— 236   —
Politične stvari.
Mlado- in Staroslovenci.
Posnetek   iz   193. lista „Politik4'.
Slovensko-narodni tabor je nekaj časa sem gledališče dogodkov, ktere morajo sorodnjaki Slovencev pa tudi vsa federalistična opozicija Avstrijska obžalovati. Razkol v dvojno stranko bil je v sedanjem položaji za Slovence prav odveč; kajti tega je njim še manj treba, kakor drugim strankam; vendar to veselje bi se jim bilo smelo že še privoščiti, da bi bile navskriž misli dobile zedinljivo kakovo središče in ne bi bile preskočile mej, zunaj kterih ni vzajemne koristi za federalizem. Ta preskok je pa zdaj že storjen. Mlado- in Staroslovenci so drug proti drugemu se postavili tako, da tako ena in ista stranka dalj časa na sedanjem stališču ne more obstati. Zdaj ne gre več za majhne razločke v političnem mnenji, ki ne izključujejo enega in istega cilja in pripuščajo vzajemno delovanje, marveč tu smo že pri očitnem razporu in prepiru za pot in cilj političnega postopanja.
„Mladi" napadajo „stare". „Stari" so se jim strašno zamerili zato, da ne pripoznavajo moči in velikosti samostojne slovenske opozicije, ampak da hočejo proti skupnemu sovražniku se tudi združeni z drugimi federalisti boriti in se zato vstopijo na stran državo-pravne stranke. Državopravna stranka pak — tako mislijo „mladi" — „zedinjene Slovenije" ni vzela v svoj program in vrh tega ni zadosti liberalna. Kdor grl ž njo — si domišljujejo „mladi" — je odpadel od „slo-
venske narodne" stranke". — To so v obče najvažnejši razlogi, s kterimi „mladi" tiščč na borišče. „V slogi je moč" — tako kričijo slovenski Graški študenti v resoluciji, s ktero so tudi oni vzdignili prapor raz-pora. Ti mladi gospodiči bi pač bolje storili, da bi se pred kaj naučili, predno poskušajo igrati „rešitelje svojega naroda"; drugim miadoslo vencem pa, ki se skazujejo v slovenskih pokrajinah za agitatorje, bi se bila morala vendar pamet že toliko razviti, in morali bi imeti že toliko skušnje, da bi se smelo pričakovati od njih vsaj nekoliko politične previdnosti.
Federalistična opozicija ima skupnega nasprotnika; njegovo silo od sebe odvaliti, mora jej najprva skrb biti. Ako ne more v tem edina biti, česa ni storiti, kako se more pričakovati, da bode edina in složna v tem, kar j e treba storiti!
In v nasprotovanji biti složnemu pač ni posebno težavno. Podučljiv izgled v tem obziru daje nam sama nasprotna centralistična stranka. Ko je šlo pod Ho h en-wartovim ministerstvom za to, da bi se ustavover-skim sleparijam konec storil in cesarstvo naše postavilo na svoje naravne podlage, oj! kako so takrat nevarnosti izpostavljeni ustavoverci vseh baž hipoma složni postali in kako so vlekli za eno in isto vrv, policijsko-liberalni, nemško-narodni, demokrati in pa Ravšerjeva četa! Od Lasserja do Pikerta, od Kurande doRavšerja: vsem je bijo marža vsem skupni najbližji cilj — in edini in složni dosegli so ga!
Mi si ne prisvojujemo pravice, biti sodniki med mlado- in staroslovenci, ali med pravno stranko; al zdi se nam, da je dolžnost naša, tiste, ki v naročji sorodnega nam naroda raz por sejejo, opomniti na to, da škodujejo blagru svojega naroda ravno tako, kakor blagru vse opozicije. Veseli vrisk, s kterim spremljajo „ustavoverski" listi dela mlado-slovencev, bi njim pač že sam lahko pokazal, da delajo „pour le roi de Prusse", to je, za — Pruskega kralja! —
To so besede časnika v Pragi, ki se šteje med naj-odličnejše časnike Evropejske. Misliti se je smelo, da mirno pisani in na skušnje sveta oprti članek bode spametoval razpornike slovenske; al „kogar Bog pogubiti hoče, vzame mu pamet" — pravi star pregovor. — „Narodovci" drznejo se na to „Politiki" odgovoriti, da — ne pozna razmer slovenskih!!
---   237    ------