Polka fran?aise.
(Simfoničenjpotpouri.)
Mains dont je sens les doigts sur moh žmej
orpheline, je vouz baise en pleurant, 6 mains de
Josephine! Ed. Rostand, L' Aiglon, IV. 7.
godala svirajo poskočna, iz njih"kot morje lije strast. Nocoj i je duša vsemogočna, nocoj je njena vsa oblast!
O moja duša je vsemožna, nobenim zakonom podložna; svobodnajvoli tvar življenja in prosta lik po želji menja, nikjer v prostoru omejena: nobena gora previsoka, nobena reka preširoka, predaleč zvezda ni nobena. O moja duša je vsemožna, nobenim zakonom podložna, nji včeraj-jutri ne velja, le danes večnomlad pozna. Na svet prišla je duša moja, ko prvi vztrepetal je up; in prej ne najde več pokoja, da zadnji zaječi poljub.
..Ljubljanski Zvon" 12. XXIX. 1909.                                                                                     45
706                                    Rafael Mirt: Polka frangaise.
O moja duša je vsemožna,
nobenim zakonom podložna!
Ne vem, če v srečo, če v pogubo
najlepšo ljubim zemlje hčer.
Zaman se skrivaš, dekle ljubo,
zaman zapiraš prag in dver.
Na ustnah tvojih plamenečih
vso noč se duša moja greje;
ob vtripih srca koprnečih
noči minute sladke šteje.
Najdražja izmed milijonov,
kaj vleče v jezera vodo
te tam v zatišju gorskih sklonov?
Da vanjo potopiš telo?
Kot riba pljuskaš po gladini,
ščegečejo, zagrinjajo
poredni valčki te v bistrini.
Na koga te spominjajo?
Se moja duša je stopila,
do vrha jezero nalila?
Hitro, ah, prehitro mine ura v maju, ura v slaju; kakor misel mimo šine, najdena v tihotnem gaju.
O moja duša je vsemožna, nobenim zakonom podložna; iz jezera, s planin Triglava jo miče južnih solne nižava. Tam v krilo črnih brazd se skrije, v modro cvetoči lan razvije. Ob meni vstane veseljak, gizdavi moj prijatelj mak; ob strani zvesto mi stoji, prijateljsko z menoj deli, kar volja božjih rok pošilja, vse dneve stiske in obilja. Lepo je tam cveteti nad poljem široširnim, noči prehrepeneti pod nebom sinjemirnim.
Rafael Mirt: Polka fran^aise.                                     707
Na polju dobro sva postlana, prijatelj makec ino jaz, deviške sapice do rana tam ljubiva za kratek čas. Najslajšo kapljico rosice tam pijeva vso dolgo noč, in ginjen poje mak zdravice, oko solzno in glas tresoč:
V  svoj tempelj, svoj hram, med trtami tam,
tam biti čem pokopan, tam čakal bom sodnji dan.
Kjer dela hlad mi trte senca, noge denite pod dveri; pod kapom ljubega studenca, pod čepkom glava naj leži.
V  svoj tempelj, svoj hram, med trtami tam,
tam biti čem pokopan, tam čakal bom sodnji dan.
Hitro, ah, prehitro mine ura v maju, ura v slaju; kakor misel mimo šine, najdena v tihotnem gaju.
Na tkani lan, na platno belo trgovčeve oči strmijo. Kaj sluti razorano čelo, morda z dobičkom le kupčijo? Ko vstopiš, draga ti, ponosna kot mojih sanj skrivnost, in ko trepalnica se rosna ti dvigne v pogled prost, od vseh strani naproti služabniki Merkurja prihite, kot zdajci so peroti pognale jim mladeniške pete. In gospodar se sam podviza, novosti kazat iz Pariza:
45*
708
Rafael Mirt: Polka fran^aise.
„S čim, milostiva, naj postrežem? Dovolite, da to razvežem! Božanka, platno to poglejte! Kako šumi! To nit preštejte! Božanka, ker prijetno čuti koža, kot da ročica ljubljena jo boža."
In ko šivilja mero jemlje najlepši hčerki majke zemlje, po željah njenih kroj prikraja, božanka-duša se naslaja: »Obšijte s čipkami robove, kar Idrija najnežnejših ima; in kakor san cvetoč naj plove umetna vezenina prek blaga!" Tenčica s tiho, sveto grozo telesca marmor ti ovije. O Bog, odpusti grešno pozo, odpusti sladke mi norčije!
Hitro, ah, prehitro mine ura v maju, ura v slaju; kakor misel mimo šine, najdena v tihotnem gaju.
A moja dušica vsemožna, nobenim zakonom podložna, na grob odprti pohiti; obupana in vsa otožna se v hladno rušo presnovi. In moja duša hladne ruše v plamenu zadnjega objema poljubi tvoja usta nema, da ti sežgano od strasti telesce se v pepel zdrobi. Iz ruše, moje zveste duše, s pepelom tvojim oplojene, najlepše rože cvet požene.
Rafael Mirt.