List 19.
Politiški oddelek.
¦
Legalizacija.
Minoli teden je bila v kranjskem deželnem zboru jako burna debata. Razpravljalo se je o prošnji občine Velike doline na Dolenjskem, da bi se odpravila legalizacija dolžnih pisem in pobotnic do zneska 100 gld. Stvar je vsekako velicega narodno-gospodarskega in pravnega pomena. Zatorej je le prav, da se je vsestransko temeljito razpravljala. Tudi smo mi prepričani, da so zagovornike in nasprotnike omenjene predloge vodili najboljši nameni. Mi nikakor ne pripadamo tistim, ki bi hoteli našim na-rodnim zastopnikom v deželnem zboru, naj že pripadajo tej ali oni stranki, podtikati, da .je vodijo le strankarske ali pa osobne koristi. Obžalujemo vsekako, da so politične razmere take v deželi, da se pri tacih prilikah le preradi razburijo duhovi, kar gotovo ni v korist stvarnemu razpravljanju.
Odkritosrčno rečemo, da samo na sebi se odpravi notarskega legalizovanja ne da ugovarjati. S tem bi kmetovalcem in obrtnikom odvzeli precejšnje breme in stroške. Mi presrčno želimo, da bi bile razmere v kratkem take, da bi se v kratkem to moglo zgoditi. Na drugi strani pa vendar moramo reči, da niso bili po vsem neutemeljeni razlogi zagovornikov  notarskega legalizovanja.
v
Ce hočemo   biti   odkritosrčni,   moramo  priznati,  da niso posebno gosti ljudje   po   kmetih, ki bi bili sposobni spi-
v
sati pravilno pobotnico ali pa dolžno pismo. Ce pa prebivalci morajo iskati koga, da jim spiše, je pa jim pač vse jedno, ali stvar opravijo pri notarji ali pa pri kom drugem, ker zastonj jim ne bode nikdo delal. Če delajo pisma pri notarji, so bolj gotovi, da je pravilno napravljeno in da ne pridejo v kazen zaradi kacih pristojbin. Ko bi naše občine imele vse izurjene tajnike, ki bi bili vešči v raznovrstnih uradnih poslih, bi bila stvar precej lažja. Tajnik bi napravil pobotnico, če bi jo do-tičnik sam ne znal, in župan bi jo legalizoval, pa bi bilo.
Toda žal, tacih tajnikov naše občine nimajo in jih tudi kmalu imele ne bodo. Župan sam pa v več krajih tudi ni v pisarijah najbolj izurjen. Učitelji na deželi so že z delom preobloženi in tudi je poleg tega veliko vprašanje, če je ta posel njih poklicu primeren, če bi, semtertja ne bilo tacih težav.
S tem pa mi ne rečemo, da se notarsko legalizo-vanje mora za zmiraj ohraniti. Da celo za to smo, da se odpravi še za višje svote, ne le za 100 gld., kadar bode to možno.   Dolžnost je pa skrbeti, da to tudi možno po-
v
stane. Šole se vedno razširjajo in tako omika seže v vedno širje kroge. Kaj ko bi morda ne bilo v postavodajnih zastopih delati na to, da se v šolah obrača večjo pozornost na spisje in se morda tudi pojasnujejo vse dotične postavne naredbe, kako naj se napravljajo dolžna pisma in pobotnice. Na ta način bi se doseglo, da bi v vseh večjih krajih po več ljudij si pridobilo zmožnost naprav-ljati taka pisma. To je sedaj tem ložje mogoče, ker se je slovensko uradovanje razširilo. Narod bi potem še le prav spoznal važnost šol in slovenskega uradovanja.
Posebno v mestih, kjer so večrazrednice, bi se kmalu dalo doseči kaj vspeha v tem smislu. Posebno so pa po naših mislih meščanske šole pripravne za razširjenje tacih znanostij.    Zatorej   tudi   moramo  reči, da se čudimo, da
y
želja, katero je izrekel g. poslanec Suklje, da se ustanovi več meščanskih šol, ni našla odmeva v onih krogih, v katerih najbolj spoznavajo breme notarske legalizacije. Da se je štajarski deželni zbor lahko izrekel za odpravo notarske legalizacije, je pač iskati vzrok v boljšem šolstvu, mej drugim baš v meščanskih šolah, katerih je precej na
v                                                        v
Stajarskem. V Stajarskem deželnem zboru imajo večino liberalci, pa se je vendar omejila notarska legalizacija, iz česar se pač lahko sklepa, da liberalizem se nikakor tako trdno notarske legalizacije ne oklepa, in tudi na Kranjskem ne dela ovir njenemu omejenju, temveč le po-misleki zaradi pomanjkljive omike mej narodom.
Vsekako pričakujemo, da bodo baš nasprotniki notarske legalizacije sedaj bolj pospeševali naše šolstvo, in se bodo prepričali,  da ne zadostuje,  če se v šoli otroci
160
nauče le krščanskega nauka, branja, pisanja in številjenja, temveč se morajo priučiti tudi nekoliko slovnici in spisju, ker drugače bi se z odpravo notarske legalizacije pravi namen ne bi dosegel.
Pač pa mi tukaj naglašamo, da je potrebno gledati, da se šola nekoliko preustroji po potrebah prebivalstva, da postane manj teoretična, pa bolj praktična. Učni smoter se ne sme ponižati pač pa bode treba gledati, da se nekoliko predrugači.
Razprave v deželnem zboru so dale povod hudemu razporu po časopisih, kjer se žal vse stvarno ne pretresava, temveč vlada zares le strankarska strast. Drug drugemu se predbaciva nevednost in pa slabi nameni. Taki napadi morajo vsekako le spodkopavati ugled naših narodnih zastopnikov in potem tudi ugled deželnega zbora. Kaj si mora prebivalstvo misliti o deželnem zboru, če po časopisih čita, da možem, katere je izbralo za svoje zastopnike, ni mari za narodni blagor, temveč so jim le strankarski in s tem tesno združeni osebni sebični oziri vse. Mi nismo proti javni kritiki, ker javna kritika je potrebna, ker vzbuja politične delovatelje, da vestneje opravljajo svoj posel. Vsekako pa obžalujemo, če se stvari več ne razpravljajo najmanj stvarno, temveč le z največjo strastjo in sovraštvom in se pri vsakem vprašanji misli, kako bi se dalo za stranko izrabiti v največjo korist. Naše mnenje je in ostane, da se strankarske koristi ne smejo staviti nad koristi narodove in da prepir, ki se tako strastno seje, nam koristiti ne more.