Jože Župančič: V dolini divjega potoka Z izleta po Kočevarskem. Razbeljeno poletno sonce se je vsrkavalo v bel trak, ki veže pisane pokrajine med Zasavjem, Temeniško dolino in Pokrčjem — tako menda nekako se imenuje vabljiva dolina okrog izvira Krke in nadalje Žužemberka, Dolenjskih Toplic, Novega mesta in naprej proti Brežicam. Podil sem svojega železnega konjiča v klancc in ga zaviral navzdol, pa sem dospel v Dolenjske Toplice, kjer me je čakala prijateljska druščina brezskrbnih tabornikov. Cvrli smo se na dolenjskem soncu in stikali za vabljivimi slikami okoliša ... Zvečer pa smo družno posedli z našimi novimi prijatelji na čelu z marljivim domačim šol. upraviteljem tov. Gregorcem, ki nas je vpeljal v vse zanimivosti svojega službencga paradiža. Dolenjske Toplice ... hm, vsakdo bi menil, da leži ta čarobni kraj v osrčju krajev s slovensko govorico. Gotovo pa sc začudite, ko zveste, da so že prve sosednje šole, oddaljene le nekaj pičlih kilometrov — tujejezične, nemške, kočevarske. — »Le z nami! Voz je pripravljen!«... Kolesa se kotalijo, pred nami se vrti zanimiv pokrajinski film. Smo pod gozdnatim Rogom, gorskim hrbtom, ki se razprostira še po kočevskem svetu. Uvodoma moram povedati, da nemški jezikovni otok ni vsidran le v kočevskem okraju, kakor mnogi to menijo. Ozemlje kočevarskega sveta se nahaja tudi v sosednjih okrajih. Pri rokah imam statistiko ljudskega štetja iz leta 1910. Z ozirom na to, da so izvedla tedanja avstrijska oblastva ljudska štetja tendencijozno v vseh pogledih in povsod, zato mi ni trcba posebej poudarjati, da navedenu številke, čeprav uradne, niso zanesljive. Statistika Kočevarjev. Sodni oKraj: Kocevje Crnomelj-Metlika Novo mesto Zuzemberk Ribnica bbŁin: 23 6 2 1 1 naseiij: 118 15 37 3 6 L. 1910. so imeli Kočevarji 33 občin in 179 naselij. Vseh pa je bilo 17.184. Primerjajoč predvojno kočevarsko statistiko, je nemški živelj številčno dosledno padel. L. 1880. jih je bilo 19.029, 1. 1890. 18.664 (—365), leta 1900. 18.297 (— 367). Močan vpadek kaže tudi. kakor že povedano. desctletje 1900—1910, — 1113! Zanimivo primerjavo nazadovanja Kočevarjev nam kaže ljudsko štetje, ki ga je izvedla jugoslovenska država kmalu po končani svetovni vojni leta 1921. Takrat je šteia nemška jezikovna manjšina skupno 12.568 Kočevarjev, ki so bili naseljeni po naslednjih sodnih okrajih: Črnomelj-Metlika: 531 prebivalcev ali 2*26 odstotkov vsega okraja; Kočevje: 9544 prebivalcev ali 50*80% vsega okraja; Novo mesto: 1662 prebivalcev ali 6*36% vsega okraja; Ribnica: 289 prebivalcev ali 2*31% vsega okraja; Žužemberk: 542 prebivalcev ali 6*17% vsega okraja. Primerjava statistik predvojnega in dovojnega ljudskega štetja kaže zanimivo nazadovanje za — 4016 duš. Za jasnost slike, vem, bi moral predočiti tudi številke poslednjega, pred leti izvedenega ljudskega štetja. Pa kakor sem se tudi trudil, nisem mogel dobiti toenih virov, da bi prikazal povsem upravičeno pričakovani padec nemškega življa na Kočevarskem. Skušal pa bom popraviti današnjo pomanjkljivost ob prvi priliki. Naša cesta se vije po tipični kraški pokrajini. Je to oni mehki dolenjski kras: zelene livade, lijakaste kotline, vsepovsod pa, kamor seže oko, glodajo mehko travo — beli zajčki... Zajčki?... Ne! Šegavo izoblikovani apncnčevi skladi so to, z bclosnežno barvo prelakirani, da ustvarjajo videz zajčkov. Cesta se prične dvigati, ves čas ji brzi vštric in nasproti zgovorni potok. D i v j i potok je to. Kakor stopnice se vrste žage v globelasti strugi druga za drugo. Koliko smo jih že našteli? Deset... dvanajst in še več ... Res: ves divji mora biti ta potok. saj je komaj ped širok, pa ti nenchoma poganja or.jaška kolesa, ki ne utihnejo v dobrih, rodovitnih letinah niti ponoči. Kriza pa je zašla tudi v skrito domačijo DivjeSa potoka, da nekatere žage molče kakor v težkem snu. — »Kje pa smo?« se začudeno vprašaš, ko čitaš med potjo na bišah poslovnih ljudi za slovensko oko neobičajna imena. Napisne table predstavljajo imena stanovalcev: Wrinskelle, Schauer, Petschauer, Matzelle, Hbnigsmann... Še bolj te zbode v oči, da so zabeleženi poklici dvojezično. V groteskno majhni kajžici je nastanjena šivilja, pa ima velik nadpis: »Niiherin«. Radovedni hitimo po navkreber speljani cesti. Ne ustavljamo se niti pri tradicionalnih postajališčih. Še celo mimo gostilne vabljivega štacijona »Beim Gasthaus zum Bika- birt«, koder imajo v podzemskih kleteh hlajeno pivo, se ne ustavimo ... • Konjički se junaško upirajo v bregovito cesto. Hi-hot, konjički!... Pa smo v Črmošnjicah središču kočevarskega sveta v novomeškem srezu. Ob cesti stoji šola. Prijazno nam odzdravlja iz senčne ute gospod, ki so ga izletniki zmotili prav v trenutku, ko je zavijal svojcmu nasprotniku vrat.. . Na šahovski deski — namreč ... Prcnehata oba šahista z bojem na kvadratasti. črnobeli deski in se nam kot domačin tov. Jpsip Šerbcc priklopi v družbo ler nas uvaja v domače zanimivosti... Črmošnjiška šola je trorazrednica in štcje 143 otrok. Novomeški srez šteje 7 manjšinskih šol z nemškim uenim jezikom. Razsn Črnmošnjic so to še Uršna sela, Rožni dol, Laze, Štale, Poljane in Podstenica. To je pa le del manjšinskega šolstva v kočevarskem svetu, kjer je sedem manjšinskih šol. Zadnje čase so mnogi naši naeionalni krogi načeli vprašanje, ali je upravičeno tako številno manjšinsko šolstvo. Na lanskoletni veliki skupščini CMD v Slov. Bistrici, kjer smo obravnavali vprašanje našega in tujega manjšinskega šolstva, nam je generalni tajnik šolske družbc g. ing. Maekovšek s številkami dokazal, da pride procentualno pri nas več razredov na sto nemških kakor pa na sto slovenskih — jugoslovenskih otrok. Tako razmerje je gotovo nezdravo, škoduje pravilnemu usmerjenju narodnega šolstva in je v stalno spodtiko nam vsem. zlasti v nacionalfiem pogledu. Kdor stalno in točno zasleduje pokret v naši stanovski organizaciji, je opazil med drugimi poročili, da sta dve društvi JUU razmotrivali prav pred dnevi poglavje manjšinskega šolstva v naši banovini. In ne z odobravanjem. V tej zadevi bomo morali priti kmalu na jasnost in stopiti po potrebi v stik tudi z drugimi organizacijami, ki so interesirane na pravieni rešitvi manjšinsko-Solskejja vprašanja. Na naše rojake tam doli ob Soči in one tam gori v Podjunski dolini sem mislil, ko sem se šetal sredi črmošnjiških zanimivosti. Društveni prapor morda kakega dekliškega, da, celo verskega krožka je bil to, ki je bil shranjcn v držcih cerkvenih klopi. Svež črn žalni trak se je vil ob zastavi z napisom: »Ruhe sanft. teuere Mitschwester« . .. Ob vhodu v cerkev, na zidu, je bilo pritrjeno vabilo za pristop h književni družbi. Gledam: Vodnikova družba? Ne!... Mohorjeva družba? — Tudi ne!... — V nemškem jeziku natisnjeno vabilo za pristop k »St. Josef Biicherbruderschaft«, ki izdaja letno po 6 nemških knjig. * Kako je pel znameniti Šiškar Vodnikov Tine? Ali ne tako: — Od nekdaj prebiva tukaj naš rod. Če vc kdo za druz'ga, pove naj od kod. Pa to ne velja samo za nas, ki bivamo v svobodni Jugoslaviji. Tudi Korošci in Primorci so na svojih domačijah že — »od nekdaj ...«, pa mora njih pesem in še celo njih govorica molčati. Po Kočevarskem pa slišiš često po znani melodiji razvpite nemške himne »Die VVacht am Rhein«... naslednjo popevko: — Vom Rinža Fluss bis Kulpa Strand Hoch lebe: Das Gottscheer Land ... Naši Kočevci pa so še le nedavno praznovali šeststo letnico, od kar so prišli njihovi predniki v naše kraje in postali naši sot.!:-želani Z vso slovcstnostjo so takrat obhajali pomembni jubilej. Gotovo je bil to svetel dokaz naše pomirljivosti, saj so se kočevskih slavnosti udeležili ne samo Nemci iz Rajha in vseh ostalih nemških pokrajin. temveč so bili na slavjih skupno z našiin prebivalstvom tudi predstavniki naše kraljcvine. V dokaz: pred oblastvi smo vsi državIjani enaki! — »Pripeljite ob prvi priliki naš Ekskurzijski odsek JUU v naše kraje!« nas je vabil prijazni črmošnjiski Cicerone. »Oblezli bomo ves okoliš, še na Gače pojdemo, ki sc naš kočevarski Triglav in pradomovina kočevskih naselnikov. Do Mirne gore, kodei je koča črnomeljske SPD, pa je le dve ui; od nas. Na gotovo svidenje!«. nam je vzklikal vrli črmošnjiski šolski upravitelj, ko nas je spremil prav do sosednjega kraja, do domačije g. Matzelleta, tamkajšnjega župana in predsednika kr. šol. odbora, koder smo se v številni družbi razhajali. Solnce se je že spuščalo za oddaljeno Ribniško goro, Divji potok je kakor užaljeii godrnjal na cesto, ki teče poleg njega menda za nadzorstvo, ko se spuščata v dolino proti topliškim poljem. Kljub počitniški vročini smo začutili hladne dihe s korita Divjega potoka, ko so nas Gašperjevi 'konjički cijazili v diru proti domu. In je menil eden naših, ko smo imeli spet štirinajst kilometrov dolgo pot iz Čermošnjic za sabo: »Le med našimi tovariši najdeš idealista, ki hodi tako daleč vežbat svoj goslaški zbor,« kakor to dela tov. Šerbec, ki poučuje topliški sokolski orkester ...« Prve zvezde so zagorele na nebu, preko polj je plavala fantovska pesem. Bili smo — doma.