MMMHHMj Rdečebradec JSL Kolekcija vsebuje 12 najljepših in najbolj znanih bajk' 1. Vile 2. Pepelka 3. Zlatolaska 4. Sinja ptica 5. Tmjulčica 6. Rdečebradec 7. Princ s čopkom 8. Palček 9. Rdeča kapica 10. Obuti maček 11. Lepotica in pošast 12. Oslova koža CHARLES FERRAULT RDECEBRADEC Izdanje »Narodne prosvlete« Sarajevo Za mladino priredil Štamparski zavod »Ognien Priča«. Zagreb RDECEBRADEC Gotovo še niste slišali pravljice o bogatem možu, ki je imel lepe hiše v mestu in na deželi, mnogo zlate in srebrne posode, krasno pohištvo in več zlatih ko¬ čij. Nosil je dolgo, rdečo brado, ki ga je zelo kazila. Zaradi nje je bil videti strašen in grd. Vse žene in dekleta so bežala pred njim. V njegovi soseščini je stanovala zelo ugledna že- 3 na, ki je imela dve izredno lepi hčerki. Poprosil jo je, naj mu da eno izmed njiju za ženo. Sama naj odloči, katero, kajti obe sta mu všeč. Deklici pa se nista mogli odločiti, da bi poro¬ čili grdega Rdečebradca. Posebno ju je motilo še to, da je bil bogataš že večkrat poročen in da ni nihče ve¬ del, kaj se je zgodilo z nje¬ govimi številnimi ženami. Rdečebradec je po vsej sili hotel osvojiti eno iz¬ med teh dveh deklet. Zato ju je nekega dne povabil z njuno materjo in prijatelji¬ cami ter nekaterimi mladi- 4 mi fanti v enega izmed svo¬ jih podeželskih dvorcev. Ostali so pri njem osem dni. Hodili so na izpreho- de, lovili divja¬ čino in ribe, ple¬ sali so in se gos¬ tili. Mlajši hčer¬ ki po nekaj dneh Rdečebradec ni bil vdT od vraten. Tudi njegova bra¬ da ji ni bila več tako zelo rdeča in grda. Njegovo ve¬ denje se ji je zdelo lepo in uglajeno, zato ga je pri¬ čela spoštovati. Ko so se vrnili v mesto, so slavili svatbo. Deklica se je poro¬ čila z Rdečebradcem. 5 Proti koncu prvega me¬ seca zakona se je Rdeče- bradec odpravil za šest te¬ dnov na potovanje po de¬ želi, kjer je imel važne po¬ slovne zadeve. Svoji lepi mladi ženi je pred slovesom rekel: »Veseli se med mojo od¬ sotnostjo. Povabiš lahko svoje prijateljice, tudi greš lahko z njimi v moje leto¬ viške dvorce. Vsekakor pa jih vedno in povsod lepo pogosti. Tu imaš ključa: ta dva odpirata veliki sobi, kjer imava dragoceno po¬ hištvo, ta ključ je od sobe, 6 kjer hraniva zlato in sre¬ brno posodo, ta je od moje blagajne, ta pa zapira kov¬ ček z dragim kamenjem.« Nazadnje ji je dal še ključek, za katerega ji je povedal, da odpira sobico v pritličju, in še rekel: »Povsod lahko greš, vse pregledaš, le v to sobico ne smeš vstopiti. Če ne boš ubogala in boš odprla vra¬ ta te sobe, potem vedi, da si izgubljena. Nihče te ne bo mogel več rešiti.« Zena mu je obljubila, da bo poslušna in da se bo držala tega, kar ji je naro¬ čil. Poslovila sta se, Rde- 7 čebradec jo je še poljubil, nato pa je vstopil v zlato kočijo in se odpeljal. Dokler je bil Rdečebra- dec doma, ni bilo nikogar na obisk v njegovo hišo. Ko pa so sosedje zvedeli, da je za dalj časa odpotoval, so to izkoristili in prišli k njegovi ženi. Vse, razen prepovedane sobice jim je razkazala. Niso se mogli na¬ čuditi velikanskemu boga¬ stvu. Radovedni sosedje so od¬ šli in žena je ostala sama. Strašno je bila radovedna, kaj je v tisti sobici. Dolgo se je borila sama s seboj. 8 slednjič pa je le ste¬ kla po stop¬ nicah in se ustavila pred skri¬ vnostnimi vrati. Seje omahovala, besed svojega moža, da je izgubljena, če ga ne bo u- bogala. Toda radovednost in skušnjava sta bili pre¬ močni. S tresočo roko je od¬ klenila vrata. Okna v sobi so bila za¬ prta, zato je vladal v njej mrak. V začetku ni .vi¬ dela ničesar. Ko pa se je po nekaj trenutkih razgledala, 9 ji je zastal dih: tla so bila pokrita s strjeno krvjo, vzdolž zidu pa so ležala ob¬ glavljena trupla vseh Rde- čebradčevih žen. Noge (so ji klecale in toliko, da se ni onesvestila. V zmedeno¬ sti ji je padel iz roke ključ na tla. Ko se je malce opo¬ mogla, ga je pobrala, zbe¬ žala iz strašne sobe in za¬ klenila vrata. Le z veliko muko je prišla do svoje spalnice. V rokah je še ve¬ dno držala nesrečni ključ. Hotela ga je dati na nočno omarico, pa je opazila, da je krvav. Obrisala ga je večkrat, vendar krvi ni fflo- 10 gla očistiti. Odrgnila ga je nato še s peskom, toda ko je izginil en krvavi ma¬ dež, se je pojavil takoj dru¬ gi. Ključ je bil začaran. Obupana nesrečnica ni vedela, kaj bi napravila. Takrat pa se je pred hišo ustavila kočija. Rdečebra- dec s>e je nenadoma vrnil. Njegova žena je zbrala vse svoje moči in mu stekla na¬ proti. Sprejela ga je z ve¬ selim obrazom in mu zatr¬ jevala, kako je srečna, da se je že vrnil. Povedal ji je, da je že med potjo zvedel, kako so njegove po¬ slovne zadeve, zaradi kate- 11 rih je odpoto- jT val, lepo ure- dili brez njega. JSM Zato se je vrnil. Naslednjega dne je Rdeče- bradec zahteval Jf | od svoje žene ključe. Dala mu jih je. Roka pa se ji je tako tresla, da je zlobnež takoj uganil, kaj se je v njegovi odsotnosti zgodilo. Pregle¬ dal je ključe in jo hladno vprašal: »Kako to, da med drugi¬ mi ključi ni ključa male sobe?« 12 I I »Verjetno sem ga ppzabila na mizi v svoji so¬ bi,« mu je od¬ govorila. »Takoj mi ga prinesi!« ji je trdo zapovedal Rdečebradec, Uboga žena se je sicer obota¬ vljala, vendar mu ga je mora¬ la prinesti. Po¬ gledal ga je sa¬ mo od daleč in ji rekel: »Odkod je kri na ključu?« Bleda kot in bolj mrtva kot živa mu je nesrečnica odgovorila: »Ne vem, ne vem odkod.« »Ti ne veš, pa vem zalo jaz. Vstopila si v prepove¬ dano sobico. Tja boš šla še enkrat in tvojo mesto bo poleg žena, ki si jih videla tam.« Ubožica je zdrknila na kolena pred svojega moža, jokala in ga prosila, naj ji oprosti, ker ga ni posluša¬ la. Bila je v svoji nemoči in žalosti tako lepa, da bi omehčala najtršo skalo. Ves njen kes pa je bil zaman, kajti Rdečebradec je imel srce trše od kamena. 14 »Umreti moraš, žena, in to takoj.« Njene oči, polne solz, so ga proste milosti, ustnice pa so komaj slišno zašepe¬ tale: »Če že moram umreti, mi dovoli vsaj, da se poslovim od svoje ljube sestre.« »Naj bo! Poklonim ti še četrt ure časa, pa niti mi¬ nute več,« ji je odgovoril * bezsrčnež. Ko je bila sama, je po¬ klicala svojo sestro in jo zaprosila: »Ljuba sestra, pojdi na vrh stolpa in poglej, če že 15 1 prihajata najina brata. Obljubila sta mi, da me da¬ nes obiščeta. Ko jih boš za¬ gledala, jima daj znak, naj pohitita.« Sestra je odšla na vrh stolpa in opazovala okolico, obupana nesrečna žena pa jo je zdaj pa zdaj spraše¬ vala: »Ali vidiš koga prihaja¬ ti?« »Ne vidim nikogar, samo sončni sij vidim in travo, ki zeleni,« ji je odgovarja¬ la sestra na stolpu. Rdečebradec je takrat že držal velikanski nož v roki in vpil na ves 'glas: 16 »Pridi takoj k meni!« »Samo še trenutek,« ga je prosila žena. Takoj nato pa je s tišjim glasom zopet vprašala se¬ stro: »Diaga sestra, ali vidiš koga prihajati?« »Ne vidim nikogar, samo sončni sij in travo, ki ze¬ leni,« ji je ponovno odgo¬ vorila sestra. 17 »Takoj pridi dol, sicer pridem jaz gor!« je zopet zavpil krvoločnež. »Pridem takoj, že grem,« mu je odgovorila žena. In zopet je tiho vprašala sestro: »Ljuba sestra, ali še ved¬ no ne vidiš nikogar priha¬ jati?« »Vidim prah, ki se dviga s ceste.« »To sta najina brata!« »Ne, zmotila sem se, žal je to čreda ovac.« »Ali prideš, ali ne pri¬ deš?!« je zakričal na vse grlo Rdečebradec. 18 »Samo še hip!« je prosila žena, nato pa je vprašala tiše : »Sestra, ali vidiš koga?« »Dva jezdeca vidim. Da¬ leč sta še. Sedaj sem jih spoznala. Najina brata sta. Dala jima bom znak, naj pohitita,« je dobila odgovor s stolpa. Takrat pa se je Rdeče- braidec tako zadrl, da je strepetala vsa hiša. Uboga žena je prišla vsa objoka¬ na, z razpuščenimi lasmi po stopnicah in se je vrgla mo¬ žu pred noge. »Nobene rešitve ni zate, umreti moraš!« 19 , Z eno roko jo je zgrabil za lase, z drago pa je dvi¬ gnil velikanski nož, da bi ji odsekal glavo. Žena ga je pogledala še zadnjikrat tako proseče in presunljivo, da mu je za hip zastala roka. Bern., bum, resk! je v tem trenutku zabobnelo po hiš¬ nih vratih, ki so se odprla na stežaj. V sobo sta planila dva do zob oborožena ju¬ naka. Rdečebradec ju je spoznal, hotel je zbežati, pa sta ga brata na stopnicah ujela in prebodla z meči Bil je takoj mrtev. Mlada žena je ležala na tleh ka- 20 kor mrtva. Ni imela več toliko moči, da bi vstala, objela svoja brata in se ji¬ ma zahvalila za rešitev. Mlada vdova je postala ' lastnica vsega bogastva, ker Rdečebradec ni imel dedi¬ čev. Svoji sestri, ki se je poročila, je izplačala veliko , doto, bratoma pa je poda¬ rila polovico svojega pre- 21 moženja. Ostanek si je ob¬ držala sama in se poročila z dobrim in poštenim mo¬ žem. V srvoji sreči je kmalu pozabila na težke ure, ki jih je preživela z Rdeče- bradcem. n 22 -— ■ # / ssm