IVAN KELC: VI • itanju po anamisKo sn tiki itoi. (Konec.) Otroke ie treba navajati skupno k pisalnim in risalnim vajam kot predvajam za pravilno pisanje črk. K temu je treba naravne reči ali nje ponaredbe, recimo lestvico; otrokom se kaže, kje morajo začeti, kje nehati stoječi črti, kar učitelj obenem riše tudi na šolsko tablo, a tudi popravlja pri posameznih učencib; pri risanju teh in še drugih črt lestvice lahko spravi nazorni pouk v zvezo z računstvom, merstvom, prirodopisjem itd., v čemer mora seveda biti dobro podkovan in pripravljen, sicer lahko pride v sredi predavanja v neljubo zadrego, zmanjka mu lahko vodilne niti in ponesrečil se mu jepravlni pouk.Otroci izgubijo zanimanje do predmeta, pazljivost lahko odplava po vodi, učitelj postane nezadovoljen sam s seboj, in veselje ter ljubezen do pouka in vzgoje otrok mu mine. Brez veselja in ljubezni storjeno delo je pa popolnoma brezuspešno. Na enak način mu je obravnavati mnogo preprostih predmetov, nahajajočih se v šoli in zunaj šole. Pri njih risanju se otroci vadijo delati ne samo navpičnih, vodoravnih, poševnih črt, nego tudi oblih, podolgovatookroglih itd.To traja navadno dolgo časa, posebno v neugodnih razmerah glede šolskega obiska, preden so, rekel bi, vsi otroci ali vsaj njih pretežna večina vajeni narejati vse takšne črte lahkotice in pravilno. Po teh dalgotrajnih predvajah — ako namreč hočemo postopati pravilno po analistiško-sintetiški metodi preidemo k razkrojitvi posameznih besed kot predvaj za spoznavanje in čitanje črk. Pri pripravi za pouk si moramo izbrati kaj primernega, da bodo otroci lahko pri končni besedni razdelitvi spoznali posamezne glase. V razkrojitev odločene besede morajo, posebno začetkoma, imeti na prvem nestu glas, ki se lahko izgovarja na dol(o, kakor so: 1, m, n, y, i, s itd. Najprej ie vsestransko ogleda in opiše kak predrnct, n. pr. kos lesa, ter se iz vse obravave izlušči takorekoe kratek stavek, v taterem se mora nahajati beseda, doloena v razkrojitev; n. pr.: »Les je trd«. Ppozori se na dele, t. j. besede stavka, in breide na razkrojitev besede: les. Otroci fzgovarjajo večkrat in vedno počasneje iiavedeno besedo; končno naredi učitelj pri zadnjem izgovoru besede »les« na solski tabli polkrog. Vsak glas po vrsti rnorajo otroci v tej besedi sami dobiti, in učitelj naredi pri izgovoru vsakega glasu v polkrog ležeče črtice, ki pomenijo v besedi »les« izgovorjene glase zaporedoma. To se ponavlja dlje časa po posameznikih in zopet skupno dotlej, da je otrokom popolnem jasna razdelitev te besede v glase. Da se pouk oživi in pazljivost ne popusti pri otrocih, je treba pravočasno nvesti predmeta se tikajoče pravljice, nganke, pesemce, vezati s tem tudi druge predmete itd. K popolnemu umevanju razkrojitve besed v glase je treba marljive vaje z več takšnimi besedami, kakor: miš, voz, ura, miza, in potem se šele prehaja k razkrojitvi takozvanih temeljnih besed v glase ali črke, ki jih morajo otroci spoznavati, čitati in pisati. Da pouk ni preenoličen, je treba način podavanja menjati večkrat tako, da se drugokrat začne s kako pripovedko, uganko in se šele potem preide v natančneje obravnavanje predmeta, kar pa mora vsekdar biti v popolni zvezi s poprej predavanim. Pri razkrojitvi temeljnih besed se postopa enako, kakor pri neposrednih vajah k temu, samo da se k ležečim črticam, pomenjajočim glase, ti istinito tudi dostavijo, in sicer pisane in tiskane črke. Te se vadijo z učenci posamez ali v zvezi z drugo in tretjo črko itd., tako dogo, da vsaj večina otrok pozna dobro čitati in pisati tako posamezne črke, kakor celo }>esedo, sestavljeno iz njih. Da bi učitelj pri tem postopanju dosegel1 popolen ali vsaj zadovoljiv uspeh, je neobhodno potrebno, da razred ni preštevilen in da so vsi otroci vsak dan v šoli, ker akoravno učitelj prihodnjič ponavlja ta predmet kratko, zvezavši ga s prihodnjim, vendar ne more več tako natančno razpravljati kakor prvokrat, sicer mu zmanjka časa, pa tudi dobre volje, in kar so otroci zamudili takrat, so zamudili za vedno. Na tak in enak način se obravnavajo vse temeljne besede, dokter niso znane učencem ter ne znajo čitati in pisati vseh malih črk; enako se obravnava pri velikih črkah, razume se, da na krajši način, a vedno od znanega do neznanega, pd lajšega do vedno težjega. K temu poučevanju je neobhodno potrebno vztrajnosti, potrpežljivosti ter zdravih prsi in močnih pljuč, sicer onemore tak delavec v vrtu narodove prosvete le prekmalu. Ako pa kateri pri začetnem; pouku v čitanju ne postopa tako, kakor sem tukaj navedel le površno, ta ne poučuje po razkrojno-sestavni učbi. Kdor se hoče o tej učbi poučiti natančneje, ga opozarjam na svojo in tovariša Šim. Šalamuna natančno razpravo o tej učbi v »Pop.« letnika 1882 in 1883. Kdor bo dotično razpravo le nekoliko natančneje proučil, se prepriča, da šolske razmere pri nas in prenizka naobrazba prostega ljudstva niso nikakršna ugodna tla za pouk v šolah po razkrojnosestavni učbi, a nas vseh sveta dolžnost je, da ji z vsemi mogočimi sredstvi in neutrujenim delovairjem pnipravimo pot k skorajšnji uvedbi, in to je tudi moja najiskrenejša želja! Teze. 1. Opazuj in ogleduj vedno pri pouku vsestransko, temeljito in deci razumljivo vsako stvar, a ne spuščaj se v premalenkostne podrobnosti! 2. Poučuj od znanega do neznanega, od lažjega do težjega, sploh po znanih pedagoških pravilih, posebno pri vsakem začetnem pouku! 3. Navajaj mladino k samodelavnosti ter zbujaj v njej zanimanje in veselije do nauka! 4. Kar je deci popolnoma znano.naj bo v pravilni zvezi opora k nadaljnjemu poučevanju! 5. Pri splošnem poučevanju naj se vedno ozira tudi na individualnost otrok! 6. Sestaviti se ima podroben načrt ter se resno vsakokrat pripraviti na pouk! 7. Dokler se razmere glede šol ne izpremene na bolje, za kar imamo z vsemi močmi delovati vsestransko vsi, naj se ne uvaja v šoie na kmetih razkrojno-sestavne učbe!