ILUSTRIRANI LETNA NAROČNINA ILUSTR. GLASNIKA KRON 8-, ZA DIJAKE KRON 6-; POSAMEZNE ŠTEVILKE 20 VINARJEV :: LETNA NAROČNINA ZA NEMČIJO KRON 10-, ZA DRUGE DRŽAVE IN AMERIKO KRON 13 - LETNIK 2. * 7. OKTOBRA 1915 LASNIK SLIKE IN DOPISI SE POŠILJAJO NA UREDNIŠTVO ILUSTRIRANEGA GLASNIKA, KATOLIŠKA TISKARNA. :::: NAROČNINA, REKLAMACIJE IN INSERATI NA UPRAVNIŠTVO LISTA, KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI IZHAJA VSAK ČETRTEK STEV. 6. Vihar sovražen svet pretresa . . . Nad zibko jasna so nebesa, v nedolžnem srcu je pokoj . . . IV Slovenci! Poslužujte se pri vsaki priliki razglednic »Vojska v slikah«. 11« f 111111 • 1111111111 ■ 1111111M111............ ■ 111111II11II11II t ■ 11 • 11111 >■ 11 > < lllll IIIIIInllHIll.....Illllllll.....II........Illlllllll...........lllll...........111111II11111IIIIIIIIII • I1!! III llVlVl llllHTl II limtl 11 (11111111 11.....lllll......Illllll.................................... STRAN 52. ILUSTRIRANI GLASNIK 6. ŠTEVILKA Bitka pri Waterloo-u. Spisal A. L. Kielland, poslovenila Berta Vitek. [Dalje.) Ivanfje zdaj zapazil, kako je kapitan poveljeval raznim škatlicam, žepnemu no-žičku in drugi drobnariji, naj gredo naprej. Tupatam je prikimal' a ni prav nič po- za več*ur, Medtem ko se je pečal s temi mislimi, \so bile vojaške vaje pri [koncu. Kapitan ni bil zvečer tako zadovoljen s svojim poslušalcem kakor prej na trdnjavi; bil je nenavadno raztresen. Bila je deveta ura. Ker si je pa Ivan zabil v glavo, da bo vztrajal do pol desete, se je mučil z najdaljšimi tridesetimi minutami, ki jih je sploh.kdaj preživel. Kapitan Iz beneške Slovenije: V »Železnem kanalu«. slušal. Mislil je samo na mično gospodično Blech, ki je najbrž ne bo videl nikoli, in medtem si je ogledoval gospodično Šrape; bilo mu je žal, da je bil proti mladi deklici tako nedostojen. Naenkrat je planil pokoncu. Kapitan ga je udaril po rami: »In to točko naj bi bil torej zasedel jaz. Kaj mislite Vi o tem?« Takrat se je Ivan spomnil sveta strica Frederika in živahno kimaje z glavo je dejal: »Seveda—edino pravilno! — Ključ pozicije!« Kapitan je omahnil nazaj in postal resen. Ko pa je videl osupli obraz Ivanov, se je vzbudila njegova dobrodušnost in zasmejal se je rekoč: »Ne — moj predragi. V tem se pa strašno motite, sicer« — je prijazno smehljaje se pristavil: »sicer je to pomota, ki jo delite z množico naših najboljših vojaških avtoritet. Ne, zdaj Vam bom jaz pokazal ključ pozicije.« In zdaj je začel na dolgo in široko razlagati, kako brez vsakega pomena je bila postojanka, ki jo bi bil moral zavzeti. A medtem je njegovo samovoljno premikanje spravilo sovražnika v zadrego in zadržalo kor B. za par ur. Kakor je Ivan že bil truden in otopel, je vendar moral občudovati modro zadržanje predstojnikov napram kapitanu, če je na zgodbi strica Frederika le količkaj resnice. Kajti če je bila samovoljna poteza kapitana zelo genialna misel, se je pač spodobilo, da so mu podelili red mečev. Na drugi strani pa je bilo jasno, da ni več bilo zanj mesta v armadi. Kajti kam bi prišli, če bi na vojaških vajah koga spravljali v zadrego in zadrževali kakšne kore je bil postal zaspan, gospodična Beti je odgovarjala hladno in kratko; Ivan je moral sam skrbeti za zabavo — truden, razdražen, nesrečen in zaljubljen. Slednjič se je kazalec pomaknil na pol; Ivan se je dvignil in dejal, da ima navado iti spat zgodaj, da laže študira, če vstane zjutraj ob šestih. »Ej, ej,« je dejal kapitan, »ali imenujete to zgodaj ? Jaz sem že vsak večer ob devetih v postelji.« O, razočaranje za razočaranjem! V največji naglici je dejal Ivan: »Lahko noč!« in odhitel po stopnicah na cesto. Kapitan mu je svetil in prijazno klical za njim: »Lahko noči Lahko noč! Pridite spet kmalu!« »Hvala lepa!« je zavpil Ivan od spodaj, toda v srcu je prisegel, da ne bo nikdar več prestopil tega praga. Ko se je starec vrnil v sobo, je videl, da hči odpira okna. »Kaj to pomeni?« je vprašal kapitan. »Prezračiti moram za njim!« je odvrnila Beti. »No, no, Beti, ti si vse prestroga. Toda moram ti priznati, da je tudi pri meni mladenič padel pri bližnjem zapo- znanju. Jaz se o današnji mladini ne razumem.« S temi besedami je kapitan odšel v spalnico, na vratih ni pozabil svojega večernega opomina: »Ne sedi predolgo!« Ko je bila Beti sama, je upihnila luč, postavila cvetlice na kraj in sedla na okno. V mesečini je videla skozi dve dolgi vrsti hiš svetel majhen trak fjorda. Ni bilo mnogo, a vendar bil je blesk tiste velike ceste, ki pelje na jug v tuje dežele. In njene misli in želje so brzele na jug, na isti poti, na kateri so omahnile peruti že marsikomu. Skozi ozki fjord na jug, kjer je horizont tako visoko, kjer se srce tako širi in polje, kjer so misli tako drzne in močne. In gospodična Beti je vzdihnila in strmela na majhni svetli trak fjorda, ki se je smehljal skozi dolgo vrsto hiš. V resnici ni mislila na Ivana, a on je mislil na gospodično Šrape, ko je naglo hitel po cesti navzdol. Še nikoli ni videl dame, ki bi bila tako malo za njegov okus. Da je bil napram njej nedostojen, to stvari ni poboljšalo. Nikdar nam ne pride na misel, da bi imeli ljudi za prijazne, ki so bili povod, da smo se slabo obnašali. Takorekoč v tolažbo mu je bilo, ko je mogel ponavljati sam pri sebi: »Ta ne najde nikoli moža!« Nato so njegove misli romale k ljubljeni deklici, ki bo jutri odpotovala. Njegova trda usoda mu je jasno stopila pred oči in imel je največje hrepenenje, da bi potožil svojo ^bo-lečino prijatelju, ki bi ga umel. Toda prijatelj v pravem razpoloženju in pa ta čas —- to ni tako lahko. Pravzaprav je bil v mnogih rečeh stric Frederik njegov zaupnik; sklenil ga je poiskati.— Ker je vedel, da je pri tetiMaren, se je napotil proti gradu, da bi ga srečal na poti. Ubral je pot skozi ozek drevored, po katerem je ponavadi hodil stric Frederik, Na pol pota je sedel na klop in po- Podzemeljska »palača« v naših gorah. čakal. Pri teti Maren je moralo biti zelo, zelo veselo, če je stric Frederik ostal še čez deseto uro. Slednjič je zagledal v drevoredu malo, belo piko; bil je beli stričev telovnik, ki se je bližal. (Dalje.) ŠTEVILKA 6. •••miiiiiiitiiiimiiiiMiiiiiMiiiiiiiiHiiiitiiiniii ......................................................................11 >111 Ml 11IIIIII11| 11 m | m ......Illlllllllfl ...................••••milil..................................................................................... ILUSTRIRANI GLASNIK 53 STRAN ............................................................................................................................................................................................................................................................. Begun. Spisal M. Skowronek. — Prevel Ivan Cesar. (Konec.) Mali Drago ni mogel pomoči svojemu prijatelju. Od sv. Mihaela je hodil v šolo na vasi, pa ni vedel, kaj se pripravlja doma. Popoldne, ko je bil doma, je bil skoro ves čas pri Fedorju. In čudno: ta človek je poleg vsega svojega nujnega posla, ki ga je imel, napravil za malega še mnogo igrač. Trina je odpovedala, rekoč, da ostane, ako odpravijo do Martinovega Rusa iz hiše. Gospodar je bil jezen. Šel je sam daleč v soseščino, se odpeljal tudi v mesto, toda nikjer ni mogel najti služkinje, ki bi hotela iti služit na samotno kmečko posestvo. Sedaj mu je bilo treba popustiti ne samo napram svoji ženi, temveč tudi ostati mu je bilo celo zimo samemu, ker mu je tudi oni neotesani lenuh odpovedal. V tej svoji jezi je oštel tudi Rusa, da mu bo razpodil in razgnal vso hišo. Fedor je samo povesil žalostno glavo"in skomizgnil Potopljen italijanski zrakoplov »Citta di z rameni. Ni se bal za svojo bodočnost. Kajti vzel ga bo v vasi rad vsak gospodar, ker ga je Lojka povsod hvalil. Težko mu je bilo samo ločiti se od malega prijatelja. Kolikokrat mu je prinesel mali Dragan kruha, ko je pozabila zlobna Trina dati Rusu večerjo ... »Ah, gospodar, ali Vam nisem pridno in marljivo delal?« »O tem ni govora, Fedor! Toda vsak dan se ne morem prepirati radi tebe s svojo ženo. In Trina ostane samo, če greš ti stran.« »E, potem pa že moram iti! Kdaj pa?« »Kadar hočeš. Lahko greš takoj. Nihče te ne zadržuje. Tu imaš nekaj denarja, da ne boš rekel, da si fslužil pri meni zastonj.« Rus se je delal, kakor da ne bi videl prožene roke. Urno se je obrnil in stopil v hlev, kjer je slekel obleko, ki mu jo je dal kmet. Ko je snel z žeblja svojo vojaško suknjo, je začutil, da ima v žepu nož... Ta nož mora dati, še preden odide, svojemu dobremu, malemu prijatelju. Počasi je odšel na dvorišče. Samo kje je malček? Drugikrat je že dospel ta čas iz šole. Počasi je stopal preko [dvorišča. Trina je ravao stopila na prag. »Kaj pa napenjaš tu svoja ušesa, ti begun, razbojnik!« Fedor je pljunil pred njo in odšel z dvorišča, potem pa zavil v vas. Zadnjo noč je vse zamrznilo. Vaške luže so bile že pokrite "s tenkim ledom. Mali_ Dragan se je drsal po svoji navadi s svojimi tovariši na veliki luži pred vasjo... Fedor je stopil hitreje. Zares , že od daleč je opazil dečka, kako se je drsal. Naenkrat se zasliši od tamkaj tudi klic na pomoč. Povsem dobro je videl z brega, kako je sredi mlake T . n .. počil pod nekim dr- Jesi« v Pulju. salcem led. Z velikansko hi-trico je skočil Fedor s ceste po strmem bregu, preko polja — samo da bi si skrajšal pot. Z vasi je teklo nekaj žensk, ki so klicale na pomoč . , , »Za božje ime, rešite! To je Lojkin Dragan!...« — Brez pomišljanja skoči Fedor na led. Za njim so vpile ženske: »Človek, ali si neumen? — Tam je najglobje . . . Znaš plavati ? . .. Čakaj, da prinesemo vrvi!« Fedor ni slišal ničesar. Videl je samo, kako se je mali lovil s krvavimi rokami za led, ki se je odlomil. Sedaj poskuša tudi on led z nogo. Vleže se brzo na trebuh Partija iz Cremone, kjer so internirani duhovniki iz goriških 'zasedenih Ikrajev. (Poslal L. Zorzut.): in se začne tako pomikati naprej. Samo še en meter . . , Ležeč si je slekel suknjo in jo vrgel malemu. »Zagrabi ga dobro z zobmi, čvrsto! Suni in odrivaj močno z nogami!... Tako...« In dobil je malega na led.., Pričel ga je vleči k bregu... Ženske, ki so gledale ta strašni prizor, so vpile: »Varuj se! Tudi sam si v nevarnosti... Led poka!« — Fedor ni slišal ničesar . ,. Oprezno je fidllllfei Gi Podlistek. Gi frdllllfe L^s^ol — — — II- Kresalo duhov. Roman iz irskega življenja. Angleški napisal P. A. Sheehan. — Prevel Davorin Ciuha. (Dalje.) In jaz vem dobro, da pozabljam mno- žico stvari, ki jih hočem povedati in za katere ne bo več v nobenem pismu prilike. Ne pusti, da bi Ti igrali poročno koračnico; to je strašen zločin ob taki priliki. Organist naj igra »Ave Maria« ali kaj drugega, da Ti ne bo treba po dolgih letih, ko se boš ozirala nazaj, reči: »Poročna koračnica, pogrebna koračnica.« Toda kako žalostno pismo pišem, ko bi pač moralo biti polno čestitk in izrazov veselja. Pripiši to strašnemu podnebju. Pozdravlja Te, Cara, Carissima, Tvoja Edith Chisholm, Pripis: Niti ene same novice Ti nisem napisala. Toda saj jih ni. Dan za dnevom v starem navadnem teku. Lahko si boš predstavljala to duhomorno doolgočasje. Vsta-nem pred zoro, v edinem času, v katerem lahko rečem: »Živim!« kajti takrat je zrak svež in lahak, da se ga lahko vdihuje. Ob šestih čaj in žemlje, potem lahko delo, ki ga imamo tu, zalivanje rož in čitanje naivnega romana. Potem vzide solnce, rdeče, jezno in grozeče ter izpremeni nebo v žerjavico in ogenj. Od tega hipa ne pozna kralj luči in dneva nobenega usmiljenja. In potem pišejo zabiti pesniki še o rožnatih prstih Aurore. Dan in noč se človek bori proti zadušenju, lajšajo nam muko samo veliki požirki limonade. Kako Vas zavidam radi Vašega irskega podnebja, s tiho, jesensko razkošnostjo in milimi zimami. Kako hrepenim po rahlem, svežem irskem dežju, kj tako tiho plesketa z neba, vse drugače kakor pa te strašne plohe in nalivi. In Vaše prelepo življenje doma pozimi! Novega ni nič. Pač! Ali se še spominjaš polbrunetke, Gerty Richards? Pravijo, da je zaročena s poročnikom Whit-breadom. Jaz ne verujem, Sicer bi pa ujela jako dobro ribo; on ima upanje na dedi- ščino, ki znaša desettisoč funtov rente na leto. Še dva morata umreti, eden med njima je norec. Širi se tudi novica, da bodo odpo-klicali glavnega colninskega nadzornika: gre radi računskih zadev, ki jih ženske ne razumemo. Sicer vemo dovolj, še preveč, Bogu bodi potoženo! In najbolje vem, da jaz Tebe, ljuba mala Mab, iz vsega srca ljubim, in Ti voščim vse veselje in vso srečo. Pripis pripisu, Prečitala sem to pismo, česar nikoli ne storim in najrajša bi ga raztrgala. Kakšno pravico imam pisati mladi deklici tako jeremijado? Toda potem — no, končam ga z bridkimi solzami. To je podnebje, predraga! Veruj mi in misli: Kakšen kraj obupa je pač Indija, če zamore Edith pisati tako pismo. To je tudi. Odpusti mi, odpusti mi, mala, in bodi srečna, srečna, srečna, E, Ch. XVII, Obisk v Lisheenu, Nekaj dni po obisku očeta Cosgroveja je bila družina Mc Auliffe presenečena vsled nenadnega prihoda neznanega go- lllllllllllHIIIMIIlItlllHIlllMIIIHIIIIIIHIIMIIIimilllllUlIllllItlllllUHIHIIIIUIIHIIII STRAN 54. .................................................................................. "I iiiiiiitiiimiiiiiiiimim ■ 11 ■ 111 ■ 1111 ■ ■ 111111111111.....minil................................................................................................................... ILUSTRIRANI GLASNIK 6 ŠTEVILKA iiiiiiiiiiii..............................mi...................................................................................i m i m ii ii i iiiiiiiiiii i iii Minulimi ..................................................................................Illlllllllll iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiihiiiiihiiiiiiiiiiiiii pokleknil in dvignil malega Dragana, da je stopil z nogo na breg ... Tu pa je počilo nekaj pod njim ... in Fedor je izginil v globočini... Ne enkrat ni prišel več na površje .. . Vpitje na bregu se je poleglo. Ženske so se samo gledale, ena drugo. »Temu ne more nihče več pomagati.« »Ah, saj je bil to Lojkin Rus — begun!...« rsllllls ct Zgoraj grob posestnikov Mihe Kodelja dkanj^ z velikimi in Ivana Vuge' zadetih od laške krogle 5 sPreda) grobovi vojakov, izgubami zasovraž- nike, delovanje zračnega brodovja je imelo .....................■.......................... za posledico občutne izgube za sovražnika. Bitka na Francoskem se šteje med naj- Slovenska Samaritanka. hujše na tem bojišču. Nemci so ujeli približno 10.000 mož. Dan na dan novi dokazi Slovencev Kaj bo z Italijani? Bijejo z glavo do za ljubezen do domovine, dan na dan se krvi ob naše zidove, vse zaman; tretja nam odgrinjajo novi listi o neizmerni požr-bitka na soški fronti, sedaj bitka pri Tol- tvovalnosti, hrabrosti in junaštvu našega minu, jim ni uspela, imeli so samo krvave ljudstva. Ne samo vojaki, ne samo slo-izgube. Napadi na tolminske postojanke venski fantje in možje v bojni črti, naša so bili povsod krvavo odbiti, na Goriškem dekleta in naši otroci branijo iz čiste lju-je bil precej časa mir, samo bolnišnico bežni do rodne grude in do svojega vla-Rdečega križa v Gorici so zelo obstre- darja naše meje, iz požrtvovalne ljubezni ljevali, manjši napadi na Doberdobsko do junakov-borilcev zastavljajo svoje mlado planoto so bili zmerom odbiti. Na morju življenje, svojo prihodnost v nevarnosti imajo Lahi veliko izgubo: eksplodiral je in vrše na bojni črti, med metežem krogel najbrž smodnik v laški oklopnici »Bene- in min, dela usmiljenja in ljubezni. To so detto Brin« ladja se je potopila, z njo naša dekleta, dekleta naših planin, ki vroče kotreadmiral de Cervin in oba poveljnika, ljubijo svoje strme griče in gore, lepo Na Balkanu stoji vse pod orožjem. Soško dolino, ki čutijo z vojaki borilci Zavezniki zbirajo silne čete pred Darda- in jim hočejo vsaj malo olajšati težko in nelami; sledeč Bolgariji je mobilizirala odgovorno vojno službo. ..............................................................................................................Illlllllll........................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................ STRAN 56. ILUSTRIRANI GLASNIK 6. ŠTEVILKA IIIHIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIII......................................................................................................................................................................I"llllllllllllllllllllllllllllllllkll■••>■><■•<•■••••■ ......Mllllllllllllllll frdllllfe g* Pogodbe. & p.......Ni * l!= J Medvedov izprehod. Knez Avgust, ki je v drugi pol. 16. stol. vladal saški kneževini, je bil strasten lovec in je s tem zelo škodoval nižjim slojem. Zadovoljil se ni samo z lovom na divjačino in divje prašiče, streljal je tudi medvede in volke, a ne samo po gozdih, temuč tudi po divjih vrtovih in ogradah. Posebnemu pazniku je naročil, naj poskrbi, da bodo ograde in vrtovi dobro ograjeni in vse potrebno pripravljeno, kadar pride čas lova na medvede in volkove. Glavni vrt za medvede se je razprostiral po strmem pobočju blizu grada Augustusburg in je bil ograjen z visokim zidom. Nekega jutra je preplezal zid velik medved in korakal v mestece Schellenberg. Pri neki hiši je razbil Cadorna: Br! Še vedno tako kislo grozdje v teh goriških brdih! D Annunzio: Zato nam pa fige že koj izpočetka vojne sproti zore . . . okno in splezal noter. Posestnik hiše je bil zelo reven človek, Hunger po imenu. Izmed treh otrok, ki so se igrali v sobi, je raztrgal medved najstarejšega na drobne kosce. Mati, ki je na krik otrok priletela v sobo, je iztrgala najmlajšega medvedu iz šap in bežala iz hiše. Medved jo je dohitel in tako razmesa-ril, da je naslednjega dne umrla. Strah je prevzel vse mesto. Ljudje, katerim so nedavno pobrali puške, da ne bi mogli streljati divjačine, so pribežali v cerkev. Le en mož je tekel domov, da bi varoval svojo bolno ženo. Medved ga je ujel in mu odtrgal glavo. Skozi okno je splezal v hišo nekega učitelja in mu umoril otroka. Ko je potolažila zver svojo žejo po krvi, je mesto zapustila. Ali so zver ujeli in ubili ali ne, o tem še danes ne vemo. Na vsak način niso prizadeti dobili nobene odškodnine; le ubogi Hunger je bil do konca življenja »milostno« oproščen davka. S tem je bila stvar končana in ni vzbudila takrat nobenega zanimanja, kakor je razvidno iz aktov. Poroka romanopisca. Ko je Honore de Balzac stal na višku svoje slave, je potoval nekoč v Švico. Hotel, v katerem se je hotel nastaniti, je bil že napolnjen in morali bi ga odsloviti, ako se ne bi neki gost, princ Hanski s soprogo, namenil odpotovati. Služabnik je držal spoštljivo vrata kočije odprta. Vstopila je lepa ženska, v nenavadni popotni obleki, za njo pa častitljiv, debel ter najmanj dvakrat toliko star princ. Tu je lepa dama nalahno zakričala ter se obrnila v prosečem tonu do svojega soproga. Ta ji je nevoljno mrmrajoč nekaj odgovoril. Nato je princezinja skočila iz voza in stekla po stopnicah navzgor v sobo, katero je ravno prej zapustila. Tamkaj so medtem že Balzacu odkazali prostor. Stal je pri odprtem oknu in gledal na odhod prejšnjih stanovalcev, ker ga je lepa princezinja zelo zanimala. Poleg njega je stal hotelir. Naenkrat rnu je zazvenel na uho ljubek glas in zaslišal je besede: »Oh, prosim, oprostite, da se še enkrat vrnem. V naglici sem pozabila tukaj knjigo, ki mi napravlja več veselja nego vse potovanje.« Vzela je knjigo z okna, skoro ravno izpod Balzacove roke in izginila v naslednjem trenutku iz sobe. Spodaj se je debeli princ pritoževal nad pozabljivostjo ženskega spola in nad obnašanjem svoje boljše polovice, ki med celim potovanjem ne ve nič boljšega, kot brleti v neumne pisarije. Še tedaj je zabavljal, ko se je kočija že odpeljala. Za opazovalca na oknu to zabavljanje ni bilo nič drugega kot en sam velik poklon, ker je njegovo bistro oko opazilo na platnicah pozabljene knjige svoje lastno ime. Hotelir, ki je novega gosta dobro poznal, je tudi prebral naslov. Ko se je princezinja vrnila v njegov hotel, ji je povedal, da je zadnjič vzela knjigo, ki ji napravlja toliko veselja, izpod pisateljeve roke same. To je dalo povod, da je začela lepa princezinja s svojim ljubljencem dopisovati. Dasiravno sta razpravljala v svojih pismih le o literarnih vprašanjih, se je vendar razvilo med obema neko osebno sporazumljenje. Petnajst let je trajalo to medsebojno občevanje, in sicer le pismeno, ker se znameniti romanopisec in njegova občudovana krasotica med tem časom nista nikoli sešla. Nekega dne je dobil Balzac od princezinje pismo, v katerem ni bilo nič pisanega o literaturi, temveč samo o njej sami. Sporočila mu je, da je že nekaj časa vdova, in da se ji je soprog vendar enkrat naklonjenega izkazal, ker jo je postavil za dedinjo čez vse posestvo in premoženje. Ker sama ne more živeti, zato je pri volji, da se drugič poroči in ga vpraša, ali je pripravljen vzeti jo v zakon. Balzac bi bil tudi ne glede na materijelne razmere takoj v to privolil. Lepa princezinja ga je že pri prvem srečanju očarala, njeni stroški za njegove spise so mu jo še bolj približali. Vsled dolgoletnega občevanja je spoznal njene lastnosti in idealno mišljenje ter je bil uverjen, da bi s tako družico srečno živel. . Brez obotavljanja je odpotoval na grad ob Renu, kjer je ona stanovala, in v kratkem sta se poročila. Vršila se je veselica za veselico in ko sta novoporočenca odšla v Pariz, kjer je Balzac doživel največ triumfov, se jima je tudi tukaj vse klanjalo. Kaj takega ne doživi pogosto navaden pisatelj. Zakon v tako romantičnih okoliščinah je bil baje srečen. Kakor dobljeno, tako izgubljeno. Ljudje, ki pridejo nepričakovano do denarja, so često največji zapravljivci in njihovo bogastvo ne traja posebno dolgo. Najbrezumnejše kupčije sklepajo, samo da se denarja čim hitreje iznebijo. Premogokop je podedoval po svojem stricu 400.000 kron; kupil si je od potujoče menažerije dva slona, samca in samico, dal si napraviti ogromen voz ter se vozil s sloni na izprehod v krogu svoje žene in otrok, dokler mu ni policija te zabave prepovedala. V šestih mesecih je zapravil vse imetje in je sedaj isti ubogi delavec kakor pred letom. Drugi kratkoživec-kapitalist je bil Ame-rikanec, ki je podedoval veliko premoženje po svojem očetu, bogatem trgovcu v S. Fran-cisco. Kupil si je takoj jahto, preskrbel se z najdražjim pohištvom, naročil veliko množino delikates in dragega vina, povabil vse svoje prijatelje ter se z njimi vozil po Atlantskem oceanu. Že naprej je bilo usojeno, da ladja in njeni spremljevalci ne bodo več videli obrežja. Parniki, ki so ladjo srečavali, so bili priča, kakšno razkošje je vladalo na njej. En sam mornar je stal na ladjinem mostu, družba gospodov in dam pa je bila zbrana na krovu in pozdravljala mimo plujoče parnike s polnimi kozarci šampanjca. Nekaj dni pozneje se je mladi Amerikanec z vsemi svojimi spremljevalci potopil. Druga bogatinka je bila, toda le za nekaj tednov, španska dama iz mesta Badajoz, ki je zadela v Manilla-loteriji 800.000 kron. Odšla je skrivaj v Pariz ter pustila moža in otroke brez obvestila, kam gre. Osem mesecev pozneje se je vrnila domov s praznim žepom. Prinesla je s seboj okoli trideset polnih zabojev in kovčegov, ki jih je nakupila z dotič-nim denarjem. Obleke vsake vrste, dragoceno perilo, čevlji, rokavice in klobuki iz najznamenitejših tvrdk so tvorili polovico njenega blaga. Razvidno je, da v Parizu ni delala drugega, kakor kupovala vsak dan od jutra do večera. V ostalih kovčegih je imela ponarejene lase, šminke za obraz, druge toaletne potrebščine in sredstva proti vsakovrstnim boleznim. Akoravno je bila nekaj let najlepše opravljena gospa v Badajozi, ji vendar njeno bogastvo in dobitek v loteriji ni koristil. Brezumnejše je ravnal neki ruski pleme-nitaš, ki je v teku enega leta zapravil šest milijonov rubljev. Popolnega obubožanja ga je rešilo samo to, ker je zaukazal nekoč tapecirati svojo spalnico z bankovci po sto rubljev. Ta denar, ki ga je moral s težavo odtrgavati od sten, mu je zadostoval za vse življenje. Kazni za nočne nemire v srednjem veku. Srednjeveški ljudje so bili zelo živi in so tudi ljubili trpke šale. Dovolili so si prostosti, ki se nam dandanes ne zde okusne. Vendar so šli le do gotove meje. Skrbelo se je posebno za nočni mir in postopalo proti nemirnežem in razgrajačem nenavadno strogo. V Niirnbergu Avstralski divjak {v angleški armadi): Nikdar se nam še ni tako dobro godilo — da si vsak dan sproti nastrelimo mesa . . . je obstojal leta 1430. zakon, da mora vsak gospodar ponoči svojega psa zapreti, da ne bo z lajanjem budil meščanov. Leta 1446. je v Avgsburgu pet pomočnikov, dva krojača, mizar, tkalec in zidar, ponoči razgrajalo in z orožjem ranilo nekaj ljudi. Obsojeni so bili, da se jim iztaknejo oči. Trije so bili pomilo-ščeni v zapor, glavna razgrajača pa sta se morala ostro pokoriti. Tkalec je bil s palicami tepen, zidar pa v resnici oslepljen. V Vrati-slavi je leta 1460. več mladih mož z loki in drugim orožjem tekalo in razgrajalo po mestu; plačati so morali radi tega veliko globo. Leta 1478. so plačali možje, ki so ponoči pohajali po cestah in zasramovali stražnike, po 5 mark v zlatu. To je bila za tedanje čase velika kazen. Razgrajači, ki so razbili nekje vrata in zažgali voz, so morali plačati 1 marko v ii milili mil ti ii 11 m .......,„„„„......................................................................................................................................................................................................................................................................................"""............................................ STRAN 60 ILUSTRIRANI GLASNIK 6 ŠTEVILKA ...............................................................................................................................'M.................................................................................I.....»H.......t....................................................................... ................Mihu iiiiiiiimimiiiiiiiiiii zlatu. Dva juvelirja sta leta 1496. v Niirn-bergu ponoči razgrajala in pobila stražnika. Zapodili so jih za vedno iz mesta; stražniku sta morala poplačati bolečine. Mož, ki je leta 1496. v Vratislavi ponoči prevračal vozove in delal nemir, je bil zaprt in moral plačati vrečico grošev. rslllfa lili g* Zdravstvo, gt frdlliH) fo^^ol — —1 Česen varuje bolezni. Vojna priznava, kar je tajil naš moderni svet, ki se boji česno-vega duha in prisvaja česnu različne slabe lastnosti. Pri ljudstvu je česen znan kot pripomoček zoper razne bolezni, in to od pra-davnine. Dr. Mareoviči je uporabljal česnove klistire za črvivo bolezen rudarjev; pri tem mu je prišlo na misel, da more ustaviti uživanje česna razvijanje bacilnih baterij v čre-vih. Ker ni imel pripravnega izdelka čes-novega, je segel po surovi glavici, dajal je surov česen z malce salola (ker desinficira salol in ustavi vročico) in dosegel je najlepše uspehe pri nalezljivih črevesnih boleznih, celo pri hudi griži. Tačas so sestavili izdelek iz česna in salola, imenovan »Allphen«, kateri je ozdravil med drugim tudi devet slučajev azijske kolere. Po uživanju česna izginejo na-gloma bolezenske bakterije iz izpadkov in bolezen se poboljša, torej je upravičena domneva, da zamori uživanje česna bacile črevesnih bolezni. Varujte pljuča! Petroleja je malo, a večinoma se žge še po hišah in hlevih. Da bi gorel počasneje, se privije luč. Plamen nima odduha in razširi se sajast smrad, ki se vleže na pljuča. To je naravnost strup. Najlepše pri tem je, da ne zgori skoraj nič manj petroleja pri tem. — Pri upihnenju sveče ali če se sveča kadi, dihajo tudi pljuča hud strup vase. Zdravnik Niemayer je pravil, kako so bili prevzetni gostje kavarne krivi smrti pikoli-jeve, ker so dremajočemu dečku nagajali s tem, da so mu ugašali pod nosom gorečo svečo. Deček je dobil hude pljučne krče in je umrl. — Petrolejka in sveča pokvarita kolikor toliko zrak. Previdna gospodinja ugasne nekaj časa, preden gre družina spat, petrolejko in odpre okna na vse strani, potem prižge, če je treba, svečo, najbolje pa je, če se ne pokvari zrak. Pozimi je bolje spraviti otroke prej v posteljo in odpreti zatem okna. Najbolje je seveda, kjer je mogoče, da sploh ni gorela luč v spalnici in da so bila v nji ves dan okna odprta, potem dobivajo pljuča potrebnega zraka ponoči, posebno če je v spalnici ali poleg nje odprto okno tudi ponoči. Grinta-mlečnica po obrazu. Narede se mehurčki, ki se napolnijo z rumeno sokrvico. Mehurji počijo, sokrvica izteče, nato se narede belkaste luskine, pod luskino se nabira sokrvica, grinta se širi in se razleze včasih po celem obrazu in glavi. Dasi ni nevarna, povzroča otroku dosti trpljenja, posebno okoli oči, in napravi otroka zoprnega. Kopelji materine dušice, snaga in zrak so najboljše. Si-rotični čaj z medom je staro zdravilo za otroke, ki hodijo; daje se večkrat po žlički. Manjšim otrokom malo janeža na mleku ali na vodi. Otroška hrana mora biti preprosta in tečna; ako pije grintavo dete še mleko, naj uživa mati sasaparilni čaj. Ako pije kravje mleko, je treba vzeti mleko druge krave. Zunanja pomoč je rahlo izpiranje z mlačnim mlekom, na katerem se je kuhal janež, in mazanje z oljem, na katerem je prevrel žajbelj. Posebne pozornosti je treba, da ne pride grinta do oči, kajti tista jedka sokrvica škoduje lahko vidu. Kadar umivaš obraz deteta, ne smeš se dotakniti njegovih oči z vodo in gobo, s katero pereš grinte. Ako so oči krmižljave, namoči čisto krpo v mlačen janežev čaj in omeči polagoma oči. Krasto okrog očesa namaži večkrat z medom. Če je le hudo, vprašaj zdravnika! Sladkorna voda ali sladkorna raztopina je dobro notranje in zunanje zdravilo. Za zapeko, vročico, vnetje, zgago, zastrupljenje z zelencem in živim srebrom pij sladko vodo, za prve bolezni večkrat po požirku, za zastrupljenje in glavobol po kupici. Po mastnih sluzastih jedeh in po opojnih pijačah pospeši kupica sladke vode prebavo. Ovitek, namočen v sladko vodo, ohladi in pozdravi rane. Sladka voda je dobra za izpiranje vnetih oči. Za roženične bolezni vpihujejo sladkorni prah, na divje meso in na rane ga natrošajo. Kajenje s sladkornim prahom izčisti zrak in zamori kolerne bacile, dene dobro za kašelj in naduho. Nočno potenje je mučni spremljevalec nekaterih bolezni. Res je pot regulator telesne vročine in se morajo nekatere bolezni in nekateri ljudje izpotiti, ali preveč potenja oslabi telo. Jemlji trikrat na dan po deset kapljic žepičnega olja na janeževi vodi. (Oboje se dobi v drogeriji.) Ali pij žajbeljev čaj in umivaj se ž njim vsak večer. Zjutraj se umij po celem telesu z okisano vodo. Lahko se kuha sad tudi kar na sladkorju, da vre eno uro in se spravi. Koliko murv pognije po tleh, ko bi prišle lahko bolnim in zdravim v korist! ridll llbii r^lllllfe ot