Stran 134.
Kmetijstvo.
O sadjarstvu,
V nekaterih krajih naše dežele napreduje sadjarstvo tako, da je kar veselje gledati take vasi. Žalost pa obhaja človeka videčega kraja, kateri nimajo skoro nobenega sadnega drevja. Pač imamo po deželi več kmetijskih podružnic, katere se trudijo s hvalevredno požrto-valnostjo za povzdigo sadjarstva. Imamo tudi nekaj teoretično in praktično izobraženih sadjarjev različnega stanu, kateri mnogo delujejo za prospeh gospodarstva na tem polju, toda kaj nam vse to pomaga, ko pa nedostaje, in to povdarjam, masi naroda večje izobrazbe in pred vsem pouka. Na lastne oči sem videl, kako je nek posestnik sadil drevesca, katera je dobil iz kmetijske podružnice. Z lopato je privzdignil rušo, potisnil drevesce s koreninam v luknjo ter z nogo zopet zamašil rušo. Ako je tu pa tam kaka koreninica ven gledala, zato se je malo zmenil. In tega ni delal iz nemarnosti ampak vsled nevednosti. In zdaj naj drevo raste in uspeva.
Žalibog, da se s cepljenjem ne godi nič bolje. Skoro v vsaki vasi se nahaja očanec, kateri si v nemalo čast šteje, da ima pri cepljenju „srečno roko". In kako požlahtnjuje? Divjak prekolje 10 cm ali še več globoko, vtakne v precep cepiča in na vse to povije in poveže ilovico. Ako je cepič eno ali dvoleten ali pa celo kaka vejica, to mu je vsejedno. Da je težavno in zamudno delo, ilovico tako poviti, da ne dohaja zrak, bo vsakemu umevno. O kakem drugem cepljenju nima niti pojma. Da se izmed 100 dreves komaj 50 prime, in še te imajo največkrat kal bolezni v sebi, je čisto naravno. To ni nič pretiranega, vse je žalostna istina in prepričan sem, da sta dve tretjini krajev na Kranjskem, v katerih se ne godi nič bolje. Kakor mora obhajati razumnega čebelarja groza, ko vidi po vaseh na pol razpadle čebelnjake, ki so pravi pomniki te porušene  gospodarske stroke, ravno
tako da obide žalost, ko se ozira po sadnem drevju. Mlado na pol dorastlo drevje, a že hira in se suši. Zdravega mladega zaroda je bore malo. Le sem in tje zapazimo kako lepo zrasteno sadno drevo, katero stoji kakor steber sredi razvalin.
Posestnikov, kateri imajo lepo in očiščeno sadno drevje, je malo. In še ta napredek je pripisovati največkrat posebnemu trudu kacega župnika ali učitelja, kateri mu je na lici mesta kazal, kako mora saditi, oplemenjevati, izgojevati, zatirati škodljivi mrčes itd.
Ker že govorim o duhovnu in učitelju, še par besed o teh dveh stanovih. Bili so časi, ko so duhovniki   veliko,   lahko   se  reče,   največ  storili  za  prospeh
dnhi&knnosnAgn.   aadjaratvA.    Saj   ima   pa   tudi   vaak   župnik
več ali manj sveta, na katerem lahko napravi lep, vzgleden sadovnjak. Žalibog, da župniki sadjarji vedno bolj izgenevajo, a mladi duhovniški naraščaj ima prav malo ali pa nič razuma za to prelepo gospodarsko panogo. Postalo mu bo popolnoma neznano, koliko lepega, mičnega in koristnega ima v sebi ta srce in duha blažeča kmetijska stroka.
In učitelji? V čast temu stanu lahko rečemo, da imamo na Kranjskem mnogo učiteljev, kateri so teoretično in praktično izvežbani v sadjarstvu in razvijajo v tej stroki živahno delavnost. Le žal, da je malo takih, kateri bi imeli zraven drevesnice tudi sadovnjak. Mnogo šol pa še drevesnic nima.
Prepričan sem, da bi imel pouk v sadjarstvu neprimerno večji uspeh, ako bi se končal z oskrbovanjem materinega drevja, z obiranjem, spravljanjem in uporabo sadja.
Tudi pri učiteljstvu zapazimo žalostno dejstvo, da je učiteljev sadjarjev vedno manj. Starejši se umikajo, a na njihovo mesto nima kdo stopiti. Kako ti? Učiteljišče ne more učitelju toliko dati, da bi bil praktično in teoretično trdno podkovan, ker množina drugih predmetov tega ne pripušča. V življenju pa, ako nima posebne sreče in veselja do sadjarstva, še tisto pozabi, kar se je naučil. Popolnoma nemogoče mu je popolniti svoje znanje, ker je vlada ustavila kmetijske tečaje, o počitnicah, kateri so bili vsaj za učitelje sadjarje neprecenljive vrednosti.
Nepobitna resnica je, da so se merodajni faktorji že večkrat in z uspehom zavzeli za materijalni blagor naše dežele. Poglejmo le vinstvo, koliko je v zadnjih letih napredovalo. Vlada je nastavila posebnega tehničnega izvedenca, kakor tudi potovalnega učitelja, izvrstnega vinščaka, katerega pošilja v vinorodne kraje, da ljudstvo na lici mesta pouči, kako mora delati, ako hoče iz vinogradov večje dohodke dobiti. Tako je prav. Sam sem bil priča, kako je ljudstvo z veseljem tega gospoda sprejemalo, sledilo pazljivo njegovim teoretičnim predavanjem in praktičnim poskusom v vinogradih, ter bilo zelo hvaležno vladi za to dobroto. Da bi se le še odstranila nesrečna vinska klavzula ter povišal uvoz laškega vina, potem bi se vinogradnik res oddahnil.
Stran 135
Kakor se je dežela zavzela za vinstvo, ravno tako bi lahko veliko več storila za sadjarstvo. Uvaževati je, da se lahko s primeroma majhnimi stroški veliko, veliko pripomore istemu. V vsakem sodnijskem okraju naj se nastavi provizoričnim vsako leto za dobo enega meseca izkušen sadjar, kateri bi obhodil posamezne vasi in ljudstvu kazal na mestu, kako mora saditi, oplemenjevati itd. sadna drevesa. Seveda bi ga morala pri tem podpirati županstva. Vlada naj bi podpirala to podjetje tudi s tem, da bi vsaj prva leta na vsako vas poslala po par sto divjakov, katere bi morali kmetje pravilno posaditi in pozneje požlahtniti.
S tem poukom  bi   bil   lahko   zvezan   tudi  pouk o
čebelarstvu, in marsikaj   bi   se   lahko oturilu  v napredek
istega.
Mnogo se ie že pisalo o pravilni saditvi, o cepljenju, o oskrbovanju itd. sadnega drevja, imamo tudi precej poučnih sadjarskih knjig, a vender naš kmet malo ali nič tega dela ne razume. Če kje uresniči se tukaj izrek: „Grau ist alle Theorie"!
Prepričan sem, da bi se tem potom povzdignilo sadjarstvo na ono stopinjo, na kateri bi bilo lahko glede na ugodno lego naše dežele. In ko bomo imeli kaj prida trgovskega sadja, potem se bo dalo šele govoriti o sadjarskih zadrugah.
Ne dvomim, da bi se v vsakem sodnijskem okraju ne dobil požrtovalen mož, kateri bi rade volje prevzel to nalogo, ako bi se mu le potni stroški povrnili.
Ko bo dosegel naš kmetovalec večjo izobrazbo v sadjarstvu, prišel bo do prepričanja, kolike vrednosti je sadno drevje in koliko čistega dobička nam donaša. Potem ne bo težko, pripraviti ga do tega, da bo ob občinskih potih nasadil sadno drevje. Dohodki bi prihajali v občinsko blagajno, ako bi občina sama oskrbovala to drevje, drugače pa v prid domačim kmetom.
Ne morem si misliti, da bi ostale te besede glas upijočega v puščavi in to tembolj, ker so že merodajni faktorji opetovano pokazali, da imajo srce za povzdigo narodnega gospodarstva, in ker je zadnji čas, da začne naš kmet saditi, cepiti in izgojevati boljše vrste trgovskega sadja, mesto sedanjega drobnega in malovrednega drobiža.