Sv. Cirilu in Metodu
j^eselo slišal oznanilo
Po zemlji je že mnogi rod, Poslancev zvestih si obilo Najvišji vzbudil je Gospod, Da najdejo se vse ovčice, Ki so zgubile pot resnice.
Gorečnosti preblage vneta Delujeta Ciril, Metod, Za cast nebeškega Očeta Slovanski gresta vnemat rod; Bolgariji se sreča bliža, Spoznala kmalo bo moč križa.
«O Bogoris! ti kralj mogočni, Odpri že Kristusu srce! Kaj  morejo junaki močni, Kaj  lok, pušice kaj  ostre, Ko nekdaj iz grobov mrliče Pred ostro  sodbo Bog poklice ?
Glej  časov zadnje prizorišče, Glej konec velikega dne! Ko sprazne takrat se sodišče, Se polnil raj bo in teme.» Tako Metodij poučuje, Po krstu Bogoris zdihuje.
Bolgarom že luc vere sije, In dalje hodi bratov par; Moravo še temino krije, Malikom še poklada dar. Razširja Svetopolk državo, Od dne do dne množi si slavo.
Metodij spet besedo resno              ^
Na srce knezu govori: «Moravsko tebi je pretesno, Minljive iščeš le casti, Cemu ti slava bo obila, Ce se je duša pogubila?»
In Svetopolk in vsa Morava Spozna trojednega Boga; Glasno se mu razlega slava, Da Čeh jo peti se ravna, Že Borivoj  sta in Ljudmila Se greha izvirnega znebila.
Da je velika naoč izgleda, Pokaže kmalu Češka vsa, Povsodi božja zdaj beseda Je našla rodovitna tla. In Borivoju in Ljudmili Vsi Čehi h krstu so sledili.
Ze v senci križa dom slovanski Prebiva srečno nekaj let, In duh dozoril je kršcanski Kreposti že prežlahtni cvet, Kak verno slušajo ovčice Življenja večnega resnice!
In čisti vrelci, ki jih pije Srce pobožno dan na dan, Po cerkvah naše domačije, Izvir imajo slavno znan: Ciril, Metod sta ga kazala Oj tisočera jima hvala!
 va