
KA
ZA
LO
ORGANIZACIJA ZNANJA 
letnik 13, zvezek 3, 2008
h
ttp
:/
/h
om
e.
iz
u
m
.s
i/
co
bi
ss
/o
z/
 UVODNIK
 ^LANKI
Matjaž Kovačič
Védenje v vedênju
.........................................................................................................88
Judit Zágorec-Csuka
Knjižničarstvo na Madžarskem
.......................................................................................................109
 RAZGOVOR
Ivan Pehar
.......................................................................................................116
 PORO^ILA
Metka Bakan Toplak, Dušan Majer, Alojz Urbajs
Konferenca Dnevi slovenske informatike 2008
.......................................................................................................120
Breda Emeršič, Darja Bokša-Faraguna, Renata Habjanič
Konferenca STC TransAlpine Chapter 2008
.......................................................................................................126
Marjan Vaupotič, Robert Vehovec
Konferenca JAVAONE 2008
.......................................................................................................128
Marta Seljak
Konferenca ALA 2008
.......................................................................................................134
Breda Emeršič
Posvetovanje DOK_SIS_2008
.......................................................................................................140
Robert Vehovec
Teden sestankov ISO TC46
.......................................................................................................146
           OCENE
 
Poročilo JISP in Springerjev webinar
.......................................................................................................151
ISSN: 1580-979X
Vpis v razvid medijev MK pod številko 337.
Ustanovitelj in izdajatelj
Institut informacijskih znanosti Maribor
Za izdajatelja: mag. Tomaž Seljak
Odgovorni urednik: mag. Franci Pivec
Naslov uredni{tva
Uredništvo OZ
Institut informacijskih znanosti
Prešernova 17, 2000 Maribor
e-pošta: oz@izum.si
telefon: 02 2520-402
faks: 02 2524-334
Uredni{ki odbor 
dr. Maks Gerkeš (Maribor), Žaklina Gjalevska (Skopje), 
mag. Janez Jug (Ljubljana), Nadia D. Karačodžukova 
(Sofija), dr. Stela Filipi Matutinović (Beograd), dr. Ismet 
Ovčina (Sarajevo), mag. Franci Pivec (Maribor), dr. Mar-
ta Seljak (Maribor), dr. Tvrtko M. Šercar (Maribor), 
dr. Zdravko Vukčević (Podgorica)
Uredni{tvo
Tehnično urejanje: mag. Boštjan Krajnc, Davor Bračko
Lektoriranje: dr. Renata Zadravec Pešec, Saša Marinković
Oblikovanje naslovnice: Andrej Senica
Tisk
Grafiti studio Maribor
Naklada
1000 izvodov
Elektronska verzija
http://home.izum.si/cobiss/oz/
Revija izhaja četrtletno. Cena posamezne številke je 4 EUR. 
Letna naročnina je 16 EUR, za študente 8 EUR. Za člane 
COBISS je naročnina všteta v članarino.
ORGANIZACIJA ZNANJA 
Publikacija sodi med proizvode, za katere se plačuje 8,5-odstotni 
davek od prometa blaga in storitev na osnovi 7. točke 25. člena Za-
kona o davku na dodano vrednost.
UV
OD
NI
KJesen je čas številnih knjižničarskih konferenc, med katerimi pa letos ni Cobissove konference, kar so mnogi opazili in nejeverno povpraševali po njej. Obseg, do katerega se je razvila, in omejeni 
viri so IZUM-u narekovali odločitev o prehodu na bienalna srečanja. Vsekakor pa je za organiza-
torje lepo doživetje, da toliko ljudi iz različnih držav pogreša njihovo prireditev, kar je tudi znak, 
da se je že izoblikovala nevidna mednarodna skupnost “Cobissovcev”, ki zna biti zelo pomembna 
pri razvoju in širitvi sistema.
Tudi sicer so knjižničarske konference zelo koristne prireditve, ki veliko doprinesejo k profesio-
nalni rasti osebja v knjižnicah. S to ugotovitvijo prav nič ne zmanjšujemo pomena knjižničarskih 
“šol”, pač pa vidimo konference kot obliko “samoizobraževanja” in javne promocije poklica in 
stroke. Lahko bi naredili primerjavo s slovenskim učiteljstvom, ki se je dvignilo iz boleče podre-
jenosti prav po zaslugi pedagoških konferenc, prvič dovoljenih s “šolsko ustavo” iz sedemdesetih 
let 19. stoletja. Te konference so spodbudile nastanek strokovnih časopisov, založb, ustvarile po-
vezave s svetovno pedagogiko, povečale ugled učiteljskih šol itd. Ko je bil ustanovljen prvi uni-
verzitetni pedagoški študij, smo Slovenci že imeli vrsto uveljavljenih pedagoških strokovnjakov in 
izoblikovan pedagoški poklic, ki je v okolju že nekaj pomenil.
Posebej razveseljivo je, da na knjižničarskih konferencah močno narašča število aktivnih udele-
žencev. V tem ne vidimo zgolj krepitve samozavesti knjižničark in knjižničarjev, ampak je izza 
tega neko konkretno dogajanje v knjižnicah, ki je dovolj inovativno in odmevno pri uporabnikih, 
da je vredno javne strokovne predstavitve. Naglo narašča “zaloga” primerov  dobre knjižnične 
prakse, iz katere lahko črpajo vse knjižnice. In vse se s tem čutijo izzvane, da bi tudi same prispe-
vale svoje inovacije. Brez konferenc bi težko prišlo do takega pozitivnega učinkovanja, ki bistve-
no prispeva h “konkurenčnosti” našega knjižničarstva. Žal pa so učitelji takšno izkušnjo v največji 
meri opustili, kar nedvomno povečuje dvome o tem, ali je naša šola na pravi poti ali ne. Pri razvo-
ju knjižničarstva takšnih dvomov domala ni in precej natančno vemo, katera pot vodi naprej.
V tej luči je treba ceniti organizatorje knjižničarskih konferenc, še posebej tiste, ki se tega lotijo 
poleg svojega rednega dela, žrtvujejo svoj čas in znanje ter se v za nevladne projekte  neprijaznih 
finančnih razmerah podajajo tudi v gmotna tveganja, ali se bo prireditev “izšla”ali ne. Na koncu 
pa smo vsi skupaj bogatejši za neštete strokovne publikacije, nova spoznanja, koristne strokovne 
naveze in prijateljstva, česar brez konferenc ne bi bilo.
Ni posebno odkritje, da je pogostnost in kakovost izmenjave strokovnih dognanj in izkušenj od-
ličen kazalec vitalnosti in relevantnosti stroke. V znanosti so vodilne tiste discipline, katerih pri-
padniki so povezani v “invisible college”, nevidne kolidže; tudi svetovni splet je nastal prav za ta 
namen. Po drugi strani je “raztepenost” neke stroke zgovorno znamenje njene obrobnosti in neper-
spektivnosti. Knjižničarji se očitno imajo o čem pogovarjati, kar govori o dobrem zdravju njihove 
stroke. Daleč od tega, da bi to pomenilo odsotnost resnih strokovnih dilem in velikih razvojnih 
izzivov, a če je stroka “zbrana”, bo temu kos!
Strokovni časopis Organizacija znanja z zanimanjem spremlja strokovna srečanja na knjižničar-
skem in informacijskem področju, kar je razvidno iz močno zastopanih poročil v sleherni številki. 
K sodelovanju v tej rubriki vabimo tudi nove sodelavce.
Franci Pivec
doi:10.3359/oz0803087
88 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Izvleček
Avtor v svojem prispevku prikaže problem znanstvenega definiranja človeškega vedenja skozi re-
lacijo med vedenjem in telesom na eni ter družbenimi pravili na drugi strani.  Znanstvene razlage 
človeškega vedenja operirajo bodisi z biološkim, fiziološkim oziroma medicinskim pojmovanjem 
telesa, ki determinira vedenjske vzorce bodisi z družbenimi, kulturnimi oziroma duhovnimi bitnost-
mi. Te vplivajo na vedenje posameznika in posredno tudi na njegovo telo. Prispevek na primeru 
človeškega vedenja ponuja v razmislek  relativni status znanstvenih dejstev, legitimnost objektivno 
dokazanih trditev, metodologijo naravoslovnih znanosti ter  epistemološki status znanstvenih »res-
nic«. Temeljni epistemološki vodili pri tem sta kartezijska skepsa in (kulturni) relativizem vednosti, 
ki sovpadata z občim okvirjem sociologije vednosti, katere glavna predpostavka je fiktivni ali fan-
tazmatični status družbene realnosti. Če so navedene trditve upravičene, bi to lahko imelo za posle-
dico redefinicijo znanstvene klasifikacije védenja o vedênju.
Ključne besede
sociologija vednosti, filozofija znanosti, psihoanaliza, epistemologija, človekovo vedenje
Abstract
In his paper, the author presents the problem of how to scientifically define human behaviour 
through the relation between behaviour and the body on one side and social rules on the other. In 
scientific explanations of human behaviour, biological, physiological or medical understanding of 
the body is used, which further determines behavioural patterns either through sociological, cultural 
entities or entities of mind. These then have effect on the behaviour of an individual and indirectly 
also on his body. On the example of human behaviour, the paper makes us think about the relative 
status of scientific facts, the legitimacy of objectively proven statements, the methodology of na-
tural sciences and the epistemological status of scientific “truths”. In this, fundamental epistemolo-
gical guiding principles are Cartesian scepticism and (cultural) relativism of knowledge. They both 
concur with the general framework of the sociology of knowledge, the main assumption of which is 
fictional or phantasmatic status of social reality. If the aforementioned statements are justified, this 
could lead to the re-definition of scientific classification of the knowledge on behaviour.
Keywords
sociology of knowledge, philosophy of science, psychoanalysis, epistemology, human behaviour
UVOD
V zahodnoevropski družbi velja za razlage človeškega 
vedenja enako kot za pojmovanja telesa, namreč da so 
podvržena dvema osnovnima načinoma vzročnosti. Na 
eni strani je smer vzročnosti od duha k telesu, na drugi pa 
od telesa k duhu oziroma mentalnim procesom subjekta. 
V primeru razlag vedenja gre za vplive določenih bitno-
sti na človeškega duha, ki se vpisujejo bodisi v telesno 
bodisi v družbeno sfero. Bistven dejavnik, ki vpliva na 
interakcijo med duhom in telesom, je realnost. Predvsem 
Matjaž Kova~i~
Institut informacijskih 
znanosti, Maribor
 
Kontaktni naslov: 
matjaz.kovacic@izum.si
VÉDENJE O VEDÊNJU
gre za družbeno konstrukcijo vednosti,1 ki vpliva na sub-
jektovo dojemanje okolja. Tako je mogoče oba načina 
vzročnosti pri razlagah vedenja specificirati: na eni strani 
gre za  vpliv družbeno konstruirane vednosti in realnosti 
na duhovne procese v subjektu, na drugi pa za vpliv tele-
snih kategorij na to duhovno komponento posameznika. 
Vsekakor pa se v taki razdelitvi ohranja Descartesova 
dihotomija med “res cogitans” in “res extensa” (prim. 
Howson in Inglis, 2001). V prvi skupini razlag vedenja 
gre torej za primat kategorije “res cogitans”, na katero 
vpliva neka širša, vendar še zmerom duhovna bitnost, na-
doi:: 10.3359/oz0803088                                                                                                            1.02: PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK
 
M 
89ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
mreč sistem realnosti in vednosti, v drugi skupini razlag 
pa se causa vpisuje v “res extensa”, ki vpliva na subjekto-
vo vedenje. Vedenje se tako kaže kot neko vmesno polje 
med duhom in telesom, kajti glede na obravnavane teorije 
vedenja lahko vsaka od teh dveh bitnosti s svoje strani 
vpliva nanj. 
V nadaljevanju bodo najprej opisane teorije,2 ki zasto-
pajo kogitativno smer kavzalnosti, da namreč duhovne 
bitnosti, kot so sistem vednosti in realnosti, motivirajo in 
definirajo subjektovo vedenje. Pri tem bo posebna pozor-
nost posvečena vedenju, ki je ožje povezano s telesom, 
kot so telesne tehnike in simptomi, ki se izražajo na telesu 
ali jim telo predstavlja objekt. Nato bodo predstavljene 
teorije,3 ki zastopajo obratno smer kavzalnosti, namreč 
vpliv telesnih oziroma organskih bitnosti na subjektovo 
vedenje. Pri teh gre za sklicevanje na naravne zakone, 
ki obvladujejo človekov organizem, so temu organizmu 
imanentni in preko organskih funkcij obvladujejo ravna-
nje predstavnikov človeške vrste.
KOGITATIVNE RAZLAGE VEDENJA
Ključno vprašanje pristopov, ki družbeno konstruirani 
vednosti pripisujejo moč vpliva na posameznikovo ve-
denje, je, na kak način se družbene duhovne kategorije 
prenesejo na subjekt, torej v njegov mentalni kategorijski 
aparat? Predpostavka pri tem je, da subjektova duhovnost 
regulira vedenje, ki ga manifestira telo. Teorije, ki želijo 
zagovarjati to smer kavzalnosti, morajo najti podobnosti 
med odnosi v kolektivni sferi vednosti in realnosti ter v 
individualni oziroma subjektovi vedenjski sferi. S tem 
bi dokazale relacijo med splošnimi in individualnimi 
kategorijami realnosti in tako posredno njihov pomen za 
stvarnost, saj je vedenje zmeraj vpisano v red razsežne-
ga.4 
Socializacijska teorija
Širok spekter ravnanja, ki ga ima posameznik na voljo, 
je omejen najprej fiziološko in nato družbeno. Glede na 
to, da obstoji mnogo različnih ravnanj, ki so lahko v raz-
ličnih družbenih okoljih povsem različno kategorizirana, 
je moč sklepati na vplivnost tovrstnih kolektivnih de-
javnikov. Na prej omenjeno vprašanje, kako oziroma na 
kakšen način pride do prenosa kategorij kolektivitete na  
partikularni nivo, ponuja odgovor socializacijska teorija 
(prim. Hurelmann, 1980). Za konstrukcionistično razla-
go družbe prav socializacija predstavlja ključni operator 
prenosa konstruirane vednosti in realnosti na subjekt. 
Po Bergerju in Luckmannu so procesi socializacije tisti 
procesi družbene intervencije, ki  posameznika vpnejo v 
simbolno mrežo realnosti. Vsak predstavnik vrste homo 
sapiens lahko postane član katere koli družbe: “Posamez-
nik se ne rodi kot član družbe, član družbe šele postane.” 
(prav tam: 121) Ta vseobsegajoči vpliv družbe na subjekt 
implicira proces socializacije, ki skozi učenje omogoča 
človeku privzemanje katere koli simbolne mreže. Seveda 
pri tem sprejemanju ne gre za poljubno izbiro posamez-
nika, temveč za nujnost, ki je njemu objektivna (prim. 
Godina, 1986). Ključnega pomena pri prenosu družbenih 
pravil na posameznika po Bergerju in Luckmannu igra 
vednost: “Vednost se v procesu socializacije prenaša na 
naslednjo generacijo in se s tem internalizira kot subjek-
tivna realnost.” (Berger in Luckmann, 1966: 68)
Za proces socializacije so zadolženi sami člani te kulture, 
ki že obvladajo specifično množico vednosti. Posamezni-
ki (socializanti) že obvladajo vednost, ki so se je priučili 
v času svojega življenja, se reproducirajo in to vednost 
posredujejo dalje svojim potomcem (socializandom). 
Socializacija se odvija v ozkem družinskem in širšem 
družbenem okolju in tako predstavlja proces celotne 
interakcije posameznika z okoljem (prim. Hurrelmann 
in Ulich, 1980; Godina, 1985). Individuum kot biološko 
organizirana bitnost v določeni družbi potrebuje speci-
fične tehnike za preživetje in tehnike komunikacije za 
sporazumevanje med posamezniki v družbi; potrebuje 
torej elementarno oz. kategorijsko znanje, ki ga prejme z 
učenjem in interakcijo z okoljem preko jezika.5 Pri pro-
cesu učenja kulture se internalizirajo tudi pravila, ki omo-
gočajo subjektu razumevanje njegovih lastnih doživetij. 
Posameznik svoje izkušnje kategorizira v okvirih simbol-
nega sveta: “Simbolni svet zagotavlja red v subjektivnem 
pojmovanju posameznikovega življenjskega izkustva. 
Izkustva, ki pripadajo različnim področjem realnosti, se 
namreč integrirajo v isti zaključen pomenski svet.” (Ber-
ger in Luckmann, 1966: 93)
Prav zaradi tako fundamentalnega vpliva kulture ob 
samem začetku posameznikovega življenja se subjekt 
skozi leta socializacije v določenem okolju oblikuje po 
kulturnih standardih. Človek tako prevzema dve vlogi: do 
rojstva je predvsem organizem, podvržen zakonom nara-
ve, s trenutkom rojstva pa postane objekt kulture. Učenje 
teh pravil poteka preko verbaliziranih izkušenj in vklju-
čuje tako regularne kot iregularne prakse, ki predstavljajo 
okvir za posameznikovo vedenje. Ta konformnost je tako 
osebnostna kot telesna ter je tudi družbeno in subjektivno 
nujna. Slednje je moč opaziti prav skozi proces sociali-
zacije, ki je naravnan kot obojestranski interes družbe in 
posameznika. 
Ker je vsaka družba zainteresirana za svoj kontinuiran 
obstoj skozi čas, teži k temu, da posameznike socializira 
v neki zaključen svet pomenov, ki so zanjo funkcionalni 
(prim. Godina, 1985). Na subjekt proces socializacije 
operacionalno začne delovati takoj ob rojstvu, katego-
rialno pa že prej.6 Subjekt nima druge razlage sveta in 
je prisiljen razumeti stvari na kulturno specifičen način. 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
90 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Tudi zanj je konformni pristanek na realnost funkciona-
len; družba ga namreč opremi s tehnikami preživetja v 
njegovem življenjskem okolju (znotraj te družbe). Vsako 
odstopanje od teh utečenih kulturnih vzorcev je disfunk-
cionalno tako zanj kot za družbo (prim. Godina, 1985: 
392–403). Izguba vsakega člana za družbo pomeni manj 
potencialnih “nosilcev kulture”,7 kar pomeni manjšo mož-
nost za njeno ohranitev. Za posameznika pa pomeni od-
klon od konvencionalnih pomenov, ki jih delijo vsi člani 
“pojmovnega sistema”, in s tem nevarnost, da se, vpeljan 
v svet določenih pomenov, izgubi v pluralnosti Realnega. 
Zdi se, da je nevarnost disfunkcionalnosti za družbo večja 
kot za posameznika, saj je njena interpretacija realnega 
sveta stvari zgolj ena od možnih, posameznik pa je lahko 
socializiran v vsako od njih.8 Prav zaradi tega je družbena 
struktura rigorozna in totalitarna ter posamezniku ne do-
pušča dispozitivnosti glede kategorij, pomenov, pravil 
vedenja, zavestnega mišljenja itd. Ta kategorična narav-
nanost družbe je seveda funkcionalna (Godina, 1986a; 
1986b). 
Kozmologija se preko procesa socializacije posreduje 
subjektom, ki v tej kulturi živijo. Le-ta pa je ključnega 
pomena, saj se znotraj interakcije, namreč skozi “uče-
nje kulturnih pravil”,  fiksirajo centralni mehanizmi, ki 
konstruirajo realnost. Vse te mentalne lastnosti in spo-
sobnosti, ki jih subjekt internalizira ali “pridobi kot član 
družbe”,9 so pridobljene v tem procesu. 
Naslednja značilnost socializacije je “bipolarnost” (Go-
dina, 1985). Pomembna je tako za posameznika kot za 
družbo. Posamezniku ponuja mehanizme preživetja in 
njegovo individualno učlovečenje, družbi pa zagotavlja 
njeno kontinuiteto (prim. Godina, 1985: 394). V tem raz-
merju je pomemben še en vidik; posameznik je v odnosu 
do družbe podrejen. Družba namreč s socializacijo nad 
njim izvaja represivno učenje pravil. Celoten proces so-
cializacije ima tako značaj represivnosti, posameznik pa 
predstavlja tisti element, katerega interesi se morajo zme-
raj podrejati družbenim (prim. prav tam). Tukaj ne gre za 
nekak altruizem, pač pa za čisto funkcionalnost – družba 
mora namreč vsiliti svoje interese zavoljo lastne repro-
dukcije. Iz tega razloga družba zahteva neko uniformnost, 
podrejanje pravilom, ki jih nato morajo izvrševati ravno 
posamezniki kot člani družbe. Subjektom se zdi upošte-
vanje zahtev družbe povsem normalno in samoumevno,10 
saj skozi socializacijo to zahtevo razumejo kot svojo željo 
(prim. Fromm, 1960: 229).
V okviru psihoanalitične teorije socializacije velja na tem 
mestu omeniti pomen prvega objekta nege za subjektovo 
duhovnost.  Freud poudarja, da je v socializaciji mati 
ključnega pomena tako za izbiro objekta kot za identifika-
cijo, ki sta poleg Ojdipovega kompleksa dve temeljni fazi 
tega procesa. V Freudovi zgodnji fazi, kjer se po njego-
vem mnenju temeljni mehanizmi duhovnosti subjekta for-
mirajo okoli seksualnosti, poudarja pomen matere, kajti 
“pravimo, da ima človek dva izvorna seksualna objekta: 
sebe in žensko, ki skrbi zanj” (Freud, 1905b: 50). Ta 
opredelitev v psihoanalizi ne velja zgolj v polju subjekto-
ve seksualnosti, temveč se kasneje z Lacanom in Žižkom 
razširi na celotno duhovnost posameznika, predvsem v 
odnosu do družbenih omejitev. Žižek izpostavi pomen 
aktivnosti matere kot tiste dejavnosti, ki ureja subjektovo 
dojemanje realnosti. Mati ali “prvobitni Drugi” (Žižek, 
1984: 12) torej v psihoanalitični različici teorije socializa-
cije predstavlja univerzalni aparat zadovoljevanja. Prav 
mati ekonomijo potrebe spremeni v subjektovo željo. Z 
zornega kota subjekta je vsemogočnost in “samovolja” 
Drugega tista, ki odloča o doseganju subjektovega ugod-
ja, kajti “Drugi je namreč tisti, ki lahko zadovolji potrebo, 
ki nam objekt zadovoljitve lahko dá ali nam ga odvzame, 
ki nam lahko prepreči dostop do objekta.” (Žižek, 1984: 
14) Subjekt je torej postavljen v popolno odvisnost od 
svojega objekta nege. V permisivnem modusu socializa-
cije to sploh ne predstavlja težave za otroka, saj je njego-
vim zahtevam zmeraj ugodeno s strani velikega Drugega. 
Tako se subjekt navadi funkcionirati v omnipotentnem 
okolju, v diadi otrok – mati, kjer so vse njegove zahte-
ve uslišane.11 V ta narcistični svet pa zarežejo družbena 
pravila, ko subjekt vstopa v fazo odraslosti. V tej fazi 
so ključnega pomena družbene omejitve, ki posežejo v 
subjektovo omnipotentno okolje in ustvarijo “Ojdipovsko 
situacijo”.12 Nastop teh omejitev za odraščajočega posa-
meznika Žižek imenuje “poseg Zakona”: “Pred posegom 
Zakona se ‘prvobitni Drugi’, Mati, subjektu prikazuje 
kot vsemogočni Drugi, subjekt je za zadovoljitev svojih 
potreb povsem odvisen od (samo)volje, od ‘kaprice’ tega 
Drugega. Z nastopom Zakona pa subjekt izkusi, da  je 
sam ta Drugi – Mati – že podvržen nekemu zakonu, da se 
podreja očetovski Besedi; nastop Zakona torej ‘obrzda’ 
vsemogočnost in samovoljo Drugega, podredi ga nekemu 
‘absolutnemu pogoju’.” (Žižek, 1984: 12)
Najtežja naloga za subjekt je uskladiti razkorak med 
omnipotentno in “impotentno” realnostjo:13 v okviru 
prve ni nikakršnih omejitev, druga pa sestoji predvsem iz 
družbenih pravil, ki jih v infantilnem obdobju za subjekt 
ni bilo. Prav ta moment, ko nastopijo  družbena pravila, 
zanima psihoanalizo s stališča posameznika, sociologijo 
pa s stališča družbe, vozlišče teh dveh pogledov pa je 
subjektovo vedenje, saj preko njega manifestira svoj pri-
stanek na omenjene prepovedi. 
Družbene omejitve (pravila na kolektivnem nivoju) vpli-
vajo na človeško vedenje, ki je ob vsakokratnem vedenj-
skem aktu ne samo družbeno, temveč tudi subjektivno. 
Gre torej za vprašanje, kakšni kolektivni mehanizmi so na 
delu pri motivaciji posameznikovega vedenja. Razumeva-
nje motivacijskih dejavnikov vedenja je mogoče iskati v 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
91ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
okviru moralnosti na kolektivnem nivoju in v okviru vesti 
na partikularnem. Takšna je razlaga E. Durkheima. 
Durkheim – kolektivna zavest in vedenje
Po Durkheimovem mnenju se v posameznikovem vede-
nju kaže delo morale.14 Ker se zdi, da ljudje zelo trdno 
verjamejo v postavke skupne družbene morale, povsem 
spontano sankcionirajo vsakega kršitelja posamičnih 
pravil tega moralnega sistema (prim. Ritzer, 1996: 81). 
Zaradi sankcioniranja, ki predstavlja stalno grožnjo zuna-
nje prisile, se predpostavlja, da je večina dejanj, ravnanj 
posameznikov v družbi, v skladu z moralo. To se doseže s 
procesi socializacije in moralne edukacije.
To sta procesa, skozi katera se posameznik uči pravil po-
sameznih skupin. Le-ta se preko obeh procesov prenesejo v 
posameznika oziroma jih posameznik ponotranji. Sociali-
zacija in edukacija sta pri Durkheimu razumljeni kot “pro-
cesa, preko katerih se posameznik nauči pravil določene 
skupine v družbi” (Durkheim, 1922: 71). Preko socializaci-
je te norme in vrednote  ter kolektivno zavest družbe po-
sameznik privzame za svoje. Pri takšni zastavitvi naletimo 
na trk individualnega in kolektivnega, ki ju je zmeraj bilo 
težko združiti. Kako se lahko kolektivni normativni vzorci 
prenesejo v individualna stanja zavesti? Vrednote in norme 
so določene s potrebami družbe. Ko pa jih socializirani 
posameznik privzame15 za svoje, z njimi privzame tudi  
potrebe družbe. Seveda ne neposredno, saj se posameznik 
ne zaveda povsem, da so potrebe, ki se mu zdijo njegove, v 
resnici potrebe in želje družbe. Tako “zmeraj, kadar deluje 
skladno s svojimi lastnimi normami, vrednotami, potreba-
mi, deluje v resnici s potrebami družbe” (Godina, 1998: 
113), in lahko dodamo: ne da bi se tega zavedal. Poleg tega 
“privatnega regulativa”, ki posameznika determinira od 
znotraj, družba nanj hkrati pritiska tudi od zunaj. Vsaka 
družba postavlja svoje zahteve na način, ki je posamezniku 
zunanji, na primer z delovanjem represivnih organov, ki so 
najočitnejši agent družbene represije. V neevropskih druž-
bah je tista bitnost, ki posameznike “drži” od zunaj, moral-
nost in predvsem običajno pravo, ki je v zahodnoevropski 
kulturi skoraj povsem izgubilo svoj pomen. 
Durkheim prikaže le indice za prenos normativnih vzor-
cev kolektivitete na nivo individualitete, natančno pa tega 
procesa ne opredeli (Ritzer, 1996: 101). Na eni strani 
imamo torej družbena pravila (kolektivno zavest, skupno 
moralo), na drugi pa posameznika, na katerega se vtisne, 
prenese ta kolektivni vzorec s tem, da se transformira in 
postane posamezniku lasten (notranji). Prav stopnja inter-
nalizacije socialne moralnosti je za Durkheima odločilne-
ga pomena (prav tam: 102). Poleg zunanje kontrole, ki jo 
vrši družba na posameznike, je še pomembnejša tista, ki 
regulira od znotraj: “Kolektivna sila ni povsem zunaj nas; 
ne deluje na nas povsem od zunaj; ampak glede na to, 
da družba ne more obstajati drugače kot v in skozi posa-
meznikovo zavest, mora ta sila prodreti v nas in se v nas 
organizirati.”(Durkheim, 1912: 240)
Tako splošna moralna pravila za posameznika pred-
stavljajo imperativ njegovega delovanja. Ko posameznik 
deluje, “ima občutek, da uboga imperativ, da izpolnjuje 
dolžnost”16 (prav tam: 218).  Za Durkheima je instanca, 
ki skrbi za moralno vedenje subjektov, kolektivna za-
vest (angl. conscience collective), ki je hkrati tudi druga 
komponenta nematerialnih družbenih dejstev. Kolektiv-
na zavest je: “celota prepričanj in čustev, skupna vsem 
povprečnim članom družbe, ki formira determinativen 
sistem, ki ima svoje lastno življenje; lahko ga imenujemo 
kolektivna ali skupna zavest. Je nekaj povsem različnega 
od partikularne zavesti, in vendar je lahko spoznana le 
skozi njih /.../ je neodvisna od partikularnih pogojev, v 
katerih se nahaja posameznik /…/ ista je na Severu kakor 
na Jugu, v velikih ali majhnih mestih in različnih pokli-
cih.” (Durkheim 1893: 79–80)
Tako široko opredeljen pojem vsebuje nekatere elemente, 
ki so enaki, kot pri kulturno-antropološkem pojmu kultu-
re.17 Gre za prepričanja, ki vplivajo na vedenje subjektov 
in jih s tem do neke mere determinirajo. Pojem “consci-
ence” lahko pomeni tako zavest kot vest ali kulturo, pri-
sotno v subjektovi duhovnosti (prim. Moore, 1996: 77). 
Vse kategorije so pridobljene preko že omenjene sociali-
zacije ali v Durkheimovem besednjaku “procesov moral-
ne edukacije”.18 Pri tem je posameznikova zavest manjša 
slika kolektivne zavesti, njen korelat, mikrokozmos 
kolektivne zavesti (Moore, 1996: 78, Bohannan, 1960: 
83) in vest predstavljata moralni regulativ na partikularni 
ravni, ki omogoča moralno korektno vedenje. 
V študiji o samomoru (Durkheim, 1897) pa Durkheim 
pove več o razmerju med kolektivno zavestjo in konkret-
nim posameznikovim vedenjem. Družbena dejstva vpli-
vajo na stopnjo samomorilnosti. Durkheim si prizadeva 
dokazati vpliv duhovnih (za naravoslovne kriterije ab-
straktnih) bitnosti na konkretne subjekte, člane družbe in 
njihovo opazno vedenje, ki ga sociologija lahko analizira. 
Durkheim se v svoji analizi samomora drži podobnih me-
todoloških načel, kot jih zahteva strukturalizem, namreč 
analize širših družbenih relacij, v katerih se nahaja po-
sameznik in ki bolj ali manj posredno vplivajo na njegovo 
vedenje (prim. Bourdieu, 1997; Keller, 2005). Z argu-
mentacijo, ki poteka v obratni smeri vzročnosti, oporeka 
tedanjemu ustaljenemu diskurzivnemu prepričanju, da je 
samomor povsem individualen akt subjekta in po možno-
sti povzročen preko disfunkcionalnosti organizma akterja. 
Razprava o samomoru dokazuje vpliv družbenih kategorij 
na individualno vedenje subjektov in torej zagovarja smer 
vzročnosti od duha k telesu oziroma poudarja prevlado 
družbenih kategorij  nad telesnimi. Vedenje subjektov se 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
92 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
tem kolektivnim pravilom podredi celo takrat, kadar gre 
za njihovo eksistenco, saj je, kot dokazuje posredno tudi 
Durkheim, pogosto avtodestruktivno (prim. Danzinger, 
2001; Hirsch, 2001; Levens, 1995). 
Pierre Bourdieu – akter in praksis
Bourdieu trdi, da “socialne relacije” tvorijo sistem “ob-
jektivnih regularnosti”, ki fundamentalno definira posa-
meznika (Bourdieu, 1970: 37) in tako vpliva na njegovo 
vedenje v življenju. Sociološko raziskovanje mora tako 
subjektovo vedenje  umestiti v svoje proučevanje, kajti 
“regularnosti definirajo, objektivno gledano, tako njegove 
pogoje eksistence kot smisel njegovega vedenja” (Bour-
dieu, 1970: 38).
Prepoznavanje socialnih odnosov kot definandumov po-
sameznikovega vedenja je prvi pogoj strukturalnega pro-
učevanja družbe. Znotraj teh strukturnih relacij je treba 
najti subjekt, opremljen s simbolnimi pomeni, ki jih je 
prejel skozi socializacijo v določeni družbi ali kulturi. 
Vendar to ni dovolj, da bi lahko raztolmačili posamezni-
kovo vedenje znotraj družbenih okvirjev, saj so posamez-
niki podvrženi različnim odnosom in situacijam znotraj 
navidezno ene socialne realnosti. Zato je treba upoštevati 
tudi specifike posameznikove individualne zgodovine,19 
saj se skozi enkratnost subjektovega življenja izoblikuje 
njemu lasten simbolni sistem, ki predstavlja pomemben 
dejavnik njegovega vedenja.20 
Drugi pomemben dejavnik v okviru subjektovega vedenja 
predstavlja tudi pri Bourdieuju na videz neracionalno 
vedenje, ki ni povzročeno z zavestnimi odločitvami po-
sameznika, ali nezavedno motivirano vedenje. Kadar gre 
za to vprašanje, sociologi najpogosteje v svoje vrste ne-
kritično sprejemajo tako imenovano teorijo racionalnega 
odločanja.21 Ta ima po Bourdieujevem mnenju v družbos-
lovju “neupravičeno status praktično edine znanstveno 
relevantne razlage človeškega vedenja” (Bourdieu, 1997: 
177). Po teoriji racionalnega odločanja je vsak drobec 
človekovega vedenja pred praktično izvedbo racionalno 
premišljen. Posameznik naj bi se prav zmeraj zavestno 
odločil, katero dejanje zanj predstavlja največjo korist ter 
šele nato, ko bi racionalno pretehtal možnosti za in proti, 
to dejanje tudi izvedel v praksi (prim. Hollis, 1994: 156). 
Vendar je takšno tolmačenje vedenja zelo očitno preozko, 
saj ne upošteva dejstva, da so tako imenovana “iracio-
nalna, atipična ravnanja”, ki jih sicer ni možno razložiti 
z omenjeno teorijo, povezana v pomenski niz, ki je prav 
tako racionalen, vendar ne zavesten. Če bi želeli priznati 
pravilnost te teorije, bi sociologi in psihologi morali (spet 
zavestno) pozabiti na utemeljene ugotovitve Freudove 
in Lacanove psihoanalize, lingvistike, skorajda celotne 
antropologije, ki s svojimi etnografskimi opisi dokazuje, 
da je vedenje članov drugih kultur z vidika zahodnoev-
ropskega simbolnega sistema nerazložljivo in nezvedljivo 
zgolj na racionalno odločanje. Po Bourdieujevem mnenju 
je teorija racionalnega odločanja “popolnoma nerealistič-
na predstava o običajnem ravnanju, ki izhaja iz ekonom-
ske teorije in ideje, da vsako ravnanje temelji na miselno 
izdelanem, eksplicitnem načrtu” (Bourdieu, 1997: 177).
Prav iz tega razloga je nujno, da se raziskovanje člove-
škega vedenja zastavi dovolj široko, saj je treba upošteva-
ti tudi motivacijo za ravnanje, ki sama ni produkt zavesti. 
To množico simbolnih pomenov ter hkrati motivov za 
prepričanja in ravnanja psihoanaliza imenuje “nezaved-
no”. Če pa bi se želeli izogniti tej oznaki, bi lahko upo-
rabili bolj sociološko predelano filozofsko terminologijo 
in bi z Bourdieujem rekli, da “akter ni cel subjekt svoje 
praksis.” (Bourdieu, 1997: 178) Tako je akter, delujoči 
subjekt, v svoji praktični izvedbi svoje subjektivnosti ali 
v ravnanju, odvisen še od drugih dejavnikov in ne samo 
od svoje zavestne subjektivnosti. Odvisen je predvsem 
od socialnega prostora, v katerega je bil socializiran in 
ki ga je opremil z nizom dispozicij za ravnanje v okviru 
kulturnih pravil, ki veljajo v tem socialnem kontekstu. Te 
dispozicije so do trenutka svoje manifestacije latentne, 
ko pa se utelesijo, pa pomenijo subjektovo vedenje, ki je 
zmeraj razložljivo kot celota (prav tam: 179). Dispozicije 
so torej odvisne od specifičnega kulturnega konteksta 
– pravil okolja, v katerih subjekt deluje, jezika – kot 
agensa socializacije in operatorja simbolnega itd. Zato 
strukturalna analiza vedenje proučuje kot manifestno 
utelešenje posameznikovega položaja v kulturi ali kot 
“habitus” (prav tam: 178).  
V tem sociološkem  kontekstu je treba omeniti tudi Kel-
lerjev prispevek o strukturni podlagi za motivacijo sub-
jektovega ravnanja. Po Kellerjevem mnenju je “diskurz 
kot struktura” (Keller, 2005), torej kot bistvena kompo-
nenta realnosti, tisti, ki ontološko vpliva na subjekte in 
njihovo vedenje. Diskurz tako določa “normativne orien-
tacije in pravila za načine izražanja, definira pravila ozna-
čevanja za ustvarjanje pomenov ter predstavlja razloge za 
ravnanje bodisi socialno ali materialno” (Keller, 2005). 
Diskurzivni kontekst normativnih pravil je torej podlaga, 
ki omogoča izgradnjo pomenskega sveta, način komuni-
kacije in moduse vedenja subjektov v neki družbeni real-
nosti. Zelo podobno je stališče kulturne antropologije, ki 
soroden strukturni pomen pripisuje kulturi.
Sapir – kultura in vedenje
Tudi kulturna antropologija proučuje procese socializaci-
je oziroma inkulturacije, kot jo imenuje znotraj svojega 
diskurza. To, kar sociologija opredeli s pojmi “kolektiv-
ne zavesti” (Durkheim, 1893), “družbeno konstruirane 
realnosti” (Berger in Luckmann, 1966) ali “objektivnih 
regularnosti” (Bourdieu, 1970), je v kulturni antropologiji 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
93ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
opredeljeno s pojmom “kultura”.22 Pojem kulture in po-
jem vedenja sta v antropologiji tesno povezana, saj na 
primer Sapir kulturo vidi kot skupek vedenjskih form, ki 
so determinirajoča za posameznika, kajti “vsaka oblika 
vedenja je v bistvu verjetno kulturna.” (Sapir, 1994: 38) 
V nadaljevanju poudarja, da “kultura ni zgolj vedenje, 
pač pa značilno vedenje.” (prav tam: 36) Kulturna pravi-
la, ki jih posameznik ponotranji preko procesov učenja te 
kulture, predstavljajo osnovo za njegove vedenjske pro-
cese. Povsem razumljivo je, da je subjekt kot član neke 
kulture vezan na vedenjske forme, ki so standardizirane 
znotraj tega zaključenega pomenskega sveta realnosti. Če 
želi kaj sporočiti ali misliti,23 mora uporabiti sredstva, ki 
mu jih kultura daje na voljo. Prav zato je njegovo delova-
nje omejeno na ta obči vedenjski okvir, vedenjske forme, 
ki jih kot ustrezne razumejo tudi drugi člani te skupnosti. 
Tako je kultura tista, ki predstavlja motivacijski dejavnik 
subjektovega vedenja: “Kultura je definirana kot izraz 
vedenjskih form in vsebina kulture je sestavljena iz teh 
form, ki jih je neskončno število. [Vsebovani morajo biti 
tudi najbolj raznoliki aspekti socialnega življenja.] So-
liti meso je ravno tako kulturna [forma], kot je čaščenje 
boga.” (Sapir, 1994: 84)
Modusi delovanja posameznikov omogočajo razumeti 
vpliv kulture na subjekte in preko tega tudi samo kulturo. 
Zato je kulturo po Sapirjevem mnenju najbolje proučevati 
skozi vedenje posameznikov. Kultura sama se odteguje po-
zitivistični obravnavi. To ne more biti predmet proučevanja 
“objektivnih” znanosti, saj gre za teoretski “konstrukt”, ki 
ga lahko abstrahiramo prav iz opazovanja vedenja članov 
neke skupnosti, družbe: “Nikoli ne moreš videti kulture; 
vidiš lahko ljudi, ki se vedejo, in interpretiraš  [njihovo 
vedenje] z abstraktnimi termini. Nato oblikuješ teorije, ki 
zadevajo delovanje vzorcev.” (Sapir, 1994: 50)
Najpomembnejši moment, na katerega je treba opozoriti 
pri Sapirjevem pojmovanju soodvisnosti med kulturo in 
posameznikom, je, da so učinki kulture opazni v vedenju, 
ali povedano drugače: vedenje predstavlja manifestni del 
kulture. Kultura torej ni konkretna bitnost, pač pa so kon-
kretne njene posledice, učinki. Tak učinek je vedenje, saj 
odraža tista abstraktna družbena pravila, ki jih posamez-
nik manifestira v konkretni razsežnosti. Iz tega razloga je 
mogoče posameznika videti kot “nosilca kulture” (Sapir, 
1994: 139). V takšnem pojmovanju subjekt predstavlja 
stičišče abstraktnih družbenih pojmov in kategorij, ki jih 
posameznik ponotranji preko socializacijskega učenja ter 
družbenih pojavov, ki jih s svojim vedenjem soustvarja. V 
nadaljevanju je zato treba nekaj povedati o motivaciji za 
subjektovo vedenje. 
Poleg sociologije vednosti se zdi primerna še psihoanali-
za, kajti obema pristopoma je skupno prepričanje v moč 
socializacijskih procesov in strukturalno metodo analize. 
Prav tako subjektovo vedenje, na katerega vplivajo pre-
mnogi dejavniki iz okolja, še posebej družbeni kontekst 
realnosti, analizirano ne samo v antropologiji in sociolo-
giji, temveč tudi v psihoanalizi. Psihoanaliza se posebej 
osredotoči na duhovne procese v subjektu, ki spremljajo 
in soustvarjajo njegovo vedenje. Predvsem gre za razli-
kovanje med zavestnimi in nezavednimi procesi, ki oboji 
igrajo pomembno vlogo kot motivacijski dejavniki sub-
jektovega vedenja.
Erich Fromm – družba kot cenzura zavesti
V psihoanalitičnem diskurzu Fromm družbi priznava ena-
ko konstitutivno moč pri ustvarjanju pomenov, kategorij 
in sistema realnosti, ko jo ima sociologija vednosti (prim. 
Berger in Luckmann, 1966: 68). Njegova pozicija pa je 
za odtenek radikalnejša, ne v svojem ontološkem smislu, 
temveč v nekem odtujitvenem smislu, ki ga Fromm pripi-
še “sistemu kategorij”, ta pa ustreza pojmu družbeno kon-
struirane vednosti: “Vsaka družba s svojimi življenjskimi 
praksami in načini povezovanja spomina in percepcije 
razvije neki sistem kategorij, ki določa oblike zavesti.” 
(Fromm, 1960: 224)
Kategorije so odločilnega pomena za posameznike, ki 
svet percipirajo prav skozi to optiko družbene kategori-
zacije. Vendar je Frommov poudarek, da se celota tega 
kategorialnega aparata, povezanega v na videz koheren-
ten, samoreferenčen sistem, odmika od samega Realnega. 
Odmik sestoji v fiktivni naravi same realnosti, ki jo po-
samezniki brez pomislekov sprejmejo kot resnično, če-
prav je zgolj miselni konstrukt. Moč tega kategorialnega 
sistema je v tem, da določa, kaj sploh konstituira subjek-
tovo zavest.24 Kot takšna je torej racionalna nastrojenost 
subjekta do njegovega okolja “že-vselej določena” (prim. 
Žižek, 1982: 276) s strani občih kategorij in ni odvisna od 
posameznikovega hotenja: “Vsebina zavesti je v glavnem 
fiktivna in zaslepljujoča ter niti približno ne predstavlja 
stvarnosti. Učinek družbe ni samo vlivanje fikcij v našo 
zavest, temveč tudi preprečevanje zavestnega spoznanja o 
stvarnosti” (Fromm, 1960: 224).
To ima daljnosežne posledice za posameznike, ki so 
“uporabniki” te realnosti oziroma člane družbe. Tako ta 
fiktivna realnost predstavlja na strani posameznika kate-
gorijo zavesti, na drugi pa s svojimi mehanizmi konstruk-
cije onemogoča dostop do Realnega. Na delu sta torej 
dva mehanizma; najprej sistem kategorij ustvari sliko 
Realnega, ki se ponuja kot edina pravilna, edina možna 
in nezmotljiva, nato pa subjektom še prepreči spoznanje 
samega Realnega, preko legitimizacije omejenega števila 
spoznavnih načinov.25 Realnost se tukaj pokaže kot zelo 
restriktiven, rigorozen in totalitaren sistem. Deluje na-
mreč kot “družbeno pogojen filter” (prav tam), ki služi 
kot cenzura za izkušnje posameznikov: “/i/zkušnja ne 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
94 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
more priti v zavest, če ne gre skozi ta filter /…/ da bi iz-
kušnja prišla v zavest, mora biti pojmljiva v kategorijah 
organizacije zavestnega mišljenja” (prav tam: 225). 
To narekuje posamezniku, ki je brezpogojno socializiran 
v neko družbeno realnost, da misli v okviru kategorij 
vednosti, ki so inkorporirane v  samo to realnost. Na 
tem mestu je treba poudariti, da prej omenjena fiktivnost 
realnosti26 učinkuje tudi na subjektovem nivoju. Subjekt 
kot “naslovnik in uporabnik” sistema vednosti je vpet v 
okvir specifičnega načina razumevanja sveta, kar seveda 
vpliva na njegove vedenjske vzorce. Če je moč družbenih 
dejavnikov tako velika, da lahko do neke mere vpliva na 
zavestno duhovno aktivnost subjektov, potem je možno, 
da vpliva na celoten spekter posameznikovega duhovnega 
dogajanja.  Prakse discipliniranja subjektov skozi procese 
socializacije imajo po Frommu ontološko moč subjektu 
samemu prikriti, da je že-naddoločen s strani realnosti: 
“Da bi lahko obstajala, mora vsaka družba tako oblikovati 
karakter svojih članov, da si želijo narediti tisto, kar mo-
rajo narediti [poudaril M. K.]; njihova družbena funkcija 
se mora vanje vrasti in pretvoriti v nekaj, kar počnejo 
zaradi notranje potrebe in ne zaradi prisile.” (Fromm, 
1960: 229)
Družbena ureditev preide tako na posameznikov duhovni 
nivo. Subjekt torej sprejme to edino socialno realnost, 
vendar ne kot zunanjo prisilo ali možnost razlage sveta, 
temveč jo nezavedno dojema kot svojo lastno, notranjo 
realnost. Njegova percepcija sveta je hkrati socialna in 
individualna, vendar je pri tem bistveno, da jo posamez-
nik dojema kot svojo privatno. Dejstvo, da se ljudje zno-
traj ene družbe medsebojno razlikujejo, govori o tem, da 
niti dva posameznika ne ponotranjita socialne realnosti 
na enak način. Prav zato je očitno, da je na delu neki par-
tikularni operator, ki vpliva na izoblikovanje subjektivne 
realnosti, v okvirih katere posameznik dojema okolje in 
skladno z njo preko vedenja komunicira z okoljem. Ta 
“subjektivna realnost” (Berger in Luckmann, 1966: 68) 
se ne ustvarja zgolj z enoznačno preslikavo konceptov 
vednosti, temveč ji je primešana še lastna subjektova du-
hovna aktivnost. Glede na to, da v okviru vsakega druž-
benega okolja obstajajo tako tipična in zaželena vedenja 
kot tudi atipične in deviantne oblike vedenja, se zdi, da 
subjekti ne sledijo slepo temu navideznemu družbenemu 
determinizmu. 
To relacijo neusklajenosti med družbenim in zaželenim 
ter subjektovo predelavo teh pravil skozi duhovno aktiv-
nost psihoanaliza razlaga s pojmoma zavest (nem. das 
Bewußtsein) in nezavedno (nem. das Unbewußte). Odnos 
med tema ambivalentnima kategorijama je v psihoanalizi 
bistvenega pomena za konformnost subjektov. Glede na 
to, da je kategorizacija zavestnega in nezavednega27 pred-
met socialnih mehanizmov, ki sploh določijo operatorje 
za klasificiranje nekaterih izkušenj in dogodkov v red 
zavesti, se posameznikova konfiguracija zavestnega do-
jemanja in vsebine nezavednega organizira glede na ta so-
cialni simbolni diskurz. Človeka kot člana družbe proces 
socializacije naredi za predstavnika te družbe. S tem ga 
ne prisili le, da preko jezika ponotranja družbena pravila 
in mišljenjske vzorce, temveč tudi strukturira njegovo 
zavestno in nezavedno, kajti “kaj je nezavedno in kaj 
zavestno, je odvisno od strukture družbe in shem obču-
tenja in mišljenja, ki jih sama narekuje.” (Fromm, 1960: 
323) Tako kot družbena realnost cenzurira, katere vsebine 
bodo pripuščene v zavest in katere bodo morale ostati 
zunaj in se potlačiti (prim. Fromm, 1960: 224), je tudi pri 
posamezniku vsebina duha strukturirana v odvisnosti od 
družbene definicije (prav tam: 232). 
Če je običajno vedenje delno nezavedno motivirano, to v 
toliko večji meri velja za neobičajno, netipično vedenje. 
Ostaja pa vprašanje, katere vsebine so pri nezavedni mo-
tivaciji netipičnega ravnanja odločujoče: ali kolektivna ali 
subjektivna realnost? Ta fundamentalni obrat od občega k 
posameznemu je v subjektovi duhovnosti nedvomno ber-
ljiv skozi funkcijo konformnosti. 
Konformnost28 je pojem, ki ga je v sociologijo vpeljal že 
Durkheim, in sicer v povezavi s kolektivnimi reprezenta-
cijami, ki so kulturno specifične in ontološko zavezujoče 
za posameznika. Pri Durkheimu se pojem razteza od 
moralne do logične konformnosti oziroma mišljenjske 
usklajenosti subjekta s kulturnimi pravili. Takole pravi: 
“Družba ne more zavreči kategorij svobodne izbire po-
sameznikov, ne da bi zavrgla sebe samo. Zato njegovo 
življenje v družbi pomeni ne le zahtevo po zadovoljivi 
moralni konformnosti, temveč tudi minimum logične 
konformnosti, zunaj meja katere ni več varen.” (Durkhe-
im v Swingewood, 1984: 296)
Tako Durkheim kot Fromm upoštevata ontološki pomen 
meja simbolnega sveta za subjekt. Subjekt je potemtakem 
prisiljen v družbeno konformnost, saj je njegovo nestri-
njanje z edino možno “realnostjo par exellence” (Berger 
in Luckmann, 1966: 29) tako ali drugače sankcionira-
no.29 Sankcije same po sebi predstavljajo konformizacijo 
subjekta, kar se najbolj odraža na njegovem telesu in bo 
predmet razprave v nadaljevanju. Prav tako pomembno 
pa se zdi s pomočjo psihoanalize analizirati psihično po-
stopanje subjektov, saj oba pristopa povezujeta pojem 
realnosti in posameznikovo vedenje. Pri pojmu konform-
nosti gre namreč za odnos med zavestnimi in nezavedni-
mi psihičnimi dogajanji pri individuumu in postopanjem 
s kolektivnimi vsebinami v okviru teh dogajanj. Postopek 
je v splošnem smislu najbolje opisan kot “predrugačitev 
realnosti”.30 Najprej je treba opisati, kako psihoanaliza 
razume opisane predrugačitve realnosti v manj manifestni 
obliki subjektovega vedenja: v sanjah. Skozi analizo trav-
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
95ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
matskih sanj in načela ugodja postane jasneje,31 kako z 
družbeno realnostjo in vednostjo postopa posameznik. 
Sigmund Freud – predruga~itve realnosti 
Freud je v svoji “Interpretaciji sanj” (Freud, 1900) sanje32 
kategoriziral kot psihoanalitično relevantno problema-
tiko, saj sanjanje kaže na drugačno predelavo zavestnih 
vsebin s strani mehanizmov nezavednega. Prav preko 
sanj je lahko ugotovil, da v človekovem psihičnem po-
stopanju, torej pri tvorbi tega, kar bi Berger in Luckmann 
imenovala “subjektivna realnost” (prim. Berger in Luck-
mann, 1966: 68), obstaja še “neki drug red”, ki uporablja 
drugačen operator, kot je tisti obče simbolne realnosti. Z 
analizo ogromnega števila sanj in vedenja subjektov je 
Freud postavil načelo, “da so sanje izpolnitev želje, ki se 
v realnosti ni izpolnila” (Freud, 1900: 129–138). Tako 
sanje subjektu pomagajo ohranjati zadovoljitev želje na 
fantazmatski ravni.33 To “načelo ugodja” predstavlja torej 
motivacijski dejavnik subjektovega vedenja. Podobno kot 
v teoriji racionalnega odločanja velja, da je celoten spek-
ter vedenja reduktibilen na zavestno in racionalno odloča-
nje (prim. Bourdieu, 1997: 177; prim. tudi Hollis, 1994: 
156), se Freudov subjekt ravna po enem načelu, namreč 
da zasleduje ugodje in s tem stabilnost duha.
V spisu “Onstran načela ugodja” (Freud, 1920) to nje-
govo ugotovitev pod vprašaj postavijo tako imenovane 
“travmatske sanje”. Travmatske sanje se namreč pogosto 
pojavljajo pri subjektih, ki so v svojem življenju  bili 
priča dogodku, ki zanje predstavlja travmatsko izkušnjo.34 
Omenjene sanje vedno znova vizualizirajo to travmat-
sko izkušnjo in subjekta v sanjah postavijo v isto, tokrat 
fantazmatično ustvarjeno situacijo groze: “Za sanjsko 
življenje pri travmatični nevrozi je značilno, da bolnika 
vedno znova vrača v situacijo njegove nezgode, iz katere 
se prebudi z novo grozo. Nad tem smo vse premalo začu-
deni.” (Freud, 1920: 223)
Takšen mehanizem na prvi pogled ne deluje kot “izpol-
nitev želje”, saj se fantazmatično delo porabi za nasproten 
cilj, spodbujanje neugodja, ki vznikne vedno znova, ko 
je za to ustvarjena privatna realnost ustrezna. Enak me-
hanizem je Freud ugotovil pri otrokovi igri, ki je v svoji 
fantazmi ljubljeni objekt (mater) pošiljal vstran od sebe 
(nem.  Fort), le zato, da se je lahko nato njegovega umiš-
ljenega prihoda vsakič znova razveselil (nem. Da)35 (prav 
tam: 224–245). Prav tako to velja tudi za “kaznovalne 
sanje”, v katerih subjekt sanja, da je objekt zasluženega 
kaznovanja (prav tam: 242). Vendar je pri slednjih dveh 
pojavih bolj očitna neka druga stran, ki daje slutiti, da gre 
kljub temu za neko izpolnitev želje, ki je subjektu ima-
nentna: “/K/aznovalne sanje na mesto prepovedane izpol-
nitve želja postavljajo zasluženo kazen, torej izpolnjujejo 
željo občutka krivde.” (prav tam) Videti je, da subjekt 
sicer izpolnjuje željo, vendar ta ni naravnana tako, da 
bi koristila njemu kot subjektu. Vse kaže, da se subjekt 
podvrže nekemu načelu, ki stoji “onstran načela ugodja”. 
Freud torej ugotovi, da je načelo ugodja podrejeno še 
nekemu drugemu duhovnemu operatorju: “Načelo ugodja 
je tedaj težnja, ki služi neki funkciji, ki ji je naloženo, da 
iz duševnega aparata odstranjuje vse dražljaje ali ohranja 
količino vzdraženja konstantno ali čim nižjo /…/ Videti 
je, da je načelo ugodja dejansko v službi nagonov smrti.” 
(prav tam: 270–271)
Ta funkcija, ki ji služi načelo ugodja in ki omogoča po-
javitev travmatskih sanj,36 je tukaj odločilnega pomena. 
Od nje je namreč odvisna razlaga celotnega nezavednega 
mehanizma ugodja, ki ga je Freud imel za poglavitno 
načelo v psihični aktivnosti posameznika. Ker je bil sprva 
sam vpet v biološko razlago psihičnih procesov, je načelo 
ugodja postavil v odvisnost od naravnih nagonov, ki jih je 
definiral takole:
“Nagon bi bil torej vsemu organskemu življenju lastna 
težnja k ponovni vzpostavitvi nekega prejšnjega stanja 
[poudaril M. K.], ki ga je to živo bitje moralo opustiti 
zaradi vplivov zunanjih motečih sil” (prav tam: 246).
Gre torej za težnjo k nekemu a priornemu stanju ali 
zahtevo po restitutio in integrum, ki pa je organske na-
rave. Da cela stvar sprva zveni manj verjetno, poskrbi 
sam Freud in nadvlado nad fundamentalnim načelom 
ugodja pripiše tako imenovanim “nagonom smrti”. Na-
gone smrti Freud definira kot nagone, “katerih namen je 
zagotoviti lastno smrtno pot organizma in odvračati vse 
druge možnosti vrnitve v anorgansko stanje, razen tistih, 
ki so organizmu imanentne” (prav tam: 249). Zelo spe-
kulativna domneva, ki povrhu vsega posega v še danes 
precej nepoznano področje razmerja med naravo in kul-
turo.37 Ali torej res lahko verjamemo, da je celotna psi-
hična organizacija (v tem primeru zahodnoevropskega 
subjekta) podrejena nagonom smrti, ki zasledujejo neko 
a priorno, organizmu lastno (verjetno gensko determi-
nirano) pot do smrti? Mar je res možno domnevati, da 
je celotno subjektovo vedenje determinirano z načelom 
ugodja, ki zahteva, da se izogiba neugodju, in motivira-
no s tem, da bo ta posameznik umrl na neki “biološko 
predpisan” način? 
Glede na to, kar je povedano o široki paleti motivacijskih 
dejavnikov za subjektovo vedenje, je treba podvomiti v 
to nadvlado nagonov smrti. To je moč storiti z uporabo 
strukturalne metode in upoštevanjem konstrukcionistične 
predpostavke o vplivu realnosti in sistema vednosti na 
subjekt. Najprej bodo opisana ključna vozlišča Freudo-
vega argumenta, ki so definirana s sklicevanjem na “bio-
loški diskurz”. Nato je moč nekatere ključne momente 
argumenta izvzeti iz biološkega diskurza in jih prenesti v 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
96 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
polje relacij in regularnosti (prim. Bourdieu, 1970) ter jim 
pripisati povsem neorgansko duhovno naravo. 
Travmatske sanje torej prisilijo subjekt, da se ponovno 
postavi v travmatsko situacijo. Kako je ta situacija ra-
zumljena pri Freudu, je moč videti iz naslednjega citata: 
“Če so vzdraženja od zunaj dovolj močna, da prebijejo 
dražljajski ščit, jih imenujemo travmatična /…/, dogo-
dek, kot je zunanja travma, bo gotovo vnesel precejšnjo 
motnjo v energijsko obratovanje organizma in sprožil vsa 
obrambna sredstva” (Freud, 1920: 239).
Videti je, da Freud v fiziološko-nevrološkem duhu moti-
vacijo za reakcijo na zunanji dražljaj pripisuje organizmu. 
Ta dražljaj ustreza sicer nekemu Realnemu dogodku, 
vendar njegovo obdelavo prepusti organskim dejavnikom 
subjekta, ki jih imenuje “dražljajski ščit”. Le-ta je po Fre-
udovem mnenju biološka, organska kategorija, kot je moč 
razbrati iz definicije bolečine, ki jo podaja na isti strani: 
“Specifično neugodje telesne bolečine je najbrž učinek 
tega, da je bil dražljajski ščit v omejenem obsegu prebit.” 
(prav tam: 239)
Bolečina in “dražljajski ščit” sta torej dva sorodna pojma. 
Telesno neugodje v obliki bolečine predpostavlja neko 
organsko mejo tega ščita, tolerančnega praga, do katerega 
so vsi dražljaji še-ne-bolečina, tisti, ki pa so močnejši, pa 
se percipirajo kot bolečina. Vendar se lahko skozi antropo-
loške in etnografske raziskave38 prepričamo, da je bolečina 
vsej prej kot naravno definirana. V skoraj vsaki kulturi je ta 
prag (oziroma v Freudovem besednjaku “dražljajski ščit”) 
definiran drugače, namreč kulturno specifično. Tako posa-
mezniki v eni družbi določenega realnega dražljaja ne de-
finirajo in ne percipirajo kot telesno neugodje, predstavniki 
drugih kultur pa ga lahko dojemajo kot mučenje.39 Tako je 
moč sklepati, da je od konstruirane realnosti odvisno, kaj 
je meja telesnega ugodja in kaj je definirano kot neugodje. 
Seveda je posameznikov pristanek na tako definicijo formi-
ran skozi proces socializacije, ki je zmeraj kulturno speci-
fičen. Tako posamezniku postane imanenten prag bolečine, 
ki ga zanj definira prav kultura. Subjekt je determiniran 
glede te definicije bolečine. Določenim dejanjem in dogod-
kom kultura pripisuje pomene, ki v simbolni mreži referi-
rajo z drugimi pomeni. In kadar je pojav definiran kot tak, 
da povzroča bolečino, bo subjekt zavezan tej referenčnosti 
med dogodkom in občutenjem bolečine. 
V dialogu s Freudom je moč ugotoviti, da on ni upošteval 
možnosti, da mejo vsakokrat postavlja simbolni kontekst 
in da je to mejo treba razumeti v enakem smislu, kot sam 
razume “dražljajski ščit”. Lahko se torej opusti nevrolo-
ško-organska definicija meje neugodja in se argument po-
novno izgradi v socialno-konstrukcionističnem aspektu. 
Ta argument povezuje simbolno definicijo “dražljajskega 
ščita” in koncepta konformnosti.
Če je meja ugodja definirana kulturno, potem je treba na 
novo premisliti kategorije, ki so se Freudu zdele povsem 
biološke, namreč nagone smrti, ki jih z nietzschejansko 
gesto postavlja “onstran” načela ugodja. Kaj torej ustreza 
tisti funkciji, ki ji je podrejeno načelo ugodja? Pri Freudu 
tej funkciji ustreza biološka in s tem nagonska pogojenost 
“dražljajskega ščita”, za katerega pa smo dokazali, da 
nima prav veliko skupnega z dedno zasnovo ali lastnostjo 
organizma, temveč je definirana kulturno. Iz tega lahko 
sklepamo, da je funkcija, na katero se sklicuje Freud, prav 
tako kulturno pogojena. Seveda gre za družbena pravila, 
ki jim je posameznik podvržen skozi proces socializacije. 
V teh procesih mora, po Frommu, subjekt sprejeti zahtevo 
družbe kot svojo željo (prim. Fromm, 1960), mora torej 
želeti tisto, kar od njega zahteva družba. Prav ta vse-
binska preslikava je na delu v sferi, imenovani “onstran” 
načela ugodja. Kulturna pravila narekujejo neki standar-
diziran vzorec trpljenja ob določenih dražljajih iz okolja 
(realnih dogodkih). Kateri in kako močni dražljaji bodo 
percipirani kot bolečina, trpljenje, groza itd., je določeno 
s simbolno mrežo pomenov, ki jo deli posameznik (lahko 
bi tudi rekli z družbeno konstruirano realnostjo). Vsak 
travmatski dogodek, ki ga je moč šteti za “vzdraženje od 
zunaj, dovolj močno, da prebije dražljajski ščit” (Freud, 
1920: 239), lahko vidimo v perspektivi “vdora Realnega”. 
Vsak dogodek prisili subjekt, da odreagira. Travmatski 
dogodek seveda spada v to množico, vendar z razliko, da 
ostane neki preostanek, nekaj, kar subjekt sili v ponovno 
podoživljanje te situacije, ki je sicer zanj vir neugodja. 
Zakaj torej subjekt teži k temu, da se postavlja v zanj 
neugodno situacijo, ki jo je že prebrodil na neki način, 
saj je realna razsežnost tega dogodka že del preteklosti in 
obstaja zgolj še spomin nanjo? Zdi se, da zaradi njegove 
konformnosti družbeni realnosti.
Kultura znotraj simbolne mreže definira določene draž-
ljaje kot vire neugodja. V okviru teh elementov se vsak 
subjekt podreja kulturnim pravilom, saj jih je ponotranjil 
skozi  socializacijo. Lahko pa nastopi travmatski do-
godek, ki bi moral, glede na to, kakšen pomen pripisuje 
Simbolno40 sorodnim ali prav tem dogodkom, biti vtkan v 
ta kontekst. Za vsak pojav, ki subjektu de lege lata (torej 
po sami simbolni definiciji) predstavlja možen razlog trp-
ljenja, groze itd., mora ta subjekt izvesti simbolizacijo, ga 
vkorporirati v svoje privatno simbolno. To seveda otežuje 
dejstvo, da je realni dogodek realen in ne simbolen. To 
predstavlja za subjekt resno težavo, kajti simbolizacija 
pogosto nalaga določeno mero trpljenja za posamezne do-
godke,41 ki pa izostane, kadar se dogodek dejansko prime-
ri. Ta luknja hipotetično simboliziranega pojava subjektu 
ponuja mesto za razcep njegovih prepričanj. Predstavlja 
namreč sidrišče za že opisani razcep med Realnim in 
realnostjo. Tako tudi stopnja trpljenja po preboju “draž-
ljajskega ščita” ne ustreza simbolni označitvi, zahtevi, ki 
ga ta naslavlja na člana družbe. 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
97ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Na travmatske sanje je v tej perspektivi moč gledati kot 
na izpolnitev družbene zahteve, ki jo posameznik dojame 
kot nujni del realnosti. Tisti manko družbeno definiranega 
trpljenja, ki je izvisel ob samem dogodku, se sedaj skuša 
udejanjiti, zadovoljiti. Nezavedno jemlje to “mero zapo-
vedanega trpljenja” kot imperativ, ne glede na to, da je 
to za subjekt lahko destruktivno.42 Načelo ugodja torej 
opravlja svoje delo; izpolni družbeno definirano zahtevo 
na fantazmatični ravni, četudi gre pri tem za negativno 
manifestacijo. Kot primer naj služijo že omenjene kazno-
valne sanje, ki po Freudovem mnenju “na mesto prepo-
vedane izpolnitve želja postavljajo zasluženo kazen, torej 
izpolnjujejo željo občutka krivde”43 (prim. Freud, 1920). 
Že način argumentacije daje slutiti, da je sam Freud vedel 
odgovor, vendar ga ni zasledoval po poti socialne deter-
miniranosti, temveč biološke. To, kar bode v oči, je nave-
zava teh sanj na vsakokratni občutek krivde subjektov, ki 
te sanje doživljajo, da niso trpeli, kot se v kulturi pričaku-
je, da njihova reakcija ni bila zadosti konformna, da niso 
ravnali, kot se spodobi. Tako njihove travmatske sanje 
ponovno pomenijo izpolnitev kulturno definirane zahteve, 
ki so se ji v Realnem odtegnile. Potemtakem lahko izpe-
ljemo, da ni nobenega vsebinskega “onstran načela ugod-
ja”, nobenega “onstran dobrega in zlega”, saj gre v tem 
onostranstvu samo za obrat, hrbtno stran Zakona, njegovo 
transgresijo, “drugo stran kovanca” družbenih pravil.44 
Če se torej vrnemo na referenčno Freudovo izjavo, da je 
“načelo ugodja tedaj težnja, ki služi neki funkciji, ki ji je 
naloženo, da iz duševnega aparata odstranjuje vse dražljaje 
ali ohranja količino vzdraženja konstantno ali čim nižjo” 
(Freud, 1920: 270), potem lahko trdimo, da je ta funkcija, 
ki ji je podvrženo načelo ugodja, prav funkcija družbenih 
pravil, ki omogoča subjektu pojmovno gotovost in v za-
meno za to zahteva njegovo podreditev. Groza, s katero 
kultura prestraši posameznika, da je zanj bolje, da se drži 
utečenih pravil, cilja prav na izgubo teh pravil ob njihovem 
neupoštevanju. To zanj pomeni izgubo edine možne in 
edine pravilne “realnosti par exellence” (Berger in Luck-
man, 1966: 29). Travmatske sanje tako predstavljajo izpol-
nitev kulturno določene zahteve po neugodju, kar subjektu 
omogoča fantazmatsko reintegracijo v simbolno, gesto 
njegovega ponovnega pristanka na simbolni red. Iz tega je 
moč sklepati, da načelo ugodja služi funkciji simbolnega in 
ne nagonom smrti, kot je predpostavil Freud. 
Ta ekskurz je omogočil definirati pojem konformnosti. 
Posameznik namreč deluje nezavedno konformno, saj je 
njegovo delovanje usmerjeno k izpolnitvi družbene zah-
teve. To velja za mentalne procese na nivoju sanj, ki pa 
imajo to slabost, da so sporočljive le s strani subjekta. Če 
bi bila upoštevana samo ta razsežnost, potem bi ponovili 
isto napako, ki je na nekaterih mestih očitana pozitivizmu 
(prim. Bourdieu, 1970: 21), da se namreč subjektovemu 
mnenju pripisuje prevelika relevantnost. Prav zato je 
treba to utemeljiti še na nivoju pojavnosti, torej na vidnih 
vedenjih subjekta. 
Drugi opazni moment je vpliv družbene realnosti na 
vedenje posameznika, ki je lahko kategorizirano kot ati-
pično za predstavnika družbe. To je tema, ki ni bila prav 
pogosto predmet proučevanja v sociologiji45 in antropolo-
giji.46 Prav zato je namen te razprave analizirati tovrstno 
vedenje subjektov,47 saj je moč opaziti vrsto vplivov druž-
bene realnosti in vednosti. 
Devereux – atipi~no vedenje in “etnopsihoza”
Najbolj relevanten prispevek za družboslovne znanosti 
glede razumevanja atipičnega vedenja je dala veda, ki se 
s svojim imenom postavlja na mejo med družboslovne in 
naravoslovne znanosti, namreč “etnopsihiatrija” (prim. 
Devereux, 1977). Predvsem zato, ker upošteva konstitu-
tivno moč družbene realnosti, ki vpliva na oblike vedenja 
subjektov v družbi. Poleg tega jo je moč šteti tudi med 
antropološke študije, saj domnevo o kulturno specifičnih 
vzrokih za atipično vedenje utemeljuje na podlagi široke 
palete etnografskih podatkov (prim. Deverux, 1977).
Gledano s stališča sociologije vednosti in kulturne antro-
pologije se vedenje v vsaki družbi deli na standardizirano, 
določeno kot zaželeno ali tipično, in prepovedano, ne-
sprejemljivo ali atipično. Odstopanja od standardiziranih 
vzorcev vedenja ne gre jemati kot nekakšno zanikanje, 
izroditev občih socialnih pravil, temveč kot ambivalentne 
pomene, ki zaključijo krog simbolizacije, kot tisti ključni 
operator, ki nam lahko pomaga razumeti simbolni sistem, 
znotraj katerega so opredeljene kot atipične.48 Razisko-
vanje torej ne sme potekati samo skozi analizo pozitivnih 
pojavov (tipičnega vedenja), za katere posamezno diskur-
zivno polje trdi, da so relevantni. Proučiti je treba tudi 
tiste, ki od te diskurzivne relevantnosti ali kontinuuma 
odstopajo (atipično vedenje). Ne velja jih prezreti zgolj 
zato, ker ne ustrezajo fantazmi o popolni sliki vednosti, ki 
jo želi zagotoviti pozitivistična znanost. 
V okviru psihoanalitičnega diskurza velja, da vsaka re-
alnost v najboljšem primeru uspešno interpretira le del 
Realnega, obstoječega sveta in zato posledično vsaki 
simbolizaciji nekaj zagotovo uide (prim. Žižek, 1984b). 
Tako je v vsaki realnosti moč naleteti na neki “preosta-
nek” pojavov, ki niso zajeti v koncept realnosti. Vsak tak 
neoznačen pojav predstavlja nelagodje članom realnosti 
in jih napolni s strahom, saj umanjka tista navidezna go-
tovost, ki jim jo priskrbi simbolno. Enako velja za izkuš-
nje in občutke, ki posamezniku prekrižajo pot tam, kjer 
jih ni pričakoval, v pojavih, za katere kultura ne ponuja 
“odgovora na vprašanje” v mejnih situacijah družbenega 
življenja. V teh primerih morajo subjekti sami poiskati 
navezavo na simbolni red. Tudi Devereux v okviru et-
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
98 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
nopsihiatrije trdi, da tisti posamezniki v vsaki kulturi, ki 
jim ta simbolna navezava ne uspe, razvijejo kulturno spe-
cifično vedenjsko disfunkcijo.49 Ker je simbolno zmeraj 
enkratno, lastno določeni kulturi, so tudi te disfunkcije 
vedenja kulturno specifične: vsi posamezniki razvijejo 
za njihovo simbolno okolje specifično simptomatiko, kot 
člani družbe vsi zbolijo, znorijo na kulturno predpisan 
način. To dejstvo Devereux poimenuje “etnična psihoza” 
ali “etnopsihoza” (Devereux, 1977: 78).
 “Kultura sama določa vrsto in stopnjo stresa ali travma-
tizma, ki dopušča posamezniku ‘postati nor’” (Devereux, 
1977: 78). Tako je v vsaki vedenjski motnji oziroma 
“etnični psihozi” vedenje posameznika prilagojeno temu, 
kar družba od njega pričakuje. Tako za etnično psihozo 
zadošča, da je: prvič, stres kulturno priznan, in drugič, da 
posameznik znori na kulturno specifičen način. V zve-
zi s prvo točko je treba opozoriti na to, kako Devereux 
definira stres. Ta definicija je precej blizu tisti, ki jo kot 
travmatsko situacijo opredeljuje psihoanaliza in pri tem 
upošteva še moment družbene realnosti: “Stres bo trav-
matski edino v primeru, ko je netipičen ali ko je, četudi 
po svoji naravi tipičen, izjemno močan in prezgoden. Do-
ločen stres je netipičen, če kultura ne razpolaga s kakšno 
predvideno obrambo, ‘serijsko proizvedeno’, z namenom  
ublažiti ali oslabiti šok. Zato bo izguba sina v vojni bolj 
travmatizirala atensko kot špartansko mater, ki je s svojo 
kulturo pogojena, da bo požela slavo in tolažbo, ker je 
sina žrtvovala mestu.” (Devereux, 1977: 32)
Pri stresu ali travmi gre torej za neko nepričakovanost 
ali jakost realnega dogodka, ki ni podvržen simbolizaciji 
v specifični kulturi.50 Posamezna dejanja ali dogodki so 
s svojimi karakteristikami označeni kot razlog za vznik 
duševne motnje. Katera dejanja so to in kakšen je način 
“znoreti”, ki je v kulturi sprejet kot legitimen, pa je od-
visno od vsake specifične realnosti posebej. Sprva se ta 
trditev zdi precej smela, vendar samo, če verjamemo, da 
so zahodnoevropske klasifikacije bolezni univerzalno 
uporabne. Prav tako se je treba zavedati, da vsaka kultura 
poleg definicije normalnosti poseduje tudi definicije ne-
normalnosti – ta kulturni binarizem je povsem univerza-
len, saj, kot pripominja Lévi-Strauss, predstavlja eno od 
strukturnih, torej univerzalnih pravil (Lévi-Strauss, 1962: 
179). Tako Devereux trdi naslednje: “Nobena družba ne 
vsebuje zgolj ‘funkcionalnih’ vidikov, s pomočjo katerih 
potrjuje in ohranja svojo integriteto, temveč tudi dolo-
čeno število verovanj, dogem in teženj, ki nasprotujejo, 
zanikajo in spodkopavajo ne samo delovanje bistvene 
strukture skupine, marveč včasih tudi sam njen obstoj.” 
(Devereux, 1977: 56–57)
Takšna trditev je v skladu s predstavo o vseobsegajoči 
kompetenci posamezne kulturno konstruirane realnosti, 
kot se kaže njenim uporabnikom.51 Povsem razumljivo 
je, da mora v primeru nastopa nekega nesimboliziranega 
dogodka obstajati predviden način vedenja za subjekte. 
Zdi se, da ta način za subjekte ni nujno funkcionalen, je 
pa lahko funkcionalen za samo skupnost.52 Bistveno pa je, 
da je ne glede na svojo funkcionalnost kulturno definiran. 
Sam obstoj pravila, ki definira atipična vedenja, je za po-
sameznika obvezujoč v prej omenjenih specifičnih situa-
cijah, ko manjka simbolna označba. Gre torej za situacije, 
ki so z vidika subjekta, ki sprejema družbeno realnost, 
dojete kot travmatske. Kot pravi Devereux, “posebno 
v situacijah stresa sama kultura nakazuje posamezniku 
‘načine nepravilnega postopanja’” (prav tam: 57) in “po-
gosto sama kultura daje eksplicitne napotke za zlorabo 
kulturne konstrukcije, še posebej v pogostih in netipičnih 
situacijah stresa /.../ Vsaka družba ima dobro utrjene ideje 
o tem, ‘kako se vedejo norci’ …” (prav tam: 62). Tako 
dejansko vsak subjekt, ki je izpostavljen kulturno prizna-
nemu stresu, ubere pot, ki mu jo predpiše kultura; četudi 
je ta pot zanj disfunkcionalna, je vendarle simbolizirana. 
Tako je treba vsa vedenja, ki jih posamezne kulture ozna-
čijo kot nenormalna, patološka, nevrotična itd., klasifici-
rati in presojati glede na samo specifično kulturo, ki jih 
priznava kot takšna. Potemtakem vse to velja že za tvorbo 
simptomov, ki jih izoblikuje sleherni član družbe, ko stopi 
na pota nenormalnega in se začne vesti atipično: “Etnične 
motnje uporabljajo obrambo in simptome, s katerimi jih 
oskrbi kultura in so izgrajeni posebej za ta namen.” (prav 
tam: 71), in dalje: “izbor simptomov je negativno določen 
z družbenimi normami” (prav tam: 216).
V podporo tem trditvam Devereux navaja ogromno šte-
vilo etnografskih primerov “etnopsihoz”, ki predstavljajo 
kulturno specifičen način, kako se v določeni družbi zno-
ri.53 Njegov najbolj izpostavljen primer so Malajci; le-ti 
“postanejo nori” na način, da na kakšno posebej stresno 
situacijo odreagirajo tako, da tečejo po vasi in pobijajo 
sovaščane, dokler jih ne pokonča dovolj prisebna oseba. 
Ta vrsta etnične psihoze se imenuje “amok” (prav tam: 
65). Cilj te vrste etnopsihoze je v tem, da “tekača amoka” 
po njegovem morilskem pohodu ubijejo. Ta posledica se 
dojema kot neke vrste pravična kazen, celotno vedenje pa 
kot ustrezno vedenje v takšni situaciji.
Če povzamemo do sedaj povedano, koncept etnopsihoze 
trdi, da so načini nenormalnosti inkorporirani v samo 
družbeno definicijo realnosti. Posameznikov status in 
njegovo vsakokratno igranje vloge je odvisno od druž-
beno konstruirane realnosti. Zato subjekt zgolj zasleduje 
postopanje, ki mu ga narekuje kulturna definicija, pa če-
prav pri tem trpi tako temeljna stvar, kot je funkcionira-
nje njegovega lastnega organizma. Ne glede na pogosto 
fatalne posledice se subjekt podredi kulturni definiciji.54 
Vendar kljub temu vsak posameznik preko določene 
pomenske arbitrarnosti, ki je imanentna jeziku, umesti 
svoje pomenske variable in predrugači konvencionalne 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
99ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
pomene, tako da je fantazmatična slika realnosti zanj 
bolj ustrezna. Pred manifestacijo subjektovega vedenja 
namreč nanj vplivajo mehanizmi nezavednega in kot po-
sledica nastane fantazmatična realnost, ki v mnogočem 
odstopa od konvencionalne. Stranski produkt tega pro-
cesa pa je tvorba simptoma,55 ki se izreka, saj dejansko 
variira povsem konformne kategorije. Takšne vedenjske 
aberacije družba označi kot “motnje” in jih v skladu 
s svojo simbolno pomensko mrežo tudi sankcionira.56 
Objekt simptoma je pogosto lastno subjektovo telo, ki 
je prav tako podvrženo takšnim odstopanjem. V okviru 
zahodnoevropske kulture so primer za takšna odstopa-
nja vedenja pogosto označena kot atipična, ker imajo 
za objekt telo. Takšno gledanje omogoča že opredeljeni 
koncept konformnosti. Kot je bilo prikazano, je vedenje 
prav zaradi tega lahko legitimen predmet proučevanja v 
sociologiji, specifično v sociologiji vednosti. Prav zaradi 
povedanega in odsotnosti socioloških raziskovanj atipič-
nega vedenja v okviru sociologije vednosti, je omenjena 
tematika predmet naslednjega poglavja.
Manko raziskovanja na področju družboslovnih znano-
sti je, kot kaže, imel za posledico, da so se za atipično 
vedenje bolj zanimale naravoslovne znanosti. Verjetno 
zato, ker so vedenjske motnje znotraj tega diskurza bile 
uvrščene v red telesnega in razumljene kot posledica 
organske, torej telesne disfunkcije. Kakor hitro so bile 
definirane kot takšne, pa so padle pod pristojnost nara-
voslovnih znanosti. Človeško telo in njegove disfunkcije 
pa na zahodu spadajo v resor medicine. Kadar pa gre za 
motnje organizma, ki se kažejo tudi v vedenju, je v okviru 
tega diskurza zanje pristojna psihiatrija. Pomembno je še 
enkrat opozoriti, da je pri naravoslovnem raziskovanju 
vedenja smer kavzalnosti obratna kot pri družboslovnih 
znanostih,57 poteka namreč od  telesa k vedenju. 
ORGANSKO UTEMELJENE RAZLAGE 
VEDENJA
Psihiatrija – organska pogojenost vedenja
Psihiatrija kot vednost je za to razpravo zanimiva, ker kot 
“veja medicinske znanosti, ki se ukvarja s proučevanjem 
psihičnih motenj, prevencijo duševnih bolezni, zdrav-
ljenjem in rehabilitacijo oseb, ki se znajdejo v psihičnih 
težavah” (Hudolin, 1984: 13), privzema obče medicinsko 
pojmovanje telesa in disfunkcionalnih motenj. Poleg 
tega je samodeklarirana lastnost psihiatrije, da “vključuje 
tudi spoznanja drugih znanosti, predvsem sociologije in 
psihologije” (prav tam: 15; Kaličanin, 2002: ii), kar daje 
navidezno legitimnost psihiatrični znanosti na področju 
vedenja, ki spada tudi v interesno področje sociologije. 
Stična točka je namreč prav vedenje, ki pa ga psihiatrija 
razlaga v odvisnosti od telesa, torej kot posledico organ-
skih procesov: “Razvoj psihiatrije temelji na razvoju dru-
gih strok, ki se na kakršen koli način ubadajo s človeškim 
vedenjem, kot so sociologija, psihologija in druge družbe-
ne znanosti.” (Hudolin, 1984: 15)
Psihiatrija kot znanost58 ima pristojnost za zdravljenje in 
klasifikacijo atipičnih vedenj kot telesnih disfunkcij v ev-
ropski kulturi. Povezuje moralne, torej družbene kategori-
je z vprašanji duševnosti in motnjami v tem redu ter tele-
snimi vzroki in tehnikami zdravljenja, ki jih uporablja. 
Tako povezuje zelo različne kategorije, ki spadajo vsaka 
v svojo sfero: moralnost je v domeni prava, filozofije in 
sociologije, duševnost je lahko v domeni bolj socialnih 
(psihoanaliza) ali naravoslovnih vednosti (psihiatrija, 
kemija, biologija), in nazadnje telo, ki je v psihiatriji ra-
zumljeno v okviru medicinskega torej tudi fiziološkega, 
nevrološkega, kemijskega in biološkega diskurza. Že 
zaradi tako širokega spektra delovanja je psihiatrija za-
nimiva za sociologijo. Vedenje je v psihiatriji postavljeno 
v povsem organski kontekst, kljub temu da domnevno 
upošteva dognanja družboslovnih znanosti: “Za razliko 
od drugih  vej medicine, ki se ukvarjajo s poškodbami 
posameznih organov in organskih sistemov, se psihiatrija 
ukvarja s funkcijo človeškega organizma kot celote, ki jo 
lahko imenujemo vedenje.” (Hudolin, 1984: 13)
Predmet proučevanja je torej človeško vedenje.59 Ta 
predmet proučevanja si psihiatrija deli z nekaterimi ome-
njenimi družbenimi vedami, ki pa nimajo enake mere 
legitimnosti v evropski kulturi.60 Psihiatrično ukvarjanje 
z vedenjem je povezano s korekcijo vedenja subjektov 
v institucionalnih okvirjih.61 Gre za korekcijo vedenja 
glede na družbeno normirane oblike tipičnega oziroma 
zaželenega vedenja. Vsaka oblika vedenja, ki je v druž-
benem kontekstu veljala za nezaželeno, je bila posledično 
sankcionirana predvsem z zaprtjem pred javnostjo, kar je 
omogočalo ohranjati “čisto” podobo družbenega življe-
nja. Dokaz za to je po Foucaultovem mnenju dejstvo, da 
so bili norci v evropskih “špitalih”62 vse do 18. stoletja 
zaprti skupaj  s kriminalci, saj so jih tja zaprli “pod enot-
nim pojmom nenormalnega” (Foucault, 1961: 297). Tako 
takrat v “špitale” zapirajo na primer naslednje kategorije 
nenormalnežev: “obsojence sodišč, ničvredneže, brez-
umneže, brezdomce, pijane mladce itd.” (Foucault, 1961: 
49; Shorter, 1997: 35), pooblastilo za zapiranje pa ima 
policija (prav tam: 50). Te ustanove predstavljajo trdnjave 
moralnega reda in za njihovimi zidovi s prisilo uveljavlja-
jo moralo (prav tam: 61, 62). Podobna skrb za moralnost 
je v psihiatriji prisotna še danes, saj je “najpomembnejši 
aspekt psihiatričnega postopka prevencije zaščita bolnika 
in družbe” (Hudolin, 1984: 15). 
Vsi postopki uveljavljanja morale preko telesa ali zdrav-
ljenja “norcev” so temeljili na medicinskem, striktno 
organskem pojmovanju duševnih bolezni. Prav zato so 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
100 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
tehnike zdravljenja, ki jih skozi zgodovino uporablja 
psihiatrija, aplicirane na telo in ne na duhovnost sub-
jekta. Postopki zdravljenja pa so pri psihiatriji zaprti za 
institucionalnimi zidovi in so toliko bolj telesni. Saj telo 
predstavlja prav označevalno točko aplikacije tehnik kon-
formizacije (uskladitve z moralno podobo). Zdi se, kot da 
se v psihiatriji medikamenti uporabljajo z namenom, da 
bi norce na videz umirili, kar pomeni, da se želi njihovo 
vedenje prilagoditi moralnim normam. Tako medikamen-
ti (psihofarmaki) lahko učinkujejo na telo, ne da bi se 
ozirali na organsko funkcionalnost, saj zasledujejo videz 
moralnosti in ne odprave disfunkcionalnosti. Sama psi-
hiatrija se sklicuje na vedenje in s tem opozarja prav na 
dejstvo, da je ta označevalec tisti ključni, kadar izprašu-
jemo delovanje psihiatrije v okviru percepcije telesnosti. 
Konformno vedenje se lahko doseže na mnogo načinov; 
psihiatriji je to skozi zgodovino uspevalo z različnimi 
sredstvi (zapiranjem, “disciplinami”, psihokirurgijo, psi-
hotropnimi medikamenti), pač odvisno od paradigmatske 
usmeritve v medicinskem diskurzu.63  
Sprva je bila dresura teles norcev tista, ki je njihovo telo 
vzela tako dobesedno, kot je pravo apliciralo kazen na 
telesih obsojencev. Njihova telesa so bila krotka, ne-
gibna in zaprta. Nato je prišlo obdobje psihokirurgije, 
ki je s svojimi metodami zagotovila isto reč – pridne in 
nemoteče norce. V petdesetih letih 20. stoletja pa so to 
nalogo prevzeli psihofarmaki, kemijski medikamenti, ki 
ponovno ustvarjajo tako želeni videz “mirnega norca”, 
četudi ne več zaprtega, pa še zmeraj odmaknjenega od 
oči javnosti.64 Psihiatrija je, gledano moralno, v kontekstu 
evropske kulture še zmeraj zelo funkcionalna vednost in 
tehnika zagotavljanja navidezne vedenjske konformnosti. 
Ko psihiatrija norca na videz normalizira in konformira 
njegovo vedenje, to še ne pomeni, da so s tem odpravlje-
ne njegove težave. Njegovi mentalni, psihični, duševni  
procesi se kljub zunanjemu videzu odvijajo z nezmanjša-
no ali pa morda s še večjo silovitostjo, saj so s pomočjo 
psihosedativov vklenjeni v negibno, spastično, otopelo 
telo. Kot je bilo že omenjeno, se tudi psihiatrija zaveda 
dejstva, da “psihosedativi ne odpravljajo halucinacij in 
vizij” (Supek, 1964: 435), kar odpira vprašanja o funkci-
onalnost medikamentoznega zdravljenja. Kaj je namreč 
tisto, kar norca dela drugačnega od normalnega posamez-
nika? Zunanji aspekt je seveda njegovo nenormalno ve-
denje. V ta aspekt poseže psihiatrija s svojimi moralnimi 
regulativi in korektivi ter z uporabo medikamentov dose-
že na videz mirne subjekte, katerih vedenje se posledično 
normalizira. To pomeni mirnega norca, ki ne izstopa po 
svojem agresivnem ali regresivnem vedenju od kategorije 
normalnega posameznika. 
Ker so norce že zmeraj želeli izriniti na rob družbe, jih 
umakniti pogledu “normalnih”, psihiatrija za vsak primer 
nenormalne posameznike umakne pogledu javnosti in jih 
v institucijah, kjer vlada zakon medicinskega diskurza, 
pripravi za domnevni povratek v družbo. Videz, ki naj ga 
daje subjekt z organsko-vedenjsko motnjo, je torej videz 
normalnega posameznika. 
Vendar posameznik, ki se s pomočjo psihiatrije zdaj 
“vede konformno”, še zmeraj svoje dojemanje sveta 
organizira okoli privatno konstruirane realnosti, kar po-
meni, da še zmeraj svet stvari dojema v kontekstu, ki ga 
psihiatrija imenuje “halucinacije in vizije” (prim. Supek,  
1964: 435). Seveda kategorija realnosti nima veljave v 
tem diskurzu, saj v njem štejejo pozitivistične katego-
rije, torej izmerljive, organske ipd. To še ne pomeni, da 
je realnost, ki za psihiatrijo ne obstaja, za posameznika 
manj konkretna kot tista obča, s katero se je v določenem 
trenutkov razšel (prim. Žižek, 1982). Posameznik namreč 
verjetno tudi po učinkovanju psihosedativov neovirano 
in z nezmanjšano intenzivnostjo percipira svet, kot ga je 
pred tem, vendar v oklepu svojega komaj gibnega, otope-
lega telesa. S tem ko psihiater izklopi nekomformni videz 
(vedenje kot pozitivno kategorijo), ne vpliva na psihične 
procese v posameznikovi duševnosti. 
Psihiatrija želi dokazati vzročnosti v smeri od organskega 
k duševnemu; vendar je skozi analizo zgodovine vede moč 
domnevati, da so njeni poskusi dokazovanja spodleteli.65 Po-
leg tega iz smeri kavzalnosti od organskega k vedenjskemu 
izhaja, da so duševne bolezni, kot jih klasificira psihiatrija, 
z enakimi simptomi prisotne v vseh družbenih kontekstih. 
Skozi Devereuxov koncept etnopsihoze je dokazano naspro-
tno (prim. Devereux, 1977). Prav tako to velja za specifične 
vedenjske oblike, kot so shizofrenija in motnje hranjenja, 
ki imajo telo za objekt in so specifične za zahodnoevropsko 
družbo (prim. Gordon, 2000; Devereux, 1977). 
Dejstvo raznolikosti kultur in njim pripadajočih speci-
fičnih vedenjskih oblik torej kaže na to, da je vedenje 
bolj verjetno organizirano preko od družbe privzetih in 
zato duhovnih kategorij v posamezniku in ni odvisno od 
organskih funkcij ali disfunkcij. Vendar to v družboslov-
nih znanostih ni povsem sprejeta trditev. Tako na primer 
psihologija in predvsem medkulturna psihologija temelji-
ta na naravoslovni epistemologiji, predvsem glede prepri-
čanja o obstoju univerzalnih kategorij človeškega duha, 
ki naj bi jih bilo moč spoznati preko domnevno univerzal-
nega metodološkega orodja.
Psihologija – vedenje in organizacijske spre-
membe 
Tudi psihologiji človekovo vedenje66 predstavlja pred-
met proučevanja. Ožje lahko psihologijo “opredelimo kot 
znanost, ki proučuje duševne pojave, osebnost in obna-
šanje” (Musek, 1997: 15). Vendar je proučevanje vedenja 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
101ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
vezano na povsem drugačne temelje, kot pri preostalih  
opisanih družboslovnih pristopih: “Predmet psihologije 
pa niso samo posamezni duševni pojavi in odzivi, temveč 
celotni sistem duševnega in z njim povezanega telesnega 
delovanja pri človeku.” (Musek, 1997: 16)
Proučevanje svojega predmeta psihologija podpre z znan-
stveno metodologijo. Spoznanja psihologije kot znanosti 
morajo biti namreč “preverjena, načrtna  (sistematična), 
pridobljena na objektiven in zanesljiv način” (prav tam: 
17). Kako si psihologija zagotovi tako želeno objektiv-
nost? Glede na naravoslovni ideal objektivnosti se želi 
čimbolj približati tej kategoriji, ki po epistemološkem 
prepričanju naravoslovja zagotavlja gotovost glede sodb, 
ki jih sama izreka. Ali je ta status objektivnosti enak v 
naravoslovnih vedah in psihologiji? Glede na to, kakšno 
metodo znanstvenega dokazovanja je ubrala psihologija, 
je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Tako so prav meto-
de proučevanja predmeta, ki jih je psihologija prevzela za 
svoje iz naravoslovnega diskurza, vplivale na njene teo-
retske predpostavke o človekovi duševnosti, osebnosti in 
vedenju: “Naravoslovna odkritja so dala slutiti, da bo tudi 
psihologija lahko bolje napredovala, če bodo psihologi 
začeli svoje teorije utemeljevati z natančnim opazova-
njem in izkustvenim preverjanjem.” (prav tam: 25)
Tako se je psihologija priključila pozitivistični paradigmi. 
To pomeni “natančno opazovanje” in s tem tudi evidenco 
opazovanih pojavov ter merljive podatke, ki jih je sploh 
moč evidentirati. Ti podatki so v biološki psihologiji pov-
sem fizikalno določeni (nevronski impulzi, možgansko 
valovanje itd.). Znotraj bolj abstraktnih panog sociologi-
je, kot so kognitivna ali socialna in predvsem medkultur-
na psihologija,67 pa se v najboljšem primeru uporabljajo 
razni slikovni testi, kot so Rorschachovi testi,68 testi 
Draw-a-person (DAP) in House-Tree-Person (HTP) itd.  
Pri obojih si bomo najprej pobliže ogledali njihovo meto-
dološko orodje ter epistemološke temelje. 
Kadar psihologija proučuje na primer vrednote, stališča, 
odnose v družini itd., si podatke za to priskrbi preko an-
ket, vprašalnikov, intervjujev, ki predstavljajo osnovo za 
kasnejšo statistično obdelavo podatkov.69 Dokler so testi, 
ki jim podvržejo serijo posameznikov, omejeni na po-
pulacijo istega kulturnega konteksta, so ti podatki morda 
relevantni. Ker pa je psihologija znanost, ki uporablja 
pozitivistične metode, so njene posplošitve univerzalne. 
Tudi za predstavnike drugih kultur se uporabljajo testi, ki 
naj bi preverjali iste procese z isto metodologijo. Kot pri-
mer naj služijo testi House-Tree-Person,70 ki naj bi zaradi 
dajanja prednosti podobi in ne jeziku, medkulturno valid-
no preverjali razna stališča testirancev, od odnosa do so-
cialnega okolja do osebnih travm. Same risbe in odgovori 
osebe so podvrženi interpretaciji, ki uporablja povsem 
zahodno kategorizacijo; slika drevesa naj bi odslikavala 
globlje plasti osebnosti testiranca, luknje v njem naj bi 
simbolizirale travmatske izkušnje in njihova oddaljenost 
od tal obdobje, v katerem so se zgodile, razcepljeno drevo 
naj bi indiciralo shizofreno osebnost itd. (Barnouw, 1985: 
318). Logika transformacije slikovnih simbolov v psihič-
ne kategorije je specifična za zahodnoevropsko kulturo. 
Predpostavlja se, da je percipiranje okolja in lastnega 
telesa ter osebnosti enako v evropski kot v neevropskih 
kulturah, prav tako naj bi se nezavedni mehanizmi mani-
festirali na enak način in tako bili tudi simbolizirani (na-
slikani). 
Ob tem pa se zdi, da psihologija pozablja na dejstvo, da 
se kulture medsebojno radikalno razlikujejo. Seveda ne 
po samem dejstvu, da so različne (kar psihologija upoš-
teva), temveč po tem, kakšno kozmologijo imajo. Prav 
zaradi tega ni mogoče postopati z njihovo kozmologijo, 
kot da je izenačena s tisto od psihologov (zahodnoev-
ropske kulture). Vrednotenje rezultatov, pridobljenih v 
neevropskih kulturah skozi evropsko kulturno optiko, 
je prav generalizacija, ki jo naredi psihologija. V okviru 
pozitivističnega diskurza in njegove metodologije je ra-
zumevanje osnovnih duševnih procesov, kot je na primer 
čustvovanje v biološki psihologiji, utemeljeno fizikalno. 
Poglejmo najprej razlago čustvovanja in nato še “iz-
kustveno preverjanje” ali diagnostične metode, ki naj bi 
priskrbele objektivne podatke: “Čustva so torej duševni 
procesi, s katerimi doživljamo poseben odnos do pojavov, 
predmetov, oseb, njihovo privlačnost ali pa neprivlačnost, 
njihovo svojevrstno doživljajsko vrednost in barvitost.” 
(Musek, 1997: 111)
V tej razlagi ni zaslediti pregovorne objektivnosti, ki jo 
pričakujemo glede na prejšnjo opredelitev psihologije 
kot znanosti. Vse, kar je moč zvedeti iz zgornje razlage 
čustev, je, da so to duševni procesi v človeku, ki zadeva-
jo odnos do okolja, ki ga obdaja.  Kje je torej moč najti 
objektivnost razlage duševnih procesov, v tem primeru 
čustev? Morda ob pomoči fizikalnih in kemijskih katego-
rij, ki znotraj medicinskega diskurza razumevanja telesa 
v zahodnoevropski kulturi opisuje znanost z imenom 
fiziologija, in sicer tako, da “mnoge fiziološke spremem-
be kažejo, da je namen čustvenega vzburjenja priprava 
na povečano dejavnost in učinkovitost. To vzburjenje je 
predvsem povezano z močnejšim delovanjem simpatične 
veje avtonomnega živčevja …” (prav tam). Tako se spre-
membe kažejo na živčnem sistemu v obliki pospešenega 
delovanja simpatikusa, na povečanem izločanju adre-
nalina v sistemu endokrinih žlez, povečanem izločanju 
potu in električne prevodnosti kože itd. (prav tam: 113). 
Čustva so torej duševni proces, ki pa se manifestira, odra-
ža na telesu. Povzroči določene fiziološke spremembe, ki 
so merljive seveda s fizikalnimi napravami.71 Psihologija 
v svojo epistemologijo in metodologijo privzema tako 
zasnovano merjenje fizioloških sprememb: “Fiziološke 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
102 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
spremembe lahko merimo z različnimi napravami, to nam 
tudi olajšuje objektivno proučevanje čustvovanja” (prav 
tam).
Predpostavka v takšnem pojmovnem okviru je, da ne-
katere fiziološke spremembe v telesu kažejo na mentalne 
vzroke za te dogodke. Psihologija pri tem uporablja 
praktično iste metode kot medicinska diagnostika za od-
krivanje bolezni. Dejstvo uporabe fizikalnih metod pri 
merjenju fizioloških sprememb naj bi torej psihologiji 
zagotovilo objektivnost pri proučevanju. To velja tudi  
za razlago drugih pojavov v okviru znanstvenega pro-
učevanja psihologije. To je razvidno iz tega, da je psiho-
loško razumevanje duševnosti iz medicinskega diskurza 
privzeto  pojmovanje možganov kot centra duševnosti 
in živčnega sistema kot organske podlage zanjo72 (prim. 
Musek, 1997: 76–87). Možnost objektivnega proučeva-
nja je povečana, če so same te predpostavke, na katere 
se psihologija opira, dovolj verjetne. Samo fiziološko 
pojmovanje duševnosti znotraj medicinskega diskurza je 
prežeto z mnogimi dvoumnostmi in posploševanji, ki na-
jedajo status objektivnosti te vede. V psihologijo je torej 
najprej privzeta domneva, da so čustveni procesi locirani 
v žičnem sistemu in možganih, nato, da so fiziološka 
dogajanja v telesu res odraz čustvovanja (mentalnega 
procesa), in nazadnje, da so te fizikalne (fiziološke) vred-
nosti pridobljene z merilnimi napravami edini ekvivalent 
mentalnih procesov. Iz tega psihologija naredi zaključek, 
da je domnevna objektivnost njenih metod merjenja ču-
stev raztegljiva na sodbe, ki jih daje o mentalnih procesih 
predstavnika vrste homo sapiens.
Poleg te fiziološke analogije v biološki psihologiji pa 
eksperimentalna psihologija za svoj garant jemlje pro-
učevanje vedenja živali. Ker je človek živo bitje, je v 
nekih naravnih postopkih po mnenju eksperimentalnih 
psihologov enak svojim “sovrstnikom”. Psihologija do-
mneva, da je med vedenjem živali in vedenjem človeka 
moč povleči analogijo. Na podlagi te analogije pa zahteva 
status univerzalnosti oziroma objektivnosti svojih trditev 
in postopkov, na katerih so utemeljene. Dejstvo, ki ga 
psihologija znotraj te mentalne operacije zanemarja, je 
diferentia specifica človeške vrste. To je vpliv družbeno 
konstruirane realnosti na vedenje posameznika. Realnost 
je poleg človeka in njegovega vedenja pomemben pred-
met družboslovnih znanosti, saj je tista bitnost, ki radikal-
no poseže v biološko strukturo predstavnikov te vrste.  
Človeka loči od živali vsaj v enem pogledu dejstvo, da 
ima kulturo,73 saj živali kljub svojim organizacijskim 
strukturam (čebele, mravlje, podgane), ki jih proučujejo 
sociobiologi, še zdaleč ne ustvarjajo kulturnih nadomest-
kov za manjkajočo biološko opremo, kot je to primer 
pri človeku (prim. Godina, 1990: 77–114). Pri živalih so 
inhibicije za delovanje mnogo bolj naravne kot pri člo-
veku, katerega duševnost je zamrežena s simbolno mrežo 
pomenov.
Glede na opisani vpliv družbene realnosti na člane druž-
be, ki regulira tudi njihovo mišljenje, je tudi vedenje od-
visno od kategorizacije kulture. Iz tega sledi, da so ve-
denja povsem kulturno relativna; to, kar je za Evropejce 
paranoično, je za Dobuance povsem normalno, večinsko 
in družbeno zaželeno (Mead, 1935). In obratno. Vsak 
pripadnik kulture se bo seveda nezavedno ravnal, kot 
mu narekuje kulturni vzorec in pri tem ne bo imel po-
mislekov o morebitni klasifikaciji svojega početja kot 
paranoično ali neregularno. Seveda je ta vpliv kulture 
tako ontološki, da je celo percepcija članov različnih 
kultur lahko povsem različna. Riversovi poskusi z “Mül-
ler-Lyerjevo iluzijo”74 so pokazali, da Melanezijci “ne 
nasedejo iluziji”, kar pa se praviloma zgodi pri predstav-
nikih zahodnoevropske kulture75 (Bock, 1999: 11). Tudi 
tako fundamentalni koncepti, kot so prostorske in časov-
ne predstave, se med subjekti različnih kultur razlikuje-
jo; kot na primer pri indijancih Hopi, ki ne percipirajo 
časa linearno in ne poznajo glagolskih časov preteklika 
in prihodnjika (Barnouw, 1985: 172). Glede na pove-
dano je moč sklepati, da se s tako topim metodološkim 
orodjem, kot so testi DAP in HTP ali Rorschachovi testi, 
ne da pridobiti veljavnih podatkov. Percepcija članov 
neevropskih družb, njihov način izražanja itd., skratka 
celotna kozmologija je povsem drugačna od evropske. 
To pomeni, da pridobljenih podatkov ni moč interpre-
tirati v okviru zahodne optike, pač pa je treba spoznati 
celoten etnografski kontekst, ki vključuje jezik, način 
simbolizacije itd. ter šele nato izrekati interpretacijske 
sodbe o univerzalnih lastnostih človekovi duhovnosti. 
Bistveno za psihologijo je, da bi te ugotovitve morala 
upoštevati pri izdelavi svoje metodologije.76
Zaklju~ek
Proučevanju vedenja je treba postaviti tudi epistemološke 
meje, kar v prvi vrsti pomeni, da se morajo določiti spe-
cifični kriteriji za pridobivanje in primerjavo podatkov v 
različnih kulturah. Temu načelu naj se podredi sama te-
oretska zasnova proučevanja in metodologija postopanja 
(merjenja vrednot, vzorcev razmišljanja itd.). 
Pravkar povedano pa znanstveni diskurz opozarja na rela-
tivnost zahodnih opredelitev vedenja in telesa. Preko plu-
ralizma različnih pogledov na vedenje v zahodni znanosti 
postane očitno, da v primeru vedenja kot telesa abstraktna 
realnost in duhovna kategorija vplivata na njuno forma-
cijo. Podobno velja tudi za percepcijo lastnega telesa: 
realnost ponudi določeno število interpretacij percepcije 
tega objekta, ki znotraj kulturnega konteksta vplivajo na 
ravnanje subjekta in preko tega posredno formirajo nje-
govo lastno telo. To ravnanje je manifestno preko realne 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
103ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
razsežnosti telesa, čeprav je motivirano preko duhovno 
posredovanih kulturnih pravil.
Četudi zveni protislovno, se zdi, da je percepcija lastnega 
telesa odvisna od prepričanj in predsodkov subjektov, ki 
so skladni z vednostjo o telesu v lastni kulturi. Subjekto-
vo postopanje z lastnim telesom je v veliki meri odvisno 
od mentalnih kategorij, prenesenih skozi socializacijo. 
Fantazmatični svet, zgrajen na podlagi kulturnih pravil, 
je prepreden s pomeni konstruirane realnosti. Ker te ka-
tegorije pomensko sovpadajo, morda lahko upravičeno 
trdimo, da vedenje in telo determinira kultura s svojimi 
pravili. 
Opombe
1 Berger in Luckmann, 1966; Keller, 2005.
2  Gre za teorije s področja psihoanalize, kulturne antropologije in 
sociologije.
3  Gre predvsem za psihiatrijo in psihologijo.
4  Morda je treba na tem mestu opozoriti na nedoslednost, ki vlada 
v opredeljevanju vedenja. Že Weber je uvedel razliko med veden-
jem in ravnanjem, pri čemer je ravnanju pripisal zavestni karakter, 
vedenju pa povezavo s telesnostjo oziroma neverbalno komunika-
cijo (Knoblauch, 2005: 107). Kasneje je Alfred Shütz tako opre-
deljeno vedenje uvrstil v ravnanje, saj je telesna ali gestikularna 
komunikacija vendarle simbolno opredeljena (prav tam: 108). 
Tukaj pa ne gre za razlikovanje med verbalnim in gestikularnim 
ravnanjem, temveč za razliko med zavestnim in nezavednim 
ravnanjem. Prav tako ne bomo ločevali med pojmoma “ravnanje” 
in “vedenje”.
 Vprašanje je torej, ali je vedenje samo navzven vidno ravnanje, 
ali njegova definicija vključuje tudi mentalne operacije posame-
znikov, ki niso priobčene javnosti, temveč se izražajo v nekih 
drugih “manifestnih” dejanjih, namreč v sanjah. Ob predpostavki, 
da so sanje simbolno urejene, kot trdi psihoanaliza (prim. Freud, 
1900; Lacan, 1966), je tudi ta del psihične aktivnosti subjekta 
mogoče uvrstiti v širok pojem vedenja, ker je sanje mogoče anali-
zirati preko lingvistične in bolj specifično strukturalne metodolo-
gije. Prav iz tega razloga pa so omenjene razlage zanimive tudi za 
sociologijo.
5  Najprej je opisan pomen jezika za družboslovne pristope glede 
pojma realnosti za strukturalno metodo in sociologijo vednosti je. 
V nadaljevanju je jezik obravnavan na subjektovem nivoju, pre-
dvsem njegov pomen pri tvorbi telesnega simptoma (prim. Freud, 
1895; Miller, 1984; Danzinger, 2001).
6 Kot s Freudom pritrjuje Althusser, simbolni ideološki okvir že 
pred trenutkom rojstva vkalkulira otrokov prihod na svet, kot 
potomca rodbine ali dveh subjektov in ga kot subjekt že vnaprej 
precej natančno definira: “Vnaprej je domenjeno, da bo nosil Ime 
svojega Očeta, da bo imel torej njegovo identiteto in da bo nena-
domestljiv. Še preden se otrok rodi, je vselej-že subjekt.” (Althus-
ser, 1970: 77)
7  Privzemam Sapirjev pojem “posameznika kot nosilca kulture” 
(Sapir, 1994: 50), ki s svojim vedenjem, aktivnostjo in s tem 
manifestacijo kulturnih vzorcev dejansko kulturi daje življenje, ji 
omogoča, da obstoji.
8  Seveda ne poljubno, glede na to, katero izbere, temveč je to do-
ločeno z naključjem, v katero družbo se bo subjekt rodil in tako 
skozi inkulturacijo postal njen član.
9  Ob tem prim. Tylorjevo definicijo kulture, ki procesom učenja 
pripisuje prav takšno moč nad subjektom: “Kultura je kompleksna 
celota, ki vsebuje znanje, vero, umetnost, moralo, zakone, običaje 
in katere koli druge sposobnosti in navade, ki jih posameznik 
pridobi kot član družbe.” (Tylor  v Godina, 1998: 84)
10  Tako socializiran subjekt lahko označimo tudi kot simbolno inicii-
ran subjekt. Subjekt je iniciiran v Simbolno, ko je socializiran, ko 
torej sprejme in internalizira družbena pravila in jih obravnava kot 
svoje imperative ter je njegov duhovni kategorialni aparat uskla-
jen z družbeno konstruirano vednostjo.
11  Za ponazoritev naj služi Žižkovo mnenje: “V predojdipovski situ-
aciji je namreč subjekt podrejen kaprici Drugega-Matere, njegova 
želja se reducira na zahtevo po ljubezni Matere, v podarjenem ali 
odklonjenem predmetu vidi izpričevanje ljubezni ali zavrnitev lju-
bezni Matere, in ista matrica strukturira tudi subjektivno razmerje 
do preostalih ...” (Žižek, 1984: 130)
12  Ojdipov kompleks je mogoče opredeliti kot položaj, v katerem se 
znajde otrok na določeni stopnji svojega razvoja, ko je razpet med 
ljubeznijo do matere in sovraštvom do očeta. Ojdipovska situacija 
predstavlja nasprotovanje v odnosih v triadi mati-oče-sin. Poziti-
ven odnos med materjo in očetom predstavlja oviro konkretizaciji 
sinove želje po materi. Tej se pridruži odnos do očeta, ki predsta-
vlja v otrokovih očeh krivca za to, da ne more doseči tega cilja. 
Ker je mati po Freudu prvi libidinalni objekt, se otroku zdi  lažje 
žrtvovati očeta, ki ga dojema kot ne-prvega. (prim. Freud, 1913: 
284). Ojdipov kompleks pa ima konstitutiven pomen za subjektovo 
duhovnost: “Povsem upravičeno pravimo, da je Ojdipov kompleks 
osrednji kompleks nevroz in da predstavlja jedro vsebine nevroz. 
V njem infantilna seksualnost doseže svoj vrhunec in s svojimi 
posledicami usodno vpliva na seksualnost odraslih. Slehernemu 
človeškemu novincu se zastavlja naloga obvladovanja Ojdipovega 
kompleksa; kdor tega ne zmore, pade v nevrozo.” (Freud, 1905b: 
103). Tudi Žižek poudarja pomen iste socializacijske situacije, ko 
subjekt trči na prvo zunanjo omejitev. Ta družbena omejitev ni več 
razumljena seksualno kot pri Freudu, kjer je enačena s prepovedjo 
incesta, temveč gre za “poseg Zakona” ali družbenih omejitev: 
“Z integracijo očetovskega Zakona pa se subjekt iztrga tej podre-
jenosti, kaprici Drugega, dobi “notranjo samostojnost”, odpre se 
mu razsežnost želje, ki ni več ujeta v mrežo dualnega razmerja do 
materinskega drugega, Drugi, ki ga zdaj opredeljuje /.../, [je] Drugi 
kot sam univerzalni zakon.” (Žižek, 1984: 130)
13  Enako binarno pozicijo izraža tudi dojemanje realnosti pri osebah 
z “motnjami hranjenja” (prim. Kovačič, 2007: 196–207).
14  Moralo je mogoče razumeti kot zbir temeljnih družbenih pravil, ki 
regulirajo vedenje znotraj družbe.
15  Seveda ne gre za izbiro privzeti in se morda odločati o tem, ka-
tere norme bi in katerih ne bi privzel, temveč gre za neke vrste 
vsiljeno izbiro, ki jo posamezniku narekuje družba (prim. Godina, 
1986a, 1986b; Hurrelmann, 1980, Fromm, 1960; Danzinger, 
2001). 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
104 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
16  Gre za pojmovanje, ki ga nasledi in privzame tudi Fromm, ko 
poskuša te procese utemeljiti in razlagati v psihonalitični termino-
logiji. Fromm podrobneje razdela mehanizem prenosa kolektivnih 
kategorij na partikularni nivo in subjektovo vedenje. 
17  Kultura je v kulturni antropologiji opredeljena še širše kot “cons-
cience”, pa vendar je očitno, da želi definirati isto bitnost: celoto 
učljivih pravil, ki določajo moralni kontekst in spekter ravnanja 
subjektov. Poudariti je treba, da pojem kulture vključuje tudi kate-
gorijo, ki ji je Durkheim pripisal poseben status, namreč religijo. 
Ta je v sociologiji poslej razumljena kot poseben predmet pro-
učevanja in zato ločena od drugih družbenih pojavov, saj gre po 
Durkheimu za “osredotočenost na sveto” (Moore, 1996: 81). Vse 
prepogosto so sociologi pozabljali, da je odnos do svetega eden 
temeljnih odnosov subjektov do družbe in predstavlja bistven 
del kulturnih pravil, o katerih želi sociologija izrekati znanstvene 
sodbe. Odnos do svetega je del kulture, zato je analiza svetega 
hkrati analiza kulturnega elementa, ki tvori del širše kozmologije, 
Simbolnega. Pri Durkheimovi analizi svetega v “elementarnih 
oblikah religioznega življenja” (1912) gre dejansko za analizo 
kulture preko pojmovanj svetega v različnih kulturah. Kar Durk-
heim na primeru svetega imenuje “kolektivne reprezentacije” 
(angl. representations collectives), Freud imenuje predstave (nem. 
Vorstellung) in ustreza enemu segmentu kulture.
18  Socializacija in edukacija sta tudi pri Durkheimu razumljena kot 
“procesa, preko katerih se posameznik nauči pravil določene 
skupine v družbi” (Durkheim, 1922: 71).
19  Pomen osebne biografije se je antropologija že naučila ceniti, 
saj tako imenovane “življenjske zgodbe”, življenjepis in spo-
mini določenega predstavnika posamezne kulture, ki ga zapiše in 
komentira antropolog, že dolgo veljajo za legitimno monografijo 
o opravljenem terenskem delu. 
20  Tako Bourdieu navaja primer biografskih opisov velikih umetni-
kov, ki so po svojem vedenju in mišljenju odstopali od uokvirje-
nega vzorca normalnih vedenj v določeni kulturi: “Nedvomno so 
sistematični opisi življenjskih poti velikih umetnikov in mislecev 
/…/ pripomogli k razlagi, zakaj je prišlo do nekaterih odstopanj, 
ki jih ne more preprečiti še tako zakoreninjena šolska indoktri-
nacija.” (Bourdieu, 1970: 157) Zato je subjektovo vedenje treba 
proučevati kot vmesno kategorijo med občim in individualnim, 
saj tisto, kar vpliva na posameznika, ne rezultira nujno v praksi. 
21  H kritiki in slabostih teorije racionalnega odločanja prim. Matjaž 
Kovačič: Hollisova zavestna racionalnost proti “iracionalnemu” 
nezavednemu, Dialogi, 2003/9, str. 29–40.
22  Ob tem velja opozoriti na omenjeno analogijo med Durkhei-
movim pojmom “kolektivne zavesti” in pojmom kulture (prim. 
Bohannan, 1960) ter predvsem na Tylorjev pojem kulture, ki 
predstavlja definitorično opredelitev tega termina za kulturno an-
tropologijo (prim. Godina, 1998: 84). Ob tem prim. tudi Webrovo 
pojmovanje zahodne družbe v sociologiji,  ki poudarja razlikova-
nje med posameznimi “pojmovnimi sistemi” v različnih družbah 
(prim. Weber, 1904: 82; Đurić, 1986: 67), še posebej pa različne 
antropološke študije na temo pojma kulture (prim. Clifford, 1986; 
Geertz, 1973; Kluckhohn, 1952).
23  Za pomen jezika v Sapirjevem pojmovanju kulture in mišljenjske 
procese posameznika kot njenega nosilca prim. Sapir, 1949.
24  Fromm pojmuje zavest kot funkcijo, torej jo lahko razberemo na 
ravni družbe in na ravni posameznika kot dve premeni iste bit-
nosti. Vpliv družbeno konstruirane realnosti je ključen za posa-
meznika, saj interpretacija Realnega tvori zavest in s tem njegovo 
percepcijo sveta. Tako je “zavest povprečnega človeka v glavnem 
lažna zavest, ki sestoji iz fikcij in iluzij ter mu onemogoča, da se 
zaveda stvarnosti” (Fromm, 1960: 234).
25  Spoznavni načini in načini logičnega sklepanja, ki so zmeraj kul-
turno specifični, predstavljajo del sistema vednosti (prim. Fromm, 
1960: 227; Berger in Luckmann, 1969: 46; Suzuki, 1960).
26  Prim. Žižek, 1982: 268–78; Berger in Luckmann, 1966: 67; Sapir, 
1949: 162.
27 Pri tem je ključnega pomena, da upoštevamo Frommovo pripom-
bo, da “pojma zavestno in nezavedno označujeta funkcije in ne 
mesta ali vsebine” (Fromm, 1960: 254). To velja poudariti zaradi 
konotacije, ki jo ta pojma vzbujata v laičnem kontekstu. Fromm 
namreč z njima operira zelo podobno kot na primer Durkheim s 
kolektivno in individualno zavestjo v kontekstu njegovega razu-
mevanja človeka kot “homo duplexa” (prim. Durkheim, 1914: 
152; Ritzer, 1996: 100).
28  V tej razpravi je pojem konformnosti uporabljen v sociološkem, 
torej v Durkheimovem smislu, le da je njegov koncept razširjen in 
podkrepljen še z nekaterimi psihoanalitičnimi koncepti in kate-
gorijami (prim: Fromm, 1960; Freud, 1900, 1920, 1924a; Miller, 
1984; Žižek, 1982).
29  Sankcioniranje nekonformnih posameznikov je na zahodu 
prepuščeno bodisi institucijam (pravo in sodna oblast ter kazno-
valne institucije, kadar gre za hujše oblike nekonformnosti). Za 
določene oblike vedenja pa je na subjektovem nivoju sankcija 
družbena kategorizacija takšnega vedenja kot “vedenjske motnje” 
(psihologija) ali “duševne bolezni” (psihiatrija), kar pomeni, da 
je subjektu prepuščeno, da “znori” na družbeno dovoljen način 
(prim. Deverux, 1977) in tako to obliko vedenja ponovno kon-
formno prilagodi realnosti. 
30  Temu pojmu sta pogosto dodana atributa “fantazmatična” ali 
“subjektivna” (prim. Žižek, 1982; Berger in Luckmann, 1966, ter 
Freud, 1924a, 1927; Miller, 1984).
31  To za sociologe postane možno, ko se uporabi tukaj opisana 
metoda, ki omogoča strukturalno interpretacijo  Freudovih misli, s 
tem da nadomesti “organsko” z “družbeno” terminologijo.
32  Opisana je relevantnost sanj kot mentalnih operacij za analizo 
vedenja posameznikov (prim. Freud, 1900; Lacan, 1966; Žižek, 
1982). 
33  Prim. Žižkovo razumevanje fantazme (Žižek, 1982; Žižek, 1988) 
in o podobnem statusu, kot ga pri Bergerju in Luckmannu uživa 
tako družbena kot subjektivna realnost (Berger in Luckman, 1966: 
29).
34  Travmatska izkušnja pomeni nastop dogodka, ki ni anticipiran 
v simbolnem svetu subjekta in zato povzroča občutek groze. 
Pojem travme je opredeljen (prim. Deverux, 1977: 32). Pojem 
“travmatske izkušnje” je mogoče primerjati s pojmom “vdora 
Realnega” pri Lacanu (prim. Žižek, 1991: 283), saj pri obeh gre 
za nastop nesimboliziranega dogodka.
35  Ta mehanizem je v sodobni psihonalitični literaturi označen kot 
“Objektkonstanz” in pomeni sposobnost subjekta (otroka), ohran-
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
105ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
jati psihično stabilnost v odsotnosti njegovega ljubljenega objekta 
(matere) (prim. Hurrelmann, 1980).
36  Kar velja za travmatske sanje, velja v polju manifestnega vedenja 
za vse fobije. Neprisotnost stvarne nevarnosti je prisotna pri obeh 
momentih: pri travmatskih sanjah je od ključnega dogodka prete-
klo že nekaj časa in več ne predstavlja objektivne nevarnosti, po-
dobno pri fobijah objekti, kot so zaprti prostori (pri klaustrofobiji) 
ali mačke (pri katofobiji), ne predstavljajo objektivne nevarnosti, 
pa vendar so razlog za strah in tako motivirajo subjektovo veden-
je, ko se z njimi sooči. Ta strah je seveda nerealen, nestvaren, sub-
jekt pa se vendarle nahaja v realnosti, v kateri ta realni predmet 
grozi s svojo (za subjekt) nesimbolizirano razsežnostjo – subjekt 
torej predpostavlja, da je groza, ki stoji za strahom, realna. 
37  V okviru družboslovnih znanosti gre pri zastavitvi nature – nur-
ture za razmerje med podedovanim in naučenim, med lastnostmi 
in dispozicijami za lastnosti, med biološko opremo in kulturo. Za 
natančnejšo obravnavo prim. Godina, 1990. 
38  Primerov je ogromno, med njimi najlepši so iniciacijski obredi. 
Le-ti postavljajo mejo telesne bolečine, ki je od subjekta zahte-
vana v njegovem družbenem okolju. Za to razpravo so zanimivi 
zato, ker družbena pravila preko telesnega predrugačenja označijo 
telo. Tako je ponovno na delu kavzalnost v smeri duh – telo (za  
podrobnejši opis prim. Khayat, 1987; Cazeneuve, 1971).
39  Bolečina kot kulturno določena kategorija opredeljuje mejo ugod-
ja in neugodja v vsaki družbi posebej (prim.  Cazeneuve, 1971: 
219; Khayat, 1987). 
40 Za razlago pojmov Simbolno, Realno in Imaginarno prim. Lacan, 
1960, 1966 in Kovačič, 2002.
41  Kot na primer v zahodnoevropski kulturi smrt bližnjega, biti žrtev 
posilstva ipd.
42  Tako se želja in zakon lahko gibljeta na istem polju, četudi je njun 
odnos ambivalenten. Kot pripominja Lacan: “Želja je hrbtna stran 
zakona.” (Lacan, 1966: 266)
43  Ali ne gre pri “želji občutka krivde” za pojme nasprotujočih pome-
nov? Krivda in želja se izključujeta, pa vendar ju nezavedno dojema 
kot dve ambivalentni kategoriji enega imperativa; obrazec “želja kot 
prepoved” je seveda enak obrazcu “želja kot krivda”. V kaznovalnih 
sanjah seveda gre za izpolnitev imperativa, ki ga nalaga družba; 
imeti občutek krivde pomeni biti kaznovan za prepovedano željo. 
Kar jasno govori v prid temu, da je seveda družbena zahteva ali želja 
po kaznovanju izražena prav s konformnim ravnanjem subjekta, ki 
občuti krivdo zaradi kulturno prepovedanega hotenja in si v fantazmi 
nalaga (od družbenih pravil) zahtevano kazen. Tudi sanje posiljenih 
žensk vedno znova variirajo motiv travmatskega dogodka. 
44  Prim. Lacan, 1966.
45  V sociološki znanosti bi v to množico proučevanja atipičnega ve-
denja lahko uvrstili študije deviantnosti (prim. Haralambos, 2000, 
in tam navedene raziskave). 
46  V zgodnji, predvsem v spontani in razsvetljenski antropologiji 
(prim. Godina, 1998,  tudi Kuper, 1983) pa gre za atipično vede-
nje, kadar je govora o vedenju subjektov v neevropskih kulturah, 
ki je primerjano z vedenjem Evropejcev. S tega vidika je bilo 
“njihovo” vedenje označeno kot atipično. V kasnejši kulturni 
antropologiji pa so prisotne analize vedenja posameznikov v 
drugih kulturah (angl. culture-personality studies), kot na primer 
študija M. Mead “Spol in temperament v treh primitivnih druž-
bah” (prim. Mead, 1935) ter študije nacionalnega karakterja Ruth 
Beedict (prim. Barnouw, 1994). 
47  Gre za vedenje, katerega objekt je telo in je kategorizirano kot 
atipično, na primer motnje hranjenja, avtodestruktivnost, avtoero-
ticizem, shizofrenija ipd. 
48  Na to dejstvo je opozoril že Durkheim s svojim pojmom “anomi-
čnosti” (prim. Turner, 1999).
49  To disfunkcijo psihiatrija v zahodnoevropski kulturi imenuje 
“psihična motnja” ali “mentalna bolezen”.
50  Takšna povsem relativistična pozicija seveda postavlja psihoana-
lizo v precej neprijeten položaj, saj njene na videz univerzalne 
kategorije travme dobijo precej bolj partikularen pomen. Le-tega 
je treba presojati povsem kulturno specifično. To sovpada s From-
movo trditvijo, da je tisto, kar je predmet potlačitve, odvisno od 
vsakokratne kulturne opredelitve, katere izkušnje je dovoljeno 
memorirati in katerih ne (prim. Fromm, 1960: 323).
51  Za pojem omnipotentnega statusa realnosti prim. Weber, 1986, 
1987; Berger in Luckmann, 1966; Žižek, 1982. 
52  Subjekt s takšnim ravnanjem seveda izkazuje konformnost družbi 
in njenim pravilom. Vsakemu subjektu, ki “znori”, je v uteho vsaj 
to, da so drugi člani skupnosti priznali njegovo trpljenje, travmat-
sko doživetje kot tisto, ki bi vsakega subjekta te družbe napeljala 
na isto posledico. Tukaj je ponovno prisoten moment konform-
nosti, o katerem je bilo govora. Omeniti velja, da je ta konsenz, 
ki ga predpostavlja subjekt (kot objekt travmatskega stresa) tista 
tolažilna nagrada, ki mu preostane ob ukinitvi njegovega simbol-
nega pristanka na regularno realnost. Ta zapustitev Simbolnega 
je torej konformna in ni dejanska zapustitev, temveč prej zamen-
java strani, prehod iz pozicije v opozicijo. Zato je Devereuxovo 
opredelitev nefunkcionalnosti moč zaslediti zgolj na subjektovem 
nivoju, saj na ravni družbe gre prej za funkcionalno izvrševanje 
pravil, ki zadevajo atipično vedenje.
53  Podobni primeri kulturno definiranih etničnih motenj so: (1) Med-
vedja srajca (berserk) pri Vikingih (prav tam: 73), ko je mlad Vi-
king v boju ‚ponorel’ in se zagnal v trumo sovražnikov in v skoraj 
gotovo smrt. Komur je uspelo, da se je vrnil živ, je bil kot zelo po-
gumen mož spoštovan v svoji skupnosti. (2) Samomor pri Grkih 
in Rimljanih (prav tam: 73): kot na primer Sokrat in Teramen, ki 
ju nihče razen moralne obsodbe ni silil, da spijeta trobelikin strup. 
(3) Transvestitizem pri Nizinih (prav tam: 29): v primeru stresne 
situacije, v kateri se ni izkazal kot junak, ima mlad predstavnik 
nizinske kulture edino možnost, da naprej živi kot član skupnosti, 
da sprejme kategorijo transvestita, ki je povsem konformna oblika 
etnopsihoze. Pogosto pa se dogaja, da mladi Nizini raje napravijo 
samomor, kot da bi živeli pod oznako, ki jim edina preostane na 
voljo (prav tam: 38). (4) Šamanizem pri Mohavah (prav tam: 38, 
50), kajti Mohave verjamejo, da vsak, ki se ne odzove nadnara-
vnemu pozivu biti šaman (kdaj gre za tak poziv, je opredeljeno 
s številnimi pokazatelji), postane nor in ga vidijo kot destruktivni 
element v družbi ter ga posledično ekskomunicirajo. (5) “Imu” 
pri Ainujih (prav tam: 82) pomeni, da posameznik verjame, da je 
postal kača in se tudi temu primerno vede. (6) “Juramentado” pri 
Morojih (prav tam: 83), ki je zelo podobna “amoku” pri Malajcih, 
s to razliko, da “juramentado” pred morilskim pohodom prosi za 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
106 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
odpuščanje svoje starše, se obleče v pražnjo obleko in se podvrže 
seriji predpisanih postopkov, preden začne svojo morijo. (7) “Vin-
digo” pri Algonkinih s severa (prav tam: 333), ko nekateri člani te 
kulture mislijo, da jih je od znotraj pojedla pošast “vindigo”, kar 
je povzročilo, da so tudi sami postali prav ta pošast.
54  Celo do te mere, da ga sama kultura v okviru znanstvene vednosti 
označi kot psihično bolnega, četudi subjekt zgolj na neki speci-
fičen način povezuje povsem regularne kulturne kategorije, jih 
upošteva in se dejansko vede, kot od njega pričakuje simbolni red.
55  Zato je simptom potreben kot ventil, skozi katerega subjekt najde 
svojo povezavo z občo realnostjo in mu sploh omogoča preživetje 
v tej simbolni mreži. Nič čudnega torej, da psihoanaliza definira 
simptom kot “rešilno bilko za nevrotika” (prim. Freud, 1917).
56  Kot motnje so klasificirane s strani medicinskega (natančneje 
psihiatričnega) diskurza, saj gre za klasifikacijo, ki upošteva 
predvsem pozitivistične momente (telesne iregularnosti) pri defi-
niranju tega pojava (prim. Hudolin, 1984). 
57  Z izjemo psihologije, ki svoje sodbe o atipičnem vedenju uteme-
ljuje na podlagi pozitivistično izmerjenih organskih sprememb 
na telesu subjekta, ki spremljajo njegovo vedenje. Kljub temu je 
psihologija del družboslovnega korpusa znanosti. Analiza prouče-
vanja vedenja v psihologiji je opisana v naslednjem podpoglavju.
58  Po navedbah psihiatričnega diskurza lahko celo dvomimo v opre-
delitev psihiatrije kot znanosti, saj “psihiatrija še nima čvrste 
znanstvene osnove” (Kaličanin, 2002: iv).
59  Pristop, ki omogoča mnogo širše ukvarjanje z vedenjem in ki 
ima za predmet dejansko vedenje, torej njegove manifestacije in 
odstopanja od kulturno standardiziranih vedenj, je psihoanaliza. 
60  Mnenje psihiatra je namreč relevantno mnenje, ki ga upošteva 
pravo – vednost, ki sebi in tako tudi psihiatriji zagotavlja legitim-
nost znotraj zahodne družbe. Tudi pravo deli s psihiatrijo predmet 
proučevanja: vedenje, ki je klasificirano kot družbeno nedopustno 
in kot tako opredeljeno v kazenskem zakoniku. Kazenski zakonik 
predstavlja kodeks vedenja, saj so vsa dejanja oziroma modu-
si vedenja v različnih kontekstualnih situacijah, ki so v njem 
vsebovani, klasificirani kot “kazniva dejanja” in sankcionirani 
s strani državnih represivnih aparatov. Kadar se pojavi vprašanje 
o vzrokih za določeno pravno sankcionirano vedenje, ki ga pravo 
imenuje “prištevnost”, preide pristojnost na psihiatrijo. Ta lahko 
s svojim mnenjem označi neko osebo kot prištevno, neprištevno 
ali zmanjšano prištevno, kar vpliva na stopnjo njene odgovornosti 
pred zakonom ter posledično na sankcijo, ki jo predpiše zakon 
(oziroma zakonodajni organ) in določi sodišče (zaporna kazen, 
zdravljenje v psihiatrični ustanovi). Pravo in medicina se torej 
vzajemno upoštevata predvsem v institutu “izvedenskega mnenja 
medicinske stroke”, ki je legitimen in legalen institut v evropski 
kulturi.
61  Norce so vse kulture starega sveta poskušale umakniti iz javnega 
življenja družbe, jih marginalizirati. Zato v arabskem svetu že 
zelo zgodaj izumijo ustanove, azile, zavetišča, ki jih locirajo daleč 
stran od mest in ljudi. Prvi špitali se pojavijo že okoli leta 700 
n. š. v Bagdadu, okrog leta 800 n. š. v Kairu in leta 1270 v Dama-
sku. V Evropi je nastanek azilov po arabskem zgledu kasnejšega 
datuma: prvi se pojavi v Metzu leta 1100 n. š., v Braunschweigu 
leta 1224, v Kölnu leta 1292 in v Uppsali leta 1305 (Foucault, 
1961: 15; Shorter,1997: 4). Z razliko, da so v arabskih bolnišnicah 
imeli poleg zavetišča še redno zdravniško službo z apotekami in 
oddelki, v evropskih špitalih pa so to zgolj kraji, kamor so norci 
in drugi hodili umirat (Gleisinger, 1954: 114; Shorter, 1997: 7).
62 Špitali  so v tedanjem času združevali funkciji, ki ju danes izvaja-
ta zapor in psihiatrična klinika (prim. Foucault, 1961, 1975). 
63  Ta razprava se omejuje predvsem na način klasifikacije vedenja 
kot mentalnih bolezni v okviru medicinskega diskurza.
64  Takšno je stališče v okviru antipsihiatrije (prim. Filipović, 1990: 
23).
65  To dokazuje tudi uspešnost pristopa s pogovorno tehniko psiho-
analitične terapevtske metode, kaže tudi na praktično uporabnost 
in učinkovitost pogovora in s tem vplivanja na psihične procese 
preko jezika. Ta izhaja iz povsem drugih epistemoloških temeljev 
percepcije človekove duševnosti in telesa kot medicinski diskurz, 
namreč družbenih. 
66  Psihologijo lahko v najširšem smislu pojmujemo “kot znanost 
o vedênju” (Bock, 1999: 1).
67 Medkulturna psihologija je po svoji zastavitvi od vseh psiholoških 
ved najbližja kulturni antropologiji, saj je njeno polje proučevanja 
človekovo vedenje in duševni procesi v različnih kulturah. Obe 
omenjeni znanosti delita interes proučevanja vedenja subjektov 
v nekem socialnem okolju, kot to velja tudi za sociološko razi-
skovanje. Tudi kar je bilo povedanega o psihoanalizi, spada v ta 
kontekst. Edina razlika med psihologijo in drugimi  znanostmi 
je, da okvir raziskovanja predstavlja družbena kategorija, namreč 
kulturno okolje, sam predmet proučevanja pa je percipiran kot 
univerzalna razsežna stvar – človeški organizem. 
68  Rorchachov test sestoji iz 10 kart, na katerih so odtisnjeni madeži 
črnila nedifiniranih oblik. Testirancu so zmeraj pokazani v ena-
kem vrstnem redu, ta pa opiše, katere oblike in stvari prepozna na 
posameznik kartah (Barnouw, 1985: 275).
69  Seveda je tukaj na delu velika mera interpretativnih postopkov, ki 
predpostavljajo, da je možna ena ali vsaj omejeno število možnih 
razlag določene razporeditve ali vrednosti podatkov (prim. Weber, 
1986; Bourdieu, 1997).
70  Testiranec dobi tri pravokotne liste in svinčnik; prvega, na kate-
rega naj nariše hišo,  predenj položijo horizontalno, ostala dva 
za drevo in osebo pa vertikalno. Oseba lahko briše in popravlja, 
kolikor želi, in si za risbo vzame poljubno časa. Po koncu risanja 
ji postavijo še 64 vprašanj (Barnouw, 1985: 317).
71  Le-te beležijo, evidentirajo za fiziko relevantne podatke (elektro-
magnetno valovanje možganov, spremembe v srčnem utripu itd.), 
ki so merljivi v fizikalnem kontekstu definiranih vrednosti (število 
udarcev srca na minuto, električna prevodnost itd.). Enako velja 
za diagnostične aparate v medicinskem diskurzu (prim. tretje 
poglavje). Te naprave so elektroencefalograf (merjenje ojačanih 
možganskih valov), elektrokardiograf (srčni utrip), pnevmograf 
(hitrost, ritem in globina dihanja) in mnoge druge (prim. Musek, 
1997).
72  Pojmovanje možganov kot centra duše(vnosti) je stara antična 
ideja. Gre za biološko in fiziološko razumevanje duševnosti, 
ki se je začelo s Hipokratovo in Galenovo anatomijo in se 
ohranilo vse do danes. Možgani tako pri hipokratu kot tudi pri 
Galenu ostanejo center duševnih bolezni (Gleisinger, 1954: 83; 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
T 
107ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Karger-Decker, 2001: 152). Tej osnovni razlagi se kasneje doda 
še živce, ki postanejo kasneje (in so v psihiatriji še danes) no-
silci mentalnih (duševnih) bolezni (prim. Foucault, 1961: 116; 
Shorter, 1997: 18). Kontinuiteta, ki se v okviru medicinskega 
diskurza vzpostavlja, torej ni nujno kontinuiteta razvoja, temveč 
je lahko tudi kontinuiteta istega pojmovanja telesa, ki je bilo 
sprejeto v antiki. 
73  Tukaj gre za kulturno antropološki Tylorjev pojem kulture, ki ga 
je moč enačiti z podobnimi pojmi iz drugih znanosti, kot je bilo 
prej opisano (prim. Bochannan, 1960; Fromm, 1960; Godina, 
1990; Žižek, 1982, Berger in Luckamnn, 1966).
74  Müller-Lyerjeva iluzija je poizkus, pri katerem posamezniku 
pokažemo dve enako dolgi črti, pri čemer je ena na obeh straneh 
omejena z oklepajočima črtama, druga pa z razklepajočima.
 Iluzija je ta, da se nekaterim testirancem prva črta zdi krajša od 
druge. Dejstvo, da pripadniki neevropske kulture iluziji ne nase-
dejo, ponovno kaže na simbolno prežetost človekove percepcije 
prostora.
75  Opozoriti velja na Lacanovo tezo, da se med zaznavo in zavest 
vrine označevalna struktura (Lacan, 1960: 54). Preden torej ener-
getski oz. fizikalni impulz prispe do zavesti, ga Simbolno katego-
rizira. Kultura se torej nahaja med zaznavo in zavestjo.
76  Tako bi vsako medkulturno proučevanje vrednot, recimo v okvi-
ru družine, moralo upoštevati, da ima skoraj vsaka kultura svoj 
sorodstveni sistem (sam modus določanja sorodstvenih kategorij, 
specifične jezikovne kategorije, odnose med sorodniki), ki je 
povezan z občo kozmologijo v okviru pomena in same oblike 
družine itd.
Reference
[1] Althusser, L.,1970, Ideologija in ideološki aparati države. V: 
Močnik, R. (ur.), Ideologija in estetski učinek (str. 38–84). Ljub-
ljana, Cankarjeva založba, 1980.
[2] Barnouw, Victor, 1985, Culture and personality, Dorsey press. 
[3] Benedict, Ruth, 1934, Obrasci kulture, Beograd, Prosveta, 1976.
[4] Berger, P.L., Luckmann, Th., 1966, Družbena konstrukcija realno-
sti, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1988.
[5] Bock, Philip K., 1997, Rethinking Psychological Anthropology, 
Illinois, Waveland press.
[6] Bohannan, Paul, 1960, Conscience Collective and Culture, V: 
K.Wolf, Emile Durkeim 1858–1917, Columbus, Ohio State Uni-
versity Press, str. 77–96.
[7] Bourdieu, Pierre, 1970, Zur Sociologie der symbolischen Formen, 
Frankfurt am Main, Suhrkamp Verlag.
[8] Bourdieu, Pierre, 1997, Meditationen, Frankfurt am Main, Suhr-
kamp Verlag, 2001. 
[9] Cazeneuve, J., 1971. Sociologija obreda, Ljubljana, Založba 
ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Studia humani-
tatis. 1986.
[10] Clifford, James (ur.), 1986, Writing Culture, University of Cali-
fornia press.
[11] Danzinger, Reiner, 2001, Störungen des Körperbildes bei schi-
zophrenen Patienten; V: Geißler, Peter (ur.), Psychoanalyse und 
Körper, Psychosozial-verlag, Gießen, str. 125–138.
[12] Devereux, Georges, 1977, Ogledi iz opče etnopsihiatrije, Zagreb, 
Naprijed, 1992.
[13] Durkheim, Emile, 1893, The Divison of Labour in Society, New 
York, Free Press, 1964. 
[14] Durkheim, Emile, 1897, Suicide, London, 1951.
[15] Durkheim, Emile, 1895, Pravila sociološke metode. V: Ivan 
Kuvačić, Funkcionalizam u sociologiji, Sociološka hrestomatija, 
Zagreb, Naprijed, 1990, str. 114–134.
[16] Durkheim, Emile, 1912, The Elementary Forms of Religious Life, 
New York, Free Press, 1965.
[17] Durkheim, Emile, 1922, Education and Sociology, New York, 
Free Press, 1956.
[18] Durkheim, Emile, 1914, The Dualism Of Human Nature And Its 
Social Condition, V: R. Bellah (ed.), Emile Durkheim: On morali-
ty and society, Chicago, 1973, str. 149–163.
[19] Filipović, L., 1990. Filozofija i antipsihiatrija Ronalda D. Lainga. 
Zagreb: Hrvatsko filozofsko društvo.
[20] Foucault, Michel, 1961, Zgodovina norosti v času klasicizma, 
Ljubljana, založba /*cf., 1998.
[21] Foucault, Michel, 1975, Nadzorovanje in kaznovanje, Ljubljana, 
Delavska Enotnost, 1984.
[22] Freud, Sigmund, 1895, Študije o histeriji, Ljubljana, Delta, 2002.
[23] Freud, Sigmund, 1900, Interpretacija sanj Ljubljana, Studia huma-
nitatis, 2000.
[24] Freud, Sigmund, 1905b, Tri razprave k teoriji seksualnosti, Ljub-
ljana, Studia humanitatis, 1995.
[25] Freud, Sigmund, 1913, Totem i tabu, Odabrana dela, Novi Sad, 
Matica Srpska, 1969.
[26] Freud, Sigmund, 1917, Predavanja za uvod v psihoanalizo, Ljub-
ljana, DZS, 1977.
[27] Freud, Sigmund, 1920, Onstran načela ugodja. V: Metapsihološki 
spisi, Ljubljana, Studia Humanitatis, 1987, str. 241–300.
[28] Freud, Sigmund, 1924a, Nevroza in psihoza. V: Metapsihološki 
spisi, Ljubljana, Studia Humanitatis, 1987, str. 366–371.
[29] Fromm, Erich, 1941, Bekstvo od slobode, Zagreb, Naprijed, 
1984.
[30] Fromm, E., 1960, Psihoanaliza i zen budizam. V: D. T. Suzuki in 
E. Fromm, Zen budizam i psihoanaliza (str. 202–270). Beograd, 
Nolit. 1973.
[31] Geertz, C., 1973, Tumačenje kultura (1. in 2. del), Beograd, Bibli-
oteka XX. vek, 1998.
[32] Gleisinger, Lavoslav, 1954, Medicina kroz vjekove, Zagreb, Zora.
[33] Godina, V. V., 1998, Antropološke teorije, Teorija in praksa, FDV.
[34] Godina, V. V., 1990, Nature vs. Nurture, Antropološki zvezki, 
Ljubljana, FDV, str. 77–114.
[35] Godina, V. V., 1985, Bipolarnost socializacijskega procesa, Anth-
ropos, št. 1/2, str. 392–403.
[36] Godina, V. V., 1991, Socializacijska teorija Talcotta Parsonsa, 
Aantropološki zvezki 2, Ljubljana, FDV.
[37] Godina, V. V., 1986a, Socializacija in procesi reprodukcije družbe, 
Anthropos, 5–6, str. 230–244.
[38] Godina, V. V., 1986b, Soodvisnost temeljnih socializacijskih pro-
cesov, Anthropos, 1–2, str. 202–221.
[39] Gordon, Richard, A., 2000, Eating Disorders; Anatomy of a So-
cial Epidemic, Oxford, Blackwell.
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
108 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
[40] Haralambos, M., 2000, Sociologija – Teme in pogledi, Ljubljana, 
DZS.
[41] Hirsch, Mathias, 2001, Selbstbeschädigung, Autoerotismus und 
Eßstörungen – zur Psychodynamik des Körperagierens. V: Gei-
ßler (ur.), Psychoanalyse und Körper, Psychosozial-verlag, Gie-
ßen, str.  105–124.
[42] Hollis, Martin, 1994, Filozofija družbene vede, Aristej, Maribor, 
2002.
[43] Howson, A., Inglis, D., 2001, The Body in Sociology: Tension 
Inside and Outside Sociological Thought, Sociological Review, št. 
3, str. 297–318.
[44] Hudolin, Vladimir, 1984, Psihiatrija, Zagreb, Stvarnost. 
[45] Hurrelmann, K. in Ulich, D. (ur.), 1980, Handbuch der Sozialisa-
tionsforschung, Basel, Beltz Verlag.
[46] Karger-Decker, B.,  2001, Die Geschichte der Medizin, Von der 
Antike bis zur Gegenwart. Düsseldorf, Albatros.
[47] Kaličanin, P., 2002, Psihiatrija, Beograd, Elit-Medica.
[48] Keller, R., 2005, Analysing Discourse. An Approach From the 
Sociology of Knowledge. Forum: Qualitative Social Research, 3., 
dosegljivo na: http://www.qualitative.research.net/fqs/ (pridoblje-
no 12. 9. 2005).
[49] Khayat, J., 1987,  Rituali i seksualna sakaćenja, Kruševac, Bagdala.
[50] Kluckhohn, C. in Kroeber, A. L., 1952, Culture. A Critical Review 
Of Conceps And Definitions, Cambridge, Harvard University.
[51] Knoblauch, H., 2005, Kulturkörper: Die bedeutung des Körpers 
in Sozialkonstruktivistischen Wissenssoziologie. V M. Schroer 
(ur.), Soziologie des Körpers  (str. 92–114), Frankfurt: Suhrkamp 
Taschenbuch Wissenschaft.
[52] Kovačič, M., 2002, Razumevanje razmerja posameznik družba; 
Sociološka relevantnost psihoanalitskega pristopa. Magistrsko 
delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. 
[53] Kovačič, Matjaž, 2007, Nelagodje v telesu, Maribor, Locutio. 
[54] Kuper, Adam, 1983, Antropologija in antropologi, Maribor, Ari-
stej, 1998. 
[55] Lacan, Jacques, 1960, Etika psihoanalize (Seminar VII, 1959/60), 
Ljubljana, Analecta, 1986.
[56] Lacan, Jacques, 1966, Spisi, Ljubljana, Analecta, 1994.
[57] Levens, Mary, 1995, Eating Disorders and The Magical Control 
of the Body, London, Routledge.
[58] Mead, M., 1935, Spol i temperament u tri primitivna društva, Za-
greb, Naprijed, 1968.
[59] Miller, Jacques-Alain, 1984, Simptom-fantazma, Problemi 12, 
Ljubljana, 1984, str. 32–34. 
[60] Moore, Jerry, D., 1996, Uvod u antropologiju, Teorije in teoretiča-
ri kulture, Jesenski i Turk, Zagreb, 2002.
[61] Musek, J., Pečjak, V., 1997, Psihologija, Ljubljana, Educy. 
[62] Ritzer, George, 1996, Sociological Theory, McGraw-Hill, 1996.
[63] Sapir, Edward, 1949, Selected Writings in Language, Culture and 
Personality, Berkley, Los Angeles, London, University of Califor-
nia press.
[64] Sapir, Edward, 1994, The Psychology of Culture, Berlin, New 
York, Mouton de Gruyer.
[65] Shorter, E., 1997, A History of Psychiatry. From the Era of the 
Asylum to the Age of Prozac. New York: John Wiley & sons.
[66] Supek, Zlatko, 1964, Osnove farmakologije. V: Opča medicina; 
priručnik za liječnika, Zagreb, Školska knjiga, 1964, str. 393–463.
[67] Suzuki, D. T., 1960, Zen budizam. V: Suzuki, D. T.; Fromm E., 
Zen budizam i psihoanaliza, Beograd, Nolit, 1973, str. 25–201.
[68] Swingewood, Alan, 1984, A Short History of Sociological Tho-
ught, London, Macmilan.
[69] Turner, B. S., 1999, Classicall Sociology, London, Sage.
[70] Weber, Max, 1904, “Objektivnost” spoznaje u društvenoj znanosti 
i društvenoj politici. V: A. Marušić (ur.), Metodologija društvenih 
nauka (str. 21–84). Zagreb, Globus, 1986. 
[71] Weber, Max, 1920, Racionalizam zapadne kulture. V: M. Đurič 
(ur.),  Sociologija Maksa Vebera (str. 290–305), Zagreb, Naprijed. 
1987.
[72] Žižek, Slavoj, 1982, Zgodovina in nezavedno, Cankarjeva založba.
[73] Žižek, Slavoj, 1984, Filozofija skozi psihoanalizo, Ljubljana, 
DDU Univerzum.
[74] Žižek, Slavoj, 1984b, Birokratija i uživanje, Beograd, SIC.
[75] Žižek, Slavoj, 1991, ‘Wittgenstein: Razcep subjekta in luknja v 
realnosti’, Bog, Učitelj, Gospodar, Ljubljana, Analecta, 1991, str. 
279–289. 
Matjaž Kovačič: VÉDENJE V VEDÊNJU
 
M 
109ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Judit Zágorec-Csuka
Kontaktni naslov: 
judit.zagores@siol.net
Izvleček
S spremembo družbenega sistema so se madžarske knjižnice znašle v novih razmerah in mnoge so 
prenehale delovati. Z novo  knjižnično zakonodajo so bile med drugimi novostmi “javne knjižni-
ce” in “zavodi za knjižnice”, ki imajo strokovno in koordinacijsko vlogo, uvedena pa je bila tudi 
državna mreža za medknjižnično izposojo, v katero je vključenih 56 velikih knjižnic. V nacionalni 
knjižnici Országos Széchenyi Könyvtár deluje Madžarski skupni državni katalog (MOKKA). Za 
informatizacijo je namenjenih poprečno šest odstotkov knjižničnih proračunov. Deluje že kar nekaj 
digitalnih knjižnic, ključna pa je Madžarska elektronska knjižnica (MEK), ki je s svojimi bogatimi 
digitalnimi zbirkami cenjena doma in po svetu. Posebnega pomena je projekt digitalizacije zbirke 
korvine. Tudi digitalizirani madžarski dokumenti iz Pokrajinske in študijske knjižnice Murska So-
bota so na medmrežju pridobili 15 milijonov madžarsko govorečih potencialnih uporabnikov po 
vsem svetu.
Ključne besede
madžarsko knjižničarstvo, državni kulturni program, madžarska digitalna knjižnica (MEK), mad-
žarski skupni državni katalog (MOKKA)
Abstract
With the change of the social system, Hungarian libraries had to face new circumstances and, as a 
consequence, many of them ceased to exist. New library legislation introduced, among other novel-
ties, “public libraries” and “library institutes”, which have an expert and coordination role, and the 
national interlibrary loan network, in which 56 large libraries participate. Within the framework of 
the National Széchényi Library, the Hungarian National Shared Catalogue (MOKKA) exists. On 
average, 6 % of the library budgets is allocated to the informatization. Several digital libraries have 
been created so far; the most important among them is the Hungarian Electronic Library, which 
is, with its large digital collections, appreciated at home and abroad. The “Corvine” digitalization 
project is of particular importance. In addition to that, digitalised Hungarian documents from the 
Regional and Study Library in Murska Sobota became accessible on the Internet to 15 million Hun-
garian speaking potential users worldwide.
Keywords
hungarian librarianship, national cultural programme, Hungarian Electronic Library (MEK), Hun-
garian National Shared Catalogue (MOKKA)
SPREMEMBE NA PODRO^JU 
KNJIŽNI^ARSTVA
Sprememba političnega sistema na Madžarskem je bila 
velikega pomena za knjižničarstvo. Poslabšanje nad-
ziranja knjižničnega sistema in pomanjkanje strokov-
nega knjižničnega nadzora – inšpektorske službe – je 
povzročila  negotovost v knjižničnem sistemu. Največ 
sprememb je nastalo na področju vzdrževanja  knjižnič-
nega sistema:  nastale so občinske samouprave namesto 
KNJIŽNI^ARSTVO NA MADŽARSKEM
občinskih svetov, sindikalni sveti so razpadli, veliko 
državnih podjetij so privatizirali. Zaradi pomanjkanja 
denarja in zaradi sprememb, ki so nastale v družbi na 
začetku 90-ih let, je veliko knjižnic prenehalo delovati. 
Po statističnih podatkih iz leta 2002  je bilo na Madžar-
skem  evidentiranih 2.071 knjižnic, vendar je v ta razvid 
vključenih le malo šolskih knjižnic, kar pomeni, da je 
delovalo skupaj s šolskimi knjižnicami  približno 5.971 
knjižnic.
doi: 10.3359/oz0803109                                                                                                                                1.04: STROKOVNI ČLANEK
110 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
1989 1998 1999 2000 2001 2002
Število knjižnic n.a. 2.775 2.586 2.573 2.590 2.853
Število storitvenih mest 4.325 3.315 3.273 3.132 3.242 3.449
Površina (m2) 364.750 395.348 383.418 388.754 409.056 422.155
Število kupljenih knjig 1.556.810 1.201.687 1.141.647 1.164.266 1.129.405 1.235.791
Število vpisanih bralcev 1.554.351 1.350.225 1.364.488 1.357.449 1.388.016 1.426.804
Število uporabnikov    Np. 15.947.560 16.478.045 16.560.559 17.947.709 19.327.705
Število izposojevališč 11.516.654 10.301.179 10.386.900 10.266.301 10.519.752 10.676.355
Število izposojenih dokumentov 37.040.082 35.210.119 34.899.956 34.494.389 34.321.118 34.398.836
Denar, ki je namenjen nakupu  
(tisoč forintov, Ft)
141.689 1.139.856 1.368.162 1.213.279 1.594.820 1.707.788
Tabela 1: Knjižnice v krajevnih skupnostih v obdobju 
1989–2002
Po spremembi družbenega sistema so se pospešeno za-
čele tudi spremembe na družbenem področju in v gospo-
darstvu. Z naglo širitvijo računalnikov in interneta ter s 
hitrim razvojem telekomunikacij so se začela pojavljati 
tudi razmišljanja o spremembah v knjižničarstvu. Prve 
spremembe so nastale v zakonodaji, ki se nanaša na po-
dročje  knjižničarstva.
Novi zakoni in nove odredbe
Leta 1997 je madžarski parlament na področju  kulture 
sprejel nove zakone o muzejih in tudi o knjižničarstvu. 
Zakon o knjižničarstvu določa, da je knjižnični sistem 
osnovni pogoj za delovanje informacijske in demokra-
tične družbe. Specifika novega knjižničnega zakona je, 
da uvaja nov pojem, in sicer pojem javne knjižnice (v 
slovenskem knjižničnem sistemu je enakovreden pojem 
splošnoizobraževalne knjižnice). Javne oziroma splošno-
izobraževalne knjižnice poleg občinskih sredstev dobijo 
tudi sredstva iz državnega proračuna.  Na podlagi novega 
zakona o knjižničarstvu so ustanovili institucijo Zavod za 
knjižnice  (Könyvtári Intézet), ki ima vlogo koordinatorja 
med knjižnicami tako na strokovnem kot na storitvenem 
področju. Poleg tega omenjena institucija izobražuje 
knjižničarje in skrbi za njihovo strokovno izpopolnjeva-
nje, izvaja raziskovanje na knjižničarskem področju ter 
izdeluje statistike in pravilnike. 
Zakon o knjižničarstvu uvaja še eno noviteto, in sicer Dr-
žavno institucijo za zagotavljanje in hrambo knjižničnih 
dokumentov (Országos Dokumentum-ellátó Rendszer). 
Institucija deluje v okviru 56 knjižnic, ki so se združile 
v mrežo z namenom, da na področju Madžarske oskrbijo 
knjižnice z dokumenti, tako da si medsebojno izposojajo 
dokumente, sistem pa zagotavlja tudi informacijo o tem, 
kje se  iskani dokumenti nahajajo. V ta sistem so vključe-
ni vsi tipi knjižnic, le šolske knjižnice so izjema. Knjiž-
nice, ki so vključene  sistem, dobijo dodatna sredstva za 
nabavo dokumentov od Ministrstva za kulturo Republike 
Madžarske. Sistem omogoča bralcem, ki so vključeni  v 
eno izmed  knjižnic v sistemu, da so oskrbljeni z doku-
menti, ki so na razpolago v preostalih, v sistem vključe-
nih knjižnicah. 
VRSTE KNJIŽNIC NA MADŽARSKEM
Specialne knjižnice
Glede na velikost zbirk, število uporabnikov in nastanek 
so specialne knjižnice zelo različne, vse pa jih druži to, 
da imajo specialne zbirke. Zbirajo specialne informacije 
in dokumente z različnih področij znanosti, ki jih ob-
delajo in posredujejo. Po statistiki iz leta 2002 je bilo na 
Madžarskem 632 specialnih knjižnic in mednje sodijo 
knjižnice raziskovalnih institucij in podjetij, knjižnice 
verskih skupnosti, univerzitetne in visokošolske knjižni-
ce, knjižnice gimnazij in samostanske knjižnice, ki imajo 
dragocene in stare zbirke gradiva. V to vrsto knjižnic 
sodijo tudi  knjižnice muzejev in arhivov. Specialne 
knjižnice  so vključene v Državno institucijo za hrambo 
dokumentov (ODR), torej v integrirani knjižnični sistem 
s skupnim katalogom. Na državni ravni lahko ugotovimo, 
da imajo specialne knjižnice in visokošolske knjižnice 
20 milijonov več dokumentov kot knjižnice v krajevnih 
skupnostih, ki imajo kakšnih sto tisoč manjših zbirk.
Visoko{olske knjižnice
Visokošolske knjižnice so tiste knjižnice, katerih ustanovite-
lji so visokošolske institucije. Madžarska knjižničarska sta-
tistika to kategorijo knjižnic uvršča med specialne knjižnice, 
njihovo število je blizu 200. Med njimi je veliko visokošol-
skih knjižnic, ki so odprte kot splošnoizobraževalne knjižni-
ce. Tipi teh knjižnic so: univerzitetne, strokovne, visokošol-
ske, knjižnice oddelkov (kateder) na univerzah itd. 
Sprememba družbenega sistema je imela velik vpliv na 
visokošolske knjižnice. Pred letom 1989 je bilo zgornje 
število študentov v visokih šolah določeno, kasneje se 
je to spremenilo in število študentov se je povečalo za 
trikrat v zadnjih desetih letih. Integracija visokih šol in 
Judit Zágorec-Csuka: KNJIŽNIČARSTVO NA MADŽARSKEM
 
M 
T 
111ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
univerz je vplivala tudi na visokošolske knjižnice, ki so 
morale spremeniti organizacijo in programsko shemo 
svojega delovanja. Z integracijo je nastalo več novih uni-
verz (npr. Univerza Károli Gáspar Református Egyetem, 
Univerza Pázmány Péter). Ena pomembnejših znanstve-
nih in specialnih zbirk  se nahaja v visokošolski  knjižnici 
Univerze v Debrecenu. 
Splo{noizobraževalne knjižnice in knjižnice 
krajevnih skupnosti
Splošnoizobraževalne knjižnice na Madžarskem so tipa 
javnih knjižnic (angl. public library). Financirajo jih ob-
čine, ki so ustanoviteljice knjižnic, del sredstev pa je iz 
državnega proračuna. Storitve teh knjižnic so brezplačne. 
Splošnoizobraževalne knjižnice poleg svojih osnovnih 
storitev (informiranje, izposoja itd.) zbirajo domoznansko 
gradivo. Tipi splošnoizobraževalnih knjižnic so odvisni 
od strukture naselij: so regionalne, mestne in vaške knjiž-
nice. Splošnoizobraževalna knjižnica je lahko samostojna 
ustanova ali pridružena kakšni kulturni ustanovi. Po 
statističnih podatkih iz leta 2002 je bilo na Madžarskem  
2.853 splošnoizobraževalnih knjižnic. 
Šolske knjižnice  
Funkcija šolskih knjižnic je podpora izobraževanju in 
vzgoji v šolah. Zbirke šolskih knjižnic so najbolj kom-
paktne, v njih je veliko dokumentov  z referenčnimi po-
datki. Šolskih knjižnic je toliko tipov, kolikor je različnih 
institucij v šolstvu: vrtci, osnovne šole, srednje šole, sred-
nje strokovne šole, gimnazije, šole za otroke s posebnimi 
potrebami, dijaški domovi itd. Klasično razlikujejo na 
Madžarskem knjižnice v osnovnih in srednjih šolah. Šol-
ske knjižnice je  na paradoksalen način  zelo težko defini-
rati, ker še vedno iščejo lastno podobo in identiteto med 
knjižnicami, saj niso samostojne institucije, ampak le del 
šolskih ustanov. Po statističnih podatkih iz leta  2002 je 
bilo na Madžarskem 3.900 šolskih knjižnic. 
Spremembe v knjižni~nem sistemu
Državni kulturni program (Nemzeti Kulturális Alappro-
gram) je veliko pomagal pri preoblikovanju knjižničnega 
sistema na Madžarskem. S svojimi natečaji je podpiral 
knjižnični program, in sicer na podlagi aktualne knjiž-
nične politike (npr. razvoj knjižnične nabave, gradnja 
podatkovnih zbirk, retrospektivna konverzija, digitaliza-
cija, zaščita zbirk itd.). V okviru institucije za knjižnice  
od leta 2002 dalje deluje tudi inšpektorat za knjižnice, 
od leta 2000 dalje pa je Ministrstvo za kulturo Republi-
ke Madžarske uvedlo nove programe za izobraževanje  
knjižničarjev. 
NOVE INVESTICIJE V KNJIŽNI^ARSTVU
Poleg uvedenih sistemskih sprememb v knjižničarstu so 
nastale spremembe tudi na področju infrastrukture. Med 
letoma 1996 in 2002 je bilo 8 pomembnih naložb v knjiž-
ničarstvo: gradnja nove regionalne knjižnice v Kecske-
métu (1996),  dograjen oddelek za glasbo v knjižnici Fő-
varosi Szabó Ervin Könyvtár v Budimpešti, nove naložbe 
v knjižnici Szolnok (1997), regionalni knjižnici Veszprém 
(1998),  splošnoizobraževalni knjižnici Hatvan (1998),  
regionalni knjižnici Kaposvár (2001), regionalni knjižnici 
v Sombotelu (2002). Poleg naštetih večjih naložb so bile 
še manjše investicije  tudi v drugih knjižnicah. 
Infrastruktura v informatiki
Večina knjižnic na Madžarskem je opremljena z računal-
niki, ima dostop do interneta in je vključena v integrirani 
knjižnični sistem. Katalogi v knjižnicah so večinoma 
elektronski. Izoblikovalo se je tudi skupno katalogizi-
ranje, za ta postopek je najbolj znan  Madžarski skupni 
državni katalog (Magyar Országos  Közös Katalógus 
– MOKKA),  ki deluje v nacionalni knjižnici Széchenyi 
Könyvtár v Budimpešti. Za informatiziranje  uporabijo 
knjižnice 6 odstotkov svojih sredstev. Glede na prejšnja 
leta, ko je bilo za ta namen porabljena minimalna vsota 
denarja, je to velik napredek. Za nabavo gradiva name-
njajo 15–20 odstotkov svojih sredstev, vendar je to še 
premalo. Knjižnice skoraj 80 odstotkov svojih sredstev 
porabijo za stroške dela knjižničarjev (zaposlitev, osebni 
dohodki itd.), samo 1 odstotek namenijo izpopolnjevanju 
strokovnega kadra. 
VLOGA KNJIŽNIC V DANA[NJI DRUŽBI
Knjižnice so večinoma odvisne od zakonov. Zakoni de-
klarirajo vlogo knjižnic v današnji družbi. Izvedbo za-
konov kontrolira Oddelek za knjižničarstvo, ki deluje v 
okviru Ministrstva za šolstvo in kulturo. K temu pripo-
more še Institucija za knjižničarstvo, ki deluje v okviru 
nacionalne knjižnice; v tej omenjeni instituciji raziskujejo 
ter analizirajo delovanje knjižnic in njihove dosežke, 
poleg tega pa predstavlja tudi osnovno institucijo za koor-
dinacijo knjižnic in stroke. K notranjemu razvoju knjižnic 
pripomoreta dve pomembni društvi: Društvo madžarskih 
knjižničarjev (Magyar Könyvtárosok Egyesülete) in Zve-
za madžarskih informatikov (Informatikai és Könyvtári 
Szövetség). Razvoj digitalnih in hibridnih knjižnic je v 
madžarskem knjižničarstvu zelo pomemben. V okviru 
nacionalne knjižnice deluje Madžarska digitalna knjižni-
ca (Magyar Elektronikus Könyvtár – MEK). Nacionalna 
knjižnica Országos Széchenyi Könyvtár je leta 2003 za-
čela retrospektivno konverzijo svojih katalogov in to delo 
še zmeraj poteka.  
Judit Zágorec-Csuka: KNJIŽNIČARSTVO NA MADŽARSKEM
112 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Digitalne knjižnice na Madžarskem
Na Madžarskem deluje več digitalnih knjižnic, od katerih 
sta najpomembnejši dve: Madžarska digitalna knjižnica 
(Magyar Elektronikus Könyvtár – MEK) in Digital-
na literarna akademija (Digitális Irodalmi Akadémia 
– DIA). Poleg teh dveh so pomembne e-knjižnice še: 
Jász-Nagykun-Szolnok Megyei E-Könyvtár (http://www.
vfmk.hu/vfek/index.htm), Pázmány Péter E-könyvtár 
(http://www.vfmk.hu/vfek/index.htm), Corvinus Library 
(http://www.net.hu/corvinus) in Hódmezővásárhelyi E-
könyvtár (http://www.nlvk.hu/hek). Posamezne knjižnice 
se odločajo tudi za digitalizacijo svojega domoznanskega 
gradiva ter ponujajo online storitve.
Madžarska digitalna knjižnica (Magyar Elek-
tornikus Könyvtár)
Madžarska digitalna knjižnica (http://www.mek.oszk.hu) 
je nastala na podlagi civilne pobude. Ljubitelji madžar-
ske literature so namreč začeli digitalizirati madžarsko 
klasično in moderno literaturo in jo kasneje prenašati 
v internet. To je bila začetna faza Madžarske digitalne 
knjižnice. Nato so s pridružitvijo baz podatkov univerzi-
tetne knjižnice v Miškolcu in univerzitetne knjižnice Eko-
nomske fakultete v Budimpešti ustvarili novo podatkovno 
bazo. Po fazi testiranja je leta 1999 na pobudo direktorja 
Istvána Monoka ta podatkovna baza dobila mesto v na-
cionalni knjižnici v Budimpešti. V digitalni knjižnici, ki 
deluje v okviru madžarske nacionalne knjižnice Orszá-
gos Széchenyi Könyvtár, so zaposleni trije strokovnjaki: 
glavni urednik László Drótos, katalogizatorka digitalnega 
gradiva Andrea Góczán in informatičarka Andrea Elter, 
ki konvertira podatke o gradivu. Do leta 2005 so digitali-
zirali 2.616 madžarskih literarnih del in več kot 100.000 
drugih madžarskih besedil. Madžarska digitalna knjižnica 
pridobi digitalno gradivo iz interneta, od avtorjev, založb, 
znanstvenih institucij ter iz narodnostnih institucij in 
knjižnic zunaj Madžarske. 
Pomen Madžarske digitalne knjižnice je bil na začetku 
njenega delovanja  po mnenju Istvána Monoka tak: 
“Madžarska digitalna knjižnica naj bi bila raziskovalna 
delavnica, kjer bi ponovno ovrednotili nove tehnike in 
metode modernega digitalnega knjižničarstva oziroma 
bi poskusili znova ovrednotiti vlogo in pomen knjiž-
ničarstva ob koncu 20. in na začetku 21. stoletja.”1  
Madžarsko digitalno knjižnico sta na podlagi natečajev 
financirala Ministrstvo za kulturno dediščino (Nemzeti 
Kulturális Örökség Minisztériuma) in Sklad za naci-
onalno kulturo (Nemzeti Kulutrális Alap). Madžarska 
digitalna knjižnica je leta 1999 ustanovila svoje dru-
štvo. Na podlagi letnih delovnih programov člani dru-
štva organizirajo konference in različne predstavitve, 
se povezujejo v strokovna združenja  ter želijo doseči, 
da bi se stroka usmerila k digitalizaciji knjižnega gra-
diva in da bi knjižnice oblikovale svoje digitalne enote, 
ki bi služile za nove storitve in novo organizacijo dela 
v knjižnicah. Na začetku leta 2000 je bila Madžarska 
digitalna knjižnica tako znotraj države kot tudi zunaj 
njenih meja vsesplošno priznana. Pri njeni zasnovi so 
upoštevali tri modele:
1. Model Gutenberg. Digitalna knjižnica digitalizira 
klasične literarne tekste in knjige, storitev je brezplač-
na. Projekt omogoča brezplačen pristop do digitalnega 
gradiva.
2. Model Open Archives Initiative. Digitalna knjižnica 
deluje kot odprt arhiv in hkrati arhivira znanstvene 
publikacije ter jih tudi posreduje javnosti. Ta model 
pomaga raziskovalcem in podpira odprto raziskovalno 
delo.
3. Model digitalnega ohranjanja (angl. digital preser-
ving). Digitalna knjižnica skrbi za arhiviranje digital-
ne zbirke oz. za shranjevanje digitalnega gradiva.
V okviru Madžarske digitalne knjižnice deluje Elektron-
ski periodični arhiv, ki služi za arhiviranje digitaliziranih 
časopisov, revij in spletnih strani iz madžarskega kultur-
nega življenja. Madžarska digitalna knjižnica uporablja 
formate HUMARC ali USMARC, Dublin Core in XML. 
Izdaja tudi svoj spletni časopis “MEK-Hírek”. Od leta 
2001 v nacionalni knjižnici Országos Széchenyi Könyv-
tár organizirajo tudi prireditve, na katerih promovirajo 
svojo digitalno knjižnico, ki jo dnevno obišče 10.000 do 
15.000 uporabnikov. V Elektronskem periodičnem arhivu 
delata dva knjižničarja: projektantka Anita Renkecz in 
katalogizator Zoltán Csáki.
Hungarolo{ka digitalna knjižnica – Podatkovna 
baza HUNI (vrata do madžarskih knjižni~nih 
virov zunaj Madžarske)
Madžarska digitalna knjižnica razvija poseben program, 
imenovan Hungarološka digitalna knjižnica, ki vključuje 
digitalizacijo madžarskih dokumentov, nastalih zunaj 
Madžarske (dokumenti hungarike). Do zdaj je digitalizi-
ranih že 60.000 strani besednega gradiva ter 10.000 enot 
slikovnega gradiva. To gradivo je shranjeno v dveh poda-
tkovnih bazah – HUNI in HUNG. 
• V podatkovni bazi HUNI zbirajo digitalizirane do-
kumente in informacije po programu Informacije 
hungarika in z njimi polnijo Hungarološko digitalno 
knjižnico. Namen tega programa in podatkovne baze 
HUNI je: 
• ponuditi ustrezne informacije tistim, ki se zani-
majo za znanstvene, literarne, kulturne, politične 
in gospodarske dosežke madžarskih manjšin oz. 
Judit Zágorec-Csuka: KNJIŽNIČARSTVO NA MADŽARSKEM
 
M 
T 
113ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Madžarov, ki živijo zunaj meja Madžarske;
• informirati o znanstvenikih, pisateljih, publicistih 
idr., ki so pisali in ustvarjali dela z madžarsko 
tematiko;
• zagotoviti informacije o madžarskih raziskovalcih, 
pisateljih, novinarjih, ki so mednarodno priznani.
• Podatkovna baza HUNG je hkrati madžarski biblio-
grafski indeks ter informacijski sistem, ki zbira in 
shranjuje digitalizirane dokumente in podatke v tujini 
in zunaj meja Madžarske. Ti podatki so pomembni pri 
ustvarjanju stikov, organiziranju konferenc in razstav, 
obenem pa so odličen vir za publikacije, domoznan-
ska besedila itn. ter za sekundarno iskanje gradiva. 
Namen tega programa in podatkovne zbirke je, da 
pomaga in obenem podpira znanstvenoraziskovalne 
dejavnosti in knjižničarsko dokumentarno delo.
Digitalna literarna akademija (Digitális Irodal-
mi Akadémia)
Druga velika digitalna knjižnica na Madžarskem je Di-
gitalna literarna akademija – DIA, ki je nastala leta 1998 
s finančno podporo države in deluje v okviru Digitalne 
knjižnice Jánosa Neumanna. Na začetku je imela 32, da-
nes pa že 62 članov. V projektu DIA poteka digitalizacija 
leposlovnih del izbranih madžarskih pisateljev. Avtorji 
dobijo honorar ali mesečno rento, brezplačen dostop do 
interneta in dnevnega časopisja. Poleg vseh teh ugodnosti 
dobijo še posebno darilo: priznani slikarji jih upodobijo, 
potem pa portrete shranijo v Literarnem muzeju Petőfi v 
Budimpešti (Petőfi Irodalmi Múzeum). 
Digitalna knjižnica in multimedijski center Já-
nosa Neumanna 
Digitalna knjižnica Jánosa Neumanna (www.neumann-
haz.hu) je nastala leta 1997 in od takrat dalje digitalizira 
domoznansko gradivo oz. kulturno dediščino. S tem za-
dovoljuje tudi potrebe globalne informacijske družbe. Ta 
digitalna knjižnica ima pet znanih projektov:
• Online katalog WebKat.hu je dosegljiv preko interneta 
in posreduje bibliografske podatke o madžarskih do-
kumentih.
• Digitalna literarna akademija deluje v okviru Digi-
talne knjižnice Jánosa Neumanna že od leta 1998 in 
zbira digitalno gradivo klasične in moderne madžar-
ske književnosti.
• Bibliotheca Hungarica Internatiana (BHI) deluje v 
okviru Digitalne knjižnice Jánosa Neumanna in zbira 
digitalizirano strokovno literaturo ter izbrane klasike 
madžarske literature.
• Projekt madžarskih klasikov poezije obsega 32 izbra-
nih madžarskih pesnikov in njihova dela.
• Projekt sodobnih madžarskih literarnih ustvarjalcev 
zajema digitalizirano gradivo sodobnih madžarskih 
pisateljev in vsebuje tudi CD-diskografijo.
Digitalna knjižnica Madžarov, ki živijo v Pa-
nonski nižini (Transilvanija, Slova{ka, Ukraji-
na, Hrva{ka, Vojvodina, Slovenija)
Digitalna knjižnica Madžarov, ki živijo v Panonski nižini, 
je nastala oktobra 2001 na podlagi civilne pobude na kon-
ferenci v regionalni knjižnici Vershegy Ferenc v Szolno-
ku. V tej knjižnici ima še zmeraj sedež kot sekcija Mad-
žarske digitalne knjižnice iz Budimpešte. Digitalizirano 
domoznansko gradivo in gradivo iz kulturne dediščine 
zbirajo v vseh državah, kjer živijo Madžari ali madžarske 
manjšine, torej v Transilvaniji, na Slovaškem, Hrvaškem, 
v Vojvodini in Sloveniji. Knjižnica zbira tudi digitalizi-
rano gradivo, ki ji ga posreduje Pokrajinska in študijska 
knjižnica Murska Sobota.
Spletna stran nacionalne knjižnice Országos 
Széchenyi Könyvtár
Tudi na spletni strani nacionalne knjižnice Országos 
Széchenyi Könyvtár v Budimpešti je veliko  digitalizi-
ranega gradiva. Gradivo digitalizirajo v več oddelkih, 
njihovo delo pa koordinira posebna komisija, ki skrbi tudi 
za prijavljanje na natečaje in določa prioritete v poteku 
digitalizacije. Digitalizirajo kodekse iz zbirke korvine, 
zemljevide, fotografije, časopise z mikrofilmov, video 
gradivo, zgoščenke (CD-je), izbrane bibliografije in kata-
loge, časopisna kazala iz knjižničarskih revij itn.
V madžarskem knjižničnem sistemu na vsedržavni rav-
ni tečejo raziskave, s katerimi želijo ugotoviti, koliko 
gradiva v knjižnicah je že digitaliziranega, hkrati pa do-
ločajo merila za nadaljnji potek digitalizacije v nacionalni 
knjižnici OSZK, v specialnih knjižnicah, v domoznanskih 
in zasebnih zbirkah. Določeni so tudi cilji digitalizacije: 
zbiranje gradiva, reprodukcija, razširitev digitalnih stori-
tev in pridobitev finančnih sredstev zanje.
Internetna povezava med matico in madžar-
skimi narodnostnimi skupnostmi zunaj države 
Leta 2001 je Svetovna organizacija Madžarov za mad-
žarski jezik in kulturo v Szatmárnemetiju organizirala 
mednarodno konferenco za madžarske strokovnjake iz 
domovine in tujine. Na njej so udeležencem predstavili 
komunikacijske možnosti, ki jih madžarskim institucijam 
v matični domovini in zunaj nje omogoča internet. Poleg 
tega so predstavili tudi Madžarsko digitalno knjižnico in 
njene spletne storitve po posameznih regijah na Madžar-
skem in zunaj njenih meja, in sicer:
Judit Zágorec-Csuka: KNJIŽNIČARSTVO NA MADŽARSKEM
114 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
• www.vilaghirnev.ro,
• www.transindex.ro,
• www.hhhrf.org.frissujsag (Szathmári Friss Újság),
• www.magyar.sk (címgyűjtemény),
• Bereginfo (www.bereg.uzhgorod.ua/binfo),
• TippNet (www.tippnet.coyu).
PARTNERSTVO Z MADŽARSKIMI 
ŽUPANIJSKIMI KNJIŽNICAMI
Županijska knjižnica Dániela Berzsenyija iz Sombotela 
že več kot štirideset let sodeluje s Pokrajinsko in študijsko 
knjižnico Murska Sobota. Knjižnica ima svojo digitalno 
knjižnico na portalu Vasi Digitális Könyvtár (www.bdmk.
hu), ki je nastala leta 2003 in deluje v okviru županijske 
knjižnice. Digitalna knjižnica županije Vas je nastala s 
finančno podporo Ministrstva za kulturno in narodno de-
diščino Madžarske (Nemzeti Kulturális Örökség Miniszté-
riuma). Njena naloga je, da zbira vse digitalne in digitali-
zirane dokumente z območja županije Vas in preko lastnih 
portalov omogoči uporabnikom z vsega sveta dostop do 
njih. Digitalizirane dokumente hranijo v podatkovni bazi 
“Domoznanska in zgodovinska podatkovna baza županije 
Vas” (Megyetörténeti adatbázis). Avtorji, katerih dela so 
bila digitalizirana, prejmejo avtorske honorarje. Digitalna 
knjižnica ima svoje uredništvo, ki šteje tri člane, vodja pro-
jekta pa je direktorica knjižnice dr. Márta Pallosiné Toldi. 
Digitalna knjižnica vsebuje digitalizirana domoznanska in 
zgodovinska dela, ki so nastala ob koncu 19. in na začetku 
20. stoletja. V podatkovno bazo vključujejo tudi digitalizi-
rane razglednice, zemljevide, naslovne strani časopisov in 
življenjepise znanih osebnosti iz županije Vas. 
V županijski knjižnici Ferenca Deáka v Zalaegerszegu  
(Deák Ferenc Megyei Könyvtár), ki že več desetletij 
sodeluje z murskosoboško in lendavsko knjižnico, je do-
stop do digitaliziranega gradiva s spletne strani knjižnice 
(www.bdmk.hu) z izbiro Online podatkovne baze. Med 
njimi je najpomembnejša podatkovna baza Biografski 
leksikon županije Zala (Zalai életrajzi kislexikon), ki vse-
buje biografske podatke o znanih osebah iz te županije. 
Ta podatkovna baza je tudi domoznanskega značaja. V 
knjižnici imajo tudi digitalizirane bibliografije pomemb-
nih pisateljev, ki so se rodili ali živeli v tej županiji, npr. 
Dezső Keresztury, Lajos Kossuth, Péter Nádas, Ferenc 
Deák, ter digitalizirane podatke o Romih. Knjižnica je 
digitalizirala tudi tednik Zalai Közlöny, ki je izhajal v 
obdobju 1900–1904 in 1920–1932, ter kazala preostalih 
časopisov iz knjižničnih zbirk.
Partnerstvo z županijskimi in regionalnimi knjižnicami v 
županiji Vas in Zala je za knjižnice iz Prekmurja, še pose-
bej za tiste z narodnostnim programom, zelo pomembno. 
Raziskovalci in tisti uporabniki, ki se zanimajo za do-
moznansko gradivo iz te madžarske regije, lahko namreč 
do tega gradiva pridejo v nekaj sekundah. Seveda je 
dragocena tudi obratna izmenjava: Pokrajinska in študij-
ska knjižnica Murska Sobota lahko iz svojih madžarskih 
podatkovnih baz brez jezikovnih ovir posreduje svoje 
domoznansko gradivo knjižnicam v tej regiji. Naslednja 
pomembna kulturna naloga madžarske narodnostne skup-
nosti v Prekmurju je vezana prav na to področje: namreč, 
kako naj se s pomočjo knjižnic vključuje v virtualni svet 
ožje in širše panonske regije in nemoteno uresničuje kul-
turno transformacijo med različnimi kulturami in jeziki. 
Proces digitalizacije v knjižnicah na narodnostno me-
šanem območju v Prekmurju je dolgotrajen proces, ki 
zahteva veliko strokovnega znanja knjižničarjev, ustrez-
no informacijsko tehnologijo ter seveda tudi finančno 
podporo. Digitalizacijo madžarskega domoznanskega in 
leposlovnega gradiva v Pokrajinski in študijski knjižnici 
Murska Sobota je treba prilagoditi dolgoročnemu progra-
mu regionalne knjižnice. Digitalni zbirki Biografski leksi-
kon znanih Pomurcev in Leksikon madžarskih pisateljev 
v Sloveniji sta uveljavljena projekta, s katerima knjižnica 
lahko sodeluje z Madžarsko in se obenem vključuje v 
mednarodne kulturne procese. Digitalizacija knjižnega 
gradiva v murskosoboški knjižnici je lokalnega značaja, 
toda čez čas lahko postane globalna, če bo knjižnica do-
bila dovolj finančnih sredstev za nabavo informacijske 
tehnologije in za zaposlitev ustrezno usposobljenih knjiž-
ničarjev, potrebnih v tem projektu. 
Po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo digitalizacija 
gradiva dobiva nove razsežnosti. Zakaj? Slovenija, vklju-
čena v razmeroma nov organizacijski okvir – v Evropsko 
unijo, si je zastavila nov strateški cilj: zagotoviti prehod v 
na znanju temelječo ekonomijo in družbo, to pa s pomočjo 
boljše informacijske politike, s podporo raziskovanju in 
razvoju ter s pospeševanjem strukturalnih reform za do-
seganje večje konkurenčnosti in inovativnosti. V procesu 
globalizacije je ohranitev lokalnih vrednot pomembno 
dejanje, kajti večkrat se poraja strah pred izgubo narodne 
identitete. Prav digitalizirano domoznansko gradivo, ki 
sprva kaže lokalni značaj, a se preko različnih povezav in 
online katalogov razprši po medmrežju, lahko pripomore k 
ohranitvi nacionalne identitete in patriotizma. Digitalizaci-
ja madžarskega gradiva v Pokrajinski in študijski knjižnici 
Murska Sobota in zagotavljanje dostopa do tega gradiva je 
pomembna storitev knjižnice, saj je to pomembno gradivo 
preko interneta dostopno15 milijonom Madžarov in tistih, 
ki po svetu govorijo madžarski jezik. Prispeva tudi k inte-
graciji narodnostne kulture v širše okolje, spodbuja dialog 
in razumevanje med slovenskimi in madžarskimi knjižni-
cami. “Dialog predpostavlja enakopravnost,” pravi franco-
ski filozof Edgar Morin, in je mogoč le med posamezniki, 
ki drug drugemu priznavajo enako dostojanstvo in enake 
pravice. Je okno v globalni svet. To okno pa se odpira tudi 
iz Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota.
Judit Zágorec-Csuka: KNJIŽNIČARSTVO NA MADŽARSKEM
 
M 
T 
115ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Opombe
1 Mezei László Miklós, Vajda Kornél: Tízéves a Magyar Elektro-
nikus Könyvtár. Interjú Moldován Istvánnal. Könyv Könyvtár 
Könyvtáros, Budapest, OSZK, 2005. 
Reference
[1] Mezei, L. M. in K. Vajda (2005). Tízéves a Magyar elektronikus 
Könyvtár. Könyv, Könyvtár, Könyvtáros, (14) 4: 3–15.
[2] Sebestyén, Gy. (2002). Elektronikus és virtuális könyvtárak! 
Légy az információs társadalom polgára! Budapest, ELTE Eötvös 
kiadó, 183–196. 
[3] Deáak Ferenc Megyei Könyvtár. Adatbázisaink. Dosegljivo na: 
http://www.dfmk.hu.
[4] Digitalna zbirka (2005). Pokrajinska in študijska knjižnica Mur-
ska Sobota. Dosegljivo na: http://sikms.ms.sik.si.
[5] Dippold, Péter: Könyvtárügy Magyarországon, Les bibliotheques 
hongrises en 2004,  V: Bulletin des Bibliotheques de France 2004: 
14–21.
[6] Domoznanska zbirka. 2005.Murska Sobota: PiŠK, http://sikms.
ms.sik.si.
[7] Hanthy (2005). Lyuk a hálón. Budapest, Magyar Nemzet, április 
30, szombat, str. 34.
[8] Hungarica Dokumentáció. Budapest: Országos Széchenyi Kö-
nyvtár, Hungarica Dokumentációs Osztály. Dosegljivo na: http://
www.oszk.hu.
[9] Hungarica Információ (2005). HUNI adatbázis, Budapest: OSZK 
SZAKI. Dosegljivo na:  http://wwww.oszk.hu.
[10] Kárpát-medencei magyar elektronikus Könyvtár. Hungarian Elec-
tronic Libraries of Caprathian basin (2002). Szolnok: Verseghy 
Frenc megyei Könyvtár. Dosegljivo na: http://vfmk.hu.
[11] Madžarski fond knjig (2005). Pokrajinska in študijska knjižnica 
Murska Sobota. Dosegljivo na: http://sikms.ms.sik.si.
[12] Muravidéki életrajzi lexikon (2005). Pokrajinska in študijska 
knjižnica Murska Sobota. Dosegljivo na: http://sikms.ms.sik.si.
[13] Papp, J. (2004). Az egységes könyvtári rendszer és a teljes szöve-
gű adatbázisok Szlovéniában. Magyar Könyvtárosok VI. Világ-
találkozója. Budapest. július 11–14. Budapest: Könyvtári intézet, 
1–156. 
[14] Sebestyén, Gy. (2002). Légy az információs társadalom polgára! 
E-európa. Mi az internet? Mobil kommunikáció az információs 
társadalomban. Az információs magyarország pillérei. Könyvtá-
rak: az információs társadalom tudásának szolgáltatói. Az infor-
mációs Magyarország és az információs törvények. Budapest: 
ELTE Eötvös Kiadó, 53–226.
[15] Szlovéniai magyar írók, költők s alkotók teljes szövegű művei a 
Magyar elektronikus Könyvtárban. Budapest: OSZK. Dosegljivo 
na: http://mektukor.oszk.hu.
[16] Szlovéniai magyar irodalmi lexikon (2005). Pokrajinska in študij-
ska knjižnica Murska Sobota. Dosegljivo na: http://sikms.ms.sik.
si
[17] Zágorec-Csuka, J. (2005). A magyar helyismereti kiadványok 
digitalizálása a muravidéki nemzetiségi könyvtárakban. Nagyka-
nizsa: Halis István Városi Könyvtár.
Judit Zágorec-Csuka: KNJIŽNIČARSTVO NA MADŽARSKEM
RA
ZG
OV
OR
Mag. Ivan Pehar
OZ: Zadar je bil v domovinski vojni močno 
porušen in je bilo treba skoraj na novo zgraditi 
tudi knjižnično mrežo. Vodili ste te aktivnosti 
in vsi vam priznavajo, da ste uspeli krizo spre-
meniti v izziv za nov razvojni vzpon. Nam lah-
ko na kratko orišete to najnovejšo zgodovino 
Mestne knjižnice Zadar?
PEHAR: Mestna knjižnica Zadar, enako kot 
današnja Znanstvena knjižnica, izhaja iz prve 
javne knjižnice, znane pod imenom “Paravia”, 
ustanovljene leta 1857. Od Znanstvenega od-
delka se je ločila leta 1947 in se preselila v 
majhne prostore Knežje palače. Tam je ostala 
vse do leta 1998, ko se je preselila v sedanje 
prostore. V šestdesetih letih svojega delova-
nja je prešla več faz – od povsem neugledne 
prosvetarske ustanove, zadolžene za širjenje 
pismenosti in za izposojo gradiva iz skromnega 
fonda, do osveščene ustanove s profesional-
nim osebjem, ki se zaveda potenciala sodobno 
organizirane mestne knjižnice.
Na tej poti je treba posebej poudariti obdobje 
domovinske vojne (1991–1995), v kateri je 
knjižnica utrpela hudo škodo, obenem pa do-
kazala, kako je mogoče tudi v najtežjih pogojih 
razvijati storitve, zasnovati celo nove storitve 
ter z domišljenimi marketinškimi programi 
spodbuditi javnost v mestu k sodelovanju.
V času domovinske vojne smo skupaj z zapo-
slenimi v knjižnici in prebivalci mesta zbirali in 
upravljali z ostanki fonda več vojaških knjižnic 
(70.000 knjig, priročnikov časopisov, strelskih 
tabel in topografskih kart), ki je ostal po umiku 
jugoslovanske vojske in po znanem požigu de-
set tisoč knjig, natisnjenih v latinici. V trenutkih 
najhujših spopadov in okupacije Zadra mi je 
leta 1992 uspelo neposredno na sami bojni črti 
organizirati Mesec hrvaške knjige ter pripraviti 
ter odpreti podružnico Bili Brig.
Ko sem postal ravnatelj knjižnice, sem se prvi 
prijavil za bibliotekarski izpit in na ta način 
spodbudil k enakemu koraku tudi druge sode-
lavce. Učil sem se od drugih doma in po svetu 
in pošiljal svoje kolege na študijska potovanja 
po Evropi in Ameriki.
Leta 1992 smo začeli uporabljati (takrat nacio-
nalni) knjižnični program CROLIST in Mestna 
knjižnica Zadar je bila prva, ki je že leta 1996 
imela vse zapise v online katalogu.
Od leta 1991 je ravnatelj Mestne knjižnice Zadar, ene od najbolj inovativnih in največkrat na-
grajenih hrvaških splošnih knjižnic. Študiral je v Zadru in Baslu (Švica) in leta 1975 diplomiral 
iz nemškega jezika in književnosti ter pedagogike. V obdobju 1973–1984 je delal v Švici kot 
pedagoški svetovalec za resocializacijo mladine. Po vrnitvi domov je do leta 1990 delal kot peda-
gog v Osnovni šoli Pakoštane. Strokovni izpit za bibliotekarja je opravil leta 1993, naziv višjega 
knjižničarja je prejel leta 2001, bibliotekarski svetnik pa je postal leta 2006. Na zagrebški univerzi 
je magistriral iz informacijskih znanosti in bibliotekarstva. Bil je med pobudniki študija informa-
cijskih znanosti in bibliotekarstva  na Univerzi v Zadru, ki se je  začel leta 2003 in kjer v nazivu 
višjega predavatelja predava predmet Organizacija in upravljanje informacijskih ustanov. Je član 
številnih strokovnih teles in društev. Prejel je Kukuljevićevo listino (2002), ki je najvišje hrvaško 
knjižničarsko priznanje. Predsednik države ga je odlikoval z redom Danice Hrvatske s sliko Marka 
Marulića za posebne zasluge v kulturi. Redno sodeluje tudi na naših konferencah COBISS.
doi:10.3359/oz0803116                                                                                         1.22: INTERVJU
 
M 
117ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Ves čas sem vneto lobiral in iskal rešitev za prostore 
Mestne knjižnice. Uspelo nam je, da smo bili prva kultur-
na ustanova na Hrvaškem, ki je pridobila vojaške prostore 
za svoj namen, kar so potem izkoristile še druge knjiž-
nice v državi. V okviru akcije za izgradnjo in adaptacijo 
knjižnice sem zastavil dobro utemeljen program zbiranja 
sredstev pri prijateljih mesta Zadar, npr. s kar nekaj avkci-
jami slik, starih vin, z zbiranjem prostovoljnih prispevkov 
ipd. Tudi sam sem skupaj z našimi zaposlenimi prispeval 
sredstva, kar je na koncu predstavljalo kar dobrih 20 od-
stotkov cene izgradnje in opremljanja knjižnice. Poleg 
osrednje knjižnice smo v tem času odprli kar nekaj knjiž-
ničnih podružnic ter uvedli bibliobusno službo za podro-
čje Zadrske županije. Ta trenutek teče izdelava projektov 
za razširitev knjižnice še v sosednjo zgradbo.
OZ: Mestna knjižnica Zadar se pri svojem delu zelo po-
sveča “matični službi”. Kakšne so osnovne smernice na 
tem področju, še posebej v odnosu do mnogoštevilnih 
šolskih knjižnic?
PEHAR: Mestna knjižnica Zadar je po Odloku Minis-
trstva za kulturo od leta 1995 matična knjižnica za vse 
splošne in šolske knjižnice v Zadrski županiji. Od takrat 
smo v sodelovanju z župani posameznih mest in občin 
odprli precej knjižnic in jih vključili v knjižnično mrežo. 
Redno izvajamo izobraževanje za zaposlene, za revne in 
v vojni porušene predele pa smo uspeli pridobiti sredstva 
iz EU za bibliobus, ki redno obiskuje kraje, tudi po 110 
km oddaljene od Zadra. V pripravi je odprtje še nekaj 
knjižnic, tako v zaledju kot na zadrskih otokih. V mrežo 
skupnega kataloga Zadrske županije so vključene tudi 
šolske knjižnice. Zaposleni iz Matične službe redno orga-
nizirajo delavnice in strokovna predavanja uglednih tujih 
in domačih predavateljev za vse zaposlene v splošnih in 
šolskih knjižnicah. Pri tem je treba navesti, da imajo v 
Zadrski županiji praktično vsi zaposleni v šolskih knjiž-
nicah za seboj študij knjižničarstva ali so pridobili celo 
naziv magister v okviru dopolnilnega izrednega študija 
knjižničarstva na Oddelku za knjižničarstvo Univerze v 
Zadru in to seveda močno izboljšuje kakovost in ugled 
naše stroke.
OZ: Ob Mestni knjižnici Zadar obstaja še Znanstvena 
knjižnica, ki prerašča v Univerzitetno knjižnico in se bo 
kmalu preselila v novo zgradbo. Kako ste si razdelili delo 
in kako sodelujete?
PEHAR: Res potekajo še zadnji dogovori med upravo 
zadrske univerze in mestno upravo Zadra, da bosta Znan-
stvena knjižnica in Nadškofijska knjižnica končno dobili 
domicil v bodoči zgradbi Univerzitetne knjižnice, saj 
imata isto vrsto uporabnikov. Pri tem pričakujemo, da bo 
zbirka “Paravia” sicer ostala v lastništvu mesta, da pa bo 
vseeno našla prostor v bodoči Univerzitetni knjižnici. Vsi 
ti premiki naj bi postali vidni v prihodnjem letu, ko bom 
lahko s svojimi sodelavci zastavil tudi novi načrt in pro-
gram močne mestne knjižnice in se z vodstvom bodoče 
Univerzitetne knjižnice dogovoril o konkretni delitvi 
nalog.
OZ: Zadrsko in ljubljansko knjižničarstvo sta povezani še 
od časov Ilirskih provinc, kamor spada tudi vaša “Druž-
ba od štenja”; praznovali ste že 200-letnico vaše knjižni-
ce. So te korenine pomembne?
PEHAR: Lani smo praznovali 200-letnico “Družbe od 
štenja”, kar je pomemben mejnik za hrvaško čitalniško 
zgodovino. Društvo je bilo ustanovljeno po zgledu podo-
bnih društev za širjenje knjig in branja, ki so se najprej 
pojavila v Angliji, Franciji in drugih razvitih evropskih 
državah, tudi v Sloveniji. Zadra in Ljubljane pa ne po-
vezuje le daljna zgodovina, ampak tudi sedanjost. Pred 
nekaj leti smo podpisali dogovor o partnerskem sodelo-
vanju s Knjižnico Otona Župančiča. Sodelujemo pa tudi 
z mnogimi drugimi knjižnicami iz Slovenije in malo je 
večjih slovenskih knjižnic, iz katerih še ne bi imeli gostov 
pri nas v Zadru. Tudi sicer je naše sodelovanje odlično na 
vseh področjih.
OZ: Po čem je vaša knjižnica posebna in drugačna od 
povprečnih knjižnic? Kako se vam je uspelo uveljaviti v 
vašem okolju in kako vas najpogosteje označujejo v stro-
kovnih krogih in medijih?
PEHAR: Ko sem nastopil delo v knjižnici, sem si kot 
osebno poslanstvo izbral moto “Bodi realen, vendar po-
skušaj nemogoče”. Ta moto ves čas označuje moj odnos 
do dela, do sodelavcev, uporabnikov, javnosti itd. Moj 
tvegano pogumni stil me je pogosto pripeljal tudi v nepri-
jetne situacije v odnosih z oblastmi. V mojih osemnajstih 
letih ravnateljevanja so me tudi že odpustili in mi grozili. 
Vendar sem si skupaj s svojo knjižnico le še utrdil ugled 
in zaupanje, Zadrčani pa so postajali vse bolj ponosni 
na svojo knjižnico. Moj cilj je, da se vsaj enkrat dnevno 
v javnosti omeni naša knjižnica. Letno se nabere tisoče 
časopisnih člankov ter televizijskih in radijskih oddaj o 
knjižnici. Naša sporočila in stiki se v različnih oblikah 
umeščajo v zavest naših uporabnikov in prijateljev, k 
čemur sodijo tudi naša znana letna poročila, ki jih razpo-
šljemo na več tisoč naslovov doma in v tujini. Želel sem 
organizirati knjižnico, ki bo ob tradicionalni knjižnični 
službi tudi tovarna doživetij in idej, “šola urbane kulture”, 
prostor srečevanja. Zato tudi ni presenetljivo, da smo med 
redkimi knjižnicami v Evropi, ki letno pripravijo preko 
400 različnih dogodkov. Z marketinško usmeritvijo in z 
uporabo najsodobnejših metod menedžmenta je Mestna 
knjižnica Zadar dosegla v regiji prepoznavno organizacij-
sko identiteto; ima prepoznavno organizacijsko kulturo, 
organizacijsko komunikacijo, organizacijski dizajn in 
RAZGOVOR
118 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
organizacijski imidž. Zato je tudi predstavljena v univer-
zitetnem učbeniku za marketing kot primer dobre prakse. 
O tem pričajo tudi številne nagrade doma in po svetu.
Na podlagi navedenega je Mestna knjižnica Zadar v stro-
kovnih krogih in medijih res deležna različnih prestižnih 
oznak: vzorčna knjižnica, kulturni dogodek desetletja, 
primer dobre prakse, model splošnega knjižničarstva, 
knjižnica mediteranskega tipa, delavnica demokracije  itd.
OZ: Vašo knjižnico imenujete  “srečevalnica” (“druži-
onica”) in za tem imenom obstaja premišljen koncept. 
Nedavno vas je obiskala Claudia Lux, predsednica Ifle, ki 
je v poročilu zapisala, da gre v vašem primeru za “knjiž-
nico, ki je izjemno aktivna in odlično povezana z ljudmi v 
Zadru”. IFLA spremlja vaše korake in zadnja leta ste pre-
jemniki njenih nagrad in prvih mest za poster, bibliobus 
in marketing. Kaj pravijo v mestu,  županiji in v Zagrebu 
o tolikih pohvalah?
PEHAR: S preselitvijo v nove prostore leta 1999 in po 
dokončanem projektu informatizacije Mestne knjižnice 
Zadar smo začeli projekt “Knjižnice kot središča skup-
nosti”. Projekt financiramo iz mrežnega knjižničnega 
programa fundacije Odprta družba ter iz lokalnih sredstev 
po načelu “združenih fondov” (angl. joint-funding). Tako 
teoretični kot praktični pristop in realizacija so prejeli 
pohvalo direktorjev knjižnic Queens Borrough Library iz 
New Yorka, Helsinške knjižnice in drugih. Glede pohval 
projektu v lokalnem okolju pa naj navedem le besede 
urednika Hrvatskega lista iz leta 2004: “Iz mestne knjiž-
nice, ki je v drugih okoljih in situacijah prostor za relativ-
no ozek krog ljudi, je Pehar ustvaril živo bitje, v katerem 
nenehno pulzira življenje vseh generacij Zadrčanov, od 
najmlajših do najstarejših, v različnih oblikah intelektual-
nega udejstvovanja, s čimer je iz knjižnice naredil enega 
od najprijetnejših prostorov te vrste v celi Hrvaški.”
Seveda smo ponosni in ganjeni zaradi pohval gospe Cla-
udie Lux in drugih strokovnjakov z našega strokovnega 
področja, kot tudi velikega števila veleposlanikov, ki se 
ob obisku Zadra vedno oglasijo tudi pri nas. Zato ni tako 
čuden naslov članka v tedniku Nacional: “Knjižnica na 
čelu mesta”. Tako uporabniki kot zadrski meščani so po-
nosni na svojo knjižnico, nas pa to spodbuja k razvijanju 
novih storitev, pri katerih si želimo tudi novih uspehov.
OZ: Vaša knjižnica je pobudnica številnih skupnih akcij v 
okviru ZNAK-a (Zajednice narodnih knjižnica Republike 
Hrvatske). Ob tem ste vzpostavili celo mrežo sodelovanja 
s knjižnicami zunaj Hrvaške. So ti veliki dodatni napori 
poplačani?
PEHAR: Res smo pobudniki ZNAK-a in ustanovljen je 
bil v naši knjižnici. Žal skupnost še ni zaživela v polni 
meri zaradi različnih struj in stališč predstavnikov nekate-
rih knjižnic v naši stroki in je omejena le na nekaj aktiv-
nosti skozi leto ter na njen dan – 23. september. Mestna 
knjižnica Zadar sodeluje z mnogimi knjižnicami in kolegi 
v Evropi in Ameriki. Sam sem opravil veliko število štu-
dijskih potovanj, se udeležil konferenc, seminarjev, de-
lavnic, predavanj in prezentacij in s seboj popeljal števil-
ne kolege. Vzpostavili smo partnerske vezi s knjižnicami 
v ZDA, Nemčiji, Švici, Avstriji, Angliji, Litvi, Latviji, na 
Kosovu, v Makedoniji, BiH, Sloveniji in drugod.
Vprašanje, če so dodatni napori poplačani, je podobno 
vprašanju, ali se izplačajo znanje in storitve z dodano 
vrednostjo v knjižnicah? Za večino pomembnih stvari v 
življenju – če nanje gledamo površno – se dodatni napori 
ne izplačajo; a za večino ljudi, ki imajo radi svoje delo 
in svoj poklic opravljajo kot poklicanost, jim njihovega 
zadovoljstva ne more nihče vzeti.
OZ: Kakšen status in ugled imajo knjižničarji v vašem 
mestu in na Hrvaškem?
PEHAR: Menim, da je pri slehernem poklicu in tudi pri 
knjižničarstvu bistveno, do katere mere se strokovnjaki 
nekega področja indentificirajo s svojim poklicem, svojo 
stroko in svojo institucijo. Na Hrvaškem se zaposleni v 
nekaterih knjižnicah še vedno sramujejo naziva diplomi-
rani knjižničar in ga nadomeščajo z nazivom profesor, 
nekoč zapisan pred, sedaj za priimkom. V Mestni knjižni-
ci Zadar je identifikacija jasna in vsi kolegi se s ponosom 
predstavljajo in naslavljajo kot “diplomirani knjižničarji”. 
Če so knjižničarji s svojo dejavnostjo pogosto prisotni v 
medijih in sploh v javnosti, to zelo pripomore k porastu 
ugleda in naša praksa to dobro kaže.
Zase lahko rečem, da sem deležen zaupanja in ugleda 
v mestu in širše, kar je potrdila tudi anketa Hrvatskega 
lista leta 2004, v kateri sem med stotimi “pozitivci” zav-
zel osmo mesto, celo pred tedanjo predsednico Zadra in 
predsednikom mestnega sveta. Bil sem tudi kandidat av-
strijskega veleposlaništva za častnega konzula Republike 
Avstrije, s čimer pa se tedanja naša politika ni strinjala, 
ker nisem bil član stranke, zato sem se lahko le zahvalil 
za izkazano zaupanje. Torej, ugled si je treba prigarati in 
ni vnaprej podarjen nobenemu poklicu.
OZ: Lahko konkretizirate enega od najzgovornejših ele-
mentov poslovanja knjižnice, kakršna je nabava knjižnič-
nega gradiva za preteklo leto?
PEHAR: Lahko rečem, da smo zadovoljni z višino sred-
stev, ki jih dobimo za nabavo. Za ta namen dobimo naj-
več od Ministrstva za kulturo, potem od našega ustanovi-
telja – mesta Zadar, pomemben pa je tudi naš lastni delež, 
ki se letno giblje med 25 in 30 odstotki skupnega prora-
RAZGOVOR
 
M 
T 
119ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
čuna knjižnice. Za primer: lani smo kupili okoli 23.000 
medijskih enot, s čimer v pretežni meri zadovoljujemo 
potrebe uporabnikov.
OZ: Kako poteka katalogizacija tega gradiva za lokalni 
in nacionalni katalog?
PEHAR: Mestna knjižnica je v sistemu knjižnične pro-
gramske opreme CROLIST, ki je bil v devetdesetih letih 
prejšnjega stoletja določen kot nacionalni knjižnični si-
stem. Večina knjižnic na Hrvaškem je skupaj z Narodno 
in univerzitetno knjižnico (NSK) gradilo skupni katalog. 
Žal je NSK pred tremi leti prešla na novi knjižnični pro-
gram Voyager in se spremenila v otok na kopnem, ki je 
ločen od drugih knjižnic na Hrvaškem. Čeprav je NSK 
pa zakonu o knjižnicah kot matična služba dolžna skrbeti 
za vse druge knjižnice, ugotavljamo, da glede knjižnične 
programske opreme ne razmišlja dovolj niti o svoji niti o 
naši skupni prihodnosti.
Medtem so knjižnice, “odklopljene” od NSK, ustano-
vile konzorcij CROLIST in se skušajo same znajti, kot 
vedo in znajo, pri čemer upoštevajo tudi skupni katalog 
na strežniku članic konzorcija CROLIST, obenem pa 
še skupni katalog na ravni županije. V Zadrski županiji 
so v županijski katalog vključene vse splošne in šolske 
knjižnice. Žal lahko o skupnem nacionalnem katalogu kot 
tudi o nacionalni bibliografiji le sanjamo, saj se še vedno 
ena in ista enota knjižničnega gradiva katalogizira na več 
mestih.
OZ: Jesen se začne z dnevom knjižnice, kar je za mesto 
zmeraj zanimiv dogodek. Kaj se je dogajalo letos in kako 
se pripravljate na 60-letnico knjižnice, ki bo leta 2009?
PEHAR: Dan knjižnice 4. oktober je spomin na dan leta 
1991, ko je bila zgradba knjižnice zadeta s sedmimi iz-
strelki in močno poškodovana. Od leta 1994 ga praznu-
jemo s celo vrsto aktivnosti. Letos je naš gost dramski 
umetnik Ilija Zovko, vedno je z nami “boter” knjižnice 
maestro Ljubo Stipišić Dalmata, nastopa otroška klapa 
Kolibrići, klapa naše knjižnice, tečejo pa še programi za 
mlade “Svaštarnica”. Vedno nagradimo naše najboljše 
bralce, mlade in stare, kot tudi družine. Ob Dnevu knjiž-
nice se lokalni radio in TV javljajo neposredno z naših 
prireditev. Tudi v podružničnih knjižnicah potekajo raz-
lične delavnice in slovesne prireditve.
Za leto 2009 pripravljamo izid monografije o šestdesetih 
letih življenja Mestne knjižnice Zadar, nadalje veliko de-
setdnevno manifestacijo popularizacije branja z naslovom 
“Zadar bere”, obsežno anketno raziskavo o zadovoljstvu 
uporabnikov s storitvami Mestne knjižnice Zadar, digita-
lizirali bomo umetniški opus Ljuba Stipišića Dalmate in 
še vrsto drugih programov. Upamo, da se bomo ob koncu 
leta 2009 vselili  tudi v dodatne nove prostore v sosednji 
zgradbi.
OZ: Ima tako angažiran ravnatelj tudi čas še za kakšen 
hobi?
Žal po vseh obveznostih na delovnem mestu in po ob-
veznostih do študentov –  predavanjih, izpitih, pregledih 
seminarskih nalog, diplomskih nalog itd. ostane le zelo 
malo prostega časa. Zadnjih 18 let, kar sem ravnatelj, ne 
vem za letni dopust. Ker pa imam številčno družino in 
prijatelje, ki me podpirajo in mi stojijo ob strani v dobrem 
in slabem, je mogoče vse to nekako zdržati. Naj samo 
omenim, da v naši veliki hiši z nama s soprogo živijo še 
tri družine najinih otrok s štirimi vnuki. Lahko si pred-
stavljate, da je zmeraj zelo živo in da je v resnici najlepše, 
ko se družimo z vnučki. Včasih pa mi le uspe mlade iz-
zvati na dvoboj v namiznem tenisu, ki sem ga nekoč ak-
tivno igral, tako da le nisem čisto zarjavel.
OZ: Kaj bi sporočili kolegom, še posebej mladim, glede 
ključa uspešnosti v poklicu?
PEHAR: Prvi pogoj vsakega uspeha je, da si entuziast, 
zaljubljen v tisto, kar delaš. Treba se je identificirati z 
ustanovo, negovati strast do poklica, da ga občutiš kot po-
klicanost in ne kot zaposlitev. Imeti je treba jasno vizijo 
in strategijo pri delu, biti vedno korak pred drugimi, biti 
prepričljiv, pridobiti zaupanje okolja, imeti dobre odnose 
z mediji in javnostjo. Treba je poslušati čim več sveto-
valcev, izkoriščati marketing in inovacije, biti spoštljiv do 
znanja, stroke in novih tehnologij.
Še veliko bi bilo treba dodati k prej naštetemu, a če si 
pri vsem tem izrazil vsaj del samega sebe, boš izžareval 
srečo in zadovoljstvo ter to spontano prenašal na svojo 
okolico, posebej na svoj kolektiv. S tem se ustvarja si-
nergija spodbud, motivacije in optimizma. In še ena zelo 
pomembna izkušnja: če ste na vodilnem položaju, ne 
poskušajte spreminjati ljudi in njihovih slabosti, ampak 
raje odkrijte in angažirajte njihove dobre strani. Prav to je 
najpogosteje ključ uspeha.
(Razgovor je vodil Franci Pivec.) 
  
 
RAZGOVOR
120 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Od 9. do 11. aprila 2008 je v Kongresnem centru Grand 
hotela Bernardin v Portorožu potekala 15. konferenca 
Dnevi Slovenske Informatike 2008 z naslovom Inter-
operabilnost kot izziv informatiki, ki jo je organiziralo 
Društvo slovenskih informatikov. 
Konferenca se je začela na skupnem plenarnem zaseda-
nju, delo pa se je nadaljevalo po sekcijah, na okroglih 
mizah in delavnicah. 
Vsebina konference je bila razdeljena tako, da so bila ob-
ravnavana praktično vsa aktualna področja informatike. 
V vsaki sekciji se je delo začelo s kakovostnim vabljenim 
predavanjem, vsebinsko poglobljene okrogle mize pa so 
zaokrožile večji programski sklop. 
Sekcije:
• Interoperabilnost in odprti standardi
• Informatika v finančnih institucijah
• Sodobne informacijske tehnologije in arhitektura
• Informacijska družba
• Informacijska podpora odločanju
• Menedžment poslovnih procesov
• Informacijske rešitve
• Metodologije in pristopi k obvladovanju informatike
• Strateški vidiki informatike
• Operacijske raziskave
• Študentski forum
Okrogle mize
• Interoperabilnost in odprti standardi
• Mobilne aplikacije in konvergence fiksne in mobilne 
tehnologije
• E-demokracija
• Primeri uspešne vpeljave SOA v Sloveniji
Delavnica:
• Celovito upravljanje s poslovnimi pravili
Sodelavci iz Izuma smo se udeležili predavanj naslednjih 
opisanih sekcij in okroglih miz.
PRVI DAN
Niko Schlamberger, predsednik slovenskega društva 
Informatika, je podal nekaj uvodnih besed o temi posve-
tovanja. Povedal je, da konferenca kljub naprednim teh-
nologijam ne beleži upada števila udeležencev in je vsem 
navzočim zaželel prijetno in koristno druženje. 
Uspešno delo na konferenci je zaželel še dr. Marjan Kri-
sper, predsednik programskega sveta, samo konferenco 
pa je otvoril častni govornik, minister dr. Žiga Turk, ki 
je spregovoril o prispevku informatike in njenem pomenu 
v razvoju nacionalnih ekonomij.
Vabljeno predavanje na temo Izvozna prebojna špica slo-
venske informatike je imel Tone Stanovnik (Špica Inter-
national). Govoril je o pomenu povezovanja slovenskih 
IT ponudnikov in specialistov pri izvoznem preboju na 
zahtevna in konkurenčna zahodna tržišča.
Naslednji vabljeni predavatelj Serge Novaretti (iz 
IDABC Unit, Generalni direktorat za informatiko pri 
Evropski komisiji) je na temo European interoperability 
framework govoril o vzpostavljanju standardov in fazah 
revidiranja standardov interoperabilnosti pri evropski 
e-upravi.
Interoperabilnost in odprti standardi
Sklop predavanj na temo interoperabilnosti sta vodila dr. 
Davorka Šel (Ministrstvo za javno upravo) in dr. Rok 
Rupnik (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo 
in informatiko).
Predavanja je začela mag. Maruška Damjan (Statistični 
urad Republike Slovenije) s prispevkom Standardi SDMX 
kot priložnost za zagotavljanje interoperabilnosti rešitev 
za izmenjavo statističnih podatkov in metapodatkov.
Avtorica je predstavila mednarodne izkušnje pri snovanju 
iniciative za izmenjavo statističnih podatkov in metapo-
datkov SDMX. Gre za mednarodno pobudo Statistical 
Data and Metadata eXchange, h kateri je leta 2001 pri-
stopilo sedem mednarodnih organizacij. Osnovni cilj 
KONFERENCA DSI_2008 
doi:10.3359/oz0803120                                                                                                                     1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI
 
M 
121ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
pobude je spodbuditi razvoj in uporabo bolj učinkovitih 
procesov izmenjave statističnih podatkov in metapodat-
kov med mednarodnimi organizacijami in njihovimi čla-
nicami. V okviru pobude SDMX se oblikujejo standardi 
in navodila za zagotavljanje interoperabilnosti rešitev na 
področju mednarodnega statističnega poročanja (http://
ec.europa.eu/idabc/).
Glavno temo je nadaljeval Luka Debeljak (Microsoft, 
d. o. o.) s prispevkom Združljivost in spodbujanje inova-
cij.
Da bi razumeli, kako lahko podjetja uresničujejo zahte-
ve tehnološke združljivosti v praksi, je avtor predstavil 
pristop podjetja Microsoft. To podjetje sodeluje s števil-
nimi partnerji in organizacijami in ima velike potrebe 
po zagotavljanju združljivosti na različnih področjih, od 
združljivosti aplikacij in komunikacijskih protokolov do 
združljivosti dokumentov in standardov.
Podjetja v sodobnem poslovnem svetu preprosto ne more-
jo več samostojno razvijati in izkoriščati vseh rezultatov 
raziskav in razvoja. Zaradi tega se morajo čedalje bolj 
opirati na zunanje vire, s katerimi lahko sodelujejo samo 
v okviru odprte inovacije, ki jo omogoča združljivost:
• razvoj združljive programske opreme,
• sodelovanje z industrijskimi partnerji in vladami,
• omogočanje dostopa do tehnologije,
• razvoj in implementacija panožnih standardov.
Predavanja je nadaljeval mag. Roman Tomažič (IPMIT, 
d. o. o.) s prispevkom Nacionalni interopeartibilnostni 
okvir.
Nacionalni interoperabilnostni okvir – NIO predstavlja 
množico pravil, standardov, priporočil in dobro prakso 
za izgradnjo in obvladovanje elektronskih storitev javne 
uprave. 
Iz praktičnih izkušenj je vzpostavitev NIO kompleksna 
naloga, ki v prvi fazi zahteva usklajeno sodelovanje šte-
vilnih organizacij in nosilcev znanja za popis obstoječega 
stanja, v drugi fazi zahteva strokovnjake za določena 
področja NIO, da se lahko določijo skupni standardi, 
priporočila in dobre prakse, in v tretji fazi, ki je praktično 
tudi najpomembnejša, zahteva usklajeno delovanje vseh 
skrbnikov NIO. 
Elementi NIO bodo omogočili enotno pridobivanje poda-
tkov iz uradnih evidenc, povezovanje informacijskih si-
stemov in posledično učinkovitejše povezovanje državnih 
organov za zadovoljitev potreb uporabnikov. Upoštevanje 
enotnih pravil NIO s strani državnih organov in drugih 
institucij bo omogočilo boljše in enotne elektronske sto-
ritve za prebivalce in podjetja, predvsem pa bo možno 
elektronske storitve povezati in z njimi v celoti podpreti 
neki življenjski ali poslovni dogodek.
Uroš Nova in Andrej Šoštarič (Hermes Softlab, d. d.) 
sta s prispevkom Uporaba skupnega podatkovnega mo-
dela pri integraciji poslovnih aplikacij ta vsebinski sklop 
zaključila.
Ker je oblikovanje skupnega podatkovnega modela za 
posamezno poslovno področje dolgotrajna aktivnost, je 
smiselno razmisliti o izbiri globalnega podatkovnega 
modela kot osnovi za oblikovanje lastnega skupnega 
podatkovnega modela. Prednosti globalnega podatkov-
nega modela sta tudi lažje povezovanje med poslovnimi 
partnerji ter večja izbira in lažja integracija standardnih 
poslovnih aplikacij, ki podpirajo določeno poslovno do-
meno in uporabljajo globalni podatkovni model. 
Z vidika proizvajalca programske opreme in sistemskega 
integratorja uporaba globalnega skupnega podatkovnega 
modela zelo olajša delo pri realizaciji projektov. 
Po mnenju avtorjev bo interoperabilnost poslovnih apli-
kacij in rešitev na področju podatkovnih modelov eno 
izmed ključnih področij, na katerem bodo lahko lastniki 
poslovnih informacijskih sistemov dosegli časovno in 
stroškovno optimizacijo projektov. 
DRUGI DAN
Vabljeno predavanje Izdelava aplikacije za vodenje po-
slovnih procesov na primeru JANNE – obvladovanje jav-
nih naročil je imel Marko Štrukelj. 
Prikazal je praktične pristope k izdelavi aplikacije za 
vodenje poslovnih procesov z uporabo Microsoftove 
knjižnice Windows Workflow Fundation. Predstavil je 
diagramsko tehniko, pri kateri sodelujeta analitik in pro-
gramer ter dokumentni sistem, integriran v proces, kjer se 
odlagajo generirani dokumenti. Predstavljen sistem naj bi 
omogočal hiter razvoj, naročniku pa omogočal enostaven 
nadzor nad procesom, obenem pa naj bi se zmanjšalo tudi 
število napak in zamud.
Vabljeno predavanje Interoperabilnost prostorskih podat-
kov je predstavil Uroš Mladenović (iz Geodetske uprave 
RS).
Predstavil je pomen interoperabilnosti na področju geo-
matike in prostorskih podatkov. Tako si Geodetska uprava 
kot eden največjih ponudnikov geodetskih podatkov pri-
zadeva za uvedbo načel urejenega in standardiziranega 
dostopa do prostorskih podatkov. V ta namen razvija 
POROČILO
122 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
storitve za pregledovanje in prenos podatkov v okviru 
specifikacij OGC (Open Geospatial Consortium) in stan-
dardov ISO.
Strate{ki vidiki informatike
Prispevek Strateško planiranje informatike kot kontinu-
iran učeči proces je predstavila mag. Alenka Rožanec 
(soavtor dr. Marjan Krisper).
Strateško planiranje informatike je kontinuiran učeči pro-
ces, v katerem vodstveni delavci, strokovnjaki s področja 
informatike in uporabniki s partnerstvom tako pri izdela-
vi, uresničevanju kot vrednotenju rezultatov strateškega 
plana zagotavljajo maksimalno izrabo informacijskih 
tehnologij za doseganje dolgoročne poslovne uspešnosti 
poslovnega sistema. 
Interoperabilnost in odprti standardi
Vsebinski sklop na temo interoperabilnosti sta vodila dr. 
Davorka Šel (Ministrstvo za javno upravo) in dr. Rok 
Rupnik (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo 
in informatiko)
Avtorji Domen Mongus, Blaž Repnik, Borut Žalik 
(Univerza v Mariboru, FERI) ter Vinko Podobnik in 
Miloš Pegan (IGEA, d. o. o.) so v prispevku Zagotav-
ljanje interoperabilnosti v geografskih informacijskih 
sistemih predstavili posebnosti geografskih informacij-
skih sistemov in poudarili pomen interoperabilnosti na 
tem področju. Področje GIS je izredno bogato zaradi na-
bora najrazličnejših podatkov, ponudnikov podatkov in 
programskih rešitev. Na kratko so predstavili Konzorcij 
OGC in njegove najpomembnejše standarde GML, WMS, 
WFS in SLD. V nadaljevanju so opisali odprtokodno 
implementacijo teh standardov GeoServer. Na koncu pa 
so še na kratko predstavili preprosto spletno aplikacijo, ki 
temelji na interoperabilnih standardih OGC in je imple-
mentirana z GeoServerjem.
Nadaljeval je Mitja Šturm (Genis, d. o. o.) s prispev-
kom IO-vrtci – pilotni interoperabilnostni informacijski 
sistem.
Namen pilotnega interoperabilnostnega informacijskega 
sistema je realizacija ene uporabniške storitve v okviru 
NIO. V ta namen je bila izdelana uporabniška storitev 
IO-Vrtci, katere naloga je pridobivanje podatkov, ki se 
uporabljajo v postopkih odločanja o prošnjah za znižano 
plačilo vrtca iz določenih institucij.
Pilotna aplikacija IO-Vrtci predstavlja eno izmed mnogih 
aplikacij ali procesov, ki se že izvajajo znotraj nacionalno 
začrtanih projektov in se bodo tudi v prihodnje. Cilj apli-
kacije ni samo tehnična izvedba aplikacije, ampak sooče-
nje z vsemi problemi in težavami, s katerimi se srečujejo 
pri uvajanju tovrstnih rešitev in postopkov. Med drugim 
je bil s pilotno aplikacijo začrtan tudi model, ki služi kot 
osnova za izvedbo vseh kasnejših postopkov znotraj za-
snovanih projektov e-uprave. 
Dr. Aram Karalič in Stojan Košti (Temida, d. o. o.) sta 
v prispevku Primeri implementiranih interoperabilnih si-
stemov v G2G in G2B izpostavila, da je interoperabilnost 
danes nujni pogoj za uspešen razvoj informacijske druž-
be. Ovire, ki so še do nedavnega preprečevale bolj inten-
ziven razvoj v smeri interoperabilnosti in e-poslovanja, se 
z uporabo različnih konceptov sodobnih tehnologij, kot 
so spletne storitve, zdijo lažje premagljive. 
Koncept, temelječ na storitveni arhitekturi, se pri tem 
kaže kot eden izmed ustreznejših za uresničitev ciljev, 
ki si jih je zastavila Slovenija na tem področju. Inter-
operabilnost na podlagi odprtih standardov tako omogoča 
hitrejši razvoj in uveljavitev inovacij (tehnoloških, orga-
nizacijskih, procesnih), s čimer spodbuja hitrejše širjenje 
znanja, vključenost, inovativnost in konkurenčnost celot-
ne družbe. 
Avtorji Tadej Poljšek, Jože Čož in Janja Deržaj (Zavod 
za zdravstveno zavarovanje Slovenije) so s prispevkom 
Spletne storitve za učinkovito poslovanje javnega zavoda 
zaključili temo o interoperabilnosti.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije z uporabo 
spletnih storitev zagotavlja vse kakovostnejši servis svo-
jim partnerjem in omogoča poenostavitve internih po-
slovnih procesov. V zadnjih dveh letih je uvedel številne 
aplikativne rešitve, ki temeljijo na novih tehnologijah, 
veliko ima tudi načrtov za prihodnje. V prispevku so bile 
predstavljene praktične izkušnje pri načrtovanju in razvo-
ju naslednjih rešitev: izmenjevanje podatkov z Zavodom 
RS za zaposlovanje, izmenjevanje podatkov z Geodetsko 
upravo RS, sodelovanje v sistemu e-Vem, projekt online 
zdravstvenega zavarovanja in izmenjevanje podatkov. 
Vložen napor v osvajanje znanja in izkušenj se je že iz-
plačal, saj nove rešitve že prinašajo številne prednosti, ki 
se kažejo v poenostavitvi poslovnih procesov, posodo-
bitvi storitev za zunanje uporabnike, hitrih in zanesljivih 
prenosih podatkov, ustrezni varnosti osebnih in zaupnih 
podatkov in v učinkoviti dodatni izrabi obstoječe infor-
macijske opreme. 
Informacijska družba
Sekcijo je vodil mag. Franci Pivec (Institut informacij-
skih znanosti v Mariboru).
POROČILO
 
M 
T 
123ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Prva sta se predstavila Julija Bele Lapuh in David 
Rozman (B2, d. o. o.) s prispevkom E-izobraževanje na 
delovnem mestu. Informacijska tehnologija tudi na podro-
čju izobraževanja vedno bolj intenzivno ponuja številne 
priložnosti. Na področju poslovnega izobraževanja je 
prilagoditev časa, kraja in hitrosti izobraževanja po meri 
posameznika ne le zaželen, ampak v mnogih primerih 
edini racionalni pristop k izobraževanju.
Za izvedbo e-izobraževanja je treba zagotoviti naslednje 
elemente: 
• tehnologijo (virtualno učno okolje dostopno preko 
interneta), 
• interaktivno, multimedijsko gradivo (e-gradivo), 
• pedagoške storitve (izdelava e-gradiva, izvedba e-te-
čajev, usposabljanje pedagoških delavcev za izvajanje 
e-izobraževanja), 
• nepedagoške in upravljavske storitve (tehnična po-
moč, organizacija izvedbe e-tečajev, administracija in 
menedžment, evalvacija). 
E-izobraževanje, ki bo predvsem zaradi tesne prepleteno-
sti s tehnologijo še naprej ponujalo številne izzive v raz-
voju tako novih uporabniških izkušenj kot posodabljanju 
in avtomatizaciji obstoječih procesov, omogoča s pra-
vilnim pristopom prav gotovo odlične rešitve za potrebe 
sodobnega človeka.
Tomaž Turk in Peter Trkman (Univerza v Ljubljani, 
Ekonomska fakulteta) sta predstavila prispevek Bassov 
model privzemanja širokopasovnega dostopa do inter-
neta.
Privzemanje širokopasovnega dostopa do interneta je v 
zadnjih letih pritegnilo razmeroma veliko pozornosti po-
slovnega okolja, civilne družbe, državnih organov in ra-
ziskovalnih institucij, ki delujejo na področju elektron-
skih komunikacij in informatike nasploh. V članku sta 
avtorja prikazala rezultat analize privzemanja široko-
pasovnega dostopa v 20 izbranih državah v Evropi. Upo-
rabila sta že uveljavljeni Bassov model za spremljanje in 
napovedovanje dinamike privzemanja novih izdelkov in 
storitev. Kljub temu da se širokopasovni dostop šteje za 
zelo hitro razvijajočo se tehnologijo, pa so ugotovili, da 
privzemanje poteka na podoben način, kot je potekalo pri 
primerljivih “naročniških” storitvah. 
Poleg tega rezultati kažejo, da bo proces privzemanja za-
stal, če se ne bodo razvile nove vsebinske storitve.
Dr. Peter Purg (Univerza na Primorskem, Fakulteta za 
management) je v prispevku Ekologija spleta 2.0 pre-
gledno predstavil razumevanje aktualnega pojma splet 2.0 
ter razpravljal o tehnoloških in komunikacijskih pojavih. 
Z vidika medijske ekologije je izpeljal vodila in vizije za 
aktivno soudeležbo pri vzpostavljanju, upravljanju sve-
tovnega spleta, okolja ter hkrati posamezniku prijaznega 
okolja mnogoterih socialnih, poslovnih in ne nazadnje 
političnih procesov.
Odločilna priložnost, ki jo s seboj prinašajo nove rabe 
spletnih in multimedijskih tehnologij, kot npr. splet 2.0, 
se kaže ravno v obnovi vzporednih, dvo- in večsmernih 
komunikacijskih oblik in modelov. Le-ti v družbi za-
gotavljajo ustrezne procese regeneracije in preprečujejo 
stopnjevanje negativnih medkulturnih napetosti ter kon-
fliktov.
Blaž Rodič (Univerzitetno in raziskovalno središče Novo 
mesto) pa je v prispevku z naslovom Projekt MO.DI 
– dostop do elektronskih javnih storitev v gorskih skup-
nostih predstavil projekt Mo.Di – Montagne Digitale, ki 
je potekal od leta 2005 do 2007. To je bil model, razvit za 
zmanjšanje izolacije gorskih skupnosti s pomočjo uvaja-
nja informacijske tehnologije. Prebivalci gorskih naselij 
so oddaljeni od administrativnih centrov, javne storitve 
so jim težje dostopne, poleg tega pa imajo pomanjkljivo 
znanje uporabe informacijske tehnologije. Cilj projekta je 
bil z uvajalnimi tečaji in prosto dostopnimi e-točkami z 
asistenco izboljšati poznavanje informacijske tehnologije 
prebivalcev in jim olajšati dostop do javnih storitev. Na 
podlagi potreb prebivalcev je bil zgrajen spletni portal, ki 
omogoča enostaven dostop do najpomembnejših javnih 
storitev preko interneta. 
Projekt Mo.Di je financirala EU v okviru programa IN-
TERREG IIIC Jug iz sredstev Evropskega sklada za regi-
onalni razvoj (ERDF), ki je del Strukturnih skladov EU, 
sofinanciran pa je že iz sredstev nacionalnih projektnih 
partnerjev. V Sloveniji si bile v projekt zajete tri vasi na 
Gorenjskem (Planina pod Golico, Lom pod Storžičem in 
Kropa). 
TRETJI DAN
Zadnji dan so nastopili trije vabljeni predavatelji.
Dr. Cene Bavec je v vabljenem predavanju O motivaciji 
občanov za uporabo javnih IT storitev predstavil analizo, 
ki je bila izvedena na osnovi sekundarnih informacijskih 
virov Evropske komisije. Za napovedovanje zanimanja 
občanov za javne IT storitve je uvedel agregatni indeks 
uporabe javnih IT storitev na osnovi analitičnih indeksov, 
ki so dostopni v publikaciji Eurostat. Slovenija se tu uvr-
šča okoli povprečja EU. Rezultati analize napovedujejo, 
da bodo morali veliki javni sistemi, kot je javna uprava, 
poiskati inovativne poti za spodbujanje uporabe svojih IT 
storitev.
POROČILO
124 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
V naslednjem vabljenem predavanju An EGNOS based 
approach to increase the safety of ground movements in 
airports je Augusto Casaca (sodelavec Isabel Rebelo) 
predstavil delujoč napredni sistem za usmerjanje talnega 
prometa na lizbonskem letališču. Predstavil je kompleks-
no rešitev brezžične povezave vseh prevoznih sredstev, ki 
se gibljejo tudi po kritičnih poteh na letališču ter sistem 
opozarjanja in alarmiranja v kritičnih primerih. Sistem 
deluje na Portugalskem.
V zadnjem vabljenem predavanju z naslovom Novice na 
vaši strani je Boštjan Štrukelj predstavil trud ekipe, ki 
izdaja časopis Računalniške novice. Predstavil je sistem, 
ki je iz preproste skripte java prerasel v popularen RSS in 
ga uporablja že preko 300 spletnih strani v Sloveniji.
Metodologije in pristopi k obvladovanju infor-
matike
Sekcijo sta vodila dr. Marko Bajec (Univerza v Ljublja-
ni) ter dr. Andrej Šoštarič (Hermes Softlab, d. d.).
Prva predavatelja sta bila mag. Andrej Tomšič ter mag. 
Podlesnik Bojan (Informatika, d. d.) s prispevkom Zago-
tavljanje potrebnega znanja pri prenovi kompleksnega IS.
V prispevku sta avtorja obdelala možnost vpeljave siste-
ma prenašanja znanja med sodelavci v delovnih sredinah 
ob prenovi informacijskega sistema. Zastavila sta si vpra-
šanje: kako učinkovito in uspešno prenašati znanje na so-
delavce v delovni sredini na področju poslovne informati-
ke ter kateri pogoji in katere tehnike so uporabne pri tem. 
Ugotovila sta, da se ta proces ne sme prepustiti niti stihiji 
niti interesom posameznikov niti odgovornim vodjem. 
Prenašanje znanja med sodelavci informatiki ne sme biti 
niti izoliran proces, ki je odvisen le od volje posamezni-
kov in njihove izbire, niti ne sme sloneti na prisili. Oviro 
predstavljajo ljudje sami, ki se ne zavedajo, da skrivanje 
znanja pomeni za posameznike le kratkoročno korist, za 
celoten kolektiv pa dolgoročno škodo. 
Rešitev problema se nakazuje v dvigu kulture vseh: 
lastniki morajo uvideti potrebnost znanja, vodstvo mora 
zagotoviti izrabo znanja s primerno organizacijo dela in 
vzgojo zaposlenih, posamezniki pa ne smejo graditi svoje 
kariere na skrivanju lastnega znanja. 
Naslednja se je predstavila mag. Iza Login (IZZIS Pod-
jetniško in poslovno svetovanje Iza Login,  s. p.) s pri-
spevkom Resnice in zmote IT razvojnih projektov.
Ne glede na to, da menedžment razvojnih projektov ni 
novo področje, se ponavljajo iste napake: ko se ugotovi, 
da se projekt ne bo mogel zaključiti v načrtovanem času, 
se k projektu pritegne  še več ljudi, projektni mejniki se 
postavljajo preohlapno, pri postavljanju projektne orga-
nizacije se ne razmišlja dovolj o učinkoviti delitvi dela, 
timske vloge niso točno določene. Pri arhitekturi siste-
mov se vedno znova ukvarjamo z vprašanjem nujnosti 
pilotnih projektov, medtem ko projektna dokumentacija 
še vedno nima prave prioritete ...
Avtorica se je dotaknila le najbolj perečih dejavnikov, s 
katerimi se srečujemo ob izvajanju IT razvojnih projek-
tov. Dejstvo je, da se problemi zmanjšujejo z rastjo izku-
šenj, ki pa so vse prevečkrat povsem individualne in se v 
praksi premalo prenašajo na sodelavce z manj izkušnjami. 
Razen strogo tehničnih veščin je pri projektnem menedž-
mentu tudi veliko opravka s tako imenovanimi mehkimi 
veščinami vodenja, ki se jim daje premalo poudarka in na 
ta način zavira učinkovitejše upravljanje projektov.
Tadej Prešeren in dr. Marko Bajec (Univerza v Ljub-
ljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko) ter mag. 
Boštjan Žvanut (Univerza na Primorskem, Visoka šola 
za zdravstvo Izola), so v prispevku Izdelava celovitih IT 
procesov predstavili koncept celovitih IT procesov, kjer 
se s pomočjo različnih pristopov (npr. delovnih okvirjev, 
veljavnih standardov, priporočil) ter t. i. skritega znanja 
izdela celoviti IT proces z vsemi možnimi elementi (npr. 
aktivnosti, vloge, aplikacije, dokumente), ki se v okviru 
določenega IT procesa lahko uporabljajo. Celoviti IT 
procesi lahko koristijo načrtovalcem IT procesov kot 
referenčni proces, na podlagi katerega lahko izvedemo 
načrtovanje IT procesov in njihovo prilagajanje. 
Kristjan Košič in Aleš Živkovič (Inštitut za informa-
tiko, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, 
računalništvo in informatiko) pa sta v zadnjem prispevku 
tega sklopa z naslovom Modeliranje ponovno uporabnih 
procesov razvoja informacijskih sistemov prikazala pri-
mer orodja ter izkušnje, ki sta jih s sodelavci pridobila pri 
izdelavi lastnega procesa razvoja informacijskih sistemov.
IBM Rational Method Composer – RMC je orodje za ure-
janje metod in komponiranje le-teh v procese. Orodje se 
uporablja za prilagoditev razvojnega procesa programske 
opreme, razvoj operativnih informacijskih procesov ter 
razvoj in prilagoditev poljubnih kompleksnih poslovnih 
procesov, ki zahtevajo pregledno, sledljivo ter konsistent-
no dokumentacijo. Poslovni procesi se objavijo in distri-
buirajo preko spletnih strani, saj tako uporabniku ni treba 
nameščati dodatne programske opreme. 
Modeliranje procesov poteka v modelnem ogrodju Ec-
lipse, ki vključuje metodologijo RUP (Rational Unified 
Proces), ter v drugih procesnih knjižnicah, ki s svojimi 
dobrimi praksami usmerjajo razvoj poslovnih procesov in 
sistemov. RMC predstavlja evolucijo RUP-a in kroji nje-
POROČILO
 
M 
T 
125ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
govo metodologijo tako, da se lahko prilagodi ali uporabi 
samo tisti del, ki je pomemben za proces v izgradnji.
Enostavna uporaba procesnega orodja skrajšata čas prila-
goditve procesa z več dni na nekaj ur. Orodja vključujejo 
čarovnike, ki nas vodijo skozi procesni razvoj in učijo, 
kako učinkovito prikrojiti razvojni proces potrebam orga-
nizacije za dosego zadanih ciljev. 
Konferenco je ves čas spremljala tudi manjša razstava 
računalniških proizvodov in storitev z nekaterimi družab-
nimi dogodki.
Konferenca se je zaključila s sklepnim govorom predsed-
nika Slovenskega društva Informatika, podelitvijo nagrad 
avtorjem prispevkov ter nagradnim žrebanjem udeležen-
cev.
Metka Bakan Toplak, Dušan Majer, Alojz Urbajs 
POROČILO
126 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
KONFERENCA STC TRANSALPINE CHAPTER 2008
Od 16. do 18. aprila 2008 je HERMES Softlab [1] v Ljub-
ljani gostil letno konferenco STC TransAlpine Chapter 
Annual Conference 2008 [2] in delavnico srednjeevropske 
podružnice TAC1 (TransAlpine Chapter) Združenja za 
tehnično komunikacijo (Society for Technical Communi-
cation – STC). Konferenca je bila priložnost za srečanje in 
izmenjavo izkušenj med strokovnjaki s področja tehničnih 
komunikacij, grafičnega oblikovanja, novih tehnologij, 
izvirnih pristopov k vodenju projektov s področja pro-
gramske opreme, tehnologije DITA2 itd. Konferenca je bila 
namenjena tehničnim piscem, načrtovalcem informacij, 
ilustratorjem, razvijalcem pomoči, izvedencem za uporabo, 
projektnim vodjem, razvijalcem programske opreme in 
oblikovalcem uporabniških vmesnikov.
Predkonferenca
Uvodni pozdrav in dobrodošlico je imel predsednik STC-
TAC Dan Jones iz Švice [3]. Nato nas je Patrick Hofmann 
iz Kanade popeljal v svet vizualizacije informacij. Na eno-
dnevni delavnici z naslovom Intuitivne podobe: ustvarjanje 
in vrednotenje uporabnih grafik za mednarodno občinstvo 
(Intuitive images: Creating and evaluating usable graphics 
for international audiences) nam je govoril o uporabni grafi-
ki, podobah, slikah in simbolih, ki jih uporablja pri izdelavi 
uporabniških tehničnih navodil za mednarodne uporabnike. 
Razložil je, da je zelo pomembno vedeti, komu je dokument 
ali slika ali zaslon ipd. namenjen. Na primerih je prikazal, 
kako slike s preveč detajli zmedejo uporabnika, kdaj na-
mesto posnetka zaslona raje uporabiti tabele, kako, kdaj 
in kje uporabljati določene simbole. Delavnica je bila zelo 
dinamična, zanimiva in prav z veseljem smo sodelovale pri 
praktičnih vajah. Patrick Hofmann je izučen pisec tehničnih 
besedil in človek “redkih besed”. Danes dela v Sydneyju v 
Avstraliji v podjetju Google kot načrtovalec vizualnih inter-
akcij, več kot trinajst let pa je pomagal naročnikom, kot so 
Sky, HP, Nokia, Motorola, Philips, FedEx, Logitech in Net-
gear, pri pri izboljševanju njihovih izdelkov.
Prvi konferen~ni dan
Tudi prvi konferenčni dan je začel predsednik STC-TAC 
Dan Jones, ki je bil moderator celotne konference.
Prvi prispevek in hkrati osrednji referat je imel Patrick 
Hofmann z naslovom Slike in dobiček: kako lahko vizu-
alne informacije in enostavne študije uporabnosti prihra-
nijo vašemu podjetju milijone (Pictures and profits: how 
visual information design and simple usability studies 
can save your company millions). Govoril je o tem, da so 
podrobne študije pokazale, kako lahko pri izdelavi navo-
dil v pisni ali elektronski obliki enostavna vizualna pred-
stavitev delovanja ali uporabe nekega izdelka popolnoma 
nadomesti suhoparno besedilo, obenem pa prihrani veliko 
denarja, ki ga sicer porabimo za pisanje in prevajanje 
tehnične dokumentacije. 
Jasna Vuković iz Slovenije (Inštitut za poslovno antropo-
logijo v Ljubljani) [4] je v prispevku z naslovom Poslov-
noantropološka raziskava kot pripomoček za razumevanje 
uporabnikov (Business anthropology research as a tool for 
understanding users) razložila, kako poslovna antropologi-
ja proučuje posameznika kot takega in posameznika v kon-
tekstu družbe in kulture ter uporablja izsledke proučevanj 
za boljše razumevanje uporabnikov. Raziskave poslovne 
antropologije so uporabne v marketingu za ugotavljanje 
vedênja potrošnikov, pri organizacijski kulturi in med-
narodnem poslovanju, ki vključuje mnoge proizvodne in 
storitvene dejavnosti na področju turizma, farmacije, avto-
mobilizma, informacijske tehnologije, prehrambne indu-
strije, trgovine, komunikacije, oglaševanja itd. Pojasnila 
je tudi, da poslovna antropologija zagotavlja izboljšanje 
rezultatov poslovanja, ker omogoča, da spoznamo in odkri-
jemo, kako se potrošnik obnaša, kaj dela, kako misli in kaj 
si želi v lastnem okolju. Izvemo tudi, kako, in kar je najpo-
membnejše, zakaj potrošnik nekaj dela. Inovativne metode 
raziskovanja poslovne antropologije poleg temeljne meto-
de neposrednega opazovanja z udeležbo vključujejo tudi 
poglobljene intervjuje, video raziskave in drugo.
Sledil je sestanek trenutnih in bodočih članov TAC (A 
business meeting for chapter members and potential 
members), ki ga je vodil Dan Jones. Ker se njemu to po-
letje mandat izteče, je beseda tekla zlasti o novih članih in 
novih kandidatih za tajnika in predsednika STC-TAC. 
Naslednjo predstavitev je imela Helen O’Shea iz Nem-
čije (IBM) [5], ki je v svojem prispevku Pogumen novi 
doi:10.3359/oz0803126                                                                                                                     1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI
 
M 
127ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
svet: kako je skupina piscev prešla na uporabo tehnologi-
je DITA za snovanje uporabniške dokumentacije (Brave 
new world: How one writing team moved to DITA-based 
authoring) podala smernice piscem tehničnih besedil za 
uporabo nove tehnologije DITA. Opisala je izzive, s kate-
rimi so se soočali pri prehodu na novo tehnologijo, in kaj 
so se iz tega naučili. Pisci besedil so morali spremeniti 
način razmišljanja in načrtovanja. Pisanje v obliki knjige 
so nadomestili s pisanjem “tem” (angl. topic), ki “živijo 
same zase”, brez sobesedila in jih je možno uporabiti 
samostojno za različne izdelke in večkrat. Pisci tehničnih 
navodil morajo analizirati izdelek in uporabnika ter ugo-
toviti, katero temo uporabiti in za koga. Vedno je mogoče 
videti samo delček informacije in ne celote, kot je to 
možno pri klasičnih priročnikih.
Andrej Vernekar iz Slovenije (HERMES Softlab) je v 
prispevku Pretvorba v XML: kako preiti s FrameMaker na 
DocBook in preživeti (Conversion to XML: Moving from 
FrameMaker to DocBook and surviving) razložil, na kaj vse 
je treba biti pozoren pri pretvorbi podatkov v format XML. 
Erin Heximer iz Poljske (IBM Krakow Software Lab) 
[6] je imela zadnjo predstavitev tega dne z naslovom Se-
stavljanje delovne skupine od spodaj navzgor (Building a 
team from the ground up). Na primeru iz prakse je razlo-
žila, kako sestaviti delovno skupino za uspešno izdelavo 
tehnične dokumentacije.
Drugi konferen~ni dan
Drugi konferenčni dan je začela Katarzyna Kostorz, štu-
dentka iz Poljske [6], s prispevkom Izboljšava kakovosti 
in uporabnosti sporočil o napakah (Improving the quality 
and usability of error messages). Pojasnila je, kako se 
trudijo izboljšati kakovost sporočil o napakah, da bi bile 
kar najbolj jasne in čim manj zavajajoče. Opozorila je, 
da je pri sporočilih o napakah pomembno, da napišemo, 
kaj je narobe, in ne, kaj so posledice, kot kaže običajna 
praksa. Na nekaj primerih je pokazala, zakaj so nekatera 
sporočila neuporabna. Pojasnila je, kakšne zahteve mora-
jo izpolnjevati sporočila in kakšna naj bo njihova vsebina. 
Zaradi globalizacije se osredotočajo na enostavne stavke 
brez prijaznostnih fraz, pri tem pa pazijo, da uporabnika 
ne obsojajo.   
Nadaljevala je Alice Jane Emanuel iz Kanade [7] s pri-
spevkom Orodja, ki delujejo (Tools that work). Omenila 
je razna orodja za vodenje vsebin, tj. aplikacije, ki ponu-
jajo dokumente online, do katerih imajo vsi dostop in kjer 
lahko vsak vpiše svoj komentar ali opombo.   
Med slovenskimi predavatelji se je predstavil tudi Bogo Vato-
vec, nekoč zaposlen v podjetju HERMES Softlab v Ljubljani. 
Danes živi v Nemčiji in dela v svojem podjetju Bovacon [8]. 
V prispevku Splet 2.0 in tehnična komunikacija (Web 2.0 and 
Technical Communication) je pojasnil, kako splet 2.0 vpliva 
na tehnično komunikacijo. Tudi če orodja ne moremo vključiti 
neposredno, lahko izkoristimo njegove prednosti in se lotimo 
stvari, ki jih do zdaj ni bilo mogoče izpeljati. Splet 2.0 je zelo 
koristen za večino tehničnih piscev.
Zadnji prispevek z naslovom Vodenje majhne skupine 
tehničnih piscev, ki delajo v skupinah “scrum” (Leading 
a small group of technical writers working in “Scrum” te-
ams) je imel Piero Margutti iz Italije [9]. Opisal je svoje 
izkušnje, pasti in prednosti pri vodenju manjših skupin 
tehničnih piscev. Predstavil je različne modele razvoja 
programske opreme in eden med njimi je tudi proces, ki 
vključuje vrsto običajnih postopkov in vnaprej definiranih 
vlog, in ga označuje izraz, prevzet iz rugbija – “scrum” (v 
prevodu razburjena množica). Glavne vloge imajo vodja 
projekta (ScrumMaster), ki skrbi za neoviran razvoj pro-
gramske opreme, predstavnik deležnikov (zainteresiranih 
udeležencev) oziroma naročnika (ProductOwner), in 
skupina, ki vključuje 5–9 ljudi z različnim znanjem in 
sposobnostmi (razvijalci, oblikovalci, projektanti ipd.), ki 
so odgovorni za pripravo izdelka. 
Konferenco smo zaključili s tradicionalno “čokoladno tom-
bolo in šampanjcem”. Ob tem smo poklepetali o načrtih za 
prihodnost na področju urejanja in vzdrževanja tehnične 
dokumentacije ter o naslednjem spomladanskem srečanju, 
ki bo v eni od srednjeevropskih držav podružnice TAC.
Opombe
1 TAC je t. i. predalpsko področje, ki združuje države: Slovenijo, 
Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Švico.
2        Darwin Information Typing Architecture.
Reference
[1] HERMES SoftLab. Spletni naslov: http://www.hermes-softlab.
com/.
[2] STC Transalpin. Spletni naslov: http://stc-on.org/transalpine/.
[3] Zürich Financial Services, Corporate Center. Spletni naslov: 
http://www.zurich.com/main/home/welcome.htm.
[4] Spletni naslov: http://www.poslovna-antropologija.com/zivljenj-
epis.html in http://www.linkedin.com/pub/3/843/B0A.
[5] Spletni naslov: http://www.ibm.com/de/.
[6] Spletni naslov: http://www.ibm.com/pl/.
[7] Spletni naslov: http://commatheory.com/.
[8] Bovacon, Berlin, Germany. Spletni naslov: http://www.bovacon.
com/.
[9] Siemens Telematica. Spletni naslov: http://www.club-cmmc.
it/aziende/redazsiemens.htm.
Breda Emeršič, Darja Bokša-Faraguna, Renata Habjanič
POROČILO
128 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
V San Franciscu je od 6. do 9. maja 2008 potekala 
konferenca JavaOne, namenjena platformi java. Sodi 
nedvomno med največje dogodke informacijske teh-
nologije, saj ga obišče več tisoč strokovnjakov s tega 
področja. Letošnja konferenca je potekala pod geslom 
“Java + You”, s čimer so poskušali poudariti dejstvo, 
da ta tehnologija na tak ali drugačen način vpliva na 
ekosistem potrošnika, torej na vsakega izmed nas. Med 
statističnimi podatki tako najdemo, da naj bi bilo v upo-
rabi 6 milijard naprav, ki delujejo na osnovi tehnologije 
java (http://www.sun.com/aboutsun/media/presskits/
javaone2008/index.jsp).  
Na urniku konference je bilo preko 300 predavanj, ki so 
potekala v 11 vzporednih sekcijah. Kljub temu je bilo 
moč čutiti, da je poudarek letošnje konference na proiz-
vodu JavaFX, ki predstavlja jedro platforme java, bogatih 
spletnih aplikacijah (RIA) in skriptnih jezikih. Težišče 
razvoja se tako spet nagiba na stran odjemalcev, pri čemer 
je trend gradnja bogatih spletnih odjemalcev, ki vsebujejo 
podobne grafične elemente kot klasične namizne aplika-
cije.
COMMUNITYONE
Pred glavno konferenco JavaOne je potekala enodnevna 
konferenca z naslovom CommunityOne 2008. Dogodek 
je namenjen vsem tistim, ki jih zanima področje odprte 
in prostodostopne kode. Tako se tukaj zberejo razvijalci, 
odjemalci in ponudniki tovrstnih proizvodov. 
Konferenca je bila razdeljena na več vzporedno organizi-
ranih predavanj. 
Operacijski sistem OpenSolaris 
Največji poudarek konference CommunityOne je bil 
prav OpenSolaris kot SUN-ov prispevek k odprti kodi. 
Na konferenci so delili tudi DVD-je z operacijskim siste-
mom.
OpenSolaris je operacijski sistem, ki je v svoji prvi verziji 
enak SUN-ovemu Solaris OS. To izvorno kodo je SUN 
predal v odprtokodni projekt (ne celotno kodo, ampak 
njene sestavne dele). SUN kot razloge za prehod v odpr-
tokodni način razvoj navaja naslednje:
• Model razvoja z odprto skupnostjo prinaša priložnosti 
za sodelovanje med Sunovimi inženirji in skupnostjo 
uporabnikov.
• Veliko uporabnikov sistema Solaris OS je zahtevalo 
odprto kodo.
• Omogočeno je sodelovanje v mnogih projektih, ki   
zahtevajo odprto kodno programsko opremo itd.
Trenutne distribucije OpenSolaris delujejo na procesorjih 
SPARC kot tudi na x64/x8.
Linux OS
Predavanja so bila namenjena novostim pri različnih di-
stribucijah (openSUSE, Ubuntu in Fedora). Najavili so 
openSUSE, verzijo 11.0, ki bo vsebovala: KDE 4.0 in 3.5, 
GNOME 2.22, NetworkManager 0.7, PulseAudio, Tas-
que, OpenOffice.org 2.4, Banshee 1.0. Največ izboljšav 
je bil deležen program za nameščanje, ki je poenostavljen 
in hitrejši. 
NetBeans
Na predstavitvah orodja NetBeans IDE so poudarili, da 
je nova verzija (6.x) bistveno hitrejša, kar je bil prej eden 
izmed glavnih očitkov. Na samih predstavitvah je bilo 
dejansko videti hitro odzivnost orodja. NetBeans sicer 
še naprej daje velik poudarek razvoju spletnih aplikacij. 
Tako so npr. predstavili razhroščevalnik za javascript, ki 
deluje neodvisno od spletnega pregledovalnika. Podpora 
skriptnih jezikom je res široka, tako NetBeans podpira 
tudi PHP na strežniku in Ruby pa tudi delo z aplikacijski-
mi strežniki; še posebej je dobro podprt GlassFish.
PRIHAJAJO^E NOVOSTI PLATFORME 
JAVA
Glede novosti bi lahko dejali, da je java postala zrela 
tehnologija. Razvoj poteka v skupnosti in se osredotoča 
predvsem na enostavnejšo uporabo in večjo učinkovitost. 
Java se seveda spreminja, vendar ne hitro in korenito, 
KONFERENCA JAVAONE 2008
doi:10.3359/oz0803128                                                                                                                     1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI
 
M 
129ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
ampak skrbno, s pretehtanimi spremembami in novostmi, 
ki jih potrebuje informacijska industrija. Kot takšno lah-
ko javo jemljemo kot dolgoročno platformo, ki bo igrala 
pomembno vlogo naslednja desetletja. JCP (Java Com-
munity Process) deluje tako, da se inovacije, ki nastajajo 
v skupnosti, prenesejo v formalno specifikacijo.
Javo SE 7 pričakujemo v prvi polovici leta 2009. Decem-
bra leta 2006 je bila izdana Java SE 6, ki je uvedla števil-
ne novosti in izboljšave (API spletnih storitev, podpora 
skriptnim jezikom, prenovljeni API za podatkovno bazo, 
izboljšave Swinga, nadzor in upravljanje, vgrajene anota-
cije, prevajalnika API, integracija z varnostnimi storitvami, 
kakovost, združljivost in stabilnost). Trenutno jo uporab-
lja 7 milijonov razvijalcev jave. Vsak mesec je približno 
700.000 prenosov JDK-ja, 90,7 odstotkov osebnih računal-
nikov, ki so priključeni v internet, pa ima nameščeno javo. 
Iz tega je razvidno, da je java prešla v fazo zrelosti. Nova 
verzija jave bo na voljo poleti 2009. Prva polna verzija 
JavaFX SDK je bila najavljena za jesen 2008. Vmes redno 
prihajajo posodobitve, kjer je poudarek predvsem na učin-
kovitosti in popravkih. Trenutno je na voljo Java SE 6u5p 
“Performance Relese”, kjer so optimizirane osnovne knjiž-
nice in virtualni stroj. Razvoj temelji na skupnosti in rezul-
tat tega je tudi, da ima prostodostopna distribucija Linuxa 
Ubuntu od verzije 8.04 naprej integrirano Java SE 6. Pri
razvoju Java SE 7 se osredotočajo predvsem na podporo 
več jezikom. Virtualni stroj, ki je namenjen enemu jeziku, 
je preteklost. V zadnjem času so v porastu skriptni jeziki, 
ki omogočajo enostaven in predvsem hiter razvoj novih 
aplikacij. Projekt Da Vinci Machine se ukvarja z razširit-
vijo osnovne arhitekture virtualnega stroja java, tako da 
bo podpiral večjezičnost. Namen je, da bi drugi, predvsem 
dinamični programski jeziki tekli na (J)VM enako učinko-
vito kot java. 
Modularnost pomeni boljšo ponovno uporabo, tako pri 
razvoju kot pri nameščanju. Pri razvoju gre za boljšo 
ponovno uporabo kode, pri nameščanju pa za boljšo po-
novno uporabo binarnih datotek. Uvedena je nova ključna 
beseda “module” in novi format pakiranja (JAM datoteč-
ni format za distribucijo). 
Osnovni koncepti modularnosti v programskem jeziku 
java:
• Deklariramo novi model z imenom org.netbeans.core, 
kamor spada tudi razred Debugger.java:
  module org.netbeans.core;
  package org.netbeans.core;
  public class Debugger {
  ... new ErrorTracker() ...
  }
• Razred ErrorTracker.java iz paketa org.netbeans.core.
utils je prav tako del modula org.netbeans.core. V tem 
primeru je dostop do razreda ErrorTracker in metode 
getErrorLine omejen znotraj modula org.netbeans.
core:
  package org.netbeans.core.utils;
  module org.netbeans.core;
  module class ErrorTracker {
  module int getErrorLine() { ... }
  }
• Informacijska datoteka modula org/netbeans/core/mo-
dule-info.java opisuje modul in odvisne knjižnice:
  @Version(“7.0”)
  @ImportModule(name=”java.se.core”, versio 
 n=”1.7+”)
  module org.netbeans.core;
V novi verziji jave bo prav tako veliko pozornosti na-
menjeno upravljanju in vizualni predstavitvi virtualnega 
stroja (VisualVM).
Spremembe na strani bogatega odjemalca bodo zajemale 
tako Swing kot aplete. Javanski programčki bodo do-
živeli spremembe v načinu namestitve (Java Web Start) 
in v načinu uporabe, saj jih bo možno uporabljati v obliki 
majhnih programčkov, ki delujejo tudi zunaj spletnega 
brskalnika. Na področju bogatih odjemalcev je na pohodu 
Java FX, ki je podrobneje opisana v nadaljevanju.
Java EE 6 bo v novi različici doživela kar nekaj spre-
memb, ki pa ne bodo tako obsežne kot pri prejšnji verziji. 
Pred dvema letoma, ko je bila izdana Java EE 5, je bilo 
glavno vodilo enostaven razvoj. Do sedaj je bila Java 
EE 5 prenesena trimiljonkrat kot samostojno ogrodje 
ali v okviru razvojnega ogrodja Java NetBens. Glede na 
pripombe se odločajo, kaj bo spremenjeno v naslednji 
verziji.
Pripombe glede velikosti ogrodja so pripeljale do iskanja 
rešitev glede pravilne velikosti, ki bi omogočala modu-
larnost, fleksibilnost, osredotočanje na določeno področje 
in poenostavitve. To bodo rešili s profili (npr. spletni pro-
fil, ki bo namenjen razvijalcem internetnih aplikacij, ali 
profil za telekomunikacijsko industrijo …) Takšni profili 
bodo obsegali komponente, ki bodo namenjene določeni 
skupini razvijalcev … Vpeljali bodo tudi proces klestenja, 
pri čemer bodo nekatere komponente postale opcijske 
(npr. EJB ali JAX-RPC). V ta namen bo nastala speci-
fikacija EJB, 3.1, v lahki obliki. Prav tako bodo delali 
na razširljivosti ogrodja. Omogočili bodo enostavnejšo 
uporabo različnih knjižnic in vpeljali skriptne jezike kot 
prvorazredne programske jezike. 
V verziji 6 bodo nadaljevali tudi s paradigmo enostav-
nega razvoja, s poudarkom na spletnih aplikacijah (Web 
Container). Spletne aplikacije bodo poenostavljene z 
oznakami za spletne aplikacije, razvoj bo potekal brez 
POROČILO
130 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
urejanja datotek Web.xml, omogočena bo samostojna 
registracija tretjih knjižnic, podprt bo razvoj spletnih sto-
ritev RESTful (JAX-RS) in razširitev s skriptnimi jeziki.
Aplikacijski strežnik GlassFish, V3, je naslednja večja 
izdaja aplikacijskega strežnika, ki se razvija pod okriljem 
skupnosti. GlassFish, V3, ima modularno, lahko in razšir-
ljivo arhitekturo. Modularna arhitektura omogoča, da je 
osnovno jedro aplikacijskega strežnika manjše od 100Kb 
in da se zažene prej kot v sekundi. Glavne značilnosti 
aplikacijskega strežnika GlassFish, V3:
• odprta, modularna in razširljiva platforma,
• hiter, enostaven in zanesljiv aplikacijski strežnik,
• nameščanje brez ponovnega zagona,
• podpora za različne jezike (JRuby/Rails, Jython/Djan-
go, Groovy/Grails, javascript …),
• podpora OSGi in Java EE 6,
• integracija znotraj razvojnega ogrodja NetBeans.
NOVA PLATFORMA ZA BOGATE ODJE-
MALCE JAVA FX
Java FX je družina proizvodov za izdelavo bogatih inter-
netnih aplikacij (RIA). V času aplikacij spleta 2.0 je po-
membno predvsem hitro in enostavno razvijanje grafično 
bogatih aplikacij. Lani so JavaFX prvič predstavili, letos 
smo lahko videli delujoče internetne aplikacije. Uradno 
naj bi zaživela z dodatkom za Javo SE 6 v drugi polovici 
tega leta.
Java FX platforma omogoča kreiranje interaktivnih vse-
bin, aplikacij in storitev, od namiznih sistemov, mobilnih 
naprav do interaktivne televizije, pri čemer je prednost, 
da se enaka koda izvaja na različnih napravah. 
Slika 1: Razvojno in izvajalno okolje Java FX
V juniju 2008 je napovedana predpremiera Java FX SDK 
za predhodno registrirane uporabnike, JavaFX Mobile pa 
na pomlad 2009. Trenutno je preizkušanje možno s po-
močjo beta verzije vtičnika za razvojno okolje NetBeans 
(JavaFX NetBeans Beta Plugin) ali prevajalnika Java 
FX, zadnjo verzijo pa lahko dobimo na spletnem naslovu  
http://openjfx.java.sun.com/hudson/job/openjfx-compiler/
lastSuccessfulBuild/artifact//*zip*/archive.zip.
Na letošnji konferenci je Sun predstavil dva proizvoda iz 
družine JavaFX, in sicer: Java FX Script in FX Mobile. 
Java FX Script je zelo učinkoviti skriptni jezik za krei-
ranje bogatih odjemalcev in predstavitev multimedijskih 
vsebin na osnovi java tehnologije. Java FX Script poeno-
stavlja proces gradnje bogatih uporabniških vmesnikov 
za programerje, oblikovalce in avtorje vsebin. S pomočjo 
Java FX Script se zmožnosti aplikacijskih vmesnikov 
Java Swing, Java 2D in Java 3D varno prenašajo na raz-
lične naprave brez lokalnih nameščanj. Java razvijalci 
lahko trenutno uporabljajo vtičnik Java FX Script, name-
njen razvojnemu okolju NetBeans. Lastnosti:
• Java FX Script uporablja deklarativno sintakso za 
specifikacijo komponent uporabniških vmesnikov.
• Skozi deklarativno gradnjo dosežemo inkrementalno 
evalvacijo. 
• Java FX bo deloval v vseh glavnih razvojnih okoljih, 
vključno z NetBeans, ki je referenčna implementacija.
• Za razliko od številnih drugih skriptnih jezikov je 
Java FX Script statično tipiziran in ima podobno 
strukturo kode, ki omogoča ponovno uporabo in en-
kapsulacijo, kar je dobro za vzdrževanje in gradnjo 
velikih programov.
• Java FX Script je zmožen graditi uporabniške vmesni-
ke vseh velikosti in zahtevnosti.
• Omogoča enostavno uporabo Swinga, ki je eno od 
najboljših razvojnih ogrodij za uporabniške vmesnike.
Dinamično strukturo jezika dobimo z modelnim pristo-
pom, kjer se sprememba modela avtomatsko preslika na 
pripadajočo komponento. To dosežemo z metodo “bind”, 
ki predstavlja dvosmerno povezavo.
Sledi primer enostavnega programčka JavaFX Script, ki 
odpre okno z gumbom. Sprememba modela, ki jo izvede-
mo s klikom na gumb, se dinamično izvede.
 import javafx.ui.*; 
 class HelloWorldModel {
      attribute saying: String;
 }
 var model = HelloWorldModel {
      saying: “Hello World”
 };
 Frame {
      title: “Hello World JavaFX”
      width: 200
      content: Button {
POROČILO
 
M 
T 
131ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
           text: bind model.saying
           action: function():Void {
               model.saying = “JavaFX is cool”
           }
      }
      visible: true
 };
Java FX Mobile je kompletno mobilno izvajalno in 
aplikacijsko okolje, zgrajeno na odprtih tehnologi-
jah java in Linux. Procesorske in omrežne zmožnosti 
današnjih mobilnih naprav imajo potencial za bogate 
internetne vsebine. JavaFX Mobile, ki je zgrajena na 
osnovi platforme Java ME, je tehnologija, ki omogoča 
izkoriščanje sposobnosti obstoječih naprav. Platformo 
Java ME ima danes že več kot dve milijardi mobilnih 
naprav. Sun pričakuje, da bo Java FX Mobile vodilna 
tehnologija za bogate internetne aplikacije na teh na-
pravah. Celo več, pričakuje se, da bo to tehnologija za 
vse odjemalce (mobilne naprave, namizni računalniki, 
TV …). Ker Sun sodeluje z različnimi partnerji na po-
dročju mobilnih naprav tudi na drugih aplikacijskih 
nivojih, vključno s srednjim slojem, to ponuja dodatne 
prednosti in gladek ter konsistenten prehod na nove 
tehnologije v naslednjih letih.
IZBIRA IN PRIMERJAVA RAZLI^NIH 
RAZVOJNIH OGRODIJ ZA SPLETNE AP-
LIKACIJE
Prav gotovo je bil eden od glavnih poudarkov letoš-
nje konference JavaOne razvoj spletnih aplikacij. Ena 
od tem, ki se nanaša na to področje, je izbira pravega 
ogrodja za razvoj teh aplikacij. Na voljo je ogromno 
(preko sto) različnih ogrodij, zato je pomembno, da iz-
beremo takšno, ki ustreza našim potrebam. Vsa ogrodja 
niso enaka, zato je pomembno, da izpostavimo zahteve 
in najdemo način, da zahteve izpolnimo. V pomoč so 
nam lahko kriteriji, ki jih Richard Pack (avtor) navaja 
na osnovi večletnih izkušenj, zakaj je izbira ustreznega 
ogrodja pomembna:
• Ogrodje je lahko zahtevno za uporabo in razumevanje 
za sodelujoče v projektu.
• Programerji lahko pišejo kodo, ki ni ponovno uporab-
na.
• Transport Ajax je neenoten.
• Neposredna trajnost povpraševanja, seje ali konteksta.
• Omejena dokumentacija.
• Neenoten dogodkovni model.
• Neuporabnost za tradicionalne oblikovalce spletnih 
strani.
• Z naraščanjem aplikacij je konfiguriranje ogrodja 
oteženo.
• Ni možnosti za uporabo razhroščevalnika.
• Možnost uporabe pogleda na način kontroler.
• Tehnologija JSP predstavlja pri velikih projektih noč-
no moro.
• Hitrost nameščanja.
Tradicionalni kriteriji za izbiro ogrodja:
• kako dolgo traja, da napišemo aplikacijo, ki nekaj iz-
piše (test “Hello World”),
• učinkovitost (Filter ali servlet),
• pogled dekoracijskega stila (ali se uporabljajo šablone 
ali JSP/Taglibs, kontrolni bloki java …),
• hitrost nameščanja,
• hitrost razvoja, ki jo presojamo s tremi vprašanji 
(Kako hitro poteka učenje? Koliko časa traja, da do-
damo enostavno lastnost? Je spreminjanje lastnosti 
enostavno?),
• obstoj vgrajenih mehanizmov preverjanja veljavnosti,
• internacionalizacija in večjezičnost,
• dokumentacija,
• možnost zaznamkov,
• skalabilnost,
• možnosti prenosa.
Zmeraj se moramo vprašati, kakšne so naše potrebe?
• Ali gradimo novo aplikacijo?
• Kako velika je ta aplikacija?
• Kakšni so naši scenariji uporabe?
• Ali se bo aplikacija pogosto spreminjala (gradimo za 
prihodnost)?
• Ali v resnici potrebujem tritirno arhitekturo?
• Kakšna je velikost in kompetenca naše skupine?
Napredni kriteriji:
• podpora Ajaxu (integrirana ali povezana z zunanjimi 
orodji),
• podpora skupnosti (aktivni neprekinjen razvoj),
• različni jeziki,
• zrelost,
• podpora tri-tirnosti (Spring, Hibernate),
• prijazni URL-ji,
• odjemalec/strežnik javascript,
• uporaba tega ogrodja tudi v drugem delu podjetja,
• izkušnje razvijalcev s tem ogrodjem.
Primerjava nekaterih najpogosteje uporablje-
nih ogrodij za spletne aplikacije:
Grovy/Grails
Vrsta uporabe: poglej/napiši
POROČILO
132 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Prednosti Slabosti
• hitro nameščanje aplikacij
• enostavna konfiguracija
• integrirana Spring in 
  Hibernate
• lepa izdelava šablon
• počasen v primerjavi 
  z osnovnimi ogrodji
Google Web Toolkit (GWT)
Vrsta uporabe: visoko interaktivna
Prednosti Slabosti
• enostavnost, podobno                   
  Swing/SWT
• veliko vgrajenih 
  gradnikov
• močna povezava med
  javo in javascriptom
• projektna zasnova
• težavno nadzorovanje
  razredov css 
• vgrajene samo osnovne
  komponente (rešeno z
  GWT-Ext)
• trenutno ni podpore za
   Javo 5/6
Struts 2
Vrsta uporabe: poglej/napiši, visoko interaktivna
Prednosti Slabosti
• prvorazredna podpora za
  Ajax
• integracija z vsebnikom
  Spring 
• kontrolerji POJO ne zah-
  tevajo dedovanja
• še zmeraj uporablja ve-
  liko konfiguracije XML
• mapiranje v XML ostaja
  tekoče
Tapestry
Vrsta uporabe: poglej/napiši, visoko interaktivna
Prednosti Slabosti
• uporablja označene šablo-
  ne HTML 
• učinkovito nameščanje
• enostavna konfiguracija
• prvorazredna podpora
  Ajaxu
• lep graditelj form
• dokumentacija ne zajema 
  realnih problemov
• ni združljivosti za nazaj
  med glavnimi verzijami
Wicket
Vrsta uporabe: visoko interaktivna
Prednosti Slabosti
• uporablja šablone označe-
  ne HTML 
• odlična dokumentacija
• komponente so razširljive
• vse narejeno v javi
• vse narejeno v javi
Grovy/
Grails
Google 
Web To-
olkit
Struts 2 Tape-
stry
Wicket
Podpora 
Ajax 
da da da razšir-
jena
razšir-
jena
Jeziki java, Gro-
ovy
java - gene-
rirana
JSP, 
OGNL
OGNL, 
Prop
OGNL
Delovanje push pull push pull pull
Zrelost sorazmerno 
mlad
mlad mlad zrel zmerna
Skupnost majhna, 
vendar raste
majhna srednja velika, 
aktivna
srednja, 
aktivna
Podpora 
tritirnosti
da ne da da da
Prijazni 
URL-ji
ne da (z malo 
dela)
niso 
vgrajeni
da da
Tabela 1: Primerjava razvojnih ogrodij za spletne aplika-
cije
SPLETNE STORITVE RESTFUL 
Na področju spletnih storitev imamo različne arhitekturne 
pristope. Na eni strani je to storitvena arhitektura (SOA), 
na drugi pa arhitektura virov (ROA), ki temelji na modelu 
REST (REpresentational State Transfer). Kljub temu da 
model REST ni nekaj novega, šele v zadnjem času pridobi-
va na popularnosti. V okviru procesa skupnosti java se pod 
oznako JSR 311 (JAX-RS: The Java API for RESTful Web 
Services) razvija specifikacija, ki določa aplikacijski vmes-
nik za spletne storitve REST. V razvoju so implementacije 
Restlet, JBoss RESTEasy, Apache CXF, Jersey ...
REST v petih korakih:
1. Viri imajo svoj ID, ki je kar URI (npr. http://example.
com/widgets/foo). Vir je neki objekt, ki ga želimo 
nasloviti. Pomembno je,  da naslov resnično vsebuje 
podatke in da imajo le-ti predvidljivo strukturo. ID 
določimo z anotacijo @Path, relativno glede na na-
mestitveni kontekst. Anotacije lahko uporabimo na 
razredih in metodah. Za spremenljive dele uporabimo 
parametre. 
 @Path(“orders/{order_id}”)
  public class OrderResource {
  @Path(“customer”)
  CustomerResource getCustomer(...) {...}
 }
2. Povezovanje virov. 
  <order>
  <prop self=”http://example.com/orders/101230 
 ”>
  <customer ref=”http://example.com/customers/ 
POROČILO
 
M 
T 
133ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
 bar”>
  <product ref=”http://example.com/products/21 
 034”/>
  <amount value=”1”/>
  </order>
 Informacije glede namestitvenega konteksta ponuja 
UriInfo. UriBuilder ponuja možnosti enostavnega 
kreiranja URI-jev za vire.
 @Context UriInfo i;
 OrderResource r = ...
 UriBuilder b = i.getBaseUriBuilder();
 URI u = b.path(OrderResource.class).build(r.id);
 List<URI> ancestors = i.getAncestorResourceURIs();
 URI parent = ancestors.get(ancestors.size()-1);
3. Uporabljamo standardne metode, ki jih zagotavlja 
enotni vmesnik: GET (preberi, pridobi), POST (poso-
dobi ali kreiraj brez ključa), PUT (posodobi ali kreiraj 
z id-jem), DELETE (briši).
 @Path(“orders/{order_id}”)
 public class OrderResource {
  @GET
  Order getOrder(@PathParam(“order_id”) String  
 id) {
  ...
  }
 }
4. Različne predstavitve podatkov. Različni formati 
(HTML, PGN, GIF), različne strukture (XML, JSON), 
podpora metapodatkom o vsebini s pomočjo glave 
HTTP. Za določanje predstavitve podatkov uporablja-
mo anotacije @ProduceMime in @ConsumeMime.
5. Komunikacije brez stanja: dolgotrajni identifikatorji, 
izogibanje sejam, povpraševanje se izvede neodvisno 
od preostalih zahtevkov, vse, kar je potrebno za pro-
ces, vsebuje povpraševanje samo.
Glavne prednosti na strani strežnika so: horizontalno ska-
liranje, izbira alternativnega načina delovanja, shranje-
vanje v predpomnilniku, zmanjšana sklopljenost, dobro 
delovanje z obstoječo spletno infrastrukturo. Na strani 
odjemalca omogoča možnost zaznamkov, enostavno eks-
perimentiranje na brskalniku, široko podporo program-
skih jezikov, izbiro podatkovnih formatov …
Model REST upošteva lastnosti in rešitve obstoječega 
standarda HTTP in preizkušenih vzorcev. Če model 
REST primerjamo s storitveno arhitekturo (SOA), lahko 
ugotovimo pomanjkljivosti pri varnosti in transakcijah. 
SOA ima prednost pri velikih kompleksnih sistemih, 
kjer z orkestracijo storitev sistem razslojimo in zagoto-
vimo fleksibilnost. Na drugi strani lahko REST s pridom 
uporabljamo na različnih napravah, kjer standardi SOA 
še niso upoštevani. V naslednjih letih se bo dejansko po-
kazalo, na katerih področjih ima določena arhitektura 
prednost. Kot kaže sedaj, bo SOA prevladala predvsem 
pri komunikaciji med znanimi entitetami, npr. znotraj 
podjetja ali med poslovnimi organizacijami B2B. Arhi-
tektura virov pa bo uporabljena tam, kjer spletni vmesnik 
predstavlja določeno konkurenčno prednost in tam, kjer 
dostopamo do zunanjih podatkov.
AJAX
Ajax je pred nekaj leti prinesel možnost gradnje bogatih 
spletnih aplikacj. Ajax (Asynchronus JavaScript XML) 
temelji na javascriptovem ukazu XMLHttpRequest, ki 
spreminja klasični model gradnje spletne aplikacije. 
XMLHttpRequest omogoča asinhrono komunikacijo med 
odjemalcem in spletnim strežnikom. To pa pomeni, da v 
aplikaciji ni treba vedno znova prenašati spletne strani, 
ampak lahko na sami spletni strani gradimo grafične ele-
mente, podobne tistim, ki jih poznamo v namiznih apli-
kacijah. Kljub temu da sta bila javascript in XMLHttpRe-
quest uvedena že leta 1997 v Intenet Explorer, pa Ajax 
sedaj dejansko postaja ključna tema pri gradnji spletnih 
aplikacij. Veliko napora je trenutno vloženo v standar-
dizacijo (npr. OpenAjax Alliance). Obstoječi pristopi v 
platformi java so zaenkrat razpršeni in neenotni, obstajajo 
številne knjižnice (RICO, Prototype, Dojo, Zimbra), ki pa 
nimajo enotnih API-jev, zato so uporabniki teh knjižnic 
vezani na izbrano knjižnico. Pričakovati je, da se bo to 
področje standardiziralo preko projektov odprte kode, 
JCP-ja in preko iniciative OpenAJAX Allience. Drug 
vidik gradnje spletnih aplikacij Ajax je manko ustreznih 
orodij. Na tem področju je velik napredek nova verzija 
NetBeans, ki vsebuje učinkovito podporo javascriptu, 
vključno z razhroščevalnikom, ki je neodvisen od splet-
nega pregledovalnika.
Marjan Vaupotič, Robert Vehovec
POROČILO
134 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Letošnjega strokovnega srečanja Združenja ameriških 
knjižnic (ALA), ki je potekalo v mestu Anaheim od 26. 
junija do 2. julija 2008, se je udeležilo 22.047 knjižničar-
jev in drugih strokovnjakov.  
Najprej sem se udeležila predkonference Razvoj zbirk: 
politika, načrtovanje in upravljanje proračuna (Collec-
tion Development: Policy, Planning, and Fiscal Manage-
ment) in dveh sklopov predkonference Metapodatki in 
razvoj digitalne knjižnice (Metadata and Digital Library 
Development). Obe predkonferenci je organizirala sekcija 
ALCTS (Association for Library Collections and Techni-
cal Services). 
O razvoju zbirk je govorila Peggy Johnson (University of 
Minnesota) [1]. Cilj razvoja in upravljanja zbirk so zbirke, 
ki ustrezajo zahtevam uporabnikov knjižnic, upoštevaje 
finančne in kadrovske zmožnosti knjižnic. Povedala je, da 
načrtovanje ne odpravlja negotovosti, da ni aktivnost, ki se 
izvede enkrat na leto, ne načrt, ki naj se rigorozno izvaja in 
ne sredstvo za reševanje vseh problemov, ki se pojavljajo v 
knjižnicah. Formalno načrtovanje zlasti izboljša odločanje. 
Politika razvoja zbirk je zapisana in dokument ima po eni 
strani informativen značaj (opredelitev poslanstva knjiž-
nice, kroga uporabnikov, zbirke, odgovornosti, proračuna, 
postopkov evalvacije itd.), po drugi strani pa tudi ščiti in-
terese knjižnice v primeru problemov z darovi, intelektual-
no svobodo, cenzuro, zaupnostjo ipd. Dokument je osnova 
za delo strokovnih delavcev, ki sprejemajo odločitve glede 
izbora ali nakupa gradiva. Vsebovati mora splošne usme-
ritve, ki se nanašajo npr. na vrste gradiva v zbirki, jezike, 
formate, vzdrževanje, reklamacije, ter usmeritve glede 
posebnosti, kot so npr. donacije, prehod na elektronski 
format ter vsebinski profil zbirk s podrobno analizo vsebin 
in področij. Proračun, ki predstavlja načrt porabe sredstev 
v proračunskem letu, je lahko izdelan na osnovi programa 
dela knjižnice, na osnovi proračuna iz predhodnega obdo-
bja, povečanem za določeni odstotek, ali pa na osnovi do-
ločene formule. 
Predkonferenco Metapodatki in razvoj digitalne knjižnice 
sta vodila Jennifer Lang (Princeton University Library) in 
Barrie Howard (Digital Library Federation, Washington, 
DC), gradivo pa so pripravili v Kongresni knjižnici [2].
V sklopu Metapodatki in funkcionalnost (Metadata and 
Functionality) sta predavatelja predstavila tipično situacijo, 
v kateri mora specialist za metapodatke obstoječe meta-
podatke uporabiti v novi aplikaciji z vnaprej določenimi 
funkcionalnimi zahtevami. Običajno je treba kakovost me-
tapodatkov izboljšati in prilagoditi zahtevam nove aplika-
cije. Metapodatke je treba natančno analizirati in ugotoviti, 
na kakšen način jih pretvoriti. V analizo so zajeti:  
• format datoteke (SGML/HTML, XML/XHTML, 
MARC, tekstovni, binarni – odprtokodni ali lastniški), 
• vrsta metapodatkov (opisni, strukturni, administra-
tivni, tehnični, za potrebe ohranjanja, za upravljanje 
dostopa/pravic), 
• semantika (MARC21, DC, EAD, MODS, VRA Core, 
METS), 
• vsebina (AACR2/RDA, EAD, CCO, LCSH, ATT, 
TGM, aplikacijski profil, stopnja skladnosti s standar-
di in prakso, geslovniki), 
• struktura (enostopenjski zapis, večstopenjski zapis, 
možni odnosi med zapisi in kompleksnost odnosov 
med zapisi, vrsta kvalifikatorjev, stopnja dvoumnosti 
podatkov, splošne karakteristike in kompleksnost za-
pisov, ki je lahko enostavna nestrukturirana, enostav-
na strukturirana, bogato strukturirana), 
• uporaba (razumevanje, zakaj so bili metapodatki krei-
rani in kako uporabljeni, nam lahko pomaga razjasniti, 
kaj lahko od njih pričakujemo glede na konsistentnost, 
zanesljivost in interoperabilnost), 
• status (statični ali dinamični, kar vpliva na strategijo 
konverzije in oblikovanje delovnih postopkov).    
V sklopu teme z naslovom Konverzija metapodatkov: 
izboljšanje in pretvarjanje sta predavatelja predstavila 
dve glavni kategoriji opravil, ki sestavljajo konverzijo, in 
sicer:
• izboljšanje kakovosti metapodatkov (odprava ne-
konsistentnosti, večja natančnost, razširitev, odprava 
vrzeli v podatkih, odprava dvoumnosti …),
• pretvarjanje podatkov iz enega formata v drugi for-
mat, pri čemer je treba upoštevati vidik širše uporab-
nosti metapodatkov in njihove interoperabilnosti. 
KONFERENCA ALA 2008 
doi:10.3359/oz0803134                                                                                                                     1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI
 
M 
135ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Zelo zanimiv program predstavitev je organiziral tudi 
OCLC. Predstavili so številne novosti pri izdelkih in ser-
visih, ki so rezultat njihovih raziskovalnih in razvojnih 
dosežkov. Med novostmi je še posebej zanimiv izdelek 
WorldCat Local (www.oclc.org/worldcatlocal), ki omo-
goča dostop do lokalnih podatkov o zalogi knjižnic zlasti 
za tiskano gradivo. Integracija bibliografskih podatkov 
iz WorldCata in lokalnih podatkov iz aplikacij izposoje v 
posamezni knjižnici zagotavlja uporabnikom kar najbolj 
enostaven in hiter vpogled v status ne samo elektron-
skega, temveč tudi tiskanega gradiva. Realizirana je tudi 
povezava s servisom VDX za medknjižnično izposojo na 
osnovi standardov NCIP, SIP ali SIP2. Na voljo je tudi 
brezplačna uporaba servisa WorldCat Registry, ki knjiž-
nicam in konzorcijem omogoča, da objavijo svojo poli-
tiko do globalne izmenjave virov. 
OCLC še nadalje zelo intenzivno vključuje v WorldCat 
bibliografske zapise iz različnih katalogov, v zadnjem času 
so v WorldCat vključili tudi zapise za članke iz številnih 
baz podatkov (GPO, ArticleFirst, MEDLINE, ERIC, Bri-
tish Library Inside Serials) ter na osnovi identifikatorja 
ISSN in lokacijskih podatkov razvili izdelke za upravljanje 
elektronskih serijskih publikacij. V okviru WorldCata so 
implementirali tudi različne aplikacije spleta 2.0 za uporab-
nike (osebni profili uporabnikov, različni izpisi in njihova 
izmenjava z drugimi uporabniki), nekatere pa načrtujejo v 
bližnji prihodnosti (označevanje, RSS itd.).    
Udeležila sem se dveh predstavitev, in sicer CONTENTdm 
v kontekstu: integracija delovnih postopkov in rokovanje 
z besedilom, ki je v celoti iskalno (CONTENTdm in Con-
text: Integrating Workflows and Handling Fully Searchable 
Text) in Posvet OCLC: “Mashed up” knjižnica (OCLC 
Symposium: The Mashed Up Library).
Prvo predstavitev sta imela Taylor Surface in Geri Ingram. 
Izdelek CONTENTdm je že dalj časa na tržišču in vključuje 
številne servise za upravljanje raznovrstnih digitalnih zbirk 
(knjige, rokopisi, članki, disertacije, razglednice, časopisi 
itd.). Vsebuje module za opis zbirke, spletni dostop, pove-
zavo z WorldCatom, možen pa je tudi servis trajnega arhivi-
ranja zbirke. Implementirati ga je možno kot institucionalni 
repozitorij, v okolju konzorcijev pa podpira tudi distribuira-
no izgradnjo zbirk. Zasnovan je na odprti arhitekturi in ga je 
možno povezati z drugimi programskimi rešitvami. Razen 
knjižnic izdelek uporabljajo tudi različne druge institucije, 
trenutno imajo 400 namestitev in 1.000 uporabnikov, ki jim 
zagotavljajo tudi vso potrebno tehnično pomoč.
Posebne pozornosti je bil deležen OCLC-jev posvet na 
temo “mashed up” knjižnice, ki ponujajo svojim uporabni-
kom nova orodja z dodano vrednostjo. Tehnološki razvoj 
spleta 2.0 je v zadnjih letih omogočil združevanje uporabe 
različnih podatkov, programov in servisov ter na ta na-
čin ponudil knjižnicam in njihovim uporabnikom nove 
možnosti za inovacije. Glavni govornik je bil Michael 
Schrage (MIT Sloan School of Digital Business), eden od 
vodilnih mislecev na področju inovacij. Tudi njegov nastop 
je bil posvečen inovaciji, ki pomeni pretvorbo “novosti” v 
“vrednost”, pri čemer vrednost ni to, kar ponuja inovacija, 
temveč to, kar uporabniki sprejmejo in uporabljajo. Najpo-
membnejši rezultat “mashed up” knjižnice je konkurenca, 
saj nastopajo knjižnice na tržišču, kjer vlada največja kon-
kurenca. Michael Schrage je knjižničarjem svetoval, naj 
navežejo partnerstvo z uporabniki, češ da se najboljše ideje 
porodijo prav pri njih in ne pri zaposlenih. 
Nastopili so še David Lee King (Topeka & Shawnee 
County Public Library), Mary Beth Sancomb-Moran 
(University of Minnesota, Rochester) in Susan Gibbons 
(University of Rochester), ki so predstavili svoje izkušnje 
z “mashed up” knjižnico, posvet pa je moderiral Andrew 
Pace, direktor mrežnih knjižničnih servisov pri OCLC. 
V sklopu programa ALA 2008 je bilo, kot običajno, veliko 
zanimivih predavanj. Povzemam vsebino prispevkov, ki 
sem jih poslušala, navajam reference nanje, in opisujem 
dogodke, ki sem se jih udeležila. Ker je predstavitveno 
gradivo na kraju dogodka že prava redkost, prav tako pa je 
tudi naknadna objava gradiva prepuščena politiki posamez-
nih sekcij ali posameznih predavateljev, je pridobivanje 
nekaterih podatkov za poročilo lahko časovno zelo zahtev-
no. ALA je sicer ustanovila centralni Arhiv konferenčnega 
gradiva (Conference Materials Archive), vendar predava-
telji objavljajo gradivo na različnih lokacijah: na spletnikih 
sekcij, na domačih straneh sponzorjev, na svojih domačih 
straneh ali straneh njihove institucije ali na lokaciji načrto-
vane publikacije, ali pa gradiva sploh ne objavijo.
1. Postopki dela z e-knjigami: od izbora do 
dostopa (Ebook Workflows: Selection to Access) 
Aline Soules (California State University) [3] se je v svo-
ji predstavitvi osredotočila na tri vprašanja: kaj je e-knji-
ga, kdo je zadolžen za izbor in kaj si uporabniki želijo od 
e-knjige. Obstajajo različne definicije za e-knjigo in vse 
so osredotočene na vsebino ali na format. Vendar natanč-
ne definicije še ni, saj gre za nekaj, kar se šele razvija in 
vsebuje besedilo, slike, film, domače strani itd. Na voljo 
so e-knjige v paketih ali kot posamezni naslovi, o izboru 
pa odločajo ponudniki oz. založniki, konzorciji, razni 
odbori ali posamezniki. Študentje si želijo stalen dostop 
od koder koli, istočasnost uporabe ene e-knjige z več 
delovnih mest in še veliko drugih možnosti: prenašanje 
na notesnike, tiskanje, funkcija kopiraj in prilepi, funkcija 
zumiraj in nastavi merilo prikaza, označevanje, avtomat-
sko citiranje (APA, MLA), pošiljanje besedila po e-pošti, 
anotiranje, knjižni pregledi, multimedija, izmenjava 
opomb, prenašanje na ročne (osebne) naprave, orodja 
POROČILO
136 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
za sodelovanje, osebne knjižne police, skupne knjižne 
police. Za knjižnice je pomembna tudi cena, možnost 
integracije v obstoječi knjižnični sistem, okolje, ki ne 
bo lastniško, enostavna avtentikacija uporabnika, zado-
stno število istočasnih uporabnikov in arhiviranje. Kljub 
izredno intenzivnemu tehnološkemu razvoju na področju 
e-knjig pa ostaja v postopkih nabave in implementacije 
le-teh še veliko nedorečenega. 
Laura Wrubel (University of Maryland) [4] je pred-
stavila evalvacijske kriterije za nakup e-knjig na njihovi 
univerzi (število naslovov, število založnikov, število 
istočasnih uporabnikov, način zaračunavanja, format 
izpisa (PDF, HTML), progam za branje, način dopol-
njevanja izdaj, funkcije (možnost prenašanja, funkcija 
izreži in prilepi, medknjižnična izposoja), tiskanje (ena 
stran, poglavje, članek), zapisi MARC (cena, možnost 
dodajanja podatkov o zalogi drugih knjižnic), stalen 
dostop, arhiviranje, kompatibilnost z OpenURL (stal-
na povezava, prisotnost v bazi znanja SFX), modul za 
statistike. Pri konzorcialni nabavi e-knjig se pojavljajo 
težave, ker je treba upoštevati vsebino in platformo, ker 
ni skupnega denarnega fonda, ker so cenovni modeli 
zelo zapleteni, ker so prihranki omejeni in prav tako je 
omejen tudi vzajemni dostop.  
Carolyn Morris (Coutts Information Services) [5] je pouda-
rila, da bo e-knjiga v prihodnosti zavzela pomembno mesto, 
da je veliko bolj kompleksna kot tiskana knjiga, odločitve pa 
so veliko težje in vložki veliko višji. Kljub temu knjižničarji 
ne morejo le čakati ali ustanavljati odborov, ki naj bi reševali 
probleme. Predstavila je prednosti in pomanjkljivosti nabave 
e-knjig neposredno od založnika, od naročniške agencije 
(Subscription Agent), od zbiralca e-knjig (e-Book Aggrega-
tor) ali knjigarne (Library’s Approval Book Vendor).  
Michael Walmsley je predstavil področje e-knjig z vidika 
prodajalca in poudaril predvsem prednosti, ki jih imajo v 
primerjavi z založniki in drugimi vrstami institucij. 
2. Forum o novostih RDA (RDA Update Forum) 
Predstavnik Kongresne knjižnice je poročal o aktivno-
stih treh nacionalnih knjižnic (LC, NML, NAL) v fazi 
testiranja RDA in FRBR. Testiranje se bo nadaljevalo še 
v drugih vrstah knjižnic, v OCLC-ju, ExLibrisu in VTLS-
ju ter v knjižnicah zunaj ZDA. Cilj testiranja je ugotoviti 
uporabnost RDA v procesu katalogizacije, potrebne spre-
membe formata MARC 21, ceno zapisov, kreiranih na 
osnovi RDA, ter stroške morebitnih konverzij. Začetka 
implementacije ne načrtujejo pred letom 2010.
John Attig (član JSC) je poročal, da se delo pri razvoju 
RDA počasi zaključuje. Odločiti se morajo le še glede 
obveznosti elementov, ki so z vidika uporabe zapisov 
najpomembnejši. Osnutek pravil, ki bo na voljo v začetku 
oktobra 2008, bo v fazi testiranja do aprila 2009.
Predstavnik založnika ALA, ki bo poskrbel za elektronsko 
verzijo RDA, je najprej poročal o dvomesečni zamudi pri 
izdaji, nato pa okvirno predstavil model zaračunavanja. 
Glede na zelo različne zahteve (velikost in vrste knjižnic) 
bodo oblikovali 5 do 7 različnih cenovnih ravni, medtem 
ko se bodo s konzorciji pogajali za ceno individualno.
Nannette Naught je predstavila pristop k razvoju e-ver-
zije RDA. Ta verzija bo vsebovala številne, za katalogi-
zatorje zelo uporabne funkcije, ki jih omogočajo spletna 
orodja XML, in možnost integracije v knjižnični sistem. 
Za testiranje bo na voljo v začetku oktobra 2008, založni-
ku pa naj bi ga predali aprila 2009.
Po predstavitvi se je razvnela zelo vroča razprava in 
opaziti je bilo zaskrbljenost knjižničarjev zaradi nejas-
ne cenovne politike založnika. Knjižničarji so ponovno 
vztrajali, da založnik pripravi tiskano verzijo ter tudi 
kratko (angl. concise) verzijo. Glede tiskane verzije pred-
stavnik založnika ni dal drugih pojasnil, kot to, da ni pri-
oritetna. Izpostavili so tudi vprašanje glede sprememb v 
formatu MARC 21. Spremembe v formatu so najavili za 
leto 2009, vendar so zagotovili, da bo možno zapise pred-
hodno testirati. Prvič so bila omenjena tudi razmišljanja o 
prehodu na format, različen od formata MARC.
3. Velikost pomeni razlike: knjižnične mreže, 
kooperative in konzorciji v 21. stoletju (Size 
Does Make a Difference: Library Networks, 
Cooperatives and Consortia in the 21st Century) 
Denise M. Davis (ALA Office for Research & Statistics) 
in Keith Curry Lance (RSL Research Group) sta predsta-
vila rezultate študije o knjižničnih mrežah, kooperativah 
in konzorcijih [6]. Študijo, ki je bila izvedena v letih 2006 
in 2007, je financiral Institute of Museum and Library 
Services, koordinirala pa jo je služba Ale za raziskave in 
statistike v sodelovanju z ASCLA (Association of Specia-
lized and Cooperative Library Agencies). 
Podobne študije so bile izvedene v letih 1977–1978, 1985–
1986 in 1997, vendar študija iz leta 1997 zaradi problema-
tike izbora organizacij ni bila objavljena. Tokratni kriterij 
za izbor organizacij so bili neprofitnost institucije, lasten 
kader in članstvo knjižnic. V analizo je bilo vključenih 215 
organizacij, od tega jih je 144 odgovorilo na vsa vprašanja. 
Prevladujejo organizacije regionalnega značaja (70 %), 
sledijo organizacije državnega (28 %) in lokalnega (28 %) 
značaja. V glavnem so to manjše organizacije, od katerih 
ima 21 % manj kot 3 zaposlene, 28 % ima 3 do 7 zapo-
slenih, 21 % ima 8 do 12 zaposlenih in le 30 % ima več kot 
12 zaposlenih. Aktivnosti knjižničnih mrež so povezane z 
POROČILO
 
M 
T 
137ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
avtomatizacijo in omreževanjem, nabavo, dostavo in izme-
njavo virov ter pridobivanje finančnih sredstev. S projekti 
digitalizacije se jih ukvarja le majhno število. 
Eden od rezultatov analize je baza podatkov knjižničnih 
mrež, kooperativ in konzorcijev, ki dosega visoko upora-
bo, zato jo nameravajo nadgraditi in sprotno dopolnjevati.
4. Priprava za RDA in FRBR: Kaj moraš ve-
deti (Getting Ready for RDA and FRBR: What 
You Need to Know)   
Barbara Tillett (Kongresna knjižnica) [7] je v svoji pred-
stavitvi z naslovom Vpliv FRBR na RDA: opis virov in do-
stop (The Influence of FRBR on RDA: Resource Descrip-
tion and Access) govorila o vplivu funkcionalnih zahtev za 
bibliografske zapise na nova pravila za opis virov in dostop 
ter tako predstavila RDA z nekoliko drugačnega vidika.
Glenn E. Patton (OCLC) [8] je predstavil funkcionalne 
zahteve za normativne podatke FRAD. Publikacija je v 
fazi predloga, ki je pripravljen za potrditev v okviru Ifline 
IV. sekcije. 
Barbara Bushman (National Library of Medicine) [9] 
je nadomestila Shawneja Miksa, vodjo RDA Implemen-
tation Task Force. Predstavila je delo te skupine, ki jo 
je ustanovila Sekcija za katalogizacijo in klasifikacijo v 
okviru ALCTS. Skupina šteje 19 članov, med katerimi so 
katalogizatorji, učitelji katalogizacije in vodstveni delavci 
iz vseh vrst knjižnic, bibliografskih agencij in servisov. 
Skupina pripravlja načrt implementacije, programe izob-
raževanja, gradivo za izobraževanje in izbor inštruktorjev. 
Pri testiranju bodo sodelovale tri nacionalne knjižnice, 
poleg tega pa tudi knjižnice, ki sodelujejo v programu za 
kooperativno katalogizacijo (PCC), arhivi, učitelji katalo-
gizacije, ponudniki knjižničnih sistemov in OCLC.
Kljub številni udeležbi po predstavitvah niso zastavili niti 
enega vprašanja, kar je za ameriške knjižničarje zelo ne-
navadno.
5. Otvoritev konference (Opening General Ses-
sion)
Na slavnostni otvoritvi konference je bil glavni govornik 
popularni politični komentator Ron Reagan, sin Ronalda 
Reagana, predsednika ZDA v osemdesetih letih prejšnje-
ga stoletja. V govoru se je osredotočil na dogajanja okrog 
volitev bodočega predsednika ZDA in bil zelo kritičen do 
teh dogajanj in do politike sedanjega predsednika Busha.
6. Kreiranje prihodnosti kataloga in katalogi-
zacije (Creating the Future of the Catalog and 
Cataloging)
Robert Wolven (Columbia University) je najavil diskusijo 
s trditvijo, da so obstoječi katalogi in katalogizacija za-
stareli, da se bodo spremenili in da bodo metapodatki 
vsekakor tudi v prihodnje pomemben del knjižničnih 
informacijskih sistemov.  
Roy Tennant (OCLC) je v svoji predstavitvi argumenti-
ral prednosti koncentracije podatkov, češ da več podat-
kov omogoča več dodane vrednosti. Skliceval se je na 
OCLC-jev primer koncentriranih podatkov – WorldCat. 
Slednji z različnimi spletnimi orodji omogoča upora-
bnikom zelo enostaven dostop do lokalnih podatkov o 
dostopnosti gradiva za posamezno knjižnico. Statistični 
podatki uporabe servisov in podatki, ki jih prispevajo 
uporabniki, omogočajo številne analize o ravnanju up-
orabnikov itd. 
Tim Spalding, ustanovitelj LibraryThing, se s takšnimi 
stališči ni strinjal in je protestiral že med Tennantovo 
predstavitvijo. Zavzemal se je za pristop osebne katal-
ogizacije, implementirane v okviru servisa LibraryThing 
(http://www.librarything.com/).
Jennifer Bowen (University of Rochester) je poudarila, 
da se morajo nujno transformirati pristojnosti katalogi-
zatorjev, ki naj bi imeli več znanja s področja razvoja 
aplikacij, strukturiranja in izmenjave metapodatkov ter 
poznavanja orodij za podporo raziskovalnemu delu. Za 
razliko od Tennanta je ona poudarila pomen servisov, ki 
bi po njenem morali biti dostopni brezplačno, in ne po-
datkov.
Martha Yee (UCLA) je predstavila standarde in oro-
dja semantičnega spleta. Poudarila je kompleksnost 
tehnološkega okolja ter izpostavila razliko v zaslužkih 
programerjev in knjižničarjev. Po njenem mnenju so 
potrebni tako distribuirani podatki kot tudi kontrolirani 
podatki, saj se njihova uporaba razlikuje. Meni, da meta-
podatki ne bodo nikoli brezplačni. 
Diane Hillmann (Information Institute of Syracuse) se 
zavzema, da naziv katalogizatorja nadomesti nov naziv 
knjižničar za metapodatke (angl. metadata librarian); 
zavzema se tudi za odprt koncept programske opreme 
brez ponudnikov knjižničnih sistemov in odprt koncept 
podatkov. 
Po predstavitvi so poslušalci postavili veliko vprašanj. 
Ena od direktoric knjižnice, ki se odloča o novem 
knjižničnem sistemu, je Diano Hillmann vprašala, na 
koga naj se obrnejo, glede na to, da bodo ponudniki 
knjižničnih sistemov propadli. Hillmannova ji je svetova-
la najem svetovalca, med katere spada tudi sama.
POROČILO
138 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
7. Glavni tehnološki trendi (Top Technology 
Trends)
Nastopili so Eric Lease Morgan, John Blyberg, Mederith 
Farkas, Roy Tennat, Clifford Lynch, Karen Schneider, 
Marshall Breeding, Karen Coyle in Marie L. Radford. 
Dve predstavnici sta sodelovali preko videokonference, 
udeleženci pa so lahko dogajanje komentirali preko naprav 
in njihovi komentarji so se prikazovali na platnu. Izvedba 
videokonference ni bila najbolj učinkovita, ker se je zelo 
slabo slišalo. Da z videokonferenco niso bili zadovoljni 
tudi drugi udeleženci, je bilo očitno iz njihovih komentar-
jev, projiciranih na platno, ki so bili kar zanimivi. 
Med glavnimi trendi so nastopajoči izpostavili prehajanje 
visokošolskih knjižnic na odprtokodne sisteme in ukinja-
nje integriranih knjižničnih sistemov, prosto dostopne po-
datke (angl. open data), informacijsko preobremenjenost, 
potrebo po vizualizaciji podatkov, potrebo po aplikacijah 
za mobilne naprave, virtualizacijo organizacij itd. 
8. Program predsednika, LITA – Ali ni 
čudovito biti v knjižnici … kjer koli to že je?  
(President’s Program, LITA – Isn’t It Great To 
be in the Library … Wherever that is?)
Nastopil je profesor Joseph Janes (Information School, 
University of Washington), tudi kolumnist pri časopisu 
American Libraries. Uporabil je stare fotografije, ki so 
prikazovale notranjost knjižnic (referenčni oddelek), in 
s tem poudaril tradicionalnost knjižnic, pomen prostora, 
osebja in pomoči uporabnikom. Po njegovem mnenju 
morajo biti knjižnice vidne, osebje mora biti na razpolago 
uporabnikom, ko potrebujejo pomoč, knjižnični servisi 
pa morajo biti boljši in bolj učinkoviti, saj nastopajo na 
izredno konkurenčnem področju.
9. En del je inspiracija: kreativni trendi, ki 
pospešu-jejo učenje znanosti (One Part Inspira-
tion: Creative Trends that Further Science Learn-
ing)
Felice Frankel (Harvard University), ki se ukvarja s foto-
grafijo, je pod naslovom Vizualna predstavitev znanosti: 
več kot lepe slike (Visually Representing Science: More 
Than Pretty Pictures) predstavila različne fotografije, ki 
se uporabljajo v podporo znanosti. Nekatere so bile tudi 
iz najnovejše knjige On the Surface of Things: Images of 
the Extraordinary in Science, ki sta jo napisala skupaj s 
kemikom Georgom M. Whitesidesem.
10. Kooperativne strategije za evropske 
knjižnice: dostop in ohranjanje (Cooperative 
Strategies for European Libraries: Access and 
Preservation) 
Birte Christensen-Dalsgaard (State and University Li-
brary, Aarhus, Denmark) je v svojem prispevku Bodoči 
dostop do kulturne dediščine – vzajemna odgovornost 
(Future Access to Cultural Heritage – A Shared Respon-
sibility) govorila je o aktivnostih v procesu dolgoročnega 
ohranjanja knjižničnega gradiva ter na praktičnih prim-
erih ilustrirala izredno zahtevnost in kompleksnost tovrst-
nih projektov. 
Janifer Gatenby (OCLC, Leiden) je imela prispevek Izzi-
vi trajnega hranjenja v knjižnicah: upravljanje skupnih 
zbirk skozi čas (A Library Preservation Challenge: 
Managing the Collective Collection over Time). Izguba 
kulturne dediščine zaradi naravnih nesreč ali vojn ni tako 
redek pojav. Zahtevnost postopkov trajnega hranjenja na-
rekujeta skupinsko in vzajemno reševanje problematike. 
V tem kontekstu je podala pregled evropskih projektov, v 
okviru katerih sodeluje več knjižnic. V prikaz centralnih 
katalogov je uvrstila tudi COBISS in aplikacijo Najbolj 
brane knjige. 
Fleur Stigter (The European Library, Europeana/EDL-
net) se je poškodovala, zato smo spremljali videoposne-
tek njene predstavitve Izboljšanje dostopa do evropske 
kulturne in intelektualne dediščine: dosežki in prihodnje 
usmeritve Evropske knjižnice in Europeane (Enhanc-
ing access to Europe’s cultural and intellectual heritage: 
Accomplishments and future directions of The Euro-
pean Library and Europeana). Predstavila je evropsko 
knjižničarstvo s 47 nacionalnimi knjižnicami, dosežke pri 
projektu Evropske knjižnice in načrte projekta Europeana, 
ki si je zastavila za cilj vzpostavitev dostopa do evropskih 
elektronskih zbirk, ne pa tudi njihove digitalizacije in 
trajnega hranjenja. 
11. Program predsednika, RUSA – Kakovosten 
servis v neosebnem svetu (President’s Pro-
gram, RUSA – Quality Service in an Impersonal 
World)
Robert Spector, novinar in avtor knjige The Nordstrom 
Way: The Inside Story of America’s #1 Customer Service 
Company, je predstavil servis uporabnikov trgovske 
mreže Nordstrom, ki je že leta vodilna na tem področju. 
Njihov uporabniški servis spremlja že dolgo – ne gre za 
posebno strategijo, temveč za način delovanja organizaci-
je, vsebovan v njeni kulturi. Predstavil je devet principov, 
po katerih se je treba ravnati: uporabnik naj se počuti 
udobno, na izbiro mu je treba dati več možnosti, graditi je 
treba odnos z uporabnikom, zaposlovati je treba prijazne 
ljudi, zaposlene je treba izobraževati in usposabljati, med 
zaposlenimi je treba gojiti kulturo podpore in mentorstva, 
uspehe posameznikov je treba nagraditi, podpirati je treba 
timsko delo, servisu uporabnikov pa posvetiti 100-odstot-
no pozornost. 
POROČILO
 
M 
T 
139ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Donna Bachowski (Orange County Public Library) je na 
osnovi faktografskih podatkov predstavila izboljšave in 
racionalizacijo referenčnega servisa, ki jih je izvedla, od-
kar vodi ta servis. Mnoge knjižničarje je zanimalo, kako 
ji je to uspelo. Predvsem jih je zanimalo, kako je rešila 
problem referenčnih knjižničarjev, ki niso motivirani za 
uvajanje novih servisov.
Marie L. Radford (School of Communication, Informa-
tion & Library Studies, Rutgers University) se ukvarja 
s področjem referenčne dejavnosti knjižnic že več kot 
20 let. V svoji več kot polurni predstavitvi je zaigrala 
vlogo referenčnega knjižničarja in na ta način prikazala 
vse možne napake in spodrsljaje, ki jih lahko knjižničar 
naredi pri tem opravilu. Knjižničarje je opozorila na to, 
da morajo ponovno razmisliti o kakovosti storitev in 
poudarila, da je odličnost osebna izbira.
12. Serija govornikov (Auditorium speaker se-
ries)
Khaled Hosseini, avtor dveh najbolj prodajanih ro-
manov The Kite Runner in A Thousand Splendid Suns 
(v slovenščino prevedena kot Tek za zmajem in Tisoč 
veličastnih sonc, op. lekt.), se je rodil v Kabulu (Afgani-
stan). V ZDA se je z družino preselil leta 1980. Po pokli-
cu je zdravnik, njegovo delo pa je povezano s političnimi 
begunci.  
V intervjuju je odgovarjal na vprašanja o svojih dveh 
romanih, o delu na filmu, ki je bil posnet po enem od 
romanov, o tem, koliko sta zgodbi povezani z njegovim 
osebnim življenjem, o družini, očetu in materi, o življenju 
v Afganistanu, o življenju v ZDA, o njegovem delu s 
političnimi begunci in njegovem pisateljskem delu. Ob 
koncu intervjuja je govoril tudi o politični situaciji in 
možnostih za izboljšanje v tem delu sveta. Po njegovem 
mnenju sta romana doživela tolikšen uspeh zato, ker ne 
vsebujeta politične tematike, temveč opisujeta prijateljst-
vo in ljubezen, ki sta univerzalni vrednoti. Izboljšanje 
situacije v tem delu sveta vidi samo s civilnimi iniciati-
vami in ne z vojno, za kar pa bo potrebno še veliko časa. 
Knjižničarjem se je zahvalil za promocijo njegovih del 
in najavil, da že ima ideje za naslednji roman, vendar 
mu zaradi pogostih potovanj zmanjkuje časa za pisanje, 
čeprav v tem zelo uživa.
13. Zaključek konference
V okviru zaključka konference ALA (ALA Closing Ses-
sion) je imela Sarah Long, direktorica North Suburban 
Library System in nekdanja predsednica Ale, intervju s 
popularno zvezdo Diahann Carroll, ki je odgovarjala na 
vprašanja o svojem delu in osebnem življenju, o odnosu 
do knjižnice ter o najnovejši knjigi The Legs Are the Last 
to Go: Aging, Acting, Marrying, Mothering, and Other 
Things I Learned Along the Way. 
14. ALA SVET III
Na 3. seji Sveta Ale (ALA Council III) so člani obravna-
vali resolucijo o izboljšanju transparentnosti dela tega 
organa. Člani bi želeli imeti boljši vpogled v odločitve 
Sveta, ker se vsi ne morejo udeležiti konference, veliko 
pa se jih ne more udeležiti Sveta, čeprav so prisotni na 
konferenci, avdio in video posnetki pa tudi ne vsebujejo 
vseh informacij. Svet zato predlaga izvršnemu direktorju 
Ale, da:
• prouči načine, kako zapisnike Sveta narediti bolj 
transparentne,
• o tem poroča na naslednji polletni konferenci in 
• od članov pridobi mnenja, kako v prihodnje doseči, da 
bodo imeli člani boljši vpogled v poslovne odločitve 
Sveta.
Reference
[1] ALA [ALCTS] (2008). Collection Development: Policy, Planning 
and Fiscal Management. Predstavitveno gradivo s predkonference 
ALCTS v Anaheimu, 26.–27. junij 2008. Participant Manual by 
Peggy Johnson.
[2] Library of Congress, ALA [ALCTS] (2008). Metadata and Digi-
tal Library Development. Predstavitveno gradivo s predkonferen-
ce ALCTS v Anaheimu, 26. junij 2008. Trainee Manual.
[3] Soules, A. (2008). E-Books: Definition, Selection, Users. Predsta-
vitveno gradivo s konference ALA v Anaheimu, 26. junij–2. julij 
2008.
[4] Wrubel, L. (2008). Adventures with E-books in a Consortial 
Setting. Predstavitveno gradivo s konference ALA v Anaheimu, 
26. junij–2. julij 2008.
[5] Morris, C. (2008). e-Book Strategy. Predstavitveno gradivo s 
konference ALA v Anaheimu, 
26. junij–2. julij 2008.
[6] Davis, M. D., Lance, C. K. (2008). Library Networks, Coopera-
tives and Consortia: Summary of Study Findings. Predstavitveno 
gradivo s konference ALA v Anaheimu, 26. junij–2. julij 2008.
[7] Tillett, B. (2008). The Influence of FRBR on RDA: Resource 
Description and Access. Predstavitveno gradivo s konference 
ALA v Anaheimu, 26. junij–2. julij 2008.
[8] Patton, E. G. (2008). An Introduction to FRAD. Predstavitveno 
gradivo s konference ALA v Anaheimu, 26. junij–2. julij 2008.
[9] Bushman, B. (2008). RDA Implementation Task Force. Predsta-
vitveno gradivo s konference ALA v Anaheimu, 26. junij–2. julij 
2008.
Marta Seljak
POROČILO
140 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
V Krajnski gori v hotelu Larix je od 24. do 26. septembra 
2008 potekalo 17. posvetovanje DOK_SIS_2008: Sistemi 
za upravljanje z dokumenti. DOK_SIS je specializirano 
posvetovanje, namenjeno obravnavi sistemov za e-uprav-
ljanje z dokumenti – SEUD. Organizator posvetovanja je 
društvo MEDIA.SI [1]. Namen letošnjega posvetovanja 
je bila predstavitev inovacij in novih informacijskih reši-
tev v SEUD, ki jih omogoča in zahteva nova zakonodaja, 
ter vpliv zakonodaje na izboljševanje učinkovitosti in 
uspešnosti procesov v gospodarskih družbah, organizaci-
jah javnega značaja ter državni in javni upravi.
OTVORITVENA PREDAVANJA
Dušan Kričej je predstavil novosti na področju e-uprave 
v prispevku Strategija E-uprave. Med novosti sodijo: 
izpopolnjen državni portal, spletne aplikacije s področja 
vozil, e-opomnik, e-vem (vse na enem mestu za samo-
stojne podjetnike), izmenjava podatkov med institucijami 
javne uprave in kontaktni center za državljane (24 ur).
V prihodnje pa bodo vpeljane še naslednje novosti: čez-
mejne storitve (VIZA-VEM), integracija med procesi, 
e-uprava 3D, e-demokracija, e-vključenost (novi portal za 
starejše), konsolidacija strežniške infrastrukture, SPIS in 
učinkovito pisarniško poslovanje, e-arhiviranje, promocija.
Slovenija je še vedno na zavidljivem 2. mestu med 31 
državami v Evropi glede razpoložljivih online storitev.
Tatjana Hajtnik (Projekt vzpostavitve e-arhiva v Arhivu 
RS) [2] je orisala smernice, kako se lotiti odbiranja, izlo-
čanja in hrambe arhivskega gradiva, ter izhodišča (pravno 
podlago) za dolgoročno hrambo.
Andrej Kovačič (Vloga dokumentnih sistemov (DMS) in 
celovitih programskih rešitev (ERP) pri prenovi in infor-
matizaciji poslovanja) je izpostavil dejstvo, da je večina 
dokumentnih sistemov neprilagodljivih, ker zahtevajo 
preveč reda in vzdrževanja, in da je povezanih sistemov 
zelo malo.
Stane Štefančič (Sodobno delovno mesto povečuje pro-
duktivnost in spodbuja inovacije) je govoril o združljivo-
sti tehnologije, procesov in upravljavskih zmožnosti za 
boljšo učinkovitost in produktivnost v podjetju.
Branko Godec (Zagotavljanje integritete in avtentičnosti 
z naprednimi tehnološkimi ukrepi) je nakazal smernice za 
pravno veljavno dokazovanje tako integritete kot avten-
tičnosti z uporabo naprednih kriptografskih mehanizmov 
in storitveno usmerjenih rešitev (SOA).
Peter Jermol (UDIS-upravljanje dokumentov v informa-
cijskem sistemu Državnega zbora) je na primeru iz prakse 
prikazal dosedanje izkušnje na področju upravljanja do-
kumentov od sprejetja ZVDAGA1 leta 2006 do danes. 
UDIS omogoča vpogled v vhodne, izhodne in notranje 
dokumente, vodenje in upravljanje procesov ter spre-
minjanje vlog. Podpira kadrovske zadeve, likvidacijo 
računov, vloge in pritožbe. Povezljiv je z drugimi sistemi, 
ohranja revizijsko sled in omogoča podporo celotnemu 
življenjskemu ciklu dokumentov. Je fleksibilen, procesni 
koraki so sledljivi na nivoju dokumenta.
Sledile so kratke predstavitve pokroviteljev posvetova-
nja, ki so predstavili svoje rešitve na področju elektron-
skega dokumentiranja in arhiviranja:
• IMAGING SYSTEM [3] –razvoj lastnega program-
skega produkta IMiS,2 (pod)sistema za računalniško 
upodabljanje in arhiviranje dokumentov in projekt 
digitalno delovno mesto, ki naj bi ga zaključili v letu 
2009;
• SRC.SI [4] – programske rešitve e-Uprava, ki so po-
stale učinkovite in uporabniku prijazne ter so referen-
ca v svetovnem merilu;
• GENIS [5] – inovativnost na področju razvoja siste-
mov za upravljanje z dokumenti, kot sta e-Računi in 
e-Arhivar, s katerimi so slovensko e-Upravo pripeljali 
na 2. mesto v Evropi glede online razpoložljivosti sto-
ritev, načrti za prihodnost (e-Vrtci – vloga za znižanje 
plačila vrtcev);
• LIKO PRIS [6] – dokumentacijski sistem Meridio 
(konzorcij podjetij LIKO PRIS in ADD so edini part-
ner in distributer Meridia za Slovenijo);
• GAMA SYSTEM [7] – celovit sistem za upravljanje 
elektronskih dokumentov Gama System eDocs in pra-
POSVETOVANJE DOK_SIS_2008
doi:10.3359/oz0803140                                                                                                                     1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI
 
M 
141ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
vno veljavno shranjevanje elektronskih dokumentov z 
Gama System E-Arhiv;
• POŠTA SLOVENIJE [8] – video o lastnih tradicional-
nih rešitvah in vabilo na predavanja v Panelu 2.
PANELI
PANEL 1: Dolgoro~na hramba gradiva in e-
Arhivi (moderator Miroslav Novak)
• Dejan Blatnik (Pričakovanja uporabnikov od po-
nudnikov storitev varne e-hrambe) je predstavil nekaj 
pogledov, vprašanj, odgovorov in priporočil glede iz-
bire ponudnika storitev e-hrambe in kakšna naj bi bila 
pričakovanja uporabnikov storitev e-hrambe.
• Tatjana Hajtnik (Dve leti po ZVDAGA) je izpostavila 
dejstvo, da je zaradi hitrega tehnološkega razvoja in s 
tem spreminjajočih se formatov zapisa treba nameniti 
posebno pozornost vpeljavi dodatnih ukrepov za za-
gotavljanje celovitosti, avtentičnosti, trajnosti in upo-
rabnosti dokumentov.
• Tadej Pukl (Do optimizacije poslovanja z lastno 
infrastrukturo – primer Si.mobil eArhiv) je na pri-
meru Si.mobil predstavil uvedbo sistema elektronske 
hrambe eArhiv na osnovi obstoječe infrastrukture pri 
ponudnikih mobilnih storitev.
• Alenka Kavčič-Čolić (Razvoj digitalnega repozitori-
ja v NUK) je prikazala dosedanje izkušnje in rezultate 
NUK-a pri uporabi odprtokodnega sistema FEDORA,3 
ki upošteva funkcije, pomembne za trajno ohranjanje 
digitalnih virov oz. omogoča enostavno nadgradnjo 
obstoječih procesov.
• Miroslav Novak (Digitalizacija dokumentov v 
kontekstu preslikav podatkov arhivske vrednosti) je 
opredelil digitalizacijo v kontekstu splošne komunika-
cijske sheme ter poudaril, da je pri digitalizaciji treba 
upoštevati veljavno zakonodajo s področja dolgoročne 
hrambe e-dokumentov, arhivske strokovne standarde 
ter priporočila za oblikovanje potrebnega kontekstne-
ga okolja.
• Jožica Šparavec in Irena Uršič (Digitalizacija mu-
zejskega gradiva v Muzeju novejše zgodovine Sloveni-
je) sta predstavili projekte, dosedanjo prakso, izkušnje 
in težave pri digitalizaciji muzejskega gradiva v Mu-
zeju novejše zgodovine Slovenije.
PANEL 2: Po{ta Slovenije in elektronsko arhi-
viranje (moderator Branko Godec)
• Matevž Gačnik (Zagotavljanje avtentičnosti z na-
prednimi tehnološkimi ukrepi) je izpostavil namene 
zagotavljanja avtentičnosti dokumenta s stališča raz-
ličnih akterjev (avtorjev, izdelovalcev in podpisnikov) 
in možne rešitve ter podal smernice za pravno veljav-
no dokazovanje integritete in avtentičnosti z uporabo 
naprednih kriptografskih mehanizmov in storitveno 
usmerjenih rešitev (SOA).
• Branko Godec ( Storitev elektronskega arhiviranja) 
je pokazal, da E-Arhiv Pošte Slovenije zagotavlja var-
no hrambo digitalno podpisanih, kriptiranih ter drugih 
digitalnih dokumentov z uporabo lastne infrastrukture 
in v neodvisnosti od formatov vhodnih dokumentov 
ter samostojnim preverjanjem časovnega žiga in digi-
talnega podpisa.
• Smiljan Švarc (Infrastruktura E-Arhiva Pošte Slove-
nije) je povedal, da se v Sloveniji zaradi neustrezne 
infrastrukture zgodi 27 odstotkov okvar, zato se je 
Pošta Slovenije resno lotila ureditve lastne infrastruk-
ture. Demonstriral je sistem arhiviranja na treh lokaci-
jah (2 v Mariboru in 1 v Ljubljani) in poudaril, da se 
vedno hrani istočasno na 2 hitra medija in 1 počasni.
• Silvij Vodopija (Uvajanje e-poslovanja v poslovni 
sistem) je povedal, da na Pošti Slovenije lastno po-
slovanje izvajajo na zakonsko skladen način, tako da 
so na področju zajema in upravljanja z digitalnimi 
dokumenti sprejeli in pri Arhivu RS potrdili notranja 
pravila, varno hrambo pa izvajajo preko storitve E-
Arhiv Pošte Slovenije, za katero so notranja pravila 
že potrjena in na voljo tudi drugim strankam. Za kva-
lificirana digitalna potrdila in varne časovne žige pa 
uporabljajo storitve overitelja POŠTA®CA. 
PANEL 3: Sistemi za upravljanje z dokumenti 
(moderator Denis Bolan~a)
• Samo Božič (Odprtokodni dokumentni sistemi) je 
povedal, da mora biti intelektualna lastnina shranjena 
v formatih, ki so odprti, standardizirani in brezplačni 
in da je zato ODF4 edini standardizirani in brezplačni 
format ISO, ki je v svetu uveljavljen kot alternativa.
• Rado Gašperšič (E-arhiviranje v Merkur Zavaroval-
nici z uporabo arhivskega sistema Easy Software) je 
prikazal praktični vidik uvajanja sistema v tesnem so-
delovanju z zunanjim partnerjem ter tehnični in orga-
nizacijski del projekta z zakonodajnimi zahtevami.
• Jernej Koretič (Kako z DMS do učinkovitejših po-
slovnih procesov) je opozoril, da je uvedba rešitve za 
upravljanje z vsebinami nujna naložba v prihodnost 
organizacije, saj le tako pridemo do stabilnih, urejenih 
in učinkovitejših poslovnih procesov.
• Damjana Pirnar (Nadgradnja akreditirane programske 
opreme Easy za podporo procesom) je povedala, da ima 
programska oprema Easy ustrezno akreditacijo pri Ar-
hivu RS in omogoča enostavno pripravo poslovnih pro-
cesov ter njihovo izvajanje na uporabniku prijazen način. 
Ustrezna programska oprema je zanesljiva pot do uspeha 
in do skladnosti z veljavno zakonodajo na področju 
elektronske hrambe in upravljanja dokumentacije.
• Zlatko Suzić (Od zajema do hrambe z Oracle UCM)5 
je na praktičnem primeru pokazal, kako poteka zajem 
POROČILO
142 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
papirnih dokumentov, obdelava (pretvorba v elektron-
sko obliko) ter elektronska hramba s programsko 
opremo Oracle UCM.
 
PANEL 4: Od ideje do implementacije celo-
vitega prehoda na e-poslovanje (moderatorka 
Zdenka Frigelj)
• Klemen Možina (Vpliv papirja na okolje) je povedal, 
da kljub razvoju in željam po udobju ostaja papir pri-
marni medij sporočanja, saj je preživel že vse oblike 
sodobnega zapisovanja podatkov in je navkljub času 
ohranil vodilni položaj v zanesljivosti in berljivosti. 
Danes lahko brez večjih težav prebiramo zapise, sta-
re preko tisoč let in več, kar pa ne moremo trditi za 
elektronske zapise.
• Boštjan Robežnik (Uvedba dokumentnih sistemov v 
družbi Mobitel, d. d.) je predstavil izzive, s katerimi 
so se soočili pri uvedbi projekta vpeljave dokument-
nega sistema v poslovanje družbe z rešitvami EMC 
Captiva, EMC Documentum in siHramba.eu.
• Robert Sraka (E-poslovanje – druge poti ni več) je 
na primeru Vzajemne zdravstvene zavarovalnice pri-
kazal elektronski način poslovanja s skoraj tisoč part-
nerji. Naslednji izziv vidijo v razširitvi e-poslovanja 
še na druge partnerje in na vse zavarovance, saj v tem 
vidijo racionalnejše poslovanje in možnost za obliko-
vanje novih storitev.
• Igor Kleva (Z malimi koraki do velikega cilja) je 
predstavil projekt vpeljave sistema za upravljanje 
dokumentov Bussines Connect v podjetju Istrabenz, 
s katerim so postali njihovi tokovi preglednejši, do-
kumentacija pa urejena in hitro dostopna tudi od zunaj 
(ko nisi na delovnem mestu). Ta projekt se nadaljuje 
z vpeljavo elektronske hrambe (sihramba.eu), ki je 
učinkovita in varna, ter s prenosom papirnega arhiva v 
elektronski arhiv.
Delavnica: Integracija sistema za upravljanje 
in e-arhiviranje dokumentov “MERIDIO” s po-
slovnimi aplikacijami in SPIS za DU
Na začetku je Stanislav Gomboc iz Fitosanitarne uprave 
RS povedal, da so se pred ZVDAGA zgledovali po medna-
rodnih standardih. Z vpeljavo centralnega informacijskega 
sistema je poslovanje postalo poenoteno, kar pomeni: cen-
tralno skladišče, poenotenje uporabnikov, navezanost apli-
kacij na izvorne registre ipd. Imajo spletne portale z ome-
jitvijo ter poslovne portale in zaradi poslovanja navzven so 
leta 2007 povezali registre v enoten register, kar pomeni 
integracijo vseh aplikacij v enotno platformo:
• SPIS (aplikacija za vhodno in izhodno pošto),
• MERIDIO (lastni informacijski načrt),
• poslovne aplikacije.
Poenotili so poslovno strukturo in šifrante skladno s po-
slovno logiko upravljanja podatkov. Podatki se izmenju-
jejo preko baze SQL, spletnega strežnika in tako deluje 
poslovna logika izmenjave podatkov.
Zajem podatkov poteka tako, da se v vhodne dokumente 
vnesejo metapodatki, ki te dokumente opišejo. S tem se 
za dokument najprej pripravi klasifikacijski načrt, nato 
se poenotijo pravice za njegovo uporabo (uporabniške 
skupine, kjer je ključ varnost dokumenta) in nato se po-
enoti struktura metapodatkov, da se lahko do dokumenta 
dostopa skozi več poslovnih aplikacij (MERIDIO, SPIS). 
Vse to dokumentom omogoča veliko fleksibilnost, kar je 
bilo dokazano na praktičnem primeru zajema in obdelave 
podatkov ter nastavitve profila uporabnika. Videli smo 
zgled modula odprtih zadev in sinhronizacijo vhodne 
pošte (v praksi to zaradi obremenitve strežnika poteka 
ponoči). Uporabnik dokumenta sploh ne ve, da je v oza-
dju elektronski arhiv. Sledil je prikaz praktičnega primera 
kreiranja nove zadeve in prenos dokumenta v SPIS do 
glavne pisarne. Dodanih je bilo nekaj dokumentov (do-
pisi, vhodni dokumenti) in nato shranjenih z metapodatki. 
Prikazano je bilo iskanje takega dokumenta, ki se je pre-
nesel iz osebnega računalnika v centralni sistem ME-
RIDIO in je v elektronskem arhivu, integriranem v MS 
Outlook. Klasifikacijski načrt je ločen po letih, do njega 
lahko pridemo iz različnih aplikacij in v njem je zapisano, 
kdo dela z njim. Do istega dokumenta smo dostopali sko-
zi MERIDIO, kjer se je videlo več podatkov kot v Out-
looku in verzije dokumenta so bile vidne. Ko dokument 
dobi status končan, ga ni možno več spreminjati. Skratka, 
dokument lahko poiščemo v vsakem izmed sistemov po 
različnih parametrih. Takšna integracija aplikacij v enotno 
aplikacijsko okolje uporabniku prihrani veliko časa, a še 
vedno ne nadomesti papirne, vidne sledljivosti. Originalni 
papir je še vedno le eden, a vsi, ki imajo pravice, lahko 
do njega dostopajo. Struktura metapodatkov v E-Arhivu 
mora biti standardizirana za mednarodno izmenjavo.
Sledila je razprava o obojestranski sinhronizaciji in 
usklajevanju dokumentov med programoma MERIDIO in 
SPIS. Aplikacijski vmesnik so naredili sami, saj je ME-
RIDIO le shranjevalec tega sistema in je tako fleksibilen, 
da uporabnik sploh ne ve, da “teče” v ozadju. Na vpraša-
nje o usposabljanju uporabnikov so povedali, da poteka 
sproti, da organizirajo individualne tečaje in enodnevne 
delavnice, saj tudi aplikacije sproti vpeljujejo. Glede ver-
zioniranja dokumentov so povedali, da se vedno vidi, kdo 
kaj dela z dokumentom, saj ima sistem svoj pregledoval-
nik skozi vmesnik e-Arhiv. Vsak, ki ima pravice do do-
kumenta, vidi vse izpise in filtre, prav tako so možni vsi 
prehodi (če je npr. delavec premeščen z enega delovnega 
mesta na drugega). Papirni dokumenti se pri njih hranijo 
v SPIS, na koncu jih premaknejo v trajni arhiv, po preteku 
10 let se dokument sam uniči, če je tako določeno.
POROČILO
 
M 
T 
143ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Roberta Gogala iz podjetja LIKO PRIS [6] je predstavil 
projekt celovite rešitve na področju dokumentiranja v 
podjetju TUŠ Telekom. Namen projekta je povezati tehno-
logijo in poslovni vidik v podjetju, sprejeti notranja pra-
vila, organizacijsko strukturo in procese. MERIDIO jim 
služi za končno skladiščenje, ko povežejo aplikacije za-
jema in obdelave dokumentov. Spletni MERIDIO-MOST 
jim služi za prehajanje dokumentov med aplikacijami. MS 
CRM predstavlja centralno bazo za podjetje, drugi sistemi 
in aplikacije pa morajo znati to prebrati. Izpeljali so si-
stemsko analizo dokumentarnega gradiva in optimizacije 
poslovnih procesov ter interaktivno delavnico o zahtevah 
za dokumentiranje v podjetju, kar je bila osnova za delo. 
Nato so oblikovali klasifikacijski načrt o poslovnih pro-
cesih, izdelali matriko pravil za vse, pri tem pa naleteli na 
težave zaradi naglega naraščanja števila zaposlenih v nji-
hovem podjetju. Izdelali so predlog za osnutke notranjih 
pravil, kjer je CRM osnova za generiranje dokumentov, 
zato so izdelali predloge za shranjevanje v MERIDIO. 
Prikazali so delo v sprejemni pisarni: generiranje v CRM, 
vpis novega naročnika, generiranje skozi avtomatsko 
predlogo, pošiljanje uporabniku, ki podpiše in pošlje na-
zaj, nato skeniranje, avtomatsko opremo dokumenta z 
metapodatki, istočasno prenos podatka v bazo vhodne in 
izhodne pošte ter CRM. V celoti gre za avtomatiziran del. 
Neobdelani dokumenti (priloge, dopisi, pritožbe ipd.) se 
po skeniranju in opremi z metapodatki ter pregledu in 
potrditvi v sprejemni pisarni dajo v klasifikacijski načrt v 
dokumentni sistem ter nato v CRM v nadaljnjo obdelavo. 
Vsi dokumenti so dostopni iz ERP in CRM z MERIDIO 
ter z OFFICE. Shranjujejo se v formatu pdf kot zapisi v 
dokumentnem sistemu, kar pomeni, da se jih ne da več 
spremeniti. Ko se sistem zaključi, so dokumenti že var-
no shranjeni v MERIDIO, nato pa preidejo v sprejemno 
pisarno, kjer se lahko po potrebi izvede prekvalifikacija. 
V MERIDIO se tudi določi, kam bo shranjen, v ozadju 
pa “teče” nadaljnja komunikacija v informacijski sistem 
CRM.
PANEL 6: Informacijska varnost in neprekinje-
no poslovanje (moderator Marjan Anton~i~)
• Marjan Antončič (Varovanje e-gradiv) je poudaril, 
da varovanje e-gradiva obsega tako izvajanje ukrepov 
in postopkov, določenih v ZVDAGA, kot izvajanje 
predpisov, ukrepov in postopkov, ki urejajo obdelavo, 
zajem in hrambo posameznih vrst gradiva.
• Miha Ozimek (ISO/IEC 27001– najboljše prakse 
varovanja informacijskih sistemov in informacij) je 
povedal, da standard predstavlja zahteve za vpeljavo 
sistema vodenja varovanja informacij v sistemih orga-
nizacij.
• Nejc Palir (nokVAULT) je prikazal demo verzijo ino-
vativnega orodja na področju enkripcije in varovanja 
datotek za poslovno in osebno rabo z delovanjem na 
lastnem sistemu Kernel 3 zunaj operacijskega sistema. 
Je dokazano edini “nezlomljivi” izdelek pri enkripciji 
datotek v okolju Windows. Na spletni strani www.
nokvault.com lahko program skopiramo in brezplačno 
preizkusimo (za 30 dni).
• Vinko Šlibar (Vzpostavitev varovanih oz. varnostnih 
območij) je podal glavne organizacijske, kadrovske, 
fizične in tehnične zahteve, ki jih določajo posamezni 
predpisi in jih je treba upoštevati pri projektu izgrad-
nje varovanega oz. varnostnega območja. Predstavil je 
tudi modelni pristop k izvedbi tega.
• Dario Mohorič (Elektromagnetno sevanje v infor-
matiki – TEMPEST) je opozoril, da elektromagnetno 
sevanje v informacijskih in komunikacijskih sistemih 
predstavlja nevarnost za podatke, ki se v njih obde-
lujejo, shranjujejo in preko njih izmenjujejo. Zato je 
treba uvesti določen sklop ukrepov, ki te podatke na 
primeren način ščitijo.
PANEL 7: E-demokracija in novosti e-uprave 
(moderatorki Tatjana M. Zupan in Maja Zu-
pan~i~)
• Maja Zupančič (Državni portal e-uprava: nove 
možnosti in novi izzivi) je prikazala novosti, katerih 
razvoj je sofinanciran iz Evropskega socialnega sklada 
ter izpostavila nekatere nove storitve in možnosti e-
uprave za naprej (npr. širitev delovanja e-uprave v JV 
Evropo).
• Tamara Hainz (Oglasna deska in podportal Inšpekci-
je in inšpekcijske službe na enotnem državnem portalu 
e-uprave) je predstavila pravno podlago za objavo in 
tehnično izvedbo elektronske oglasne deske. Predsta-
vila je tudi podportal Inšpekcije in inšpekcijske službe 
in možnosti oddaje spletne prijave.
• Simon Delakorda (Zakaj e-demokracija v javni 
upravi: družboslovni pogled) je pogledal na potrjeno 
domnevo, da ima e-participacija javnosti pozitiven 
učinek na krepitev javne legitimnosti, pravne in vse-
binske kakovosti ter trajnostne implementacijske spo-
sobnosti zakonodaje.
• Irma Mežnarič (Sodelovanje javnosti v procesih 
odločanja – vladni in nevladni vidik) je govorila o 
vidiku demokratičnega odločanja, kjer predstavniško 
demokracijo dopolnjuje participatorna demokracija.
• Suzana Muljavec (E-demokracija) je prikazala stanje 
e-demokracije v Sloveniji tako z ožjega vidika sprem-
ljanja zakonodajnega postopka kot s širšega vidika 
drugih možnosti elektronske participacije državljanov 
v demokratičnih procesih.
• Andraž Permar (Klicni center “Halo uprava” in 
“Halo inšpekcija”) je predstavil cilje in namene no-
voustanovljenega klicnega centra na Ministrstvu za 
javno upravo z namenom zmanjšati digitalno ločnico, 
saj je to v pomoč vsem državljanom, ne glede na to, 
POROČILO
144 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
ali uporabljajo internet ali ne.
• Kristina Valenčič (Kako e-upravo in elektronsko po-
slovanje občutimo javni uslužbenci) je povedala, kako 
uvedba e-uprave in elektronskega poslovanja vpliva 
na čas, zahtevnost in obseg izvajanja nalog, obreme-
njenost javnih uslužbencev, število napak pri delu ipd.
• Rok Primožič (Elektronsko pisarniško poslovanje in 
e-storitve lokalne samouprave) je predstavil program-
sko rešitev za elektronsko in pisarniško poslovanje 
– EPP, ki je enostavno, varno, zanesljivo, pregledno, 
logično in modularno zasnovano. Pri načrtovanju 
sistema EPP so si zastavili cilje: enoten dokumentacij-
ski sistem za sprejem, obdelavo, izdajo in arhiviranje 
dokumentov; učinkovito vodenje opravil in spremlja-
nje ter priprava poročil; povezljivost z drugimi sistemi 
(z državnim portalom E-uprava).
• Davorin Ivančič (Oblikovanje dokumentov upravne-
ga poslovanja in celostna podoba državne uprave) je 
povedal, da s pravilnikom še ni urejeno oblikovanje 
tipičnih dokumentov za upravno poslovanje v javni 
upravi in tako ni enotne prepoznavnosti dokumentov 
organov javne uprave v javnosti.
PANEL 8: Sistemske zadeve – zakonodaja, 
standardizacija, organizacija, ekonomija (mo-
derator Tomislav Iskra)
• Ljupčo Krstov (Sistemi za e-upravljanje dokumen-
tov: debirokratizacija ali še bolj močna birokracija) je 
osvetlil dilemo, ali lahko sistemi za upravljanje doku-
mentov “debirokratizirajo” organizacijske strukture in 
funkcioniranje ali pa še močneje podpirajo uveljavitev 
birokracije kot obliko organiziranosti in funkcionira-
nja.
• Mateja Izlakar (Metodologija izdelave notranjih 
pravil) je povedala, da je podjetje Mikrocop prvi po-
nudnik elektronske hrambe in spremljevalnih storitev, 
ki mu je Arhiv RS potrdil notranja pravila, ki se nana-
šajo na izvajanje storitev zajema in pretvorbe v digi-
talno obliko ter elektronske hrambe v digitalni obliki 
za dokumentarno in arhivsko gradivo. Izdelava no-
tranjih pravil je projekt, ki ga Mikrocop za naročnika 
izvede v dveh fazah: v prvi fazi opravi pregled stanja 
in izdela načrt za pripravo notranjih pravil, v drugi pa 
skupaj z naročnikom pripravi vsebino notranjih pravil 
samih. 
• Jože Škofijanec (Moreq2 in ZVDAGA) je predstavil 
razloge za prenovo prve verzije ETZ6 in kako so se 
tega lotili v Arhivu RS.
• Tadej Drmaž (Nižanje stroškov hrambe elektronskih 
dokumentov v informacijskih sistemih) je povedal, da 
se veliko podjetij odloča za nižanje stroškov hrambe z 
uporabo storitev zunanjih izvajalcev, saj poleg cenov-
ne prednosti zunanji izvajalec razpolaga z ustrezno 
strojno in programsko opremo, s tehnološkim in orga-
nizacijskim znanjem ter s strokovno usposobljenimi 
kadri.
• Iztok Sirnik (Zakonodajni in organizacijski pogled 
na sedanjo katastrsko ureditev v RS in v Kraljevini 
Španiji in pogled v prihodnost) je primerjal uvajanje 
in uporabo novih tehnologij v merjenju katastra (GIS, 
GPS …) med RS in Kraljevino Španijo ter razmišljal 
o prihodnosti katastra.
OKROGLA MIZA: Problematika na~rtovanja in 
vzpostavitve osrednjega slovenskega e-arhiva 
(moderator Miroslav Novak) 
Novak je v uvodu predstavil projekt Arhivi v Sloveniji in 
tri možne modele: 
• več arhivov (arhiv v vsak kraj),
• javna arhivska služba,
• arhivske službe zunaj javne.
Arhiv RS se je odločil za aktivnosti, s katerimi se bodo na 
podlagi rezultatov odločili za najboljšo rešitev. Izpostavili 
so dileme glede interakcije med uporabnikom in arhivi-
stom in kako zagotoviti uporabniku dostop do arhiva kadar 
koli in od koder koli. Tukaj je moderator pohvalil COBISS 
kot referenco za odlično delujoči sistem, ki je uporabniku 
dostopen 24 ur na dan vsak dan v letu in v katerem si on 
kot uporabnik lahko kadar koli in od koder koli v trenutku 
izpiše bibliografijo, ob tem pa v ozadju ni potrebna fizična 
prisotnost osebe, ampak le dobro nastavljeni in delujoči 
viri. Obstaja bojazen, da zaradi komunikacijskih in še 
kakšnih drugih problemov na tak način ne bo mogoče do-
stopati do arhivskega gradiva. Zgled jim je tudi Vida, ki 
odgovarja na vprašanja na spletni strani www.durs.gov.si. 
Sledila je razprava o težavah zaradi neenoličnosti vprašanj 
uporabnikov in o univerzalnem zajemanju arhivskega 
elektronskega gradiva. Kratkoročno gradivo se hrani 5 let, 
pri dolgoročnem gre za predpisane postopke za nosilce. 
Pereče je vprašanje glede stroškov in odgovornosti, ali jih 
upoštevati ob nastanku, po predaji ali na koncu. Sledilo je 
vprašanje s tehničnega vidika glede uvoza podatkov v ar-
hiv. Problem je namreč pri pretvorbi starih elektronskih do-
kumentov, npr. iz starejših računalnikov in starejših progra-
mov na novejšo strojno in predvsem programsko opremo. 
V diskusiji so strokovnjaki s tega področja povedali, da je 
najboljša rešitev pretvorba v magnetno obliko. Tudi mikro-
filme je treba pretvoriti in digitalizirati za trajno ohranjanje. 
Dogovorili so se, da je potreben univerzalni protokol na-
čina prevzemanja gradiva za e-Arhiv, saj bo le tako jasno 
proizvajalcem in končnim arhivistom, kako je treba to 
izvesti. Večina se je strinjala, da potrebujemo samostojno 
strokovno službo oz. inštitut. Treba bo organizirati zadeve 
z vzpostavitvijo normativne kontrole, potreben bi bil le en 
center, ki pa se ga ne da vzpostaviti, če so zadeve preveč 
razslojene. Treba je razmišljati o spletnih servisih, ki bi bili 
POROČILO
 
M 
T 
145ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
osnovni način za zajem elektronskega gradiva za arhiv in 
bi predstavljali neki univerzalni vmesnik. 
Okroglo mizo smo sklenili z ugotovitvami, da zaenkrat 
še nimamo “začetka” in da ga sami tudi ne moremo za-
gotoviti, ampak je potrebna podpora države. Pogrešamo 
državno strategijo na tem področju, saj bo tudi e-uprava 
za svoje potrebe to potrebovala in pravzaprav bo država 
glavni nosilec e-Arhiva. Skrb je treba posvetiti dokumen-
tom, ki so v osnovi v elektronski obliki, saj ni izvorne 
papirne oblike in tako ni kopije (backupa). Skratka, 
problem vzpostavitve e-Arhiva RS je treba reševati na 
ravni države, definirati je treba probleme, cilje, poiskati 
sponzorje, financerje za te rešitve in tudi muzeje je treba 
povezati in vključiti v ta projekt. 
Opombe
1 Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhi-
vih.
2 Imaging, Made in Slovenia.
3 Flexible Extensible Digital Object Repository Architecture.
4 Open Document format.
5 Universal Content Management.
6 ET2 - enotne tehnološke zahteve.
Reference
[1] Spletni naslov: http://media-doc.si/en/.
[2] Spletni naslov: http://www.arhiv.gov.si/.
[3] Spletni naslov: http://www.imaging-systems.si/Web/IMiSSLO.
nsf/content.htm.
[4]  Spletni naslov: http://www.src.si/.
[5] Spletni naslov: http://www.genis.si/genisweb/.
[6] Spletni naslov: http://www.likopris.si/.
[7] Spletni naslov: http://www.gama-system.si/References.
aspx?groupID=26.
[8] Spletni naslov: http://www.posta.si/index.aspx.
Breda Emeršič
POROČILO
146 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Teden sestankov ISO TC46 je bil organiziran na sedežu 
švedskega inštituta za standardizacijo (Swedish Standards 
Institute, www.sis.se) od 6. do 10. junija 2008 v Stockhol-
mu. Švedski gostitelji so bili zelo gostoljubni, nekaj težav 
so imeli le z zagotavljanjem zadostnega števila sedežev v 
dvoranah, saj očitno niso pričakovali toliko obiskovalcev.
Tehnični odbor ISO TC46 (Information and documentati-
on) je organiziran po pododborih (SC – subcommittees): 
• TC46/SC4 – tehnična interoperabilnost (Technical 
interoperability),
• TC46/SC8 – kvaliteta, statistike in vrednotenje učin-
kov (Quality – Statistics and performance evaluation),
• TC46/SC9 – identifikacija in opis (Identification and 
description),
• TC46/SC11 – upravljanje arhivov in zapisov (Archi-
ves/records management). 
Vsak pododbor pokriva standarde, ki vsebinsko sodijo v 
njegov okvir. Za standarde v razvoju so običajno organi-
zirane delovne skupine, ki se med drugim sestanejo tudi 
v okviru tedna sestankov. Ko delovne skupine opravijo 
delo, vsak pododbor izvede plenarno zasedanje, zadnji 
dan pa je na sporedu skupno plenarno zasedanje na nivoju 
ISO TC-46. Na spletnih straneh ISO najdemo sezname 
vseh izdanih standardov, standardov v razvoju in opuš-
čenih standardov (http://www.iso.org/iso/iso_catalogue/
catalogue_tc/catalogue_tc_browse.htm?commid=48750). 
Na delovnih skupinah (WG – working group) in plenarnih 
zasedanjih sodelujejo predstavniki posameznih držav. Drža-
va lahko sodeluje kot država opazovalka (O – observer) ali 
kot polnopravna članica (P – participate member). Trenutno 
ima Slovenija status polnopravne članice (P) v pododboru 
SC4. Za status je Slovenija zaprosila na podlagi sklepa 11. 
sestanka SIST/IDO z dne 6. 3. 2007, le-ta pa nam omogoča, 
da aktivno sodelujemo pri pripravi standardov znotraj tega 
pododbora, obvezno glasujemo za vsa formalno sprožena 
glasovanja na nivoju pododbora, glasujemo o predlogu 
za razvoj novega standarda, delovnih verzij standardov in 
končnega osnutka mednarodnega standarda. Prav tako nam 
polnopravno članstvo omogoča sodelovanje na vseh sestan-
kih in delovnih skupinah tega pododbora. 
Trenutno so seznami sodelujočih držav naslednji:
• TC46 ima 35 članic P in 36 članic O.1 
• TC46/SC4 ima 24 članic P in 25 članic O.2 
• TC46/SC8 ima 24 članic P in 17 članic O.3 
• TC47/SC9 ima 28 članic P in 18 članic O.4 
• TC46/SC11 ima 25 članic P in 13 članic O.5 
Glede na status, ki ga ima Slovenija v SC4, sem bil na 
vseh sestankih tega pododbora; tako na sestanku plenar-
nega zasedanja pododbora SC4, plenarnega zasedanja 
pododbora SC9 in skupnega plenarnega zasedanja odbora 
TC46.
ISO TC46/SC4
Delovna skupina (WG7) – Data Elements
Delovne skupine, ki jo je vodila Janifer Gatenby (OCLC 
PICA, Avstralija), so se udeležili delegati iz Avstralije 
(Janifer Gatenby), Kanade (Paula Kelsall in Bill Leo-
nard), Danske (Leif Andresen, Leif Makholm in Tommy 
Schomaker), Francije (Christian Lupovici), Italije (Paola 
Manoni), Japonske (Akira Miyazawa), Koreje (Jinho 
Park), Litve (Lina Jusiene), Nove Zelandije (Alison Ellott 
in Karin Zentveld), Poljske (Maria Janowska), Slovenije 
(Robert Vehovec), Južne Afrike (Janet Teresa Zambri), 
Švice (Mary Lou Pelaprat), Velike Britanije (Alan Hop-
kinson) in ZDA (Karen Wetzel). 
Delovna skupina se od leta 2001 ukvarja z definiranjem 
bibliografskih podatkovnih elementov. Delovna skupina 
pripravlja standard ISO 2146 in revizijo družine standar-
dov 8459.
ISO 2146 Information and documentation – Registry ser-
vices for libraries and related organizations 
Trenuten status standarda je CD 30.99 (30.60, glasovanje 
– komentiranje končano). Glasovanje o osnutku standarda 
je bilo 100-odstotno pozitivno. Na sestanku smo pregle-
dali in obravnavali pripombe posameznih držav. Dodatno 
smo obravnavali predloge, ki jih je posredovala Judith 
Pearce (Avstralija). Odločeno je bilo, da se upošteva njen 
TEDEN SESTANKOV ISO TC46
doi:10.3359/oz0803146                                                                                                                     1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI
 
M 
147ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
predlog po uskladitvi standarda ISO 2146 s standardi 
OpenUrl, CERIF in DCMI. To se bo upoštevalo pri pri-
pravi standarda na naslednji stopnji razvoja (DIS).
Revizija ISO 8459 Information and documentation – Bi-
bliographic Data Elements 
Trenuten status standarda je DIS (40.60, končano glaso-
vanje). Glasovanje o DIS-verziji je bilo končano s 17 
pozitivnimi glasovi in enim negativnim (ZDA). Pregle-
dali smo  komentarje posameznih držav. Upravičene ko-
mentarje bo skupina upoštevala pri pripravi nove verzije 
besedila, dopolnjena verzija besedila standarda pa gre 
v glasovanje za status FDIS (Final Draft International 
Standard).
Za ta standard je bilo sprva predvideno, da se bo ustano-
vila agencija za vzdrževanje standarda, ko bo standard 
dokončno potrjen. Mary Lou Pelaprat (ISO) je predstavila 
usmeritve ISO glede vzdrževanja standardov. Možni so 
naslednji načini:
• Agencija za vzdrževanje (Maintenance Agency – MA),
• Agencija za registracijo (Registration Agency – RA),
• Mednarodni standard kot baza podatkov (International 
Standard as database),
• Običajni postopek revizije standarda (Normal stan-
dards revision).
Razvila se je polemika, ali ne gre za standard kot bazo 
podatkov, glede na to, da je kot priloga standarda pred-
videna tudi baza podatkov vseh elementov. Zaključeno je 
bilo, da je baza podatkov le primer izpeljave standarda in 
ne posebna oblika standarda.
Stališče ISO je, da se agencija za vzdrževanje ustanovi 
izjemoma, ko je to res potrebno. Sklep skupine je bil, da 
naj za standard velja običajen postopek revizije, kot v 
splošnem velja za vsak mednarodni standard. Revizija se 
izvaja vsakih 5 let. 
Delovna skupina (WG10) – ISO Holdings 
Schema (ISO 20775) 
Delovne skupine, ki jo je vodila Janifer Gatenby (OCLC 
PICA, Avstralija), so se udeležili delegati iz Avstralije 
(Janifer Gatenby), Kanade (Paula Kelsall in Bill Leo-
nard), Danske (Tommy Schomaker), Francije (Christian 
Lupovici), Italije (Paola Manoni), Japonske (Akira Mi-
yazawa), Koreje (Sam Oh), Litve (Nijole Bliudziuviene), 
Nove Zelandije (Alison Ellott in Karin Zentveld), Poljske 
(Maria Janowska), Slovenije (Robert Vehovec), Južne 
Afrike (Janet Teresa Zambri), Švice (Mary Lou Pelaprat) 
in Velike Britanije (Alan Hopkinson).
Trenuten status standarda je DIS (40.60, glasovanje 
končano). Glasovanje je bilo 100-odstotno pozitivno. 
Delovna skupina je obravnavala komentarje in nekatere 
pripombe vključila v novo verzijo dokumenta, ki gre 
v glasovanje za status FDIS (Final Draft International 
Standard).
Standard ima kot prilogo XML-shemo (na spletnem na-
slovu www.loc.gov/standards/iso20775) za podatke o 
stanju zaloge. Glede na to, da so bile nekatere pripombe, 
ki imajo vpliv na shemo, upoštevane, bosta Janifer Gaten-
by in Tommy Schomaker pripravila novo verzijo sheme.
Delovna skupina (WG12) – WARC format pro-
ject 28500
Delovne skupine, ki jo je vodil Christian Lupovici (Fran-
cija), so se udeležili delegati iz Avstralije (Janifer Ga-
tenby), Kanade (Paula Kelsall in Bill Leonard), Danske 
(Tommy Schomaker), Francije (Christian Lupovici), Ita-
lije (Paola Manoni), Japonske (Akira Miyazawa), Nove 
Zelandije (Alison Ellott in Karin Zentveld), Poljske (Ma-
ria Janowska), Slovenije (Robert Vehovec), Švice (Mary 
Lou Pelaprat) in Velike Britanije (Alan Hopkinson).
Trenuten status standarda je DIS (40.20, glasovanje 
končano). Vodja delovne skupine je podal zgoščen pre-
gled dela, ki je bilo opravljeno, preden je standard postal 
verzija DIS. Glasovanje o verziji CD je bilo 100-odstotno 
pozitivno, komentarji in pripombe so bili vsi uredniške 
narave in so bili upoštevani pri pripravi DIS. Edino pri-
pombo je imel Akira Miyazawa, ki je opomnil, da je v 
standardu pomanjkljivo navajanje referenc na spletne 
naslove. Njegova pripomba je bila upoštevana.
Delovna skupina WG11 – Data model for use 
of radio frequency identifier (RFID) in libraries
Delovne skupine, ki jo je vodil Leif Andersen (Danska), 
so se udeležili predstavniki Avstralije (Alan Butters), 
Danske (Leif Andresen in Tommy Schomaker), Finske 
(Juha Hakala), Nemčije (Christian Kern, Wolfgang Frie-
drichs), Italije (Paola Manoni), Japonske (Akira Miyaza-
wa), Nizozemske (Evert Slot) in Jaap Akkermans), Nove 
Zelandije (Alison Elliott), Norveške (Kjartan Vevle), 
Švedske (Mats Lindquist), Velike Britanije (Martin Pal-
mer in Alan Hopkinson), ZDA (Paul Sevcik in Karen 
Wetzel), Francije (Francoise Pellé in Christian Lupovici 
), Kanade (Bill Leonard in Paula Kelsall), Koreje (Jinho 
Park), Južne Afrike (Janet Teresa Zambri) in Slovenije 
(Robert Vehovec).
Po zadnjem sestanku SC4 leta 2007 v Santiagu de Com-
postela je imela delovna skupina še dva sestanka v ožji 
sestavi. Na teh sestankih so se odločili, da bodo ločili 
POROČILO
148 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
standard na več delov, in sicer na standard za podatkovni 
model in na standarde, ki definirajo kodiranje podatkov. 
Tako so v nastajanju trije deli novega standarda ISO 
TC46/SC4/WG11 RFID in libraries:
• ISO 28560-1 Information and documentation – Data 
model for use of radio frequency identifier (RFID) in 
libraries, Part 1: General requirements and data ele-
ments (urednik Jaap Akkermans, Nizozemska);
• ISO 28560-2 Information and documentation – Data 
model for use of radio frequency identifier (RFID) in 
libraries, Part 2: Encoding based on ISO/IEC 15962 
(urednika Paul Chartier in Alan Butters, Velika Brita-
nija);
• ISO 28560-3 Information and documentation – Data 
model for use of radio frequency identifier (RFID) 
in libraries, Part 3: Fixed length encoding (urednika 
Tommy Schomaker in Leif Andresen, Danska).
Še v letu 2007 je bilo za vse tri dele sproženo glasovanje 
o CD-verziji. Rezultati glasovanja so bili: 15 pozitivnih 
glasov, 1 negativni, 5 vzdržanih. Trenuten status vseh treh 
delov je 30.66 (končano glasovanje o CD). Vodja delovne 
skupine Leif Andersen pričakuje, da bo v nekaj tednih 
pripravljeno besedilo za DIS-verzijo.
Delovna skupina se je ukvarjala z mehanizmom za lo-
čevanje različnih tipov kodiranja (ISO 28560-2 in ISO 
28560-3). AFI se uporablja za določanje aplikativnega 
področja, za določanje tipa kodiranja pa bi uporabili 
DSFID (Data Storage Format Identifier). Problem pa je, 
da DSFID ni nujno prisoten na nalepki RFID, zato je 
Paul Sevcik predlagal, naj standard ISO 28560-3 pred-
pisuje DSFID v sistemskem področju. Delovna skupina 
je zaprosila Paula Chartiera in Tommyja Schomakerja, 
da pripravita informativni zapis o uporabi AFI in DSFID 
in predlagala besedilo, s katerim bi definirali uporabo 
DSFID v vseh treh delih standarda. 
Glede uporabe različnih frekvenc je delovna skupina 
sklenila, da je prvi del standarda (ISO 28560-1) neod-
visen od uporabljene frekvence, medtem ko pa sta druga 
dva dela namenjena izključno obstoječim frekvencam HF, 
ki se trenutno uporabljajo. Predstavniki nekaterih držav 
(npr. Akira Miyazawa iz Japonske) so opomnili, da bodo 
v svojih nacionalnih odborih predlagali uporabo prvega 
dela standarda, ne pa tudi drugih dveh. 
Prvi del standarda (ISO 28560-1) definira podatkovni mo-
del. Mnogo držav je že poslalo želje po vključitvi novih, 
dodatnih podatkovnih elementov. Stališče delovne sku-
pine je, da za zdaj ne vključuje novih podatkovnih ele-
mentov, ampak definira proceduro za formalno zahtevo 
za dopolnitev podatkovnega modela. Alan Butters, Leif 
Andresen in Jaap Akkermans bodo pripravili dokument, 
ki bo opisal, kako predlagati dopolnitev podatkovnega 
modela. Ta dokument bo objavljen na spletnih straneh 
delovne skupine (http://www.bs.dk/standards/rfid/).
Delovna skupina je predlagala spremembo naslova stan-
darda. Namesto “ Data model for use of radio frequency 
identifier (RFID) in libraries” bo nov naslov “ RFID in 
Libraries”. Nov naslov je potreben zaradi vsebinske raz-
širitve standarda in njegove razdelitve na tri dele.
Glede vzdrževanja standarda je stališče delovne skupine, 
da bo zaradi tehničnega razvoja zelo hitro potrebna revi-
zija standarda. Standard bo sicer podvržen redni 3-letni 
reviziji, vendar pa je delovna skupina predlagala odboru 
ISO TC46, da zaradi zelo verjetne, pričakovane revizije, 
delovna skupina ostane aktivna tudi po objavi standarda. 
Delovna skupina je sklenila, da zaprosi urednike vseh 
treh delov standarda, da zaključijo z DIS-verzijo besedila 
pred koncem junija 2008. Vodja delovne skupine bo DIS-
verzijo standarda predal v štiritedenski pregled članom 
delovne skupine in nato pododboru SC4.
Plenarno zasedanje ISO TC47/SC4
ISO 8459 Information and Documentation – Bibliograp-
hic Data Elements 
Vodja delovne skupine WG7 je zadolžen za dopolnitev 
besedila standarda. Po opravljenih dopolnitvah se o stan-
dardu kot FDIS-verziji glasuje. Glasovanje naj bi se za-
čelo predvidoma 30. junija 2008. Delovna skupina WG7 
ostane aktivna tudi po objavi standarda.
ISO 2146 Information and Documentation – Registry 
services for libraries and related organizations
Vodja delovne skupine WG7 je zadolžen za dopolnitev 
besedila standarda. Po opravljenih dopolnitvah se o stan-
dardu kot FDIS-verziji glasuje. Glasovanje naj bi se za-
čelo predvidoma 30. junija 2008. Delovna skupina WG7 
ostane aktivna tudi po objavi standarda.
ISO 20775 Information and Documentation – Schema for 
holdings
Vodja delovne skupine WG10 je zadolžen za dopolnitev 
besedila standarda. Po opravljenih dopolnitvah se standard 
objavi. XML-shema, ki je del standarda, se objavi in vzdr-
žuje na spletnih straneh Kongresne knjižnice. Standard naj 
v prilogi C vsebuje spletni naslov XML-sheme. Po objavi 
standarda delovna skupina WG10 ostane še naprej aktivna.
ISO 28560  Information and Documentation – RFID in 
Libraries
POROČILO
 
M 
T 
149ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Pododbor SC4 je sprejel spremembo naslova standarda 
(RFID in Libraries). Po objavi standarda delovna skupina 
WG11 ostane aktivna zaradi verjetnih tehnoloških novosti 
pri RFID in potreb po reviziji standarda.
ISO DIS 28500 – Information and Documentation 
– WARC file format
Agencija za vzdrževanje standarda ni potrebna, delovna 
skupina WG12 pa ostane aktivna za potrebe morebitne 
revizije standarda.
ISO 2709 – Information and Documentation: Format for 
Information Exchange
Trenutna FDIS-verzija standarda se dopolni in preda v 
objavo do 15. 6. 2008. Za dopolnitev je zadolžena Sally 
McCallum.
ISO 25577 – Information and Documentation: MarcXc-
hange
Agencija za vzdrževanje (Maintenance Agency) standar-
da ni potrebna, zato naj se dodatka C in D, ki sta vezana 
na agencijo, umakneta iz besedila. Za ureditev besedila je 
zadolžen Tommy Schomaker. Standard naj bi bil objav-
ljen do 1. junija 2008.
ISO 15511 – Information and Documentation: ISIL
Standard gre v revizijo. 
Do 30. avgusta 2008 naj bi bila pripravljena revizija za 
glasovanje.
Plenarno zasedanje pododbora ISO TC46/
SC9
ISO CD 690 – Information and Documentation: Guideli-
nes for bibliographic references and citations to informa-
tion resources
Spremenjeno besedilo standarda (spremembe je sprejela 
ad hoc skupina na sestanku dne 19. 5. 2008) se pripravi 
za glasovanje kot ISO DIS 690.
ISO DIS 10957, Information and documentation – Inter-
national Standard Music Number (ISMN)
Spremenjeno besedilo standarda (spremembe je sprejela 
ad hoc skupina na sestanku dne 20. 5. 2008) se pripravi 
za objavo kot druga izdaja ISO 10957.
ISO CD 26324, Information and documentation – Digital 
Object Identifier
Delovna skupina WG7 je obravnavala pripombe po 
glasovanju za CD. Dogovorjene spremembe se predajo 
sekretariatu do 20. 7. 2008. Pododbor SC9 prosi odbor 
TC46 za distribucijo spremenjenega besedila polnoprav-
nim članom v pregled. Pregled bo trajal en mesec in če 
nobena izmed polnopravnih članic ne bo imela pripomb, 
se bo standard pripravil kot DIS-verzija do 20. 8. 2008.
ISO CD 27729, Information and documentation – Inter-
national Standard Name Identifier (ISNI)
Delovna skupina WG6 je pripravila spremembe besedila 
v skladu s pripombami po glasovanju. Spremenjeno bese-
dilo napreduje v ISO DIS 27779. Pododbor SC9 prosi od-
bor TC46 za distribucijo spremenjenega besedila polno-
pravnim članicam v pregled. Pregled bo trajal en mesec, 
po pregledu se bo besedilo predalo v ISO centralni odbor 
kot ISO DIS 27779.
SC9 prosi za objavo javnega razpisa za organizacije, ki bi 
želele biti članice prihodnjega konzorcija za ISNI, ki bi 
imela vlogo registracijskega telesa (Registration Autho-
rity).
Rezultati sistemati~nih pregledov standardov 
za leto 2007
V letu 2007 so bili za dobo naslednjih pet let (do leta 
2012) potrjeni naslednji standardi: 
• ISO 999:1996, Information and documentation – Gui-
delines for the content, organization and presentation 
of indexes;
• ISO 15706:2002, Information and documentation 
– International Standard Audiovisual Number (ISAN);
• ISO 5963:1985, Information and documentation – 
Methods for examining documents, determining their 
subjects, and selecting indexing terms.
Plenarno zasedanje pododbora ISO TC46 
Pri uvodnih predstavitvah delegatov je delovna predsed-
nica in sekretarka ISO TC46 (Marie-Martine Guillabert, 
AFNOR) pohvalila našo redno udeležbo na tednu sestan-
kov. Ob tem je tudi omenila, da smo postali polnopravni 
član pododbora SC4 in nas hkrati pozvala, naj postanemo 
polnopravni član na nivoju TC46.
ISO TC46 je pozval zainteresirane članice, naj sprožijo 
nov predlog projekta za revizijo ISO 7144 , Information 
and documentation – Presentation of Thesis and Disser-
tations.
Opozorili so, da je 30. 6. 2008 končni rok za oddajo pri-
pomb glede osnutka poslovnega načrta TC46.
POROČILO
150 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Za predsednico pododbora SC8 – Quality-Statistics and 
performance evaluation je bila za 3-letno obdobje izbrana 
Roswitha Poll. Hkrati se je pododbor SC8 preimenoval 
glede na njegov dejanski vsebinski obseg v “Standardiza-
tion of quantitative and qualitative data for the manage-
ment of information organizations and content providers, 
e.g., libraries, archives, museums and publishers”.
Brian Green in Jane Thacker sta ob koncu svojega man-
data pri vodenju pododbora SC9 za svoje delo prejela 
zahvalno resolucijo.
Zaradi neaktivnosti se ukinja delovna skupina WG4  
– Terminology of information and documentation. 
Drugo
ISBN (International Standard Book Number)
V sistemu ISBN je trenutno vključenih 175 držav, zadnji 
dve vključeni državi sta Afganistan in Laos. Prehod na 
13-mestno številko je končan in uporabnikom ni povzro-
čil resnejših problemov. Agencija se trenutno ukvarja s 
problemom pravilnega označevanja digitalnih publikacij. 
Za vsak tip digitalnega zapisa naj bi se uporabil svoj 
ISBN, kar je zahteva celotne dobavne verige.
ISIL (International Standard Identifier for Libraries and 
Related Organizations). 
Namen ISIL je unikatni identifikator za knjižnice in so-
rodne organizacije z minimalnim vplivom na obstoječe 
nacionalne identifikacijske sisteme. Trenutno ima na-
cionalno agencijo ISIL 16 držav: Avstralija, Argentina, 
Kanada, Ciper, Nemčija, Danska, Egipt, Finska, Francija, 
Velika Britanija, Iran, Koreja, Nizozemska, Nova Zelan-
dija, Norveška in Švica. Poleg njih sta v sistem vključeni 
še dve agenciji: OCLC (WorldCat Symbol) in ZDB 
(Staatsbibliothek zu Berlin). 
ISAN (International Standard Audiovisual Number). 
Trenutno je podeljenih več kot 500.000 identifikacij za 
različne tipe, kot so filmi, serije, dokumentarni filmi, 
športni dogodki, TV-programi in video igrice. Registracij-
ske agencije so trenutno v 19 državah.
Opombe
1 http://www.iso.org/iso/standards_development/technical_commit-
tees/list_of_iso_technical_committees/iso_technical_committee.
htm?commid=48750
2 http://www.iso.org/iso/standards_development/technical_commit-
tees/list_of_iso_technical_committees/iso_technical_committee.
htm?commid=48798
3 http://www.iso.org/iso/standards_development/technical_commit-
tees/list_of_iso_technical_committees/iso_technical_committee.
htm?commid=48826
4 http://www.iso.org/iso/standards_development/technical_commit-
tees/list_of_iso_technical_committees/iso_technical_committee.
htm?commid=48836
5 http://www.iso.org/iso/standards_development/technical_commit-
tees/list_of_iso_technical_committees/iso_technical_committee.
htm?commid=48856
Robert Vehovec
POROČILO
 
M 
151ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV.  3
Ta zapis sta spodbudili dve informaciji, ki smo ju prejeli 
v zadnjih nekaj mesecih, o pospešenem uvajanju e-knjig 
v učne in raziskovalne procese. 
Eno največjih raziskav o uporabi e-knjig je izvajala orga-
nizacija JISC1 (Joint Information Systems Committee) 
v januarju in februarju 2008 na 123 univerzah v Veliki 
Britaniji. Prejeli so kar 22.437 delno ali popolnoma izpol-
njenih vprašalnikov. Število dobljenih podatkov nedvo-
mno daje velik pomen tej raziskavi, zato se mi zdi prav, 
da nanjo opozorim vse, ki se v našem okolju ukvarjajo s 
to tematiko.
Poleg te objavljene raziskave sem bil letos navzoč še na 
webinarju2 založbe Springer z naslovom eBook Usage 
Statistics Revealed (izvedenem 25. septembra 2008).  
Tudi na tem webinarju so nas opozorili na vedno večji 
pomen, ki ga dobiva e-knjiga v izobraževalnih in razis-
kovalnih procesih. Kljub temu da je to bil webinar enega 
od založnikov in je zato do rezultatov že na začetku mo-
goče zavzeti delno skeptičen odnos, pa nekatere podobne 
ugotovitve s prej navedeno raziskavo odpravljajo dvom 
o manipulaciji s podatki, ki so jih navajali na tem webi-
narju.
Kljub temu da se e-knjiga v primerjavi z e-revijami po-
časneje uveljavlja kot oblika študijskega gradiva, lahko 
glede na navedene podatke iz raziskave vseeno pričaku-
jemo, da se bo dokončno uveljavila kot enakopravni no-
silec uporabnih informacij v primerjavi z njeno “starejšo 
sestro” v tiskani obliki. 
Večina ugotovitev potrjuje rezultate predhodnih raziskav, 
ki so zajele manjše vzorce.3 Primerjave v tej raziskavi 
so izdelane za različne vrste uporabnikov (študentje, 
profesorji, starostne skupine, moški, ženske). Predvsem 
zanimive so primerjave med študenti in profesorji glede 
uporabe e- knjig.
V nadaljevanju navajam nekaj poudarkov:
Rezultati kažejo na končni “vzlet” e-knjige, ki smo ga 
pričakovali že dalj časa, vendar do njega zaradi različnih 
razlogov ni prišlo. Predvsem pa so bila velika pričakova-
nja o e-knjigi izražena na osnovi hitrega sprejetja e-revij 
med uporabniki univerz. Raziskava kaže tudi na to, da 
postajajo poglavja in odstavki v knjigah osnovni elementi 
uporabe. Ta ugotovitev se sklada z navedbo Springerjevih 
podatkov o uporabi e-knjig, navedenih v webinarju, kjer 
tudi ugotavljajo, da se izenačujeta statusa poglavja in od-
stavka s funkcijo članka v e-reviji. 
Naslednja poglavja in ugotovitve iz raziskave govorijo še 
o vlogi knjižnice in o uporabi informacijskih virov v njej, 
pri čemer je za uporabnika fizična knjižnična zaloga še 
zmeraj pomembnejši vir informacij kot internet. Zanimi-
va je tudi ugotovitev, ki poleg interneta tudi spletno stran 
knjižnice predstavlja kot močan vir za iskanje in dostop 
do e-knjig. Kar 45,6 odstotka anketiranih odgovarja, da je 
zadnjič dostopalo do e-knjig preko “svoje” univerzitetne 
knjižnice, 42,6 odstotka anketiranih pa je e-knjigo na-
zadnje uporabljalo prosto preko interneta. Drugi načini 
uporabe zajemajo le še med 5 odstotkov in 1,9 odstotka 
(kupil sem kopijo, preko svojega kolega, druga knjižnica, 
se ne spomnim). Rezultati, ki vsekakor razblinjajo boja-
zen knjižničarjev pred nakupom e-knjig in skrbjo, da ne 
bodo uporabljane.
Naslednji je podatek o času trajanja uporabe e-knjig: do 
20 minut uporablja e-knjige online 52 odstotkov študen-
tov in 60 odstotkov profesorjev, več kot 20 minut pa jih 
uporablja 38 odstotkov študentov in 25 odstotkov pro-
fesorjev.   
Način uporabe e-knjige ter vlogo poglavij kot bistvenega 
dela pri njeni uporabi ponazarjajo rezultati: 54 odstotkov 
uporabnikov pregleda eno ali nekaj poglavij, 19 odstot-
kov pa nekaj poglavij tudi res prebere.
Eden od zanimivejših rezultatov je tudi ugotovitev, da več 
mlajših uporabnikov (17–21 let) bere gradivo direktno z 
monitorja, medtem ko je ta odstotek pri starejših anketi-
rancih nižji in pada z vsako višjo starostno skupino. Si-
stem, kjer večina uporabnikov članek ali poglavje natisne 
ter ga nato prebira v tej obliki, se bo verjetno z leti spre-
menil in s tem se bo razbil mit, da uporabniki ne bodo 
postopoma prešli na direktno branje online gradiva.
PORO^ILO JISC IN SPRINGERJEV WEBINAR
doi:10.3359/oz0803151                                                                                                         1.19: RECENZIJA, PRIKAZ KNJIGE, KRITIKA
152 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3
Zanimivi so tudi rezultati dostopa do e-knjig. Podatki so 
navedeni primerjalno za študente in profesorje. V skup-
nem povprečju jih največ dostopa preko spletne strani 
knjižnice, kar 31 odstotkov, preko knjižničnih katalogov 
pa od 23 do 25 odstotkov. Izstopajoča sta še podatka, da 
s pomočjo študentov mentorjev (tutorjev) e-knjige upo-
rablja 19 odstotkov študentov (profesorji seveda ne), s 
pomočjo knjižničarjev pa kar 27 odstotkov profesorjev in 
le 15 odstotkov študentov. Ob teh rezultatih naj navedem 
še ugotovitev z navedenega Springerjevega webinarja, 
kjer opozarjajo na t. i. učinek MARC (MARC Effect). 
E-knjige, ki so vnesene v katalog, so dvakrat, celo trikrat 
bolj v uporabi. Podatek podpira do sedaj znane rezultate 
nekaterih raziskav.4 
Ugotavili so tudi, da se tudi “starejše” knjige (stare dve 
leti ali tri) skoraj v enaki meri uporabljajo kot najnovejše. 
Tudi to govori o smiselnosti vnosa tega gradiva v katalog. 
Veliko presenečenje predstavljajo rezultati o razlogih oz. 
namenu obiska knjižnice. Večina študentov (87 odstot-
kov) še vedno obišče knjižnico z namenom, da poišče in 
si izposodi knjige in ne le kot prostor za druženje, študij 
in dostop do interneta.
V zaključku raziskave ugotavljajo, da e-knjige že zelo 
močno prodirajo v svet britanskih univerz. Kar 62 od-
stotkov anketirancev jih je že uporabljalo v povezavi s 
svojim delom in študijem. In kot ugotavljajo na koncu, se 
je revolucija e-knjige že zgodila (vsaj na britanskih uni-
verzah glede na navedene rezultate).
Poleg navedenih ugotovitev iz raziskave JISC ponuja 
webinar še kup zanimivih podatkov. Naj navedemo le 
nekaj izstopajočih:
• e-knjige v sklopu SpringerLinka predstavljajo 15 od-
stotkov vsebine, vendar k statistiki skupne uporabe 
prispevajo 25 odstotkov,
• uporaba 20 odstotkov najpogosteje uporabljenih e-na-
slovov predstavlja 55 odstotkov uporabe vseh e-knjig, 
kar predstavlja veliko manjšo koncentracijo “po-
membnih” naslovov v primerjavi z e-revijami, kjer je 
ta odnos 20/80 (t. i. long tail je veliko manjši kot pri 
revijah),
• študenti bolj uporabljajo e-knjige, raziskovalci pa e-
revije,
• vrste e-knjig po uporabi (od najbolj do manj uporablje-
ne): priročniki, učbeniki, referenčno gradivo, znanstve-
na poročila, ožje strokovno gradivo, monografije …
• po vsebini (le področja STM od najbolj do manj): 
kemija in materiali, matematika in statistika, računal-
ništvo, tehnika, biomedicina, fizika in astronomija, 
ekologija, medicina, arhitektura in dizajn, ekonomija 
in poslovanje …  
Rezultati, navedeni v polni obliki v omenjenem gradivu, 
pozivajo k akciji. Bomo hitrejši knjižničarji, uporabniki 
ali e-knjige?
Opombe
1 Po članku UK scholarly e-book usage: a landmark survey, obja-
vljenem v Aslib Proceedings: New Information Perspectives; 60 
(2008), 4: 311–334. Dostopno tudi na spletu:
 http://www.emeraldinsight.com/Insight/viewContentItem.do;jses-
sionid=E64FCB45A8A64155CFA4564EA34731D6?contentTy-
pe=Article&contentId=1733496 (20. 10. 2008).
2 Na navedenem spletnem naslovu je možno pregledati nekatere 
zapiske sodelujočih blogerjev ob tem webinarju s kratkimi po-
udarki: http://www.libraries.wright.edu/noshelfrequired/?p=105 
(21. 10. 2008). Žal prosojnice s tega webinarja niso javno dostop-
ne, lahko pa vam jih posreduje avtor tega prispevka.
3 Na nekatere članke in avtorje je opozorjeno v avtorjevem ses-
tavku: E-knjige v okolju Univerze v Ljubljani. Knjižnica 
51(2007), 1: 157–171.
4 Gl. op. 2.
Matjaž Eržen
OCENA
KA
ZA
LO
ORGANIZACIJA ZNANJA 
letnik 13, zvezek 3, 2008
h
ttp
:/
/h
om
e.
iz
u
m
.s
i/
co
bi
ss
/o
z/
 UVODNIK
 ^LANKI
Matjaž Kovačič
Védenje v vedênju
.........................................................................................................88
Judit Zágorec-Csuka
Knjižničarstvo na Madžarskem
.......................................................................................................109
 RAZGOVOR
Ivan Pehar
.......................................................................................................116
 PORO^ILA
Metka Bakan Toplak, Dušan Majer, Alojz Urbajs
Konferenca Dnevi slovenske informatike 2008
.......................................................................................................120
Breda Emeršič, Darja Bokša-Faraguna, Renata Habjanič
Konferenca STC TransAlpine Chapter 2008
.......................................................................................................126
Marjan Vaupotič, Robert Vehovec
Konferenca JAVAONE 2008
.......................................................................................................128
Marta Seljak
Konferenca ALA 2008
.......................................................................................................134
Breda Emeršič
Posvetovanje DOK_SIS_2008
.......................................................................................................140
Robert Vehovec
Teden sestankov ISO TC46
.......................................................................................................146
           OCENE
 
Poročilo JISP in Springerjev webinar
.......................................................................................................151