Naša Minka.
3. Prvo svcto obhajilo.
Prvo sveto obhajilo — najlepši dan mladosti, najlepši dan celega življenja! Zato se pa dobri otroci radi pri-pravljajo in s posebno pridnostjo pripravljajo na ta dan.    '
Ali naj vam povem, da se je naša Minka z vso pridnostjo pripravljala na ta dan? Saj se to za pridno Minko že samo po sebi razume. Za pridno Minko? Ali je bila mar tako pridna, da jo mora »Angelček« posebe pohvaliti? Res, da je bila Minka živa ko živo srebro, ali hudobna pa ni bila. V šoli je bila med prvimi, v cerkvi med najpobožnejšimi.   In to je že nekaj!
Pa naj že enkrat povem, kaj se je Minki primerilo na dan prvega svetega obhajila.
76                                                                                     1
»Mama,« tako je pripovedovala Minka, »kako je bilo danes lepo v cerkvi! To so nam lepo zvonili! Ali naj-lepše je bilo, ko so mi gospod podali Jezusa v sveti hostiji. Samo to mi je bilo hudo, ker se je sveta hostija v ustih prijela neba.«
»Ali si naredila potem tako, kakor so vas v šoli učili?   Saj še veš, kaj ne?«
»Vem; naredila pa nisem tako.«
»Ali si mar pozabila?«
»Nisem. Bala sem se, pa nisem tako naredila.«
»Česa si se bala?«
»Bala sem se, da bi dobremu Jezusu kri ne pritekla, če bi ga bila preveč pritisnila s svojim jezikom.«
»Tega se ti ni treba bati, Minka. Pač pa se boj, da s svojim jezikom ne boš storila kakega smrtnega greha. Le smrtni greh rani ljubega Jezusa, da, še več, prepodi ga iz srca.«
»Oh, tnama, smrtnega greha pa nikoli ne bom storila!«
*       *        *
»Da bi ostala naša Minka pač vedno tako dobra!« mi je rekla njena mama, ko mi je povedala, kaj se je Minki primerilo pri svetem obhajilu. Tudi jaz sem bil istih misli in želja.
Sedaj je pa preteklo od tistega časa že več let.
Minka, kako je s teboj! Ali si še tako pridna? Ali je morda padla v tvoje dobro srce slana smrtnega greha? Ali je mar tvoja nekdaj tako lepa duša danes grda kakor grob trohnobe?   0, Bog ne daj!
•       *        *
»Gospod, gospod! Ali me še poznate?«
Tako me nagovori pred kratkim neki mož v vojaški obleki.
»Čakajte no, obleka vas je predelala, pa vendar vas moram poznati. 0, kajpada, saj je vaša Minka hodila k meni v šolo, kajneda?«
»Je že res, gospod!«
»Pa pridna je bila vaša Minka, pridna. Kakšna je pa sedaj?«
77
»To vam pa moram reči, da je naša Minka še zmeraj pridna in dobra. Kako pomaga mami! Kako rada in kako lepo moli!   Sedaj je že v Marijini družbi.«
»Prav lepo!«
Otroci, kaj pa vi pravite na to? Ali vam ni všeč naša Minka?
0, kako lepo bo, če bodo tudi vas vaši starši tako pohvalili!
Torej le glejte!                                       I. E. Bogomil