O Šmarni gori, njeni zgodovini in njenih prijateljih
Gora zanimivosti in rekordov
Smarna gora pomeni za mnoge sprostitev, trim in razvedrilo.
To najbližjo izletniško točko Ljubljane la-bko upravičeno imenujemo goro zanimivosti, pa tudi rekordov Najprej malo zgodovine:
Pred 150 leti je bil na vrhu Šmarne gore za župnika Jakob Prešeren — stric našega pesni-ka Franceta Prešerna, ki je bil v svojih mladih letih večkrat pri njem na obisku. Nekateri ce-lo trdijo, da je na znani freski. v cerkvi, ki jo je narisal Langus, upodobljen tudi naš pesnik.
•  Pakojni  Medvedov Ivan z Broda mi je povedal marsikatero zamimivost o Smarni gori. Pred 70 leti je na primer narasla Sava in od-nesla most v Tacnu. Za prevoz ljudi in živine je bil na tem mestu dalj časa brod, s katerim je brodaril pokojnd Čižman. Cena prevoza čez Savo je bila za otroke krajcar, odrasld so pla-čali dva in za živino je bilo potTebno odšteti 10 kiajcarjev. Pa kljub vsenm je bilo tudi v tistem  času  dosti  Ljubljančanov,  ki  so  rinili gor. Medvedov Ivan se je že spominjal, ko so ga tudd po štimkrat na dan poklicali    petični Ljubljančani, da jim je nosil nahrbtnik, površ-nik ali dežnik — zato pa je dobil vsakikrat po 25 krajcaijev.
•  Tudi med zadnjo vojno je bila Šmarna gora prizorišče zanimivih dogodkov, Okrog in okrog gore so imeli partizaiu-terenci več bun-kerjev. Štravsova Angela, ki je prebila v go-stišče na vihu tri desetletja, je vedela povedati o partizanski poroki, ki je bila v njenem go-stišču. Na žalost so Nemci žeoina ubili že na-slednji dan — pa tudi nevesta ni dočakala svo-bode. Padla je kot borka na Koroškem.
•  Šmarna gora pa je postala množična iz-letna točka v zadnjih letšh,  ko ljudje vedno pogosteje    zahajajo v naravo.    Nekaterim je vzpon na 667 metrov vi&ok vrh postala teden-ska obveznost. Mnogi zagnanci jo obiščejo tudi večkrat na teden.
•  Toda dvema letos tudi to nd bilo dovolj. V gostišču so me opozorili na nekoga, ki je letos v prvi polovici decembra napravil samo letos tisoč in en vzpon. Možakarja sem hotel pripra-viti, da bi nekaj povedal za časopis — toda prijazno me je zavrail, češ, ne hodim gor zaradi publioitete, temveč  samo zato,  ker vi-dim, da je to kioristno za zdravje,
•  Drugi letošnji rekorder je Frenk Torner, uslužbenec Viatorja,  ki je bil  kljub  službi in šoli na vrhu več kot 500 krat samo v letošnjem letu.  Ko smo lani prešteli, da je bil rekorder za 1977 leto Jože Kermavner na vihu 430 krat, smo bili prepričani,  da ga nihče ne bo dohi-tel — pa smo se krepko ušteli. Marsikdo bo re-kel — pretiravajo.
•  Pa ni tako! Kajti med letošnjimi desetimi dobitniki zlatih  šmarnogorskih značk je  samo eden upokojenec, v-si ostali so krepko zaposle-ni (zlato značko prejme vsakdo, ki z vpisom v knjigo dokaže, da je bil na Gori v enem letu 150 krat).
•  Naj omenim samo nekatere stalne obisko-valce: Jovo Hinič, uslužbenec PTT,  Stane Po-pek,  Litostroj,  Silvo  Štrus   (v spremstvu psa), Emil Preskar, Milan Kunilo — ki hodi na Goro že vrsto let,  Stane Krumpak, generalni  direk-tor IMP — znan po tem,  da ga lahko  redko-kdo dohaja, tako hitro hodi. Ljubljanska ban-ka je tudi dobro zastopana z Ivom Porento in Edom  Rasbergerjem  —  sem pa tja  zaide na Šmarno goro tudi generalni Janko Smole. Da ne bodo dekleta užaljena — moram izmed šte-vilnih omeniti še Ano in Marjano Česen, Fani Bohorič, Kristino Smolej, in še in še ...
•  Redni   nedeljski   obiskovalci,   ki   pridejo na vrh že kmalu po šesti uri, so Dušan Ambrož, Jože Špenko, Vine Grčar iz Vodic, Janez Košir, Viki Pavlič, Miro Koželj, Bojan Jurčič, Janez Obreza,  Sašo Kapelj dn Janez Bufcovec — vsi iz Ljubljane.
•  Še do nedavnega je bil na gori pogosto sedanji »župan Šiške« inž. Franc Dejak — od-kar pa je prevzel novo dolžnost, je le preveč zaposlen.
•  Najmlajši letošnjl obiskovalec je bil ko-maj Irimesečni dojenček, ki ga je v nahrbtniku prinesel očka, najstarejši stalni gost pa bo 82 letni Janez Kalan iz Ljubljane.
•  Na vrh gore pelje nekako  14 poti — k sreči se niti po eni ne da pritd z avtom — ra-zen z džipoin, za prevoz hrane in pijače v go-stišče  na  Sedlo  in na  Vrhu. Povprečni pešec pride od vznožja do vrha v tričetrt ure, neka-teri športniki se pa pohvalijo,  da pridejo ozi-roma pritečejo na vrh v manj kot četrt uie.
Ko pokriva ljubljansko kotlino megla, se nam s Krvavca nudi takle pogled na Šmarno goro.
• Veldki problem Šmarne gore je voda — kadar je suša. To še posebej občutijo na sedlu, kjeT imajo govejo živino tn konje. Tudi oko-lica na vrhu je zanemarjena — tu ne mislim na smeti, ker je košev za odpadke vsepovsod dovolj, pač pa sam zunanji videz. Letos so si-cer na vrhu že marsikaj naredili, na primer rezervoar za vodo, WC, te dni obnavljajo elek-trično napeljavo. Ob urejeni okolici bi bil izlet na to izletniško točko še prijetnejši...
Edi Šelhaus