvezdo z neba, ker ga spominja na mladostno grešno noč.. . Pozabljajo, da je marsikdo začel pot v svet s Prešernom v enem in Balantičem v drugem žepu, da svet postaja vsak dan starejši in da bodo tisti, ki danes iščejo tolažbe v pesmih nekoga, ki je bolj trpel kot oni, nekoč hoteli vedno bliže božjemu otroštvu našega pesnika.
Res je, da ob njegovem stalnem teženju k smrti, vsej tej grozni pesniški intuiciji, vsem tem njegovem zorenju za smrt premišljujemo: bil je nekoč neki Mark Antonij in bil neki Cicero in nas ne boli, če pomislimo, kdo je koga dal ubiti. Res je, da je nekoč bil neki Theodorik in tudi neki Boetthius in si pravimo: kdo še danes Theodorika česa obtožuje? Vse to vemo: vemo, da bodo vse naše strasti, vse, kar nas danes boli, nekoč mimo, vemo pa tudi, da nimamo pravice molčati! Ne nosimo Balantiča s seboj kot prapor vojaka, čeprav je drobni prostak, ki je dal življenje za našo idejo, ves naš. Dvigujemo ga, kot človeka, velikega pesnika, mimo katerega ne naša ne tuja beseda ne more iti. Balantič je tako velik pesnik in človek, da ga nihče ne terja zase. Zato so naši večeri ob njem mirni, zato so naše besede ob njem brez sovraštva, kakor so njegove pesmi, Balantič je za nas tako velik, da nas moti v govorjenju o njem vse, kar ni bilo v njem človeškega, kar ni bilo božjega. Zato tudi načina njegove smrti ne bi omenjali, če ne bi mislili pri tem bolj na konec njegove pesniške in življenjske poti kot pa na to, kdo mu je smrt zadal, kdo zdaj še mrtvega ubija. Kajti ni bilo treba čakati trenutka, „ko je zadnji slovenski pevec bruhnil zadnjo kapljo srčne krvi“, kakor v Pregljevi Slovenski legendi, kjer Prešeren, kažoč na Župančiča sprašuje ‘Kako ga pišejo po smrti, z Z ali Ž?’ in dobi odgovor ‘Sploh ga ne pišejo več...’ — vse prej je izginilo Balantičevo ime iz domačih knjig. In vendar: tudi takrat, ko nas več ne bo in ko bo spet morda samo še mlado pastirče, edine slovenske matere dete, stopilo v polje, ter se začudilo in zapelo „Izidor ovčice pasel. ..“, bo hodilo z drobno knjižico v rokah, s pesmicami onega, ki je tudi sam pel, da „med nebom, zemljo sem pojoč ovčar. ..“
Z. S.
naši večeri
DR. MILAN KOMAR: FILOZOFIJA ZDRAŽBE
Dne 1. septembra je pripravil filozofski odsek svoj drugi večer v letošnji sezoni. Predaval je dr. Milan Komar, naslov predavanja : Filozofija zdražbe. V njem nam je predavatelj odkril vse korenine tega družbenega zla. Polna dvorana poslušalcev je napeto sledila izvajanjem:
Za zdražbo kot posledico izvirnega greha je značilen razmak in nasprotje med duševnimi potencami, čustvi in umom. Pri zdražbi ta diskordija poteka v predhodni razdraženosti, ki pa »i posledica močnih čustev, ampak nemoči. Kajti mi smo v
obrazi in obzorja
Predlansko leto je svet slavil stoletnico rojstva francoskega pesnika ARTHURJA RIMBAUDA (1854-1891). Kratka je bila njegova življenjska pot, še krajša je bila pesniška. Prvo pesniško zbirko, in to najboljšo, je napisal, ko je bil 17 let star; ko mu je bilo dvajset let, je utihnil in skoraj da izginil v pozabi — dokler ga ni nekaj let za tem nova pesniška šola postavila za svoj prapor in ščit. Ko je bil na pragu pesniške poti, je spesnil glavna dela (Le Bateau Ivre, Une Saison en Enfer) ; ko se je smrtno bolan vračal v Francijo, je v kleščah najhujših muk in bede komaj mogel ponazoriti svoje stanje v verzih, ki niso več našli stika in odmeva z onim pesnikom, ki je bil v njem poprej. Mlad je moral povedati, kar mu je bilo dano. V slutnji prve, pesniške smrti je begal od Hamburga do Batavije v Indoneziji, od Marseilla do Adena in Harara v Abesiniji. In ko je umiral, so ga morali na nosi.u nositi 300 km daleč do Džibutija, da je od tam mogel priti pravočasno v Francijo, kjer je čez nekaj tednov umrl, star komaj 37 let.
Njegova glavna pesnitev „Le Bateau Ivre“ je delo, ki zajema ves njegov svet in odreja pesnikovo mesto v njem. Pijani čoln nosi njegove vizije o svetu in se lomi skozi viharje in valove morja — 17 letni mladenič poje o morju, ki ga ni videl, zajema vso oblo in meri čas in prostor — med tem pa zahaja v tretji razred gimnazije v majhnem francoskem mestecu in to ob profesorjih, ki morejo komaj slediti n j ego verna pesniškemu jeziku, kaj šele mislim in ritmu pesnitev. Prva pesniška zbirka (22 pesmi) v 'uredništvih pariških revij ni našla odmeva, pač pa je zajela tedanji Mont-parnasse — ob mladostnega pesnika se je postavil vodja nove šole Verlaine in potem klonil pred njim ter mu priznal prvenstvo. Med njima se je začelo prijateljstvo, ki ga je po bivanju v Londonu, Bruslju in Nemčiji, doživljal v svetu pekla in mu sam dal naslov „Une Saison' en Enfer“. Ko sta se po revolverskih strelih na trgu v Bruslju razšla, je,zavil Rimbaud še globlje v svet svojih vizij. Postal je prvenec in prvak pesništva v prozi, ko je izdal svojo zadnjo zbirko „Illuminations”. Posoda verza je bila premajhna, krenil je čez meje ritma in pravil in prav s to zbirko poezije v prozi napisal delo, ki ga bo nekaj desetletij pozneje presegel šele Paul Claudel. In Paulu Claudelu pri njegovih osemdesetih letih starosti Rimbaud še ne bo izčrpan vrelec; tik pred smrtjo bo še posegel po zbirki tistega, ki ga je nazval ,,1’Ange Maudit“; ko je nehalo biti njegovo srce, je ob njegove noge padla knjiga z ime-
nom zakletega pesA Spominski članek za stoletnico rojslRimbauda je Claudel zaključil s lisom Rimbaudovih zadnjih ur v bolnti v Marseillu, kjer je pogubljeni anjpoložil v roke poslednjih zakramen katoliške vere svoje račune.
Čudna so trenjaSvetu lepote in poezije. Že v mističi Podobah antičnega sveta je mladost da, ki spremlja najdrznejše in najb! intimne stvaritve. Nikdar ne srečam^ala lepote podanega v liku, ki bi 1 izposojen obrazom starosti, mračnosthodrosti in umirjenosti. Venera je ifla, Apolon je predstavnik mladostnePote, še Dionizij je mladostno šegav 8voji pohabljenosti. Starost in umirjat sta predana tistim, ki vladajo in^ro uravnavajo sveta poti in zakone.‘dar pa je bilo treba dati misli ali Vf nov polet, vsebino jasnosti in sreče, dj je bil poslan med ljudi pesnik ali utnik, ki naj opravi poslanstvo v prebtu in viharju mladosti. Predaleč n<° šel; kupa bo še polna, ko bo smrtjdskala svojega angela, pa če tudi bi bil krenil čez prag pogubljenja.
Edgar A. Poe ji' početnik moderne psihoanalitične lirhire (živel je od
leta 1809 do 1849 nikdo ni pisal o Sam se je gibal v da bi bil vedel, k
“ to takrat, ko še IPleksih podzavesti, 'i in osamelosti, ne Je s svojim delom
sprožil. Ruski pe^ Puškin je umrl .maščevalec" Ler-‘‘dra komaj 27 let
38 let star in nje! montov je moral star.
Znanilci vse aif^e
romantike —
Keats (1795-1821),Nley (1792-1822), Byron (1788-1824)|' So umrli mladi in (podobnost med n*1 ‘n Rimbaudom), vsi trije so umrli	Anglije. Doma
jim časi niso bili Švici in Italiji. V
jim bilo prisojeno, stare mediteranske
”, shajali so se v trije so utonili v smrt v svetu Srednja, kakor da bi
morajo iz ozari j dture jemati prgi-
šče tistega, kar s korali povedati in napisati.
In Nemci: ako j™ar>jkalo sonca in ljubezni, je potrl? ^a vrata senca „blaznosti“. Hoelde” ie pred pezo svojih spoznanj jn d0^*1 zbežal v Francijo. Toda bilo je	muza ga je
potegnila nazaj n*1i°^ačo zemljo, zagrnjenega v prisilni*.1®- Kleist — predhodnik eksistencial!®ne literature, je moral na dno svetC^a m melanholije.
In ob Rimbaudu j harles Baudelaire je povezal svoje Pe‘. V ”*?'eurs du Mal“ in dasi bi v pala‘. lSv°jih prednikov mogel živeti v pr A kraljevskem sijaju in razkošju bot Va> si je na Mont-
ZASUTA USTA
Ilustracija Bare Remec k Balantiču
parnassu izbral pot gnilih in gobavih. Kdor na bližnjem pokopališču obišče njegov grob, se zdrzne ob maski netopirja, s katero se ta feniks iznad groba poslavlja od življenja.
Murn-Aleksandrov, Kette, Srečko Kosovel in Balantič so se umaknili, komaj kaj bolj odrasli. Prva dva med njimi prištevamo med početnike slovenske Moderne, Srečko Kosove! bi že mogel biti znanilec tiste nove, v grozi in ognjiu spočete „nove romantike". FRANCE BALANTIČ je bil vržen kot bakla in iz nje se je vzdignil plamen, ki še danes čuva ognjišče, da ne ugasne. Ko je Rimbaud risal okvir svojega sveta, je trosil okoli sebe mržnjo in prezir do časa in njegovih gospodarjev. Njegove pesmi izzve-nevajo v slavospeve pariškim komunar-jem in v obsodbo denarnih mogotcev. Ko bi bil sposoben, bi krenil na barikade revolucije in od tam zalučal sekiro in dvignil pest.
Pri nas je val v drugi smeri ožaril pesnika. Gesla so morala izginiti, propaganda splahneti. Svet je krenil s tira, toda ogenj je zaplapolal zato, da prinese drugo mero in ritem življenju, ki je s površja barikad krenilo globlje in postalo zahtevnejše. Barikada ni zadnji most za odkritje novega sveta, je le skromen podstavek oltarju, na katerem bo žrtvovano tisto, kar nosi svetu nove misli in prave izrazne oblike. Rimbaud je moral zbežati v svet in z obal tujine zreti v domači breg; Balantičev svet je moral doma „zgoreti“ v templju, kakor je izgoreval pravi žrtveni dar stare zaveze najbolj sveto samo na oltarju v
(Dalje na zadnji strani)
razmerju trpnosti napram čustvom, ki so odraz stvarnosti v nas. In če kdo noče iz napuha priznati čustvene odvisnosti od stvarnosti, izgubi stik z njo. Z racionalnim umom diktatorsko vlada nad čustvi, namesto da bi jih pametno vodil. Pri tem čustvenost ne dobi odgovarjajočega zadoščenja, čustva zvedene in nastane nasprotje, nemir. V tej nervozi si človek ustvari neko namišljeno zgradbo, v kateri se ne počuti sigurnega, kar mu povečuje njegov nemir in nemočno agresijo ali agresivno nemoč, ki je ravno zdražba.
Pri nas je mnogo takega mišljenja. Po Kantu sta na nas najbolj vplivala janzenizem in manihejstvo. Janzenizem po svojem nerealnem zatiranju čustva in manihejstvo po svojem pretiravanju zla. Ono ima zlo za nekaj substancialnega in ga zato preganja, namesto da bi pospeševalo dobro. To tudi ugaja umski lenobi, kajti lažje je uničiti vse zlo kot pametno čuti nad dobrim. Poleg tega ima telesnost za zlo, kar nasprotuje katoliškemu nauku, za katerega je zlo le neuravnovešenost med telesom in dušo. Mnogi mislijo, da je za napredek družbe potrebna zdražba, notranje nasprotje, kar jih druži s Heglom. Ker pa je vsako nasprotje negativno in je le pomanjkanje miru in dobrega, ne more iz sebe dati nekaj pozitivnega. Za socialno preuredbo je potrebna najprej reformacija nravi. Za to pa je potreben najprej notranji mir, ki lahko izžareva dobro v družbo. Ta mir, podlaga vsake kreposti, ni neka odsotnost čustev ali uma, ampak uravnovesenje vseh močnih duševnih siL Za to uravnove-šenje je pa nujno spoznanje konkretnega stvarnega stanja. Le s tem se lahko izognemo notranjemu nemiru, ki ima za posledico družbeno razkrajanje ali zdražbo.
Po predavanju so vsi prisotni nagradili predavatelja z dolgim ploskanjem; ker pa je predavanje trajalo več kot dve uri, je ostalo le malo časa za debato, v kateri je g. Komar poleg drugega pojasnil, da je versko nastrojenje le sprejetje najvišje Stvarnosti.
Zanimanje vseh prisotnih je dokazalo, da imajo filozofski večeri veliko vrednost v analiziranju takih aktualnih in obravnave potrebnih problemov.
OB NOVI IZDAJI BALANTIČA
Slovenska emigracija je zapisala mladega Franceta Balantiča, ki je kot 22 letni domobranec živ zgorel v Grahovem pri Cerknici, na svoj prapor, razvila ga v kult kot eno najstrahotnejših žrte(v revolucije, toda — malokdo ga je poznal kot pesnika. Slišal je lahko mnogo o njem, ob vseh obletnicah se je imenovalo njegovo ime, toda bral ga ni, ker ga ni dobil v roke. Njegova posmrtna zbirka, ki sem jo izdal leta 1944 pod naslovom V OGNJU GROZE PLAPOLAM, je že tedaj izšla v majhni nakladi, ob prevratu pa se je porazgubila, deloma bila načrtno uničena, in le redki, zelo redki izvodi so se rešili čez ocean. Davna želja kulturnih izseljencev je bila, naj bi izšel vsaj ponatis omenjene zbirke, če se ne more najti kakih novih dopolnil, podatkov, itd. Slovenska kulturna akcija si je takoj v početku, ko se je namenila izdajati tudi naše klasike, predvsem take, ki so doma zamolčevani, poleg Preglja postavila Balantiča v svoj program in ga naznanila že za lansko leto. Do-tična izdaja je bila zamišljena kot ,,Balantičev zbornik" to je v obliki izdaje naših klasikov (Preglja), s študijami o njem. o njegovem odmevu v naši emigracijski literaturi, umetnosti in v kulturnem življenju sploh, s ponatisi pesmi, posvečenih njegovemu spominu, pa slik, kipov, risb, itd. Ker pa smo uvideli, da čas za tako izdajo še ni dozorel, smo vstavili v program Velikonjo, Balantiča pa določili, da začne naš tretji letnik kot polna pesniška knjiga. Seveda s potrebnim uvodom in komentarjem, ki ga prav Balantičeva poezija, to je zgodba njegovih pesmi in njegova lastna življenjska pot, nujno zahtevata. Toda kar se tiče teh dveh postavk, naj bi ne presegale prve izdaje.
Tako je nastala sedanja nova izdaja Balantičevih pesmi, ki se v marsičem razlikuje od prve. Ne v mnogem, le v tem, da je zadnja tretjina uvoda širše podana oznaka Balantiča pesnika ter odnos emigracije do njega. Dodani so še njegovi prevodi iz slovanskega pesništva ter tudi že razne njegove pesmi v tujih prevodih. Tudi to je Balantičeva pesem, ki gre preko mej slovenskega jezikovnega področja, v času, ko v domovini sami leži še vedno z ..zasutimi usti". Dodal sem tudi ponatis njegove gonarske beležnice, z zasnovo njegovega Sonetnega venca sonetnih vencev, ker so njegove lastne zapisane besede in kažejo jasno, v kakšne širine, višine in globine je
templju Jeruzalema. Sinovi Izraela se niso pogubili, ako so se v suženjstvu in tujini ozirali v Jeruzalem in upali v dvig in rešitev svojega templja.
Pri Poeju, pri Byronu, pri She-leyu in Keatsu, pri Lermontovu, kakor tudi pri Rimbaudu, zazveni tudi struna razočaranja in trpljenja, ki meji na obup. Sodobna poezija nosi v sebi klice in ritem posvečenosti", ki prehaja včasih v liturgičnost.
Značilnosti klasikov, vidne tudi pri Balantiču.
R. J.
odmevi
Revija “Duhovno življ*enj‘e“, ki izhaja v Buenos Airesu, objavlja v septemberski številki svojega letošnjega letnika naslednje poročilo o večeru Slov. kulturne akcije, ki je bil posvečen dvestoletnici rojstva dramatika A. T. Linharta:
21. junija je bil šesti kulturni večer. Na njem se je Slovenska kulturna akcija hotela spomniti dvestoletnice rojstva po-četnika naše posvetne dramatike Antona Tomaža Linharta. Člani gledališkega odseka so v slogu bralnega gledališča priredili krstno predstavo edinega Linhartovega izvirnega dela (..Županova Micka" je prevod iz nemščine, ,,Matiček se ženi" pa ponašenje Beaumarschaisovega ,,Figa-roja") „Miss Jenny Love", ki ga je Linhart napisal v nemščini in ki do danes še ni prišlo na deske ne slovenskega ne katerega drugega gledališča. Uvodno besedo o avtorju in njegovem delu pa je spregovoril prof. Alojzij GeržiniČ. Orisal je njegovo življenje, njegovo delo in njegove zasluge. Ker je imela proslava namen počastiti Linharta kot dramatika, zato se ni dotaknil njegovega osebnega življenja. Storil pa je to v 10. številki
tretjega letnika „Glasa Slovenske kulturne akcije". Iz njega zvemo, da je bil Linhart eden naših najbolj duhovno nemirnih ljudi: v mladosti jezuitski gojenec, po razpustu reda član cistercijanske meniške družine v Stični, nato zagrizen sovražnik meništva. Škofa Herbersteina je spočetka občudoval in cenil radi njegovih jožefinskih nazorov, kasneje pa privatno obmetaval z najhujšimi priimki. Cerkvena avtoriteta je zanj odpadla. Tako je človek, ki mu je ostala svetla le ljubezen do domovine, prišel v tragičen razpor sam v sebi. Ob Kumerdej-Japljevem prevodu sv. pisma izjavlja: „Kar se mene tiče, vam moram reči, da kot človek želim, naj ne bo nikdar dokončan, dasi sem kot Kranjec in ljubitelj nasprotnega mnenja. Ne vem, če branje biblije človeka osreči." Navzlic temu pa moramo ceniti Linhartovo požrtvovalno delo za dvig slovenske kulture. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da je Linhart otrok dobe, ko je bilo v katoliških krogih mnogo nerodnosti in pohujšanja, z druge strani pa so zmagovite revolucionarne ideje kaj lahko potegnile za seboj človeka, ki ni znal v Cerkvi ločiti to, kar je božjega in človeškega.
CENENA VEZAVA „MEDDOBJA“ Uprava Slovenske kulturne akcije sporoča vsem svojim naročnikom in prijateljem, da bo pripravila enoten tip platnic in pričela sprejemati celotne letnike revije v vezavo. Kdor želi imeti Meddobje vezano, naj pošlje do 1. oktobra skrbno zavite zvezke v tiskamo Grote, Mon-tes de Oca 320, Buenos Aires. Na zavoju kakor tudi na posameznih zvezkih revije naj bo razločno napisano lastnikovo ime. Vezava posameznega letnika Meddobja bo stala 25 pesov.
Istočasno uprava tudi sporoča, da bo danih v vezavo nekaj novih izvodov, ki bodo pozneje v prodaji. Prijavite se pravočasno !
naši ustvarjalci
Drago Mario Šijanec, ustvarjalni član glasbenega odseka, ki se je po turneji v Evropi v avgustu spet vrnil v Buenos Aires, je po velikih uspehih, ki jih je s svojo priznano taktirko žel v Salzburgu in na Dunaju, dirigiral v začetku septembra v Buenos Airesu koncert Državnega radijskega orkestra v veliki dvorani pravne fakultete. Koncert, o katerem bomo še poročali, je obsegal skladbe Gi-lardija, Brahmsa („Pesem usodi" za soliste, zbor in veliki orkester) ter „Aka-demsko slavje" in Borodinovo 2. sinfoni-jo. Buenosaireška kritika se je tudi tokrat nadvse laskavo izrazila o tem najnovejšem nastopu našega slovenskega rojaka.
Ustvarjalni član historičnega odseka Fran Erjavec je izdal pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu že drugi del svojega zgodovinskega dela ..Koroški Slovenci". Ta II. del obsega 216 strani in obravnava dobo od reformacije do prosvetljen-stva. Med tem izhaja v Našem tedniku -Kroniki že gradivo za III. del. Celotna Erjavčeva zgodovina je preračunana na pet delov. Poleg dr. Ahčinove Sociologije je to gotovo največje znanstveno delo v izseljenem slovenstvu. Založenost pariških knjižnic nudi pisatelju dokaj gradiva, Erjavec pa je bil pred kratkim več kot dva meseca sam na Koroškem, kjer je nabral dosti nove snovi. Vrednost njegove zgodovine koroških Slovencev bo prav v naslednjih zvezkih, dasi nudita tudi dosedanja dva že mnogo novot. Poleg teh je izbral za to monografijo vso že prej znano snov iz obravnavanih časov.
Razstava Milana Volovska je bila zaključena dne 1. septembra in je razstavo obiskalo zelo lepo število rojakov in tudi Argentincev. Razstava je v vsakem oziru lepo uspela in je bilo prodanih več del.
silila njegova pesniška narava, njegova pesniška moč. Kronološke opazke naj samo pomorejo bralcu, da si ustvari tudi iz te zbirke njegov slogovni in življenjski razvoj, če noče slediti urednikovi kompoziciji. To pa je tudi vse, kar je ohranjenega po njem, zato izdaja nosi naslov ,,FRANCE BALANTIČ". Sledi samo še epilog: Tomažičevo strahotno pričevanje o Balantičevih zadnjih trenutkih, ko se je že spreminjal — v plamen...
Glavno pa je: Balantič ni izdan kot klasik v ..šolskem" velikem formatu, temveč v žepni obliki (toda večji kakor v prvi izdaji), namenjeni branju in meditaciji o njem in to na poti ali kjer koli. Namenjena je ta nova izdaja estetskemu uživanju žive, ne herbarizirane pesniške besede. Zato kot moderni pesnik v moderni opremi in s perorisbami gotovo zdaj našega najsodobnejšega likovnega umetnika — akademske slikarice Bare Remec. Da bi Balantič prišel do čim večjega učinka s svojimi „pradoživetji" smrti, ognja, greha in Boga, je zamislila risbe v treh barvah, spreminjajoč podloge, ozadja in tisk. S finimi črtami peresa doseže najmočnejši ekspresivni izraz na najpreprostejši način: tu z lahkotno igrivo ‘nitjo’ peresa vpo-dobi mogočno igro oblakov nad mirnimi obrisi Karavank na ozadju gorečega sonca.. . Drugod zopet ples teles, ki izvabljajo pesnika v dno; ali križ, ki se z neverjetno dinamiko vzpne preko pokopališčnega zidu pod sam vrh Kamniških planin... Kakšna perspektiva in moč izraza! Kakšna sila v liku gonar-skega ujetnika za bodečo žico! Nič manjša izrazna moč kot v risbah Kollwitzeve, toda s koliko bolj skopimi potezami! Ali blazniki ob plapolajočem ognju, ter požirajoči ogenj sam. Na drugi strani pa enostavni, globoki mir v „času pred zimo", z eno samo podčrtano črto — monumentalno vodoravno. Štirinajst
..Slovenska država" je v svoji številki z dne 15. februarja o Velikonjevi knjigi „ L j u d j e " zapisala : „.. .Tukaj želimo samo čestitati Slovenski kulturni akciji kot založnici, da se je odločila in izdala njegova dela, ki jih pisatelj ni ocenil kot primerne za .honorar'... Izdaja tega dela je bila še toliko bolj potrebna, ker so oblastniki doma njegovo ime v literarni zgodovini enostavno zamolčali... še mrtvega se boje.
Na žalost danes mnogi po svetu raztreseni Slovenci deloma po nerodnosti, deloma iz komodnosti ne kupujejo slovenskih knjig, kakor bi se to spodobilo za pripadnike naroda, ki se radi ponašajo s svojo kulturnostjo; priporočamo, da vsaj tisti, ki še dovolj cenijo pomen slovenske knjige, prenehajo kupovati t. zv. .praktična* darila za razne godove in druge slovesnosti ter začno sistematično poklanjati slovenske knjige. S tem ne bomo samo olajšali delo založnikom slovenskih del, marveč tudi praktično doprinesli h gojitvi in širjenju slovenske kulture."
trobarvnih podob — umetnin zase, ne realističnih ..ilustracij", temveč pesniških podoživetij balantičevskih občutij — ognja, groze, smrti, strasti in miru... Nič alegorij, le enostavnost občutja, kakor n. pr. motiv ,,molka zasutih ust", ki ga podajamo v današnjem Glasu: rast pod planinami zakopanega trupla — breztelesnega, ki je že samo molk, bilka in cvet. ..
Te risbe Bare Remec dvigajo Balantiča še bolj v naš čas ter poživljajo njegovo poezijo. Njegovi zbirki ,.FRANCE BALANTIČ" jemljejo značaj puščobno izdanega ..klasika" ter jo nudijo v roke lepoto ljubečega, iščočega in uživajočega bralca kot sodobno knjigo žive in nikdar umrljive besede.

..GLAS" je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia FCNDFS, Bs. As. Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ..Federico Grote**, (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.