227
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro slav. 34.
Kozak zaporožki na obisku.
Pokrajina niže vodopadov Dnjeprovih se je naziyala Zaporožje. Na ti rodovitni ali neobdelani zemlji so stanovali kozaki zaporožki,  razdeljeni na „kurenje".    Ko-
j.
zaki zaporožki niso priznavali nikakoršue nadvlade, niti Poljakov, uiti Tatarov. Glavni sedež je bil tabor, ki so nazivali „koš" ali „sič". Sič ni imel stalnega mesta, najbolj pogostoma se je nahajal na kakem otoku Dnje-pro em med vodopadi. Celo Zaporožje se je delilo v polkovnije, nazivane „kurenj". Ime to je od »kuriti"; vsak polk je imel na poiju ali v ležišču svoje ognjišče, in Kolikor polkov toliko ognjišč. Načelnik vsem Zapo-rožccm je bil izvoljeni „ataman košovi", na kratko Nosovi-', kurenji pa so imeli »atamane kurenjske*'. Rizea te^a so bila še neka mala dostojanstva, postavim: asa-vuii. pobočniki, sotniki itd.
Vsak kurenj ali polk si je odbral odločeno število mož za domovino zaslužnih in skušenih, ki so hodili v glavni sedež kozaštva, ter bili desaa roka atamanu. V ininiem času je to svetovalstvo bilo močno, in mu je bil atamau odgovoren, v bojnem času pa se je uklonilo atamanu, čegar moč je ondaj bila diktatorska. Volitve ao bile vsakega druzega leta.
Kozaki zaporožki so se uazivali ;;vpisaui" in „ue-vpisaai". Vpisani so stanovali ob levi obali Dnjepruvi, zapisovali so se v imenik, ter so bili zavezani služiti Ruski; nevpisani pa so stanovali ob desni obali te silne reke, spadajoče k Poljski.
Zaporožci so bili zveza neoženjenih junakov. Boj jim je bil rokodelstvo, in v mirnih časih so se zabavali z igrami. Ženskam ni bilo dopuščeno bivati v Siču in dve milji na okrog.
Stopimo na Ukrajino, in narisajmo pristen obraz koraka hajdamaške ustaje 1768. 1.
Po herzonski cesti jase kozak. Konj mu sili z glavo v tla in posrkava ruko. Kozak je zamišljen in več potov zmaue oči, ki so mu začele vkup lezti proti jutru. Ti-hoia kraljuje po širni planjavi, tudi peketanja konjskih kupit ni slišati, ker debel prah leži na cesti. Samo palaš včasih zabrenči ob stremenu, ali roka včasih nehote zaklopota z bičem po krilu sedlovem, ali pa konj gluho zacinglja, kedar strese z glavo.
Solnce je jelo izlivati jasne žarke na zemljo, lahke kakor so misli detetove. Žarki odsevajo v burni rosi na bujnih cvetlicah, osvetljujejo vpalo lice kozakovo, vsedajo se mu na sive brke, na ovčinasto čapko, in na krasni kolpak, odbijajo se v jekleni nožnici, pa v ročaju krive sablje.
Na desno k vzhodu se je videlo prav tako, kakor da oblaki slone na zemlji, po njih so bili narisani vrhovi stoletne hraščine, in nekaj niže so se videle belkaste maroge, različno sestavljene in neredno osnovane, ki pa so se vkup tiščale, in to je bil — Cehrin, okrajno mesto v guberniji kijevski. Na levo se je širila ravnina k „črni cesti", ki je vodila od Dnjepra po stepi zaporožki tje do Lvova. Ime črna je dobila od Tatarov, ki «o se todi vsipali v poljske zemlje. Prst po teh krajih, kjer vodi omenjena cesta je z večine črna, in tatarski konji, steptavši rušinjo, pustili so črn sled za seboj. Po tej širni ravnini se je oko svobodno paslo kakor konj ukrajinski po stepi, kjer mu nihče ne kroti svobode. Le tu ali tam se vzdiguje kaka mogila, ostanek kozaške slave, kačje steze se vijejo in križajo po zelenih planotah, in lahka meglica zginjajoče rose se razprostira po rodovitnem žitnem polju.
Kozak obstane, konja napase, sam pa poje kos rže-nega kruha in se napije studenčnice. Zopet zajaše in hiti dalje. Konj se je okrepil in začel hitreje stopati, tudi kozak se je okrepil, ter začel bistreje zreti okolo sebe. Divje gosi lete k drugemu jezeru, in kedaj pa kedaj pogajajo; mladi volkovi se igrajo med bekami po dolinicah; črede sivih volov, drvečih se na pašo, tulijo v mirni zrak, in trope divjih konj se pode po neorani stepi.   Kedar so konji opazili brata konja,  radostno so
zarezgetali, vzdignili glave, srkali zrak z odprtimi smrčki, zavihali repove po križa, ter pridirjali naproi kozaku. Naprej dirja vranec, kozakovo srce radostno bije, in kriči: „Hulaj, hoj, le-lem!" Viauec je pridirjal, kozaka pograbil s šoOo, odskočil, zarezgetal, ušesa nazaj potisnil,  napel oči in začel skakati.
KozaK se popravi na sedlu, zaviše brke in hiti naprej. Kedaj pa Kedaj mu prileti na uho divji napev kake junaške pesmi, ki opeva davno svobodo in bojno slavo zaporožkih Kozakov. O kako milo je na stepi! Prsi se prosteje širijo, oddih leti daleč po vetru, usta slastno pijejo zrak stepiu, in duša se poji s pitjem veličine. Vse je čarobno na Ukrajini. O, Ukrajina, mila Ukrajina! Kdo bi ne ljubil tebe, ki te je kedaj gledal, kdo ne bi omiloval tebe, jadno siroto, kdo ne bi želel živeti in umreti na tvoji zemlji!
Kozak še ni prijahal do tako nazivane „gole mo-gile", pa je krenil na levo, in kmalo je pridirjal nad globok jarek. V dolini zagleda stare jelše in bele breze, po katerih je drobno perje trepetalo, kakor da solze prelivajo. Izmed drevja gleda bela hiša, pa obširno s slamo krito poslopje, in malo naprej stoje stoge. Biizo ondi se izliva Tiaslik v Tiasmin. To je dvor Holova-tijev, m konec potu kozakovemu.
Kozak ja obstal, razjahal konja, zleknil se dvakrat, zazeval, drgnil prah in roso s čela in las, razsedlal in razuzdal konja, pogladil ga s periščem sena, potem pa, kakor da je doma odprl stranska vrata v ograjo, kamor je spustil konja. .Utrujeni konj je zaprhal, preskočil se, obstal, grebel s kojntom , a naposled se je zavalil po tleh, vrgel se kvišku, in zdirjal med ostale konje grizt travo, namešano z deteljo in cvetlicami. Kozak ves radosten, da mu je konj zdrav, hotel je uže vrata odpreoi, kar prihiti k njemu krepek hlapec in ga prične uljuiao pozdravljati. Kozak ga ogovori: ;;Kako je, Ivan? Ali j*e Holovati doma?"
„Doma je doma, oče Dudar, pa ima mnogo gostov."
„Kakošnih in od kodi?"
„Pop čehrinski je uže, pa menda protopop, ne vem od kodi, več starešin zaporožkih, pa nek človek, ki ne vem, ali je kozak ali kak grof petrburški."
„Ivan, vzemi sedlo, jaz pak grem pogledat te krokarje, ki se vsedajo na kozaško zemljo kakor na mrhovino/ Kozak je zavihal brke, popravil sabljo, ter brzo in odvažno stopal proti hiši. Psi niso zalajali nad njim, s priliznjenimi pogledi so priskakali k njemu kakor k staremu znancu, in po pesku brbajoča deca je poskala na noge, ter veselo zaploskala: „Dudar, Dudar! Povedal nam bode krasnih pravljic."
Dudar je ljubil deco, bil je čutljivega srca, in dvsi je bil neoženjen Zaporožec, vendar se je duša vzrado-vala v njem, kedarkoli je ugledal nedolžno deco. Gladil in objemal jejo, a danes jej samo namežikuje, in z lepo odganja skakajoče pse, ter stopa dalje proti ul-njaku.    Mudi se mu, ondi stoji Holovati.
(Dalje prihodnjič.)
228