461
MED  KNJIGAMI
MIŠKO  KRANJEC, MESEC   JE DOMA  NA BLADOVICI
Po prvih straneh pričujoče knjige* mi je postalo jaiSino, da je njen poglavitni čar v nenavadno prepričljivem liričnem podtekstu. Občutek razkošne poetičnosti me je nato spremljal mimo vseh novelet; zdaj je narastel, zdaj spet nekoliko uplahnil, prisoten pa je bil vseskozi s svojo toplo, iz žive človečnosti izvirajočo melodijo. Lirizem je polnil krhke črtice, ki bi brez njega ostale komaj zanimive ali nezanimive anekdote, s pomembno vsebino; notranji ritem je povezoval stavke v miniaturne umetnine, ki so se naposled, kljub različnim motivom in kljub temu, da vsebuje knjiga tri tematske razdelke, prelile v enotno idejo in občutje. In sodba o novi Kranjčevi knjigi je bila kmalu dognana: da sodi med zrela umetnikova dela in v  sam  vrh  njegovega  povojnega  ustvarjanja.
Ne bi našteval tega, kar bo lahko brez težav ugotovil sleherni bralec: da so novelete intimna pisateljeva izpoved; da raizodevajo Kranjčevo tradicionalno privrženost dobremu človeku in da je ta ljubezen v knjigi zažarela z novim, visokim plamenom; da je v črticah tudi živa podoba naše družbe in da je Miško Kranjec spretno preipletel epske in lirske elemente v svojsko pravljičnost, ki v enaki meri upošteva resničnost in poetično vizijo. Za vse to bi lahko hitro našel primere v tekstih, toda naštevanje podatkov bi bilo v bistvu jalov posel, ker bi se poglavitna sestavina knjige, lirizem v podtekstu,  trdovratno upirala  intelektualni  analizi.  Zato  bom  rajši opozoril  na
* Miško Kranjec, Mesec je doma na Bladovici. Mladinska knjiga. Ljubljana 1958.
dve,  tri  lastnosti  knjige,   ki  niso   tako očitne,   a   so  bile   vsaj   zame   dovolj zanimive.
Bistvo Kranjčevega humanizma je ljubezen do malega, nemiočnega človeka, do njegove moralne lepote in dobrote, ki bi se rada razdala vsemu občestvu, naravi in ljudem; okolica pa je brezčutna in dobrota Kranjčevega človeka ostane nezapažena oziroma pregažena. Kranjčevi dobri ljudje niso samo po naravi plemeniti, ampak so tudi nemočni, nesposobni, da bi svetu, ki živi po trdih življenjskih zakonih, vsilili svojo moralno milino. Ta nemoč je kriva njihove melanholije, pa tudi tragičnih porazov; nemoč potiska ljudi v pasivno mcditiranje, v odmaknjenost svetu, v navidezno idilo, ki pa je v bistvu bridka osamelost. Ce hočejo torej Kranjčeve osebe prepričljivo izpovedovati svojo dobroto, morajo biti šibke bodisi po svoji naravi, bodisi po družbenem položaju. V predvojnih Kranjčevih tekstih, mislim predvsem na nekatere novele in na Povest o dotrih ljudeh, so bile zapostavljene tako od narave kot od družbe, po vojni pa se je socialni položaj Kranjčevih ljudi izboljšal in se je kompleks družbene nebogljenosti vsaj v javnem, uradnem življenju znatno oimilil. Zaostrilo pa s,e je vprašanje moralnih odnosov med ljudmi v isti družbi, odnosov tistih, ki se znajo uveljaviti, do teh, ki so po naravi nemočni. In ravno to vprašanje je intenzivno zaposlilo Miška Kranjca v novi knjigi: nekatere dobre, toda nebogljene ljudi je čas potisnil v stran, v družbi se ne morejo uveljaviti, iz raznih vzrokov so osamljeni in nezaščiteni, pogosto so tudi materialno slabo stimulirani in zaradi vsega tega izpostavljeni pomanjkanju in krivicam vsake sorte. Kranjčev humanizem torej ni več socialni revolt, naperjen zoper vso družbo; nasprotno — pisatelj veruje v revolucionarne spremembe, v družbeni napredek in materialne temelje človekove moralne preobrazbe. Njegov humanizem je zdaj moralni protest zoper pogosto človeško brezdušnost in krivičnost; dobrim ljudem je namreč družba formalno priznala vse pravice, toaa moralna otopelost, pa tudi izprijena surovost cesto brezobzirno pregazita njihovo čisto hrepenenje. Kljub temu pa ti mali, zapostavljeni ljudje strastno zaupajo v življenje, pobožno izpolnjujejo človeške dolžnosti in so najboljši verniki dejanskega humanizma. Njihova tragika temelji torej na dveh kontrastih: nebogljeni in nezaščiteni trpe brutalno krivico, pri tem pa ne postanejo malodušni,  ampak praktično  izpovedujejo svojo moralno lepoto.
V novi Kranjčevi knjigi je srečen izbor teh nebogljenih, dobrih ljudi oba kontrasta izredno močno podčrtal. Pisateljevi ljubljenci so namreč tokrat predvsem starci in otroci — šibki po naravi, odmirajoči ali še neprebujeni, materialno slabo stimulirani in v družbi neugledni. V prvem razdelku sta to Minka in Kovačeva mama, iz enega kosa mojstrsko izklesani ostareli ženi, ki v svoji dobroti in samoti izgubita individualne poteze in postaneta simbol človeške žlahtnosti. V drugem in tretjem razdelku je človeška dobrota uresničena v otrocih, simbolu nedolžnosti in nebogljenosti. Ta drobna bitja, podobna Prežihovim sirotejem iz Solzic, pa hkrati z grenko obtožbo prinesejo v knjigo tudi optimizem; kljub storjenim krivicam so otroci nenavadno radoživi in morda — pisatelj strastno veruje, da bo tako — bodo v življenju nemoteno uveljavili svojo moralno čistost. Zveza starcev in otrok dobi tako globlji pomen: prvi odhajajo, samotni, ne da bi bili poplačani za svojo dobroto, najmlajši vstopajo v življenje in morda jim bo dano, da ga bodo izboljšali.
462
Poglavitna oseba te knjige pa je vendarle pisatelj; on tokrat ni samo umetnik, ki bi ga prizadela človekova stiska, ni samo simpatizer in rezoner malih ljudi, temveč je tudi sam nesrečen član njihove družbe, eden izmed njih. Doživel je mučno življenjsko krizo — kakšno, ne izvemo, toda kriza je brez dvoma bila; okusil je človeško brezbrižnost in krivičnost, načeta mu je bila vera v življenje in, da bi to vero spet našel, se je umaknil v samoto med sebi enake male, dobre ljudi. Zdaj njihove bolečine zaznava natanko tako kot lastne in sleherno, na videz še tako nepomembno srečanje z njimi mu pomeni globoko življenjsko spoznanje. Iz tega intimnega zbli-žanja z ljudmi, iz toga organskega sožitja se poraja v njegovih spisih tisti očarljivi lirični podtekst, ki magično učinkuje na bralca in s svojimi čustvenimi poudarki izpoveduje poglavitno idejo. Morda je pričujočo knjigo napisal Kranjec zares nenavadno lahko, v prcdihu med obsežnimi epskimi teksti, toda to ne pomeni nič drugega, kot da je popolnoma zaživel s snovjo, da je gradivo v njem dozorelo — da je življenjska kriza sprostila ustvarjalno moč.
Tudi izbor prizorišča prispeva h kontrastom v Kranjčevih noveletah. Črtice so lokalizirane v hribovsko gorenjsko vasico, v kraj bogu za hrbtom, kjer se zdi, da se je življenje za večno ustavilo, da tja še ni butnil ritem novega življenja. V tej tipični provinci, v gorskem Liliputu, pisatelj proti pričakovanju ne najde puščobne stagnacije, temveč razgibano in pomembno življenje. V vasici utripa isti življenjski ritem kot v dolini in morda je njegovo valovanje v tišini, v izolirani samoti še bolj intenzivno kot v velikih človeških mravljiščih. Zanimivo je, kako drobne črtice razširijo svoje dimenzije; površinske dimenzije so sila skromne, pomembne pa so njihove pro-storninske dimenzije. Novelete se pomensko razširijo kot kolobarji na vodi: intimni pisateljev krog se prelije v širši krog, ki zajame življenjsko problematiko njegove okolice, tretji kolobar pa že problematiko celotne družbe. Tudi otroci presenetljivo dimenzionirajo Kranjčeve novelete; pisatelj je namreč izbral otroke za imeniten medij, ki mu zaupljivo in odkritosrčno odpira  vrata iz majhnega  otroškega sveta v družine, družbo,  v  veliki svet.
Tudi s prepletanjem lirskih in epskih elementov, realističnih in vizio-narnih prvin v pravljičnost je dal Miško Kranjec tem črticam širšo, skoraj simbolično veljavo. Zgodb ni oblikoval strogo realistično zaradi tega, da bi gradivo umetno poetiziral ali idealiziral; poetičnost je bistveni element doživetja, poglavitna sestavina gradiva, snov pa je kljub pravljični barvitosti ostala zvesta življenjski resničnosti. Tudi pravljičnost je kontrastni element, ki poglablja tragiko in lepoto Kranjčevega humanizma; človeška dobrota je čista kakor v pravljici, toda življenje ni pravljica in razbija blestečo vizijo. Sicer pa je Miško Kranjec rafinirano prepletel realistične in fantastične motive; moralna čistost starcev in otrok, realističnih junakov, ni tuja pravljičnosti, personificirati je torej moral samo naravo in ustvariti originalno figuro >bladoviškega meseca«. Ta mesec je pravzaprav pisateljev idealni dvojnik — dober in vsemogočen, ki lahko deli dobroto in pravico vsem malim ljudem, ki torej druži — kot bi to rad pisatelj — v sebi človeško dobroto  in moč.
Vse zgodbe v knjigi seveda niso enako intenzivno doživete. Najlepši je prvi razdelek Začarana zemlja, pesem čistega hrepenenja, zapeta s poltoni, z melodijo, ki  še  dolgo zveni.  Poglavitni elementi  Kranjčevega ustvarjanja
463
so tu v popolnem soglasju, posebuo v noveleti Polžki Kovačeve mame. Enoten, vendar v celoti manj izrazit je tretji razdelek; v njem prevladujejo pravljični elementi, posamezne črtice so že čiste pravljice, tako da sem pogrešal realistične vsebinske poante. V tem ciklu pa je imenitna Zgodba o obrekovanju, kjer je Miško Kranjec duhovit in šegav kot kak Miklavž Breugnon. Ob žlahtnem, širokem smehu te črtice se nisem mogel ubraniti želje, da bi nekoč dobil v roke knjigo samih takih breugnonovskih storij. Srednji razdelek o otrocih je v glavnem lirično realističen. V njem je nekaj odličnih novelet (Otroci, čigavi ste; Moj oče), v dveh, treh črticah pa je razbito ravnotežje med poetičnostjo in realističnim opisom. Lirizem brez intenzivnega doživetja dobi malce sentimentalen prizvok, realistični opis brez globlje doživete poezije pa se preveč približa feljtonu oziroma anekdoti. Dodal bi še eno načelno pripombo: bralec, ki ne pozna podrobnega pisateljevega življenjepisa, bo morda težko ujel globlji pomen nekaterih, na intimna doživetja opirajočih  se zgodb.
Slišal sem sodbo, da pričujoča knjiga samo nadaljuje Kranjčev lirizem iz predvojne Povesti o dobrih ljudeh, zbirke Imel sem jih rad, Čarnega nasmeha in morda še katerega dela. Mislim, da to ne drži: knjiga Mesec je doma na Bladovici je porojena iz specifično novega življenjskega občutja, iz krvavo resnične življenjske situacije in tudi izpoveduje nove odtenke Kranjčevega humanizma. Ni najbolj važno to, da je Kranjec, doslej v glavnem navezan na rodno Prekmurje, tokrat prepričljivo ujel utrip gorenjske zemlje — v opisu in stavku. Poglavitno je to, da je pričujoča knjiga porojena v sedanjosti in da se obrača v nasprotju s prej naštetimi v prihodnost. Važen je sproščen odnos do snovi, važna je harmonija med umetnikovim hotenjem in umetniško realizacijo. Ne, teh črtic, njihovega duha ne bo mogel nihče več v drugo oživiti — niti Miško Kranjec, še manj kdo drugi; tudi ta nujna, neponovljiva izpovednost je njena temeljna dragocenost. Vsekakor pa lahko ta  lepa'knjiga  postane pomemben  mejnik.
Mitja   Mejak
464