Janez Pucelj
Domišljavec
IVi bil star še eno leto ne — namreč pesek Onči. Ni bil star še eno leto in vendar se je imel za velikega junaka. Celo vrsto zgodb bi vam lahko povedal iz njegovega življenja, polnega domišljavosti.
Kadar je po nebu veslala luna, polna in vsa okrogla kakor zadovoljen obraz debeluhov, takrat je pesek Onči — če ga ni premagala dremavica — sedel na zadnji nožici, milo zrl proti luni in lajal in zategal tako ža-lostno, kot da mu prizadeva kdo vnebovpijočo krivico. In zgodilo se je, da se je luna skrila za oblak. Tedaj se je pesek Onči obliznil, malo po-smrkal in zadovoljno zagodel: »Pa sem jo ugnal; boji se me!« Zgodilo pa se je tudi, da se luna ni hotela skriti za oblak. Tedaj se je pesek Onči tudi obliznil, pa ne tako zadovoljno, malo posmrkal in zagodrnjal: »Gluha je, ne sliši me; sicer bi jo brž popihala!«
Tiste dni je vozil sosedov hlapec, Urbasov Blaž, gnoj na njive; bila je pač pomlad. Vozil je s krepkimi konji: žile so se natezale močnima mrhama in v solncu so se svetile zlate »šajbe« na komatih. Hlapec Blaž pa je pokal z bičem in žvižgal. Pesek Onči je sedel  ob poti, mežikal  v
solnce in premišlja], kako silno je imeniten. Kadar je peljal miino hlapec Blaž, vselej se je pesek Onči odtrgal s svojega sedeža, kot da mu je v trenutku kdo zakuril pod repom, in se zaganjal v možata konja. Konja sta  možato  prestavljala močne  noge  in  se  še zmenila  nista  za  Ončijevo
bevskanje. Tudi hlapec Blaž je pokal z bičem, kot da imenitnega peska še ne vidi. Pesek Onči pa je vsak pot zvesto lajal in zvesto spremljal voz do koaca vasi. Konja pa in hlapec se niso zmenili zanj. To početje se je Ončiju zdelo zainalo, tako zamalo, da se je ogorčen vjačal in godrnjal: »To so tesla kmečka!«
Desetič je že peljal gnoj hlapec Blaž — bila je pač pomlad — in desetič ga je že spremljal pesek Onči s svojim zabavljanjem. Tedaj je hlapec Blaž zamahnil z bičem kakor za prav lnogočen pok in vžgal peska Ončija
—  kakor da se mu je ovila goreča žica okrog zadnji nog. »Jej, jej, jej,t je jokal Onči domov. »Jej, jej, jej!«  Potem pa je umno pomislil,  da ga je bolečina   malodane   kar   minula:   »Saj bi bil  še ubil   konja,   zarobljenec kmečki, da bi ga bila ta zadela in bi je ne bil prestregel jaz!«
Ampak kaj takega pa še ne! Pesek Onči je spet sedel ob poti in mimo je šel kar cel polk vojakov. Kaj cel polk! Cela vojska! Najprej je jahal na belem konju imeniten mož — biti je pač moral kralj sam — v solncu mu je sijala potegnjena sablja. In pesek Onči je tenko zalajal. Prav takrat, da, prav takrat je skoraj prav tako tenko zavpil tudi tisti imenitni mož, ki je jahal naprej na belem konju in se mu je bleščala sablja v solncu in ki je moral biti sam kralj.
»Od straha je zavpil, zbal se me je,« je pomislil Onči. In čudo! Ves polk, kaj ves polk, cela vojska se je pognala v tek: tekel je najprej tisti imenitni mož na belem konju, tekel je ves polk konjikov, tekel je potem ves polk topničarjev, da so ropotali in odskakovali težki topovi, tekel je celo ves polk pešcev: top, top, top, da so kar zehaje Iovili sapo. Pesek Onči pa se je čudil: »Kaj takega pa še ne!«
Brž je stekel k mami: »Mama, kaj takega pa še ne! Ves polk, kaj ves polk, celo vojsko sem pognal danes, da je bežala! Kralj je jahal najnaprej, pa se me je tako ustrašil, ko sem zalajal, da je zavpil in zbežal. In potem so vsi bežali: najnaprej kralj, potem konjiki, potem topničarji, potem pešci, top, top, top, ves polk, kaj ves polk, cela vojska!«
Mami se je dobro zdelo in je pohvalila sinka, rekoč: »Majhen dečko
—  velik mož!«