S amežljivest. Če je čistost tako važna za obstoj in zdravje družine in človeške družbe, kakor smo zadnjič videle, potem razumejo krščanski starši, kako neobhodno potrebna za srečo njihovih otrok je vzgoja te čednosti. Bog pa je dal otroku že naravno varstvo te čednosti s sramežljivostjo, t. j. v občutku, ki ga ima otrok, da zakriva svoje telo, da ga ne kaže. Ta občutek opazimo lahko že pri malem ctro-ku; treba ga je torej že pri malem dreku pravilno voditi in skrbno negovati. Gotovo je, da kak prestopek malega otroka preti sramežljivosti, še ni greh; toda za starše bi bil greh, če bi tak prestopek mirno trpeli in bi postali sokrivi te nepravilnosti, ki bi se razpasla in bi čut sramežljivosti polagoma ze.trla, da bi doraščajoči otrok tega naravnega varstva čistosti več ne imel. Iz prvih časov angleške industrializacije poročajo, da so matere otrokom primešavale v mleko žganja, da so spali so matere lažje hodile na delo. Kajne čutite, matere, da je bilo to hudodelstvo na otrocih. Vendar tega hudodelstva niso bili krivi otroci, da so pili žganje in so že v zgodnji mladosti dobili vase kal pij nčevanja, da so si že tako zgodaj uničevali živce; matere so bile krive, da so svoje otroke počasi za-strupljevale in onesrečevale za celo življenje. Vidite, prav tako grozno, prav tako nedopovedljivo lahkomiselno bi ravnale one matere, ki bi čut sramežljivosti svojih otrok ne negovale že izza nežne mladosti. Toda kako pa vzgajamo otroke k sramežljivosti? Najprej seveda s tem, da so starši sami lepega in plemenitega obnašanja v tem oziru. Otroci morajo čutiti, da oče mater spoštuje, da nikoli ne prestopi meje dostojnosti. Socialni demokrat Bromme pripoveduje v svojih živijenskih spominih, kako je nekega večera oče pripovedoval svojim prijateljem razne nesramnosti iz svojega življenja. Vsi so mislili, da sinko spi, fant se je pa le potuhnil in je vsemu prisluškoval. Sam pa pravi v svoji knjigi, da je bilo od tega večera dalje konec njegovega spoštovanja do očeta. Morebiti pa ni treba hoditi {ako daleč po primere? Saj mnogokrat na lastnih otrocih lahko zasledujemo, kako jim podre kak zli dogodek v družini raj njihove mladosti. Pa še nekaj: Gotovo je, da mati čuti potrebo, včasih svojemu otroku pokazati ljubezen na občuten način, da ga stiska k sebi in poljubuje. To je vse lepo, toda včasih gre mati v tem oziru predaeč. V nežno otrokovo srce pride kal čutnosti in se polagoma razvija, da zatre najlepše, kar otrok ima in kar je važno za njegovo bodočnost. Dalje pa je treba misliti tudi na druge odrasle, ki pridejo z otrokom v stik. Staršev prav posebna skrb bodi, da v okolici svojih otrok ne trpe nikogar, ki bi jim mogel v tem oziru škodovati. Starši, zlasti mati, naj stalno nadzoruje občevanje svojih otrok s tovariši in tovarišicami. VeCkrai so to lahkomiselni, večkrat pa tudi že pokvarjeni otroci; starši pa so slepi in gluhi za vse to. Posebno važno pa je, da mati otroka navadi že zgodaj, kako naj ima svoje telo v časti. Naj le skače, se igra, telovadi, toda tega naj nikoli ne pozabi, da je njegovo telo tempelj sv. Duha, kar ga mati naučiš, v lepih trenutkih samote; ne sicer, da otrok to opazi, ampak zato, da si tembolj vtisne v srce neko sovraštvo do vsega nedostojnega in nelepega. Ta občutek pa naj v njem še raste bolj in bolj, da se sam varuje vsega, kar bi onečastilo njegovo telo. Tudi če je ctrok še čisto majhen, naj si bo mati svesta, da napravi nanj globok vtis, kake mati ravna z njegovim telesom. Angel varih mora biti mati svojemu otroku. In še nekaj: starši, zlasti mati, ohrani zaupanje svojih otrok! Če bi imele pač matere ono veliko in sveto ljubezen, ono mater, skrb in razumevanje za težave in skrbi, ki ženo tako pogosto otroke k materi! Da bi si bile sveste, da otrok pričakuje od njih razumevanje, tolažbe, sveta, pomoči v največjih razdvojenostih v življenju! Da bi mu mogle in znale dati te tolažbe, pomoči in sveta v tisti meri, kakor otrok to pričakuje! — Toda, kolikokrat ga mrtere odganjajo z nerazumevanjem, napačno sramežljivostjo in ga gonijo na cesto in v slabo družbo, kjer pač najde razumevanje in pomoč, toda — kakšno! In tudi tega si morajo biti matere sveste, da so za vse to odgovorne! Niso Irhke te stvari, kakor ni lahka nobena važna stvar. Zlasti za to potrebuje mati mnogo izdatne pomoči, ki je najde v molitvi, v zaupljivem razgovoru z Očetom Luči in Materjo pre-čisto. Naka1 navedi! za likaije. Ce hočemo likati hitro in brez odmorov (kar je posebno važno, kadar uporabljamo električni likalnik) tedaj si moramo, preden začnemo, pripraviti prav vse potrebno. Gospodinjam ne bo novo, da likamo sede. V ta namen si pripravimo nizko mizo ali desko za li- kanje. Ker je to dvoje ie v malo-katerem gospodinjstvu na razpolago, si pomagamo tako, da položimo likalno desko na dva stola. Čez njo pogrnemo koc ali flanelo, čez to pa snažen prt (platnen, ker ne pušča vlaken), oboje brez šiva. Prt mora biti narejen tako, da ga lahko spodaj privežemo, da leži gladko in napet na kocu. Za likanje temnih oblek je nujno potreben črn prt. Razen likalnika s podstavkom potrebujemo še ped dolgo krpo ali kos papirja za poizkušanje likalnika ter posodico z vodo in snažno krpico za popravljanje gub. Če le mogoče imejmo za likalnik dva podstavka, enega na desni in enega na levi strani; in sicer zato, da lahko odlagamo likalnik na tistem koncu, kjer ravno končamo s poteg-ljajem in ga ne prenašamo po zraku sem in . tja (utrudljivo!). Ta način delo o!ajša, pa tudi skrajša. Za podstavek nam lahko služi tudi kos, oziroma dva kosa opeke. Ne jemljemo pa v to svrho kovinskih predmetov, ker je kovina dober prevodnik toplote, in se nam likalnik preveč hitro shladi. Če likamo torej sede, vzdržimo na ta način večurno likanje brez najmanjšega truda in vstanemo le, kadar je potreba na kakem mestu res močno pritisniti. Da pa po nepotrebnem ne vstajamo, imejmo pripravljeno tudi perilo tik deske, da je pri roki. Za odlaganje zlikanih kosov nam služi naslonjalo stola, ali pa si naredimo prav dobro stojalo iz enega ali dveh starih, a snažnih držajev od metel, ki jih položimo preko dveh stolov. Vsak zlikan kos obesimo ;ie-zložen na stol ali drog. Zlagamo šele takrat, ko je zlikano vse perilo; s tem prihranimo nepotrebne kretnje (odstavljanje likalnika), čas, pa tudi kurivo za likalnik. Perilo bodi za likanje popolnoma vlažno; zlikamo ga pa čisto do suhega, sicer se gubanči, ko se suši. Če hočemo namizni prt in servijete zlikati zelo lepo (za izredno priliko), jih moramo likati na obeh straneh. Vezenino, ki se morda nahaja na tem ali onem kosu perila, položimo na mehko blago s pravo stranjo navzdol in likamo na nasprotni strani, dokler ni suha. Tako polikana vezenina pride do prave veljave. Ženske srajce, komfci-neže in podobno likamo tako-lc: začnemo s čipkami in monogramom (narobe obrnjeno), potem pa prepognemo hrbet čez pol po dolžini in ga zlikamo na obeh straneh (dvojno), nato še sprednji del. Pri nočni srajci z rokavi in ovratnikom zlikamo najprvo ovratnik in čipke, potem rokave, hrbet in nazadnje šele sprednji del. Životke v celem likamo dvojno, sprednjo in zadnjo plat. Pri predpasniku polikamo najprvo trakove in naramnice, potem ostalo. Čipke polikamo najprej precej mokre, potem jih razt.-gnemo v pravo obliko in zlikamo še enkrat. Pri zlaganju perila se ravnamo po omari, oziroma po prostoru, ki je odmerjen za shranitev perila. Stremeti je treba za tem, da čim bolje izrabimo prostor v omari. Staro pravilo, ki pa še vedno velja, se glasi: Zloži svež ? perilo v omaro na dno vsakega kupa! Perilo jemljemo namreč od zgoraj in se na ta način tudi vse enakomerno rabi. Š. H. Nekai o kis errs zelfu. Kislo zelje velja tudi med našim narodom od pamtiveka za jako zdravo hrano, zlasti če ga uživamo v surovem stanju, na tešče in pa redno. Da se stvar ne pozabi, naj navedemo, kaj objavlja o tem nemški zdravnik dr. Bruck Tudi on je mnenja, da kislo zelje ni samo zdrava domača hrana, ampak tudi imenitno dietetično, domače zdravilo, ki je vredno posebnega uvaževanja zlasti sedaj v mrzlem letnem času. Najprej povdarja, da je v zdravilne svrhe uporabno le surovo, kislo zelje, ki ga uživajmo z zevnico vred. Le v takem zelju so ohranjeni vsi vitamini, ki so tako neogibno potrebni za nemoteno delovanje vseh organov našega telesa. Dalje ima kislo zelje obilo rudninskih snovi in sicer v taki obliki in sestavi, ki ste najbolj prikladni našemu organizmu. Po tem splošnem uvodu našteva obolenja, pri katerih se je kislo zelje posebno dobro obneslo. Nespametna pravi da je trditev, češ da je . surovo kislo zelje za slab želodec pretežko. Nasprotno! Zelje želodec pozdravi, okrepi, vzbuja tek, ker pospešuje izločanje želodčnih sokov in sploh poživlja prebavljanje. V nobenem slučaju pa ne učinkuje tako ugodno kakor pri leni-v o s t i črevesja. Pri rednem uživanju popolnoma uredi odvajanje in pozdravi ohlapnost ali celo ohromelost črev. Kdor trpi na kroničnem zaprtju, naj povžije vsak dan na tešče ščepec surovega zelja in žlico zevnice, (ščepec je toliko, kolikor primemo s tremi prsti). Pri hudem zaprtju naj vzame pred vsako jedjo ščepec kislega zelja. Uspeh se bo kmalu pokazal. Kislo zelje je torej izvrstno čistilo za čreva zaradi svojih odvajalnih lastnosti in zaradi tega, ker zavira razvoj škodljivih bakterij in jih odpravlja iz prebavil. Dobro se je obneslo kislo zelje tudi kot sredstvo zoper gliste. V to svrho ga je uživati tudi na tešče ali pa dopoldne in popoldne za ju-žino — seveda tudi surovo in če le mogoče brez vsakega dodatka ali prigrizka. Čim manj staro je zelje, tembolje je v navedene svrhe. Že ko ga jeseni tlačimo v kad, ga solimo prav previdno. Pozneje, ko ga pripravljamo za vsakdanjo hrano, ga nikakor ne smemo soliti. Na ta način bi s soljo pokvarili, kar bi z zeljem pridobili. Konečno omenja, da je kislo zelje zelo ugodno dietetično sredstvo pri zdravljenju jetike ali tuberku- lože baš zaradi obilnih vitaminov in rundninskih soli, ki tako poživljajoče vplivajo na življenjske sile organizma. Kislo zelje je torej poleg dobrega živila tudi izborno domače zdravilo, ki ne more, ako ga pametno uživamo, nikoli škodovati, lahko pa mnogo koristi. Ker je to zdravilo zelo poceni in ga lahko povsod dobimo, ni preveč ako pravimo: Jejte vsak dansurovozelje! H. Dr. Aat. Brecelj: O naduhi in podohn h bclezdn h. Malokatera bolezen je med našim narodom tako znana in razširjena kakor naduha. Vendar se s to besedo ne označuje povsod in niti ne na istem kraju enaka bolezen. Že iz spoznavalnih razlogov, še bolj pa iz namena, da se naduha in sorodne bolezni med nami kolikor se da omeje in omilijo, priobčujemo to razpravico, saj povzro-.. čajo te vrste bolezni dovolj mučnega trpljenja in jemljejo mnogo delovne moči našim ljudem. Naduha pomeni neko motenje pravšnega dihanja. Da razumemo motenja v dihanju, moramo se seznaniti z dihali i« njihovim delovanjem vsaj v bistvenih delih. Dihala in dihanje. Dihala ali sopila so sestavljena iz tehle delov: nos, golt, grlo, sapnik, ki se cepi na dva glavna dušnika, desni se razcepi na tri manjše, levi na dva manjša dušnika. Ti manjši se cepijo Se na manjše in manjše, dušniki četrtega reda se končujejo v ine-hurčkovih vrečicah, ki jim pravimo pljučni mehurčki. Ves ta sestav je votel, gorenji d'Ji t ja do najbolj drobnih dušnikov so toge votline ali toge cevi, ki se v zdravem stanju kaj malo spreminjajo; močno pa se spreminjajo pljučni mehurčki, ki se širijo in ožajo, napihujejo in plahnejo, njih steno tvori r.amreč zelo prožna tenka mreni ca. Na znotraj imajo dihala posebno prevleko, neko kožico, ki se ji zaradi sluzastih izlcčin pravi sluzniea. V sapniku in dušniki h tvorijo cevem ogrodje hrustaiičasti obroči, zvezani med seboj z mišicami in vezivom, mrenice pljučnih mehurčkov pa so prepletene na gosto z najmanjšimi žilicami; kri, ki se pretaka po njih, je kaj blizu vsebini mehurčkov, ki je zrak. Dihala so kaj podobna navzdol zvrnjenemu drevesu, ki ima korenike v nosu in goli«, deblo v grlu in sapniku, vejevje v dušniku in listje v pljučnih mehurčkih. Kakor pri drevesu v listih, tako se vrši v dihalih glavno delo v pljučnih mehurčkih. V pijučne mehurčke oddaja kri ogljikov dvokis, iz njih prejema kisik. (Vse življenje v nas se vrši v znamenju počasnega gorenja, telesne snovi se spajajo s kisikom — zgorevajo —, pri čemur se tvori ogljikov dvokis. Krvni obtok donaša vsem dekim telesa kisik in odnaša od njih ogljikov dvokis, oddaja ogljikovega dvokisa in prejem kisika pa je delo pl.uč — dihanje. V navadnem zraku, ki ga vdihavamo, je okoli 21% kisika in neznatna množina ogljikovega dvo-kfea, manj ko 0.05% (torej pol od tisoeka), v izdihanem zraku pa je komaj 16% kisika in okoli 5% ogljikovega dvokisa (več ko stokrat več)! Srce poganja po žilah odvodnicah obrabljeno, z ogljikovim dvekisom prenapolnjeno krv v pljuča, kjer oddaja kri ogljikov dvokis v zrak pljučnih mehurčkov i« se nasrče iz njega kisika, to s kisikom prepojeno krv sesa srce po žilah privodnicah vase in jo žene tako obnovljeno po vsem telesu. Kako pa se obnavlja oziroma menjuje zrak v pljučih? Temu obnavljanju, menjavanju zraka v pljučih pravimo pljučno dihanje (dihajo tudi visi telesni deli in delci iz krvi v krv — dihanje staničja in organov). Kako se vrši dihanje? Pljuča, sestavljena iz neštetih pljučnih mehučrkov, so zelo prožen meh, jvi pa se sam ne more gibati Vložena so in neprodušno vdelana v prsno duplino, ki ima zelo gibljivo ostenje, oprsje ali prsni koš se dviga in pada, istotako se prepona, ki je močno ploščata, po sredi kitasta mišica med prsno in trebušno votlino, plošči in boči. Ko oprsje dvignemo in prepono sploščimo (navzdol sko.imo), ko napnemo zavestno ali podzavestno mišice na oprsju in prepono, se prostornina v prsih znatno poveča. Ker pa ne more nastati v prsih prazen prostor, se razširi prožni pljučni meh in sicer ga razširi zrak s svojim pritiskom, in pljučni meh se z zrakom napolni. Tej dihalni meni pravimo vdih. Ko pa popustimo napelje mišic, se oprsje zniža in prepona vzboči navzgor, v prsih se prostornina znatno zmanjša, takrat se pljučni meh skrči in sicer se skrčijo stene pljučnih mehurčkov radi svoje prožnosti — zrak odhaja iz pljuč — izdih. Pri navadnem vdihu opravimo neko delo, ker napnemo celo vrsto mišic, pri navadnem izdihu nimamo dela, ker se prožna viakenca pljučnih mehurčkov sama skrčijo. Kajpada se vrši dihanje, vdihavanje in izdiha vanje — samogibno, torej nehole in podzavestno po delovanju posebnih žrv-čncmožganskih naprav; moremo pa dihanje ho!no in zavestno zelo ojačiti in zadržati s pomožnim dihalnim mišičjem. Pljuča vsebujejo pri odraslem srednjem človeku okoli pet litrov zraka, ki s« nikdar ves ne izmenjuje pri dihanju, ker pljuč ne moremo nikdar popolnoma stisniti, Kako nastaja dušica ali siga? Kaj je dušici vzrok? Ugotovljeno j«, da dobivajo sigo samo neke vrste ljudje, Ivi se ločijo od drugih po posebni občutljivosti kožo in sluznih živcev, srca in žilja in drugih posebnosti. Navidezno krepki dojenčki, ki dobivajo kožne spuščaje, ki se kar ne dajo odpraviti, ali vsak drugi teden nahod al pa angino, zapadejo že v oiroški dobi dušici. Mladi ljudje z živčnimi motenji, enostranski glavobol ali pris:em, so kaj češto podvrženi tudi sigi, prav tako odrasli ljudje, ki so naklonjeni k protinu ali zamaščenosti. Vse te naštete iu še druge bolezni ali bolezenske naklonjenosti spadajo med tako zvane splošno-sestavne ali konstuticijske bolezni, in ki se redoma podedujejo kot bolezenske naklonjenosti, ž njimi seveda tudi astma. Ali pa tudi oboli vsakdo, ki ima tako dediščino v svoji krvi? Navadno že, ker tekom svojega življenja že zaide v take okoliščine, ki mu podedovano naklonjenost spravijo do razvoja oziroma jo sprožijo do izbruha. Podedovana bolezenska naklonjenost je kakor smodnik, ki ga treba prižgati, da razpoči. Kaj pa je prožilo za astmo? Nepregledna vrsta jih je, ki sproža.o astmatične napade, a niso pri vseh astmatikih učinkoviti, nekateri pri teh, drugi pri drugih. Pred vsem bolezni dihal ali sopil samih, cd nosa do pij-.«*. Vsaka, tudi najmanjša bolezen v sopd IV sproži hkrati astmatične napade pri Jjuaeh s to bolezensko pripravljenostjo. V nosni duplini so zasledili posamična omejena mesta, ta se da ž njih z lahnim šegetanjem uprizoriti napad dušice ali pa ga zaustaviti ali celo odpraviti, ako se ta mesta omrtve. Pri drugih astmatikih na« ta a jo napadi radi motenj v preba-; vilili, zlasti pari zaprtji;- ali pa radi drugovrstnih izredaosti v trebušni votlini. Nekatera dražila so že bolj splošno t mana. Ko cveto žitna polja in travniki, trpi I mnogo ljudi radi dušice, cvetni prah leh rastlin, ki ga je vse ozračje polno, jim škodi, da ne okrevajo, dokler je kaj tega prahu v zraku. Kdo drugi stopi v konjski hlev in že ima sigo. Razvpit je prah iz pernic, ki jih imajo za odejo in zglavje. Nekim ljudem škodijo oelo vonji, ki so drugim prijetni. Kajpada imajo pri dušičavo obratnih ljudeh velik pomen podnebne posebnosti in vremenske i z preme m be. V FuVjanski megli trpi marsikdo zavoljo sige, ki je na Dolenjskem ali na Koroškem ni poznal i kdo drugi se boji pomladnih aH jesenskih vremenskih izpre-nemb zavoljo žalostnih izkušenj. Izrednega pomena pri astmatikih je d u -S e v n o stanje. Strah, jeza, veselje, žalost ali druga vznemirjenost da povod za izbruh dušice. Neki dami je rožni vonj točno vsakokrat sprožil napad sige. Nekoč je napravil njen zdravnik poseben poskue. V veseli družbi in pri najboljšem zdravstvenem razpoloženju je zagledala dama v kolu šopek rož in takoj dobila običajni napad. Te rože pa so bile umetne, iz blaga in brez duha. Razvidno je torej, da se bronhijalni astma pojavlja pri ljudeh z rahlim iziredno rahlim živčevjem, ki ga spravi iz ravnotežja ali v nered časih neznaten dražljaj snovnega izvora. Torej je ae»tma gosposka bolezen, bi menil kateri očaaiec, kaj nam trdim kmetom mar mestnih mehkužcev in njih skvar-jemoeti. Ta ugovor je le deloma upravičen. Tudi na kmete se seli mestna mehkužnost, mestna polizanost se pozna zdravemu kmet-skemu naraščaju ne samo v mestnih okolicah, kar seve slabi zdravo odpornost kmet-skega ljudstva. Pa še druga napaka je v tej zvezi omembe vredna — zdravstveno zanemarjanje otrok. Otrok oboli na kateri kužni bolezni, kakor so ošpice, oslovski kašelj, hripa in druge. Komaj se mu Mani'c nekoliko zboljša, je že prepuščen samemu sebi. Ošpice so same na sebi bolj lahka, ne posebno nevarna bolezen, a če se bolezen ne ozdravi prav že k početka, ostale tak otrok slaboten in bolehen trajno in dobi naklonjenost za — dušico. Tako je tudi z drugimi otroškimi boleznimi. Uporabljajmo tudi kožo jabolk in hrušk, kajti, če to sadje lupimo, za-vržemo z olupki (kožo) najvažnejši del sadu, ki ima v sebi mineralne soli. Preprost način uporabe, pri katerem hranimo tudi čas, je tale: Kuhane in surove kompote (sadna solata) pripravljamo iz ne-olupi j enega a dobro opranega sadja, ki ga drobno zrežimo. Taka uporaba sadja nam poleg druge koristi odvzame tudi mnogo dela. Ako pa se kdo ne bi mogel navaditi na kompot iz neolupljenih jabolk in hrušek, tedaj naj skuha olupke posebej v malo vode in zlije odcedek h kompotu. Če pa olupke posušimo, jih lahko uporabljamo za samostojno pijačo (čaj) ali kot dodatek drugemu čaju. g. H. toge cevke dušnikov iii sapnik so pa itak vedno votli. Koliko zraka se izmenjuje pri dihanju, odloča potreba telesa po kisiku, v miru treba pri 16—20 dihih na minulo kakega pol litra zraka na vsak dih izmeniti, pni delu in naporu seveda več, en liter ali dva ali še več. Večji potrebi po kisiku zadostimo, ako globlje dihamo (napravimo večje vdihe in izdihe) ali ako dihe pospešimo (pomnožimo) ali delamo oboje hkrati. Nedostajanje zraka (prav za prav kisika) občutimo prav neprijetno ald celo mučno kot težko sapo ali dušenje, nimamo duška, kakor pravimo. Duši nas slab, porabljen ali kakorkoli izk varjen zrak, duši na«, kadar je srce bolno ali kri pokvarjena, da ne zmagujeta opravil notranjega dihanja (motenije v krvnem obtoku ali slaba kri onemogočata redno izmenjavanje plinov v telesu), duši nas, kadar je v prsih ali kje drugod kaj, kar tišči na pljuča, da se ne morejo širiti ali ožati ali pa, če nam kaj stiska ali oža dihalno cev od zunaj ali znotraj, duši nas pri pljučnih ali drugih boleznih, ki nam več;i ali manjši del pljuč one-spcsabljajo za dihanje. 0 vseh teh načinih dušenja morda kdaj drugič, za zdaj samo o naduhi in podobnih boleznih. Siga ali dušica (bronhijalni astma). Kaj je nahod (ali goriško - vipavska pošast), vemo vsi. Po kakšnem prehladu ali pa tudi po stiku z nahodnim človekom dobimo vnetje ncsne sluznice, ki »e nam javlja iaprva kot srbenje in šegetanje, združeno s kihanjem, kmalu se nam začne cediti iz nosa redka sirotkasta tekočina, ki se tekom dni zgošča v sluzasto-gnojen izcedek. Navadno imamo pri nahodu težjo glavo in vročino. Nosno vnetje se kaj rado razširi na oči, na srednje uho, posebno pa po dihalih navzdol. Nahod in slične bolezni prihajajo po več dni ali tednov in navadno ozdravijo popolnoma, časih pa se tako vnetje samo izboljša, a ostaja v zmanjšani meri trajno in se kaj rado povrača v hujšo obliko. To so trajna ali kronična vnetja. Doživel si morda že sam ali na drugih opazil nahod čisto drugačne vrste. Stopiš v prostor, ki ga nisi vajen ali povohaš kaj posebnega, pa te prime kar bliskoma silovita kihalica kakor sredi najhujšega nahoda s sirotkastim ali sluzastim izredkom, ko pa zapustiš tisti prostor ali se izogneš tistemu vonju, pa se ti kihanje brž poleže, in izcedek usahne. Po navadnem nahodu ali časih brez njega dobiš vnetje dolenjih dihalnih cevi (grla, sapnika in dušnikov) ali.»zasidženje prs;, kakor pravijo Goricam, ki se javlja s čedalje težjim dihanjem, izprva suhim in mučnim kašljanjem, ki se počasi rahlja, ko se začno izločevati sirotkasti ali sluzasti ali gnojni izcedki v obliki izmečkfrv' Vtietfu dušnikov ali bruunijcv pravimo bronhita, po naše nekako dušnica, če je vnetje lažje vrste bronhijalni katar. (Katar pomeni odcedek ali izcedek ali pa vnetje s takim izločanjem.) Časih pa te kar naglo m a napade nekako silno dušenje, prsa se ti. na-pno in razširijo in ne moreš do duška, vdi-huješ po malem, izdihavati pa kar ne moreš. V prsih ti začne piskati in cviliti, tesnoba te začne obhajati, ker imaš občutek, da te hoče zadušiti, trčeč na prosto ali k oknu ter si ga odpreš sredi zime. Upehan od trpljenja in groze se začneš potiti, a s tem ti odleže, dihanje se ti poglabVa in lajša, v prsih ti gode in brbota kakor v kotlu, ko zavre, izkašljuješ čim dalje lažje in večje množine penastc-sluzastega izmečka. Ves ta napad traja nekaj minut ali ur. redkokdaj več. Takemu napadu dušenja pravijo ponekod siga, drugod dušica ali splošno bronhija l'n i astma. (Astma je grški izraz za sopihanje ali težko dihanje.) Pri tej bolezni je oprsje kar največ izbočeno, sodu podobno, in pljuča silno napihnjena kakor pri najhujšem vdihu ustaljena; poučni mehurčki prenapeti, duSili ki pa zlasti najdrobnejši zoženi deloma zavoljo zabrekle sluznice deloma radi skrčenih mišic v dušniških cevkah. V tem krčevitem stanju je dihanje kajpada silno ovirano, odtod izvira dušenje z vsemi posledicami. Bolj izjemoma je napad sige ali dušice tako hud, da človeka konča in navadno se napadi v neugodnih razmerah ponavljajo, in bolezen se izprevrže v drugo, kakor bo kmalu razloženo. Med napadi se človek čuti zdravega, zlasti v prvih letih bolezni. Zanimiva je okoinost, da se siga navadno začenja v otroški dobi. (Ravno danes, ko to pišem, sem imel pred seboj dva prava astmatika ali sigovca, eden, star dve in pol leti, je bolan že eno leto, drugi, devetletni deček, ima bolezen že sedem (!) let.) V mladeniški dobi je začetek sige bolj redek, največ se pojavlja bolezen v najlepši življenjski dobi od 35 do 45 let, v kasnejši dobi se izcimlja pravi bronhijalni astma poredkoma. Med astmatiki je trikrat več moških ko žensk, v severnih krajih znatno več ko v južnih. Naša domovina, ki je nekako na prehodu, jih ima nekako srednjo mero. Nekateri sigovci s kmetov dobe brž napad, ko pridejo v mesto, drugi, meščani dobivajo napade na kmetih. Tudi poklic ima za dušico svoj pomien; mlinarji, kamnoseki in pripadniki »prašmih« obrtov so vobče bolj dušičavi ko drugi otbrt-niki in delavci, med duševnimi poklici so v severnih krajih duhovniki in odvetniki Ibolj zastopani v tej bolezni ko drugi pokiicii (v naših krajih tega nisem opazil), med i mi o -vitimi sloji je bolezen bolj pogosta kot v revnejSih. Kako se !e op:ca uafa človeškega defa. (Konec.) Šla je torej in sedla na jablano, da bi opazovala, kako pri Adamovih kuhajo. Videla je, da je Adain prinesel na kup suhljadi, iz koče pa je prinesel ogorek In ga je podtaknil, da je zagorelo. Eva pa je obesila nad ogenj kotel, vanj pa dala vode in drugih stvari. Prav kmalu je bila juha gotova. i »Hoho,« je rekla opica, »če ni nič drugega, to pa že znam.« Skočila je z drevesa in se prešerno zagugala na dolgem repu, planila k ognju, ukradla goreče poleno ter izginila v hosti. Že od daleč je kričala: »Dober tek! To bo dobra naša večerja! Le hitro na . delo!« Spodila je pse, da so nanesli suhih vej, zažgala je ogenj, nadenj je obesila na dveh kolih veliko lapuhovo pero — lapuh je imel v tistih časih kakor naš dežnik velike liste —, vanj i je nametala kopriv in trave ter zlila vedro vode. »To nam bo dišalo!« je cmoknila z velikim in dolgim jezikom. Toda »ššš, ššš,« je zašumel ogenj, ker je list usahnil nad ognjem in se je voda razlila v ogenj, ki je popolnoma ugasnil. 0, kako so bile živali jezne! Pa opica jih je znala pogovoriti: »Kdo pa bo tako malodušen! Učiti se je treba. I In če se mi ne bomo naučili, se bodo naši otroci. Toda te je treba prav vzgo-[ jiti. Pojdem, da se pri človeku tega naučim!« In je odšla k Adamu in je sedla na jablano. Pravkar so Evini otroci jokali in kričali: »Mama, mama!« Pa je prišla Eva, je vsakega lepo zavila in j položila v košaro na tečajih ter jih je j z nogo zibala, da so vsi pospali. Večje otroke, ki so se igrali tam okrog, pa je pobožala tu pa tam, tudi poljubila, pa tudi s kakšno pošteno zaušnico [ spravila v red. Ko je opica vse to videla, je rekla: »Vzgojo otrok zdaj prav temeljito razumem; le belih rut, kakor jih ima Eva, nimam.« Pa je videla, da so se na grmovju sušile plenice Evinih malih, hitro je skočila tja in je pograbila, kolikor je mogla ter se je zmagoslavno vrnila k živalim. »Hitro mi prinesite vaše male, v eni uri bodo vzgojeni!« je klicala že od daleč. In res so pripeljali k nji vse teličke in prašičke, jagenjčke in kozličke, žrebičke, kužke in mucke. Telički so blejali, žrebički so rez getali, jagenjčki in kozlički so beke-tali, kužki so cvilili in mucke so mi-javkale; najbolj so pa krulili in cvilili mladi prašički. »Le čakajte, kmalu boste tiho,« je zaklicala opica in je hitro vzela šest pujskov, ki so najbolj razgrajali ter jih je vrgla v plenico, ki jo je Evi ukradla. Zvezala jih je v culo in jih je obesila na vejo, sama pa je hitro splezala na drevo in je stopala z nogo na vejo, da se je zibala in z njo seveda tudi pujski. Toda — bumf! — cula je padla z veje in pujski so utihnili. »Ali ste videli?« je zmagovito pogledala okoli sebe in že se je obrnila k drugim mladim živalim, ki so stale okoli nje. Gledala jih je in stopila zdaj k eni zdaj k drugi; to je pobožala, ono pritisnila k sebi, druge celo poljubila, zopet drugi pa je pripeljala gorko zaušnico. Teh je razdeljevala čim dalje več, da so se male živalice kričeč razkropile na vse strani. Stara svinja ie z rilcem razrila .culo in videla, da je vseh šest pujskov mrtvih; ubili so se. ko so padli z veje. Živali so uvidele, da je opica neumna žival, še bolj kakor same in da se ničesar ne more naučiti. Spodile so jo daleč stran in še danes so domače živali jezne nanjo. Naročite »Slovenca« na ogled! F. Wiedemann — M. K.: Črnilnik. Nekega dne je stopil Blažek v očetovo sobo, Očeta pa ni bilo notri in tudi drugega nikogar razen stare, sive mačke pri peči. Sredi sobe je stala očetova pisalna miza. Na mizi je ležal papir, katerega je bil oče malo prej vsega popisal. Zraven papirja pa je stal velik steklen črnilnik, do vrha napolnjen s črnilom. Blažek je zlezel na stol, vzel pe-resnik v roko in ga jel ogledovati od vseh strani. Petem je zgrabil nož in s prstom narahlo poskušal njegovo ostrino, če je kaj prida nabrušena. Slednjič si je hotel ogledovati še težko železno krogljo, katero je polagal oče na razne papirje, da mu jih ni veter odnese;. Ko je Blažek krogljo z veliko težavo dvignil, se mu je ta nenadoma zmuznila iz rok in padla — o nesreča! — naravnost na stekleni črnilnik, ki se je mahoma razbil na drobne kosce. A če bi bilo samo to! Iz razbitega črnilnika se je razlilo tudi črnilo — po papirju, po mizi po tleh ... Blažek se je talo prestrašil, da mu je kar sapo zaprlo. En, dva, tri — je skočil s stola, smuknil prihuljeno iz sobe in od tam na vrt. Bil je neizrečeno vesel, da ga ni nihče opazil. Kmalu nato se je vrnil oče v sobo. Ko je zagledal črno poplavo na mizi in na tleh, se je razsrdil, da nikoli tega. »Kdo je bil pri moji pisalni mizi?« je zarohnel. Nobeden v hiši mu ni vedel tega povedati. »Blažek že ni mogel tega storiti,« je dejala mati, »kajti on je na vrtu. Najbrž je črnilnik prevrnila in razbila mačka.« Blažku na vrtu pa ni bilo medtem nič kaj prijetno pri srcu. Zavedal se je svoje krivde in hudo mu je bilo, ko je slišal, kako oče odzgoraj kriči nad nedolžno mačko. »Ali naj mu priznam, da sem to storil jaz?« je začel neodločno premišljevati. »Če mu povem, jih bom dobil s šibo ... Ovbe, kaj naj storim?- Dolgo časa je teko neodločno raz-mišljeval, slednjič se je le ojunačil in moško dejal: »Nič! Povedal mu bom, pa je. Če mu to utajim, sem lažnjivec — in to nočem biti!« In je odločnih korakov krenil v hišo, prjiel očeta za roko in mu skesano dejal: »Očka, ne bodi hud — jaz sem bil tisti, ki ti je prevrnil in razbil črnilnik. Saj ne bom nikoli več tako neroden! ...« »Naj bo za enkrat,« se je kar koj umiril r zjarjeni oče in pobe žal Blažka po razmršeni glavi; »topet te ne bom kaznoval, ker si odkrito priznal svojo krivdo in se mi nisi zlagal. Prihodnjič pa le glej da ne boš spet kakšno takšno neumnost storil!« Kakor da mu je ogromna skala padla z ramen, je bilo Blažku Lhko in prijetno pri srcu ... Us(;?nke. 11. Kdaj vidi tvoje desno oko — levo? — (Kadar se pogledaš v zrcalo.) 12. Kdo živi od vetra? — (Mlinar, ki ima mlin na veter.) 13. Kdo pošlje svoje otroke najprej v tujino? — (Kukavica, ki položi jajca v tuje gnezdo.) 14. Kdo sliši brez ušes govori brez ust in odgovarja v vseh jezikih? — (Odmev.) 15. Ali ie res da še nikoli, kar svet stoji, ni šel dež? — (Res. ker dež nima nog, da bi šel, nego pada.) tžssno. r R idšo mu je čuval erešnje, Kakor znano, so ptiči veliki IjabiteSji črešenj. To je dobro vedel tudi neki sadjerejec v Kolledi v Nemčiji. Ko so bile črešnje obložene z najlepšimi plodovi je velel otrokom, naj vrabce odganjajo. Je šlo, dokler so bili doma. A ko so morali v šolo? In d