-^ 62 >^— CVETKO GORJANČEV: Špana. \ f Jfc°y^) /ečer je bil. V sotoi so bili otroci sanii. Nad rdečo 1 fik !riiWo / ^ovo ™zo 3« gorela luč. V sredi mize pa je miro-\ l*kl ahf l val -oehar s fiž°lom. Otroci so ga ružili. \ sB0 w"%> / *^aj Prav'š. Mimica, kakšen fižol je tu notri? XV \Q l »Tu notri? Kaži štrok!« i V\V 7 fi\ Štrok je bil svetlorumen in preč-rtan z rdečimi »Ugani!« »Tu riotri? Čakaj! Bel pa rdeče pisan.« Radoveden je izružil. »Uganila si!« »Vidiš, Anzek, kako jaz vem!« »Pa daj ugani meni, Mimica, če veš.« »Tebi? Bom.« Tonček je tiščal štrok v mali peščici; pri m-ezinčku je gledal ven zakrivljen repek. Zvito se je smehljal, v očeh mu je lesketala prelest in luč: že prej je bil natihoma, naskirivoma odprl malo in pogledal, čisto na drobno, toliko, da je razločil. Mimica je stiskala ustni med zobčke, napenjala čelo in sklepala, kakšen bi mogel biti. Položila je kazalec desnice na usta, nepremično zrla v luč in momljala pri sebi: »Da, pa ti mi še nisi poikazal štroka!« »Olej ga, tak je!« Odprl je pest in jo spet brž zatisnil. »Kaži, sicer ne ugibljem, pa ugiblji sam!« ZJovoljen skoro je odprl prstke nastežaj. »Ta? — Ta?« Kratek molk in pričakovanjie. Štroček je bil siv brez riž. »Moder, kaži!« je zaklical Anzek in hotel vzeti štrok iz roke. »Ne, čakaj: rdeč!« »Ti, Mimica, praviš rdeč?« »Jaz pa moder!« »0, jaz pa črn ko kovač — glej, ko Pavlenčev stric« Zružil je. »Res je,« sta pritrdila oba brez nasmeha Tončku. On pa se je sme-jal na glas, toliko da ni zaklical: »Ukanil sem vaju oba!« »Pojdimo špano vleč! Daj, Mimica, prinesi ogel iz pepelnjaka.« Anzek je naredil na mizo veliko črno mrežo za špano. —¦*•» 63 *¦»— »Se grem jaz pa ti, Anze?« »Ne, li boš gledala.« Odločen je bil Anzetov glas, kakor bi bil pribil. Mimica, ki j,e kleeala na klopi in slonela s celim telesom na mizi, se je poštukala nazaj kot polž v hišico in si sedla na peti. Lepo okroglo glavico je položila v dlani in mol-čala. Pred njo je ležal kupček pisanega fižola. Tudi onadva sta imela vsak svojega. Anzek in Tonček sta razstavila fižol: Anzek bele, Tonček rumene; Tonček je zapadel že z dvema. Bil je na vrsti Anzek. Glavo v dlaneh, tako da je obenem zastiral oči, pogled mu je skakal jadrno po polju. »Semkaj potegni, pa ti ne more zapreti,« mu je hoteia pomagati Mi-mica in pokazala s prstkorn na skrajni levi vogel. »Daj mir, kai se vsiljuješ! Tončku poimagaj, če hočeš, jaz oberem vaju oba!« »Tonček, ali naj povnagam tebi?« »Le daj!« »Tri,« je rekel Anzek hladnokrvno, kakor bi bilo izključeno kaj dru-gega in pokazal malomarno v eni črti tri bele. »Aha, ta mi je na poti — hajdi na moj kupček.« Tonček je bil resen in zamišljen. Tudi Mimica je razpostavljala na tihem vsepovsod, pa nikakor ni hotelo biti Tončku tri. Anzek zopet tri. Hladnokrvno je vzel plen — Tončkovo upanje. »Čakaj, Tonček!« je pripomnila k bojnemu načrtu Mimica in po-tegnila. Povlekel je Anzek, pa topot zaman. »Čakaj!« . j Mimici so se zasvetile oči. »Tri! Tonček, tega vzemi!« Tonček je vzel. »Zopet tri!« Nič se ni izpremenil Anzekov obraz, bil je čisto miren.------- »Lahko skačeva!« je pripomnila Mimica. Tonček je skočil (s fižolom namreč): Tri! »Tri!« je pokazal Anzek na svoji črti ves hladan. -Konec, ti si izgubil!« Segel je na niegov kupček in mu vzel najlepši fižol. Tončku in Mimici se je storilo milo za njim. »Glej, Tonček, še imam jaz dva taka, na!« Igrali so iznova, Anzek hladno, preudarno, onadva strastno, kot bi bil lep rdeč fižol celo cesarstvo. Anzek je vzel tudi še tista in še dva druga, lepa, vijoličasta. »Dva sta, pa me ne zmoreta!« se je zasmejal bahato in se udaril ponosno s pestjo po prsih, ko je dobil že peto partijo. —-«¦« 64 «-»— »Sedaj te bova!« je rekel Tonček odločno, videlo se mu je, da verjame. Mati je prišla pogrnit za večerjo. »To z mize! Ružinje v canjo! Zrnje vse sem v pehar!«