Peter Rezman: Mesto na vodi



© Za besedilo: Peter Rezman

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.





Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304831488

ISBN 978-961-7056-40-2 (epub)





Peter Rezman





Mesto na vodi





Leta 1984 ni bilo še nikogar, ki bi Novorek rabil kot edino komunikacijsko sredstvo v govoru ali pisanju. Pričakovati je bilo, da bo Novorek dokončno spodrinil Starorek (ali standardno angleščino, kot bi mi rekli) do približno leta 2050.

George Orwell, 1984 (prevod Alenka Puhar, Založba Mladinska knjiga, 1984)



*



Kaj je drugega življenje kot poskus, da si zapomnimo vse ljudi, ki so nam prekrižali pot?

Mojca Pišek, Mika, bolj preprosto (Literatura št. 328, stran 92, oktober 2018)



*



Iz družbe se ne morem izločili, moje telo in moja misel in ne nazadnje moja duša so vpeti v kolesje prepovedi, zapovedi, nadzora, in intimno mi pomeni ideal, h kateremu stremim, in bolj ko se trudim, da bi se mu približala, bolj ga ozaveščam, in bolj ko ga ozaveščam, bolj se od njega oddaljujem.

Simona Semenič, Antiutopija (Outsider št. 16, stran 22, december 2018)



*



Pripoved je bila napisana davnega leta 2019. Končana je bila v petek, 13. septembra. Prejšnji dan je tednik Naš čas v rubriki Zgodilo se je objavil:



7. septembra 1848 so na Dunaju sprejeli zakon o zemljiški odvezi, ki je odpravil tlačanstvo tudi na naših tleh; pri njegovem sprejetju je pomembno vlogo odigral tudi naš rojak dr. Josip Krajnc; pravnik svetovnega slovesa, doma iz Škal, je bil namreč v tistem prevratnem letu državni poslanec v avstrijskem parlamentu.



10. septembra 1936 se je v našem mestu za deset minut ustavil dvorni vlak na poti Maribor–Dravograd–Celje–Ljubljana, iz katerega je izstopil trinajstletni prestolonaslednik Peter, ki se je nato sprehodil do lokomotive in se vrnil v vagon.



10. septembra 1930 se je v Gradcu pri Litiji rodil ekonomist in kulturnik Avgust Jeriha, za mnoge eden najbolj zaslužnih za razvoj mesta po 2. svetovni vojni; umrl je 24. oktobra 1978 v Velenju.



11. septembra 1971 so ugasnili ogenj pod kotli velenjske termoelektrarne, kar je seveda pomenilo njeno dokončno zaprtje.



13. septembra 1981 je bila na Plevelovem jezeru prva »trim regata« z jadralnimi deskami, na kateri je sodelovalo okoli 100 jadralcev iz vse Slovenije.



14. septembra 1966 je bil rojen slovenski rokometaš Iztok Puc, ki je umrl za rakom 20. oktobra 2011 na Floridi; ob 60-letnici Rokometne zveze Slovenije je bil razglašen za najboljšega slovenskega levega zunanjega igralca; leta 2016 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov.



16. septembra 1951 je Rudnik lignita prejel prehodno zastavo vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije kot najboljši rudarski kolektiv v državi v prvi polovici leta 1951.

Poleg zastave je kolektiv prejel tudi nagrado v višini 365.000 takratnih dinarjev.



Pripravil D. K.





Trdovelenje, 4. januar 2012



Kuntakinte se je reklo zahodnemu robu mesta na vzhodni obali srednjega jezera. Obsegal je kakih dvesto vrtnih ut s koničastimi strehami. Bile so na las podobne preprostim afriškim kolibam. Lope so bile dovolj velike, da je bilo v njih prav lahko prespati. Zato so jih najemniki uporabljali za počitniške hišice. Takrat so le še redki pomnili, da je ravno tam tekla glavna cesta vzdolž doline. Bila je skoraj ravna, široka, asfaltna, položena po sredini rodovitnega polja. Edino klanec, kjer se zdaj Kuntakinte dotika jezerskega roba, je bil tlakovan z granitnimi kockami s Pohorja. Spodaj ga je préčil rudniški tir, po katerem so v starih časih vlaki odvažali lignit. Tam se je že nekdaj začela obala Plevelovega tajhta. Na začetku tretjega tisočletja je bilo mogoče z mestne strani slediti bivši glavni cesti vse do velikega vhoda v halo za tehnične preglede avtomobilov. Naprej od nje ni bilo o cesti nobene sledi več. Po bregu so bile razmetane Kuntakinte hišice, vse do s pepelom prekrite velikanske ugrezninske vdolbine rudnika, polne vode. Srednje jezero.

Obstaja zabeležka iz tistih časov, ko je minister za energetiko, pred tem direktor rudnika, na izlet in malico v restavracijo Jezero povabil svojega podpredsednika vlade, zadolženega za varovanje okolja. Po jedi sta se odpeljala na bližnje letališče in si z višine iz štirisedežnega motornega letala ogledala območje, pod katerim so kopali premog. Na njem so bila takrat tri ločena jezera. V preletu srednjega je energetski minister nad vzhodno obalo prosil pilota, naj zakroži nad množico utic, ki so bile z neba videti majhne kot krtine na travniku.

»To je najcenejša rekultivacija rudniških ugreznin,« se je bivši načelnik rudnika pohvalil podpredsedniku vlade. »Daš knapu v najem dvesto kvadratov zemlje za vrt, potem ta zemljišče obdela, uredi okolico, kupi vrtno uto v naši mizarski delavnici in mi mu od colnge odtegnemo najemnino. Saj menda vemo, da imajo knapi zelo lepe plače.«

»Rekultivacija je dober izraz za to dejavnost,« je med brnenjem motorja, bolj zaradi strahu pred letenjem kot zaradi hrupa, zavpil podpredsednik. Energetski minister je potrkal pilota po rami in namignil, naj letijo naprej. Naredili so krog nad rudarskim mestom, nagnili so se nad ploščadjo glavnega trga in letalo je odletelo nazaj proti zahodu. Zabeležka o najcenejši rekultivaciji se je ohranila po zaslugi podpredsednika vlade, ki je to izkušnjo navajal na vseh okroglih mizah in sestankih o zahtevnih vprašanjih varovanja okolja. Od takrat ni nikoli več omenjal, da je treba rudnik zapreti in preiti na bolj čiste vire energije. Minister ga je na mestu samem prepričal, da so zadeve obvladljive in da lahko v rudniku brez velike škode za okolje kopljejo premog, dokler ga bo le še kaj. To pomeni – vsaj še pol stoletja. Najmanj do leta 2060!

A teorija se je v jami hitro drobila. Z vsako nižjo etažo so bile razmere za kopanje lignita zahtevnejše. Inženirji razvojnega oddelka rudnika so bili ves čas na preži za izboljšavami. Ko pa je v senci novega, velikega šestega bloka postalo jasno, da rudnik z izkopom in dobavo kuriva ne bo dohajal novih potreb, so obudili v starih časih ustavljeni projekt uplinjanja premoga. Hkrati so razmišljali še o drugih možnostih, od sežiganja odpadkov do vgradnje jedrskega reaktorja.



Malo pred veliko novo halo za tehnične preglede avtomobilov in samodejno avtopralnico je bila stoletna kapija na staršaht. Ob njej je bila vratarnica, a vratar je le še bežno pogledoval prišleke, saj je bil nekdanji glavni rudniški jašek z okolico takrat že muzej premogovništva in zato seveda odprt za vse ljudi. Nasproti vratarnice nad parkiriščem je votlo samevala opuščena kapitalna zgradba starega prvega bloka elektrarne, ki se ponaša z letnicama izgradnje 1927–1928, zgoraj, tik pod zgornjim robom pročelja. A četrtega januarja leta 2012 je bila kapija skrbno zaprta. Pred njo sta bila dva varnostnika, nos in usta sta imela prekrita z medicinskima maskama, čeprav v zraku ni bilo – razen nekaj vonja po ožganini – nobenega dima. S prav táko masko čez nos je iz muzeja proti kapiji hitel rudarski inženir magister Iztok Videtić. Zunaj je snel masko. Na pol v teku je pohitel proti Kuntakinte. Skrbno je obhodil vse poti med utami. Nekdo od tam je sporočil, da se med drugo in tretjo vrsto hišic pod avtopralnico iz zemlje vije dim. Čeprav je bilo malo verjetno, da bi se tam kadilo iz zemlje, je Iztok nemudoma tekel preverit situacijo, a na srečo ni bilo nič. Najbrž je šlo samo za vznemirjenje med prebivalci, ker so preko loklanega radia opozarjali ljudi, naj se ne zadržujejo v krogu petstotih metrov od jaška. Videtić, ki je dobro poznal razmere v jami, je vedel, da gorí daleč stran, ne pod Kuntakinte. Nazaj grede mu je počasi in na videz odsotno šel naproti moški. Magister Videtić je prepoznal Ivana Črepinška, knapa, ki so ga invalidsko upokojili, ker se mu je pred leti malo zasukalo v glavi. Brez pozdrava mu je zdrdral uradno sporočilo, ki ga je pripravila piar agencija, najeta za prikrivanje informacij o potekanju poskusnega uplinjanja premoga pod zemljo:

»Gori muzej. Najprej je zgorel premog in zdaj bo zgorelo vse, kar bi spominjalo na premog. Vse bo zgorelo!«

Upokojenec, z mislimi očitno v svojem svetu, ga še pogledal ni, kaj šele, da bi mu karkoli odgovoril. Videtić je zato zopet stekel mimo dveh varnostnikov v zaprto območje in pohitel v upravno zgradbo k svojemu predpostavljenemu šefu Vilku:

»Nič ni na Kuntakinte. Nobenega dima. Še smrdi ne tako ko na kapiji,« je sporočil na kratko. »Normalno, da ga ni ... nobenga dima. Sej sm ti reku!«

»Lahko bi pa bilo!«

»Eh,« je odmahnil doktor Vilko Volko.

Potem je Videtić stopil korak naprej in malo tiše dahnil:

»Pa še nekaj ... onega norca sem srečal zunaj, blizu kapije. Ivana ... kako se že piše? Ki nas je takrat špecal novinarjem! Zaradi plinov na turbo odkopih. Zahod jame, se spomniš?«

»Črepinška?«

»Črepinška, ja!«

»Eh, ko jebe norca. Mi mamo to zdaj pošlihtano. Piar dela za nas. V četrtek bo vse lepo pisalo v Našem času. Tisto sraje od takrat in ... ko je lahk vsak napisal, kar mu paše, se zdaj ne bo ponovilo!«

»Se mi je zdelo, da ti moram vseeno povedat.«

»V redu, v redu! Sej je vse pod kontrolo. Tud spodi, v jami! Poglej, kaki lepi parametri so!«

Oba sta se zagledala v tri ekrane namiznih računalnikov, ki so bili s kabli in merilnimi sondami povezani direktno z mestom izgorevanja sto petdeset metrov pod zemljo.

»Si vidu porabo kisika! Idealno,« je vzkliknil. Magister Iztok Videtić je takoj odrinil skrbi z obveščanjem javnosti, prikimaval, obraz se mu je razvedril. Nič ni rekel, Vilko Volko ga je pa lopnil po hrbtu:

»Še mal, pa boš ti tud dohter, kamarat!«

Naslednji četrtek, 12. januarja, je lokalni tednik Naš čas zares, in to že na naslovnici, priobčil notico Požar v muzeju pogašen, škode še ni mogoče oceniti, z najavo podrobnejšega poročila na strani 18. Tam je bilo pretresljivi novici za rudarsko mesto odmerjeno komaj tretjino strani in še ta zapis je bil navadnim bralcem zaradi tehnoloških posebnosti težko razumljiv. Za strokovnjake sta bila pa poudarka v okvirčkih članka neobičajna. Pisalo je, da »bo zaradi postopkov ohlajevanja (izhaja dim, ki je bil ujet v podzemnem delu) še nekaj dni v okolici jaška zaznati vonj po dimu, kar je običajen pojav na požarnih območjih.« Še bolj čuden je bil drugi okvirček, v katerem je pisalo: »Do torka so reševalci v podzemne prostore muzeja vtisnili že več kot 27.000 kilogramov tekočega ogljikovega dioksida, ki preprečuje ponovni pojav ognja.«

Septembra tega leta so muzej ponovno odprli za obiskovalce in čez čas se je na požar pozabilo. Samo neka starejša ženska se je nekoč ob ogledu saniranega muzeja čudila:

»Nisem si mislila, da ju bom še kdaj videla,« in spotoma na muzejski turi nežno položila roko na glavo lutke fantka, ki vodi konja po ozkem predoru.

»Eksponatov se ne dotikamo,« jo je prijazno opozoril vodič v črni rudarski uniformi z zlatimi gumbi. »Srečo sta imela, da smo ju rešili. Vse smo hitro znosili na varno. Takih lutk ni tako lahko dobiti ... Torej vi niste tu prvič?«

»Ne,« je kratko rekla ženska in užaljeno umaknila roko z dečkove glavice.

Naslednje leto je Iztok Videtić končal doktorsko disertacijo z naslovom Podzemno uplinjanje premoga – možnosti v Sloveniji v povezavi z razogličenjem proizvodnje in pravično tranzicijo premogovnih regij. Njegov mentor je bil inženir rudarstva Vilko Volko, doktor znanosti.





Poroka

Ločitev

Rojstvo

Pogreb





Zgodilo se je ...



V nedeljo, 7. septembra leta 1969, se je v severni steni Štajerske Rinke pri solo vzponu smrtno ponesrečil dvajsetletni alpinist in dijak 4. letnika Rudarske tehniške šole Janez Resnik, ki je le dober mesec pred tem skupaj z Dušanom Kukovcem preplezal slovito severno steno Eigerja. S tem vzponom sta člana Alpinističnega odseka »rešila zadnji slovenski problem« v Centralnih Alpah.



10. septembra 1999 so v nemškem Augsburgu v evropski Entente florale podelili našemu mestu zlato medaljo za najlepše urejeno evropsko mesto.



14. septembra 1931 se je v Ljubljani rodil direktor in turistični delavec Dimitrij Lap, ki je bil direktor Hotela Paka. Umrl je 24. marca 2010. Bil je dejaven v turističnem društvu, ki je skrbelo za promocija mesta. Sodeloval je s Plesno zvezo in organiziral prve znane plesne turnirje Evropa pleše.



21. septembra 2026 se je na vrhu stopetinšestdesetmetrskega hladilnega stolpa še zadnjič pokazala bela para, pomešana z dimom sežganega lignita. S tem dnem je prenehal obratovati šesti blok in se je pričela montaža sedmega bloka, ki za kurivo uporablja SRF.



21. septembra 2034 je Vodni klub vodenih modelov Zoo Station z našega jezera dosegel ekipno zmago v kategoriji do 12 centimetrov. Dirka se je točkovala za Svetovni pokal in je potekala na Koseškem bajerju v Ljubljani.



25. septembra 2045 je bil v okviru mestnih praznovanj na pontonu simbolno pritrjen prvi vijak oddajnika novega signala. Ob tej priložnosti je bila prvič javno predstavljena nova generacija apliksov, ki se s čipi povežejo v mrežo. S tem je bila ustvarjena platforma za Ljudsko mestno samoupravo (LMS). Od tega leta naprej se v okviru septembrskih praznovanj vsako leto obeleži Dan prvega vijaka LMS.



Septembra 2055 je po večtedenskem deževju izjemno narasel potok Velunja, pregrada na začetku »gabrškega kanjona« je popustila. Podivjani hudournik je v pičlih desetih dneh odnesel celo vas. Poslej pada Velunja v Jezero v novonastali naravni znamenitosti z višine 30 metrov (Kamnolomski slap v Plešivcu).



pripravila: U. K.

vir: Naš čas, št. 35, 4. 9. 2059





Signal mreže



19. september 2060



Laborant je s kazalcem drgnil po apliksu. Izpod gladine jezera mu je pozno popoldansko sonce skozi zasteklitev odsevalo v prostor, kot bi bilo pripeto kakšen meter pod vodo. Velik okoren pes, s povodcem privezan k njegovi mizi, se je solzil in slinil. Desno oko je imel vneto, prevlečeno z belo sluzjo, spodaj rdeče in otečeno. Laborantu sem povedal, kdo sem. Precej starejši od mene, nekako maminih let, sivolas, a mladostnega obraza prosojno bele polti, v belem plašču skoraj do tal, je brez besed odvezal psa in mi pomolil povodec. Previdno sem ga prijel in počasi pristopil. Pes se ni ganil. Laborant mi je rekel, naj me ne skrbi, da je star, skoraj slep, gluh in da bo šel za mano brez vsakih težav, samo naj ne hitim, ker šepa. Tega človeka sem be-žno poznal. Sicer smo se vsi v mestu bolj ali manj vsaj na videz poznali. Laborant je bil tu – tako kot jaz – od vsega začetka, to se pravi enaindvajset let, saj so nas naselili v času proslavljanja 80. obletnice otvoritve mestnega središča.

»Kje imaš mamo,« me je vprašal. »Zunaj sedi.« »Sedi,« se je začudil. »No, sede sem jo posadil na tla.« Poklical je dva kamfroma in jima velel, naj prineseta mamo.

Ubogala sta. Laborant mi je pokimal: »Gremo.«

Nogavice je imel prav tako bele in prav take rumenkasto patinirane pošvedrane natikače, ki so mu cmokali po petah. S šepajočim psom sem mu sledil. Tla so bila bleščeče zloščena.

Majhni zeleni in rumeni kvadratki so se barvno ujemali z mestnim grbom, ki je bil odtisnjen na vseh vratih. Brezšumno so nihala. Nekajkrat smo zavili po svetlih prehodih, ki so bili do višine pasu zastekljeni tako, da se je od vsepovsod videlo jezero. Holmi v daljavi, ki jim nihče več ni vedel imena, so se utapljali v megličasto razpršeni svetlobi sonca. Že dva meseca je vztrajalo brez enega oblačka, kakor z žeblji na nebo pribito. Suha gorkota je lebdela nad pontonom. Težko sem že čakal na kakšno sveže jutro, si želel vsaj malo dežja, ki bi izmil megličasti in zaprašeni nebesni svod.

Prišli smo v hodnik brez zasteklitve, na vsaki strani so se vrstila oštevilčena vrata. Vstopili smo v prostor 4. Tudi na teh vratih je bil nad številko odtisnjen grb. Spodnji del ščita je bil zelen, omejen z lomljeno črto. Menda je nekdaj simbolizirala grajsko obzidje. To se mi je vedno zdelo privlečeno za lase, saj bi potem moral biti zgornji del grba moder kot nebo, ne rumen. Iz zelenega v rumeno se je kvišku stegoval pravokotni jezik. Ta naj bi simboliziral nebotičnik poleg občine. Mene je ta lik spominjal na podolgovat, pokonci postavljen zaboj, v kakršne so nekoč zapirali nedotaknjene pike po prehodu v končno modro in jih pokopavali pod zemljo. Kam bi bolj sodil tak simbol kot na ta vrata?! Prostor je bil skoraj prazen, stene jeklene in prav tako zloščene kot kockasta tla. Tudi tukaj je bila gornja polovica ene stene vsa v steklu, da se je videlo na gladino vode. Nasprotna obala se je je dotikala v motnosti in zrak nad njo je trepetal, da se ni videlo, kje se konča in kje se začne kopno. Silhueta gore s profilom, spominjajočim na dojko ležeče ženske, se je bolj slutila kot videla, saj se je črta med nebom in hribi prav tako brisala v kalni osmojenosti kot ona med vodo in kopnim. Sijalke na drugi steni so bile skrite za pločevinastim robom, njihovi žarki so se odbijali s kovinskega stropa. Na sredi je visela velika ploščata ovalna luč, ki se je ob našem vstopu vklopila sama in posvetila na nizko, snežno belo korito iz umetnega kamna, dolgo kakšna dva metra. Obstali smo, sivolasi laborant mi je pokimal, kot bi hotel reči, saj bo! In res. Kmalu sta prišla tista dva kamfroma. Prinesla sta dolg valj, ga položila v korito, laborant je spregovoril vanj neko šifro in valj se ja razprl. Ven se je izvilo mamino golo truplo. Laborant je položil dlan na njen trebuh:

»Kar hladno je. Mudi se.«

Kamfroma sta čakala. V rumeno-zelenih pajacih sta se postavila s hrbtom ob jekleno steno prostora. Sivolasec je stopil k mamini glavi in mi rekel:

»Pripravi psa.«

Iz gornjega žepa plašča je snel neki predmet, podoben starodavnemu nalivniku. Dvignil je tisto reč pred oči in ta se je začela daljšati. Iz nje je zlezla dva centimetra dolga konica. Z njo je hitro, da sem komaj sledil s pogledom, dvakrat zamahnil okoli maminega ušesa. Potem se je z nasmeškom obrnil k meni in mi pomolil s krvjo in neko sluzjo umazano dlan. Na njej je ležalo komaj vidno kovinsko zrno. Spet je izgovoril neko šifro in dolga valjasta posoda je objela truplo in se pričela zapirati. Preden je mamo čisto zaprlo, sem za njenim ušesom, tam kjer imamo vraščene čipe, videl čisto malo prerezano kožo in poleg nje za drobceno kapljo krvi in sluzi. Kamfroma sta dvignila valj in hotela oditi.

»Stoj,« ju je ustavil laborant in pokazal na psa, »gor! V korito. Hitro. Nimamo dosti časa!«

Dvignili smo psa, ki se res ni upiral, in ga postavili v korito. Laborant je z rezilom – podobno kot prej pri mami – pomahal za pasjim ušesom, videl sem kratek rez v živo tkivo, hip nato ga je pokril z roko, v kateri je imel mamin čip.

»Pa je.«

Potem je z istim orodjem, že brez konice, zagladil oba dela prerezane kože, ki ju je stiskal s prstoma. Kjer je potegnil, so dlake odpadle. Vse je delal z bliskovito naglico. Končno je zapel orodje nazaj v zgornji žep belega plašča:

»No, rdeča pika je nazaj. Tvoja mama,« je pokazal z iztegnjeno roko na psa, kot bi bil na gledališkem odru. Šala se mi ni zdela okusna. Gledal sem psa na povodcu, z vraščenim maminim čipom, in zaskrbljen vprašal sivolasca:

»Kaj pa okužba?«

»Okužba?«

»Ja! Čip si prestavil, ne da bi ga sploh brisal, kaj šele razkužil.«

»Aja! Misliš psa. Da se pes ne okuži?«

»Ja.«

Posilil ga je smeh:

»Saj ga boš pustil tu. Za to gre, da bo mama ostala tu, ti boš pa šel. Sam.«

»Ja.«

»A nisi rekel, da greš že jutri?«

»Jutri, ja.«

»No, potem ne skrbi za psa? Ko boš prišel na kopni signal, te ne bo nihče več spraševal, od kod si, kam greš in kaj nosiš. Mogoče ti bo kaj zagnjavil kak kontrolor tam zunaj ... ker si tak. Mame pa ne bodo pogrešali. Pes bo tu in pika bo tu in v mreži bo rdeča, kot mora biti.«



Na pontonu se je po menjavi starega signala z novim hitro vzpostavila načrtovana mreža. Tega bo več kot deset let. Novi signal doseže tudi kakšen kilometer okoli jezera. Drugod je še stari, kopni ali pa sploh ni signala. Mrežo vežejo pike na apliksu, ki so povratni refleksi čipov. Te zdaj že ob rojstvu vraščajo za uho. Vsak čip je pika in vsaka je vredna dva bonusa. Velikega in malega. Veliki je enak kalorični vrednosti pike, oddane v sedmi blok. Potem se vrne in to je v bistvu drugi bonus. Z njim lahko zbiralec pik v maternitoriju uveljavlja pravico do rojstva pontomca. Ta bonus je porabljen, ko ga ponovno vrastejo za uho. Če je zbiralec, ki odda piko, moškega spola, lahko s čipom odda tudi seme, a ni obvezno. Če je zbiralka pik ženskega spola, lahko počaka devet mesecev ali pa tudi ne. Kakor se sama odloči. Vsi, ki imamo status zbiralca pik v mestu na vodi, nosimo čipe in svobodno odločamo o svojih ravnanjih. Tudi ženske same odločajo o rojstvu bodočih pontomcev. Mreža, ki veže območje z novim signalom, zajema tudi dva mala stacionarna stabilna podsistema znotraj velikega glavnega dela. Ta je dinamičen s 35.000 gibljivimi pikami spreminjajočih se barv, odvisno od oddaljenosti pike od geometrične sredine mreže, ki se zaradi gibanja pik tudi premika. Rdeča se spreminja v modro, odvisno tudi od medsebojne razporeditve pik. Tiste, ki težijo k širjenju mreže na rob pontona ali celo z njega, ki izstopajo iz povprečja, se bližajo popolnoma modri. Prav tako se obarvajo v modro predolgo mirujoče pike v centralnih delih mreže. Drugi pogoj za spreminjanje barve pike je temperatura mikro okolja, v katerem se vsak trenutek nahaja čip. Pod določenimi pogoji preide vsaka pika samo enkrat v končno modro. Takšno se nadomesti z novo iz maternitorija, končna modra se odda v sedmi blok. Dva manjša stabilna dela mreže znotraj velikega glavnega dinamičnega dela štejeta vsak po 1.500 pik, v tako kompletni mreži jih je vedno 38.000. En stabilni podsistem je lociran v maternitoriju, drugi v hospitu poškodovanih pik. Območji stabilnih delov sta zaprti in brez zasteklitev.

Mrežo so zasnovali že med gradnjo pontona okoli leta 2030. Ko so ga zgradili in nanj postavili bivalnike, je prišel ukaz za evakuacijo centralnih predelov mesta – CPM. Razmestitev kontejnerjev je bila izvedena po vzorcu CPM, da bi preseljeni imeli občutek, kot da se sploh niso selili. Postavili so sedem tisoč kontejnerjev, velikosti osem krat tri metre. Vse je bilo skrbno pripravljeno za teh 35.000 zdravih oseb, starih nad devet let. V vsaki enoti je bivalo pet pik. Obljubljeno je bilo, da bodo bivalnike kasneje nadomestili z objekti iz starodavnih, klasičnih gradbenih materialov. Tlorisno je ponton replika CPM, nekakšen romboid. Severni rob je potisnjen proti zahodu, dolžina stranice znaša dobrega pol kilometra. Po napolnitvi kontejnerjev so nanje pritrdili holografske generatorje. Sinhrono so vsi projicirali kubuse v podobi originalnih zgradb zapuščenega mesta. Nad jezerom je v trenutku zrasla popolnoma enaka podoba Pozojvelenja, kot so ga bili nekdanji meščani Trdovelenja vajeni. Nihče več ni ločili med resničnostjo in iluzijo.



Po aktiviranju mreže je županja z mestno upravo vodila Pozojvelenje še dva mandata. Potem so v celoti ukinili upravne funkcije mesta. To so izvedli z menjavo tretje generacije apliksov, s tem da so vsem čipiranim dodelili status zbiralca pik. Nato je vse začelo samodejno delovati natančno tako, kot so načrtovali, in zaživela je absolutna samouprava.

Kombinacija sinhroniziranega čipa in apliksa je pri vsakem zbiralcu omogočala on line zaznavo vseh čipov, njihovo lokacijo in temperaturo mikro okolja na tisočinko stopinje Celzija. Obveznost nosilcev čipov in permanentno sinkroničnih zbiralcev pik je bila zgoščena v nadzor barve in lokacije pik v mreži, vidni na vseh apliksih. Poslej ni bilo nobene potrebe več, da bi zapuščali mesto na vodi. Vseeno smo lahko odhajali s pontona enkrat na vsake tri mesece, vendar ne več kot za pet dni. Če se pika po petih dneh ni vrnila v območje novega signala ali je izginila iz mreže, je status nosilca prešel v kamfrom ali pa je pika prešla v končno modro. Večina zaradi varnosti ni nikoli zapustila pontona. Na kopnem bi lahko kdo zašel v zapečateno mesto, kjer ni dovolj kisika v ozračju, in tudi če bi ga bilo, je bilo v atmosferi toliko strupov, da ni bilo mogoče dihati. CPM so opustili. Rastlinje, odporno na iztiskajoči se dimetilmonosulfit in druge toksinogase, se je hitro razraščalo. Njihovega bohotenja ni ustavil ne beton, ne asfalt, ne kamniti tlak, ne gladke fasade.

O življenju na kopnem, tistem zunaj novega signala, nismo imeli nobene predstave. Večina ni vedela, kaj točno je tam in če res kdo tam stalno živi. Občasno so zakrožile informacije o kontrolorjih, ki naj bi se družili s pobeglimi kamfromi. Večina sploh ni verjela, da bi se dalo preživeti tam, kjer ni bilo ne jedilnic ne stanov. V apliksovi podmapi zgodovina o teh zadevah ni bilo nobenih uporabnih informacij, kar je bilo logično. Če so bile slučajno tam, potem še niso zgodovina niti še ne morejo biti raziskane. CPM-i so bili zapečateni. Povsod naokoli je bila neurbana divjina, v kateri je bilo nemogoče živeti. Tisti neznani karkoli že so in izginuli kamfromi bi morali sami skrbeti za hrano, obleko in kurjavo. A to najbrž sploh ni bilo mogoče. Vsi prebivalci pontona smo zaupali varnosti mesta na vodi, mreži in samoupravi, zato skoraj nihče ni izkoriščal možnosti, da bi hodil vsake tri mesece za pet dni na kopno. Zakaj le?



Malo pred mojim rojstvom je mama postala vdova. Selitve iz mesta na ponton se ne spominjam. Bil sem še majhen, zato se ne morem spomniti niti tega, kdaj se je v mestu pojavil plin. A odkar se spominjam, sem živel z njo. Tudi potem, na pontonu, ko sem dobil status zbiralca. To je bila zame prelomnica, saj bi lahko poslej svoje pike oddajal sam. Vseeno sem jih vsaj polovico še prepuščal njej, da je bila brez skrbi. Z leti je postala počasna in so jo drugi prehitevali, tudi če je sama zaznala kakšno končno modro na apliksu.

Po preselitvi se je kmalu začel prehod iz županske uprave v samoupravo. Pontomci smo se, ne da bi vedeli točno, kdaj, znašli v novem sistemu. Življenje je postalo mirno in urejeno. Vstajamo med peto in osmo zjutraj in z apliksi takoj začnemo nadzirati mrežo. Pike so v glavnem predvidljive in tvorijo počasi gibljivo rdečo liso. Če kakšna predolgo miruje ali se za dalj časa loči od pretežno rdeče sredine, prehaja v modro. Življenje je monotono, a vseeno zanimivo. Dnevi se vrtijo počasi, dan je podoben dnevu – sicer smo pa hitro dojeli, da je tako najbolj prav in da je bilo vedno tako. Kar pomnim, vse do mamine smrti nisem doživel skoraj nič drugega kot samo to. Ko je zaspala, bi mi jo bilo najlažje oddati v mortatorij končne modre sedmega bloka. Vzel bi bonus in se vrnil v stan. A zaradi obljube in še vedno živega spomina še iz otroštva, ko sva edinkrat samkrat šla za kratek čas s pontona v Plešivec, ravnam, kot me je prosila. Laboranta je poznala iz mladosti, ko sta še oba živela v Trdovelenju, zato bom na kopnem in z njegovo pomočjo lahko spravil ostanke njenega trupla na pokopališče. Tako kot v starih časih, in to točno tja, kjer je že bil pepel njenega očeta in mate-re. Pojasnila mi je podrobnosti in posebej opozorila, da moram pohiteti in da ne bom imel nobenih drugih stroškov, razen za psa. Vse drugo bo uredil laborant.

Kamfroma z mamo v valju sta ubogljivo čakala. Laborant mi je rekel:

»Zdaj je to treba še posušiti.«

»Posušiti?«

»Ja. Če ne, je ne boš mogel skuriti. Samo ... ne smeš kuriti na pontonu. Najbolje bo, da to narediš potem, ko boš nekje daleč, na kopnem signalu. Čez eno uro bo mama suha ko poper in bo rada zgorela ... Počakaj tu.«

Namignil je kamofromoma. Vrata so tiho zanihala in po nekaj minutah se je res vrnil.

»Če hočeš, lahko prideš kasneje,« je rekel.

»Počakal bi.«

»Prav.«

Sedel je k mizi in začel drgniti apliks. Molče sva čakala. On zaverovan v mrežo, jaz sem buljil skozi okno v kopreno, ki se je vlekla od vode, čez kopno in vse do neba. Še kot otrok sem bil z mamo v Plešivcu. Nisva vedela, da mi je takrat pokazala pot, ki me zdaj čaka. Njen oče je še za živega uredil, da je ona dobila njegov pepel iz sedmega bloka. Želel je, da bi ga hranili poleg ženine posode s posmrtnimi ostanki. V starih časih, pred predelavo inceneratorja sedmega bloka v mortatorij, je bilo to povsem običajno. O tem nekaj malega govori podmapa zgodovina v apliksu. Takrat je bil še stari signal, petdnevne odhode na kopno je odobrilo županstvo. Za ta čas se je izdala časovno omejena izhodna kartica. Kasneje, po uvedbi samouprave, so postopno čipirali vse, brez izjeme, ne glede na starost in spol. Takrat je čip, vraščen ali v izhodni kartici, še omogočal uporabo samobila. Na mojo željo sva sedla v turkizno zeleno vozilo. Komaj sem čakal na vožnjo po kopnem. Mama je rekla, da se veseli nekega razglednega sončnega dela, ki sta ga s sprehodov ob jezeru opazovala s pokojnim možem. Jutranja mlečna koprena nad vodo se je razredčila takoj, ko sva prevozila prvi klanec. Pot je naprej vijugala ves čas navkreber in skozi gozd. Le na kratko so se odpirali pogledi navzdol proti dolini in jezeru. Potem se je drevje nenadoma razredčilo in mama je vzkliknila:

»Tam je,« in s prstom pokazala skozi sprednjo šipo. Z višine se je odprla široka ravan pod strmino, vrh katere je tik pod cesto čepela stara zidana hiša, kot da se bo zdaj zdaj prekucnila med skrivenčene jablane v bregu. Več kot sto let stara je s čvrsto streho kljubovala vetru, dežju in snegu, čeprav so debele kamnite stene rezale široke črne razpoke, iz katerih je silila suha, rdečkasta glinena malta. Rdečkasta, kot je vsa zemlja na kraškem delu Plešivca, kipečem kvišku iz Škal. Ustrašil sem se višine in od daleč občudoval modro gladino jezera, ki je ravnala obzorje od zapečatenega mesta na vzhodu do monumentalnega inceneratorja – sedmega bloka, sežigalnice odpadkov SRF na zahodnem delu obzorja. Nad nasprotno obalo se je vzpenjal južni gozdni breg doline z majhnim travnatim sedlom nekje na sredini. Tam je pogled privabila cerkev svetega Jakoba. Nekoč je s porušeno škalsko cerkvijo svetega Jurija predstavljala dva vogala trikotnika še poganske svete krajine. Tretje oglišče ni bilo nikoli najdeno niti točno določeno. Zdaj je potopljeno na dno našega jezera, slab kilometer od roba pontona. Še vedno stoji zapisano, da bi ga našli natančno proti ledinskemu imenu Straža pri Pesju in staroveškemu Dolgemu polju, kjer so živele starodavne zgodbe, in tam je stalo »potopljeno mesto.«

»Da ne bova padla v prepad,« sem v mešanici občudovanja razgleda z višine in omotici od strahu nad prepadnim sadovnjakom pod cesto trdo stiskal njeno roko. Pogleda na čudovito pokrajino pod nama, sredi katere se je raztezalo jezero, pa nisem mogel umakniti.

»V samobilu sva brez skrbi,« me je tolažila, čeprav me ni mogla umiriti.

»Kaj pa, če nama vseeno zdrsne?«

»Ne bo,« me je pobožala po licu in vozilo je speljalo naprej. Takoj za hiško v ostrem levem ovinku je res zavilo proč od prepadne strmine. Kmalu naju je sámo opozorilo z glasbo, da sva na cilju. Ustavilo je pri cerkvi svetega Miklavža v Plešivcu, tik ob vratih na pokopališče. Tam naju je čakal kamfrom z lastniškimi oznakami komunale. Cviljenje je pospremilo odpiranje nizkih železnih vrat v zidu pokopališča. Mama je vzela žaro s pepelom svojega očeta. Potke med spomeniki, ki so nekoč močno prevzele dedka, so zaškripale pod nogami. V nekaj korakih smo bili pri grobu. Pod ploščo iz sivega peščenjaka, ki je bila s štirimi rumenimi vijaki pritrjena na zid nad betonskim okvirjem, je pod sveže izgrebeno prstjo v temno zelenem prostoru stala podobna žara, kot jo je imela sama v rokah. Ob njej je bilo prostora samo še za žaro, ki jo je mama postavila poleg. Kamfrom je poveznil čez jamo pokrov in ga kar z rokami zasul s prstjo. Potem je z nekim ličnim tiho piskajočim predmetom v sivi peščenec pod napisom IRENA DOLAR VIDETIĆ 1970 – 2011 zarezal napis ISTOK VIDETIĆ, 1967 – 2041.

»Mami, narobe je spisano,« sem s prstom pokazala besedico Istok.

»Je že prav. Dedek je rekel tako.«

»Res ... ampak dedka ni več ...«

»Res, Jurij, res. Naročil je, ko je bil še živ,« se je nasmehnila in me pogladila po črnih kodrih.

»Nekaj prostora je še ...,« sem preusmeril kazalec na gladko površino kamna pod imenom babice in dedka. Prijaznost ji je zdrsnila z obraza, da sem osupnil. Zajela je moja lica v svoje dlani in mi čisto od blizu zašepetala:

»Tja boš pa ti dal zapisati moje ime in moj pepel boš postavil zraven teh dveh žar, ki so hranjene tukaj. Boš?«

Kot bi mi rekla, naj napišem nalogo, sem ubogljivo odgovoril:

»Bom.«



Laborant je sprejel neko sporočilo na apliks. Nakazal mi je, naj počakam, in vrata so zanihala. Zunaj se je podvodni odsev težkega sonca dvignil bliže gladini. Drugače je bilo vse kakor prej. V daljavi sta se stapljali in brisali meji med vodo in kopnim, med hribi in nebom. Čez čas se je vrnil s polnim nahrbtnikom v maskirnih barvah:

»Ta bo pravi za tvojo pot.«

Začudil sem se:

»Tako malo je tega?« Nahrbtnik ni tehtal dvajset kil.

»Ja. Izsušena je, stoposto. To je samo še ... kurivo. Kosti smo pobrali ven. Saj jih ne boš rabil. To lahko skuriš tam nekje, na kopnem, kjer bi se ti zdelo najbolj prav ... Kam že greš? V Plešivec?«

»V Plešivec, ja.«

»No ... tako ... jaz sem naredil, za kar sem ji dal besedo.« Iztegnil je desnico, da bi se poslovil, a mu je na nosu pisalo, da bi rad še nekaj povedal. Po premolku je med govorjenjem zbiral besede:

»Ne vem no ... zakaj ravno zdaj? Ni mi povedala, zakaj ravno zdaj. Vprašal je pa tudi nisem. Mogoče bi bilo vseeno prav, da bi ti vedel ...« Spet je obmolknil, kot da bi čakal na moj odziv. Molčal sem. Potem se je odkrušil:

»Sama je izbrala čas, veš. Sama! Po moje ji ne bi bilo treba ... ampak ... rekla je, da je zdaj pravi čas. Bila je trdno prepričana.

»Za kaj? Pravi čas za kaj?«

Stisnil je ustnice v milo prijaznost in nagnil glavo na stran:

»Da je zaspala.« To me ni presenetilo. Ker spet nisem ničesar dodal, je nerodno lomil stavke naprej:

»Ne vem no ... Če bi bil mlajši, bi najraje šel s tabo. Tako pa ... kaj čem?! Kar bo, pač bo. In nekaj bo! Nekaj jo je moralo pripraviti do odločitve. Zdaj. Bila je trdno prepričana ... Samo jaz sem prestar, da bi šel s tabo. Prepozno je zame. Prestar sem za nov začetek.«

S stisnjenimi ustnicami se je še malo nasmehnil. Tudi meni se je zdel preveč okoren in razvajen za tako pot.

»Srečno pot, Jurij,« se je poslovil. Takrat me je malo pretreslo. Odkar je mama zaspala, sem bil prvič poklican po imenu in mogoče me je vznemirila prisotnost obeh kamfromov. Na videz smo bili čisto enaki, le da onadva nista imela imen. Ne imen, ne priimkov, ne čipov, ne apliksov, ne statusa. Ničesar nista imela, kar potrebuješ, da si v mestu na vodi svoboden. Kako bo pa tam? Na kopnem? V starem signalu?

»Hvala ... najbrž bom res rabil malo te sreče,« sem hitro odvrnil.

»Ne, mogoče pa ne. Saj ni tako divje tam,« in je namignil na kopno. »Samo v novi signal se moraš vrniti pravi čas, saj veš ...« Ni povedal do konca, kar tudi ni bilo treba, saj se je misel sama sprožila. Vem. Če bom zamudil, bom izgubil ime, priimek, status ...

»Aja, še to, da ne pozabim ... pa saj to najbrž veš. Glede psa.«

»Psa!?«

»Ja ... Če mi ga pripelješ nazaj še živega, bi jaz vzel mamine bonuse in je zadeva med nama zaključena.«

»Aha ... ja, seveda. Bom ... bom videl, kako se bo vse skupaj izšlo ...«

»Mhm,« je pokimal z rokami na hrbtu, se zavrtel, izginil v kontejner, vrata z rumeno-zelenim grbom so brezšumno zanihala.





Signal mreže



20. september 2060



Zjutraj sem psa privezal ven, na kontejner. Pristavil sem mu veliko posodo vode in vrečo energije za pse. S pontona sem odšel čez severni most. Hologramska veduta replike CPM se je nenehno sesipala in s kopnega sem z enim pogledom objel celo Pozojvelenje enakih kvadratnih kontejnerjev v rumenih in zelenih barvah. S pontona vodita na kopno dva mostova. Južni sega naravnost v sedmi blok, v mortatorij, severni vodi na kopno, v divjino. Na zahodnem robu pontona je sicer še tretji most, a tisti je, kot da ga ni. Zaprt je z velikimi vrati, na katerih se baha mestni rumeno-zeleni grb. Tam je vključena blokada novega signala in tam apliks ne vidi mreže. Zato tam ni pik in zato tam zbiralci nimamo česa iskati. Občasno se razširijo govorice, da most vodi na nek majhen širok otoček in da na njem stoji neka vila. Tam naj bi včasih živel pravi pozoj. Še kot otrok sem vprašal mamo, kako je lahko tako velik stvor, kot ga je prikazoval kip pozoja na glavnem trgu, živel na tako majhnem otočku. Mama je samo zamahnila z roko in rekla, da pozoj ni tak, kot je kip na Pozojevem trgu. Ko sem jo vprašal, zakaj je potem ta v mestu tako velik, mi je nejevoljno odgovorila:

»Pusti zmaja, Jurij, in se zanimaj za mrežo in pike.«

Severni most je bil vedno odprt, saj je novi signal na tem mestu segal daleč na kopno in tam je bilo pogosto veliko pik, ki so obetale in tudi v resnici potem prešle v končno modro. A mene tokrat niso zanimale pike. Kot je mama nekoč uredila očeta, je bila zdaj vrsta na meni, da jaz uredim njo, le da je zame vse skupaj veliko bolj komplicirano, kot je bilo nekdaj za mamo. Zdaj so dosledno vsi oddajali končne modre v mortatorij in nihče se ni več oziral na sorodstvo, kaj šele na želje tistih, ki so šli v modrino. Ko bom prišel pa v kopni signal, bom moral nadaljevati vsaj pet kilometrov na severu. Lahko da bom moral čez drn in strn, lahko da so kakšne poti. Nihče mi ni znal točno povedati, redki, ki sem se jih sploh upal vprašati, so bolj domnevali, kaj tam je, ker tam ni bil še nihče od mojih vrstnikov. So mi pa vsi svetovali, da bom najbolj zanesljivo prišel na cilj, če se bom držal kakšnih petsto metrov od obale jezera. Potem naj bi se pot na drugi strani nekega visokega slapa hitro obrnila nazaj proti jugu. Tam se je pa treba držati smeri naravnost na vzhod. Moj cilj naj bi bil od tam še kakšne tri, štiri kilometre zračne linije.

Z mostu se je kar dobra cesta blago vzpenjala pod krošnje smrek. Kmalu se je razprla jasa z zidano hišo. Vaška, bi rekel, če sklepam po starih fotografijah v podmapi zgodovina. Mislil sem hitro mimo, a so se vhodna vrata odprla in pot mi je zaprl visok in plečat moški mojih let. Nisem mogel razbrati, ali je zbiralec pik, kontrolor ali morebiti celo kakšen kamfrom? Sem bil pa še na novem signalu, zato bi lahko ta moški, če je zbiralec, imel v mislih tudi končno modro za mene. Res je začel ihtavo drgniti apliks, me za trenutek pogledal, pa spet pogledal na apliks, pa spet mene in rekel:

»Sem mislil, da si kamfrom.«

»Vem.«

»Po navadi so taki kot ti.«

»Vem.«

»Mi pa po navadi nismo taki.«

»Pa ne vsi.«

»Aja?«

»No ... jaz recimo – ne!«

»Ja že, samo ... kamrofmi tudi ukradejo čipe ... in potem ne moreš vedeti ...«

»Zato imam pa s sabo ampule. Menda se na robu signala rado zgodi, da imajo ljudje prazne deenkatesterje.«

»Ampulo maš? Pametno.«

»Baje ti lahko mimogrede vzamejo tudi čip in ...«

»... in potem si kamfrom, ha, ha, ha ... Tak je to!«

»Vem.«

Gledal me je, iztegnil roko, me rahlo pobožal, kot da ne bi verjel, da sem iz mesa in krvi. Kot bi preverjal, če nisem hologram, mi je potegnil s tremi prsti po licu, se nasmehnil in razložil, ne da bi ga karkoli vprašal:

»Tu nekje se konča novi signal. V starem, kopnem, so zbiralci bolj redki. Ko se mreža umeri na novo gostoto, boš skoraj neviden. Potem pa res ne bo nihče več pazil na tebe. Ni varno, veš ...«

»Vem.«

Še enkrat me je pobožal z enako kretnjo kot prej, se obrnil in odšel v hišo. Niti slučajno ga ni zanimalo, kaj nosim v nahrbtniku. Takoj sem se podvizal naprej. Cesta je šla zopet v smrekov gozd, še en čas navkreber, potem je na desni teren kmalu začel padati. Spodaj se je včasih zabliskala gladina jezera. Smreke so prešle v listavce, drevje je postajalo redko in ni več tako na gosto zakrivalo razgleda. Nizko, spodaj vraščeno je z vrhovi komaj seglo v višino moje poti. Odprl se je pogled proti jugovzhodu, na zapečateno Trdovelenje, hkrati se je na jugozahodu videla čudovita panorama Pozojvelenja na modri gladini jezera. Tisti trenutek je hologramska veduta na pontonu delovala izvrstno, ostrina je bila idealna ali pa se mi je zdelo tako zato, ker sem gledal svoje mesto od daleč in s take višine. Zdelo se mi je zelo lépo. Bolj lépo kot zrcalni original na kopnem, levo od jezera.

Napredoval sem vse više proti severu. Razgled na vodno mesto je počasi zlezel za poraščeno brežino, potem sem čedalje pogosteje zavijal stran od strme obale, med listavce najrazličnejših vrst. Gozd sploh ni bil tako odbijajoč, kot smo se ga bali na vodi. Tam ni nobenih visokih rastlin, kaj šele dreves. Gozd pa ni bil neprivlačen, kot pravijo. Nasprotno! Sploh me ni več vleklo iz njega. Bilo je prijetno hoditi med takšnimi in drugačnimi debli, ki so se stegovala pod nebo, da je bilo zgoraj vse kot ena sama velika zelena krošnja. Še posebej so me očarala visokorasla, grčasta košata drevesa s temno zelenimi krošnjami listov, ki so imeli obliko lepih okroglih vijug. Nisem bil čisto prepričan – zdelo se mi je, da so takšna kot v biološki podmapi apliksa, v rubriki dob. Hotel sem preveriti in sem najprej opazil, da se je mreža umerila na novo gostoto. To je bil znak, da sem izstopil iz signala našega mesta na vodi in se nahajal v kopnem signalu. Ena moja pika v mreži Pozojvelenja je ta hip torej manjkala. Druga, mamina, zahvaljujoč psu, ki nosi njen čip, je ostala na pontonu. Tukaj zbiralcev pik ni več, a je na take, kot sem jaz, prežalo kup drugih neznanih nevarnosti. Kdo ve, kakšne vse! Tu me mreža ne varuje več. Moram se zanesti na sebe, na znanje in svoje izkušnje, ki jih imam iz apliksa. A že to razkošno in mogočno drevo, ki sem ga gledal v njegovem naravnem okolju, mi daje čisto drugačen vtis, kot sem ga dobil iz opisov in fotografije v podmapi biologija. Prijeten hlad veje v senci dreves, visokorasla krona, polna grčastih kolen, ki se rogovilijo kvišku, vzbuja spoštovanja vredno mogočnost. Hipna pomisel na hologram spomenika pozoju, ki je najvišja podoba na pontonu, ne pušča niti za ščepec takšnega vtisa, kot ga naredi hrast na popotnika, ki gre mimo njega.





Stari signal



20. september 2060



Pot se postopoma zoži v stezo skozi najmanj tri metre visoko grmovje, kot skozi bujen gozdni rob, za katerim se na gosto in navpično rišejo debla dreves. Spete krošnje. Nad njimi je lisasta in migajoča svetloba. Vetrc s premikanjem vej ustvarja podobo velike živali, ki se giblje vzporedno z mano. Na prvi vtis srhljivo je hkrati mogočno, občudovanja vredno in na nek poseben način celo privlačno. Čeprav je okolje vse dolge ure hoje po poti podobno – rahlo vzpenjajoča se steza med stenama visokega in živega zelenja – je zanimivo, kratkočasno. Ves čas vabi, da bi se kar tako, brez potrebe smejal. Temu so menda nekoč rekli veselje.

Potem se senca zlagoma prestavi na levo stran zelenega zastora. Pot se najprej zravna in se kmalu začne spuščati. Po nekaj zavojih se grmovje odmakne, gozd tudi, pod mano se razkrije široka dolina. Po sredi se vije struga potoka. Potem zopet strmina navkreber. Izza velike gmote kamenja se sliši grmeči šum. Nekje globoko spodaj buči voda. Lezem previdno čez, potem strmo navzdol. Med velikimi skalami sem. Srce močno utripa, prilezem do vznožja. Oddahnem si ob močnem potoku. Moram naprej, proti severu, proti toku, a me bližnje vodno bučanje neustavljivo vabi in vzbuja radovednost, da kljub velikemu strahu, ped za pedjo, tipaje lezem proti hrupu. Doseže me hladen piš vetra, ki ga dviguje od spodaj, s prho drobnih kapljic. Kamenje je mokro in spolzko. Končno zagledam rob, kjer voda pada čez steno. Nekam globoko, globoko. Ne upam si riniti dalje. Skale so mokre. Naredim krog nazaj v hrib in z druge smeri čisto malo uzrem penečo se vodo. Mogočen brbot slapa, njegova prha se v soncu odene v prosojne mavrične barve. Dlje ne tiščim. Tam daleč spodaj, kakšnih štirideset, petdeset metrov pod strmimi bregovi, vidim skozi meglico mavrične prhe valujočo gladino vode, kjer z vso svojo težo pristaja slap. Ne more biti kaj drugega kot naša gladina. Jezero se tu z ozko sotesko zajeda daleč na sever. Precej močan potok, na vrhu čisto prijazen, tukaj pride do konca in se kot orjaški slap večno preliva v globel. Nekaj časa vzhičen občudujem mogočen prizor. Na pontonu o čem takem nisem niti sanjal. Potem me stisne misel, da moram naprej. Čas teče, pa nisem niti dobro začel poti.

Nazaj proti toku se pokrajina kmalu razgrne v polje. Po njegovi sredini vijuga potok, ki napaja slap, tu je obrobljen z visokimi jelšami in gosto lesko. Na robu med skalami, kjer žubori voda v sotesko in ravnico, ni mogoče zgrešiti hiše tik ob strugi. Iz nje štrli debela os. Na njej je nataknjeno veliko kolo z lopaticami. Na spodnji strani segajo v potok. Zdi se, da voda premika lopatice in da se kolo zato vrti. To si želim od bliže pogledati, ko mi nekaj težkega kot velika vreča pade na hrbet. Stisne me, ustrašim se, in ko se ne morem otresti oklepajoče se teže, doumem, da me od zadaj oklepata dve močni roki in nekdo mi začne od blizu kričati v uho, da mi z vpitjem bije topla sapa za vrat:

»Kamfrom, kamfrom ... ka delaš tu, ha ... kruh kradeš ... ha!?«

Šokiran v oklepu rok ne morem niti muksniti. Takrat me pahne od sebe, da se opotečem in skoraj padem. Nahrbtnik z mamo mi smukne na tla, sklonim se, ga poberem in kar sklonjen ga zadenem nazaj na rame. Od spodaj gor pogledal nazaj, kaj me napada. Korak za sabo uzrem možaka, ki tudi počasi leze ritensko od mene, v preži, da me znova naskoči ali zbeži. Glavo vrti na vse strani, kot da pričakuje še koga, ki bo zdaj zdaj švisnil nanj kot kakšna ujeda. Vpije:

»Bejš stran, bejš stran ... kamfrom, bejš stran!«

»Nisem kamfrom,« se zaderem nanj.

»Lažeš. Sej te vidim ... kamfrom si ...«

»Nisem! Res nisem ...«

Iznenada se spet zakadi vame. Stisnem se skupaj, vlečem naramnice nahrbtnika z obema rokama na prsi in čakam, kaj bo. Zgrabi me za ramena, potegne k sebi in me med kričanjem s kolenom sune v stegno:

»Ka se lažeš ... kdo si!?« Ostro me zaboli, sklonim se in pritisnem obe dlani na boleče mesto:

»Ampulo imam ...,« zastokam.

Nasilnež se zdrzne in v hipu obstane:

»Ampulo ... pokaž, pokaž ...«

Pokažem mu ampulo in rečem, če ve, kako se to rabi. Iz žepa potegne deenkatester, mi z njim pomaha pred nosom in ga vtakne nazaj v žep:

»Potem maš tud čip ... in apliks?«

»Ja, samo ni signala ...«

Hitro seže z desnico za moje levo uho in me začne trdo tipati od ušesa proti temenu.

»Pa ga res maš ... tu je. Maš ga ... maš čip. Kako pa, da si tak?«

»Kak?«

»Kak kak ... črn si, ko da si kamfrom!«

»Pa niso vsi črni ...«

»Največ je črnih!«

»Jaz sem pač tak ... nisem pa kamfrom ...«

Taki so torej ti kontrolorji, mi šine skozi možgane. Ko mi zatipa čip za ušesom, se unese, in kot da me ne bi malo prej napadel, me povabi k hiši. Gledam okoli in se še sam hitro pomirim. Zvedavost kljub burnemu srečanju ne pojenja. Gledam vrteče se kolo. Na hiši piše mlin, znotraj ropoče. Pokažem s prstom proti ropotu:

»Kaj je to?«

»Mlin. Mlinar sm ...«

»Mlinar? Kaj to pomeni?«

»Melem pšenico ... za moko ... za kruh.«

Čisto spontano sežem za apliksom, da bi preveril, kako je vse to povezano.

»Ne dela tu ... pa ja veš. Signal ...«

»Nekaj podmap dela,« mu povem in vseeno vtaknem apliks nazaj v žep nahrbtnika:

»Moka za kruh ... moka? Kruh? To je tista energijska osnova za vzdrževanje telesa.«

Mlinar se glasno zasmeje in skomigne:

»Hrana pač. Tak tu živimo. Blo je že mal drugač, a smo po vesoljnem potopu spet aktivirali star mlin ... prej je bil vzdrževan za muzejske oglede. Cel cajt sm skrbel, da je delal ... ljudje so radi vidli, kak je iz tiste lesene ropotije pršla moka ven ... Pa je res vedno pršla! In to ne slaba. Vse je odvisno od kamnov ... pa mal tud od žita!« Na obrazu se mi najbrž vidi, da ne znam povezati njegovih besed s tistim, o čemer mi sploh govori. Nadaljuje: »Tu nimamo apliksov, pa mreže, pa samouprave. Vi mate to tam, na tistem vlkem splavu.« Malo se zamisli in reče še: »Sej ti si tud od tam, a ne? Bolj redko pride kdo čez, kak tak s čipom. Kamfromi pridejo ... oni bežijo tu čez, pa ob vodi naprej gor, čez hribe, na ono stran, pa gor. Pa kake druge zgubljene duše brez čipov in brez vsega drugega tud grejo tu mimo ...«

»Ja. Od tam sem. Z mesta na vodi. V Plešivec grem.«

»Plešivec ... hm. To pa ni dauč ... Je pa vseen mal pozno ...«

»Saj ... mogoče bi lahko pri vas prenočil ...?«

»Lahk,« počasi izusti mlinar in mi odkaže nek prostor za vrati, kjer stojijo pokonci trebušaste vreče, najbrž polne moke.





Poroka

Ločitev

Rojstvo

Pogreb





Zgodilo se je ...



Septembra leta 1968 se je svetovnega prvenstva v kotalkanju v Vigoju v Španiji udeležil tudi član kotalkarskega kluba Franci Blatnik, ki si je udeležbo na tem tekmovanju zagotovil s premočno zmago v mednarodnem razredu 17. državnega prvenstva Jugoslavije v kotalkanju; tega so odlično organizirali domači kotalkarski delavci; na svetovnem prvenstvu je med tekmovalci iz sedmih držav naš Franci osvojil odlično deveto mesto.



10. septembra 1999 so v evropskem natečaju Entente florale podelili našemu mestu zlato medaljo za najlepše urejeno evropsko mesto; nagrada je bila z velikimi častmi podeljena v nemškem Augsburgu.



20. septembra 1960 se je v Celju rodil doktor znanosti, pedagog, rudarski strokovnjak, literat, filmski ustvarjalec, entuziast Boris Salobir; z ustvarjalnim zanosom je na vseh naštetih področjih pustil trajne sledi, saj je avtor več strokovnih in znanstvenih člankov, rudarskih učbenikov, avtorskih dokumentarnih filmov, pesniških zbirk in drugo, skupaj 173 naslovov v Cobiss-u.



14. septembra 2019 so se za kratek čas na glavnem mestnem trgu ustavili kolesarji Mladinske iniciative za tretjo razvojno os; v odmevnem 5. tradicionalnem kolesarjenju po trasi avtomobilske ceste so le-tega podprli s sloganom »Iščemo prvo lopato«; požrtvovalne prostovoljne kolesarje so sprejeli podžupan, direktor občinske uprave, in ker je bilo ravno v času festivala, tudi Pika Nogavička.



15. septembra 1958 se je začel pouk v novozgrajenih prostorih Rudarske šole v Velenju, ki so jo v prvem letu obiskovali 103 dijaki rudarske, strojne in elektro usmeritve; dijaški dom poleg šole še ni bil dograjen, zato je prve gojence sprejel šele naslednje leto.



16. septembra 1977 so končali gradnjo predora pod gradom Šalek; promet skozi predor na cesti Velenje in Slovenj Gradec je stekel 5. oktobra istega leta.



Septembra 1961 je pretekel osmi mesec, odkar so v centru mesta (v tako imenovanem H ali Hartmanovem bloku, današnja Šaleška cesta) odprli mesnico in prvo ribarnico v širšem rajonu.



pripravil: D. K.

vir: Naš čas, št. 34, 5. 9. 2020





Vilko Volko, 1963—2050

Volko, Vilko

direktor

Rojen: 20. 2. 1963 v Celju

Umrl: 2050 (k.m. 7.713/2050)



Kariera:

OŠ in gimnazijo je obiskoval v Trdovelenju. 1986 je diplomiral iz rudarstva na FNL UL, 1992 magistriral in 1996 doktoriral. Pripada tretji generaciji pionirjev predelave premoga v električno energijo v blokih 4, 5, 6 in 7, s posebnim poudarkom na podzemnem uplinjanju premoga.

Glavni pobudnik združitve premogovnika z bloki (Premogovnik Bloki Trdovelenje, PBT) in odcepitve od HSE leta 2025.



Delo:

Generalni direktor Premogovnika, predsednik poslovodstva PBT do likvidacije l. 2044. Svetnik mreže za premog, plin, elektriko, do končne modre l. 2050.



Dosežki:

Naslov doktorske disertacije: Prispevek k zaznavanju degradacije površine pri rudarskem odkopavanju debeloslojnega lignita in primerjava s predvideno degradacijo površine po uplinjanju premoga.

2007 je postal član sveta za energetiko pri SAZU. Leta 2017 je bil izvoljen za predsednika Zbornice Energija. Je član GZS, Nacionalnega razvojnega energetskega sveta, Inženirske akademije in Strateškega sveta Vlade za premog, plin, nafto, SRF. Član NS SIJAJ, GEN 7, TULUM in vrste drugih manjših družb. Od 2001 je sodeloval kot soavtor pri pripravi izobraževalnih programov in učnega načrta za pridobitev visoke strokovne izobrazbe v ERIKA, kjer je poučeval kot predavatelj. Leta 2004 je kot višji predavatelj za področje uplinjanja, rudarstva, SRF tehnologije v okviru FE NM pridobil naziv docenta in ga opravljal do leta 2044.



Nagrade in priznanja:

Zlati red za zasluge na civilnem področju

Plaketa za zasluge

Častni občan Trdovelenja / Pozojvelenja

vir: www. saleskikariernileksikon.eu/index.php?actin=view&tag=vilkovolko





Leta 2023 je bilo mesto še Trdovelenje. Bilo je že eno od kriznih let, a je bilo vseeno bolj lepo kot potem, ko so ga prestavili na ponton in preimenovali. Bilo je najlepše mesto daleč naokoli. Posebej centralni predeli, urejeni v modernističnem slogu. Svetlo sončno mesto v parku in s kot piko snežno belo betonsko promenado ob reki. Futuristična podoba je prekašala samo sebe in spominjala na nepravilne, oglate, radarjem nevidne oblike premikajočih se predmetov. Elegantno oblikovani beton se je z mogočnih stopnic amfiteatra dvignil na drugo veličastno prizorišče za najrazličnejše prireditve, glavni trg s prekrasnim ozadjem doma kulture. Levo in desno od znamenitega reliefnega pročelja zgradbe sta se dvigala kvišku mogočna stražarja. Desno bronena skulptura onemelih pušk, kjer so prvotno dolgočasno, nedostopno vodno okolje s hitro pokvarljivimi črpalkami zamenjali z vabljivo vodometno ureditvijo prostora pred skulpturo. Ob bok so ji postavili monumentalen blok črnega marmorja z rdečo zvezdo na vrhu. Ta je kot na dimniku kakšne starodavne parne, težke črne revolucionarne lokomotive žarela in vlekla napredek. Levo od pročelja doma kulture, ki je bil en sam smel umetniški zamah njegovih snovalcev, je trg nadzirala orjaška bronasta soha zamišljenega maršala v zimskem plašču. Zamrznjen v koraku, s prekrižanima rokama na hrbtu, je takrat še stal točno tam in točno tako, kot ga je davno postavil slavni kipar. Dandanes ljudje ne vedo več ne za maršala, ne kaj je pomenil in je ostal le redko obiskani drobec v apliksovi podmapi zgodovina. Nihče več ne ve, da je bil tisti kip zgolj replika in povečava enakega kipa ob maršalovi rojstni hiši v neki odročni vasici daleč na jugovzhodu, za vsem tistim zdaj neprehodnim hribovjem. Zagotovo nihče več ne ve, da je kipar zaradi velike višine spomenika zmodeliral anatomsko preveliko glavo, kot bi mu po proporcih pripadala. Če ne, bi se ta zgoraj, v višini osmih metrov nad očmi opazovalcev, zdela premajhna. Trdovelenje je bilo v dialogu z večnim lepotcem nad seboj – gradom, bleščečim od bele apnene fasade, z rdečo opečnato streho, ki je ponosno sijala nad mestnimi bloki. Tista leta je nad njim vedno vihrala zastava, pod njim pa ležala vsa brhka protokolarna vila, preoblečena v nežno zelene odtenke. Kaj bi človek hotel lepšega! O kakšnem mestu na vodi v tistih časih ni bilo ne duha ne sluha.



Županja je zadnjo majsko soboto svojega prvega leta upravljanja mesta neučakana stala pred steklenim vhodom v vilo in pogledovala, od kod bo prišla prva svatbena limuzina. Spretno je skrivala svojo užaljenost. Od novembra, ko je bila izvoljena, je že zamenjala vse vodilno osebje, tudi novega šefa za protokol je pripeljala iz prejšnje službe. Ta je pripravil ceremonial za ves poročni obred v vili, ki bi se končal s sprehodom po stopnicah od vile na grad. Sedem čarobnih poljubov za srečo so imenovali to, ker bi se mladoporočenca morala na grajskih stopnicah sedemkrat ustaviti in se poljubiti. Prvič na koncu prve vzpetine, potem na vsakem od štirih ovinkov dveh serpentin, še enkrat na srednjem razglednem podestu na sredi poti in še sedmič tik pred glavnim vhodom skozi grajsko obzidje. Nevestin oče Iztok Videtić pa na sestanku občinskega protokola za to pomembno poroko s tem ni mogel soglašati. Hči mu je naročila, da z visokimi petami ne more laziti po kamnitih stopnicah. Seveda ga je ženinov oče Vilko Volko pri tem gladko podprl in še pribil:

»Brez pardona!«

Če bi se županja z Videtićem še upala vsaj malo prerekati, pa ji na kraj pameti ni padlo, da bi oporekala Volku. Požrla je to imenitno idejo in upala, da se bo dalo kdaj drugič prepričati kakšno drugo nevesto za trasiranje in promocijo te enkratne ideje njenega varovanca. Raje je stisnila zobe, saj se je obetala najpomembnejša poroka v njenem mandatu. Par vseh parov si bo prisegel zvestobo. Dve najpomembnejši rudarski družini se bosta z nevesto Melito Videtić in ženinom Gorazdom Volkom zlili v eno. Začelo se bo novo poglavje rudarskega mesta in najbrž ni bil slučaj, da se je ta prelomnica ujemala tudi s tehnološko prelomnico izkoriščanja črnega zlata globoko pod zemljo. Poroka je namreč sovpadala s pričetkom poizkusnega podzemnega uplinjanja premoga. To pa sta v premogovniku zasnovala in neposredno nadzirala ravno oba očeta mladoporočencev. Oba montanista, oba doktorja znanosti.

Volkov sin Gorazd in Videtićeva hči Melita sta bila vrstnika, samo leto narazen. Kljub temu se v mladosti nista veliko družila ne v osnovni ne v srednji šoli. Včasih sta se videvala na dijaških druženjih, še največkrat v parku ob gimnaziji. Otroštvo pa sta oba prebrodila z nevidno pezo premožnih in pomembnih družin, v katerih sta se rodila. Melita je bila vseeno tako po šolskem uspehu kot tudi na pogled bolj siva miška. Gorazd je bil upravičeno odličnjak brez ene štirice, saj je bil zaljubljen v matematiko, in to je povzročilo prvi večji spor z očetom. V polletju devetega razreda je izjavil, da bi se po koncu šole rad vpisal na prvo celjsko gimnazijo.

»Cêle!? Ni govora! Káko celsko gimnazijo ...!?«

»Prvo!« je sin glasno poudaril in se sam sebi začudil, saj ni še nikoli prej tako povzdignil glasu. »V prvo! V prvo celjsko gimnazijo! To ni krneki! Tja hočem!«

Pogum za tako trmo je dobil pri učiteljici matematike. Med razredno uro je v pogovoru o nadaljevanju šolanja od nje pobral, da bi bilo zelo dobro, če bi se s tem spričevalom vpisal na prvo celjsko. Vilku, ki je že tako težko poslušal sinovo piskajoče mutiranje, je privzdignjena trma in sinovo jokavo pivkanje kar pognalo kri v glavo. Treščil je vrata hišnega bara in s kozarcem slivovke v roki zavpil nazaj:

»Prvo, drugo, tretjo ... stoto! Ka me briga, kera je! V Cele ne boš hodu v šolo!« Dvignil se je in razširjenih rok po medvedje zakrožil proti sinu. Šnops je pljusknil po perzijanerju. »V domači gimnaziji boš! In učil se boš, jebemti sunce žarko, če ne, boš pa vidu hudiča. Tu boš naredu sredno šolo, pol pa lehk greš študirat tut matematiko! Sam da šiht te čaka tu, na šahtu! Tolk da veš. Doktor profesor boš. Taglavni za podzemno plinifikacijo kolna boš ti! Jebemumater! Za kerga pa misliš, da delam vse to! To bo svetovni hit. Cel svet bo spet zijal h nam, u Trdoveleje! Veze mam po Južni Afrki, po Avstraliji. Ti boš pol po diplomi taj šel na špecializacije. Brez pardona! Sredno šolo boš pa naredu doma. Tu! U našmu mestu! Sam v Cele mi ne silit! Sam v Cele ne, mater ti božjo, kaj ti ne pade na misel ... Cele ...!?«

In tako je moralo biti. Brez pardona.

Srednjo šolo sta oba, Melita eno leto za Gorazdom, z odliko končala v Trdovelenju. Gorazd je potem res šel študirat matematiko v prestolnico, leto za njim se je Melita vpisala na filozofsko. Drug na drugega sta trčila na enem od srečanj trdovelenjskih študentov v Ljubljani. Bila sta edina tisti večer, ki se nista nacedila z alkoholom. In bilo je samoumevno, da sta sprva nekaj besed namenila kriznemu stanju v premogovniku, ker sta oba nenehno dobivala slabe novice od doma. Malo po polnoči sta skupaj šla k njemu v stanovanje, zjutraj jima je Melita ocvrla zmešana jajca s slanino, zraven sta oba pila vroče mleko iz enega lončka in zlezla nazaj pod odeje. Ona se je kmalu preselila k njemu. Vilko potem s službenih poti ni več hodil spat v ljubljanski kvartir, kot je rekel družinskemu stanovanju v prestolnici. Sinu tudi ni težil, ko je po zagovoru diplome prosil, če smeta ostati v ljubljanskem stanovanju, dokler ne bo diplomirala tudi Melita.

»Seveda. Razumljivo,« se je strinjal, »pogodbo ti bomo pa vseeno dali na premogovniku. Študijski oddelek za pup – podzemno uplinjanje premoga, mesto inženirja pripravnika, plačo in štipendijo za podiplomski študij. Naj ti tečejo službena leta.«

Ko je drugo leto na zgodovini diplomirala še Melita, je tudi ona nemudoma dobila pogodbo za pripravništvo v mestnem muzeju na gradu, a sta vseeno ostala še dve leti v Ljubljani, kjer sta veliko časa prebila v postelji. Preostalega sta porabila za potovanja, saj sta obredla pol sveta, od Japonske do Argentine, kjer so imeli Videtići daljne sorodnike.

Malo preden so meščanke izvolile svojo prvo županjo, sta se zaljubljenca polna vtisov vrnila s trimesečnega potepanja po Avstraliji. Melita se je takoj oglasila na gradu, kjer se je novi upravnik več kot očitno pretvarjal in se delal veselega ob njenem prihodu. Graščakinje so ji razkazale muzej, in ko je v nekem kotu zatohle in temačne kleti na prašnih policah zagledala celo skladovnico škatel in čez vsako napis zeleni - ekološko gibanje, se je odločila, da bo pregledala to goro papirja. Teden dni je trajalo, da je hišnik spravil vse škatle na dvorišče, kjer so jih očistili in dezinficirali ter zložili v posebno sobo. Tu se je Melita začela počasi in pedantno vkopavati v arhiv zelenega gibanja. Gorazd je v tem času poiskal svoj oddelek na rudniku in od očeta direktorja nemudoma dobil nalogo, naj pripravi strokovno poročilo o zadnjem študijskem potovanju v Avstralijo, sicer premogovnik ne bo mogel povrniti stroškov, ki sta jih imela z Melito na poti. »Ampak midva nisva ...,« je navidezen nesporazum hotel ustaviti Gorazd, pa mu je direktor skočil v besedo: »Ja, in?«

Gorazd je dvignil ramena:

»Ne vem, kaj naj napišem ... kako je to sploh urejeno na rudniku ...«

»Premogovniku, premogovniku, ne rudniku. Rudnik se ne uporablja več. To je naš glavni zgodovinar rudnika ... op... premogovnika ... že davno doteral. Sicer je pa to od nekdaj šaht. Bil in bo nov šaht, brez pardona!«

Gorazd se je nasmehnil, ko se je očetu zareklo.

»Kaj se smejiš!« Oče je dvignil glas, »tajnica naj ti potegne ven nekaj takih poročil o potovanjih po inozemstvu. Da boš videl, kako se to piše pri nas. Potem pa na jutubu poišči Underground Coal Gasification. Ucege. Podzemno uplinjanje premoga. Pup. Pa na jutubu zraven napiši Avstralija in boš dobil ven vse to, kar rabimo. Tam enkrat do novega leta napiš poročilo! Srečno,« in mu je zaprl vrata pred nosom. Gorazd poročila ni nikoli napisal in nihče ga ni nikoli več terjal zanj. Stroške za potovanje po Avstraliji je za oba dobil povrnjene in počasi se je vživel v ritem in delovne navade na premogovniku. Malo po novem letu je Vilko poklical Gorazda v svojo pisarno. Brez vsakega posebnega uvoda je začel:

»Pravzaprav bi se moral to s tabo pomenit doma. Pa saj veš, da me ni. Služba, pa nadzorni svet banke, pa agencije, pa vse drugo ... A te kaj moti, če malo bolj osebne zadeve rečeva kar sama ... tu, na šihtu?«

Gorazdu se je zdelo čudno, da ga sprašuje, še bolj čudno pa, da se je ob tem delal vljudnega in uradnega. Saj je vedel, da ima vedno nabit urnik in da ja zato redko doma. On pa tudi ne pride pogosto obiskat osamljeno mamo. Na kratko je rekel, da ga ne moti.

»Kako daleč sta zdaj ti in Melita,« ga je potem oče kar ditektno zadel z vprašanjem.

»Kaj?«

»Kaj kaj! A ne mislita biti enkrat skupaj!«

»Seveda. Saj sva skupaj.«

»Kdaj se bosta poročila? Hočem rečt ..., a se bosta poročila, sem mislu rečt.«

Gorazd ga je čudno pogledal. Hecno se mu je zdelo in ni vedel, kaj naj mu odgovori, ker se z Melito o poroki nista nikoli še nič pogovarjala:

»Menda že.«

»Kaj? Ja al ne!?«

»Mmm ... ja, seveda se bova poročila.«

»Kdaj?«

»Ne veva, še nisva ...«

»Zdaj bo pravi čas!«

Gorazd je iz trenutka v trenutek bolj okroglo gledal očeta, ki je v svetlo modri srajci in z zavihanimi rokavi sedel ob mizi; pod pazduho se je videl vlažen krog potu, stalnica njegove preobilne postave, kravatni vozel mu je zadrgnjen držal skupaj masten podbradek. S konico cenenega kulija je kljuval na papirno podlogo, da se je pod njim napacalo za celo mravljišče modrih pik. Začudenje se je ob teh neobičajnih vprašanjih, ki se očeta v resnici ne tičejo nič, počasi kuhalo v trmo, kot takrat, ko je skušal uveljaviti željo po vpisu v celjsko gimnazijo. Malo sta se gledala. Tiho. Nato je Vilko ponovil z enakim tonom in enakim naglasom:

»Zdaj bo pravi čas!«

»Kdaj?«

»Maja!«

»Maja že?«

»Maja, ja.«

»Ne vem, kaj naj ti rečem ...«

»Nič ti ni treba rečt. Povem ti pa, da bi bila vajina poroka odličen uvod v pup. Vsi novinarji bi prilezli iz Ljubljane gledat poroko lobija, kot nam pravijo. Televizija, radio, vsi mediji bi vaju slikali in snemali in potem bi midva z Iztokom povedala, da bomo poleti začeli poskusno pumpati iz jame in kuriti plin. Tako sem mislil, če bi bila vidva z Melito za to?«

»Ha ...,« Gorazd je zajel sapo, oče je govoril naprej:

»Iztok je tudi za ... če bo tvoja Melita tudi ... če bo za? Iztok bo za, brez pardona! Zanjo pa veš ti ... za njo morš ti vedet. Kako je ona za táko?«

»Za káko?«

»Za táko skupno dobro za vse! A ona to razume? Pa bo že morala, sej je pametna punca,« je oče brez ovinkarjenja še enkrat postavil sina pred dejstvo. Ta se nikoli ni naučil zoperstaviti očetovemu vsiljevanju. Morda tudi zato, ker očetove ideje največkrat sploh niso bile tako slabe, in tudi tokrat je kazalo, da ima spet prav. Saj z Melito se res nista pogovarjala konkretno, na splošno pa ja in še več o otrocih. V bistvu o tem, kako si predstavljata življenje v paru, ki ima običajno kmalu sopotnika. Otroka, potomca, naslednika rodbine in kako bo to obema spremenilo življenje. O tem sta največkrat govorila ob takšnih priložnostih. Njemu se je namreč zdelo, da na svetu živi preveč ljudi v pomanjkanju, revščini, krivicah, lakoti, nasilju. Tudi v njunem mestu je nekaj takih in zdaj ni več tako idealno, kot pravijo, da je bilo včasih. Meščani se morajo kar naprej prilagajati mestni upravi in uklanjati vedno novim predpisom. Če pogledaš z druge strani, od spodaj, od ljudi, je tam pogosto prisotno nasilje. Od grobega fizičnega do psihičnega, ki seveda najbolj pritiska na intelektualce. Zato se je on vedno znova spraševal o odgovornosti staršev za rojstvo otrok. S kakšno pravico na takšen svet spraviti svoje potomce? Seveda bi imel otroka, a tako, da bi ta bil absolutno svoboden, da ne bi trpel nikakršnega nasilja, in ne nazadnje, da ne bi bil kaj bolan, reven, lačen. Melita mu je odgovorila z vprašanjem. Da ne razume, kaj misli z izrazom absolutna svoboda. Nato je Gorazd običajno začel razpredati o neki abstraktni svobodi, v kateri noben posameznik ni v nič prisiljen, ne z grdim ne z lepim. Ne z grožnjami ne s sladkimi reklamami. Ona se je lahko s tem samo strinjala in ga po malem občudovala zaradi naivnosti in prvinskega idealizma, kot je rekla, ki se mu ni izgubil v mehki zibelki, v katero se je rodil in mu zato v življenju ni bilo nikoli nič hudega. Rekla je, da je ravno on zaradi takšnih stališč bolj pripravljen za vzgojo otrok kot večina njegovih vrstnikov, ki se s takimi vprašanji sploh ne ukvarjajo, in dodala, da si ravno zato želi imeti otroka z njim. Bila je trdno prepričana, da bosta, ko bo prišel pravi čas, pač imela otroka. In to ne samo enega. Takrat se še spomnil ne bo več, da je svet preveč krut do otrok. Sčasoma bodo dvomi o primernosti sveta izhlapeli, otrok ju bo še bolj povezal, da bosta res za vedno ostala skupaj in se slej ko prej res poročila. Prijetni mravljinci so ji gomazeli po hrbtu, ko je poslušala o njegovih skrbeh za dojenčke, in zaradi te njegove senzibilnosti ga je imela še bolj rada. Gorazd vsega tega ni razlagal očetu. Odvrnil je:

»Ne samo pametna. Fajn punca je in imava se rada. Lahko se poročiva tudi maja, saj to nič ne spremeni. Samo ... se morava skupaj zmeniti. Melita in jaz! In ves ta tvoj piar, povezan s službo ... Meni se zdi, da poroka ni primerna za ... poroka ni šahtnska stvar.«

»Saj! Zato sem te pa prosil za ta pogovor. A vidiš! Veš, da je poroka najprej vajina stvar! Pomenita se ...« Zanj je bila zadeva odločena, sinu je moral dati le še malo pospeška:

»Pet mescov je do maja, štiri pravzaprav. Kar veliko dejansko, v resnici pa malo za táko reč.«

Gorazd je njegovo nepričakovano strinjanje pospremil s cinizmom:

»Malo za poroko ali malo za pup?«

Vilko se je nasmejal sinu. Zdaj sta zares končala pogovor.





Živa Majc, 1970—2060



Majc, Živa (rojena Dolar),

županja Trdovelenja / Pozojvelenja

Rojena: 8. 2. 1970, Slovenj Gradec

Umrla: 21. 9. 2060, Pozojvelenje



Kariera:

Obiskovala je OŠ Antona Aškerca in na CSŠ končala Srednjo elektro, kovinarsko in računalniško šolo - smer računalništvo. Leta 1989 zaključila še gimnazijo v Velenju. Študij je nadaljevala na FF v Ljubljani, smer umetnostna zgodovina, in diplomirala leta 2003.



Delo:

Leta 1998 ustanoviteljica in direktorica Zasebnega sklada za kulturne dejavnosti.

Od leta 2022 županja Trdovelenja, 4 mandate (do 2038), dva mandata županja Pozojvelenja, do LMS (2045).



Dosežki:

Naslov diplomske naloge: Vpliv raztopljenega pepela na freske v potopljeni cerkvi sv. Jurija v Škalah



Nagrade in priznanja:

Častna občanka Trdovelenja / Pozojvelenja



vir: www. saleskikariernileksikon.eu/index.php?actin=view&tag=zivamajc





Priprave so stekle na najvišji ravni. Jasno je bilo, da ne bo šlo brez občine. Zadrega je bila samo v tem, da je prejšnja vodja protokola, ki jo je nova županja odstavila, našla novo delovno mesto – kje drugje kot na šahtu. A bila je profesionalka in je brez pripomb opravila primopredajo dela z novim šefom občine za protokol. Na premogovniku pa jo je Vilko Volko rade volje vzel in tudi drugi, s katerimi bo sodelovala, so jo toplo sprejeli v pretežno moški kolektiv. Priprave so tekle tudi na rudniku in doma, pri Volkovih in Videtićevih. Še najbolj umirjeno sta delovala Melita in Gorazd. Samo enkrat v celem obdobju je malo zaškripalo. Usklajevali so neke spremembe v zvezi z glasbenim ansamblom, jedilniki in časovnem zaporedju po koncu foto termina in Melita je zatežila z neko logistiko. Gorazd jo je pri tem podprl, zato ju je Vilko, s sicer prosečim glasom, ustavil:

»Ko bomo po ohceti zjutraj pojedli še kislo župo in bo muzika odšpilala in bomo odpeli O le, o le fantje vstajajte, se bo za vaju res zbudilo lepo mlado jutro. In čisto do zadnjega dneva, do dneva poroke, si lahk zmišlujeta, kam bota šla takoj po poroki na potovanje. Zjutraj lahko potem greta, kamor hočta in za kolker časa hočta. Ni točke na zemlji, kamor vama ne bom plačal poročnega ... Do takrat se pa mal umirta, no, da mi uskladimo cel ta protokol, da bo za vse prav, pa bo za vse brez pardona!«

Melita je dvignila nos, prhnila proti lestencu, se dvignila in odšla, Gorazd je obsedel in bolj ali manj molčal do konca večera. Do dneva poroke potem ni bilo več skupnih sestankov. Mladoporočenca sta teden dni pred poroko dobila urnik poročnega dne. Za vse drugo so skrajno profesionalno poskrbeli drugi.



Za hrbtom županje, ki je iz kotička ustnice pihnila dim tanke rjave cigarete, so se razmaknila steklena vrata in še iz veže je njen šef protokola vzkliknil:

»Grejo!«

Županja je stegnila vrat in pogledala skozi visoko kovano ograjo:

»Kje jih vidiš?«

»Ne,« je zategnil elegantno oblečeni mladenič, »esemes sem dobil od kolegice. Od doma grejo zdaj ...«

Županja je potisnila pol cigarete v peščeni prah pepelnika, ob katerem je stala:

»Od katere kolegice?«

»Od Bibe ...«

»A? Zdaj sta z Bibo kolega? Nisem vedela ...«

»Službeno morava bit kolega. Tukaj pa sploh, pri tem velepomembnem iventu ...«

»Svatje zamujajo,« je županja obrnila ploščo.

»Oni nikoli ničesar ne zamudijo, gospa županja,« se je namuzal šef protokola.

»To pa res,« mu je županja vrnila nasmeh in pomežiknila z enim očesom.

Piarovcu niti obrv ni trenila, ko ga je županja dregnila z Bibo. Tudi potarnal ni niti enkrat od prvega sestanka za to gala poroko, ker je moral v vsem, razen tiste nesrečne limuzine, narediti tako, kot je zahtevala Biba. Kaj pa naj bi? Saj je bila glasnica direktorja rudnika in očeta ženina. Še pri limuzini bi moral poklekniti, če ji ne bi službeni šofer dopovedal, da je ni trivratne limuzine, ki bi zvozila ozko zadnjo serpentino na grajski strmini, in prav veselil se je že dneva, ko bo vse to za njim in bo lahko šel naravnost domov, se naspal za nazaj, ves dan ležal pred televizijo, dokler enkrat proti večeru ne bo pozvonila gospa županja in bo vzel z ledu buteljko traminca.

Temno moder mercedes standardne dolžine se je ustavil tik pred steklenimi vrati, da je šofer v zrcalnem odsevu na njih videl obrise svojega obraza. Sama županja je na nevestini strani odprla vrata in ponudila Meliti roko. Gorazd je svoja odprl brez pomoči, ga je pa v pozoru čakal šef protokola na njegovi strani avtomobila. V glavni dvorani prvega nadstropja vile je nadišavljena matičarka s svojima pomočnicama pričakovala poročno procesijo. Vse je bilo nared za poroko stoletja v Trdovelenju, kot je naslovila svoj članek nadebudna študentka montanistike, sicer občasna dopisnica lokalnega tednika. Krasen prostor, v katerem sta bila soočena spraskan, na videz obubožan zid iz navadne rdeče, enkrat žgane glinene opeke in vrhunsko brušene težke steklene plošče najrazličnejših oblik, pritrjene na svetlikajoče se nerjaveče jekleno drogovje. To je bil najprimernejši prostor v mestu za ta veliki dogodek, na katerem ni manjkalo nič: od zelenja, rož, gerber, asparagusa, sončnic, nageljnov, vrtnic, praproti, tulipanov, raznih tankih trav v šopih, rogoza, marjetic vseh barv in velikosti, bambusa, fikusa v kotu, lončnic po poličkah, prtičkov, svečk vseh oblik in barv, vazic, okrasnih pentljic, papirnih izrezank, jute, stekla, plastike, balonov, prtičkov, čipk, nadišavljenih drobnih šopkov, zataknjenih v male stekleničke, kristalov in mineralov iz bližnje zbirke, s katero se je ponašalo mesto. Ročna dela otrok iz vrtcev, prizadetih iz varstvenega centra, delavnic društva prijateljev mladine, kvačkanja in vezenja univerze za tretje življenjsko obdobje, skavtske luči miru in taborniški totemi, kosi umetelno spoliranih vseh treh vrst velenjskega premoga, mali mastodont, berkmandeljc, prekrižani kladivi, knapovska lampa bencinka, Pika Nogavička, Pozoj, škrat Trdovelenjč in vila Trdovelenika, prapori vseh mestnih festivalov, gasilskih društev, rdečega križa, bandera iz šaleške cerkvice, hostese v belih oblekicah in z venčki majskega cvetja na glavi, njihovi spremljevalci, prav tako lahkotno oblečeni, z zvenečimi triangli v rokah, belo orokavičeni natakarji s pladnji kozarcev in lakaji v livrejah s pladnji svežega sadja, zavese z bleščicami, lampijoni, baloni, origamiji, perle na dolgih vrvicah, svatje v najrazličnejših garderobah, z okrasnimi šali, rutami, metuljčki, pentljami, uhani, pirsingi v nosu, obrveh, ustnicah, jeziku in spodaj, kjer jih ni bilo videti, s prstani broškami, iglami v frizurah in kravatah, ogrlicami, zapestnicami, gumbi vseh barv in najrazličnejših odbleskov, do riževih zrnc v bujnih ženskih frizurah in odbijajočih se od svetleče pobritih moških glav. Tudi klasična poročna koračnica na začetku je bila čisto dober kompromis med Stan rudarski, bodi nam pozdravljen in Graditeljem.V živo jo je igral pihalni kvintet premogovniškega orkestra, med tem ko je Iztok po vseh reglcih pripeljal Melito k matičarki, pri kateri sta čakala Gorazd in eden njegovih prijateljev, ki mu je bil poročna priča. Potem so si vsi v prvi vrsti, vključno z Vilkom Volkom, začeli brisati solze sreče, ponosa in nostalgije.

Gasilsko sliko vseh svatov z nevesto in ženinom v sredini, kot je to zapovedano, so naredili na desetih kovinsko rjavih stopnicah iz pravega kamna s svetlo sivimi in rjasto rjavimi žilami, ob polirani skulpturi Pozoja v bronasti barvi. Pred prvo stopnico se je trlo fotografov, ki so izpodrivali drug drugega, in ko so po petih minutah zaključili foto termin na stopnicah, jih je zunaj na jasi čakal šampanjec v treh barvah, srebrni, zlati in roza, in lični pogrinjki prigrizkov. Med tem sta šla mladoporočenca na veliki fotosešn v prekrasne prostore obnovljene vile. Nad prigrizki je krožil dron s kamero. Na izpraznjeno stopnišče je tehnična služba nemudoma postavila dva mikrofona. Na levem je bil spredaj odtisnjen rumeno-zeleni mestni grb, na desnem lepo stilizirana podoba zmaja Pozoja, zaščitnika tega protokolarnega objekta trdovelenjske elite. Pred mikrofona sta stopila Vilko Volko in Iztok Videtić. Za slednjega ozvočenja ne bi bilo treba, ker ni povedal nič in tudi spraševali ga niso nič. Vilko Volko pa je z desnim sredincem trikrat potrkal po oranžnem glaviču naprave in utišal šumečo srenjo, da so se obrnili proti njemu, se počasi umirili in utihnili v pričakovanju besed najpomembnejšega Trdovelenjčana tega časa.

»Dragi moji,« je začel Vilko, »hvala vam za vašo pozornost, za naš današnji tako pomemben dan.« Roko je za trenutek položil na Iztokovo ramo in nadaljeval: »Dve trdni trdovelenjski družini, če lahko tako rečem, dve familiji se bosta danes simbolno povezali v eno veliko rodbino. Saj poznate tisto anekdoto o očetu z dvanajstimi sinovi,« in potem se je po mnenju vsega zbranega poslušalstva malo predolgo in preokorno zapletel v obnovo pripovedi o slogi in moči. Iskal je povezavo na njihovo konkretno poroko, pa vse skupaj ni bilo najbolj posrečeno. Iztok je ta čas gledal največ pod noge ali pa v strop, da je Adamovo jabolko smukalo gor in dol, kakor je pač požiral slino. Vilko je naposled le povezal vse konce, se še enkrat zahvalil in zaključil:

»Preden pa izklopijo mikrofone, naj rečem le še to, da tale skromni nagovor ni bil namenjen za odgovarjanje na vaša morebitna vprašanja ... a ker smo ravno tako lepo zbrani ... če kdo želi kaj vprašati za kakšno minutko ... lahko zdaj vpraša.«

Stisnjena nekje v drugi vrsti, komaj vidna se je oglasila poročevalka iz lokalne televizijske hiše:

»Če lahko jaz, čeprav morda ni ravno na mestu, a ker sta tukaj oba vodilna s premogovnika ... za projekt pup mislim. Govori se, da že nekaj časa preizkusno deluje črpanje pupa ... če lahko kaj rečete o tem danes?«

Ker je Iztok pričakoval svoj del kratkega nastopa pred poslušalci, je hotel na kratko potrditi, a je ob dotiku mikrofona ugotovil, da je ta izklopljen. Pogledal je proti receptorju, a že zaslišal Vilka:

»Hočete reči črpanje plina, ne pupa ... a ne?«

Novinarka je kar malo užaljeno vzkliknila seveda, Vilko se je še bolj razkoračil pred mikrofonom, se naslonil z desno od zgoraj nanj kot kakšen pevec na slovenski popevki in pojasnil:

»Kjer je dim, je tudi ogenj, in kar se govori, je res. V našem ognju pa ni samo dim, ampak daljinski energetski plin. Res smo ravno te dni uspešno zajeli prve kubike in ga akumuliramo v rezervoarje. Ta trenutek, ko to govorim, črpamo ...,« ob tem je malo utihnil, kot da razmišlja, »čaki zdaj, koliko so zadnje čisto točne številke ... da se ne bom zlagal – v glavnem! Plin že črpamo, in sicer iz polja A 1, ki leži med dvema vrtaninama. Prva je pri nekdanji Tičnici, druga pri nekdanji škalski dekaniji svetega Jurija. Danes bi rekli med Turnom in med nasipom pepela za srednjim jezerom. Uradno vam lahko povem, da smo začeli preizkusno podzemeljsko uplinjati premog. Projekt pup, ki poteka natančno po načrtih naših strokovnjakov, po načrtih, ki sva jih na podlagi tujih izkušenj namensko za našo premogovno kadunjo razvila Iztok Videtić in jaz, Vilko Volko. Naj ob tej priliki povem še, da sva oba doktorja znanosti in da je kolega Iztok po tem vprašanju spisal in ubranil doktorsko disertacijo.«

Med zbranim novinarstvom, večidel med zapisovalkami trač rubrik, se je dvignilo nekaj rok in slišali so se medklici gospod Volko, gospod Volko, a gospod doktor Volko je razširil roki v opravičilo, se še zadnjič sklonil k mikrofonu, medtem ko je Iztok z mešanimi občutki že zapustil prizorišče, saj ni hotel zamuditi naslednje točke poroke, to je pitje svatovskega vina na gradu.

Vilko pa, ki je užival v svojem ozvočenem glasu, s katerim je napolnjeval avlo, je za konec povedal:

»Naj bo za danes dovolj o tem, danes imamo tak lep dogodek, ki nima direkt povezave s pupom, zato hvala lepa in vabljeni na pogostitev zunaj, tam zunaj ...«

Zadnje besede je izrekel že v odhodu od mikrofona. Takrat je neki pomočnik kamermana s stojalom po nerodnosti prevrnil glineno skulpturo Pike Nogavičke v naravni velikosti, ki jo je naredila ena od umetnic skupine Gambatte. Umetnina iz pečene ilovice se je raztreščila, njeni drobci so se razsuli daleč okoli. Nastal je cel direndaj, množica je s podplati še bolj drobila artefakt, da je škripalo na poliranih marmornih tleh. Od nekod je planila županja in najprej vila roke, saj je avtorico kipa, pomembno kiparko, dobro poznala. Ko pa je videla nalepko televizijske hiše na stojalu kamere, je spustila roki in začela umirjati situacijo:

»Nič, nič, nič ... se bomo že zmenli,« je govorila bledemu pomočniku snemalcu, ki je skrušen stal sredi glinenega drobirja.



Večina gostov, povabljenih na grajsko svatovsko vino, se je peš povzpela od vile do gradu po stopničasti poti, tlakovani s pohorskim kamnom. Nagnjeni podesti, vmes stopnišča, prilagojena hribu, dve serpentini. Na dolgem zadnjem delu, ki ga je od nekdaj lizalo dopoldansko sonce, so bili trije ovalni razgledni podesti z vgrajenimi sedišči. Na vsakem so bile informacijske plošče s fotografijami in zgodovinskimi mejniki mesta od pradavnine do leta 2012, ko so le-te postavili. Nekdaj skrbno urejenih 233 stopnic ja čas dodobra nagrizel, robne kamnite kocke so se razsipale, mnogo jih je manjkalo, v luknjah se je nabrala prst. Reprodukcije fotografij na plastiki so bile lisaste, barva se je luščila, z oglatih lesenih stebričev, vrh katerih so bile pritrjene luči, so štrlele nagnite trske. A pot je bila zaradi atraktivnosti vedno zelo obljudena. Z nje se je videlo vzhodni del mesta, predvsem pa vitke in vratolomne smučarske skakalnice, ki so se s poti kazale kot na dlani. Kar pet zaletov je bilo vgrajenih v hrib. Največji je bil ponos mesta. Ob posebnih priložnostih so ga zvečer razsvetlili s tako močjo, da so bele luči naredile dan.

Županji se projekt Sedem trdovelenjskih poljubov za srečo ni izšel. Priložnost, da bi ga lansirala, je bila sicer več kot imenitna, a je nevesta pokvarila njen velikopotezni načrt. Počakati bo morala na kakšno drugo poroko. Njen protokolist je poljubljajočo se pot na grad obdelal do zadnje podrobnosti in lastnonožno izmeril čas približno petnajstih minut, kolikor bi s poljubi in fotografiranji vred trajala hoja do vrha. Pri kakšnem manj pomembnem paru bo lahko ta del obreda postavila celo za pogoj, kot del poroke v protokolarni vili. Potem ko bodo to enkrat, dvakrat izvedli in oznanili v časopisu, bodo gotovo vsi hoteli poroko v vili samo zaradi te hoje, zaradi teh sedmih poljubov za srečo. A od Volkovih in Videtićevih si tega ni upala zahtevati. Biba z rudnika, ki je bila v občinskem delu ceremoniala zastopnica poročnega para, in županjin šef protokola pa sta si kljub vrsti obveznosti vzela teh petnajst minut za prijeten sprehod od vile na grad.

»Bova pa midva testirala ta naš projekt.«

»Samo brez poljubov ...,« se je protokolistovemu vabilu odzvala kolegica in tako sta v smehu začela pot, ki se je za zadnjo stranjo vile takoj skrila v temačen prehod tik ob poraščenem grajskem hribu. Po nekaj korakih sta prišla do konca asfaltne potke. Tam se je začel kamniti tlak in stopnice, urejene med dvema betonskima roboma. Desno skoraj meter visoka gladka betonska škarpa, levo nizek zidec, na katerem je stala železna ograja. Nedoločljiva temna barva na njej je cvetela, rja je silila v ospredje. Malo nad tlemi je bila v betonsko škarpo vgrajena črna kamnita ploščica in vanjo vrezan podpis izvajalca. RL TOZD IZO H.V. 1990.

»To so nekoč delali še vaši. RL je Rudnik lignita. Triintrideset let je že tu ta kamen.«

»Potem že niso naši,« se je odzvala rudniška, »če je bil rudnik, to nismo mi. Mi smo premogovnik in to ni isto ko rudnik.«

»Seveda je isto. Ime so zamenjali, vse drugo je ostalo enako.«

Hitro sta se pognala v stopnice, in ko sta prišla čez niz prvih desetih, sta obstala pri povsem zbledeli in nečitljivi informacijski plošči. Biba je upehana pripomnila, da je pešpot za sedem čarobnih poljubov mladoporočencev res malo zahtevna. Sezula je čevlje z visokimi petami in nadaljevala naslednji niz kar v nogavicah, a se je kmalu spet obula.

»Ja, ja. Obuj se, da ne boš poškodovala nogic ... bolje, da se za srečo razbije kak kozarec kot pa tvoj noht ...«

»Pa res!« je vzkliknila na ovinku prve serpentine, kjer si je z nogo na leseni klopci v betonu natikala čevelj, »na vsaki postaji, kjer bi si ženin in nevesta dala poljub za srečo, bi to potrdila z razbijanjem kozarcev.«

On je ravno medtem z mrkim obrazom prebiral esemes, ji pokazal hrbet in nejevoljno povedal, kar je ravno prebral:

»A greva počasi naprej. Piše, da že imamo črepinje. Piše, da so novinarji razbili Piko Nogavičko ...«

»Koga? Razbili?«

»Tisti velik glinast kip Pike je nekdo prevrnil in se je razbila. Ajej!«

Tiho sta stopicala do naslednjega ovinka, ko se pot spet obrne tako, da je grajski hrib na desni. Pod zidom, na katerem so bili samo ostanki klopi, je proti vili padala gozdna strmina in skozi veje krošenj se je videlo na njeno dvorišče. Moder mercedes je zadenjsko počasi peljal skozi vhodni portal. Šef protokola je pogledal na uro.

»Malo hitro odhajata. Prej bosta gor ko midva.«

»Ne bota ...«

Županjin piarovec je obstal in pogledal Bibo. Iz intonacije njenega glasu je zaznal, da ima nekaj za bregom. Res se mu je smejala v brk:

»Ne bota, ker sploh ne bota šla gor na grad. Direkt na jezero šibata?«

»Kaj! Ne!? Kaj pa vino!? Svatovsko vino!«

»Vse bo isto, sam onadva bota šla direkt na jezero. Da se vmes mal sprostita.«

»Pa se nismo tako zmenili.«

»Smo se, smo se ...,« se mu je smejala Biba. »Jaz sem se.«

Županjin je prhnil. Takole se je maščevala, ker trivratna limuzina ne more na grad. Čez čas se je ustavil na stopnici in zarenčal v njo:

»Limuzina! Najprej smo odpovedali limuzino, potem se je razbila Pika Nogavička, zdaj sta ona dva šla na jezero mimo protokola. Tri stvari, trikrat rado gre, več pa ne!«

»No, glej ga ... si vraževeren!?«

Odmahnil je z roko in trdo stopil na naslednjo stopnico.

»Tri smole ... a nisi ravno tule planiral tretji poljub,« je naprej pikala Biba.

»Kake zveze ima to?«

»Sedem poljubov za srečo ... kaj pa, če bo sedem nesreč!?«

»Daj no! Pa mi ti povej za četrti nesrečni poljub, kako to, da je tvoj župan izgubil volitve in si z njim vred mogla zapustit občino ...«

»Ha, ha, ha ... tebe pa to še čaka. Štir leta bojo hitr minila. Sej boš vidu, kak težko je ... ko jim govoriš, kaj ne smejo, pa ti ne verjamejo in pol gre vse v božjo ma...«

»Aha! Ti si jim prav svetovala, oni te pa niso poslušali.«

Biba je zopet snela oba čevlja, da sta ji obešena na prstu bingljala z desnice. Na ovinku zadnje serpentine je za hip sedla na klopco, ki je bila za razliko ostalih še cela. Spet se je obula in zraven razlagala, da je prejšnji župan, njen šef, po veliki volilni zmagi na zadnjih volitvah naredil klasično napako. Pustil je, da jim je dvotretjinska zmaga za svet in naskok v županski izbiri stopil v glavo. Nikogar več niso poslušali, a so se okoli njegovega političnega balona začele nabirati težave, ki jih zmagovalci niso hoteli videti.

»Začeli so padat poljubi nesreče. Najprej je propadla obljuba o avtocesti. Te gotovo ne bomo nikol dočakali.« Županjin šef protokola je moral prikimati. Obeti so bili res zelo slabi.

»Potem je bla tista afera z vodo po okusu zdravja.«

»Uh, to sem pa skoraj pozabil.«

»Ja, tist tip je uspel in sodno prepovedal uporabljat reklamo, da ima voda okus zdravja, češ da gre za zavajanje potrošnikov.«

Prišla sta na polovico dolgega klanca in razglednega podesta.

»In še to, da v plastenkah sploh ni bla naša voda!«

»Ne? Čigava pa?«

»Od njih, ki jo filajo. Gor na černevškem prelazu!«

Na ovalnem podestu malo pred koncem stopnic je bil mozaik iz granitnih kock v podobi prekrižanih rudarskih kladiv. Biba je zaostajala par korakov, zato jo je županjin počakal sredi kladiv. Prestopila je zadnjo stopnico, in ko je videla, kje stoji, je rekla, da bi tukaj tudi moralo pisati RL:

»Oziroma PT, Premogovnik Trdovelenje,« se je popravila.

»Ali pa PM. Vse mu je šlo v p m, po domače povedano,« je pribil šef protokola.

Biba se je kislo nasmehnila in šla počasi naprej proti zadnjemu razglednemu podestu. Tam je ona počakala njega:

»Sedma velika nesreča v njegovem zadnjem mandatu je bilo pa ...«

»Prelitje srednjega jezera,« ji je skočil v besedo

»Seveda, sam za to pa res ni bil kriv naš župan ...«

»Preiskava še ni zaključena ...«

» ... in tud nikol ne bo. Sej se menda ve, da občina nima nič z nasipom.«

»Samo plaža je ostala brez vode.«

»Ja, suha plaža ga je pokopala. Pa sem mu pravla, naj ne stavi vsega na eno karto.«

»In je odplavalo vse, ne samo voda s plaže.«

»Vse. In ravno potem, ko smo zlobirali vtj.«

»Kaj?«

»Jezero je dobilo uradno oznako vtj. Prej je imelo uvt.«

»Ne poznam tega ...«

»Uh! To morš še mal pogledat, ko boš koordiniral kako ekološko sranje na jezeru. Zdej bo tega gotovo velik. To sta uradni kratici pri arso. A to veš, kaj je arso?«

»Ja. Agencija za varstvo okolja ...«

»No to. Pri njih. Analize vode. Vzj pomeni vodno telo jezera, uvt pa pomeni umetno vodno telo.«

»In kakšna je razlika?«

»Uh. Velka. Prej je bla to umetna akumulacija vode. Zdej ima naše jezero enak status kot Blejsko ali Bohinjsko. S spremembo oznake je postalo naravno jezero. To smo zrihtali preko županove stranke. Stroka se je dolgo držala nazaj.«

»In potem gre in se predre nasip srednjega jezera. Ampak kako?«

»Pravijo, da jih je nategnu tist, ki je vozu zemljo iz Celja. Sploh ni blo iz cinkarninih kupov. Menda je blo neko blato iz Teharij. Pa nek gudron, sploh ne iz Celja, pa kostna moka in ostanki iz kafilerij, sicer vse imobilizirano in pepel iz lublanske toplarne. Od vsepovsod so furali sem. Ko je manjkalo materiala, ni nobedn gledal, kaj je na šleperjih, in je šla stabilnost nasipa po gobe. Pa še ugreza se? Vse to je spodkopalo nasip ..., potem pa župana.«

»Me prav zanima, kako bo zdaj šlo to vse skupaj naprej. Moja županja obljublja, da bomo v štirih letih vse popravili.«

»Naj se ne meče ven. Sej občina nima nič s tem. Bomo že mi zrihtali, pa ne v štirih letih. Mi ji ne bomo delali volilne kampanje. Mal bolj dolgo bo trajalo. Premogovnik vse zrihta. Vse objekte bomo prestavli do nove obale in bo tako, kot je blo prej.«

Pošteno mu je šla na živce. Čeprav je bil formalno rudnik pod občino, je bilo v resnici ravno obratno in ona je spet na vrhu. Nista se marala. Ona je šla njemu na živce že prej, ko je bila na občini, on njej bolj kot kdor koli drug zdaj, ko jo je izpodrinil, da je morala kariero nadaljevati v premogovniku. Drugega izhoda tako ni imela. Kamorkoli bi šla iz Trdovelenja, njeno delo ne bi bilo vredno nič, kaj šele redne mesečne plače. Ko sta šla drug za drugim skozi obokan vhod v grajskem obzidju in je ona zastala, da si je zaradi okroglih vodnih kamnov, vdelanih v tla, zopet sezula čeveljčke, sta bila zgolj kolega, piarovca na dveh najpomembnejših točkah v mestu. Na občini in na premogovniku pa so eni o drugih vedeli vse. Kot star utrujen zakonski par so bili, ki je skupaj samo zato, ker ne eden ne drugi drugače ne bi imela koga sovražiti in nanj stresati krivde za lastne neuspehe. Teh pa je bilo iz leta v leto več, tako na občini kot na rudniku.

Pri prvem razgledu na mesto, med dvema povišanima deloma obzidja, je županjin vodja protokola zastal. Pritegnil ga je pogled z grajske višine. Biba je šla za njegovim hrbtom naprej, kot da ga ne vidi več. On je še kot deček plezal po grajskem obzidju in takrat se je naučil od starejših, da je vse to zelo lepo. Grad in razgled. Zato je občudoval mesto pod svojimi očmi. Včasih je mislil, da ga tako vedno vidi tudi tisti veliki maršal, ki stoji ob domu kulture. Potem pa, ko je obredel skoraj pol sveta in vsa mogoča mesta, velemesta, pa tudi mala mesteca, največkrat ob kakšnih velikih rekah, se mu je oko navadilo na stisnjene strehe pod razglednimi točkami. Razgled na Trdovelenje ga je v resnici dolgočasil in raje bi videl stari trg, ki je bil stisnjen tik pod hrib in zato z grajskega obzidja ni bil viden. Rad bi od zgoraj pogledal opečnate stare strehe, s te ptičje višine, zaznal občutek počasne rasti in širitev hiš, ulic, dvorišč. Počasna, naravna rast mesta. Kot pogled na rasti prerezanega debla, v katerem vsak obroč predstavlja eno leto življenja. Pogled na strehe, ki se vijejo v vrsti ob cestah kot grmovje ob potočnih vijugah. Spomnil se je starih fotografij te ravnine med dvema gradovoma, kjer je zdaj na hitro zgrajeno kockasto mesto. Pred dobrimi sto leti so bili tu pašniki, njive, žito, hmeljišča, zeljniki, krompirišča, močvare za žabe in bistra voda za lipane. Zdaj pa ta dolgčas razsutih kock, kot bi naveličan otrok spustil iz rok igrače, da padejo, kakor pač padejo. Vse enako oglato, ostrorobo, stanovanjski bloki, občina, banka, državna uprava, kulturni dom, šole, trgovine, športna dvorana, tovarniške hale, skladišča, opuščena separacija za premog, premogovniške delavnice in stolp, pred njim pa štirioglata cev, ki prileze iz podzemlja, betonske kocke pozabljenega ekakaja, uprava premogovnika, sedem energijskih blokov. Padajoče kocke so se usule na prazen prostor. Kar so poljedelci skozi tisočletja pazili in kolobarili zase in za živino, je pograbil novi čas in vzel, kot da prej tu ni bilo nič in kot da za njimi ne bo nič ostalo. Z gradu je mesto na las podobno pristaniški pretovorni ploščadi za kontejnerje. Včeraj jih še ni bilo, čez noč so jih zložili s prekoocenake, jutri jih bodo odpeljali kdo ve kam. Tu so le kratek čas. Kaj pa pomeni mestu sto let? Oče, ki bo prišel nataknjen iz službe, bo zarohnel nad otrokom, naj pospravi svoje kockice. Krhka minljivost veje iz na hitro zloženega mesta. Jezero na robu mesta. Moker grob tisočletnih počasi rastočih vasi, od katerih je ostala samo globel, polna vode. Na dnu pa sivina. Namesto vode sterilni lug in pepel.





Iztok (Istok) Videtić, 1967—2041



Videtić, Istok (Iztok)

montanist, doktor znanosti; podžupan Trdovelenja

Rojen: 3. 8. 1966 v Celju

Umrl: 18. 7. 2041 v Trdovelenju (Pozojvelenju)



Kariera:

OŠ in gimnazijo je obiskoval v Trdovelenju. 1991 je diplomiral iz rudarstva na FNL UL, 1997 magistriral in 2012 doktoriral. Eden od pionirjev pri raziskavah alternativnih energentov za bloke 4, 5, 6 in 7, predvsem obeh tranzicij (premog – SRF1 in plin – SRF2). Idejna zasnova in izvedba pontona za selitev Trdovelenja na Jezero in za tranzicijo Trdovelenja v Pozojvelenje.



Delo:

Tehnični direktor Premogovnika, član poslovodstva PBT (Premogovnik Bloki Trdovelenje) do svoje smrti. Podžupan Trdovelenja od 2022 do 2039 in Pozojvelenja do smrti.



Dosežki:

Naslov doktorske disertacije: Podzemno uplinjanje premoga – možnosti v Sloveniji, v povezavi z razogličenjem proizvodnje in pravično tranzicijo premogovnih regij.

2013 je postal član sveta za energetiko pri SAZU. 2027 je bil izvoljen za predsednika Zbornice Energija. Je član GZS, Nacionalnega razvojnega energetskega sveta, Inženirske akademije in Strateškega sveta vlade za premog, plin, nafto, SRF.

Član več nadzornih svetov državnih družb.

Od 2010 višji predavatelj za področje uplinjanja, rudarstva, SRF tehnologije, v okviru FE NM pridobil naziv docenta; redni predavatelj na ERIKA.



Nagrade in priznanja:



www. saleskikariernileksikon.eu/index.php?actin=view&tag=iztokvidetic





Svatje in gostje, ki so šli peš na grad, da bi spili kozarec svatovskega vina in se morda dotaknili poročnega para, so se obrisali pod nosom. Vino je že bilo sladko, žal pa so šele na gradu izvedeli, da sta šla ženin in nevesta naravnost do restavracije Jezero, kjer je bila pripravljena ohcet, kot se spodobi. Nekaj damic je zavihalo nosove, večina se zaradi tega ni vznemirjala. Eden za drugim so ponavljali:

»Pa saj je vendar njuna poroka.«

Banketni salon restavracije je bil okrašen na las podobno kot poročna dvorana v vili. Melita se je hihitala, ko je videla enake aranžerske poteze. Navrgla je, da je najbrž podobno načičkano tudi grajsko dvorišče, ki sta se mu muhavo izognila. Potem je smuknila iz bele nabrane obleke in se znebila visokih pet. Spravila se je v udoben, malo konzervativen kostim, ki se je ujemal z Gorazdovo obleko. Imela sta dovolj časa za sprehod mimo obeh odlitkov mastodontov v naravni velikosti, do urejenih sprehajalnih poti ob nekdanji mestni plaži, ki je ostala brez vode. Malo stran se je za visoko drevesno mejo skrivalo naselje Kuntakinte, na drugi strani čolnarna, pomoli, malo naprej proti Pesju bela športna dvorana in potem zamreženo območje avtokampa, kjer so se gnetle prazne počitniške prikolice. Čez dober mesec jih bodo odvlekli na vse štiri strani neba, saj domačini po zadnji katastrofi tukaj lep čas ne bodo več kampirali.

Melita in Gorazd sta se, tako kot drugi redki sprehajalci, pretvarjala, da ne vidita, kar je bilo več kot očitno. Tam, kjer je bila nedavno obala jezera, je bilo zdaj kopno jezersko dno, podobno morski oseki. Na nekaterih delih, kjer se je voda odmaknila samo za kakih deset metrov od nekdanjega roba, je bilo strmo, obloženo s kamenjem, polnim sive sluzi. Kjer je bilo bolj polo-žno, se je brežina po kakšnih tridesetih metrih postopno spremenila v židko sivo blato, po katerem je z vitkimi nogami počasi stopala siva čaplja in z malo sreče v gošči na oster kljun nabodla komaj živo ribico. Od tam naprej je pepelna brozga prehajala v mlečno kalno vodo, potem je sivina postopno prešla v temnejšo, neskaljeno jezersko vodo. Obrnila sta se in pokazala hrbet spremenjeni obali jezera.

»Kmalu se bo spet vse zaraslo in bo lepo, tako kot je bilo prej,« je rekel Gorazd. »Zakaj sva sploh šla sem?«

Melita ga je razposajeno prijela za roke in ponovila za njim:

»Lep bo,« ne da bi sploh pomislila na trstiko in rogoz, ki bosta kmalu skrila sledi prelitja srednjega v spodnje jezero.

Hitro sta se vrnila k restavraciji, kjer so se oglasili zvoki in vriski dobrovoljne svatovske druščine. Nekaj avtomobilov je divje hupalo in s parkirišča se je oglasil spremljajoči instrumentalni trio. Harmonika, kitara in bariton so valili Slakovo vižo Hej prijatelj, dvigni čašo ... Tok tradicionalne ohceti iz naših krajev, kot jo je zasnovala Biba po naročilu gospoda direktorja, ženinovega očeta, je stekel. Leteli so vici, ki so jih pokali instrumentalni zabavljači; šaljive paritvene igre, ki so terjale sodelovanje svatov, so zdaj tega, zdaj onega nasmejanega gosta spravile v takšno ali drugačno zadrego. Okoli polnoči so muzikanti spravili nevestino pričo v bes, saj so mu po starih šegah ukradli nevesto. Šele proti tretji uri zjutraj se je trio v telovnikih, belih srajcah in visokih usnjenih škornjih malo upehal. Odmori med plesi so bili daljši, igrice krajše in krajše. Končno so okoli pete zjutraj natakarji na mize na gosto postavili polne jušnike. Ozračje se je nabilo z mastnim vonjem krepke kisle župe.

Iztok Videtić je imel celo noč zabave, tudi med najbolj neumnimi in smešnimi igricami, držo, kot se pričakuje od nevestinega očeta. Vilko, ki je sedel nekaj stolov desno od sina, je med brisanjem kaplje, ki mu je iz ust lezla po bradi, mimo sina pomežiknil Meliti, ki ga je vsega mastnega okoli ust začudeno gledala. Novopečeni tast je vzkliknil s polnimi usti:

»Še mal, pa bo jutranjica, pol pa ... pol pa pride vajina čisto prava ohcet. Ronke, Frankfurt, New York,« in že je žlica zveneče padla v krožnik. Vilko je odročil, se nagnil kot reaktivec in zarohnel kot letalski motor. Potem ji je pomežiknil, pobral žlico iz krožnika, pomenljivo pokimal in rekel proti mladoporočencema:

»Točka vzleta je mimo. Zdaj ni več poti nazaj!«

Po slabi uri so natakarji pospravili prazne krožnike, polne obranih koščic, na mizo so priromali krožniki s potico in vrsto drugega sladkega peciva in keksov.

»Klasična tradicionalna ohcet naših krajev,« je ponavljala Biba.

»Tkle mi je všeč, po starem, tak sem hotel,« je Vilko na pamet govoril v svojo okolico, kjer ga nihče več ni poslušal, harmonikar pa je s počasno vižo pričel vabiti goste k skupnemu prepevanju, in ko so tisti s posluhom pritegnili, sta jih druga dva muzikanta začela vabiti, da se je priložnostni zbor postavil v krog. Vilko je ganjen do solz ponavljal, da je bilo tako včasih, da mu je oče pravil, kako so vedno prepevali, in da je škoda, da tega ni več. Svatje so mu vljudno prikimavali in gledali prvega muzikanta na ustnice, kaj pravzaprav poje, saj besedila pesmi ni nihče poznal, kaj šele, da bi ga znal na pamet. Če ne bi čez vse cvilila diatonična harmonika, bi kljub potokom najdražjih pijač vsega skupaj sploh ne bilo za poslušati. Po postopnem opevanju kruleče ohceti je harmonikar potegnil intonacijo in njegov bariton je za hip preglasil piščali harmonike:

»O le, o le fantje vstajajte,« tako kot je pred časom napovedal Vilko mladoporočencema, in medtem ko so muzikanti in svatje odpeli vseh sedem kitic, od tičic, rožic, ribic, čez slovo noči in dobrodošlici dnevu, še naprej do sodnega dne in očetovega svetega nebeškega raja, je občinski šofer že peljal utrujeni novoporočeni par proti tržaškemu letališču, od koder sta imela ob deseti uri let proti Frankfurtu, od tam naprej pa čez veliko lužo, do JFK NY. Nihče ju ni pogrešal. Svatje so se v gručah poslavljali. Vilko je s kozarcem slivovke sédel k Iztoku in ga lopnil po hrbtu. Ta ga je, tudi utrujenih oči, objel preko ramen in mu hripavo skoraj zatulil v uho:

»Zdaj sma pa navsezadnje še v žlahti!«

»Še to, ja, ha, ha,« se je nasmejal Volkov.

Med poslavljajočim se zvenenjem harmonike je tudi Iztok poskušal peti, a mu ni šlo. Naposled so se muzikantje umaknili v svoj kot in začeli počasi razstavljati mikrofone, stojala, kable in zlagati instrumente v kovčke. Svatba je razpadala v manjše skupinice, pare, pogovore, zasanjana razmišljanja. Vilko je z odprto dlanjo narisal vodoravno stezo skozi zrak, in kot bi bral z nje, izgovoril:

»Gorazd Volkov in Melita Videtić Volkov. Všeč mi je to, da se bo še naprej videla njena bosanska sled v priimku.«

»Bosanska pa ne ...«

Vilko je zinil:

»Kako da ne, če je na ić. In to na mekani ć, na ić.« Trudil se je, vrtel in šobil ustnice, da bi izbezal iz njih mehki ć. Iztok se mu je smejal in povedal, da je bil njegov oče res južnjak, samo ne Bosanec, ampak Hrvat, iz Slavonije, in da je mamo spoznal, ko je bil službeno v Celju.

»Kako službeno,« ga je vprašal Vilko.

»V celjski kasarni, je bil poručnik!«

»Au ... vojak je bil ...,« se je čudil in zadržal pripombo o Celju, ki mu je šla hkrati skozi možganske vijuge. Iztok mu je potrdil in povedal, da je potem pustil JLA in se za kratek čas zaposlil v trdovelenjskem efeju. Ko so tisto fabriko potem likvidirali, je on šel v penzijo. Potem je preusmeril tok:

»Mamin, Irenin rod pa menda izvira iz Plešivca. Tako vse kaže. Za hobi malo brskam, kdo so bili njeni predniki, in sem našel Dolarje v Plešivcu. Našel sem grob s tem priimkom, spodaj piše Družina Kimova, to je po domače ... samo ne vem, a so to ženini Dolarji al niso. Še raziskujem ...«

»Dolarje? A evrov pa ne? Dolarji, evri, vseeno je. Zlato je treba zbirati! Zlate palice,« je s šalo dregnil Iztoka Vilko, potem pa še na rahlo z laktom v rebra, pomežiknil in se glasno zakrohotal. »Ha, ha, ha ... šala je to, se pardoniram!«

Iztok se ni smejal. Nesel ga je tok njegovega ljubiteljskega raziskovanja korenin:

»Ni kaj, ni kaj ... ja, grem včasih v knjižnico ... tam se zbira društvo. Rišem družinsko drevo ... za hobi.«

Vilka je posilil smeh ob še eni slabi šali na račun risanja drevesa, ki je pa ni povedal, potem pa ga je Iztok zresnil, ko je načel pogovor o poročnem fotografiranju na stopnicah vile:

»Tam na tiskovki si sam ti govoril ... jaz nisem ...«

Vilko je naredil okrogel neveden obraz:

»Ja! Zaka pa nisi? Sej bi lahko!«

»Ker sem mel mikrofon izklopljen ...«

»A, to pa jaz ne vem!«

»Res ne?«

»Res. Prisežem, brez pardona!«

Bilo je pozno ali pa prezgodaj za resne pogovore, tudi za kuhanje zamer, čeprav je bil Iztok prepričan, da je šlo za dogovorjeno promocijo samo ene zadeve – tiste, ki jo je Vilko tudi predstavil. Zato mu je vseeno hotel povedati, da ni bilo prav, kako se je iztekla mini tiskovna konferenca v vili:

»V glavnem ... moj je bil izkloplen, zato nisem povedal nič, ti si pa vseen lansiral pup, čeprav na nek način neuradno, vsaj glede na to, da je blo to sporočilo s poroke ...« In potem je kar direktno povedal to, kar ga je žulilo. »Novinarka, ki je postavla vprašanje ... a je bla inštruirana, da je vprašala točno to?«

Vilko je spet naredil okrogel obraz:

»Ne vem ... po moje da ne ... sej sm ti reku, da tega ne bomo sprožali dans ...«

»Včerej ...«

»Včerej ja.«

»Ampak vse je blo videt, ko da je inštruirana, pa še z našega cajtnga je ...«

»Kake veze ma to?«

»Ja ... naša je!«

»Ja ... no ... zdaj ... če so piarovci kaj po svoje zakuhali ... jaz o tem ne vem nič!«

Zdaj se je Iztok na glas nasmejal. Seveda mu ni verjel. Obsedela sta sama za mizo. Jutranji pogovor po dolgi veselici ni mogel biti kaj prida, a Vilko se je vseeno presedal. Zbodla ga je opazka, da Iztok ni mogel govoriti, ker je bil brez mikrofona, in zdaj bo obviselo v zraku, kot da je to naročil on. V pogovorih ni bil vajen položajev, ko stvari niso bile dokončane ali pa niso bile njemu v prid. Iztok pa je dosegel ravno to. Zato je kot običajno branil svoj položaj in namerno je hotel zveneti vsaj malo zviška:

»Kake pol leta bo treba, da se bo ta veselica mal razkadila, potem bote s polno paro zagnali pup in ti morš terat Gorazda. Ne ga šparat. Jaz ga tud nisem.«

»Bomo pognali! S polnim plinom, ne s paro,« se je Iztok nasmejal svoji domislici. »Samo, vedno ponavljam – ne smemo vse stavit na to eno karto. Trenutno res gre, ne vemo pa, kaki vplivi bojo po koncu uplinjanja? Kaj se bo po končanem prvem polju zgodilo zunej!? Sploh pa, kak bo to šlo spodej, ko bomo pršli pod jezero. Kje bomo vrtali noter in kje bomo črpali ven? Ne smemo opustit plana be!«

Videtić je za rezervo ves čas snoval mali jedrski reaktor za sedmi blok. Zato je izbrskal neke stare študije iz osemdesetih let, ki so navajale možnost pridobivanja rumene pogače v nekih bosanskih energetskih kompleksih kar iz pepela skurjenega lignita. Domači pepel je bil glede koncentraciji urana sicer neprimerljiv z bosanskim in domnevno neprimeren za tako uporabo, zato se je skupaj z reaktorjem Videtić ogreval tudi za visokotemperaturno sežigalnico odpadkov, čeprav ga je najbolj vlekla jedrska. S konkurenčno firmo je že navezal stike. Ko mu je Vilko to oporekal, se je mirno zlagal, da je tiste kontakte že zanemaril. A tudi Volko njemu ni verjel. Vseeno je zaupal njegovi lojalnosti in prevalil nanj vodenje projekta podzemnega uplinjanja premoga, pri katerem je v končni fazi videl svojega sina Gorazda in zdaj, po poročnem obredu, tudi Videtić ne bi nasprotoval temu šahiranju ... šahtiranju. Zato ga je to jutro, natopljenega z alkoholom, omemba plana be res ujezila:

»Ma kak plan be! Čisto jasno je, da je pup edina varianta! Že pred nami so vedli. A petelini so prehitr zapeli. Veš, kaka škoda je, da so takrat likvidirali ekaka.«

Videtić je cinično odvrnil:

»Veš kaj. Eno je epepe, drugo je pa resničnost. Sem si vzel čas in proučil zaključno poročilo likvidacijskega odbora ekakaja.«

»Kako!? Sej tistga poročila sploh ni!«

»Na rudniku ga res ni blo. Sem ga pa našel v celjskem arhivu.«

Vilku je butnila kri v glavo:

»Kaj maš za brskat po Celu? Tist ekaka bi morali takrat zalaufat, pa bi blo še dans vse v najlepšem redu in bi bil velik profit!«

»Srečni mormo bit, da niso zgradil tistga sranja!«

Vilko je kar požiral in srepo gledal v Iztoka. Malo je stišal glas in z zadržanim srdom ihtavo drdral:

»Nekoč je bilo določeno, da se mora vsa arhiva od ekakaja in efeja uničit ... Ker se ni dalo preprečit, da bi blo to javno dostopno.« Potem je sledil pomenljiv molk in še tiše je rekel:

»Sej veš, zakaj ...«

»Zakaj?«

»Zakaj, zakaj, zakaj ... zato,« je razneslo Vilka, ki ni več zdržal jeze.

Natakarica, ki je pobirala z miz prazne kozarce, ju je svetlo pogledala. Iztok je ostal miren:

»Ekaka sem v celjskem arhivu podrobno pregledal. Preštudiral sem cel tist špeh od investicijskega programa. Tisto je navadna pravljica. Ilustrirale so jo tehnične risarke in arhitekti. Nemogoče je, da bi tisto kadarkoli delalo, pa če bi jim nasuli ves dnar investicijske banke. Morali bi nakopat najmanj šest milijonov ton, da bi se sploh splačalo, in to že leta 1965. To je blo čist nemogoče. Pa še s tisto ročno metodo kopanja in streljanja! Zdaj se to ja kaže kot nekaka rešitev, ker se je s turbo-čeli zjebal sloj kolna in ga lahko tam spodej sam še kurimo. Zakaj si mi lažemo, da ni tako, ko se navadni knapi o tem na glas menijo v vseh svojih gostilnah.«

»Pa kaj! Sej to nč ne spremeni. Koln bomo kurli pod zemlo, brez pardona! Nobenga plana be ne nucamo. Kolna je dost do leta 2060, tek ko je rudnik oblubu. Rudnik – to smo mi! Ne pa ta tvoj zmešan uran v pepelu!«

Iztok se je spet nasmejal:

»Sej uran je zmešan v pepelu!«

»Ti si nor. Pepel je na dnu, potopljen za zmerej!«

»Lahko bi ga dobili ven!«

Vilko je vse bolj sopel in krilil z rokami:

»Kopali po dnu jezera! Kaj pa, če voda predre v jamo! Pol pa ne bo ne pepela ne kolna!«

Iztok je dosegel svoje in vrnil Volku za potlačeno jezo ob ugasnjenem mikrofonu. Lepo si je pripravil priložnost za zadnjo klofuto:

»Brez plana be še nikol nismo bili. Če nočeš reaktorja, boš moral sprejet sežiganje srf-a.«

»Česa!?«

»Srf. Solid recovered feul. Predelano trdo gorivo ... iz odpadkov. To so peleti iz plastike. To bomo kurli in zraven služli. Tega ni treba plačat. Oni bojo plačali, da ga bomo mi kurli!«

Vilko Volko je stiskal oči in mežikal. To so mu ponujali že v Ljubljani. Posebnih odpadkov je v državi in po celem svetu toliko, da se ne da povedati. Povsod bi se jih radi znebili. Nihče jih noče sežigati, tukaj je pa idealno zaprto okolje. Naša kotlina.



Po ženini smrti je Iztok Videtić poleg službe redno zahajal na pokopališče, še bolj skrbno je pazil, da ni pozabil na srečanja rodoslovnega društva v mestni knjižnici. Od nekdaj je bil navdušen, kako člani zavzeto obiskujejo razne ustanove, kjer hranijo podatke o rojstvih in imajo zabeležene poroke in smrti. Vse to vnašajo v svoje evidence različnih formatov in oblik. Tudi njega je mikalo, da bi ugotovil, na kateri veji družinskega drevesa visi in kdo vse so še na bližnjih vejah. A njegovo drevo je segalo v Našice na Hrvaškem, v Slavonijo, od tam pa naj bi korenine segale vse do Slovaške. Kdo bo prehodil tolikšne poti in tvegal še daljše zato, da bi izvedel nekaj, kar je v resnici povsem nepomembno. Vseeno je, kateremu rodu pripadaš. Človek si tu ali tam. Kamor prideš, si del tiste skupnosti. Kot na primer rodoslovno društvo. Skupina različnih posameznikov z enakim hobijem – brskanje po raznih arhivih. Saj niti ni toliko važno, kaj se bo našlo v škatlah, debelih knjigah, prašnih ovojih. Raziskovanje samo, brskanje po sledovih živih ljudi, črte, črke, napisane z roko, s črnilom, packa, ki je kanila s peresa na papir pred stotimi leti. Strast raziskovanja, kot se je on strastno ukvarjal v službi z vprašanji podzemnih pritiskov, ki se bodo dogajali toliko in toliko metrov stran od izkopane velike luknje v premog. Tu, pri rodoslovcih, ga je pritegnilo njihovo zavzeto početje, enkrat na mesec je slišal kakšno zanimivo pripoved o daljnem sorodniku. Vendar ni imel potrebe, da bi se aktivno vključil kot član. Morda se je držal te skupine iz pietete do umrle žene, s katero sta na svet spravila hčerko. Čeprav se je v resnici sploh ni več spominjal kot žive, konkretne osebe, kot na primer branjevke, ki jo je v soboto srečal na tržnici in jo ima živo v spominu, da bi se je lahko skoraj dotaknil. Pokojnica je bila v njegovem spominu samo zaporedje različnih dogodkov, tudi neprijetnih, sredi katerih je bila ona še najbolj podobna mali fotografiji za osebno izkaznico. Takšni, ki pade iz kakšne knjige, drugič izstopi z dna predala v nočni omarici, razmnožena v štirih kopijah, v prosojnem ovitku, z logotipom fotografa. Bila je vir nejevolje na pokopališču zaradi površno privitih kamnitih napisnih plošč na zid, ob obletnici smrti zapis v žepnem notesu, spodoben spomin, zbledela umirajoča senca trpljenja, hladna tanka roka, ki jo je držal med piskanjem aparatov okoli postelje, zadnji dolg enakomeren znak, da je srce obstalo. Navada, izgovor za obiskovanje rodoslovcev. Da bi raziskal njene korenine, sorodnike, ki so bili nejevoljni ob njuni poroki potem, ko je šla z dvignjeno glavo od doma. Teh njenih sorodnikov nikoli ni videl. Ona ni marala k njim, oni ju niso vabili na rodbinska srečanja.

A koga vse to sploh še zanima? Je važno? Ni. Je pa dolžnost. Potem pa mu je postalo tudi zanimivo, kako se eni pehajo, da bi vedeli, od kod, kje in kaj so počeli njihovi predniki.

»Zbiram Dolarje,« je imel pripravljen odgovor na pogosto vprašanje, zakaj hodi na dogodke rodoslovnega društva.

»Dólarje?«

»Ne, ne, Dolárje!«

Skoraj vedno je šlo po tem vrstnem redu. Tako je prebrodil zadrego, ko je na novo navezal stik s tem ali onim, sicer znanim človekom, saj so se v mestu skoraj vsi poznali med sabo. Raje se je pogovarjal z neznanimi ženskami. Moško družbo je imel za vratom vsak dan v službi. Rudniška projektiva in študij sta bila pač moška premogovniška družba. Enkrat mesečno izklapljanje vsakdanje rutine z obiskom knjižnice in največkrat tihim poslušanjem raznih pripovedi, sledenje krošnjam tujih rodovnih dreves je bila edina važna postranska stvar poleg služenja rudniku, saj je bil vse ljube dneve zapičen v kotlinsko podzemlje. V premog, debeline plasti, mehanske lastnosti, pritiske, načrtovanja izkopavanj, analize vrtin, nenehnega premagovanja občutka nejevere, ali je tam notri, pod zemljo, v resnici tako, kot načrtujejo. Razbiranje vzorcev iz jedrnikov vrtin, kamnitih, ilovnatih in premogastih klobas, hranjenih v kanalih širokih lesenih zabojev, oštevilčenih, označenih z datumi, kdaj jih je iz zemlje privlekla jeklena cev. Razlike med predvidevanji in dejanskim stanjem, ki ga ni mogoče videti, kaj šele natančno meriti. Ugibanja, domnevanja, izkustva, sklepanja. Tveganja! Potem pa friziranje dognanj glede na planske potrebe. Lov na oblake – vidiš jih, smer gibanja in preoblikovanja, lahko predvidevaš, kakšni bodo kje čez nekaj minut. A dejansko stanje se vedno vidi šele potem. Ali pa tako kot potres – veš, da enkrat gotovo bo, ampak kdaj in kje in kako močan bo? Tega ne moreš vedeti. Kot ne moreš vedeti, kje, kdaj in s kakšno močjo se bo v rudniku sprostil stebrni udar. Po vseh količinah izkopanega premoga in premikih podzemnih plasti, hribin, peščenjakov, gline, laporja, vodonosnikov, po vseh vrtanjih in razkopavanjih spodaj veš, da bo počilo. Veš, da bo enkrat usodno počilo, da bo v trenutku stisnilo nezlomljive železobetonske rove, orjaške stabilne profile, ki so jih desetletja vgrajevali v podzemlje. Lahko upaš, da se ne bi zgodilo, pa veš, da se bo. Pa spet – od trenutka do trenutka ni nobenega jamstva, da se to ne bo zgodilo že naslednjo sekundo, in niti slučajno ne moreš vedeti, kje. Celo znanost so naredili iz faleršusov in jo prodajali vsemu svetu. A vse to ni pomagalo, da bi bili bliže točnim napovedim, kaj vse in kdaj se bo zgodilo v jami. Teorija, ocenjevanja, preprečevanja in omejevanja stebrnih udarov in izbruhov plina v premogovnikih in zmanjšanje tveganj delovnega okolja na odkopih v rudnikih premoga, prevajanje v angleščino, monitoring, assessment, prevention and mitigation of rock burst and gas outburst hazards in coal mines, MapROC in PICTO, simpoziji, študije, članki. Lovljenje megle.

»Jebeš tako znanost,« je včasih jezen komentiral v službi, če jih je presenetil kakšen dogodek pod zemljo ali če je faleršus celo poškodoval kakšnega knapa.

»Lažje je iskati Dolarje,« in potem se je vedno našel kdo in v smehu pridal, da evri tudi niso slabi, in občutek zadrege in neobvladljivosti znanstvenega raziskovanja podzemnih plasti je zvodenel v oguljenih knapovskih šalah in lahkotnejših temah, ki so navadno sledile. Če ne drugega, nedeljska tekma Rudarja. Fuzbalski klub Rudar pač novim časom navkljub ni spremenil imena v Premogarja.

Na nekem takem srečanju je prisluhnil predavanju neke ženske. V spominu mu je ostalo, da se je za trenutek zdrznil, ko je slišal njeno ime in priimek. Kot on je imela končnico na ić. Povedala je, da je to pač po očetovi strani. Pozabil je bil njen priimek. Ime je imela nekaj na A. Tudi ime je bilo bolj bosansko. Ajla, Amra, morebiti Ajša? Vedno, ko se je spomnil na njeno pripoved, so mu šla skozi glavo ta tri imena. Raziskovala je prednike po mamini, slovenski strani. S polovico svojih korenin na jugu mu je bila podobna, le da je njen oče res prišel v Trdovelenje iz Bosne. Iz Tuzle, tako kot njegov iz Našic. Ta ženska na a je vneto pripovedovala o praprastarših, ki sta živela v Plešivcu. Domlov Tonč je vzel Hutounsko Pepo za ženo, in ko sta se poročila, sta si spretna, kot sta menda bila, izgovorila pri duhovnih bivališče v farofu. Tako so pravili hiši ob cerkvi na spodnji strani ceste. Ime je nenavadno, saj v Plešivcu ni bilo fare. Hiša je bila pa res v lasti cerkve in včasih je tam prespal kak kaplan. Zakonca sta, kot vsi tiste čase, živela čisto drugače. Od drugih sta se ločila samo v tem, da sta se udinjala cerkvi. Tonč je postoril to in ono, kar je bilo treba, Pepa je čistila cerkev, pekla hostije, oba pa sta znala v turnu trjančiti. Kadar sta skupaj zlezla v cerkveni stolp, so trije zvonovi v njunem pritrkavanju zapeli, kot da bi njune roke in noge poganjale cel orkester. Vsako leto konec junija, na šenpečerjevo, je bila v Plešivcu zapovedana lepa nedelja s procesijo. Ta je šla preko njiv blagoslavljat pridelke. Ko pa so zapeli zvonovi, je včasih celo obstala, saj so ljudje odprtih ust gledali v vrh cerkvenega stolpa, kjer sta Pepa in Tonč bolj igrala kot pritrkavala. Imela sta štiri otroke. Dve hčeri in sin so preživeli, prvega sinka so pokopali ob zidu, kamor so zasuli komaj rojene nekrščene dojenčke. Skromno, a zadovoljno življenje družine se je končalo prvo leto druge svetovne vojne. Sosedov, zaupnik nemških oblasti na Spodnjem Štajerskem, je farškega Tonča ovadil. Skupino vaščanov, ki so se znašli na spisku nesrečnega simpatizerja Nemcev, so vermani odpeljali v koloni dva po dva v Strmec in po Sopoti skozi Škale na mestno železniško postajo. Od tam z vlakom skozi Slovenj Gradec, Dravograd in v Maribor, kjer je presedel na transport za koncentracijsko taborišče Mauthausen. Črno kamenje visokega kamnoloma pod taboriščem je bilo zanj pretežko. Pepa je s pošto dobila mrliški list, s katerega je najstarejša hči razbrala iz nemščine, da je oče umrl petega oktobra leta 1942. Kot vse preminule tam so ga skurili v krematoriju, in pepel, kot je bila v tretjem velikonemškem rajhu navada, so porabili za umetno gnojilo. Pepa se je z otroki kmalu po tistem izselila iz farofa čez bližnji hrib, na prisojno stran, ki zdaj gleda proti jezeru. Le-tega takrat seveda še ni bilo. V mali leseni hiški so dočakali konec vojne in se veselili miru. Umrla je leta 1968 pri najmlajši hčeri, ki je delala v fabriki in živela v mestu.

Pripovedovalka je pred koncem poudarila, da je danes težko razumeti, zakaj je sosed ovadil njenega prapradedka in ga s tem pahnil v smrt. Nekje je moral tičati razlog. Nekomu se je moral zameriti. Zato se ji je zdelo zanimivo poudariti, kako se je iz roda v rod, od ust do ust v spominu ohranila karakterna oznaka za farškega Tonča, da naj bi bil spretnih rok, tudi podjeten, a šaljivega in ostrega jezika. Zato so se vaški očanci radi hodili k njemu tudi strič, včasih je koga obril. Pozno popoldne so se zbirali v farofu, pili jabolčnik, največkrat eden za drugim iz istega litrskega emajliranega piskra, zbijali šale, enkrat na račun enega, drugič drugega. A nekateri ljudje so zelo zamerljivi. Kdo ve, če ga zato ni dobil oni sosed na piko, saj se je venomer štel za boljšega od vseh drugih v vasi. Kaj točno bi mu zameril, se ni vedelo, ohranila pa se je potegavščina na rovaš nekega drugega znanca, starega Kima. Ta se je rad postavljal s širokimi, daleč narazen zavihanimi brki. Pa se je prišel v farof ostrič in obrit. Med opravilom sta se s Tončem nekaj sporekla in ta je Kimu, meni nič – tebi nič, s škarjami odstrigel en brk. Uj, kako hud je bil mož, ki je več let zvijal ruse pod nosom! Da bi bila mera polna, mu potem, ko se je Kima le malo ohladil in rekel, naj zdaj odreže še drugi brk, da bo enako, Tonč tega ni hotel odstriči.

Rekel je, naj gre tak domov, da se mu bojo vsi smejali in da bo pomnil, kdaj ga je zafrknil. Ta na a je svojo raziskavo zaključila in povedala, da je imel stari Kima priimek Dolar. Do tu je Iztok zgolj z zanimanjem poslušal pripoved, ko pa je slišal priimek, kot ga je imela ob rojstvu njegova Irena, se je odločil, da bo še sam raziskal, če ni bil ta Kima z odrezanim brkom starejši sorodnik njegove žene.

Gotovo je bil Iztok Videtić človek, ki je največ vedel o premogu v trdovelenjskem podzemlju. Več bi se dalo izvedeti le, če bi dali na kup vse knjige in študije o isti zadevi, a bi bili takoj v veliki zagati, saj je v različnih dokumentih in za različne namene toliko različnih podatkov o istih zadevah, da raziskovalec papirjev hitro izgubi vsako sled in pade v ugibanje, kaj bi bilo res in kaj je bilo prirejeno za najrazličnejše namene. Kljub znanju in obširnemu naboru informacij, ki jih je obvladoval, pa le ni vedel, s katere strani naj začne brskati za domnevnimi sorodniki pokojnice. Zato se je odpeljal v Plešivec.

Neko lepo jesenko popoldne je ustavil avto ob kapeli vrh klanca, tik pred cerkvijo. Sonce je čez hrbet Grmade usipalo barve iz čistega modrega neba, da se je nad cerkvijo zlatilo kot v najlepši računalniški grafiki. S pribitim pogledom na nedoločljivo migetanje žarečih barv jesenskega listja je prišel pod stolp cerkve, kjer je njen glavni vhod. Z oboka je visela vrv zvona, desno in levo sta se odpirala prehoda okoli cerkve, vhodna vrata so bila zaklenjena. Na levi je videl pokopališče, a ga je potegnilo na desno, kjer je na ozkem zelenem prehodu med cerkvijo in nizkim zidom zajel razgled na ravno tako pisano in ožarjeno hribovje po celem obzorju od Lubele do Grmade. Z rokami v žepih je po prehodu z druge strani počasi pršel do prvih gomil. Po štiridesetih letih življenja v mestu je prvič stopil na ta ograjeni kraj. Zato se ni mogel načuditi domačnosti majhnega britofa, na katerem se je stiskalo kakih dvesto grobov. V primerjavi z mestnim pokopališkim kolosom, kjer je bilo več kot pet tisoč grobov, grobnic, žarnih prostorov, samotnih gomil neznancev, niš v zidu in jasa za raztros pepela pokojnih, je bilo plešivško pokopališče kot pravljično dvorišče, nad katerim se pne prisojna stran kopastega hriba. Do polovice dehteč travnik, od pol do vrha živopisani listavci, čisto na vrhu Grmade macesni med igličevjem, ki je po malem dobivalo jesensko rumenost. Za zadnjo steno so bile tri vrste grobov, po pet v vsaki. Iztok se je nasmehnil, saj je bil prvi grob v prvi vrsti okrašen s črnim kamnom in na spodnji polici pod veliko napisno ploščo je pisalo z velikimi črkami Družina Kimova. Imena na plošči – sami Dolarji. Na levi, prvi na vrhu Franc, rojen leta 1901, tretji Ivan, rojen leta 1904. Eden od teh dveh je bil gotovo stari Kima z odrezanim brkom. Ozrl se je naokrog po sosednjih grobovih in se še enkrat nasmehnil. Preveril je zapiske v beležki s predavanja, na katerem je slišal pripoved o Pepi in Tonču, in si potrdil, da je njun zadnji dom takoj za družino Kimovo. Prvi grob v drugi vrsti. Tako blizu skupaj so pokopani, si je najprej mislil, a se je hip za tem spomnil, da ostankov Tončevega trupla niso nikoli pokopali tukaj. Nemci trupel pokojnih taboriščnikov niso vračali svojcem. Tukaj, pod zvonikom s tremi zvonovi, na katere sta igrala in trjančila s Pepo, je nad ostanki njenega trupla in ob njenem imenu počival samo spomin na Antona, rojenega leta 1899.

Nameril se je med grobovi okoli cerkve. Potem bo stopil h kateri od bližnjih hiš in malo povprašal, kako je s temi Dolarji. V oči mu je padel za spoznanje ožji grob od vseh drugih, a s prelepo kovano ograjo malo čez kolena, edini ograjen na celem pokopališču. Znotraj rokodelske mojstrovine je stal eleganten umazano bel obelisk z umetelno izklesanimi črkami, na vznožju kamna je bila še ena bela marmorna plošča z napisom, pritrjena k obelisku z dvema kovanima klinoma. Na obelisku je bila vpisana Marija Grubišić, rojena Lušin, spodnja, manjša plošča, pa je Iztoka pripravila do tega, da je vzel v roke telefonsko napravo in z njo fotografiral belo marmorno ploščo. Na njej je pisalo Nuša Bregant, rojena Lušin, učiteljica, * 30. 5. 1881 + 5. 2. 1910, tiho zdaj v grobu spi tvoja in moja vesela mladost, Ivan Cankar. Ta najdba ga je pritegnila bolj kot to, ali je družina Kimova s pokopališča tista, ki je negodovala zaradi poroke Irene Dolar s sinom južnjaškega oficirja iz celjske kasarne, Slavoncem, rodom iz Našic, Hrvatska. Je to na plošči zgolj izbrani verz Cankarja ali je Cankar verza zapisal za Nušo? Je morebiti v tem grobu Ivanova vesela mladost?

Vzporedno s prehodom pod cerkvenim stolpom so bila v nizkem kamnitem pokopališkem zidu vgrajena robustna cvileča železna vrata. Skoznje je izstopil in škripaje obrnil zapah. Kar preko vrtne ograje je čez cesto ogovoril žensko, ki je pulila iz zemlje fižolovke z napol posušenim stročjem in počrnelim listjem. Napotila ga je v hišo pod cesto.

»V farofu vprašajte.«

»V farofu?« To je ta hiša iz pripovedi ženske na a?! Vrata v vežo so bila odklenjena. Počasi je spustil svetlobo v mrak, in kot je prijetno jesensko sonce vdiralo v prostor, se je njemu zdelo, kot da vstopa skozi čudežna vrata časovnega stroja. Najbrž ne bi bilo nič nenavadnega, če bi zdaj mimo njega planil razjarjeni Kima z enim odrezanim brkom. Pa ni. Gospa, ki jo je vprašal o Ireni Dolar, je malo nagnila glavo, obrisala mokre dlani v temen firtah, ki ji je segal od vratu do kolen, in odkimavala:

»Ne, ne, ne, to pa že na more bit. Nobena taka ni Kimova, da bi šla od doma in se oženla tam dol v mestu. To bi pa jaz zagvišno vedla. Ne, ne, ne. To pa že marjo bit eni drugi Doulari. Sej jih ni tak mal, vete ...«

»Se mi je zdelo ... pa brez zamere ...«

»Ni kej, ni kej, vete da bi povedla, či bi vedla. Pa ni, ni. T'ta, ku jo vi išete, zagvišn ni Kimova. Jaz bi ži vedla, či noben drug ne bi vedu, jaz táko vse vem. Mam tud v'lk tega zapisano. Si en človk ne more vsega zapomnt. Je treba kedej tud kej zapisat v zvejzek.«

S tem se je zadovoljil. Ni več vrtal, prepričan, da Irena nima korenin v Plešivcu. A ta druga zadeva, to s tem napisom Ivana Cankarja ... ta mu ni dala več miru. Brskal je po internetu in hitro naletel na diplomsko nalogo neke Frančiške o Ani Lušin, ki je bivala v Plešivcu. Zapuščina Ane Lušin, Cankarjeve ljubezni. To je ta! Ana, Anuša, Nuša. Spomnil se je, da se nekje valja drobna, bledo platnena knjižica Cankar, s tako majhnimi črkami, da jih je moral prebrati z lupo. Kmalu mu je prišla v roke in v III. poglavju je našel odlomke iz pisem Cankarja Ani Lušinovi. In potem še odlomek, številka 49, črtica Mimogrede. Bral je:

»Šel sem. Noga se mi je vdirala v zdrobljeno ilovico, ko sem sopel vkreber, mimo zaklenjenih hiš, mimo razpalih, začrnelih plotov, mimo sadovnikov; naposled se je krivilo in mrežilo kraj poti samo še lačno grmičevje in robidovje.

Pokrajina se je odpirala in širila pod menoj, pusta pokrajina. Nekaj neizrekljivo trpkega je ležalo na nji, nekaj siloma udušenega, vase zakrknjenega. Sonce je bilo mirno, kakor z žeblji na nebo pribito, ni bilo gorko; sence, ki so strmele iz globeli in zasek, niso bile hladne. Na obzorju so utonili holmi v megleno raven, brez glasu, kakor da so umrli. Vasi, ki so slonele ob bregovih, so bile vse podobne tej nemi pokrajini, ki je spala pod menoj.

Pokopališče je bilo vrhu grebena, visoko nad vso pokrajino, njen gospodar in njeno znamenje. Ograjeno je bilo z nizkim zidom, z gomilami kamenja, od sonca opaljenega, s trnjem in praprotjem prepletenega. Sredi posušene trave je stal velik križ, gol in razpokan brez križanega. Gomile so bile splahnele, da jih je bilo komaj razločiti, razori med njimi so bili čudno vijugasti; človek je hodil kakor po njivi, ki jo je bil zoral pijan kmet ter jo prepustil plevelu.«

V Plešivcu je bil! Cankar je obiskal ta grob Nuše Lušin v Plešivcu! Peš je prikrevsal iz mesta. Kako zanimivo. Le da je on opisal pot kot strašno turobno, njemu se je pa prikazal tako lep sončen jesenski dan in tako ljubko pokopališče okoli cerkvice. Kako je lahko Cankar tak sončen in veder košček sveta popisal s tako melanholičnim jezikom. Gotovo zato, ker je žaloval za pokojnico, ki jo je moral imeti neizmerno rad. Kot je imel on rad Ireno.

Čarobno pisanje, si je mislil, in še, da so s takšnimi očmi vide-li cesto v Plešivec gotovo tudi otroci in Pepa, ko je moral njihov oče od doma iz svojega rojstnega kraja po isti poti, za vedno. V smrt. V takih spominih ni več prostora za slapove živobarvnega jesenskega zlata, ki je pritrjeno na sinje modro nebo.

Iztok je ohranil sončen vtis. Vtis tistega trenutka, ko je stopil blizu plešivške cerkve iz avtomobila. Ni mogel pozabiti domače in tople podobe pokopališča, pa naj se še tako čudno sliši. Meliti je ves vzhičen pripovedoval, da je tam v prekrasnem, s kovano ograjo olepšanem grobu pokopana neka Nuša Lušin, mladostna ljubezen Ivana Cankarja. Tako je napisal sam! Tiho zdaj v grobu spi tvoja in moja vesela mladost.

»Tja gor bom prestavil Irenino žaro,« je rekel hčerki. »Ti boš pa enkrat zraven postavila žaro z mojim pepelom. Tam bo nekoč tiho in večno spala njena in moja srečna mladost. To ti zdaj povem, da boš imela na skrbi in boš dala skupaj njen in moj pepel.« Melita ga je solzna poslušala in potem nista nikoli več govorila o teh rečeh. Čez pol leta je uslužbenec mestnega pokopališča na izpraznjeno žarno nišo, kjer je bil do nedavnega hranjen pepel Irene Dolar Videtić, pritrdil brušeno, gladko prazno ploščo iz sivega peščenca. Žara s pepelom, ki je vrsto let počivala v zakotju velikega trdovelenjskega pokopališča, je dobila novo mesto ob vzhodnem zidu plešivškega britofa. Nad vitkim grobnim okvirjem je neki Iztokov podrejeni z rudnika s štirimi medeninastimi vijaki pritrdil ploščo, ki je bila dolga leta pokrov niše na mestnem pokopališču. Napis pokojnice je bil vrezan v zgornji polovici kamna, saj je Iztok že od vsega začetka spodaj rezerviral prostor za svoje ime. Istok Videtić.





Irena Dolar Videtić, 1970—2011



www. saleskikariernileksikon.eu

ni gesla





Na zgornjem desnem robu prostranega mestnega pokopališča je v brežino postavljen dolg zid, visok kake tri metre, ki se konkavno boči tako, kot se za njim boči strmina. Razdeljen je na dober ducat odsekov in na vsakem je sedem žarnih mest v dolžini in štiri v višino. Niše so pokrite s sivimi kamnitimi ploščami, poliranim peščenjakom. Vsaka je pritrjena z umazano rumenimi plastificiranimi vijaki. Po eden na vsakem vogalu jo držijo na svojem mestu. Pokrov je obenem napisna plošča in vanj so vrezana imena ljudi, katerih upepeljeni ostanki so hranjeni v nišah. Na nekaterih so nalepljene ovalne keramične fotografije, precej jih je praznih ali samo s priimki, brez imen, brez datumov. Te so zgolj rezervirane, saj jih kdo kupi še za živega, da lahko obiskuje kraj, kjer bodo nekoč ležali ostanki njegovega trupla. Pred zidom je široka tlakovana pot, ob vznožju zidu je kamnita klop. Črn marmor. V spomin svojih bližnjih pokojnih svojci nanjo odlagajo prižgane voščene ali vklopljene elektronske sveče. Največkrat je na tem prostoru množica nemih in pozabljenih, ugasnjenih, ožganih, rdeče prosojnih plastičnih pokvek z rjastimi pločevinastimi pokrovčki. Pod to tlakovano potjo ob zidu se pokopališče v terasah spušča do ceste in struge s fosfati nasičenega potočka, ki je zato na debelo zaraščen z gosto zeleno travo in algami. Na vsaki terasi sta dve vrsti majhnih kvadratastih grobov za žare in med njima peskana pot. Terase zaključujejo v steno obrezane žive meje cipres, visoke za pol človeka.

Brez kakšnega utečenega rituala, naključno, ko se je pač spomnil, je Iztok prihajal k plošči z napisom Irena Dolar Videtić, * 1970 + 2011. Ob njeni smrti so vsi govorili, da je umrla premlada. Kot da bi bil človek kdaj ravno prav star za umret. Vedno je nejevoljno postavljal klasično svečo, ceneno, belo, iz škatle devetih enakih sveč, kot so jih v starih časih hranili po hišah, če bi kdaj zmanjkalo luči. Takšne sveče ne stojijo dobro. Podnje je bilo treba nakapati nekaj tekočega voska izpod plamena in nanje kot na pečatni vosek pritisniti svečo. Po betu se je potem nacedilo vročega parafina. Tako ni več padla in je lepo tlela na zraku, če le ni veter ugasnil plamena. V nekem diskontu je nekoč videl celo skladovnico takšnih sveč in jih je kupil dvajset škatel po smešno nizki ceni. Seveda jih ni kupil zaradi cene. Ni maral sveč v plastičnih lončkih. Čajne so se mu pa le zdele premajhne. V grosistični trgovini je končno našel navadne, preproste bele parafinske sveče. Ko jo je tako prižgal pod ploščo, se je takoj odpravil in med odhajanjem vedno škilil, če njegova med vso tisto rdečo plastiko še gori. Včasih je stopil za korak ali dva nazaj ali pa se je celo vrnil in svečko znova prižgal. Od pogreba naprej je bil nejevoljen, da je izbral za pepel pokojnice luknjo v zidu. A tudi drugi deli pokopališča in načini hranjenja ostankov nekdaj živih ljudi so se mu tukaj zdeli instantni. Kot tisti diskont, v katerem je kupil skladovnico navadnih sveč. Vse isto na enem velikem kupu. Gužva in šlamparija. Ko je nekoč prihajal k plošči Irene, je opazil med množico plastičnih sveč na črni marmorni klopi odpadel pritrdilni vijak. Odvil se je z neke plošče v tretji vrsti žarnih niš na zgornji strani. Kdo ve, kako se je sploh lahko odvil sam od sebe. Iztok ga je dal v žep in med odhajanjem s pokopališča spotoma obiskal pisarnico, kjer je uradoval dežurni pogrebne službe. Dal mu je vijak na mizo, povedal, kje ga je našel, svetoval še, naj ga bolje pritrdijo in morebiti zalepijo s posebno maso, ki da je ni težko dobiti. Namesto pričakovane zahvale se ni mogel načuditi skoraj osornemu sprejemu uslužbenca, ki je komentiral, češ naj se briga za sebe, oni pa, da se bodo za svoje delo. Imelo ga je, da bi takoj poklical direktorja komunale, a je na namero kmalu pozabil in se spomnil vijaka le, kadar se je vračal na pokopališče. Strašno zamalo se mu je začelo zdeti vsakič, ko je prišel, in obžaloval je, da takrat, ko je žena umrla, še ni bilo urejenega mesta za raztros pepela. Odločen je bil žarno nišo oddati nazaj in v dogovoru z Melito to opraviti enkrat kasneje, a je vedno kmalu po tem, ko se je pokopališče v retrovizorju avtomobila skrilo za prvim cestnim ovinkom, pozabil tudi na to namero. Potem je sama prišla tista lepa jesen z rodoslovci, žensko na a, Dolarji, plešivškim pokopališčem in Cankarjem. Iztoku se je še enkrat znova sestavilo, kot je dolgo načrtoval. Irena je počivala v miru, na lepem sončnem mestu in blizu srečne mladosti največjega slovenskega pisatelja.





Poroka

Ločitev

Rojstvo

Pogreb





Zgodilo se je ...



Na Dunaju so 7. septembra 1848 sprejeli zakon o zemljiški odvezi. Ta je odpravil tlačanstvo tudi na naših tleh. K temu je prispeval tudi naš rojak dr. Josip Krajnc, pravnik svetovnega slovesa, doma iz Škal, ki je bil takrat tudi državni poslanec.



V nedeljo, 7. septembra 1969, se je v severni steni Štajerske Rinke pri solo vzponu smrtno ponesrečil dvajsetletni alpinist in dijak 4. letnika Rudarske tehniške šole Janez Resnik, ki je le dober mesec pred tem skupaj z Dušanom Kukovcem preplezal slovito severno steno Eigerja. S tem vzponom sta člana Alpinističnega odseka »rešila zadnji slovenski problem« v Centralnih Alpah.



11. septembra 2027 so pognali sesalne turbine plinsko-lignitnega polja F podzemnega uplinjanja premoga, ko so teden dni pred tem uspešno sprožili tlenje v šesti komori vžigalne vrtine. S tem je premogovnik v polju E postavil nov rekord v proizvodnji plina, ki sta ga imela do takrat polje D in četrta vžigna vrtina.



13. septembra 1861 je bil rojen Vendelin Vošnjak, ki je po končani gimnaziji v Mariboru vstopil v frančiškanski red. Leta 1900, ko je bila ustanovljen hrvaška provinca sv. Cirila in Metoda, je postal njen prvi provincial. Bil je še profesor filozofije v Zagrebu in Varaždinu. Umrl je leta 1933.



15. septembra 1958 se je začel pouk v novozgrajenih prostorih Rudarske šole v Velenju, ki so jo v prvem letu obiskovali 103 dijaki rudarske, strojne in elektro usmeritve. Dijaški dom poleg šole še ni bil dograjen, zato je prve gojence sprejel šele naslednje leto.

V Gornjem Doliču je bil 17. septembra 1890 rojen znani velenjski učitelj in narodopisec Fran Mlinšek.



21. septembra 2026 se je začelo obdobje sedmega bloka, ki za svoje obratovanje uporablja SRF. Tega dne sta se namreč zadnjič pobelila para in dim uporabljenega lignita v bloku šest, kar je seveda pomenilo njegovo dokončno zaprtje.



pripravila: U. K.

vir: Naš čas, št.: 35, 6. 9. 2029





Janez Dolar, 1938—2031



www.saleskibigrafskileksikon.eu/index

ni gesla



https://sl.wikipedia.org/wiki/Dolar_Janez



Življenje in delo (uredi I kodo)



Janez Dolar je leta 1964 diplomiral na ljubljanski Fakulteti za strojništvo. Prva zaposlitev je bila na trdovelenjskih blokih 1, 2 in 3. Kasneje je deloval v investicijski skupini TOZD ECEE. Kmalu po letu 1991 se je invalidsko upokojil. Do takrat je ves čas delal na področju naložb in večji del poklicne poti preživel pri gradnji blokov 4 in 5. Še iz študentskih časov je bil navajen delati po šestnajst ur na dan. Kot strokovnjaka in izvedenca za gradbeni inženiring so ga leta 1994 povabili v nadzorni svet družbe za ceste in avtoceste, kjer je deloval šest let. Znan je po svoji izjavi »Ne glede na težave z zdravjem me je to delo veselilo in opravljal sem ga z veliko vnemo, ker nisem bil vezan na roke in sem lahko v miru delal, kar sem hotel in moral. Imel sem čas in podatke in hitro sem ugotovil, da tako, kot je bilo vse skupaj zastavljeno, ne bo šlo.«



Ta biografski članek o znanstveniku je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.





Z odhodom mame pri hčerinih trinajstih letih je le-ta v trenutku odrasla in ostala čisto sama, saj se je oče pogreznil v rudnik. Po vrnitvi Melite in Gorazda s študija je imel tako on več stikov z njenim očetom kot ona. V Ljubljani sta tik pred koncem njenega študija tuhtala, da se ne bi več vrnila domov. Takrat je večina trdovelenjskih študentov ostala v prestolnici. Le peščica se jih je vrnila in se zaposlila, največkrat v javnem sektorju, na delovnih mestih upokojenih staršev. Večina drugih se je raztepla na vse strani neba. Meliti bi bilo ljubše, če se ne bi vrnila, a Gorazda je mikal domači kraj, čeprav se je zavedal očetove ukazovalnosti. A zdaj bodo drugačna razmerja. Kosanje z njim mu je bilo v izziv, da bi bolje vodil premogovnik, kot ga je oče. Po drugi strani je imel dovolj znanja in bistrosti, da bi lahko šel kamorkoli drugam. Zato je Gorazd končno odločitev, kje bosta nadaljevala skupno življenje po njeni diplomi, prepustil Meliti.

»Upam, da bom dobila kakšne zanimive in pomembne raziskave,« je Melita podkrepila svojo odločitev za vrnitev v rodno mesto. »Če ne, pa ne mislim tam pisati kratih notic zgodilo se je za Naš čas o tem, kako so nekoč herojsko zgradili mesto z udarniškim delom,« si je pridržala pravico do morebitne kasnejše spremembe odločitve. »Šla bova nazaj v Ljubljano ali pa kam drugam, če bo doma preveč monotono.«

V mestu so ju od prvega dne vrnitve jemali za poročena in v naprej določena za uspeh. Od dneva prihoda do hitrega vzpona na vrh naj bi bilo vse skupaj samo še rutina. Vsak njun korak, poteze, njegovo napredovanje na rudniku in njeno angažiranje v grajskem muzeju so bili spremljani v javnosti kot resničnostni šov. Tako je bilo videti od zunaj, a tudi od znotraj je bilo vse pripravljeno v naprej. Oba sta bila vsak v svoji službi cenjena in toplo sprejeta. Za nič se jima ni bilo treba posebej naprezati, zato sta si oba, odrešena običajnih intrig med navadnimi ljudmi, hitro nabrala veliko simpatij in še več hinavskih prilizovanj. Melita je v tej navidezni rutini vseeno našla tisto, kar je želela. Popolno neraziskano belo liso in po njenem prepričanju zelo pomembno za celostno zgodovinsko podobo mesta. Mnogi so še vedno radi obujali spomine na ekološko gibanje, a vse to le kot urbani mit. Nihče ni omenjal ljudi, aktivistov, kdo so sploh bili in kaj so počeli. Še več. Dejstva so se prekucnila in zdelo se je, da je bila skrb za okolje vtkana v same temelje komaj zgrajenega mesta. Humus, na katerem je v poznih osemdesetih prejšnjega stoletja vzniknilo masovno gibanje, pa naj bi pripravil sam mestni oče. A da so, žal, zlobne sile zarote že davnega leta 1966 ustavile največji ekološki uspeh rudarskega mesta – Energo-kemični kombinat, EKK. Ta mit se je posebej pogosto obujal ravno po letu 2023, ko je premogovnik v starem delu, kjer je bil nekdaj muzej, začel uspešno podzemno uplinjati premog.

Melita pa je v pozabi grajske kleti muzeja odkrila nedotaknjen zaklad. Ležal je v zaprašenih in razpadajočih kartonastih škatlah z napisom zeleni – ekološko gibanje. List za listom se ji je razkrivala čisto drugačna pripoved, kot bi jo lahko rekonstruirali po desetletja izhajajoči zgodovinski rubriki v časopisu. Zato je pred Gorazdom večkrat z iskrenim navdušenjem povzemala zapiske s kopice ekoloških dogodkov med letoma 1985 in 1995, ki jih je našla v kupu fasciklov. On se je sčasoma naveličal njenih pripovedi in enkrat jo je grobo prekinil:

»Seveda veliko stvari ni štimalo ne na rudniku ne v blokih. Marsikaj ni blo tako, kot bi moglo bit. Samo – ne morš rečt, da tam niso poznali škodljivih posledic in da jih niso obvladovali po najboljših močeh. Tisti zeleni takrat pa ... so samo nakladali, govorili na pamet, blefirali in strašili ljudi. Hotli so pa, kot vsi politiki, prilesti h koritu! Še dobro, da jih je takratni župan vrgel tja, kamor spadajo. Na smetišče zgodovine. V grajsko klet. V bunker.« Melita je osupnila. Ko je zajela sapo, je pod vtisom prebranih dokumentov hladno odvrnila:

»No, to je ta knapovska logika. Zaradi nje pa nikamor ne pridemo. Točno na to so opozarjali že pred letom devetdeset. Tam dol pri vas, na šahtu, tam je doma sežigalna logika, da je treba vse do zadnje tone premoga skopat in skurit. Da bo na koncu povsod samo še pepel.«

»Ja! To logiko imamo na šahtu! Jaz, pa moj, pa tvoj foter!«

»Gorazd ...,« hotela je potegniti besede nazaj in mu reči, naj se ne jezi nanjo. Še prej pa predstaviti dejstvo, ki je bilo samo za sebe dovolj zgovorno. »Saj zelenih že zdavnaj ni več in tud prej niso nikogar ogrožali. Še najmanj pa knape. Ne jezi se name. Jaz samo berem stare papirje, kako je bilo, in ne morem zdej reči, da je črno, če najdem vse belo ...«

»Zeleno!«

»Oh, daj no! Res jih ni več! Bli pa so in imeli so marsikaj prav. Mogoče so vaši zato hoteli zrezat arhive.«

»Kaj zrezat? Saj si vse našla.«

»Ja. V kleti. Pred uničenjem. Hišnik mi je pokazal pakete. On, ki je v penziji. Imel je za nalogo, da vse to uniči. Če bi ubogal, kar so mu naročili, bi arhiva zelenih ne blo več, še preden sem prišla. Pa se mu malo pred penzijo ni več ljubilo.«

»In kaj bo drugače, ko boš razbrala iz vseh tistih starih papirjev zeleno resnico. Resnic je vedno več, veš! Odvisno, s katere strani gledaš na to. Pa ... kaj boš pa lahko spremenila, če boš ugotovila, da so imeli nekoč prav ti zeleni? Se bo kaj spremenilo na bolje? In kaj je sploh bolje?!«

»Naloga zgodovine je zgolj odkrivati, kar je bilo. Ne bom jaz interpretirala tega odkritja. Vsaj javno ne. Tebi povem ... tako mimogrede. Po moje niso imeli slabih idej, in bi, če bi imeli podporo, malo drugače ravnali z našo dolino, kot je delal rudnik ... in lokalna politika.«

»Zeleni odrešitelji bi oteli kotlino pred črnimi knapi. Zeleni Jurij premaga črnega zmaja!«

Melita je zamahnila z roko. Gorazd je cinično branil to, s čimer je bil vsak dan soočen v službi. Še tako dobrih idej in besed ne moreš kuriti v kotlu za parno turbino:

»Dol stopi, z oblaka. Na trdo. Ko se boš prekopala še skoz naše arhive na rudniku, boš pa dobila sliko z obeh strani. Pravo sliko!«

»Sej jih ne dajo!«

»Kdo? Česa ne dajo?«

»Vi ... vaši ne dajo. Arhivov ne dajo nikomur. Ne k nam na grad ne v celjski arhiv.«

»V Celje pa že ne bomo dali naših arhivov,« je vzkliknil.

Takrat je obmolknil in on zajel sapo. Izraz na obrazu se mu je spremenil, da se je Melita ustrašila zanj. Odločne poteze so se začele podirati in izstopile so črte strahu, nebogljenosti. Pogreznil se je v sedež, v varno krilo fotelja, in se zazrl skozi okno, mimo stolpičev, nad katerimi se je belil grad in za njim črne črte zaletišča skakalnic. Zavohal je kislo dolinsko sled žvepla v lignitu, vsaka ped tega razgleda je prilezla iz rudnika. Vse je iz jame. Iz lignita, premoga. Iz kolna, za katerega so se pehali stoletja in švicali mnogi rodovi zamazanih moških, s črnim hudičem v pljučih, kletvico med zobmi, s pekočim čik-tobakom na jeziku, korajžo v srcu. S korajžo. Vse globlje in globlje je lezel v mehko naročje fotelja, v usnje, podobno usnju muzejskih predpasnikov, razpetih pred pivskim sodom. Čezenj so skočili tisoči zato, da lahko on sedi v mehkem in varnem objemu pred sliko mesta, stolpičev, pred visoko naletno strmino. Pred skokom čez usnje, čez kožo. Potem je grajska belina skozi nepotočene solze skaljeno zatrepetala. Gorazd se je zavedel pečata, ki mu ga je pritisnil oče. Zakaj pa ne bi peljali arhiva s Premogovnika v Celje? Zato, ker tudi on ni smel v celjsko šolo. Kako se je ta odpor z očeta prenesel nanj in zakaj? Stol ga je vsega potegnil vase.



Hči je videla, da tudi oče rad brska po starih papirjih. Najprej je njegovo zbližanje z rodoslovci povezala z mamino smrtjo, potem je domnevala, da skuša sam ugotoviti, kaj tako vleče hčer v raziskovanje preteklosti. Naposled se ji je utrnilo, da je morda ravno obratno. Da ona počne to, kar je vedno veselilo očeta. Po vsaki seansi v knjižnici je zavil k njej na obisk in zbližala sta se čisto po drugi strani, ne več kot vdovec in najstnica brez mame. Tako se je mimogrede oglasil pri hčeri z novico, da je v Ljubljani prvič srečal maminega strica. V svetli dnevni sobi, s popolnoma belim minimalističnim pohištvom in vso drugo opremo v belem je sedel na stol, ki je bil pred veliko stekleno razgledno steno, postavljeno skoraj na rob regulirane reke skozi mesto. Na drugi strani vode je bila osnovna, za njo glasbena šola in potem se je začela blaga strmina, pozidana s petorčki, na vrhu blok, imenovan konjušnica, in čez glavno cesto mestnega ringa je sledil še en širok naseljen predel z ravno takšnimi majhnimi stanovanjskimi bloki z dvokapnimi strehami in s petimi stanovanji. Nad vsem se je dvignil gozdiček, ki je na drugi strani skrival nekdanjo deponijo komunalnih odpadkov. Tam se je začelo območje premogovnika in ravno tam, kakšnih dvesto metrov pod zemljo, so ta čas goreli orjaški gorilniki. Do vsakega od šestih sta vodili vrtini z dveh strani. Na severovzhodu so vpihavali kisik, na jugozahodnih, bliže jezera, je bila inštalirana sesalna garnitura. Tam se je začel plinovod proti petemu bloku. Vse to je videl z enim pogledom, še preden je potrdil, da je njen stric Janez Dolar, ki ga je našel v Ljubljani, povezan z njegovimi brskanji po celjskem arhivu. Ta je potrdil večino njegovih strahov zaradi posledic uplinjanja premoga. Hčeri se je zdelo posrečeno, da je očeta tako pritegnilo delo, podobno njenemu v muzeju, kjer je bila do vratu v dokumentih zelenih:

»O zelenih takrat, leta petinšestdeset, ta stric najbrž ni kaj vedel, tudi ni kakšnih dokumentov v Celju, ki bi jih lahko povezal z našim arhivom na gradu?«

»O zelenih!?« Iztok se je zgrozil. »Kakšni zeleni!? Ti gobezdači so prilezli na plano šele po osamosvojitvi. Pa ne za dolgo. Po prvih volitvah so vsi izhlapeli!«

»Ti misliš politično stranko ...«

»Ja kaj pa drugega?!«

»Mislim na ekološko gibanje ... pred letom devetdeset. Veliko je tega v našem arhivu.«

»Arhiv zelenih obstaja v muzeju?«

»Sem ti pa ja pravila ... saj to proučujem ves čas.«

»Ja, to že ... samo ... nisem vedel, da bi bili to dokumenti iz osemdesetih!«

»Pa sej zeleni niso nastali iz nič.«

»Ha! Čisto iz nič so nastali, ja! To je bila takrat moda! Vsi bi ukinili elektrarne in zaprli rudnik.«

»Ne vem no ... jaz sem preložila vse kupe in odbrala najpomembnejše in zdaj to prebiram. Nikjer nisem zasledila zahteve po zapiranju rudnika. So pa zahtevali čistilne naprave, predvsem zaradi žveplovega dioksida v ozračju, nekaj, kar je danes samo po sebi umevno. Takrat to sploh ni bilo urejeno.«

»Ha, ha, ha, si že njihova. Vse so lepo zavili v celofan. Ko bi jih pa ti slišala, kaj vse so govorili takrat! Pa oni norci s hribov! To bi bla cela revolucija, če jih ne bi mi takrat ustavli!«

»Kako ustavli? Saj jih niste. Sem prav zdaj brala dokumente o tistem velikem ekološkem shodu leta 1987. Takrat so se pa tresle rudniku hlače, kaj,« se mu je nasmejala hči. Iztok ji je pomenljivo vrnil nasmeh:

»To si ti misliš ... mi smo imeli takrat vse pod kontrolo. Naši radioamaterji so usmerjali kolone protestnikov. Vse pod kontrolo! Tega ne boš našla v arhivu zelenih.«

»Tega pa res ni. Sem pa brala zabeležko s sestanka protestnikov, tisti petek pred shodom. Celo sedežni red navzočih je izrisan. V eni gostilni so zasedali, ko so dobili po telefonu dovoljenje, da lahko grejo v nedeljo protestirat v mesto.«

»Ja, so mi povedali starejši kamarati, kako je v resnici blo. Ti lahko tud jaz nardim zabeležko. Do zadnjega so jih držali nazaj, njih in ljudsko milico, da jih niso vse pozaprli. Za dan ali dva, da bi si ohladili glave. Mislim, da so se prav odločli. Zato so jih vodili z radioamaterji. Saj sem ti reku. Pogruntali so, da jim bo shod odprl finančne kanale, ki so bli prej za naše zaprti. V Beogradu so se posrali. Ni se ponovil ekaka. Zato so lahko zgradili čistilne naprave in vse to, vsa desetletja, vse do šestega bloka, ko se je spet spremenila politika. Samo brez tistih protestov ne bi blo tega, kar so zgradili, potem pa še mi. Vključno s podzemnim uplinjanjem kolna, ja! Da bo na koncu Gorazd vse to fural, ti boš pa najmanj direktorca tam gor na gradu. V muzeju.«

Melita se ni več smejala. Jezilo jo je, da ji je tako odkrito povedal, na kateri strani je bil. Saj je vedela ves čas, da je tam, a hkrati je le gojila upanje, da je tako pač službeno. Profesionalna lojalnosti. Zato mu je rekla:

»Pa napiši še ti svoje spomine, kot jih je napisal rdeči kralj rudnika!«

»Ja zakaj pa? Pa še ... tisto niso nobeni spomini. Same izmišljotine in hvalisanje. To sem lepo videl zdaj, ko sem prebrskal arhiv ekaka. Pol stvari, vsaj kar se tiče kemokombinata, si je izmislil. Če hočeš natančno in eksaktno vedet, kako je tisto teklo, si preberi prvo knjigo o zgodovini rudnika, ki jo je spisal on rudniški zgodovinar, inženir rudarstva.«

»Sej sem vse pregledala.«

»In?«

»Vsi, ki ste povezani z rudnikom, z leti vse bolj zanikate vplive ekološkega gibanja.«

»Mogoče ti vidiš drugač, kot vidim jaz.«

»Vi na rudniku ste vsi opredeljeni. Zato ne morete biti objektivni. Ti si na strani rudnika in vodilne politike.«

»Situacija je bila takrat tako zmešana, da se ni vedelo, kaj je politika in kaj ekologija. Na koncu se je iz vsega tega izcimila osamosvojitev. Šaht je šel čez vse te zapletene čase. Tamladi politiki, ki jih je takrat naplavilo, pa mislijo, da pride elektrika sama iz vtičnice.«

»Ja, takrat se je prvič organizirala civilna družba! Ekologi so bili pa kot vedno sestavni del te pisane mavrice.«

»Zdaj temu rečete vi civilna družba. Takrat je bila pa ena sama anarhija zaradi perestrojke v vzhodnem bloku. Gorbačov je to vse skupaj zakuhal. Pa Černobil je pomagal ... Rusi so vse skupaj zakuhali.«

»Ne gre za to. Zgodovina gleda z distance. Neopredeljena sem se prepričala, da po letu 1990 nikomur več ni ustrezala politična moč zelenih idej. Tukajšnja energetika je dobila denar za investicije, pa za ekološki inštitut in šolo za varstva okolja. Vse skupaj pa ni bilo ravno v duhu vodilne parole zelenih.«

»Katere?«

»Misli globalno, deluj lokalno.«

»Aja!?«

»Ja! Iz tega je rudnik naredil »misli lokalno in deluj pragmatično«. Sicer si pa tudi ti zdaj spretno spremenil najino temo. Iz arhive zelenih je jasno razvidno, da ste jih vi, rudnik in lokalna oblast, združena, politično onesposobila. Kronski dokaz je drobna zelena knjižica, ki jo je občina natisnila v počastitev tridesetletnice ekološke revolucije, kot so ji dali naslov.«

»No – to samo po sebi priča o tvoji napačni presoji ...«

»Moraš prebrati to malo knjižico. Sistematično je zamolčano bistvo in zasluge so tam pripisane tistim, ki so okolje uničevali, in tistim, ki so jih pri uničevanju podpirali.«

»Ha! Pa si povedala. Odprava posledic. Zasluge! Zasluge za odpravo posledic! Torej jih ni več. Posledic ni več. Vse je sanirano ...«

»... Nisem preveč prepričana ...«

»Trudimo se, kolker moremo, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Če se pa bo al pa če se ne bo ... sploh ni važno, kdo je za kaj najbolj zaslužen. A ni čisto vseeno, a je to oseba x ali oseba z!? Važno je, da ni sranja!



Vilko Volko in Iztok Videtić sta imela rudnik in električne bloke trdno v svojih rokah. Kakor ju je močno družil cilj, imeti najmanj en giga vat močne bloke, sta bila pa različnih mnenj, kaj naj bi bloke segrevalo. Iz česa naj bi prišla elektrika. Volko je zagovarjal premog in uplinjanje premoga, Videtić je v končni fazi razmišljal o jedrskem bloku, do takrat pa bi namesto premoga kurili SRF. To je odpadke vseh vrst, najraje plastične. Odpadki so neusahljiv vir energije. Zanj je bilo to neovrgljivo dejstvo, s katerim pa ni mogel prepričati Vilka – in če ni mogel prepričati njega, je bilo vse drugo zaman. Zato je začel zbirati argumente proti uplinjanju. Sistematično se je trudil onemogočiti idejo, da je za Trdovelenje trajna rešitev samo premog oziroma plin iz premoga. Ideja, ki ni bila nova. Kmalu po drugi svetovni vojni so začeli večati izkop in načrtovati gradnjo kemokombinata, v katerem bi premog spreminjali v plin in tega po ceveh prodajali po vsej Sloveniji. EKK je politika na koncu likvidirala, so jo pa zelo resno obudili po letu 2000. Kljub uspešno izvedenim poskusom leta 2012 v muzeju pod zemljo je Iztok ves čas po tihem navijal za jedrski reaktor ali vsaj za odpadke. Vilko mu je ugovarjal, sklicujoč se ravno na to temeljno idejo iz šestdesetih let. Razlogi za likvidacijo EKK so bili vedno zaviti v politične odločitve in Iztok je hotel preveriti, če je to res. Najprej se je zapičil v monumentalno knjižno delo Zgodovina premogovnika. Ni mu bil najbolj všeč navijaški zapis o uplinjanju, kot si ga je predstavljalo takratno vodstvo rudnika. Avtor je hvalil namero, čeprav se iz povzetka ni dalo ustvariti dejanske podobe, kaj in kako je sploh bilo načrtovano, niti ni bilo drugih argumentov, da bi tisto bilo res boljše kot proizvodnja elektrike. Predvsem ga je motil zaključek, da bi realizacija uplinjanja z vsemi stranskimi produkti, od umetnih gnojil do najlonskih prediv, gotovo prihranila marsikatero ekološko vprašane, predvsem zaradi velike vsebnosti žvepla v lignitu. V tajništvu je naročil arhiv o teh načrtih, da bi sam preveril ključne parametre investicije, na katerih so pripravljali tako ambiciozen projekt. Bil je nemalo začuden, ko so mu sporočili, da so morali, kar je ostalo, odpeljati v celjski arhiv. Ni mu ostalo drugega, kot da gre sam v Celje.

Pričakalo ga je devetindvajset škatel in v njih med drugim tudi prvi investicijski načrt z vsemi originalnimi izrisi in prostorskimi umestitvami kemijskega giganta, ki bi se raztezal čez pol doline. Na začetku so mu arhivarji pojasnili osnovne stvari za raziskovanje dokumentov. Čudil se je in ni se mu zdelo v redu, da nihče ne ve, kaj konkretno je v kateri škatli. V kateri od njih so izračuni, strokovne analize, podatki, količine, vrsta plina, skratka – temelji za izgradnjo tako velike tovarne, kot so jo hoteli postaviti v dolžini kilometra in pol, s sto petdeset metrov visokim dimnikom iz žgane opeke na sredi. Navajen reda in sistematike v svojih fasciklih in mapah je bil razočaran. Ko je začel prelagati vse te pakete, pa je dojel, pred kakšnim zakladom sedi, saj nihče ne ve, kaj vse se skriva v teh škatlah. Ko je to na kratko omenil uslužbenki, ki je vsake toliko prišla pogledat, če potrebuje kakšno pomoč, se je ta od srca nasmejala:

»Saj ravno to je največji čar arhiva.«

Iz sive kartonske škatle je previdno vzel skoraj decimeter debelo knjigo, vezano v črno platno z vtisnjenim napisom INVESTICIJSKI PROGRAM za ENERGO – KEMIJSKI KOMBINAT. Nad naslovom je bil vtisnjen lastnik Okrajni ljudski odbor Celje. Znotraj na začetku sedem lastnoročnih podpisov odgovornih oseb. Naročnik elaborata je bil Rudnik lignita, delo dokončano januarja 1960 v Kemijskem inštitutu Boris Kidrič in v Industrijskem biroju, oba iz Ljubljane. Ko je previdno položil debelo knjigo pred sebe, je začutil do nje iskreno spoštovanje, saj je iz lastnih izkušenj vedel, kakšen zalogaj je sestaviti skupaj tak dokument. Koliko koordinacije, pregledov, sestankov, sklonjenih ur nad izračuni, pred risalnimi deskami, analizami in oh, ja – vse to je bilo narejeno na roko! Že res, da so bila besedila natipkana s pisalnimi stroji, a vsi izračuni, načrti, skice, tabele, vse je bilo narejeno brez namiznih računalnikov. Kakšno delo! Iztok je spoštljivo obračal liste. Več kot štiristo jih je bilo vpetih v knjigo in to je bil zgolj podroben zbirni in logično pojasnjen navzkrižni pregled vse druge dokumentacije, ki je bila zložena v vsaj osemindvajsetih drugih škatlah, vodenih pod skupnim arhivskim naslovom Poslovno združenje za izgradnjo Energo – kemijskega kombinata. Več kot uro je počasi listal samo prve tri strani kazala, naprej in nazaj, in se – kot bi počasi začel eno najljubših moških opravil – pripravljal, da se mu razpre vsebina na listih, spetih v debelo knjigo pod kazalom. Kar naenkrat se je začel veseliti in postal je vznemirjen, kaj vse ga čaka, kaj vse bo našel, kakšne skrivnosti vse so zbrane tukaj in kako zelo je drugače sam vstopiti v preteklost, v knjigo, ki jo je skrbno pregledalo že najmanj sedem spredaj podpisanih pomembnih osebnosti, da o množici rok, ki so vsake za sebe pripravljale dvanajst obširnih poglavij, raje sploh ne pomisli. Zamaknjeno je v glavi sestavil zahtevno mrežo in si ves čas na roko beležil alineje, kaj bi veljalo pogledati in katere vsebine primerjati, da bi dobil čim bolj točen odgovor na vprašanje, ki mu ga je v knjigi Zgodovina Premogovnika podtaknil njen avtor, in to je bilo: ali bi uresničen projekt kemokombinata oziroma uplinjanje lignita res omogočilo cenejšo dobavo energije, kot je elektrika. Predvsem pa, ali bi bil tak plin res cenejši od elektrike, ki pride iz tega istega lignita. Tako je namreč trdil avtor zgodovinske knjige v zaključku in nanj se je skliceval Vilko Volko v njunih polemikah o razvoju premogovnika in blokov. Šlo je za temeljno smer: elektrika samo iz premoga, kar je zagovarjal Volko, ali elektrika iz kakšnega drugega vira–urana, odpadkov ali kaj tretjega, kar je ves čas raziskoval Videtić. Strinjala sta se samo v tem, da kopanje in kurjenje lignita v kotlih ne bo dovolj. Zato Volkovo zagovarjanje premoga ni imelo nobenih sentimentalnih in nostalgičnih primesi, ki jih vsebuje ekonomsko popolnoma nepomembna besedna zveza »naš premog«. Verjel je, da so v preteklosti že dognali bolj ekonomičen način, to je plin, medtem ko mu je Iztok ves čas serviral dokaze, da bi bili drugi viri ravno tako dobičkonosni, če ne še bolj.

Iztok Videtić je naslednjega pol leta vse proste ure prebil v celjskem arhivu in dodobra prebrskal papirje za kemokombinat. Vedno znova je preobračal liste v debelem črnem temeljnem dokumentu, ki so ga usmerjali k drugim škatlam. Nekaj jih je bilo v angleškem, nemškem in češkem jeziku. Za slednjega si je ob prebiranju Škodinih načrtov pomagal s slovarjem, čeprav mu je bil jezik blizu in se je ob branju nekajkrat domislil, da so korenine njegovega rodu preko Našic v Slavoniji zvijugane vse do onemu jeziku bližje Slovaške. Večina študija arhiva je bila opravljena bolj iz njegove radovednosti in nenadoma prebujene strasti do brskanja po starih paprjih, saj je tisto, kar ga je najbolj zanimalo, našel že prvi teden. Na 77. strani debelega črnega investicijskega elaborata so bili podatki o kalorični vrednosti lignita, s katerimi so operirali za potrebe investicije. Samo nasmehnil se je in obrnil list, za vsak slučaj pa vseeno še preračunal kalorije v joule. Na drugi strani je ob načrtovanih letnih izkopih premoga, ob navajanju petstotih tisoč ton, našel idejo za odpiranje dnevnega kopa, pri katerem bi z izkopano prekrivno zemljo zasipali jezero. Hkrati bi morali odpreti še eno – jugozahodno jamo za podzemno izkopavanje, da bi dosegli letni izkop premoga v višini šestih milijonov ton. Ušel mu je glasen smeh in na to še glasen komentar 'to je pa kot pri šestem bloku,' da sta se dve študentki, ki sta v tem času tudi brskali po nekih drugih arhivskih papirjih, začudeni obrnili in pogledali nasmejanega Videtića, sklanjajočega se nad goro papirjev.

Že prvi teden mu je postalo jasno, da je našel ključno, a namerno vgrajeno napako v načrtih, zaradi katere ni mogel več gojiti zamere niti do avtorja zgodovinskih knjig o rudniku in njegove drzne interpretacije, da bi bila proizvodnja plina cenejša od proizvodnje električne energije v blokih. Na predpostavki, kot je bilo zapisano že na strani 75, da bo Rudnik lignita zaradi perspektivnih potreb še nadalje razvijal svoje kapacitete. Končna optimalna kapaciteta premogove kadunje smatramo, da bi bila 6,0 milijona ton lignita letno, ni bilo možno graditi resne ekonomske slike projekta, sploh pa ne tako, kot so jo tolmačili sami snovalci. To, v povezavi s prirejenimi kurilnimi vrednostmi premoga, da se je na koncu pokazala pozitivna slika bodoče tovarne, mu je še bolj razburkalo radovednost. Bilo je hitro očitno, da kemokombinat ne bi mogel delovati drugače kot v rdečih številkah, kaj šele, da bi bil tam pridobljeni plin cenejši od elektrike, pa še vse druge težave in stranske produkte je bilo treba odmisliti. Teh bi bilo v kemičnem obratu zanesljivo veliko več kot v elektrarni, kjer na koncu kot problem ostane samo še pepel.

Iztok je z vztrajnim brskanjem po arhivu pokopal še eno Vilkovo teorijo. Iskal je odgovor na vprašanje, kaj je bilo v resnici tisto, kar je vleklo takratno vodstvo RL v tako glomazno investicijo. Večina gradiva v škatlah je bila že na pogled lepo urejena, zvezana ali v posebnih mapah, da so se vsebine hitro ločile med sabo. Ena škatla je bila pa precej natlačena z neuglednimi listi, mnogimi speti v snopiče kar z jeklenimi sponkami. Z odporom in majhnimi pričakovanji se je spustil v solato, a hitro uvidel, da se ravno tam skriva odgovor na njegovo vprašanje. Kmalu mu je padlo v oči na roko napisano pismo nekega Franza iz avstrijskega Zeltwega. Priimka ni znal razbrati. Šlo je za osebno pismo, ki je naslovilo direktorja z Lieber Freund. Datirano je bilo tik pred no-vim letom, 30. 12. 1955. Nenavadno je bilo, da se je sploh znašlo v škatli z arhivom, in sicer zraven v nemščini izpisanih načrtov, na katerih so bile nedvoumno izrisane prepoznavne slike načrtov separacije, sušilnice premoga in glavnega izvoznega jaška. Šele ob tej se je v celoti zavedel, kako megalomansko postrojenje so načrtovali tista leta. Nikoli zgrajena sušilnica za lignit, od koder bi se kasneje napajal ves kemični kompleks, je bila načrtovana kakšnih sto metrov vzhodneje od separacije, kamor bi se po tekočem traku usmerjal nakopani premog. Kockasta oblika sušilnice bi dominirala s svojo petdesetmetrsko višino, a na srečo ni bila nikoli zgrajena. Potem je kmalu naletel še na pogodbo v angleškem jeziku, in sicer med Rudnikom liginita in High polymer and petro-chemical engineering limited iz Londona. To sta bila redka dokumenta v natlačeni škatli, ki sta se vsebinsko navezovala na uplinjanje premoga. Vse drugo so bile posojilne pogodbe v letih med 1961 in 1965. Poslovno združenje za izgradnjo Energo – kemičnega kombinata je posojalo ali dajalo denar vrsti drugim podjetjem v celjskem OLO. Pogodb o kreditiranju ni podpisoval direktor rudnika, pač pa šef biroja poslovne skupnosti, čeprav je bilo nedvoumno, da je bil edini veliki šef ravno direktor rudnika. Samo on je podpisoval glavne odlive denarja, kot na primer 6. 6. 1961 štirideset milijonov dinarjev za kreditiranje Konusa v Slovenskih Konjicah. Med prejemniki kreditov, ki so jih izplačevali največkrat v mescih november ali december tekočega leta, so se znašla vsa podjetja, ki so se obvezala, da bodo nekoč od kombinata kupovala tudi plin. Takih posojilnih pogodb se je nabralo za debelo arhivsko škatlo in bilo je videti, kot da so jih še veliko več vrgli proč po tem, ko je bila ta edina tako napolnjena.

Konec kemokombinata je bila bliskovita akcija. Delavska sveta ustanoviteljev sta sprejela sklepe o likvidaciji 18. in 29. marca, 14. aprila je OLO izdal odločbo o redni likvidaciji, sodišče je delo končalo 27. aprila 1966 in od takrat dalje ni bilo nobenih kreditnih pogodb več. Od tam naprej je Iztok še z večjim, skoraj detektivskim žarom brskal po dokumentih, ki so razkrivali likvidacijsko agonijo, in izkazalo se je, da je na koncu vse dolgove, ki so nastali, in vse nevrnjene kredite pokrila republiška skupščina tako, da je izvršni svet SRS 14. oktobra 1968 sklenil pogodbo o prevzemu pravic in obveznosti poslovnega združenja v likvidaciji s Kreditno banko in hranilnico v Ljubljani pod vodstvom tovariša Nika Kavčiča. Naneslo je, da je po tistem, ko je videl vse te likvidacijske dokumente, Videtić v arhivu naletel še na Informacijo o izgradnji in perspektivah, ki jo je novembra 1965 izdala poslovna skupnost Energo – kemični kombinat in se je v njej na veliko flancalo o blesteči perspektivi po izgradnji tako imenovane veleplinarne. Tehnologijo za predelavo premoga pa so že vozili skupaj. Tudi cevi za distribucijo plina. Na železniški postaji se je nabirala neskončno dolga vrsta vagonov, na njih pa je že prvi dan začela rjaveti oprema, ki jo je iz Češkoslovaške začel dobavljati Tehnoexport. S tresočo se roko je listal papirje, saj se je sam še spominjal pripovedi malo starejših sodelavcev o vsem tistem železju, ki se je valjalo ob skeletih nedokončane upravne zgradbe. Ko je v zaključnem poglavju Obrisi bodočega razvoja srečal takratne ideje o širitvi proizvodnje plina za 100 odstotkov do leta 1980, si ni mogel kaj, da ne bi prepoznal podobnosti z njegovo tezo o alternativnih energentih za proizvodnjo elektrike, saj so tudi oni za obratovanje snovali še druge energetske vire za proizvodnjo daljinskega plina. Takrat seveda še ni bilo na vidiku jedrskih reaktorjev, še manj organiziranega zbiranja odpadkov. Vseeno so v dokument zapisali, da mora postati jedro bodoče oskrbe z daljinskim plinom v Sloveniji naš lignit, v kolikor pa bodo dostopni cenejši viri za neplinasta goriva, jih bo možno dodatno izkoristiti ob uporabi najprikladnejših postopkov. Optimizem v poročilu iz leta 1965 mu je privabil nasmeh. Poglavje Plasman proizvodnje je bilo pa tako čista utopija. Do leta 1980 naj bi se po plinovodih napajale Železarne Jesenice, Ravne, Štore, Cinkarna Celje, Tovarna glinice in aluminija Kidričevo, Tovarna dušika Ruše, Litostroj Ljubljana, Tovarna emajlirane posode Celje, Tovarna kovanega orodja Zreče, Impol Slovenska Bistrica, TAM, Elektrokovina Maribor, Tovarna železniških vozil Maribor, Mariborska livarna, potem pa še široka in ostala potrošnja v okrilju Plinarne Ljubljana, Plinarne – vodovod Celje, Plinarna Maribor in

Plinarna Kranj. Spet se je glasno smejal. Tisti trenutek je bil v svetli in prostorni čitalnici celjskega arhiva sicer sam, a ga je tudi tokrat slišala ena od zaposlenih v sosednjem prostoru, zato je vstopila in ga zaskrbljeno vprašala:

»Kaj pa je?«

»Oprostite, nisem se mogel vzdržati ... tukaj,« pri tem je položil dlan na poročilo, ki ga je ravno prebiral, »so pa ja že vedeli, da bo vse skupaj likvidirano, in so se zato lahko zafrkavali.« Ženska, ki ni razumela ničesar, kar je slišala, je nemo prikimala in se s kislim nasmehom vrnila, od koder je prišla.

Na rudniku je bil že od zdavnaj vsak četrtek posvet poslovodij. Poslovodski raport. Na njem so različne službe rudnika usklajevale potrebne naloge. Tej tradiciji sta sledila tudi Volko in Videtić, le da nista usklajevala svojih namer vsak četrtek, ampak vsak zadnji četrtek v mesecu. Ko je po kakšnega pol leta Iztok prelistal in preštudiral vseh 29 arhivskih škatel, je na raportu načel to reč:

»Moram ti povedat nekaj o ekaka ...«

»Aja? O ekaka!?«

Podrobno mu je razložil svoja odkritja in Vilko ga je z zanimanjem poslušal. Na koncu obnove je Iztok vrgel na mizo fascikel, napolnjen s fotokopijami arhivskih originalov:

»Tu je vse, kar je pomembno. Od blefiranja z zalogami in kurilno vrednostjo premoga v investicijskem načrtu in kako se je to skozi anekse samo še stopnjevalo, do obračanja investicijskih sredstev za kreditiranje celega celjskega okraja in pravljice, kaj vse naj bi delal ta petrokemični kombinat po letu 1970 in kako bo poljubno večal proizvodnjo plina za celo Slovenijo.«

Vilko je stopil k neki omarici, jo odprl in potegnil iz nje debelo zgodovinsko knjigo premogovnika. Na strani 510, kjer je pisalo da zaključnega poročila o likvidaciji EKK ni bilo mogoče najti, je imel zataknjeno kazalo in je to pomolil Iztoku pod nos. Ta še trenil ni:

»To poročilo sem sam prebral v arhivu! Ekaka je bil en sam velik blef. Od prvega dne pa do konca. Samo za kešfloving je šlo! Naši otroci bi rekli, da so projekt zastavili po neoliberalističnih principih, in meni je jasno, da je šlo direktorju rudnika samo za prelaganje keša iz Beograda in Lublane – kam, pa lahk samo ugibam. Ljudi, predvsem občinske laleke, ki so mu slepo verjeli, so pa vlekli za nos, da so jih imeli na svoji strani. Dolgo so vlekli za nos tud Lublano in Beograd.«

»Ja ... pa kako bi lahko vse tako naplahtali?«

»Če boš prebral vse te papirje v fasciklu, ti bo jasno. Oni sploh niso imeli namena zgradit veleplinarno. Mogoče ...,« in potem je pomenljivo zajel sapo in ponovil, »mogoče, če bi kdaj res nakopali šest milijonov ton kolna na leto. Sej sploh niso znali in vedli, kaj in kako uplinit premog. Samo posojali so investicijski denar pet let, potem jim je pa Lublana preko Beograda zaprla pipo. Najbrž je Miha reku, da si je Luka natoču dovolj, direktorja so brcnli s stola in se mu smejali, ko je skuril člansko izkaznico komunistične partije. Čeprav je bila ideja za plin v osnovi pravilna, je na tak način, kot so jo uradno načrtovali od leta 1961, gotovo ne bi uresničli! Z vsakim aneksom so ga pa še bolj srali. Preštudiral sem vse, cele noči sem preračunaval in zdi se mi, da so bli na koncu sami najbolj zainteresirani za likvidacijo, ker plinarna ne bi nikol dala tolk plina, kot so oblublali.«

»Mi ga pa že zdaj dajemo. Naš program pup že deluje.«

»To že, a več ko za peti blok ne bo nikol mogoče!«

Vilko se je pogreznil v dvosed v kotu velike pisarne, razširil obe roki, češ, kaj moremo, potem pa dvignil kozarec domače slivovke, ki si jo je natočil med zavzetim govorjenjem starega kamarata:

»Ja, sej vem! A ti še kdaj nisem verjel!? Fajn, da si tk podrobno

preveru vse te zadeve. Mi bomo brez pardona delali čist drugač in orng prijel bika za roge. Tako, ko je treba. Mi ne bomo šli v likvidacijo!«



V Ljubljano se je po dolgem času odpravil s svojim avtomobilom. Drugače je raje izrabil privilegij funkcije, se prepustil udobju premogovniške limuzine in skrbi službenega šoferja. Tokrat pa ni želel, da bi kdorkoli vedel za njegov obisk prestolnice. Namen poti je bil skoraj v celoti zasebne narave, čeprav si je obetal kakšno koristno informacijo tudi za službene potrebe. Na Vranskem je zapustil avtocesto. Po stari, prazni poti čez Trojane je ves čas pogledoval na betonsko konstrukcijo, oporne zidove in stebre štiripasovnice, ki so se večidel poti dvigovali nad dolino. Iz spomina si je priklical ostre kritike preplačane izgradnje avtoceste iz ust inženirja Janeza Dolarja, ki je nekajkrat nastopil celo v polemikah o avtocestnem križu na televiziji. Zdaj je najbrž že prekoračil devetdeset let in Iztok Videtić je bil namenjen k njemu. Odkril ga je v domu za ostarele na Taboru, blizu hotela Park. Avto je pustil na parkirišču železniške postaje in se peš odpravil poiskat starca.

Vstopil je v visok blok na robu parka in našel Dolarja v tretjem nadstropju. Na televiziji se mu je zdel siten in dlakocepski možakar, tu pa ga je pričakal suh, betežen mož, očitno visok, a na stolu je bil precej sključen in naslonjen na palico. Ne da bi ga pozdravil, ga je kar ogovoril z vprašanjem, če je to on, inženir Dolar. Mož je presenetljivo urno obrnil glavo in se mu zazrl v oči, potem pa se je zazibal in s celim telesom prikimal. Iztok ga je previdno vprašal, če sliši.

»Zakaj pa ne bi slišal?« mu je odgovoril z vprašanjem in Iztok se je nasmehnil, Janez Dolar pa je obdržal resen obraz. Na mizi pred njim je ležal majhen blok, zgoraj zvezan spiralno. Na njem je bil z lepo, skoraj tehnično pisavo, a pisanimi črkami zapisan priimek Videtič. Kdo ve, zakaj se je Iztoku oko obesilo na polno kljukico, saj se že dolgo ni več oziral na to, če njegov priimek ni bil izpisan z mehkim ć.

»Jaz sem Iztok Videtić,« se je predstavil in mu ponudil roko, inženir se je sede rokoval, in ravno ko je izgovoril 'inženir Dolar', mu je padla palica iz roke in zaropotala po tleh.

»Ti hudik ti,« se je pridušal in se sklonil proti palici, ki jo je Iztok že pobral s tal. Pomolil mu jo je proti roki in ga spet, zdaj čisto od blizu, pogledal v oči. Spreletelo ga je. Sprva niti ni vedel, zakaj, potem pa je v trenutku doumel. Irena. Starec je imel tak lesk v očeh kot njegova žena. Zato je v hipu spremenil namero, in ne da bi prej načel zadevo o veleplinarni, rekel:

»Vi ste Irenin stric?«

Starec ga ni razumel, potem je pomislil in vprašal z jasnim glasom:

»Irena? Katera Irena?« in še preden mu je Iztok začel razlagati, se je mož spomnil: »Ah, ja. Irena. Ja. Jaz sem njen stric.« Potem sta za trenutek obmolknila in se gledala, dokler ni dodal: »Ona je umrla. Že zdavnaj.«

»Umrla. Leta 2011. Štirinajst dni pred svojim enainštiridesetim rojstnim dnem. Štirinajst enainštirideset ... bila je moja žena. Pred kratkim sem prestavil njeno žaro na pokopališče v Plešivec.«

»Enainštirideset! Pol toliko ni živela kot jaz ...«

Iztok je umaknil pogled in se z njim oprijel okrasne stene nad pianinom. Bila je dekorirana z rezanimi kamni v pasovih, ožjimi kot stare žgane opeke, a malo so le spominjali nanje. Prilepljeni so bili v enakih ravnih vrstah, vendar so bili vsi različnih tekstur in vsak druge barve. Prevladovali so hladni kamniti odtenki in vmes nekaj rjavih kot glinena prst. Vse v strogem redu, za kamenje nenavadno, kot bi se vsi spomeniki s pokopališča strnili na tem zidu, v prostoru, ki je limonasto dišal po čistoči. Sterilnosti. Koncu. In ta starec tu, pred njim, z uvelo sivo, skoraj prosojno kožo, visečimi podočniki, navzven zavihanimi krvavo rdečimi obrobami spodnjih vek, a vseeno z očmi kot Irena. Čeprav se nista nikoli prej videla, kaj šele govorila, se je komaj zadržal, da ga ni pobožal po glavi, pokriti z redkimi neurejenimi, tankimi, zlepljenimi in predolgimi lasmi. Po odurni koži z velikimi starostnimi pegami. Sploh ni vedel, kaj naj mu reče ta trenutek, a ga je Janez Dolar odrešil:

»Plešivec? Zakaj za hudika si jo pa nesel v Plešivec?«

Počasi, kot bi ugibal odgovor na težko uganko, mu je odgovoril:

»Lepo je gor, na britafu. Nikol prej nisem bil tam. Potem sem pa mislil, da ima Irena v Plešivcu sorodnike, in sem slučajno prišel na pokopališče ...«

»V Plešivcu! Sorodnike? Kakšnem Plešivcu! Mi smo bili spoštovana inženirska družina iz Kranja! Že pred vojno. Ika! Mehanična tovarna pletenin, nogavic in trikotaže! Kot danes se spomnim. Oče je bil zastopnik čeških dobaviteljev. Inženir mehanike Viktor Dolar. Kakšen Plešivec neki! Pa vem, kje je, ta Plešivec! Vem. Nad Trdovelenjem. Poznam cesto v Slovenj Gradec, čez hribe. Čez Garaško goro. Vodriž in Javorje. Mimo Bučineka. Od tam je Jerca Mrzel in tam ima Ljuba Prenner svojo spominsko sobo. Poznam vse pomembne ceste v Sloveniji!«

Iztok Videtić ga je samo gledal. Dolar je govoril v zborni slovenščini, da je tista kletvica hudik čudno štrlela ven. Spomnila ga je na Vilkovo frazo brez pardona.

»Po vojni pa ... tako kot vsi! Kdor se ni priklonil rdeči zvezdi, so mu na grobu zabili križ. Vse je šlo narobe ... in za povrh se je Irena poročila s Hrvatom. Sinom vojaka iz Celja ...,« takrat je utihnil, saj je povezal in povedal to, za kar se je zdelo, da je prej preslišal. Ponovil je gibčni premik glave in ga zopet pogledal z Ireninimi očmi:

»In zakaj ste prišli zdaj k meni? Po kaj? Nimam se kaj opravičevati. Kar je bilo, je bilo. Zdaj bi najbrž vsi ravnali drugače. Zdaj je vse zmešano in ni nič več narobe, karkoli kdo naredi. Ženske z ženskami, moški se poročijo z moškimi, med sabo ... saj vidim. Saj gledam vsak dan televizijo. V dnevniku vidim. Vse je zmešano! Včasih takšnih neumnosti ni bilo v poročilih. Hudik bo vse vzel. Slej ko prej.«

»Nisem prišel zato.«

»Zakaj pa?«

»Zaradi ekakaja.«

Stari je gledal in preklapljal spomin:

»Ekaka?«

»Ja.«

»Ekaka! Kdo pa sploh še ve za ekaka!? Hudik ga naj vzame. Pa saj ga je vzel!«

»Ja ...«

»Nisi zaradi Irene?«

»Ne ... no. Razen če vas ne bi motilo in bi mi kaj povedali ...«

»Kaj?«

»Karkoli. Kaj zanimivega.«

»A ekaka?«

»Ja, v glavnem me najbolj zanima ekaka,« je rekel, potegnil stol izpod mize, sedel in položil aktovko nanjo.

Starec je sedel ob mizi, z bokom proti njej, in tako je Iztoku ponujal na ogled svoj profil. Videti je bilo, kot da dva neznanca pač slučajno sedita za isto mizo. In v resnici sta to tudi bila. Dva neznanca. Videtić ne bi nikoli iskal Ireninega strica, enega iz mrzkega sorodstva, ki se je sramovalo njegove žene zaradi poroke z njim, če ne bi v brskanju po celjskem arhivu med zadnjimi pregledal tudi dokumente o likvidaciji. Tako je naletel na sklep likvidacijskega odbora iz leta 1967 o inventuri žalostnih ostankov neke ideje, stare več kot deset let. Ideje, ki je v letih med 1961 in 1966 dejansko živela tudi kot fantomsko podjetje.

»Jaz nisem imel nič z ekakajem,« je rekel Dolar. Iztok je skomignil z rameni, češ – ne vem, segel po aktovki, jo odprl, med tem je stari nadaljeval, »sem pa videl tisto žalost na koncu, to pa ja. To sem pa imel priložnost videti. Dva nova dinarja in 53 para je ostalo od cele veleplinarne v blagajni. Osem kovancev. Pet bakrenih za petdeset starih din in trije aluminijasti fičniki za en dinar. Oja, pa sedemsto sedeminsedemdeset vagonov starega železja na progi in kdo ve, koliko kreditov so potegnili in kanalizirali naprej svojim kolegom. Sve če to narod pozlatiti, se je reklo takrat, danes bi pa rekli, da so vse pokrili davkoplačevalci. A takrat jih še ni bilo – ne takih davkov in ne davkoplačevalcev. Bilo je samoupravljanje. Delavci so dobili tovarne, direktorji in personal so vzeli denar. Tak je bil sistem. Mene ni strah povedat,« je starec povzdignil glas in v potrditev udaril s palico v tla. Videtić je kar zinil. Številke, ki jih je mimogrede metal ta starec iz glave, so bile, kot bi stresel hranilnik in bi se ven prikotrljali stari in novi dinarji: vse so se ujemale s podatki na kopijah iz arhiva, ki jih je medtem potegnil iz aktovke. Med njimi je bil tudi sklep likvidacijskega odbora iz decembra 1966, s katerim je ta imenoval štiri inventurne komisije za popis premoženja EKK v likvidaciji. Prva je bila komisija za popis materiala v skladiščih blokov, kjer je bil laboratorij in material za poskuse z umetnim gnojilom urea. Ista komisija je imela nalogo popisati tudi objekte v izgradnji in član te komisiji je bil inženir Dolar, Janez. Tako je pisalo v sklepu. Navsezadnje je bil še vesel, da ga je našel, tega Ireninega strica. Že ko je prvič videl znani priimek med arhivskimi dokumenti, je ugibal, če to ni eden od njenih sorodnikov.

»Tudi če niste imeli nič s kemokombinatom, vseeno zelo dobro poznate podatke,« je rekel Videtić in začel prelagati kopije po mizi, dokler ni našel sklepa o imenovanju komisij za popis, prebral imena prve, med njimi spet ime Dolar, Janez. Ta se je malo sklonil čez mizo, ga nepremično gledal in ostro vprašal:

»Kdo si že ti? Z rudnika praviš? Za kaj si pa zadolžen tam?«

Iztok mu je počasi in izčrpno v enem stavku povedal ime, naziv in premogovniško funkcijo. Stari je kimal. Ko je slišal besedo doktor, se mu je obraz malo spremenil in ga je zopet začel vikati:

»Takole vam bom povedal, mladi mož ... kaj ste že rekli, da ste?«

»Montanist ...«

»In doktor znanosti ...?«

»Ja.«

»No ... potem boste že razumeli, kar vam bom zdajle povedal. Naša generacija, zdaj pa tudi vaša, dela isto napako, ki smo jo delali mi, ki jo delamo vsi skupaj, kar se tiče lignita iz trdovelenjske kadunje: samo škodo. Ni mogoče, da bi bilo kakorkoli drugače. Ta premog ni dosti boljši kot bukova drva in nikakor ga ni mogoče kopati, kaj šele uplinjati z dobičkom, dokler je tak, kot je. Premajhno kalorično vrednost ima. In preveč vlage, pepela, žvepla ... vsega tega ima pa preveč! Morali bi še počakati ... kar nekaj milijonov let, da bi dozorel v rjavega! Mi bi pa vsi morali našo pamet porabiti za kaj drugega. Kako pa preživijo drugi narodi, ki nimajo premoga globoko pod svojimi nogami? Tako je to, mladi mož. Tako pač pokažejo vsi izračuni. Fizikalni in ekonomski. Kdor znanost in znanje spoštuje, seveda. Za jezik vrteti pa ni treba imeti posebne pameti. Na žalost.«

Starec je Iztoku kljub mrtvaškemu videzu postal všeč zaradi presenetljive vitalnosti, ki je bila prevlečena s to starikavo kožo. Zato ga je skušal spodbuditi k nadaljevanju in je še enkrat prebral člane komisije, potem pa dodal:

»In tale Dolar, Janez, zapisan v tem sklepu o imenovanju komisije za popis materiala, to ste bili vi?«

»Seveda sem bil jaz. Vendar nihče iz teh komisij ni imel nič s to zavoženo investicijo, ki se ji reče ekaka. Mi smo na koncu morali samo prešteti, kar je ostalo.«

»Saj vem ... sem vse preštudiral in vi niste zapisani nikjer drugje, razen v tej inventurni komisiji.«

»Ja. Takrat sem šele dobro prišel v tretji blok. Mlad inženir, in so mi dali to nalogo. To je bilo na koncu samo še formalnost. Laboratorij uree je bil pa popolnoma zdrobljen. Vso steklo so uničili, še danes ne vem, kako je bilo to mogoče? Morali smo dobiti neko laborantko, da je povedala, kaj vse je bilo sploh tam. Vse so potrli. Najbrž nalašč!« Potem je utihnil in zdelo se je, da nima več česa povedati, a se je čez nekaj trenutkov z nepričakovano urnostjo zopet zavrtel k Iztoku:

»Pa vi veste, doktor ... doktor ...«

»Videtić.«

»Doktor Videtič, a vi veste, kako je bilo tisto sestavljeno. Mislim – po pravnih osebah, kot se temu reče zdaj. Tisti ekaka, tam je imel vse samo en človek v svojih rokah. In se je tudi vedelo, kdo to je! Samo on ni odgovarjal za nič, ker se je skril v vzporedno firmo, bi rekli dandanes. Saj jih poslušam v dnevniku. Vzporedno, ja. V resnici sta bila dva ekakaja!«

Iztok je komaj verjel, da stari to ve in da se tega še spomni. V arhivu se je sam sprva komaj prekopal skozi zapleteno organizacijsko shemo. Dolar je med tem začel razlagati, zopet s pogledom na kamniti mozaik nad klavirjem, in govoril je, kot bi ga kdo navil:

»Veste, doktor Videtič, tam je bilo tako, da so najprej ustanovili združenje ekaka. Šefu so rekli vodja biroja, sicer je bil pa to direktor prvih treh blokov. Upravni odbor, ki je temu določal vse odločitve, je vodil direktor rudnika. Že tu je bila neka meglena odgovornost med enim in drugim, ampak to še ni vse. Potem so ustanovili še eno skupnost, reklo se ji je 'za tehnično sodelovanje pri izgradnji'. Na čelo te so pa postavili direktorja slovenske banke v Ljubljani! A razumete?« In zopet je sledil uren zasuk starca na stolu, da je lahko pogledal Iztoka, ki je prikimal. »V tem drugem ekakaju so bila s pogodbo zvezana vsa velika podjetja, od Maribora do Jesenic, in vse plinarne največjih mest. Vsa ta podjetja so se obvezala, da bodo kupila plin od ekakaja, in te obljube so zapisali v pogodbe med njimi in ekakajem – in ... veste, za kaj so bile te pogodbe?«

Iztok je zopet prikimal, da ga je starec svetlo pogledal in važno vzkliknil:

»Ne veste!?«

»Za kredite.«

»Glej ga hudika. Res veste! Ja! Ekaka jim je samo posojal denar! Pa še tiste mišmaše so imeli z deviznimi obračuni. Tega na srečo ni več. Zdaj so samo evri ... Ja! To so delali celih pet let. Vrteli so denar in spreminjali podatke o kalorični vrednosti in količini premoga, pa se jim vseeno ni izšlo. Beograd je ustavil zadevo. Še sreča.«

Potem se je pa za spremembo počasi obrnil k Iztoku, se sklonil čez mizo, kot da bo zdaj zdaj razkril največjo skrivnost, in s tišjim in nižjim glasom ponovil:

»Še sreča. Če bi tisti kompleks kemijskih tovarn ekaka kdaj res pognali v obratovanje, bi vsi pocrkali v tistem črnem katranu!

Sploh pa – bolje, da ne pomislimo. A veste vi, kaj vse bi prihajalo iz tiste veleplinarne. Fenoli! Ta smrtonosni izum, ki že povzroča samomor naše civilizacije! Kdor je kdaj nosil najlonsko srajco, ta ve, da to ni normalna tvarina! Potem bi predelovali vse mogoče vrste strupov iz žvepla in bi ga vseeno ostalo še toliko, da bi bruhalo iz stopetdesetmetrskega dimnika. Tam nekje so ga narisali, kjer zdaj stoji direkcija rudnika. Potem amonijak. Potem urea, kot pravijo umetnemu gnoju, in kdo ve kaj vse še in v kakšnih količinah. Zemlja, voda, zrak! Vse bi bilo zastrupljeno, tako kot je okoli celjske cinkarne. Zdaj je na srečo vse to zapakirano v pepelu in sadri in na varnem na dnu jezera – ker tako ali tako je vse to prišlo iz tiste luknje s premogom, zato je prav, da potone nazaj noter. Niso zaman v starih časih premogu pravili, da je zmajeva kri.«

Potem je na Videtićevo začudenje kar začel govoriti o sedanjem podzemnem uplinjanju, ki ga je ravno on uspešno vodil v premogovniku. Sprva niti ni dojel, o čem govori starec:

»Poznate žveplovodik? Seveda morate vedeti, saj ste doktor montanistike! Kako pa sesate to, ko pod zemljo uplinjate premog? To je zame velika uganka. Kako vse to obvladujete? A potegnete ven čisto vse, kar se notri pretvori v pline? Kdo ve, katere vse, ti hudik ti? Tam notri zaradi visokih temperatur ja ni mogoče ničesar meriti! To mora biti tako kot v peklu.« Potem je obmolknil in čez čas trdo prestavil palico, da je zopet glasno trknilo. »Pa kaj se jaz sploh sekiram za to? ... Pa se! Ne morem pomagat. Zato mi je včasih pretežko to moje dolgo življenje! Najraje ne bi mislil na nič. Samo – se ne da!«

Potem se je spet zagledal v kamne na zidu.

»A ste si vi, gospod doktor, kdaj ogledali kakšno takšno plinarno, táko, kot so hoteli narediti tisti nesrečni ekaka?«

»Saj jih ni nikjer več.«

»Edino pametno. Saj vam pravim. Počakati bi bilo treba kar nekaj milijonov let.«

Iztok je zopet pomislil, da se bo pestra Dolarjeva pripoved vsak čas končala, pa ga je hotel še poslušati, zato mu je prebral iz nekega dokumenta točne datume, kdaj in kdo je ustanovil Poslovno združenje za izgradnjo EKK in kako je kmalu za tem nastala še Pogodbena skupnost poslovno – tehničnega sodelovanja za izgradnjo EKK. Uspelo mu je vsaj za ščepec, a je Dolar potem svoje spomine na EKK vseeno zaključil:

»To drugo, ja, spomnim se. To drugo je vodil direktor Ljubljanske banke. Ampak ne tisti, ki je potem med likvidacijo postrgal ostanke in zabarantal vse, kar je ostalo od poslovne skupnosti za izgradnjo ekakaja, in to spet preko iste banke v Ljubljani. Samo da ta je imela takrat čisto drugega šefa. Tistega znamenitega Kavčiča. Ta je potem preko Metalke zabarantal in najbrž pospravil kar v svoj žep vse, kar je ostalo od tistih čeških loncev za kuhanje lignita v katran in angleških cevi, ki so jih deponirali čez polovico Slovenije.«

Iztoku je prav dobro delo poslušati starca, ki je nihal med modrovanjem in jeremijado. V celem se je moral strinjati z njegovim sklepnim govorom in bilo mu je žal, da ga nista poslušala skupaj z Vilkom. Boljših argumentov proti plinifikaciji in za kurjenje odpadkov v sedmem bloku ali celo za jedrski reaktor, za katerega Vilko še slišati ni hotel, mu ne bi znal nihče več povedati. Pa tudi za vse nevarnosti, ki prežijo iz podzemnega uplinjanja premoga in pred katerimi si ta hip vsi zatiskajo oči. Iztok pa se je dobro zavedal, da nihče ni znal natančno predvideti, kakšni bodo končni učinki iz uplinjanja, ko bodo poznani vsi stranski učinki tega procesa. Starec mu je, ne da bi ga sploh spraševal, sam od sebe potrdil to, kar je on šele zadnjega pol leta dognal med študijem starih dokumentov v Celju. Investicija v veleplinarno je bila zgolj obupen poskus, da bi z neizvedljivimi teoretičnimi prilagoditvami vhodnih podatkov prilagodili ceno investicije tako, da bi dobili državne kredite iz Beograda in bi s tem dejansko lahko začeli delati. Potem bi pa že šlo, kakor bi pač šlo. Nekako bi že bilo. Za ta namen so potrošili na kupe denarja, večidel ljubljanskih kreditov. To, da je Dolar mimogrede obtoževal mnoge strokovnjake, svoje kolege in politike, ki jih Iztok vseh niti poznal ni, je bila zanj postranska zadeva. Saj je vendar iz lastnega dela vedel, kako to gre, ko se skozi investicije valijo veliki denarji. Kešfloving je dejansko pomembnejši kot tisto, kar se iz takega toka denarja zgradi.

Gledal je sivolasega starca, zdelo se mu je, da po malem odmira pri živem telesu. Rjav suknjič je bil nemarno ovešen po suhem skeletu, zelena karirasta srajca je bila na prsih lisasta od juhe, ki mu je kdo ve kdaj in kolikokrat kapnila z žlice. Tretji gumb na srajci je bil za spoznanje večji od drugih črnih in temno rdeče barve. Iztoku se je zdelo, da zaudarja po smrti, a kljub temu ga je gledal z občudovanjem in obžaloval, kaj vse bo pokopano ali skurjeno z možgani, ki jih nosi ta človek devetdeset let v svoji glavi. Kam bo šlo vse njegovo znanje, logika, informacije? Vse bo šlo v nič. Iz nič v nič, za večno.

Hotel se je že posloviti, a ga je vmes starec zopet pogledal čisto drugače, skoraj malo odsotno, kot da je izgubil spomin. Kot da ni ravnokar tekla iz njega pripoved o kemokombinatu tako, kot je bolj sočno ne bi znal opisati noben drugi kronist. Zdaj pa spet – pogled Irene. Mogoče pa ta ni tako slab človek, kot se mu je zdelo celo njeno sorodstvo takrat, ko ju je po poroki izobčilo. Kolebal je, ali naj ga zdaj, po vseh teh letih, vpraša, zakaj niso mogli preboleti, da je vzel Ireno za ženo. Kaj je bilo bolj moteče? Da je Hrvat ali da je njegov oče vojno lice? Pa tudi to, ali je bilo spoštljivo naslavljanje z doktorjem v tem pogovoru res iskreno ali samo cinično. Ampak – zakaj bi zdaj spraševal tega starca o rečeh, ki so zdavnaj minile in se jih niti on sam ne bi spomnil, če ga ne bi izbrskal v arhivu? Janez Dolar pa ga je prehitel v tehtanju in ga povprašal:

»Kje si pa ti dobil doktorat?«

Kar polilo ga je. Še enkrat je dobil od starca odgovor na vprašanje, preden ga je postavil. Pa kar z jasnega to nesramno zveneče tikanje! Iztoku se je zdelo, da so mu starostne pege v trenutku še bolj potemnele, prosojna koža je postala še bolj starikava, da so se mu razširile še rdeče obrobe oči. Čutil je, kako mu je srce začelo v jezi bíti v prsih, in v trenutku so mu švignile slike odločne, a žalostne Irene. Slišal je svoj malo višji in nervozen glas, ko mu je vrnil vprašanje:

»Kako to mislite – dobil!«

Težko se je zadržal in le ni izgovoril besede, ki mu je lezla na jezik. Starec se je komaj vidno nasmehnil in preslišal njegov povzdignjeni ton:

»Veste, koliko raznih doktorjev sem jaz srečal v tisti nesrečni Jugoslaviji?«

»Ampak jaz sem uspešno opravil zagovor doktorske disertacije v Sloveniji leta 2014!«

»Seveda! Saj ste še mladi,« ga je spet začel vikati. »Je pa čisto vseeno, veste. Zdaj ni nič boljše, kot je bilo prej.«

»Ne vem, a je boljše ali slabše. Glede znanosti je res enako. Ta se pač ne spreminja glede na družbeno-politično situacijo. Dvakrat dva je dvakrat dva – tako v socializmu kot v kapitalizmu.«

»Dvakrat dva je štiri v kapitalizmu, prej smo se pa o tem morali dogovoriti na samoupravni interesni skupnosti.«

»Pa kje se vam jemlje ...,« je Iztok cinično pospremil zadnje besede Dolarja in zdaj on ni mogel zadržati nasmeha. V hipu se je tudi odločil, da ga ne bo spraševal ničesar več. Stari pa, kot da bi mu bral misli, je nalašč nagajal in ga še enkrat ošvrknil:

»Včasih smo rekli na ić je zanič. Ne mi zamerit ... vi ste, kot kaže, iz drugačnega testa. O čem ste pa pisali v doktorski disertaciji?«

Zdaj mu je Iztok hotel malo vrniti, čeprav se nikakor ni mogel znebiti mešanih občutkov spoštovanja do starejšega človeka, izkušenega strokovnjaka, in obenem usmiljenja do njegove, čeprav bistre, vendar betežne starosti, ko sam v zapacani in zašiti srajci čaka na smrt v domu za ostarele:

»Ne vem, če bi razumeli ... in ne vem, če vas zanima, kaj je pisal en Hrvat. Hrvat je tat, so tudi govorili včasih in govorijo še zdaj. Človek se pa ne odloči sam, kje se rodi in kdaj in komu. Sicer pa vam moram povedati, da sem samo na pol Hrvat, saj sem na pol tudi Slovak iz Slavonije.«

Stari je zopet preslišal in ponovil vprašanje:

»O čem ste pisali v disertaciji?«

»Podzemno uplinjanje premoga – možnosti v Sloveniji v povezavi z razogličenjem proizvodnje in pravično tranzicijo premogovnih regij je naslov doktorske disertacije.«

»Prvi del razumem, drugega pa ne.«

»Saj sem vam rekel ... nisem vas hotel žaliti. Ta drugi del v bistvu ni montanistika. Bolj ekonomija ...«

»Politika ...«

»Na nek način – ja.«

Potem je Iztok pospravil kopije iz arhiva nazaj v aktovko, se dvignil in Janezu Dolarju pomolil roko, da bi se poslovil. Stari je videl to gesto, urno se je oprl na palico in se skušal dvigniti, kot veleva bonton za rokovanje, a ga je Iztok ustavil:

»Kar sedite, sedite,« stegnil je roko čez mizo, poiskal njegovo desnico in prijel za hladno, koščeno uvelo dlan in jo rahlo potresel. »Grem. Hvala za vašo bogato pripoved. Zelo je bila zanimiva ... hvala ... in srečno.«

Stari ga je ubogal, obsedel, ga spet gledal, kot bi bil malo odsoten, potem se je Iztok obrnil k vratom. Naredil je korak, ko je zaslišal jasne besede:

»Srečo, gospod doktor Videtić.«

Zaznal je, kako je mož za razliko od prej poudaril mehki ć, zato se je obrnil, misleč, da se zopet norčuje, a je spet zagledal prijazen Irenin pogled. Zato mu je tudi on prijazno pokimal in se mimo vrat dvigala spustil po stopnicah. Objel ga je vonj prevrete zelenjavne čorbe, ki je od nekod napolnila stopnišče.





Gorazd Volko, 1997—2034



www.saleskibigrafskileksikon.eu/index

ni gesla



https://sl.wikipedia.org/wiki/Gorazd_Volko



Življenje in delo (uredi I kodo)



Ta biografski članek o znanstveniku je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.





Življenje Iztoka Videtića je bila podzemna kadunja premoga. Ves čas jo je imel v glavi. Bil je naslednik raziskovalcev, ki so v tem podzemlju ločili tri vrste premoga, vse tri stare komaj dva in pol milijona let. Delili so jih po gorilni moči, ki je odvisna od količine ogljika in vlage v plasti. Mnogi so zagovarjali delitev na dve vrsti: ksilit in lignit. Videtić je vztrajal na treh in je vedno govoril tudi o svetlem lignitu in za odtenek bolj kaloričnem velenjitu. V to podzemno maso se je vlezel skozi nekaj sto vrtin, navrtanih v črno zmajevo kri. Vzorci, potegnjeni iz votlega jedra vrtinskih cevi, so ponujali sliko prereza cele kadunje. Kraljica vrtin je bila 1600 metrov globoko zavrtana skozi najdebelejši sloj premoga. Shramba metrskih vzorcev je bila njegova edina obveza in najboljša zabava. Veselje in jeza. Analize, raziskave, ocene, domneve, in to ne po suhoparni, splošni, neotipljivi teoretični ravni. Zanimala ga je konkretna, v resničnosti uporabna znanost, takšna, po kateri je bilo mogoče vrtati z jeklom, jo razstreljevati z dinamitom, pofilati s pikasom, odrezati s kombajnom, podcimprati in prodirati vanjo z velikanskimi hidravličnimi samohodnimi rovi. V katero je bilo mogoče vrezati velike luknje in jih utrditi z betonskimi zidaki in v njih sestaviti spodnji svet, podzemno življenje, prepredeno z gumo transportnih trakov, po katerih se pripelje ven črni kruh, zmajeva kri, ki jo v blokih prepražijo v elektriko. Velik izziv je bil, kaj od tistega, kar so naračunali v pisarnah, se bo uresničilo pod zemljo. Katere besede bodo postale meso, katere številke izkopani lignit. To je bilo njegovo življenje, ne pa neke obrobne zadeve, kot so rodoslovna drevesa, niti žalovanje za davno umrlo osebo.

Na živce mu je šlo neizbežno zlo, ki je prišlo za premogom. Proizvodni kazalci, ekonomska telovadba, kdo bo koga bolj prenesel okoli. Koliko bo treba obračunati stroškov od čistega dobička iz skuhane elektrike? Koliko bo šlo za izkopavanje in koliko za raziskave. Kljub temu, da je bil na premogovniku takoj za generalnim, je njegovo delo in delo njegovih oddelkov predstavljalo strošek. Variabilni strošek. Kolikor denarja boste imeli na razpolago, toliko raziskav boste naredili, mu je nekoč zabrusil Vilko Volko. On ni bil tako vezan na koln. On bi prav lahko vodil tudi kakšno drugo podjetje. Trgovsko verigo, na primer. Zanj je bil važen samo denarni tok. Saldo med prihodki in odhodki. Kosmati dobiček. Evri. Dolarji. Zlato. Njega ni motilo in ni mu bilo težko debelo lagati o zalogah in kvaliteti lignita več let samo zato, da je ekonomski sektor izračunal v naprej določeno ceno premoga, ki jo je še prenesla izgradnja šestega bloka, ker se je za ta blok vedelo, da se bo z njim začelo novo obdobje. Kakšno pravzaprav – tega pa ni vedel nihče.



Dolga desetletja dolbenja podzemlja so zemljo na vrhu spremenila v tri velika jezera. Med njimi so bili nasipi, saj je bilo med gladinami okoli sedem metrov višinske razlike. Nasipi med njimi so bili široki samo par sto metrov, kakor se je pač gibala nenehno ugrezajoča se površina. Prvotni več deset metrov visoki nasipi pepela so se z leti nevarno znižali. Vsakomur, ki je znal vsaj malo računati, se je to zdelo logično. Volumen pepela, ki je ostal od skurjenega premoga, je bil osemkrat manjši kot luknja v podzemlju, kjer so izkopali ta premog. Načrtovalci in analitiki so to seveda predvideli. A je prišel ukaz tehnologov izkopa premoga, da je treba izračune prilagoditi, upočasniti izračunani pogrezek in po potrebi povečati odstotek pepela, česar v pisarni ni bilo težko storiti. A hribina pod zemljo se ni ravnala po volji načrtovalcev. Nasip se je pogrezal prehitro. Zaradi pomanjkanja pepela so začeli dovažati na nasip najrazličnejši drek iz vse države. Nasip pa še kar ni hotel ubogati. Materiala je bilo še premalo. Videtić je vsak dan govoril z Volkom. Hotel je več materiala.

»Rabimo več stabilizata,« kot se je reklo mešanici pepela in vseh vrst odpadnih zemljin.

»Pepela,« je poenostavil Vilko.

»Rabimo več pepela za vzdrževanje nasipa. Po možnosti takega, ki ne bo iz lignita. Nekaj bolj trdega rabimo.«

»Kako trdega? Trd pepel ...?«

»Zaenkrat še ne vemo in tudi nimamo podatkov, kaj vse imajo oni na voljo po cementarnah, sežigalnicah in zbiralnicah odpadkov. Ne bi se radi prenaglili. Že itak je padla na nas senca nestrokovnosti, češ da smo vse narobe zračunali. Pa nismo mi. Vidiš, jaz ne bi zamegljeval. Potegnimo ograjo pa vzhodni obali jezera, pokličimo ministrstvo za okolje: po vsej državi leži na kupe posebnih odpadkov in gradbenega odpada. Če jim damo nasip za trajno odlaganje, bomo dobili investicijska sredstva za lokacijo, odlaganje, reciklažo, nadzor, odprli bi nove profile delovnih mest, strokovno ravnanje z odpadki. Ustanovili bi džointvenčer z našim komunalnim podjetjem, pa s kakimi tujci, strateškimi partnerji ... to so naše razvojne perspektive. A jih ne vidiš!«

»Vidim, samo ne morem. Oblubu sem mu, da bomo vzdrževali nasip, on bo pa pretočil evropski denar direkt na plažo.«

»Kaj pa, če pridejo iz Evrope gledat, kam pravzaprav teče ta denar? Bo taka sramota ko z Avstrijci, ki so odnesli pete in denar za investicije takoj, ko so videli analize vode. Pa betece, vodno mesto – ista zgodba!«

»Voda je zdej v redu. Brez pardona! Turizem ob vodi bo privabil eno maso množice od vsepovsod. Boljš to ko odpadki,« je drdral Volko, kot bi prebiral predvolilne pravljice. »Kje boš ti uspel s projektom odlaganja posebnih odpadkov prepričat narod. Pa še incinerater. Sej veš, da bojo zeleni znoreli takoj, ko bojo vidli, za ka se gre, in bojo takoj pisali na internet. Bomo meli spet suhe smreke pa traktorje pred domom kulture ...«

»Ma kaki zeleni? Saj jih ni več. Naš inštitut jih je že zdavnaj pometel. To je zdaj zgodovina. Narod ne ve več, da so sploh kdaj bili. Naš čas je naš. Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto ... Še veseli so, da se je vse potopilo! A misliš, da bi lahko vse spodkopali, če bi se ljudje zares postavili za svoja posestva ... tako kot zdaj lažejo, da so se. So se vraga ... Ko so taveliki pobrali denar, so šli vsi drugi pohlevno za njimi. Vsak ima ceno. Vsakogar lahko kupiš. To ograjo potegnimo po obali jezera, po rudarskih zakonih bi jo že davno morali, in naredimo na naši, rudniški strani po nasipu republiški center za posebne odpadke – in ti garantiram, da se boma v petih letih valjala v zlatu! Pa ne samo midva ...«

»Ne morem. Ne bomo se zajebavali z odpadki iz cele države. Brez pardona! Pa še ... oblubu sem mu, da bomo zdržali do leta dvaindvajset, ko bojo volitve. To moramo ... do dvaindvajsetga mormo zdržat, potem grejo pa čelne fronte in pogrezki naprej na drugo stran.«

»Tam je pa potem tisti potok, kanjon ...«

»Eh, tisto vodo bomo že oblagali, sproti ...«

»Kaj pa, če se vseeno predre? Če bo jezero zvrtalo luknjo in bo šlo? Jaz tokrat ne bom nič podpisal. Ka veš, ka vse zdaj furajo na nasip? Si pozabil na celjsko afero?«

»S Celani ne bomo več kšeftali! Preklete barabe celske, sej pravim! Celanerji so barabe cel cajt, in to brez pardona! Oni bi nas prvi zajebali ... ziher sem, da so oni vse spravli v časopise. Od njih ne bom spustil na deponijo niti enga šleperja več!«

»Če bo sila, ne bo nobedn gledal, od kod je prišel material. Ne vem no, jaz bi na tvojem mestu drugače,« je Iztok nenadoma še enkrat poskusil, čeprav je bilo čisto brezupno, »jaz držim zvezo s komunalci in koncesionarji, ki zbirajo vse te odpadke in jih sortirajo.«

»Ne morem. Oblubu sem mu zato, da bo lahko naredu tiste plavajoče hiške pod Kuntakinte. Pa naj se potem slikata tam z onim norim Angležem. Hoče še en mandat, zato že zdaj gleda, kak bo čez dve leti. Če je on pripravljen tvegat, bomo mi tud. Mi nimamo kaj zgubit.«

Potem je obmolknil, si zavihal rokave na sveže zlikani svetlo modri srajci, da so izstopile kosmate roke, in se na široko naslonil na svojo pisalno mizo. Malo spod oči je pogledal Videtića:

»Mormo pa za svoje kritje vseeno met pripravljen plan be. Tako da ...,« je z obema rokama, kot bi ga hotel objeti, narahlo zamahnil proti Iztoku, »ti delaj naprej na tem projektu s posebnimi odpadki in sežigalnico.«

»Kaj pa jedrska ...«

»Ne. Ne! Ustavi to. To pa res. Ne. Z reaktorjem se pa res ne bomo zajebavali.«

»Okej,« je rekel Videtić in šel, a ko še ni zaprl vrat, je sklenil, da bo, kot vedno, naredil po svoje. Vedno se je izkazalo, da je oba rešil iz dreka samo zato, ker ga ni ubogal. Tako delajo pokončni knapi. Vedno v dobro rudnika, premogovnika, doline, družbe, države. Ko je prišel do svojega računalnika, je v dobri uri napisal tri elektronska pisma, jim pripel šifrirane datoteke, poslal, potem jih je takoj izbrisal iz serverja in nato hranil na pomnilnik svojega računalnika, v mapo blok 7.

»Sedem je srečna številka,« si je rekle po tiho in zaklenil računalnik.



Sedem tokrat ni bila srečna številka. Nasip ni zdržal. Malo pred novim letom 2021 je voda prežrla stabilizat. Sprva mali potoček je na nepričakovanem mestu tekel tri dni, ne da bi kdo videl in ga zajezil. Vodni val je pljusknil še čez nasip spodnjega jezera, za en dan zalil cesto, železnico in ob cesti postavljene hiše. Potem je voda odtekla po strugi, srednje in spodnje jezero sta se zlili, spodnjemu se je dvignila gladina za en meter in se temu primerno razširila proti severozahodu, srednjemu, največjemu jezeru s plažo, se je gladina znižala za celih pet metrov in jugovzhodna obala se je odmaknila za kakšnih trideset metrov. Z rudnika so sporočili, da so razmere pod nadzorom, čeprav prelitje ni bilo predvideno. Vseeno so imeli pripravljen načrt reševanja, saj so v črnih scenarijih zlitje jezer pričakovali. Zgodilo se je zgolj to, česar so se vsi bali, in zgodilo se je sámo od sebe. Višja sila. Zahtevne montan-geološke razmere, je bil v takih primerih vedno zadnji ogovor.

Iztokova odlika je bila, da ni nikoli očital, češ, a sem ti rekel, zdaj pa imaš ali kaj podobnega. Čeprav je vedel, da bi ga Volko zlahka vrgel hijenam, če si ne bi znal sam zaščititi hrbta, je takoj potegnil s kolektivom in zavzeto reševal situacijo. Ko so prve težave prebrodili, utrdili nasip na obali na novo zlitega velikega jezera in uredili preliv v reko po bivši strugi njenega največjega pritoka, je nastopila druga faza sanacije. Ta je bila bolj zahtevna. Znižanje gladine novega velikega jezera je obetalo ponovno plazenje vzhodnega roba cele doline proti sredini – s hišami vred, pa z dvema cestama, železnico, toplovodom, vodovodom, kanalizacijskim kolektorjem, predvsem pa z glavnim izvoznim rovom premogovnika, iz kote plus 225 pod zemljo, koder se pripelje premog na svetlo in v mline, in kjer zmajevo kri meljejo v črni premogov prah in ga transportirajo v peti in šesti blok. Vse to je začelo drseti v smeri jug– sever, v jezero. To so predvideli, če pade gladina jezera pod nadmorsko višino 367 metrov. S prelitjem je padla pod 360. Podzemno ravnotežje hribinskih silnic se je porušilo.

Nemogoče je vedeti, kaj se dogaja pod zemljo. Kakšni procesi, pritiski, strižni zdrsi celih plasti in hribin tako v nasipu kot v naravni podlagi. Da bi bile razmere še težje, po vsaki strani nahajališča premoga tečeta tektonski prelomnici, vse od vzhodnega dela Pohorja do Smrekovca pred Savinjskimi Alpami. Ko se je nasip na skrajnem zahodnem delu novega jezera naposled stabiliziral, so strokovnjaki zaznali pomikanje južne hribine v jezero. Takoj je bilo treba porušiti šestdeset metrov visok betonski kolos klasirnice, ki že dolgo ni obratovala. Ta betonski nebodigatreba je bil postavljen na ozkem pasu zemljišča, med cesto in železnico na eni strani in reko na drugi. Grozilo je, da se bo orjaška gora betona zaradi premikov prekucnila čez reko, proti obali jezera. Ko so to uredili in čez globoke temelje zravnali in povaljali pesek, se je začela nova akcija. V veliki tajnosti je bilo treba odkupiti vse zgradbe ogroženega zaselka nad glavno cesto. Tam je stalo 234 enodružinskih hiš, dve trgovini, šola, nekaj večstanovanjskih objektov, kulturni dom, vse to razporejeno ob sedmih ulicah. Velika skupina nepremičninskih prekupčevalcev se je kot trop podgan zagnala v naselje z vseh strani. Kot podrepne muhe so šli od hiše do hiše, dobesedno s kovčki denarja in dolgimi polami spiskov nadomestnih hiš in lokacij po vsej državi. Ni bilo časa za pogajanja. Kupoprodajne pogodbe za vse hiše v celi krajevni skupnosti so bile podpisane v trinajstih dneh. Štirinajsti dan je bil ustavljen promet na železniški progi, ker je tire čez noč premaknilo za pol metra proti jezeru. Pred zimo so že začeli rušiti in zaselek ravnati z zemljo. Spomladi so posejali travo in v treh mesecih je bilo videti, kot da tam ni bilo nikoli nobene hiše. Kakšnih večjih posledic ni bilo videti, najkrajšo v vsej tej nesreči je do leta 2022 potegnil župan, ki je gladko izgubil volitve. Žal je vse stavil na eno karto. Na razvoj turizma ob pobeglem jezeru.

Potem se je zemlja počasi umirila. Vsaj na videz. Kaj se je dogajalo globoko pod njo, ni videl nihče. Nepredvidljive montan-geološke razmere in njihove posledice. Reka, cesta in železnica so bile začasno rešene. Stroka si je malo oddahnila. Vse obvladujemo, so preko Našega časa mirili ljudi in jih zasipali z drugimi veselimi novicami, da bi le pozabili na katastrofo. Vse nam je znano, je dal izjavo za časopis tudi Iztok Videtić, ki je veljal za velikega strokovnjaka in poštenjaka. »On nam že ne bo lagal. Za Volka ne rečemo, Videtić pa – nanj se lahko zanesemo. On nam že ne bo lagal,« so se odzivali bralci. Vse poznamo in tu je vse ogroženo, je dal zapisati. Saj to vsi vemo. Velik podzemni prelom teče tu čez in še dva manjša, da o še manjših sploh ne govorimo. Ampak mi imamo vse raziskano. Zelo veliko vrtin je in natančno vemo, kaj se dogaja pod zemljo,« je pisalo. Na severnem delu lignitne kadunje poteka Smrekovški prelom, v dolini sami se pa stikata še dva pomembna preloma. Vse vemo. Seveda pa so razmere v določenih konstelacijah tudi nepredvidljive. To je čar geologije. Vse vemo, ne znamo pa napovedati, kdaj in kje se bodo globoko pod zemljo premaknile tektonske plošče, katerih aktivnosti potekajo milijarde let in so vidne vse okoli nas. Našo kotlino imamo dobro raziskano, ne znamo pa še napovedati, kdaj in kje se bo zgodil kakšen potres ali karkoli drugega v zvezi s premikanjem zemeljskih plasti.

Ljudje so se v stoletju rudarstva z njim docela sprijaznili. Zaupali so rudarskim strokovnjakom in radi so jim prisluhnili, ko so ti z mirnim in jasnim govorjenjem pojasnili vse, kar se je dalo pojasniti, in tega ni bilo tako malo. Seveda pa ne moremo pričakovati, da bi ljudje, naj bodo še taki strokovnjaki, v pičlem stoletju razkril vse skrivnostne sile, ki vladajo pod zemljo od vekomaj. V premogovniku je bilo to normalno stanje. Vsakdo, od generalnega do zadnjega lauferja, ve, da se lahko ta havarija zgodi vsak trenutek. Večina je bila celo prepričana, da se bo to slej ko prej zgodilo. Med takimi sta bila tudi Volko in Videtić.

Brez pardona in ravno to prepričanje ju je držalo na vrhu rudnika, saj sta ves čas snovala, s čim in kako bi pripravljali turbinsko paro v blokih, če nekoč ne bo več lignita. Zato je ves čas premogovnika tlela ideja o plinifikaciji, ki so jo prvič skušali uresničiti v kemokombinatu. Podjetje so sicer likvidiral, ideja pa ni nikoli zamrla. Po letu dva tisoč so jo nove tehnološke možnosti vrtanja ukrivljenih vrtin znova obudile. Premog so začeli uplinjati kar v njegovem ležišču. Teoretično je postopek zasnoval Iztok po vzorih iz Južne Afrike in Avstralije. Količine pridobljenega plina po domači metodi so bile zadovoljive. A Iztok je kmalu dognal, da samo uplinjanje ne bo moglo nadomestiti klasičnega pridobivanja premoga. Začel je raziskovati možnosti še drugih virov, a Vilko je vztrajal izključno pri uplinjanju, zato je Iztok tajno snoval razvojni model premogovnika – brez premoga in tudi brez plina. In izluščil je dve možnosti. Kurjenje odpadkov ali manjši jedrski blok, saj so izračuni kazali, da je na dnu jezera in v starih potopljenih nasipih s pepelom odloženo čez dvesto tisoč ton urana. Želel je počasi in temeljito raziskati, kako dobiti uran iz pepela. A tega časa še ni imel. Težav zaradi nižje gladine jezera ni bilo konec. Hribina južne obale jezera je še vedno drsela proti severu in ogrožala glavno izvozno premogovo pot iz podzemlja proti šestemu bloku. Ves čas je moral posvetiti ustavitvi plazenja hribine. Bil bi triumf, če bi vsaj teoretično lahko dokazali, da bi se to dalo ustaviti prej, kot bi zmečkalo glavni odvozni rov. Brez njega ni bilo nikjer drugje mogoče spraviti premoga iz jame. Žal je njegov pomočnik Gorazd Volko s preverjanjem vseh izračunov samo še potrdil oceno, da bi uničenje vpadnika lahko preprečili le z dvigom gladine novega, velikega jezera: z novim nasipom, dolgim tri kilometre in visokim vsaj štiri metre, za kar so imeli samo še dva meseca časa. Volko je naredil paniko na ministrstvu. Dobil je odprt račun mimo vseh pravil javnega naročanja.

Tovornjaki so se valili skozi Trdovelenje, severno od železnice je vidno rasel nasip. A črni scenarij je že zanesljivo mlel. Ves trud je bil zaman. Bili so prepočasni in prepozni. Zemlja jih je prehitela kot vedno. Vpadnik glavnega odvoza ni zdržal. 16. julija 2026 ob štirih zjutraj je počilo. Stresla se je cela dolina. Proizvodnja premoga, izkop lignita, tok zmajeve krvi, ki so jo puščali od leta 1844, se je v trenutku ustavil. Čez teden dni, 23. julija, je Naš čas pod velikim naslovom Ali je to konec? in podnaslovom Stebrni udar kakšnih dvesto metrov od ustja izvoznega nadvoza ga je zdrobil v dolžini najmanj petdesetih metrov objavil alarmanten zapis. V njem ni manjkalo stavkov, kot so proizvodnja premoga je do nadaljnjega onemogočena ... velika nesreča ni nikogar poškodovala, iz grobih ocen posledic udara ni mogoče napovedati ničesar ... tektonski prelom je nepredvidljiv, lahko da bo to konec premogovništva ... Seveda niso manjkale zahtevne in nepredvidljive montan-geološke razmere v naši jami.

»Ma kak konec premogovništva, pizdajimmaterna!« je Vilko Volko naročil tajnici, da ga ni. Vsakemu naj reče, da rešujejo situacijo.

»Tudi če kliče minister ?« je tajnica vseeno previdno preverila.

Volko je zarjul skozi odprta vrata:

»Ma kak minister! Goni ga u kurac, sej je čist posran ... Ni me!« in je treščil vrata, da so kljub obilnemu tapeciranju glasno počila. Potem je posmehljivo, a z normalnim in povsem mirnim glasom rekel Iztoku in Gorazdu, ki sta ga čakala v njegovi pisarni:

»Kje se pa ta upa zdej klicat!«

Na mizi so se valjali dokumenti in izračuni o skrajnih količinah plina iz premoga, ki so ga žgali na območju nekdanjega muzeja premogovništva. Po brskanju in prelaganju listov se je

Vilko v nekem trenutku vzravnal, srepo pogledal sina in ga ostro vprašal:

»Kaj ti praviš!?!

»Jaz ...?«

»Ja! Kako bi ti rešil to?«

»Ne vem ...«

»Pa če bi midva zdejle izginla in bi moral ti odločit. Moral! Kaj bi naredu?!«

Gorazd se je nasmehnil, Vilko pa je isti trenutek počil z dlanjo po konferenčni mizi:

»Ne smej se! V pol ure se moraš odločit! Pa rešit stvar! Če ne, bo juter mesto brez kruha! Trideset tavžnt ljudi bo pod tvojim oknom vpilo, da si jim požrl kruh! Kaj bi naredu!?«

»Ti si zmešan,« je mirno rekel Gorazd, vstal in odšel proti vratom.

»Kam greš,« je vzkliknil Volko.

Iztok mu je položil roko na ramo:

»Pusti ga.«

»Kaj ...«

»Pusti ga. Saj bo.«

»Kaj bo ...«

»Saj boš videl.«

Molče sta se naslonila nazaj na mizo in zopet začela brskati po papirjih. Čez čas se je Iztok vzravnal:

»Ne bo šlo.«

A Vilko se ni dal. Stopil je k omari, potegnil fascikle, vzel iz njega mapo, jo vrgel pred Iztoka, jo spet vzel nazaj v roke in plosknil nanjo s hrbtno stranjo dlani.

»Tole! Poglej. Mora it!«

»Ne bom gledal. Sej veš, da smo tu vse številke popravli. Za banko je ja šlo, v jami pa to ne deluje. Najmanj štirkrat tolk premoga bi mogli žgat, pa še to je samo teorija. Morali bi bit brez izgub plina, ki gre kdo ve kje mimo sesalnih lijakov!«

Takrat se je vrnil Gorazd. Mirno je položil na mizo računalniški izpis in rekel:

»Ne bo šlo.«

Oče, doktor znanosti, inženir rudarstva, je stiskal zobe. Gledal je sina. Gorazd je že kar dolgo tu. Na šahtu. Zdaj že ve, kako te stvari tečejo. Je res izračunal ali samo podpira Iztoka, s katerim sta se ujela bolje, kot si je sprva mislil? Zadenjsko se je primaknil k visokemu zelenemu pilotskemu naslanjaču, roke na široko položil pred sebe in bevsknil:

»Prav. Naj bo!« Potem se je obrnil k Videtiću. »Naj bo. Pa naj bo po tvoje! Plan be! Pa brez pardona! Gremo kurit te jebene odpadke!« Kazalec je uperil v njegove prsi. Iztoku je lezel nasmeh čez lica, Vilko se je sklonil naprej in zvit nasmeh se je že videl tudi na njegovem obrazu:

»Ampak samo incenarater. Pogajanja za reaktor odpadejo!«

Iztok in Gorazd sta šla. Sestanek je bil zaključen. Ko je Gorazd zaprl vrata očetove pisarne, sta se spogledala. Iztok je lopnil Gorazda po rami.

»Hvala, kamarat!«

»Ni kaj, kamarat,« je odvrnil zet.



Zadrukan prvi vpadnik glavnega in edinega odvoza lignita iz premogovniških odkopov je za zmeraj ustavil sežiganje premoga v blokih. Mnogi, ki od tega kurjenja niso imeli nič, so se te nesreče celo veselili. V blokih so težavo za silo reševali z dovažanjem premoga od drugod, a za odkup je bilo v svetu težko najti tako nizkokaloričen premog, kot je bil domač. Zato so v nuji, če ni bilo na voljo drugih kurilnih dodatkov, uvoženim, v prah zmletim visokokaloričnim rjavim premogom primešali kar pepel iz lastnih elektrofiltrov. Volko in Videtić sta v poslovnih načrtih za premogovnik vedno upoštevala, da se lahko zgodi nemogoče. Pri tem ju nestrinjanje z alternativo ni oviralo, saj sta hitro našla kompromis, rešilno formulo za obstoj rudnika. Peti blok so predelali za plin. Šesti blok je po zmečkanju glavnega odvoza v dveh ciklusih pokuril premog še z deponije, ki so jo postrgali do zadnje lopate, potem je ugasnil za vselej. Tako se je 21. 9. 2026 na vrhu stopetinšestdesetmetrskega hladilnega stolpa še zadnjič pokazala bela para, pomešana z dimom sežganega trdovelenjskega lignita. Potem so nemudoma začeli demontirati vse vitalne dele in vgrajevati zahtevne visokotemperaturne komore, v katerih lebdeči ogenj, vroč čez 1100 stopinj Celzija, upepeli najrazličnejše odpadke potrošništva. Čeprav je ostal generator-ski del isti, z močjo 600 megavatov, je bil ves drugi kompleks in preplet naprav tako drugačen od šestega bloka, da ni bilo govora o rekonstrukciji. To je bil sedmi blok. Do leta 2030 je z vrhunsko tehnologijo postal vzor za tako velike sežigalnice in s tem tudi cilj mnogih šolskih, strokovnih in celo znanstvenih ekskurzij s celega sveta.

Sestanek, na katerem so trije možje – po poroki Iztoka z Melito celo sorodniki – odločili o državnem kolosu, ki je zagotavljal tretjino elektrike, je počasi prihajal za Gorazdom. Takrat, ko je očetu položil na mizo preproste matematične argumente, da bo plina komaj za štiristo, ne pa za tisoč megavatov – za koliko let, niso takrat niti znali oceniti –, ni pomislil, da je na skromnem listu s tabelo v štirinajstih kolonah in enaindvajsetih stolpcih zapisana usoda kakšnih petdeset tisoč ljudi. Vsa reč pa ni imela teže reševanja česarkoli. Bolj je spominjala na igrico treh razvajencev. Njega je bolj kot morebitne napake v izračunih tlačila misel, da bo v vsakem primeru jeziček na tehtnici med očetom in tastom. Krvi ni mogel zanikati, kot ni mogel zanikati, da si je bliže s tastom kakor z očetom. Z Iztokom sta postajala vse bolj enakovredna, brez hierarhije, kolega. Kamarata. Prevzeli so ga vsi v naprej pripravljeni načrti. Vsi njegovi sodelavci so bili sinhronizirani. Tudi rekonstrukcija, ukinitev šestega in postavitev sedmega bloka, je bila načrtovana in pripravljena do zadnje podrobnosti že davno prej. Bilo je, kot bi iz nič oživel velik mrežni mehanizem, komplicirano prepleten z raznimi vzvodi in ročicami. Ko se je eden premaknil, so se vsi deli začeli premikati po naprej določenih krivuljah, in ta prvi vzvod, ki je pognal ves sistem, je bila beseda Iztoka Videtića. Vse se je gibalo po njegovem ukazu. Gorazda je fasciniralo, da je bilo do vklopa vse v popolni tajnosti, in drugo, da je kljub temu zadeva stekla, kot da je od nekdaj v utečenem gibanju, in to ne samo znotraj premogovnika. Po sproženju se je premaknila cela dolina. Še več. Ročice mehanizma so bile prepletene po vsej državi. Že četrti dan po odločitvi je stekel transport, da je bil ob bloku cestni promet skoraj ustavljen. Železniška proga je komaj požirala transporte. Najprej so se pojavili deli novega kotla, ki so morali biti nekje že pripravljeni. Vse je bilo načrtovano, skonstruirano in že izdelano. Blok sedem se je hitro vzpel dvesto metrov v višino in tako krepko prerasel hladilnik, ki je bil ostanek znamenite in osovražene šestice. Ko je bila sedmica po pol leta sestavljena, so se pravi transporti proti dolini šele začeli. Vlaki odpadkov so kot kače vijugali proti dolini. Na polovici trase med Celjem in blokom so zgradili novo dolgo izogibališče s štirimi tiri, kjer so čakale polne kompozicije od vsepovsod, tudi iz sosednjih držav. Nazaj grede so tam mirovali prazni vagoni, ker so polni imeli prednost. Okoliški prebivalci so ravnali natančno po predvidevanjih piar agencije, ki jih je že dolgo pripravljala. Nobenih odškodnin niso zahtevali, ker ni bilo nobenih zdravju škodljivih izpustov. Nobenih civilnih iniciativ ni bilo, nobenih ekoloških protestov, ne fanatičnih posameznikov. Nič takega ni bilo več. Po dolgih letih slabih novic o šestem bloku se je vrnil izgubljeni ponos in temu so botrovale samo tri osebe: Vilko Volko, Iztok Videtić, tretji, pridruženi Gorazd Volko, poganjek iz čvrste osnove prejšnjih dveh, pa je bil zagotovilo za nadaljevanje rasti. Nobenega dvoma ni moglo biti. Gorazd se je zavedel te odgovornosti, ki mu je padla v naročje. To ni bila služba po zaslugi očeta in tasta. To je postalo poslanstvo. Dediščina. Krona z očetove glave in žezlo iz rok Iztoka. Sčasoma je utonila v pozabo strašanska lahkotnost izračuna, s katerim si je zagotovil položaj naslednika tudi v očetovih očeh, čeprav je veliko potrebnega znanja in samozavesti dobil od Iztoka. Ta izračun se je še njemu začel zdeti za ščepec mesijanski, poslan bog ve od kod.

»Potem pa, ko bova šla midva v penzijo, bo še ena reorganizacija in se bo ukinil poslovodni odbor. Spet bomo nastavili samo enega generala, kot se za tako firmo spodobi. Vemo, kdo edini bo lahko vse to obvladal,« sta mu govorila oba. Oče in tast.

Poslovodstva so večkrat spreminjali. Včasih je bil samo en direktor za vse, drugič so mu dodali še enega, pa dodali še tretjega, tudi četrtega, če je bilo tako všeč onim v Ljubljani, a vedno je bil najbolj glavni Vilko Volko. Malo neobičajna kombinacija je nastala z vstopom Gorazda. Vilkov sin je prišel v poslovodni odbor pod Iztokovim mentorstvom. Oče je Gorazdu to pozicijo pripravljal od rojstva, že ko je Sonja na UZ pregledu izvedela, da pod srcem nosi sina. In on mu je rudnik zabijal v glavo od prvega dne. Od najnižje etaže odkopnega polja na koti minus devetdeset do rudarske fakultete. To vse bo dediščina za sina. Tako se je Gorazd znašel med očetom in tastom. Med vzgojiteljem in mentorjem. Med dvema z istim ciljem, a s popolnoma drugačnim pristopom. Iztok ni loputal z vrati, pokal z zvezki po mizah, kaj šele kričal. Mehko je položil roko okoli ramen, prijazno pojasnil, kje in kaj je problem, ovil se je okoli telesa, a ne kakor kača, ne tako tesno. Mehek je bil in topel, kot dolg krznen lisičji rep, da je še dolgo potem, ko ga že ni bilo več, za njim ostajal občutek božajoče in mehke prisotnosti. Res je ostala kje kakšna dlaka, včasih malo žgečkala, drugič pustila izpuščaj, če pa dolgo ni bilo kakšne pohvale, je začel pogrešati prijetno mehkobo na tilniku. Prijazno pohvalo, ki jo je od očeta večno čakal zaman. Ta je vedno pridivjal hrupno. Videl ga je že, ko je vstopil skozi steklena vrata, ki so ločila njihov hodnik od ostalega dela direkcije. Kot običajno v svetlo modri srajci in temno zeleni frfotajoči naši kravatni s prekrižanima kladivoma v zlatu nad obilnim trebuhom. Rokava je zavihal do komolcev, kot bi delal z lopato, in kljub zgodnji službeni uri sta temni vlažni zaplati pod pazduho izdajali pospešeno izločanje adrenalina in znoja. V levici mu je plahutal list z odtisom nekega elektronskega sporočila. Od daleč je vsakogar, ki se mu ni umikal s poti, povpraševal po Iztoku. Ko mu je Gorazd odgovoril, da ga danes ni, je oče brez obotavljanja zavil v njegovo pisarno in mu namignil, naj stopi za njim. Na mizo je spustil list in ga vprašal, če ve, za kaj bo imel to specifikacijo, in trkal s kazalcem po listu. Gorazd je gledal na drobno popisano elektronsko sporočilo z naslovom ponton – platforma:

»Tega pa ne poznam,« mu je odkimal.

Stari ni spremenil izraza na licu, nepoznavalcu bi se zdel dobrodušen. Stisnjenih ust je prikimal in zamomljal, da se mu je zdelo. Hotel je že iti, pa se je pri vratih obrnil, mu pomolil papir in rekel, naj se malo pozanima, za kaj bi študij in razvoj potreboval ponton:

»Kaže, da je po pomoti priletelo na moj mejl ...« in potem še enkrat poudaril, »na moj! Na mejl generalnega je prletelo! Se mi je zdelo, da pomotoma, ja. No daj ... javi mi, kaj je to?«

»A se ti ne zdi, da bi ga moral to vprašati sam. Jaz ne bom vohljal za svojim šefom.«

»Kdo pa je tvoj šef?«

»No, ta je pa dobra. Ne bit užaljen ... nekdo mora bit,« pri tem je Gorazd razširil roke kot včasih oče in zajel zrak okoli sebe, »tu je pač Iztok šef.«

»Čas bi že bil ... da bi bil ti!«

Gorazd ga je debelo pogledal:

»A to je odvisno od mene?«

»Od koga pa ...? No daj – sej ni treba vohunit. Če boš slučajno kaj slišu, mi pa povej, brez pardona. Jaz ga bom že vprašu, brez skrbi. Ko bo pravi cajt. Ga bom že, ko bo prilika! Med nama ni nobenih skrivnosti ... navadno jih ni,« se je glasno zakrohotal in že odmahedral tako, kot ga je prineslo.

Po vstopu Gorazda v poslovodstvo enakovrednih posameznikov je bilo treba delitev obveznosti med Vilkom in Iztokom prerazporediti. Tako je Iztok skrbel samo za sedmi blok in njegovo gorivo, srf, Gorazd pa je samostojno skrbel za peti blok in njegovo gorivo, uplinjeni premog.

»Jaz bom skrbel pa za šesti blok,« je Vilko zaključil pojasnjevanje novih nalog za Gorazda.

Sin je izbuljil oči:

»Kaj ... kak šesti blok. Saj ga ni več!«

Vilko se je gromko zakrohotal:

»Ha, ha ... Veš, da ga ni!« Potem se je zresnil. »Mal se bom odmaknu od tehničnih podrobnosti in poskrbel za strategijo. Eni na vladi spet dvigajo glave, kam da gre dnar od elektrike! To, kar smo postavli tu, ne smemo spustit iz rok. Ne zunaj ne pod zemljo. Ne v mestu, še manj v Ljubljani. Ni jih mal, ki so odpirali šampanjce, ko je zadrukalo glavni odvoz. So že vidli konc rudnika! To je to,« je oče zaključeval sestanek s sinom. »To mora laufat naprej. Zato bom u Lublani popucal gnoj, ki se je nabral na energetiki. Brez pardona ...« Na koncu je zamomljal: »Fajn se je shodlo tole ... tud tu! Iztok bo imel svoje odpadke, midva pa pup v celoti.«

Sin je pospravil tablico in mimogrede vprašal, kako to, da je sprva trmaril samo s plinom, ko je vendar očitno, da odpadki brez težav ženejo šesto megavatov:

»Iztok je imel prav ... ne ti ...«

»Če ne bi zadrukalo glavnega odvoza,« je hladno odvrnil oče, »ne bi blo nikol potrebe po incineratorju. Odpadki so boljša alternativa kot jedrski reaktor, za kerga je tud mel že vse prpravleno. V tem šahiranju in lobiranju mu ni para. Zdej je lahk biti pametn za nazaj, takrat pa ... pa saj si v bistvu odloču ti. Pa ja veš ... Vse drugo je tekma za zlato. Jaz sem stavil na plin, iztok odpadke in zdaj to deluje! Oboje deluje. Plin in odpadki!«

»Kakšno zlato?«

»Eh ... to se sam tk reče ...«



Bilo je pol enajstih zvečer. Gorazd je skozi vežno okno spoznal Iztokov avto, na monitorju pa je vhodna kamera razkrila, da sta pred vrati dva. Tast in oče. Skupaj. Črno-beli podobi obeh mož sta se mu zdeli bledi, a temu ni posvečal pozornosti. Bil je mrak, odsev hladnih sijalk, ki so se samodejno vklapljale in izklapljale pred vhodom in okoli hiše, je povzročal bledico na obeh osvetljenih obrazih. Odprl jima je, a tudi topla svetloba iz veže ni prekrila bledice prišlekov. Iztok je zetu pokimal v pozdrav, oče je s hitrimi pogledi premeril vežo in brez pozdrava zanj neobičajno šepetaje dahnil:

»Kje je Melita?«

»Spi ...«

Iztok je s pritajenim glasom dodal:

»Dobro ... kar naj spi.«

»Saj imaš sef v kleti? Maš prostor?« je butnil Vilko.

»Prostor?«

»Ja. Za dvanajst ciglov rabima prostor.«

»Dvanajst ... kaj?«

»Žganih ciglov. Opek – po slovensko.«

Iztoka je preko zaskrbljenega lica potegnilo na smeh.

Gorazdu ni padlo na kraj pameti, kaj imata za bregom. Za hip je pomislil na datum. Da ne gre za kakšno presenečenje? Je pozabil na svoj rojstni dan? Morda Melitin?

»Grema gledat, prosim ...« je rekel Vilko sinu in prosim je zazvenel res proseče, zato mu je brez besed namignil in sta odšla v klet. Kmalu sta se vrnila. V veži je Vilko pokimal Iztoku:

»Bo ...«

Gorazd je še navrgel:

»Pa vodotesen je ... če bi prišla reka v klet.«

»Ciglom voda ne škodi, tud če bi bli ne vem kolk globoko.«

Gorazd ni več vprašal o opeki. Potem so šli vsi trije k avtomobilu. Tast je stisnil gumbek na ključu, zadnja vrata prtljažnika so se počasi dvignila. Oče je stopil k avtomobilu in odgrnil temno zeleno volneno odejo. Pod njo je bilo na dnu prtljažnika zloženih dvanajst zlatih palic. Res so bile zložene kot malo manjše opeke in Gorazdu se je prizor zdel, kot da na dnu prtljažnika leži kos velike rebraste čokolade. Zamolklo svetleče, kovinske, rumenkaste barve.

»Kaj je to,« je zaprepadeno šepnil zet tastu. Ta je nemo postavil kazalec na usta, Vilko je spustil odejo nazaj na čokolado zlata in ravno tako šepetaje ukazal:

»No, gremo!«

V nekaj minutah so vsak dvakrat premerili pot z dvorišča v klet, dokler ni bilo vseh dvanajst trapezastih blokov zloženih v sefu. Vilko je zaprl vrata in Gorazd je vprašal Iztoka:

»A Melita ve?«

»Ne ve.«

»Zakaj bi pa mogla vedet,« se je obregnil Vilko. »Zdej vemo sam mi trije. Naj tako ostane.« Potem se je obrnil k Iztoku: »Tu ga ne bojo iskali.«

»Čaki, čaki, čaki ... vidva to skrivata. Pred kom pa,« je dahnil Gorazd.

Vilko je dvignil pokončen kazalec pred usta.

»In zakaj se ne bi spomnili ... in prišli sem? Kdor koli že ... Sej niso tk butasti ...,« se je razburil sin.

»Še bolj butasti so, če je treba. Ne bo jih,« je revsknil oče.

»Ne, ne ... čaki. Pa če vseeno pridejo ... bom jaz imel dvanajst palic v sefu! Kaj pa naj rečem, če jih najdejo!? Kolk so sploh vredne ...«

»Ne vem, kolk točno je ta čas ... blizu pol milijona je ena ...«

»Šest milijonov ...?!«

»Pet in pol ziher.«

»Ne, ne, ne, čaki ...«

»Kaj?!«

Gorazd je zajel sapo in ni vedel, kaj naj reče naprej:

»Ja ... nič ... podpiši potrdilo, da je to tvoje zlato, ki ga hraniš v mojem sefu ... da ni moje... da je tvoje ...«

»Saj ni samo moje. Pol – pol je. Trenutno sma izenačena,« in sta se oba, Vilko in Iztok, nasmehnila.

»Pa oba podpišta, da je vajino,« je vztrajal Gorazd.

Medtem je Iztok iz navadnega žepnega planerja že iztrgal listič, na katerega je napisal stavek o lastništvu, podpisal in ga pomolil Vilku:

»Sej ma prav. Nikol ne veš ... škodit ne more.«

Vilko je molče pristavil svoj podpis, potem sta se s sinom spustila nazaj v klet ter se hitro vrnila.

»To je to. Tu je brez skrbi. Sem jih ne bo, brez pardona!«

In sta odšla. Vrata so se samodejno zaklenila, Gorazd pa je obsedel na vežnem stolčku za obuvanje. Slišal je, da je avto odpeljal z dvorišča. Večina luči zunaj je ugasnila prav tako samodejno. Dolgo je sedel v mračni veži in usmerjal misli v logičen tok. Očetova opazka o zlatu, ki ji ni posvečal pozornosti. Je možno, da ni nobene razlike med njima? Med blagim, mirnim in prijaznim tastom in trdo, neotesano, knapovsko grobo silo očeta. Ni je. Oba sta iz premoga in zdaj tudi on sam postaja lignit. Najbrž mora biti tako, da preživiš na premogovniku. Da se ne zdrobiš med plastmi, ki se nevidno, a vztrajno premikajo. Med tistimi, ki mirujejo in dajejo na videz trdno podlago, in onimi, ki meljejo in gnetejo pod sabo vse. Na ličnem obuvalnem stolčku, ki se mu je skoraj spodmaknil, se je naslonil na hladno steno. Redko sta prišla skupaj, ob tako pozni uri sta bila tukaj celo prvič. Obsedel je in se spomnil, kdaj je bil Iztok nazadnje tu. Sam ... Takrat, ko je prišel Meliti povedat o njenem stricu v Ljubljani. Takrat je s svojim električnim malčkom brezšumno in spretno zapeljal mimo tastove limuzine s temnimi šipami skozi ozek prehod do garažnih vrat, ki so se dvignila takoj, ko so zaznala signal domačega avtomobila. Priklopil je kabel in skozi to isto vežo hotel v beli sobi pozdraviti Iztoka, ko ga je slišal govoriti z Melito. V tonu glasu njenega očeta je zaznal enako pokroviteljstvo kot tisto, ki je dušilo njegovo voljo do ugovora, kadar je z njim govoril njegov oče. Zato se je sredi koraka premislil, odšel v svoj kabinet, se zleknil na počivalnik in počakal, da je Iztok odšel. Ko je mrmranje v sosednjem prostoru utihnilo, je stopil k Meliti, ki mu je s prekrižanimi rokami na prsih obračala hrbet.

Z mislimi še vedno pri očetovi pripovedi o njegovem starokopitnem stališču do ekoloških vprašanj je oprezala, če se bosta v reki pod oknom še pokazali dve divji rački. Začutila je Gorazda in se obrnila:

»Lej ga!« Gorazd je že imel na ustih pozdravno frazo, ko ga je prehitela: »Ata je bil tu. Mimogrede se je oglasil.«

»Vem, sem ga slišal ...«

»Ja?«

»Ja ... pa sem počakal, da je šel.«

»Dolgo ...?«

Odkimal je:

»O neki ekologiji sta ... a je imel tak glas ko moj, ko me kaj zajbava ...«

»Kaj?«

»Tak ...«

»Mah ... oče pač ... Ne strinjam se z njim glede teh zelenih ... njemu pa to ni ravno ... všeč. Samo redko pokaže ...«

»Aja? Men se zdi, da to dobro prenaša.«

»Sej pravim. Skrije.«

»... pa ravno dans ga ni bilo ... ko ga je oče iskal. Težil. In če tvojega ata ni, ima še večje veselje. Nonstop nekaj pritiska. Ma ... brezveze. Kaj si rekla? Kje je bil?«

»Nisem nič rekla, kje je bil.«

Nekaj je tičalo sredi beline, račk ni bilo, mesto je bilo obsijano od leve strani. Sonce se je obešalo proti Smrekovcu.

»Nisi ...?«

»Rekel je, da je bil privat ... v Ljubljani. Pri nekem maminem stricu.«

»Stricu?! Maminem?«

»Ja ... ampak ni važno ... nič takega ...«

»Kak nič takega, če sta se kregala o ekologiji ...«

Melita se je spet obrnila proti reki in stegovala vrat. Voda se je penila v belo in se spotikala ob kamenje, ga preskakovala.

»Ti pa prisluškoval, al kako ...?«

»Pa sej si sama rekla ... A vaju ne bi smel slišat!?«

»Uh ...«

»Ma ... res ni blo fajn danes v službi. Kot da mi oba skupaj nekaj nastavljata, če bom zmogel opravit vse te naloge ... oče in tvoj ata. Zato ga nisem pozdravil.«

Bolj je hotel odgnati prisotnost obeh očetov v sobi, bolj so bili v prostoru vsi štirje:

»Čeprav se z njim strinjam glede ekologije, sej veš.«

Melita se je sunkoma obrnila:

»Mene ne zanima strinjanje. Jaz samo preučujem, kako je bilo takrat z ekološkim gibanjem ...«

»No, sej vema ...«

»Ja ... ti si isti ko foter. Ko oba fotra,« je kar bruhnila in čez obraz se ji je sam od sebe raztegnil sarkastičen smeh. »Ha, ha, ha ...«

Gorazd je brez odgovora odšel nazaj v kabinet. Šla je za njim. Velik stol ga ja vzel v svoje naročje in ga od vseh strani obdal z mehkim objemom. Slišal jo je vstopiti, a ni odprl oči. Miže je prikimal proti vratom in premaknil ustnice v blag nasmeh. Ona se je samo z eno suho besedo opravičila, šla ven in tiho zaprla vrata.

Po njegovem pobegu sta šla čez dan ali dva na daljši sprehod. Uravnovesiti tehtnico. Peš ob reki, s tokom, čez most in ob progi do restavracije Jezero. Tam je vedno oba vsaj za hip dohitel spomin na poročni dan. Tik ob obali, pod Kuntakinte, in že so bile grbine med njima zglajene. Ob vodi sta že z roko v roki prišla do vtoka Sopote v jezero in on ji je, ko sta se s hrbtom obrnila proti temno umazani zeleni gladini, zavzeto razlagal geološke posebnosti dolinice, ki se je pred njima klinila v hribovje Lubele, Graške gore in pred njo Plešivca, drsečega v nekdanji leženski gozd, zdaj čisto ogoljen in potapljajoč se v jezero. Govoril je o kopici starih kamnitih zanimivosti, o milijon let razvlečenem življenju, plazečem se skozi podzemne prelomnice, plasti gline, laporja, peščenjakov, vodonosnikov, premoga in jalovine. Nenehno premikanje zemlje, kjer človeško življenje pomeni manj kot stotinka sekunde, ga je vedno vabilo, saj geologija ni bila tako koncizna kot matematika. Bila je živa in spreminjajoča se geomehanika, ki je skozi strokovne besede hitro zdrsnila v mite in legende o skrivnostih podzemlja, nikoli do konca dognanih pojavih od začetka sveta pa do danes. Razlagal ji je, da ljubka bistra Sopota, ki tukaj priteče v jezero, izvira izpod krhkega belega apnenca v tesni med Lubelo na njuni desni in Plešivcem na levi. Legende so govorile, da je pod raztegnjenim hribovjem velik rezervoar pitne vode, ki ima svoj drugi kraj daleč na severu, nekje na Koroškem. Vse od tam tišči v tukajšnjo apnenčasto gmoto ozek jezik zamolklo sivega magmatskega tonalita, in med tem ko je Gorazd razglabljal o nevidnem podzemnem svetu, ki skriva neizmerna, največkrat neznana bogastva in rudne zaklade, ki bi jih bilo treba šele odkriti in dati ljudem v uporabo, je ona priprtih oči srkala zeleno pozlato s soncem ožarjene goličave, ki so jo ljudje otrebili po svoji meri in razstavili hiške po bregu, da so se grele po vsej višini in zbirale sončne žarke ob toplih stenah.

»Vse pride od sonca, poglej,« mu je rekla. Nje ni zanimalo, kako so vodni tokovi povezani globoko pod zemljo, med stiki apnenca, dolomita in tonalita, in kako ob prelomnicah cele plasti na eni strani tonejo proti sredici planeta, na drugi pa kipijo proti nebu v podobi skalnih gora. Odboj prisojnega hriba, ki se je kopal v soncu, se je ujel na njena lica.

»Pa res,« ji je medlo pritrdil.

Tako je kljub pobotu po vsakem takem zbližanju ostajalo nekaj nevidnih niti zavese med njima. Štrene, ki se jih ni dalo več odstraniti. Pajčevina, ki se vedno znova omete, vsak naslednji pogled pa odkrije kje kakšno na novo razvlečeno in strgano mrežo. Bi bilo kaj drugače, če se ne bi vrnila v Trdovelenje in bi bila nekje v prestolnici cele dneve vsak v svoji službi? On zakopan številke, ona v brskanju po zgodovini, a s pogledom v daljave in širine neba. Je kje drugje kot tu sploh mogoče živeti? Se ta precep počasi širi zaradi različnega dela ali sta zgolj našla vsak zase najprimernejšo zaposlitev? To je še najbolj zaposlovalo Melito, ki je poznala izhod, a Gorazd se ji je nenehno odmikal. Njuno delo je zastiralo nepremostljivo razliko, ki sta jo obdala z molkom. Tiho sta vedela, da bi morala kmalu roditi otroka, a on je našel izgovor, da bi še prej rad po formalnih korakih prišel do položaja, za katerega se tako zavzeto pripravlja. Ona je rekla, da je to pri moških drugače kot pri ženskah. Njim se navadno zdi bolje imeti otroke prej, preden se začno potegovati za vodilna delovna mesta. Mnoge celo menijo, da je bolje, če otrok sploh nimajo. Ona pa mora imeti otroka. Da bo mama. Rekel je, da jo razume, a da razume tudi one druge ... in da se njemu to ne zdi nič takega, če se materinstvo malo podredi karieri. Da tako ženske kot moški – oboji so upravičeni do enakih možnostih. Niti malo pa ni doumel, kako trdo so na koncu legle besede:

»Če pa se starša ne moreta posvetiti otroku, kot si zasluži, je bolje, da ga sploh nimata. Danes so tamali prevečkrat zgolj projekcija neizpolnjenih staršev. Mater ali očetov.«

Melito je kar zadrgnilo. Gorazd je brezskrbno drsal naprej po peščeni potki ob vodi, misleč, da se je ustavila zaradi kamenčka v čevlju. A kamenček jo je žulil čisto drugje in ga je odvrgla šele doma:

»Ti si seveda očetova ...«

»Kaj?«

»... projekcija!«

Gorazd je potreboval nekaj trenutkov, da je povezal misli:

»Gotovo ...«

»Kaj pa mama?«

»Kaj mama?«

»Njena projekcija ...?«

Gorazd ni odgovoril.

»Mame, kot da nisi imel. O njej sploh ne govoriš. Kot da je ni, ko da ni bila nič.«

Iz spomina je skušal priklicati kakšen detajl o mami. Nekaj, kar bi lahko najbolj verno ilustriralo njegov vtis, ki mu ga je pustila. Ni se spomnil niti enega dogodka, zato je mlačno povzel:

»Mama ... ne da ni bila nič. Mama je bila nič. Manj kot nič.«

Nič ni znala odgovoriti, on pa je počasi, preudarno, besedo za besedo luščil:

»Če bi dobila otroka, bi jaz imel raje hčerko. Če bi bil pa sin, ne bi želel, da bi se sploh srečal z mojim očetom.« Nato je dodal s trohico obžalovanja. »Ne vem no ... sej mogoče je tu pa tam tud mel prav ... Ampak zdej sem ...«

»Ostal otrok! Zato se bojiš met svojega ...,« je Melita bolj zaključila kot vprašala.

»Ne vem,« ji je iskreno dal prav.

Meliti je pena mehurčkov polzela iz rok:

»Kaj ... a ti bi čakal, da tvojga očeta ne bo več ...?«

»Ne vem,« je ponovil.

Čez nekaj dni se je ponudila nova priložnost, da bi mu še enkrat razložila svoje čutenje. Ni se sprijaznila z njegovo neodločnostjo. Še njegovo kamenje in zemeljske plasti se premikajo pod zemljo in živijo, pač v svojem počasnem vesoljskem ritmu, pa da ne bi mogel razumeti njenega srčnega utripa ... Njunega. Da nista kot tisti mehurčki na njeni dlani. Vsak zase. Da sta pena. Sedela sta na belem dvosedu, tesno drug ob drugemu.

»Direktor muzeja gre v penzijo ... Razmišljam, da bi se prijavila ... čeprav sem najmlajša tam.«

»Ja ...,« je bil popolnoma brezizrazen. Ne ja, ne ne.

»Pa če to dobim, potem lahko odložima še kako leto ...«

»Ja ...«

Melita se je še malo bolj stisnila h Gorazdu. Odložil je telefon, jo objel preko ramena in prižel k sebi:

»Odložima ... kaj?«

Melita se je odtegnila, se vzravnala in ga pogledal s celim obrazom:

»Kaj kaj!?« Gorazd se je radovedno in prijazno smehljal. Videla je, da ni razumel:

»Kako kaj? Dojenčka! Če dobim mesto direktorce, odložima dojenčka še za kako leto.«

Malo predolgo je molčal, potem pa le:

»Sem mislu, da sma to že dorekla.«

»To ...!? Dorekla!«

»Zadnjič, po sprehodu ... pa potem doma. Ko si o teh razlikah, kdaj pride moški na položaj in kdaj ženska ... pa ko sem ti povedal, kaj je blo pri nas ...«

»Dorekla ...«

»Ja ... a nisma ...?«

»Dorekla!?«

Gorazd se je zresnil, radovednost obraza se je prelila v začudenje. Melita je sunkoma vstala in šla. Ni je bilo nazaj. Vdolbina na belem dvosedu ob Gorazdu se je počasi dvignila v gladko površino sedišča.

Potem sta čez nekaj dni spet iskala stik na sprehodu ob jezeru. Po nekaj lučajih sta se le prijela za roki, ko jima je od Kuntakinte prišel naproti par njunih let. Prešerno sta se smejala, zibala z rokami. Veselo dekle je nosilo tesno oranžno majico s kričečim napisom My baby čez trebuh, ki ji bil napet kot velika košarkarska žoga. Melita je Gorazda spontano stisnila in še trdneje prijela za roko. Nezavedno ga je začela še rahlo stiskati v taktu srčnega ritma, dokler ni Gorazd, kot bi ga zabolelo, izvil prste iz njenih, vtaknil roko v žep, govoril in šel počasi naprej. Melita je nekoč kasneje razmišljala, da po tistem nista šla nikoli več skupaj na sprehod. Kot da bi mirna voda odtekla iz njunega življenja, in to je bilo tudi zadnjič, da sta bila skupaj ob jezeru.



Iztok in Vilko sta se odpeljala v noč. Obsedel je na stolčku v veži. Čas je obstal. Melita je spala. Odkar je nehala težiti z otrokom, sta spala vsak v svoji sobi. Pred tem se jima je nesojeno dete vedno sprevrglo v prepirljive iskrice zaradi njenega dela v muzeju. V nos mu je šlo nepomembno in zdavnaj zamrlo zeleno gibanje, za katerim je kljub vodenju muzeja še vedno brskala po arhivih in nenehno govorila o tem. Njen očitek, da rudnik skriva stare dokumente pred celjskimi arhivarji, se mu je zataknil in ni več šel naprej. Tak si kot foter, ki te ni pustil v celjsko gimnazijo, mu je rekla. Takrat se je sklenil obroč, plasti, ki so počasi drsele in mlele. Znašel se je med njimi. Njo, njenim očetom in svojim očetom, ki so bili z njim vred kot mirujoča podzemna plast, ki vseeno nezadržni drsijo vsak po svojih temeljnih zakonitostih. V različnih smereh in z različno hitrostjo. Če si vmes, te zmeljejo. Če miruješ, te zmeljejo, če drsiš, prav tako. Če si del plasti, te vgnete. Vseeno, kje si, in če jutri pridejo kriminalisti k njemu v klet – kdo bo bral potrdilo? Vsi bodo gledali zlate palice. V trenutku bo enak kot ona dva. Če že ni? Zabolelo ga je v sencih in prijelo, kot bi ga stisnil v primež. Topa bolečina ni popustila. S kombiniranim praškom jo je hotel vsaj malo zmehčati. Da bo lahko zaspal. S težavo se je dvignil s stolčka, kot bi mu oče in tast vso tisto zlato naložila na hrbet. V beli sobi je odprl vratca, za katerimi so bile steklenice in mala omarica za prvo pomoč. Segel ja za vrečico s praški, a roka je samo prijela čisto navadno prozorno litrsko steklenico z rumenim pločevinastim vijačnim pokrovom. Pred časom mu je oče poklonil flašo svojega najljubšega češpljevca. Šnopsa. Dvakrat žganega. Močno je zadišalo, ko je odprl, in zapeklo ga je po vsej ustni votlini, ko je žganje pljusknil v usta. Obraz se mu je skremžil in primež čez senca je v istem trenutku popustil. Skozi panoramsko stekleno steno je gledal nočni mir mesta. Luči so mirovale, ob tej uri se na ulicah ni premikala nobena senca več. Kot bi gledal razglednico nočnega mesta v zakotni trafiki. Nekje zgoraj je zaznal neko gibanje. Pogledal je kvišku in videl, da naravnost v njegovo smer drsi svetla zvezda. Bila je veliko prepočasna za zvezdni utrinek in ni utripala, kot mežika letalo. Najbrž je bila vesoljska postaja, ki je v temi metala na zemljo sončnega zajčka. V nekaj sekundah se je skrila nad hišo. Gorazd je s steklenico v roki in v nogavicah stopil ven na drugi strani hiše in se zazrl v zvezdno nebo. Ni dolgo čakal, ko je prilezla čez hišo in v ravni črti, kot najsvetlejša zvezda na nebu, drsela čez grad, dokler se ni skrila za hribom. Odšla je naprej po svoji tirnici okoli Zemljine oble in najbrž mu na nočnem nebu ne bo nikoli več pridrsela pred oči. Sklonil se je, še vedno s steklenico v roki. Bil je v srajci in je začutil nočno svežino, skozi nogavice so ga žgečkala v podplate drobna zrnca peska na tlakovanem dvorišču. Šel je nazaj v vežo, trdo zaprl steklenico, snel s kljuke ličen nahrbtnik, vrgel šnops vanj, šel v klet k sefu, vzel iz njega šitri zlate palice in jih previdno položil v nahrbtnik. Težko ga je dvignil, šel nazaj skozi vežo v garažo, še kar v nogavicah in srajci, sedel v avto, nahrbtnik z žganjem in zlatom je položil na sedež poleg sebe. Obraz se mu je razvedril in skoraj bi se bil glasno zasmejal, pa se je zadržal. Čeprav je bil v avtu, ni hotel zbuditi Melite. Vklopil je vozilo, ki se je neslišno premaknilo, vrata garaže so se samodejno odprla in tiho jo je zapustil. Ko je odpeljal, so rolete že drsele navzdol in tesno zaprle garažo, še preden je zavil na ulico. Šele tam je prižgal luči. Tu se je lahko glasno zasmejal. Zapeljal je na industrijsko cesto proti restavraciji Jezero in še naprej, do čolnarne. Parkiral je, potegnil nahrbtnik s sedeža, vzel ven steklenico, zaprl zadrge in si oprtal skoraj pol centa zlata na hrbet. Na privezih je kot na olju čepelo nekaj čolničev. Spravil se je v prvega, mirna voda se je razgibala, nekaj lupin je zamolklo udarilo ob pomol. Še enkrat je potegnil dolg požirek in zalučal napol prazno steklenico v vodo, da je glasno štrbunknilo in je naslednji trenutek leženski duh vrnil odmev. Čolnič je odrinil od pomola, vtaknil vesla v vilice, zaveslal sprva malo nerodno, potem pa ujel ritem, obala s podolgovato svetlo silhueto čolnarne se je začela v sunkih vesel odmikati. Enakomerno in močno je veslal, čutil je moč svojih mišic, lopataste lesene dlani so odrivale vodo. Predal se je ritmu. Ni več dvignil pogleda, od strani je pri vsakem zavesljaju obrnil glavo proti zahodu, kjer je žarela cela dolina ob kompleksu rudnika z razžarjenimi bloki in visokim dimnikom čisto na koncu. Žganje se mu je spahnilo, da ga je streslo. Smrt me je povohala, se je zbudil spomin na star ljudski rek ob tem trepetanju telesa, ki se je dvignilo nekje znotraj pri žolču. Zaželel si je še en požirek prozornega šnopsa in obžaloval, da je steklenico zalučal proč. Spustil je vesla. Smuknil je z zadnjico k robu čolna, da se je nevarno nagnil, trdo prijel z desnico levo in z levico desno naramnico nahrbtnika z zlatom, tako da je roki prekrižal na prsih. Močno je stisnil oči, da se mu je pod vekami zaiskril občutek svetlobe, se odrinil z nogama, čoln je še bolj zanihal in Gorazd je s hrbtom navzdol telebnil v vodo. Glasno je štrbunknilo in zavalovilo okoli prazne lupine, nahrbtnik je z glavo navzdol potegnil njegovo telo na dno. Gladina okoli čolna se je kmalu umirila in zjutraj je vetrc praznega pozibaval ob bregu.





Poroka

Ločitev

Rojstvo

Pogreb





Zgodilo se je ...



10. septembra 1920 je potekal vpis na ljubljansko univerzo, na katero se je v prvem letu njenega obstoja vpisalo 741 slušateljev. Kot poverjenik za uk in bogočastje pri Narodni vladi SHS v Ljubljani je imel velike zasluge pri organizaciji slovenskega šolstva po prevratu in pri ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 tudi naš rojak dr. Karel Verstovšek, ki ga zato po pravici označujejo za enega od očetov ljubljanske univerze.



10. septembra 1936 se je v mestu za kratek čas ustavil kraljevi vlak dinastije Karađorđević. Kraljeva družina je potovala po davno ukinjeni železniški progi Maribor–Dravograd–Celje–Ljubljana. Trinajstletni prestolonaslednik Peter je opravil krajši sprehod po peronu.



11. septembra 2027 so pognali sesalne turbine plinsko-lignitnega polja F podzemnega uplinjanja premoga, ko so teden dni pred tem uspešno sprožili tlenje v šesti komori vžigalne vrtine. S tem je premogovnik v polju E postavil nov rekord v proizvodnji plina, ki sta ga imela do takrat polje D in četrta vžigna vrtina.



12. septembra 1927 se je v Slovenskih Konjicah rodil duhovnik, dekan Marijan Kuk, ki je bil kar 47 let duhovnik pri svetem Martinu v šmarški fari, v katero sodijo poleg dela mesta še Škale, Cirkovce, Plešivec. Umrl je 5. junija 2012.



14. septembra 2019 so v času Pikinega festivala mesto obiskali tudi aktivisti Mladinske iniciative za tretjo razvojno os. Bili so na 5. kolesarjenju za hitro cesto na Koroško. Kolesarje sta sprejela podžupan in direktor občinske uprave.



21. septembra 2034 je v dirki za svetovni pokal 12-centimetrskih modelov, ki je potekalo v ljubljanskem Koseškem bajerju, slavil Vodni klub vodenih modelov Zoo Station z našega jezera. Dosegel je 1. mesto.



23. septembra 2026 je parlament sprejel Zakon o garancijah za sanacijo odprave posledic stebrnega udara odkopnega nadvoza. Posledica tega pojava, ki se je sprožil 16. julija istega leta, je bil onemogočen izvoz rude iz rudnika, kar je pomenilo konec klasičnih rudarskih del. 95 odstotkov odobrenih sredstev iz tega zakona se je intervencijsko usmerilo v investicijo za nadomestno proizvodnjo surovine za peti blok oziroma za širitev uspešnega uplinjanja premoga (PUP).



pripravila: U. K.

vir: Naš čas, št.: 34, 1. 9. 2039





Ganin

ne obstaja

(kamfrom)





Malo pod vrhom Strmeca, tam, kjer se konča svetlo zelena travniška lisa in se prične zgornji temnejši rob smrekovega gozda, je žarela ognjena krogla in metala zajčka po vsej dolini pod sabo. Popoldansko sonce, ki je nad Ležnom lezlo proti blokom na zahodnem robu doline, se je scela odbijalo od dveh oken na hiški vrh skoraj navpičnega travnika, na katerem so se komaj držala redko posajena drevesa. Stoletne skrivenčene jablane in trnaste hruške so pričale, da so tukaj kljub nemogočim razmeram od nekdaj živeli ljudje. Hrib pada s Plešivca v škalsko dolino, razrezano vzdolž in z vijugasto zaraščenim jelševjem ob potočku Sopote. Nekaj te bleščice se je ujelo v Melitinih očeh, ki je z roba jezera pri vtoku občudovala razgled proti Ljubeli in Graški gori. Gorazd, ki jo je držal za roko, ni imel težav zaradi bleščanja z vrha nad njima. Pogled je imel usmerjen proti jezeru, z mislimi je bil pa še globlje pod dnom, pod zemljo, tam, kjer so se plastile kamnine, vodonosni peščenjaki, gline, premog. Iz podzemlja so se mimo Smrekovca zrinili v apnenčaste gmote, ki so s skalnimi vrhovi Savinjskih Alp kipeli proti nebu. Melita je kljub lepoti sončnega hriba pred seboj in kljub stisku roke svojega ljubega ob poslušanju njegovih besed o milijone let starem življenju planeta in podzemnem gibanju kamnitih gmot dojela, kako je obvisela med njima razlika, ki se je ni dalo niti opisati, še manj premostiti z besedami. Mogoče bi bilo bolje, če se je ne bi zavedla, a zdaj je tu kot skelina na zobu, ki sicer ne boli, jo pa začutiš ob vsakem globokem vdihu svežega zraka. Skupnega življenja v Ljubljani se je spominjala ravno po tem, da ni bilo med njima niti ene stvari, ki si je ne bi povedala. Še več. Veliko je bilo takih, o katerih jima sploh ni bilo treba govoriti, pa sta oba vedela zanje. To je ljubezen, je Gorazd pojasnil nezmožnost, da bi take pojave razložil z matematiko. Tega se je spomnila, ko sta po vrnitvi v Trdovelenje v kratkih preostalih skupnih urah, vsak po svoji službi, zaznavala prvo veliko razliko, ki se jima je zdela celo logična – imeti otroka in kdaj? Potem je prišla še nadležna reč z arhivi zelenih, nestrinjanjem o preteklosti mesta. Vztrajno se je topilo prepričanje, da morata drug o drugem vedeti vse. Ko se je na njej ujel odblesk sonca s hiške na hribu in je on razglabljal o gibanju zemljin, se je tipalo krčenje ljubezni med njima in se je širil prostor za druge reči, ki si jih sploh nista več delila.

Melita se je prijavila na razpis za ravnateljico muzeja, prvič v mandatu od 2034. do 2039. leta. Poleg običajne e-prijave je, zaverovana v papirne arhive minulih časov, pripravila še arhaično papirno pošto, zalepila kuverto s samolepilnim trakom in jo spotoma proti arhivu oddala na pošti v Celju, saj starinska ustanova v Trdovelenju že lep čas ni imela več svoje poslovalnice. Po dolgem cincanju, ali naj se prijavi ali ne, se je hotela nagraditi za to odločitev, ki je pomenila prelomnico v njeni karieri. Nazaj grede je na avtocesti iz Celja na izvozu Dobrna zavila pro-ti zdraviliškemu kraju, a na vrhu klanca v Lokovini je navigacija obrnila avto na odcep desno in od tam naprej je pustila, da jo je samo pripeljalo in parkiralo pred gostiščem Ribon. Zaželela si je njihove znamenite modre kuhane postrvi. Preden je prišel natakar, je še enkrat prebrala podatke s papirnega potrdila, kdaj je bilo pismo oddano, in ga zadovoljna vrnila z denarnico vred v torbico.

Vse bolj redke so bile restavracije, v katerih bi stregli samo hrano, in to takšno, ki bi jo sami pripravili v svoji kuhinji iz osnovnih surovin, kot je pravo meso, prava domača zelenjava. Kot taka je daleč naokoli slovela hiša Ribon. Na otvoritev in ponudbo starodavne hrane so hišo zasnovali potem, ko so najprej oživili bližnjo ribogojnico. Poleg tega so redno vozili žive sladkovodne ribe in morske na ledu iz Hrvaške. Modro postrv so pripravljali zgolj iz lastnih rib in pojedina se je začela tako, da je strežno osebje gostom v posebnem akvariju predstavilo najprej žive ribe. Po želji so lahko gurmani opazovali tudi pripravo, začenši z izlovom. Melita se je temu delu ponudbe odpovedala in se zadovoljila le z mimohodom steklenega vedrca z bodočim obedom. Med počasnim topljenjem rahlega postrvjega mesa v njenih ustih je nekajkrat pogledala na uro, ki je počasi drsela proti deseti zvečer. Po končanem uživanju hrane je za preganjanje časa še malo listala po zabeležkah, ki jih je naredila v celjskem arhivu, kjer je brskala po vznemirljivih petnajstih rokovnikih, koledarjih, trdo vezanih zvezkih iz zapuščine enega od udeležencev velikega ekološkega shoda leta 1987. Potem so ji misli kot slaba vest začele uhajati v prazen prostor, ki je ostajal po kopnenju ljubezni do Gorazda.

Malo pred deseto se je prestavila v zabaviščni del lokala. S kodo je vstopila v prostor s plesiščem in separeji v ovalni vrsti, da je celota delovala kot manjše gledališče s centralnim okroglim odrom. Pričakovala je svetleči disko kič, a jo je presenetilo prijetno, rahlo intimno vzdušje, ki je velo iz prostora, ne da bi mogla točno razbrati, od česa pravzaprav. Videnega? Zvočne kulise ali prijetnega vonja? Njena koda, ki jo je za eno noč vplačala na predstavitveni strani Ribona, je sprožila diskretno vabilno mavrično svetlobo v enem od prostorčkov okoli plesišča. Ko je vstopila, se je večbarvnost takoj prelila v običajno brezbarvno svetlost, za katero pa je že iz navodil vedela, da gre za poseben učinek, saj je bil zasedeni separe z druge strani osvetlitve videti kot temna zastrta celica. Nekaj takih je videla že, ko je šla v svoj separe. Zastrti so bili kot nekakšne lupine temno vijolični baloni. Ozrla se je naokoli po na videz udobnih podlagah, ko se je zadaj tiho odmaknila stena. Vstopila je strežnica srednjih let. Meliti bi bilo ljubše, da ta oseba z lično bralno tablico v rokah ne bi bila ženskega spola. Strežnica se je, čeprav Melita ni rekla nič, nemudoma opravičila, stena se je zopet odmaknila, in že ko je izstopila, je v separe vstopil moški z enako tablico v rokah, kot jo je imela ženska. Pozdravil jo je, ne da bi mogla razbrati kakršno koli čustvo z njegovega obraza:

»Gospa Meli, na našem portalu ste označili opcijo, da boste katalog pogledali tu,« in ji je položil na mizo tablico. Ta se je v istem trenutku odzvala in pokazal se je malo večji naslov kamfromi in spodaj marec in še spodaj s precej manjšimi črkami jezik ang slo. S prstom se je dotaknila skrajšave za angleščino. Potem je dobila na izbiro b in w. Izbrala je b in potem je z rahlim dotikom izbrala še m med s, m in l. Zvrstili so se moški portreti z golimi oprsji. Imena v spodnjem desnem kotu so se spreminjala po abecedi. Prelistala je kakih petdeset likov, ki so se ji vsi zdeli precej podobni. Ko je prišla naokrog, jih je prelistala še enkrat in se pri nekaterih ustavila za kakšen trenutek dlje. V tretjem krogu so iz zbirke sami odpadli vsi, ki jih je menjala hitro. V petem krogu je na tablici ostalo moško oprsje z modrim ozadjem, resnim izrazom na obrazu, kot so ga imeli tudi vsi drugi. Spodaj v kotu je pisalo Ganin. Melita je nekaj časa gledala v tablico, sami pred sabo ji je postalo nerodno, prav lahko bi se isti trenutek dvignila in odšla, če je ne bi moški brez izraza vprašal:

»Tega ste izbrali?«

»Ja,« je Meliti takoj splahnela misel, da bi ušla.

Strežnik je nemo prikimal, tablica se je ugasnila in se znašla v rokah gostitelja, ki je odšel tako naglo, kot je prišel. Ona je šele zdaj opazila visok pecljat kozarec na mizici, nalit do polovice, mehurčki so se dvigali z dna in se v drobnih črtah izogibali iskrivi rdeči jagodi, ki je ležala v penini. Vznemirjena je omočila ustnice v ledeni in sladki pijači. Ni še niti odložila komaj malo odpite medice iz čaše, ko je stal pred njo mlad moški. Iz ebenovine zrezljan Apolon iz črne Afrike. Ušel ji je vzdih. Potem se je takoj zbrala in pomislila, da je tako lep zaradi te posebne luči. Gotovo ta vpliva na črno polt kože, kot so imeli nekoč posebne luči v izložbah mesnic, da je svetila na sveže kose mesa in poudarjala rdečo živost in svežino tkiva.

»Helou,« je rekel kratko.

Melita je s cmokom prikimala in še enkrat osvežila usta s penino. Ko je odstavljala tanek kelih od ustnic, je zagledala enakega, ki se je v gracilnih črnih prstih s precej svetlejšimi nohti približal njenemu. Kozarca sta se rahlo dotaknila in komaj zaznavno je cingnilo:

»I am Ganin. I come from Gana.«

»Kamfrom ...?«

»Yes. Gana.«

»Kamfrom.«

»Jes. En ju a Me lji th ... Mjeli ...«

Melita se je s prešernim smehom sprostila:

»Melita. Meli ... yes, lahko mi rečeš Meli ...«

»Sorry ... english ...«

»Oh jeah ... english. You can call me Meli.«

Modra postrv se ji je še enkrat stopila v ustih.

Moralo je biti po tretji uri zjutraj, a še pred svitom, ko je izstopila iz separeja na tisti strani, kjer sta pozno sinoči vstopila najprej strežnica, za njo strežnik in potem kamfrom Ganin. Ta je zapustil separe kakšne pol ure pred njo in jo pustil, da se je sama oprhala in uredila pred odhodom. Ko je zlezla v avto, je zgolj vklopila ukaz za polnjenje in vozilo je poiskalo koordinate svoje polnilnice v Trdovelenju, v garaži hiše ob reki. Takoj, ko se je zleknila na sedež samobila, jo je vzel spanec. Zbudil jo je signal, da je vklopljeno polnjenje, in ko je odprla oči, je skozi vetrobran videla, da je njeno vozilo parkirano poleg Gorazdovega. Čeprav bi najraje ostala kar v avtu, jo je misel, da bi jo mož zjutraj videl spati v garaži, dvignila na noge in v nekaj minutah je že tiščala nos v sveži hlad blazine svoje postelje. Pod neogreto odejo je podoživela občutek prvih dotikov dolgih prstov s svetlimi nohti, ki so hladni drseli z gole rame pod vrat in se odločno spustili na njeni visoko dvignjeni bradavici, ki sta razposlali električne šoke iz temnopoltih dlani po vsem njenem telesu. V naslednjem hipu so se vsi zvrtinčili v trepetajočo kepo med popkom in zgubanim, utripajočim ustjem dobro ped pod njim. Z eno roko je segla med noge, z drugo se je objela okoli trebuha in utrujena takoj utonila v blaženo spanje.

Melita je prvič slišala za zabavišče pri Dobrni čisto slučajno. Nehote. V kletne prostore muzeja, kjer je brskala po zadnjih nepregledanih policah za morebitnimi ostanki arhive zelenih, sta glasno vstopila tehnični delavec in šofer. Potuhnila se je, saj je obisk trajal samo toliko, da sta dvignila nek zaboj in se z njim med glasnim govorjenjem vrnila proti stopnicam.

»... dej nehi no ...«

»Res! Najbolj grejo v denar črnci!«

»Zaka! A majo res vsi tak vlke, kot jih vidiš na videih?«

»Eh ne, tam je montaža. To je tk ko vse - eni majo res vlke, eni pa ne.«

»Zakaj pa pol hočejo take, tačrne?

»Lepi so.«

»Lepi? A teb se zdijo lepi?«

»A teb ne?«

»Ka me briga? Ka bom jaz gledal, kaki so! Sej nisn peder.«

»Lépo je lépo, nimaš kaj! Tudi moški so lahk lepi. Jebi ga, tak je.«

Potem ju ni več razumela, saj sta bila že na vrhu stopnišča. Kasneje je sama raziskala njihovo oglasno stran in se prepričala o celi ponudbi. Od aperitiva do separeja. Pisalo je še, da so imeli nekoč samo ribogojnico s ponudbo izlova rib. Po obnovi in obuditvi stare dejavnosti so imeli najprej na voljo sveže postrvi. Kasneje so poleg postrvi pridobili licenco še za klene in smuče in táko ime se je prijelo tudi ribonov na dveh nogah. Izbrati smuča je pomenilo imeti samo eno zabavo z njim, kleni so se prijeli v več zaporednih obiskih. Tako je Ganin postal klen za Melito. Po tretjem ali četrtem obisku je vprašala, če lahko gre z njo za nekaj dni službeno v Dubrovnik. Kamfrom se je nasmehnil in odkimal, zato je naslednji petek takoj po preklopu svetlobe v separeju vprašala to strežnika. Ta ji je rekel, naj za hip počaka. Res se je nemudoma vrnil, položil listek s številko na mizo in povedal, da bi bilo treba za teden dni pokriti izgubo, kot je zapisano, potem pa se mora Ganin vrniti.

»To pa ni tako malo ...,« ji je zaprlo sapo.

Strežnik še trenil ni.

»Sprejmem,« je takoj za tem dahnila in potisnila listek nazaj k strežniku. Ta je izginil skozi razprti zid in takoj za njim je prišel Ganin. Melita mu je povedala za dogovor in da pride v ponedeljek po njega. Prvič je videla solze v svetlih beločnicah. Črne oči so postale še bolj črne in tudi ona je nekajkrat od sreče jokala, vse do zgodnjega jutra, ko ga je tik pred odhodom pobožala z obema rokama po licih, podržala njegov obraz v svojih bledih belih dlaneh in mu dala za slovo strasten poljub. Jezik temnopoltega klena se je spremenil v modro postrv, ki se je vedno znova in znova topila na njenem jeziku.

Za pot v Dubrovnik je rezervirala leteče vozilo Celje–Split, od tam naprej je do Dubrovnika rezervirala romantično starinsko vožnjo po morju. Hotela ga je presenetiti s križarjenjem mimo Brača, Hvara, Korčule, Mljeta v Dubrovnik. Ganin je bil čisto iz sebe, a ne od sreče, ampak zaradi strahu. Zavrnil je plovbo po morju, tudi če bi moral takoj nazaj. Šokirani Meliti ni ostalo drugega, kot da naroči še en let od Splita do Dubrovnika, čeprav si je sama že neskončno želela zibanja s svojim ljubimcem. Njega ni bilo mogoče spraviti na jahto: »Never again, never agin, never again,« je ponavljal in ji potem na letalniku razlagal, kako so tri tedne trpeli v malem gumijastem čolnu, dokler jih ni blizu Sardinije iz vode rešila ladja prekupčevalcev s kamfromi. Prihranek zaradi skromnejšega potovanja od Splita do Dubrovnika je Melita za vrnitev domov čez teden dni porabila za najem počasnega panoramskega letalnika za dve osebi. Šla sta daleč naokrog. Najprej proti Solunu in potem nad Donavo vse do Dunaja, kjer sta se obrnila proti jugu in čez Dravo, nad Pohorjem in celo nad Trdovelenjem ter priletela čez dva dni na celjsko letalno pristajališče. Od tam sta šla nazaj do Ribona. Ganin je bil od pristanka naprej vse bolj otožen, pred slovesom pri zabavišču ni mogel več zadržati solz. Jokal je, ko mu je rekla, da pride spet k njemu. Ni mu pa povedala, da še čaka na odobritev odkupa pravic za uporabo kamfroma. Hotela je, da bi bilo to zanj presenečenje.

»I'll come for you ... you'll see,« mu je rekla z ljubečim obrazom.

»I know,« je odvrnil, a nič ni pomagalo. Solze so mu vseeno lile in delale svetleči sledi čez polna črna in gladka lica. Melita se je naslednje tri dni težko premagovala, da ni vsak večer zdivjala proti Dobrni. Komaj je dočakala na petek in vznemirjena planila v separe, osvetljen z mavrično barvo, ki se je ob njenem vstopu takoj spremenila v navadno svetlobo. Kot vedno po prvem zmenku z Ganinom še pogledala ni več tablice, ki ji jo je na mizo položil strežnik, in kratko dahnila:

»Ganin.«

Strežnik se je brez spremembe izraza na licu kot običajno rahlo poklonil, odšel in naslednji trenutek je v separe stopil temnopolti mladenič.

»My name is Ganin. I come from Gana.«

Melita je osupnila in zajecljala:

»No, no, no ... you arn't Ganin. Who are you? Where is Ganin!?

»I am Ganin ... mam.«

»No, no, no ...,« je histerično vpila Melita. »Where is he ...!«

Takrat je vstopil strežnik s tablico in brez izraza na licu namignil temnopoltemu neznancu, naj odide, ter pojasnil Meliti, da hišni red narekuje rotacijo, če pride do takšne situacije, kot sta jo imela Melita in prejšnji Ganin.

»Kakšne situacije ...?«

»Gospa, za teden dni ste odpeljali kamfroma, kar bi lahko pomenilo, da bi se kamfrom navezal na vas. Tega lastniki ne dopuščajo, zato je v pravilih naše hiše, ki ste jih vi sprejeli takoj na začetku, to tudi zapisano ... in objavljeno spodaj. Hiša vam jamči, da ima ta kamfrom, ki je bil ravnokar tukaj, Ganin, popolnoma iste karakteristike, kot jih je imel prejšnji Ganin.«

Melita je prebledela. Čeprav je vedela, da je vprašanje neumno, je rekla:

»Kam ste poslali mojega Ganina?«

»Tisto ni bil vaš Ganin. Kamfromi iz kataloga so v lasti hiše, ki jo obiskujete. In ta, ki je bil tukaj, je tudi Ganin.«

»Kam ste ga poslali ... jaz sem ga hotela odkupiti za sebe ...,« je vztrajala.

»To ni mogoče, gospa. Noben Ganin ni več prosti kamfrom, saj smo mi odkupili pravice za ganske kamfrome. Po pravilih je to avtomatska rotacija.« S praznim izrazom na obrazu je nadaljeval. »Predlagam vam, da vzamete zadevo na znanje. Vaš čas teče. Plačali ste ...«

Melita je bušnila v jok, planila iz separeja na plesišče, kotiček se je zopet obarval mavrično, strežnik je izginil skozi zadnji vhod. Hlipava in objokana je brez pozdrava mimo vseh receptorjev našla pot do garaže, sedla v svoje vozilo, vklopila polnjenje in glasno tulila vse do domače garaže. Do tam je solze izjokala, bolečina zaradi te izgube pa ji je ostala za zmeraj.





Sonja Volko, 1967 – 2049



www. saleskikariernileksikon.eu

ni gesla





Sveta trojica rudnika je na četrtkovih raportih skupaj reševala samo največje zadeve, ki so presegale področja, za katera je bil vsak od treh kot vodja zadolžen posamič. Pa tudi takšne, ki bi lahko končale na poročilnih portalih, informacijskih tablah in drugih medijih. Zato Gorazd o prvih zaznavah postopnega naraščanja tki na kolegiju ni omenjal. Lahko da se bo krivulja le obrnila navzdol. Po drugi strani je bilo zanj izziv, ali se bo naposled odkrilo, ali je njegov izračun predvidevanj pravilen. Lahko tudi, da plin sploh ne uhaja ven. Lahko ga pritiski tlačijo v kakšne spodnje kaverne. Kdo pa ve, kaj se dogaja pod zemljo!? Če pa le uhaja kje na površini, je možnost uhajanja v mesto po tki zgolj 19,7-odstotna. Ko se po sedmih tednih krivulja nikakor ni obrnila navzdol in so novi izračuni kazali, da se teoretična izguba bliža kritični meji, je Gorazd po poldrugem mesecu rasti slabih kazalcev težavo predstavil Vilku in Iztoku.

»Ka je že tki,« je najprej vprašal Vilko.

»Teoretična krivulja izgub,« je rekel Iztok in s tem Gorazdu povedal, da razume težavo.

»Mesec in pol že sledim rasti teh izgub. Muči me, ker gre za enakomerno naraščanje. Izračunani trend in dejansko izmerjeno stanje se skoraj ves ta čas prekrivata.«

»Mesec in pol,« si je Vilko vmes zavihal še za eno gubo rokava na srajci, »to je zdej že kr dolgo ... imamo črni scenarij? Plan be?«

Iztok je prikimal. Vilku so se v trenutku zložile kocke:

»Pa ne boš reku – ponton!?«

»Ponton,« je odločno pritrdil Iztok. Vilko ni ugovarjal, obrnil se je h Gorazdu:

»Kdaj boš točno vedu, kolk je le teorija in ka se zares dogaja?«

»Prekrivanje obeh krivulj, in če k temu dodamo še meritve na autputu ... če bo tak trend, bo treba najkasnej v pol leta bistveno znižat proizvodnjo petga bloka.«

»Ni govora,« je bolj sebi kot kolegoma rekel Vilko, nato je zopet pogledal sina:

»Za kolk lahk dvignem uplinjanje?«

»Že zdaj smo na stosedemindvajsetih odstotkih ...«

»Priprav vse za sto petdeset ...«

Gorazd je stisnil ustnice, prikimal in vseeno dodal:

»To bomo potem zelo težko zdržali na tlenju premoga. Če nam tlenje uide v ogenj in začne sámo sesat kisik, ga ne bomo več zadušili ...«

»Bomo že, če bo treba. Gremo na sto petdeset, ti pa ...,« je pogledal Iztoka, »priprav vse, če bo res treba kdaj preselit in prestavit celo mesto na jezero. Na ponton, brez pardona!«

S tem je bil kolegij zaključen.

Nekaj dni za tem so se začeli vlaki valiti proti blokom ob jezeru. Včasih so stale na razkladalnem mestu celo štiri kompozicije z lokomotivami. Dolge cevaste elemente umazano zelene barve iz ultra lahkih materialov so razkladali na čistini med jezerom in železniško progo. V nekaj dneh je bil ves prostor zaseden, zato so jih, kot je bilo načrtovano, začeli deponirati na gladino jezera. Piar premogovnika je sprožil pohvalo upravi, ki je s tako preprosto potezo rešila težavo skladiščenja cevi, zraven pa so pritaknili še mimobežno novico, da gre za dolgoročne plinovodne zaloge. Kot vedno, so goljufali tudi sistem javnega naročanja po preprostem, že zdavnaj izumljenem in prvič uporabljenem načinu, ko so z direktnim naročilom vozili zastrupljeno zemljo iz Celja. Rudnik je takrat delo naročil kot skrajno nujen primer, češ da grozi prelitje jezera in nastanek novih depresij, in ta laž je segala celo na površje, pod zemljo je pa tako preproste goljufije še težje razkriti, saj niti največji strokovnjaki rudnika ne morejo vedeti, kdaj in v kolikšni meri res grozijo izredne razmere. Te je zato določila uprava. Vilko Volko, Iztok Videtić in Gorazd Volko.

Tki se ni umiril. Težave so se gostile. Posel s cevmi za ponton je cvetel. Gorazd je cele dneve prebil v službi. Veliko noči je prečul kar v pisarni, pred monitorjem s podatki iz hudičevega kotla pod zemljo. Meliti pa je ta čas samost ustrezala. Že drugi mesec ji je izostala menstruacija. Čutila je svoje telo. Nosečnost. Dobila je, kar je želela, in za to je bila pripravljena zapustiti Gorazda in Trdovelenje. Šla bi z Ganinom neznano kam, a so ga ravno zato lastniki takoj zamenjali. Prežala je na pravi trenutek, da bi se o vsem tem pogovorila s svojim zakoncem, hkrati pa se je temu izogibala. V to so začela curljati tudi prva medijska poročila o davčnih utajah vodilnih iz premogovnika. Za neke cevi naj bi šlo. Melita besede vodilni sprva ni povezala z Gorazdom, a vesti so se stopnjevale in širile kot jesenske meglice čez tople travnike. Zato je, ko sta se srečala v veži, mimogrede vprašala Gorazda, če je kaj vpleten v ta poročila o sumljivih nabavah in davčnih utajah. Odgovoril ji je, da ni in da ne pozna podrobnosti iz poročil in da vse to ni njegovo področje. Meglice so kmalu zrasle v meglo čez ves rudnik in čez celo mesto. Vilko je odkljukal obiske vseh, ki bi mu lahko pomagali in so bili njegovi dolžniki. Iztok je nasprotoval izjavi za javnost rudniških piarovk in rekel, naj dvoumno napovedo novinarsko konferenco, ki bo nekoč ... Trdovelenje se je spremenilo v razdražen osir. Info ekrani so dregali vanj, sporočilni portali so jih ščuvali in tekmovali, kdo se upa bolj približati besnim osam. Utaja davkov, oče, tast, premogovnik, korupcija, nepotizem, provizije v zlatu. Melita je komaj sledila. Stara dva pa sta skrila zaklad v njeno hišo, ne da bi ona to sploh vedela. In potem šok. Gorazd. Samomor.

Mediji so v hipu utihnili.

Na obrednem raztrosu pepela samomorilca sta bila samo dva. Pokopališki uslužbenec in njegova mama. Nekaj mesecev potem se je njegovo ime zopet pojavilo v medijih. Nekdo je ugibal, če ni po smrti za sabo le pustil potomca? Melita sploh ni bila omenjena z imenom. Pisalo je vdova Gorazda Volka noseča in tako zastavljena novica za radovedne ljudi ji je bolj ustrezala, kot da bi opletali z njenim imenom. Nekaj dni po objavi je na vhodu vile ob reki pozvonila Sonja Volko. Prvič po samomoru sta se sami znašli pred stekleno steno s širokim razgledom na Trdovelenje. Melita se je spomnila Gorazdove grimase, ko je govoril o svoji mami. Njej se je Sonja vedno zdela zelo lepa. Malo toga, a vedno urejena in diskretno naličena. Z gladko mladostno kožo, kot da ne bi imela nobenih skrbi. Nobenih gub, kaj šele izpuščajev, za razliko od nje zdaj, ko je čakala in ji je koža poživela, postajala lisasta, srbeča, suha in pordela vsak dan drugače. Vsa njena mladostnost se je skrila pod to kožo in v velik trebuh, v katerem je rasel otrok. Tašča si je pustila postreči z navadno vodo, Melita je zase v njej stopila šumečo vitaminsko tableto.

»Kdaj pa bo ...?«

Bodoča mama ji je povedala datum in Sonja se je mimo nje zagledala skozi veliko okno, počasi izpila pol kozarca s panoramo mesta pred sabo. Potem se je obrnila k snahi:

»Tako da ... bi mu še lahko bil oče.«

Melita ni odgovorila, zato je Sonja nadaljevala:

»Pa ni ... a ne.«

Niti trohice dvoma ni bilo v njenih besedah. O izrečenem je bila prepričana in snahe ni spraševala, kako je s tem. Melita je vseeno odgovorila kratko:

»Ne. Ni.«

»Vem.«

»Sploh ni vedel, da sem noseča.«

»Vem.«

»Pa sem mu hotela povedat. Da bi se lahko potem on sam odločil.«

Sonja se je spet zagledala v mesto in spila vodo do konca.

»Vem, da bi otroka sprejel.«

»Kako veste?«

»Vem. Moj sin je bil.«

»A bi ... če bi vedel, kdo je v resnici oče otroka ... a bi?«

»Če ti ne bi šla, bi on otroka sprejel. Čeprav mu je oče kamfrom ...«

Melita je osupnila. Sonja se je obrnila k njej in jo prijela za roko:

»Vem, kako je ... s kamfromi in kako grdo služijo z njimi. Potem jih pa zamenjajo. Poznam to. Vem, kako delajo z njimi.«

»Kako?«

»Vem. Gorazd bi ... enajst let mlajša sestrica bi bila ... Pustila sem jo pa pri njih. Pred rojstvom. Za vse poskrbijo.«

Melita si je z levico prekrila začudena usta in sedla. Sonja je počasi prisedla:

»Moj seveda ne bi nič rekel ... brez pardona bi rekel, da je oče ... bi pa vedel, ker sva nehala že davno prej. Zato sem jo dala stran ...«

Meliti se je zazdelo, kot da se s Sonjo že zelo dolgo poznata.

»... pa nisem prišla zato, da bi odpirala rane. Najmanj pa tvoje ...,« je dodala Sonja. Melita se je sedé z rokama uprla v bok:

»Morate razumeti ... jaz se zelo veselim. Komaj čakam. Fantek je ... se že vidi, da bo fantek.«

Sonji so se zaiskrile oči:

»Fantek ...«

»Ja ...«

Lesk je ugasnil:

»... pa nisem zaradi teh lepih stvari. Rada bi ti povedala ... o tistem zlatu.«

»S tem nočem imeti nič!«

»Ja ... vem ... čeprav – heh ... zlato je zlato ...« »Nič! A me razumete ... nič!« Sonja jo je pogledala malo izpod obrvi, čez brezizrazen obraz je za trenutek zdrsnila komaj zaznavna porogljivost:

»Seveda ... sicer sta pa zlato od policije že prevzela lastnika ...«

»Kako? A ni bilo od Gorazda?«

»Ne. Saj ... to sem ti hotela povedati.«

»Kje je pa potem dobil to zlato!?«

»V vaš sef sta ga skrila ... Vilko in Iztok.«

»Oče ... ima zlate palice?«

»Cel kup jih imata! Oba. Tekmujeta ... kdo jih bo zbral več,« je rekla z isto senco porogljivosti.

»Nemogoče ...«

Soja je dvignila glavo, nasmešek ji je splahnel. Nič več ji ni rekla, samo z rameni je skomignila in šla, kot je prišla. Melita je še dolgo sedela na belem dvosedu, na katerem sta nekdaj z ramo ob rami klepetala z Gorazdom. Gledala je v široko panoramo mesta in ga ni videla. S pogledom je segla daleč čéz, proti Lubeli, s spominom pa malo nazaj, ko sta površno drobila, kako bo, ko se bosta skupaj starala in morda, morda pa le ... nekoč imela tudi otroka.



Rumena novica je prebudila tudi Iztoka. Na najbolj banalen način je izvedel, da je hči noseča. V napol šaljivi rubriki staromodnega mestnega tednika. S slabo vestjo je prvič po tisti noči, ko sta tu skrila zaklad, iskreno objel hčer in začutil njen trebuh na svojem. Melita se je mlahavo prepustila očetovskemu objemu, in ko je sedel, je ona sedla na vogal dvoseda. Oči so se ji napolnile s solzami. Iztok je njen kalni pogled razumel po svoje in je še sam potegnil robec iz žepa in si obrisal smrkav nos:

»A se spominjaš ... ko sem se oglasil pri tebi, takrat ... ko sem bil v Ljubljani?«

Melita je komaj vidno prikimala. Iztok je povedal, kar je baje hotel povedati že takrat:

»Pa sva zašla v ... raziskovanja arhivov in se sporekla. Mi je bilo žal, še zdaj mi je, oprosti.«

Potem jo je spomnil na rodoslovce v knjižnici in pripoved tiste ženske in da mu je stric razkril izvor priimka Dolar. Bili so iz Kranja ... in potem prestavitev žare v Plešivec, nazadnje pa je le prešel k bistvu:

»To je tvoja slovenska veja. Moja ima deblo na jugu, na Hrvaškem. V Našicah je zbrana slovaška manjšina, iz katere izviramo tudi Videtići, tako da najine korenine segajo vse do Slavonije in do Slovaške. Vidiš, kako zanimivo in prepleteno je vse to. Slovenija, Slavonija, Slovaška – to gotovo nekaj pomeni.«

»Kaj pa?«

»Tega ne vem ... to bi bilo treba raziskati ... ne pa ...,« in ni izgovoril, da ne bi zašla spet v pričkanje.

»Eh,« je odmahnila z roko Melita.

»Ja ... najbrž nekaj pomeni,« je oče zaneseno pokimal.

»To nič ne pomeni! Povsod so ljudje. V Sloveniji, Slavoniji in na Slovaškem. Tri dežele s prvim zlogom na slo pač. Naključje. Mene to ne zanima. Ne zanima me, kam segajo moje korenine. To rodoslovno drevo je samo hobi. Mene zdaj veseli le, da ne bom suha veja brez otrok.«

»Ja,« se je obrnil Iztok, »saj to ti hočem povedati, kako pomembno je, da bo naša rodbina tekla naprej!«

Melita je hotela vprašati, zakaj ravno naša familija, pa se je spomnila nase. Kako zelo si je sama želela otroka, mož pa ne, čeprav njej takrat niti na kraj pameti niso padle družinske korenine. Telo je samo vedno znova klicalo v misli otroka. Njenega.

Oče je vrtel svoje naprej in povezal splošno družbeno krizo s potrebo po redu in da je njegova generacija veliko stvari zavozila in da je treba potomcem dati možnost in pogoje, da oni popravijo tisto, kar so stari zavozili. Še je čas! Z vročičnim žarom je polagal upanje v tradicijo svoje rodbine, da bo Melitin otrok s tako čvrsto rodbinsko osnovo slej ko prej začutil prehojeno pot. Njegovo, Melitino ... čeprav se v vsem ravno ne strinjata. A kri je kri, geni so isti, vztrajni, delovni, idealni za nadaljevanje rasti. Mlel je, kot da je hči zgolj rodna veja, s katere bo padel sad in zagnal nov poganjek, ki bo nadaljeval, kjer je Iztok nagnojil podlago. On da že začuti upehanost. Iztrošenost. Starost. Nemoč. Potem se je skrušil, sedel in z obrazom v dlaneh ter komolci na kolenih zajokal kot majhen otrok. Melita se ni premaknila. Čez čas je starec nehal hlipati, na njegov bledi obraz se je vrnila vsakdanja maska, spodaj nekje pa je ostalo še nekaj neizjokanih solz. Tiho je rekel:

»Tu zdaj počiva tvoja in moja srečna mladost.« Počasi je vstal, vzravnal telo, kolikor se je dalo, in se na silo nasmehnil hčerki, ki je še naprej togo sedela. Odšel je. Ni mu segala v besedo niti v jok. Ni mu verjela, zato ni vprašala tistega, kar jo je edino zanimalo.

Naslednjič in zadnjič je Melita govorila z očetom dva dni po rojstvu svojega sina. Dojenček je bil že vpisan v rojstno knjigo. Mlada mama je dvignila posteljo v sedeč položaj, ko je zagledala očeta na vratih in se mu, čeprav še vedno utrujena od poroda, iskreno nasmehnila in se ga vsemu navkljub razveselila. Iztok se je sklonil k njej in se dotaknil z licem njenega lica. Ni pomnila, da bi jo kdaj prej pozdravil s poljubom. Potem je, ne da bi pogledal v globoko posteljico z dojenčkom, hitel nekaj razlagati o njeni hiši ob reki, ona pa tega sploh ni poslušala. Potem je le prijel za rob dojenčkove postelje:

»Tu ga imaš ...«

Melita je dvignila obrvi, Iztok je naredil gube na čelu:

»To ... to je tvoj?«

»Ja.«

»To ... ta ni od Gorazda.«

»Ne. To je moj.«

»Čigav pa je?«

»Moj.«

»Čaki ... a je Slovenc?«

»Slovenec?« Melita je bušnila v smeh. »Moj sin je! Seveda je Slovenec!«

»Če je ...«

Odrezalo mu je glas. Hči se je še vedno smejala. Njemu so oči potemnele:

»To ...,« je še izdavil, pogledal v strop, se obrnil in šel iz bolnišnične sobe brez pozdrava.

V celjski porodnišnici je rodila tri in pol kilograme težkega sina. Ko ga je videla in stisnila k sebi, je glasno zajokala od sreče in bolečine. Dojenček je bil na las podoben očetu, a malček ne bo nikoli čutil njegovih nežnih gracilnih prstov z belimi nohti in nikoli ga ne bo mogel pogledati v oči. Ga objeti, se stisniti k njemu, ko bo pogrešal njegovo toplino, dotik čvrste in tople kože, se zateči v njegovo naročje. Sin bo brez očeta. Miže se je sproščeno zleknila po vsej postelji. V mislih se je pretipala po vsem telesu, ga na novo začutila, posebej od prsi navzdol. Trebuh, stegna spredaj in zadaj, kot bi imela noge povite z novo kožo. Telo je bilo razbolelo, obenem pa polno prijetne čutnosti. Vsako mišično vlakno se je oglašalo. V vsakdanjem ritmu, pred nosečnostjo, ni nikoli tako začutila vsega telesa. Kolke, kolena, ramena, vijugasto hrbtenico s trtico, lopatici, vrat, roke, dlani, prste, obraz, veke. Prsi. Njihova polnost, nabreklost, otrdeli bradavici sta vrnili misel na sina. Odprla je oči in se skoraj ustrašila blagega in prijaznega obraza Sonje, ki je sede ob postelji tiho čakala:

»Melita, mama si ...,« jo je z naklonom glave prijazno pozdravila in od vrha prijela z desnico njeno levo zapestje, ki je plosko počivalo nad odejo.

»Sonja ...,« je dahnila, obrnila dlan in jo prijela od spodaj, kot je tašča rahlo držala njo.

»Da ne boš čisto sama ...«

»Saj nisem. Zelo so pozorni tu ... a si ga videla?«

»Ja. Ko si spala, sem ga že malo stisnila k sebi.«

Melita jo je vprašujoče pogledala, Sonja ji je položila dlan desnice na čelo:

»Tak močan fant je. Lep. Zelo lep!«

»Res?«

Sonja je prikimavala in dodala:

»A bom vseeno lahko stara mama?« Melita je močno stisnila njeno roko in miže prikimala, a solze so vseeno zalile stisnjene veke:

»Joj ... ja! Stara mama ...«

Otrok, sin, vnuk je mirno spal.

»Boš ostala tu ... boš še tu,« je pred odhodom vprašala Sonja.

»Zakaj ne bi?«

»Ne vem. Samo vprašam.«

»Bom. Našla sem se v muzeju. Zdi se mi, da sem odkrila, za kaj je šlo v tem mestu ...«

»Je ja, veliko stvari je res šlo narobe, ja. Ampak za nazaj se ne da nič spremeniti.«

»Saj ... mogoče pa ni šlo narobe. Morda je samo potrebno več časa. To je še ja tako mlado mesto. Ko bo odraslo, bo vse prav.«

Sonja je vzela štručko iz globoke posteljice, jo še malo stisnila k sebi, nato pa jo položila Meliti v posteljo, ki je sina prižela na razgaljeno prsno stran. Stara mama je še nekaj časa sedela, potem je vstala:

»Moraš počivati, fantek pa jesti ... pa še pridem ... kako mu je pa ime?«

»Jurij.«

»Jurij! Kako lepo! Jurij zmaja premaga ... in premog je pozojeva, zmajeva kri! V Škalah je bila nekoč dekanija, ki se je zrušila zaradi premoga. Sveti Jurij je bil njen patron ...«

»Vem. Poznam ... drobna knjižica je v arhivu muzeja s preprostim naslovom Škale. Čisto na koncu je tak lep zapis spominov nekega domačina ...«

»Ko bo malo zrasel, ko bo že malo razumel to in ono, bo babica brala zgodbice tvojemu Juriju.« Poslovila se je.

»Pridi še,« je rekla Melita iskreno, prijela drobno ročico dojenčka in narahlo pomahala z njo v pozdrav, »nasvidenje stara mama Sonja.«

Drugo dopoldne je prišla k Meliti uslužbenka porodnišnice. Na trdi podlagi z veliko sponko je imela pripet obrazec s podatki dojenčka.

»Katero ime ...?«

»Jurij.«

»Ime očeta je pa ...?«

»Ganin.«

»Ne gre ga ni. V takih primerih zapišemo oče neznan.«

»Ganin! Ganin je očetovo ime,« se je nasmejala Melita.

»Aha,« se je nasmejala tudi uslužbenka. »Sem vas razumela, kot da ga ni.«

Tako je na rojstnem listu pisalo Jurij Melitin Ganin. Mama Melita Videtić Volko, oče Ganin. Pri oknu sede, z dojenčkom na prsih, je gledala proti zahodu, kjer so v daljavi iz meglice v nebo silile Savinjske Alpe. Do živega jo je prevel spomin na Gorazda in njegovo pripoved, kako se zemlja po svoje gnete v milijardah let in kako je iz svojih nedrij proti nebu izrinila kamniti masiv. Glas se ji je tresel, ko je rekla proti razgledu:

»Jurij Ganin.«





Melita (Meli) Videtić Volko, 1998—



www. saleskikariernileksikon.eu

ni gesla

(pogrešana od 19. 9. 2060)





V ponedeljek zgodaj zjutraj je napovedovalec mestnega radia hitel mimo vile proti svoji službi. Pri odcepu peš poti na grad je bila škarpi podobna visoka stena z vrati, pred njo vrt z nizko ograjo. Vrata so vodila v zemljanko, ki se je skrivala za zidom. V prostor pod zemljo je najbrž nekdo vlomil, saj je bilo okovje z obešanko vred odtrgano z vrat. A to ni vzbudilo njegove pozornosti. Na vrtičku so negibno ležale tri osebe, po videzu najstniki, najbrž moškega spola. Napovedovalec jih kljub radovednosti ni šel pogledat od bliže, saj ni hotel imeti nobenih sitnosti s strogo redarsko službo občine. Prizor se mu je motal po glavi še, ko je med odklepanjem vhoda z nosom skoraj trkal v šipo na vratih, za katera je bil z druge strani zataknjen napis 60 let radia. Komaj je pognal zastarelo tehniko, ko je pozvonil arhaični telefon, še z vrvico povezan do zidne vtičnice. Znana poslušalka iz iste ulice, kjer je bil studio, je vsako jutro klicala takoj, ko ga je videla vstopiti. Napovedovalec je naveličano odmaknil slušalko malo stran od ušesa in jo znova približal, ko jo je slišal razburjeno pripovedovati o narkomanih, ki da zdaj ležijo že kar po vrtovih. Vskočil ji je v besedo in pojasnil, da o tem ne bodo poročali, dokler ne dobijo uradnih obvestil, in da naj pokliče občinsko redarstvo. Potem je takoj odložil slušalko in ob delu pozabil na jutranji prizor, a sta sredi dopoldneva prišli v studio dve uradni osebi, ki nista bili v občinskih kombinezonih, čeprav sta se predstavili z značkami redarstva. V podpis sta mu dala izjavo, da ne sme obveščati javnosti o klicu sosede, ki je zjutraj razširjala novico o mrtvih mladeničih, najdenih blizu vile.

»Mrtvih!?« se je zavzel napovedovalec.

»Nobenih obvestil, razen če pride kaj uradno, jasno!«

»Seveda,« je požrl slino sodelavec radia.

Malo za njimi je prišla direktorica in ponovila opozorilo. Dodala je, da ni šlo za narkomane, pač pa so fantje umrli zaradi nenavadne zastrupitve s plini v zatohli zemljanki pod gradom. V iskanju pustolovščin so nebodigatreba raziskovali govorice, da so nekoč tam vrtali neke prezračevalne luknje v tla in strop, prostor pa, v katerega so vdrli, je bil poln strupenega plina. Napovedovalec se je čudil šefici, kako stresa iz rokava tako lepe in pomenljive stavke. Hitro jih je zapisal v beležnico. Slej ko prej bo o zadevi dovoljeno poročati in tako je imel besedilo že pripravljeno. Popoldne, na poti iz službe, je videl, da so zjutraj razbita vrata zazidana.

Isto noč so na rudniku v popolni konspiraciji aktivirali krizni načrt. Prva faza. Merilci so takoj prečesali kritično cono in z rezultati že zjutraj pričakali direktorja Volka. Generalni je bral podatke kar v dvigalu in nato med vihravo hojo skozi ozke hodnike proti svoji pisarni v tretjem nadstropju. Nikogar mu ni bilo treba klicati, saj je Iztok Videtić stopil v pisarno takoj za njim. Govorila nista, Vilko je položil tablico na mizo, Iztok se je sklonil k njej in nekaj trenutkov samo gledal. Vilko ga je gledal od zadaj. Iztoku so se gube na glavi, malo nad vratom, raztegnile. Pod gladko kožo so se lepo videli šivi lobanjskih kosti. Kmalu po Gorazdovi smrti so mu izpadli vsi lasje, do zadnjega. Prebral je številke in ošvrknil krivulje, dvignil glavo, koža zadaj se je zgubala počez, od ušesa do ušesa, ko je pogledal edinega pravega kamarata na šahtu:

»Ni kaj čakat. Gremo.«

»Gremo,« mu je pritrdil Volko.

Problem uhajanja plinov in z njimi tudi strupenih primesi ni bil od včeraj. Še za življenja Gorazda so začele nastajati znatne izgube in so že takrat ugotovili, da se velik del plinov sprosti nekje na območju mesta. Bile so visoke koncentracije gorilnega plina, ki se je izmuznil sesalnim lijakom, poleg tega pa še veliko drugih jamskih plinov, od metana do kisline, kot so imenovali ogljikov dioksid, pa tudi strupeni – žveplovodik, žveplov dioksid, dimetilsulfid, nitrozni plini in seveda najbolj zahrbtni ogljikov monoksid. Nekje pod zemljo so plasti najbrž strižno drsele ena ob drugi in moral je nastati prelom, ki se je stekal na plano nekje na severovzhodnem delu glavnega trga med občino in domom kulture in od spomenika Onemele puške naprej, do mesta, kjer so našli mrtve najstnike. Nesrečni mladeniči so postali bioindikatorji. Bili so dokaz kritičnega uhajanje plina iz podzemeljske preobrazbe lignita v gorilni plin. Kot običajno se je predvidena grožnja uresničila. Tleči premog je zaradi prenizke globine gorilnih komor začel nekontrolirano sesati s površja zrak in z njim kisik, da je tlenje hitro prešlo v nenadzirano izgorevanje. Vprašanje je, ali bi gorenje premoga v takih razmerah ugasnilo, če bi ustavili doziranje kisika skozi vrtine plinifikacije. A tega niso smeli ustaviti, saj bi s tem ugasnil peti blok. Niti največji okoljevarstveni privoščljivci niso verjeli, da bo Trdovelenje doletela podobna usoda kot druge potopljene dele kotline. Da bi se kdaj mesto pridružilo propadlim in potopljenim krajem, izginulim z zemeljske površine, zbrisanim iz spomina in zavesti ljudi?! Družmirje, Gaberke, Pesje, Preloge, Škale, Šoštanj?! Nikoli! Zdaj pa ... res da se ni potopilo, a nanj je sedla težka strupena sapa umirajočega zmaja, ki mu je ravno to mesto počasi puščalo kri.



Osem desetletij kakšnega kraja ne pomeni veliko. V primerjavi s tisočletja starimi kraji to ne pomeni nič. Če pa je osemdeset let vsa zgodovina mesta, si takšna obletnica seveda zasluži veliko proslavo. Čez ulice so že spomladi razpeli vabila na veliko slavje, ki bo potekalo ves teden okoli dvajsetega septembra. Od sončnega parka na severu do sončnega griča na jugu, od ene vile na vzhodu do druge vile na zahodu naj bi se vrstili mnogi imenitni dogodki. Veličastni bal, koncerti, opera in balet, brezštevilne stojnice hrane in raznih pijač, delavnice, srečanja, pogostitve, sprejemi. Preklic tako pompozno najavljenih prireditev je sam po sebi povedal, da je tako na občini kot na rudniku hudič dokončno odnesel šalo. Šlo je zelo zares! Samo en dan pred osrednjo proslavo na glavnem trgu, ki naj bi potekala 20. septembra 2039 in ko naj bi obudili spomin na osemdesetletnico slovesno odprtega središča novega mesta, je županja pozvala na obvezni javni shod vse meščanke in meščane, vključno z vodstvi in uslužbenci različnih ustanov, lokalov in trgovin v mestnem središču. Redarska služba je preverjala po vsem centru, da ne bi kdo ostal v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru. Vsi do zadnjega so morali na glavni trg. Pred tem so službe za stike z javnostjo in vsi njeni zaupniki razširili govorico o strašni nevarnosti, ki grozi mestu, in da je rešitev samo ena. Zahvaljujoč vodstvu rudnika ter petega in sedmega bloka, njihovemu skrbnemu varnostnemu sistemu, se bodo morda lahko izognili tragediji in katastrofi. Akcija bo terjala od prebivalcev disciplino, ubogljivost, potrpežljivost, razumevanje in dobro voljo. Vsega tega pa je bilo v Trdovelenju od samih začetkov več kot dovolj. V tej zibelki prostovoljstva ni bil nikoli problem, da mi ne bi bili razumni, je grmel ozvočen županjin glas.

»Mi smo poslušni, dovzetni, razumljivi. Disciplinirani in ubogljivi,« jim je ropotala v ušesa. V podrobnosti se ji ni bilo treba spuščati zaradi predhodno razširjenih ukazov in svaril, kaj vse hudega se lahko zgodi, če ne bo discipliniranega izvajanja predvidenih ukrepov. Sicer da še ni neposredne nevarnosti, a te reči da so nepredvidljive. Njeni najožji sodelavci so pa že vedeli, da je kritični prag že davno presežen. Treba se je bilo hitro umakniti, saj so bile izmerjene koncentracije strupov konstantne, tudi do tisoč odstotkov nad koncentracijami naravnega ozadja. Časa ni bilo več. Mesto je bilo zaplinjeno in nihče več ni znal natančno analizirati plinske zmesi. Raztrosile so se govorice o raznih kemijskih formulah in čudnih imenih s končnicami sulfid, fluorid, nitrit in podobno, in teh tako ali tako nihče ni razumel. Ljudje so potem kar na pamet mlatili eno in drugo, strah se je večal. V mestu pa je tiho in nezadržno rasla predvsem koncentracija starega zahrbtnega znanca, s katerim se je človeštvo soočilo že, ko mu je Prometej podaril ogenj. Tihi ubijalec ogljikov monoksid. Meritve so kazale, da je treba izprazniti in zapreti mesto vsaj petsto metrov okoli žarišča, ki pa se je premikalo. Uhajanje plinov različnih intenzivnosti se je pojavljalo vse naokoli kulturnega doma, kompleksa občine in celega trga med njima.

»Brez vsake panike, po natančnih načrtih ... vse je pripravljeno ... vse bomo začeli seliti v nadomestno središče Trdovelenja, ki nas že čaka v popolnoma enakih pogojih, kot jih imamo tu. Nadomestna lokacija je na gladini, na pontonu našega lepega jezera. Točen načrt preselitve na novo lokacijo je narejen in popolnoma varna nadomestna stanovanja nas čakajo samo par kilometrov od tukaj. Življenje bo teklo naprej, kot da se ni zgodilo nič takega,« je ozvočenje širilo zaupljiv, a odločen ton izgovorjenih besed prve županje. Ponton je bil dimenzioniran kot replika centralnih predelov mesta za preživetje petintrideset tisoč oseb. Na rudniku so določili vrstni red evakuacije CPM, saj se više, na prvi aluvialni ravnici, plin ni pojavljal v takšnih koncentracijah, da bi resno škodil ljudem. Pa tudi socialna struktura tamkajšnjega življa ni terjala takojšnje selitve. Elita je bivala znotraj ringa, ki ga oklepajo Šaleška cesta, Foitova, Cesta talcev, Koroška in Kidričeva. V prvi monografiji Pozojvelenja, ki so jo po prvi petletki mesta na pontonu prejeli vsi prebivalci, je bil v uvodu črno-zelene zlate knjige tudi povzetek iz članka v časopisu Naš čas, objavljen v četrtek, 22. 9. 2039. Pod sliko županje so bile izpostavljene njene zgodovinske besede z javnega zborovanja, ko je bil izdan uradni poziv, ukaz, da se morajo po določenih datumih vsi zglasiti v avli občine. Prvi že v torek, 20. septembra. Tam so prejeli točen datum selitve, spisek oseb, ki morajo na ponton, in začasni varnostni red v mestu na vodi. Pa še natančna navodila o stvareh, ki jih lahko odnesejo s sabo.

Nas, našo generacijo, ni zadela nesreča. To je sreča, da bomo lahko ponovili izkušnjo prvinske, pionirske generacije. Pred nami je izkušnja, kakor je ni imela nobena druga po letu 1960. Preizkušnja, ki je lahko samo izziv za svetlo tradicijo graditeljev mesta in udarništva, temelječega na regulaciji reke, izgradnji svetlih stanovanjskih blokov, sončnega parka, tradicija ohranjanja socialne pravičnosti in večkulturnosti, ta zgodovina bo tudi poslej trdno na naši strani. Izkušnjo naših vzornikov bomo lahko zdaj ponovili. In jo tudi bomo. Z uspehom, da bomo v čast in ponos prvim graditeljem!

Od začetka naselitve pontona je bilo zaradi varnosti prepovedano zapuščati mesto na vodi. Veleredarstvo ni dopuščalo nobenih izjem. Samo višji funkcionarji občinske uprave so smeli na kopno s službenim nalogom z določenim rokom vrnitve. S posebnim čipom se je lahko vstopilo tudi v zapečateno mestno središče. Pri tem so bili samozaščitni ukrepi natančni in jasni, predvsem pa se v zapečateni del ni smelo hoditi drugače kot v skafandrih. Te so morali takoj po izstopu skozi vstopno-izstopni čekpoint oddati na detoksikacijo, ki je bila prigrajena čuvajnici. Ti redki zaščiteni obiskovalci so videli, kako se je Trdovelenje skrhalo in hitro dobivalo podobo opuščene urbane krajine. Rastlinje, ki je bilo odporno na iztiskajoče se plinske mešanice, se je bujno razraščalo in njihovega bohotenja niso ustavili ne sivi ne beli beton, ne asfalt, ne kamnito tlakovanje ali gladke fasade. Zapuščeno mesto so po odhodu ljudi zapustile tudi podgane in druga golazen, ki se potika po človeških odpadkih. Po desetletju opuščenosti bi morali mnoge zgradbe porušiti vse do tal in postaviti na novo, če bi se kdaj slučajno vzpostavili pogoji za vrnitev. A o njih ni nihče več razmišljal. Centralni predeli mesta so bili zaradi podzemnega uplinjanja premoga obsojeni na propad. Morda bo nekoč, ko bodo plinski viri izdihnili, zgolj še zanimivo za zgodovinsko, morebiti celo arheološko raziskovanje. Kot Pompeji ali kot Pripjat.

Velika sreča je bila, da v vsej zadevi ni bilo nobenih drugih žrtev, razen treh bioindikatorjev. Možno je, da je kdo kasneje, že na pontonu, umrl zaradi posledic vdihavanja strupov, a neposredno zaradi plina niso zabeležili nobene druge smrti. Zahvala za to je šla strokovnjakom in načrtovalcem z rudnika. Mojstrstvo preventivnega razmišljanja, imeti pri vsaki stvari tudi rezervni scenarij, jim je vcepil Iztok Videtić. Težave in potencialne nevarnosti pri podzemnem uplinjanju premoga so same klicale k pripravi načrta reševanja ob morebitnih težavah. Izkušnje so jih učile, da se vse nevarnosti enkrat sprožijo. Glavni indikator tveganja glede pup je bila tki, teoretična krivulja izgub. Zato so vedeli, da se nekaj dogaja. Ko so se trije mladeniči zastrupili, so vedeli, za kaj gre. Če ne, bi lahko zastrupili kakšnih trideset tisoč prebivalcev Trdovelenja in to bi bil takoj konec proizvodnje elektrike v blokih, dobesedno v trenutku. Predvidljivost Videtića pa je sprožila odločitev, da so ob izgradnji gigantskega sedmega bloka, ki ga je poganjal sežigalnik srf, pričeli graditi ponton za nadomestno lokacijo cpm. Splav je bil velik petinsedemdeset hektarov, približno toliko kot mestno središče. Tloris pontona je spominjal na romboid. Severni rob je bil potisnjen proti zahodu. Dolžina stranice je znašala malo manj kot kilometer. Ko pa je prišel ukaz za evakuacijo mesta, so nanj postavili bivalne kontejnerje. Razmestitev in število je bilo prilagojeno vzorcu, ki so ga kopirali, da ni bilo potrebno kakšnih drugih primerjalnih izračunov o številu objektov in njihovi kapaciteti. Meščani po preselitvi tako ne bi zaznali, da so se preselili iz Trdovelenja v mesto na vodi. Občutek domačnosti so zagotavljali z zeleno in rumeno barvo štirioglatih zabojnikov iz lahke valovite termomase. Pazili so na enakomerno barvno razporeditev, zato so kontejnerje dobavljali v parih. En rumen in en zelen. Večinoma so bili od polovice navzgor zastekljeni. Končna podoba novega mestnega središča na jezeru je predvidevala nadgradnjo kontejnerjev z objekti iz starodavnih, originalnih gradbenih materialov, enakih volumnov in arhitekturno, kot je bilo zapuščeno mestno središče. Tako so na koncu dobili popolno repliko cpm. Ko je bilo na pontonu razmeščenih dvajset tisoč kontejnerjev, velikosti osem krat tri metre, v dveh etažah, se je pričela evakuacija mestnega središča z vsemi dejavnostmi vred. V mestu na vodi je bilo prostora za 38.000 zdravih oseb, starih nad devet let.

Bolne in otroke do devetih let so sortirali med oskrbe potrebne v nebivalnih kontejnerjih, kjer število oseb na en kontejner ni bilo omejeno s petimi posteljami, kot je to veljalo za vse bivalne zabojnike. Takoj po preselitvi vseh oseb in pečatenju cpm so na ograjo namestili opozorilne napise, da je osebam s čipi vstop v zapuščeno mesto brez dovolilnice prepovedan. S pečatenjem mesta na kopnem se je začela realizacija drugega dela zasnov urbanističnega načrta nadomestne lokacije. Za boljše počutje so načrtovali postopno nadgradnjo zabojnikov v identične objekte, kot so jih na kopnem zapustili meščani. Prva sta bila za adaptacijo določena občinska zgradba in bližnji nebotičnik. Že med samo montažo replike z originalnimi nadomestnimi materiali so se pojavile hude težave. Občutljiva signalizacija ravnotežja pontona je javljala nepredvidene odklone. Splav se ni hotel samodejno uravnovesiti, kot je bilo pri načrtovanju replik predvideno. Strokovnjaki so sicer izračunali, da se to po vsej verjetnosti ne bi smelo zgoditi, a če bi se, bi nastopila nevarnost, da bi del pontona zlezel pod vodo že med nadgradnjo vseh drugih zabojnikov.

»Kaj to konkretno pomeni,« je vprašala županja dvornega urbanista. Po končanju občine in nebotičnika bi morali postaviti kopije doma kulture, delavskega kluba, galerijo in seveda obe skulpturi. Onemele puške na vzhodni in maršala na zahodni strani trga.

»To pomeni, da bomo težko zagotovili stabilno repliko vedute. Kot kaže, je ne bo mogoče zgraditi, ne da bi se ponton pogreznil pod vodo.«

»Ampak to ne pride v poštev. Ljudem je bila pred selitvijo obljubljena enaka veduta kot bistveni element nadomestne lokacije!«

V projektivnem oddelku, kamor je priletela razjarjena Živa Majc, je bilo zaznati vznemirjenje. Nekdo je siknil:

»To je najbrž sabotaža ...«

Nekdo drugi se je pridušal, da neka rešitev gotovo obstaja, in takoj je z druge strani priletel odgovor, da bi bilo treba povečati prostornino pontona v globino, kar bi zagotovilo enakomerno pogrezanje v vodo in s tem vodoravnost ploščadi. A takoj je prišel odziv, da bi bilo to zdaj, na plavajočem objektu, strašno zahtevno in zato zelo drago.

Županja je razkačeno vpila:

»Vedno sem govorila – urbanisti so nepotrebni. Samo nakladajo in razglabljajo in mlatijo prazno slamo. U božjo mater naj gre vse skup. Niti tako preproste naloge, kot je plovnost enega splava, ne znate zračunat ...«

Iz ozadja se je zaslišalo:

»Sej nismo mi ... to so na rudniku ... in ni splav ... to je ponton ...«

»Saj je vseeno,« se ni dala utišati. »Kot drevo ne rabi načrta, da se samo potegne in z vsem ravnotežjem zraste pod nebo, skoraj do zvezd, tako mesto ne rabi nekakšnega brezveznega načrtovanja rasti. Mesto je živo, dokler je in raste samo od sebe. Brez pomoči urbanistov. Saj vedno zraste drugače, kot prej načrtujejo! Življenju ne moreš v naprej določiti, kako naj raste, kako naj živi in kako naj umre. To se zgodi samo od sebe. Urbanisti lahko samo proučujejo, kaj se je zgodilo in kako in zakaj je kaj zraslo tako in ne drugače. To so vedno bili bolj analitiki zgodovine kot pa vizionarji bodočnosti.«

Nastala je mučna tišina. Razhudena županja je počasi vrtela glavo. Nihče ni zdržal njenega pogleda, dokler se spet ni zaslišal isti glas iz ozadja:

»Ali pa ...«

»Kaj,« je dvignila glavo in iskala z očmi govornico. Zdelo se je, da gre za ženski glas.

»Hologram!«

Sledil je smeh celega kolektiva urbanističnega oddelka. Potem se je smeh sprevrgel v glasno pritrjevanje, nekdo je sprožil aplavz. Le kako, da se tega ni upoštevalo že pri projektiranju. Cenovno in tehnološko sploh ni bilo primerjave in že po treh mesecih so v mestu na vodi vklopili množico hologramskih generatorjev, za vsak objekt svojega. Nad jezerom je v trenutku zrasla popolnoma enaka veduta, kot so jo poznali nekdanji me-ščani. Nihče več ni ločil med resničnostjo in iluzijo.



Vilko Volko se je po evakuaciji samo še medlo trudil z uplinjanjem. Počasi se je sprijaznil, da gre zadeva res h koncu. Nobenih zalog lignita ni bilo več. A poraba le-tega zaradi prehitrega izkopavanja na prelomu tisočletij brez upoštevanja varnostnih stebrov in potem preobsežno uplinjanje, ki jim je ušlo izpod nadzora, ga vseeno ni vrgla iz velikega, res da precej razmajanega pilotskega stola generalnega direktorja rudnika. V partnerstvu in hkrati rivalstvu z Iztokom je zato kljub več zbranim zlatim palicam izgubljal. Iztok je videl bolj daleč in ga je v vsem drugem prekašal. Znal je uresničiti svoje ideje, ne zgolj blebetati, da bo mogoče šlo tako, če ne, bo šlo pač malo drugače. Triumfiral je z izgradnjo sežigalnice smeti v sedmem bloku. Potem je pravočasno predvidel potrebo za gradnjo pontona na jezeru. Tako je bil v resnici on zaslužen za nadomestno lokacijo mestnega jedra Trdovelenja. Predvsem pa – Iztokov rod se bo nadaljeval! Vilka pa je sinov samomor utrudil in postaral. Vsak dan je začel z zavedanjem, da se bo z njegovim odhodom končalo obdobje trdovelenjskih Volkov.

Iztoku Videtiču pa nova veja na rodnem drevesu, ki jo je videl ob hčerini postelji, ni pomenila nič. Pravo seme za njegov rod se je tako kot za Vilka potopilo na dno jezera. Zadnji Videtić, Istok, je umrl že, ko je še malo živel. Tisto malo, kar je še živelo, se je dobesedno prestavilo v pisarno na rudniku. V neki avstralski strokovni reviji je našel članek o redkih analizah ostankov pepela in žlindre v gorilnih komorah po tamkajšnjih podzemnih uplinjanjih premoga. Zapičil se je v to branje in samo še po digitalnih komunikacijskih kanalih pošiljal ukaze za uvedbo novih in novih vrtanj v območja, kjer so bile opuščene komore uplinjenega premoga. V ozadju vsega tega ga je pa vznemirjalo samo še eno vprašanje: kakšna je dejanska možnost pridobiti koncentrat urana iz pepela? Možnost, da bi sami pridelali rumeno pogačo, vsaj za mini reaktor, s katerim bi lahko nadomestili izpad plina za peti blok. Raziskovalne vrtine so rile v globine dan in noč. Proučevanje izvlečenih jeder je kazalo več kot zadovoljive rezultate. Pepel pod dnom jezera kot tudi ostanki pepela in žlindre na iztrošenih plinskih poljih so bili obetavni. Tehnologi so razvijali metodo izluževanja pepela, saj takšnega primera niso našli v nobeni strokovni literaturi. Vzor so jim bili predvsem rudniški izumitelji širokih čel za kopanje premoga pri njih kmalu po drugi svetovni vojni. Ti so dokazali, da se lahko premog z nizko kurilno vrednostjo in visokim odstotkom pepela koplje tudi brez ekonomskih izgub. Iztok se je takih uspehov že zdavnaj prenajedel. Delo mu je postalo samo ritual, po inerciji, kot je pač bil sprogramiran. Pisarne ni več zapuščal, pogosto je pozabil na malico, ki so mu jo redno nosili iz upravne jedilnice. Iz kleti je naročil prinesti v svojo pisarno, sistematično, ves preostali arhiv. Še vedno je upal, da bo našel kakšne neznane papirje od veleplinarne. Edino to brskanje ga je še držalo pokonci. Med prebiranjem nekega spiska je zakinkal, naslonil glavo na mizo in pozno popoldne, 18. julija 2041, tiho umrl. Opazil ga je vzdrževalec čistilnih robotov, ki je na apliksu spremljal delo stroja v tretjem nadstropju. Čistilni krožnik je s svojo kamero pripeljal tik poleg Iztokove glave, potem ko je truplo spolzelo s stola in se zleknilo po tleh. Obvestili so generalnega in ta je odredil sežig v nedavno inštalirani krematorijski celici sedmega bloka. Volko je prvič po Gorazdovem odhodu pisal Meliti. Ta mu je čez dva dni odpisala, da vsemu navkljub čuti dolžnost izpolniti očetovo zadnjo voljo. Naj ji dostavijo žaro s pepelom očeta, ona pa da jo bo spravila v Plešivec, poleg Irenine – mamine žare.

»To se pa ne bo dalo,« je ugovarjal vodja krematorija, potem ko mu je Vilko naročil, da hoče pepel Iztoka. Pepel iz te celice se je pomešal z vsem drugim pepelom sedmega bloka.

»Kaj se ne bo dalo! Vse se da, če se hoče, brez pardona! Eno žaro pepela boš pa že spraskal skup ...,« je vpil postarani Vilko v črno svetlečo tablico apliksa na mizi.

»Pepel ja imamo, samo ne vemo, kateri točno je od pokojnika,« je apliks vračal glas mojstra iz krematorija.

»Saj je vseeno! Pepel je pepel. Saj je ves isti ...«

»To je pa res.«

»Pa naj edn spravi tist pepel do Melite Videtić.«



Po polovici petega mandata leta 2045, ko sta bili dve leti županovanja mesta na vodi mimo, je Živa Majc uresničila predvolilno obljubo o uvedbi ljudske mestne samouprave. Šlo je za samoukinitev županske funkcije, saj v mestu, omejenem s prostorom in številom ljudi kot tudi s številom bivalnih enot in ob popolni avtomatizaciji življenjskih zahtev, ni bilo več potrebe ne po občinski upravi ne županji, redarsko nadzorne naloge pa je prevzela mreža apliksov, povezanih z novim signalom pontona. To je bil praznik demokracije, saj je imel vsak meščan na pontonu svoj apliks in vsak apliks je imel pod nadzorom vse čipirane kartice in vraščene čipe. V mreži je bilo enako število rdečih pik, kot je bilo apliksov, vsaka pika je označevala nosilca čipa. Prvo serijo poskusnih apliksov so dodelili zaupanja vrednim osebam, ki so v zameno za donacijo premoženja, prihrankov, vložkov in mesečnih prejemkov sprejemale od mreže vse potrebne predmete, hrano v energijskih tubah in vse potrebne storitve. Apliksi so omogočili vso izmenjavo in samonadzor. Po testu in kasnejših dopolnitvah procesnih modulov so jih v naslednjih treh letih prejeli vsi, vseh 38.000 pontomcev. Mreža se je z lokalnim signalom povezala v cono gibljiv rdečih točk, ki jih je spremljala on line z vsemi njenimi karakteristikami. Tako je lahko na apliksu vsak pontomec vsak trenutek za vse od drugih 38.000 pik primerjal svojo pozicijo na območju pontona, in to na 10 mm natančno. Enako na kopnem, do kamor je segel novi signal s pontona. Rojenim po letu 2030 in njihovim materam, če so jih še imeli, so dodelili obvezno vraščanje čipov. Obveznost je bilo v duhu proste volje in splošne svobode možno odkloniti in tako so takšni lahko ostali v mestu, a so takoj dobili status kamfroma. Za njihovo nadomestilo so s kopnega sprejemali prostovoljce, dokler niso bili razdeljeni vsi čipi, ki so bili na razpolago. Po programu registracije so 27. julija 2046 Meliti za levo uho vstavili čip v velikosti desetinke prosenega zrna in od takrat ji je bilo možno slediti po vseh nadzornih parametrih, kot tudi po stabilnih in prožnih zapisih v podmapi zgodovina apliksov, popolnoma enako kot njenemu sinu. V totalnem LMS pa ni bilo več prostora za čaščenje kulta osebnosti. Zato je bila zadnja odločitev mestnega sveta na pobudo županje, da se 3D hologramska figura razmišljujočega maršala zamenja z novo 3D projekcijo zmaja, imenovanega tudi pozoj. Takoj potem je v podmapi zgodovina iz apliksov izginila kompletna baza zapisov mesta na kopnem, vse od znamenitega udarniškega reguliranja reke, od temelja izgradnje Trdovelenja naprej. Na mestu vseh skrbno izbrisanih podrobnosti je utripal zapis: Trdovelenje se je ob devetdesetletnici obstoja slavnostno preimenovalo v Pozojvelenje. (Arhiv, baza Muzej Pozojvelenj NV_1959 – 2049).

Melita je pred selitvijo cpm na ponton rutinsko digitalizirala pregledane arhivske dokumente zelenih in jih hranila v poseben direktorji, kamor je po Iztokovi smrti spravila tudi ves njegov digitalni arhiv. Po uvedbi LMS in preimenovanju mesta se ji je v starih spominskih enotah tako ohranila vsa digitalizirana epopeja Trdovelenja. Po blokiranju te na apliksih je zato na svoji napravi v posebnem direktoriju Do preimenovanja formirala tri mape. Zeleni, Trdovelenje in Iztok. Vsebini prvih dveh sta ji bili dobro znani, zato se je zapičila v očetovo zapuščino in hitro dojela, da je strast za raziskovanje arhivov podedovala po njem. Bila je ena redkih, če ne edina, ki je tako lahko po selitvi nadaljevala svoje prejšnje delo. Med tem ko so se drugi ukvarjali z nadzorom mreže in brskali z apliksi za modrimi pikami, se je Melita lotila očetovih zapiskov in povzetkov njegovega dela. Hitro je prepoznala njihov pomen. Veliko stvari ji je bilo domačih še iz pogovorov z Gorazdom, saj se je tudi iz očetovih dokumentov razbrala ljubezen do čudnih, nepredvidljivih podzemnih sil, ki jih je opisoval, medtem ko so bile njej ljubše obsijane planine in gore. Z zapiski se je kmalu približala časom pontona. Premog, plin, pepel, žlindra, odpadki, srf – srednje radioaktivne frakcije, solid recoverd feul, solid refuse fuel, rumena pogača, uran, jedrski reaktor, vse je bilo zabeleženo kratko, jasno in preprosto. V začetku je občudovala njegovo znanje, potem se je to vse bolj sprevračalo v osuplost, ko je spoznavala, da je oče vedel in predvidel vse, kar se je hudega zgodilo v vaseh nad premogom, v premogovniku in nazadnje v mestu. Vse do izgradnje pontona in selitve nanj. Vse je predvidel. Vse se je vrtelo okoli be planov. On jih je operacionaliziral, Vilko pa je zanje vedno znova potegnil denar iz državne blagajne. Njegovi zapiski so bili kot negativna, a zrcalna stran arhiva zelenih, v katerem so svarili pred vsemi stvarmi, ki jih je njen oče implementiral v rudnik, mesto, v kotlino. Vse do selitve na ponton. Čisto na koncu očetovih zabeležk so se začele pojavljati analize nenadejanega odtekanja vode iz jezera nekam v dno. Eden zadnjih zapisov je bil ponton se bo potopil; plan B – ni ga še.

Spoznanje, da se bo ponton nekoč res potopil, se je priplazilo čisto počasi, največkrat v nespečih nočeh, ko je napol v spanju, napol v sanjah potovala nazaj. V gimnazijo, na faks, v vrnitev z Gorazdom v Trdovelenje, njegov odmik v rudniške jame, njen materinski nagon. Ljubezen, Ganin, sinek. Jurij diha ob njeni postelji v zabojniku, spi in stiska k prsim svoj apliks. V takih nočeh je po nauku očetovih zabeležk sestavila svoj mali plan be, ki je imel samo en namen. Spraviti Jurija na kopno, preden se bo mesto s pontonom potopilo na dno jezera.





Poroka

Ločitev

Rojstvo

Pogreb





Zgodilo se je ...



9. septembra 1882 se je v Celju rodil slovenski pravnik, politik in diplomat Bogomil Vošnjak (sin Miahela Vošnjaka). Umrl je 18. junija 1959 v Washingtonu.



11. septembra 1971 so ugasnili ogenj pod kotli velenjske termoelektrarne, kar je seveda pomenilo njeno dokončno zaprtje.



12. septembra 1976 se je rodila ena najuspešnejših slovenskih atletinj Jolanda Batagelj (Steblovnik), ki se lahko pohvali, da je dobitnica bronaste olimpijske medalje v Atenah leta 2004.



13. septembra 1981 je bila na Plevelovem tajhtu (danes Jezero) prva »trim regata« z jadralnimi deskami, na kateri je sodelovalo okoli sto jadralcev iz vse Slovenije. Ph vode v tajhtu je takrat še znašal 12 in več.



19. septembra 2039 je županja Živa Majc izdala župansko uredbo o evakuaciji cpm iz obstoječe lokacije na ponton. Poziva na shod občanov na glavni mestni trg se je udeležilo 38.000 meščank in meščanov vseh starosti. Tako se je tega dne pričela bitka s časom, ki jo je dobilo mesto z uspešno preselitvijo na nadomestno lokacijo.



21. septembra 1989 je bila v gostilni Pod gradom v starem delu mesta ustanovljena iniciativa za ustanovitev lokalnega odbora zelenih. Točno mesec dni kasneje je bil v gostilni Pri Vidi v Zavodnja uradno ustanovljen lokalni odbor politične stranke Zeleni. Ta je na volitvah v Družbenopolitični zbor občinske skupščine prejel 12 odstotkov glasov.



25. septembra 2045 je bil v okviru mestnih praznovanj na pontonu pritrjen prvi vijak oddajnika za signal. S tem je bila ustvarjena platforma za LMS. Od takrat praznujemo dan prvega vojaka LMS.



pripravila: U. K.

vir: Naš čas, št.: 34, 2. 9. 2049





Jurij M. Ganin, 2035 –



www. saleskikariernileksikon.eu

ni gesla



oseba - enota mreže / mreža



https://sl.wikipedia.org/

gesla ni

Ustvari stran »Jurij M(elite) Ganin« na tem wikiju!





Stari signal



21. september 2060



Prebudilo me je nenavadno ropotanje na drugi strani stene. Zunaj šumi. Kot da dežuje, a zrak je preveč zatohel in težak, da bi se ujemal s svežino dežja. Ni deževalo. Potok, ki teče mimo mlina, šumi. V polmraku zaznam trebušaste vreče okoli sebe. Nekoč sem videl podoben prizor, ko sem prinesel neko končno modro v sedmi blok. Zbiralnica je bila odprta, kamfroma, ki bi moral sprejemati pike, ni bilo na spregled, zato sem stopil okoli sprejemnega pulta in od daleč uzrl neki prostor, na las podoben laborantovi štirici. Tam je bila ob steni pobobna skladovnica, le da so bile tiste vrečaste pike bolj gladke in enake barve kot mamino truplo, ki se je zvalilo iz valja pri laborantu. Te vreče tukaj so muckaste in zaprašene. Zlezem z zasilnega ležišča in pokukam ven. Dela se svit. Na kosu motnega neba, kolikor se ga pač vidi iz grape, še naprej ni nobenega oblaka.

Šumenje vode me neustavljivo vleče, da bi še enkrat videl slap. Mlinarja tako zgodaj še ni na spregled, a če pustim nahrbtnik z mamo v šupi, kjer sem prespal, bo že razumel, da se bom vrnil. Stisnem si jutranji obrok, da ne ostanem brez moči, vzamem apliks iz nahrbtnika in se odpravim ob potoku v soteski nazaj, po kateri sem prišel včeraj pozno popoldne. Vse se mi zdi drugače kot včeraj. Najbrž zaradi šibke svetlobe ali pa smeri, od koder grem. Ko sem prihajal, sem se k slapu spuščal zviška, po strmini na desni strani potoka. Zdaj se prebijam od mlina vzdolž vode po ozkih prehodih med skalami na levem bregu potoka, ki hiti k robu pečine. Vzporedno s skalno polico, čez katero pada v globel, se bobnenje poveča in tudi zdaj veje navzgor hladen piš, poln vodne rose. Godi mi po celi noči v nizkem in zatohlem prostoru z vrečami! Mogočen slap pada čez dva odboja naravnost na gladino, po kateri bi gotovo lahko priveslal do pontona. Pa nisem vedel za slap, čeprav sem skoraj celo življenje preživel na tej gladini. Prvič pomislim, da se ne bi več vrnil v mesto na vodi ... A časa nimam veliko. Moram pohiteti. En dan je mimo! Mogoče bom danes lahko opravil svoje poslanstvo. Gledam čez skale na kodrajočo se vodo v globini. Slap jo valovi, meglena prha me dodobra osveži, z las mi kaplja za vrat.

Če je spodaj res naše jezero, potem mora biti tu novi signal, saj smo v mestu vedno verjeli, da ta pokriva celo jezero. Preverim. Ni ga. Ta jezik jezera se očitno zajeda na sever. Predaleč, da bi ga tukaj dosegel novi signal. Odmaknem se od prhe. Takoj me objame sparina, čeprav je sonce še vedno potopljeno daleč na vzhodu, za zgornjim robom hriba, ki se dviga iz struge potoka. Nazaj grede se z roso pomeša moj slani pot. Že od daleč vidim mlinarja postopati pred hišo in se ozirati v mojo smer. Ko sem bliže, zopet zaznam nekakšno previdnost v njegovih gibih in na obrazu. Rečem mu, da se bom odpravil naprej, a on ima drugačen načrt.

»Ne vem, če bo šlo.« S hrbtom zakrije vrata šupe, kjer sem prespal. Moj nahrbtnik je še notri.

»Ne?«

»Ne,« ostro pribije. »Tu ni tk ko pri vas, kjer mate vsega dost. Tu je treba usluge odslužit.«

»Usluge? Odslužit? Ka je to?«

S palcem levice pokaže čez rame:

»Spal si tu. Pod mojo streho. Za to mi boš pomagu nest vrečo h koritu.«

»H koritu ...?«

»Boš že vidu, kam.«

Izbire ni bilo, a bi mu pomagal, če bi le znal in zmogel, tudi brez te osornosti.

»Pa bom odslužil,« se moram strinjati in hočem pospešiti odhod. »Greva, čim prej.«

»Pojém naj,« odvrne, se umakne z vrat šupe in pokaže, naj grem z njim. Mimogrede hočem vzeti nahrbtnik, a zarenči:

»Pust ga tam. Boš pol ...«

Ubogam. Pri njem je še bolj zatohlo kot tam, kjer sem prespal. Sede k mizi. Z bližnje vroče mize, potisnjene ob zid in ki jo kuri skozi vratca pod gornjo ploščo, vzame posodo, do roba nalito z belo emulzijo, in vanjo razlomi kos vpojne snovi:

»To je ... kruh,« preverjam, saj nisem čisto prepričan.

»Ja. Kruh in mleko. To je prava hrana, ki jo sami pridelamo. Tega vi na vodi nimate. A maš ti tud energijske tube?«

»Imam ... danes sem že konzumiral. Za na pot sem vzel manjše, stoodstotno energijske, brez balasta in brez okusa.«

»He, he,« mu uide podcenjujoč smeh. Robatost, previdnost in kanček strahu izginejo z njegovega lica. »Brez okusa ...«

Cmoka, ko nosi z mlekom prepojen kruh v usta. Kakšna kaplja in drobtina padeta na mizo. V kotičku ust se mu belí in razmočena packa obtiči na ostrih, neobritih konicah nekaj dni stare brade, malo pod ustnico.

»Boš?« mi ponudi in me gleda spod oči, ko se sklanja k jedi.

Odkimal sem:

»Ne rabim.«

»Pa za okus ... energija ni vse!«

»Ne. Ne bom ...,« nočem povedati, da se mi hrana z okusom gabi.

Še malo in nima mi več česa dati, saj hitro izprazni posodo. Z vrhom žlice do čistega posname njene robove, da ni nobenih sledi kruha več. Udobno se nasloni na stol:

»Sem mislu prej, da si ušou ... pa sem vidu nahrbtnik. Po kaj si pa lezu v pečine?«

»K slapu sem šel.«

»Po kaj si pa lezu taj?«

»Lepo je ...«

»Lepo? Kaj je pa tam tek lepga!?«

»Saj vidiš ... a ne vidiš?«

»Ne hodim taj.«

»Aja? Zakaj ne?«

»Da ne vidim! Ko še ni blo tiste globače, kanjona, ne slapa ... tedej je blo lepo. Ne pa zdej.«

»Prej? Kaj je bilo prej?«

»Hah! Nobene globeli, soteske in slapa ni blo! Naprej ob potoku se je odprla dolina, glih taka ko od nas navzgor, le da velik lepša in večja. Ko zelena zibka je bla, ki jo letni časi zibajo sem in taj. Vsako pomlad je vsa oživela. Na obeh straneh jo je obkrožal bukov gozd in vsako pomlad se je obleku v prosojno zelene liste. Mlado sonce je presijalo zelenje, da si kar obstal in gledu. To jaz vidim, če zlezem do slapa ... ne pa tete razvaline, ki so zdej ...«

»Tega pa ni. Tam se začne jezero ...,« suho odvrnem.

»Tam ni, tu pa je,« in položi desno dlan na levo stran prsi.

Potem da roko nazaj na mizo:

»Po kaj pa sploh greš v Plešivc?«

Na kratko mu opišem namen svoje poti. Mlinar pozorno posluša. Ko končam, pokažem na vročo mizo ob zidu, v kateri tli žerjavica:

»A bi lahko tam notri skuril posušene ostanke?«

»Ne,« me zavrne z vzklikom. »Tam ja kuham! Ni govora! Boš že našel kje ob poti kaj boljšga! A nimaš nobenga spoštovanja do mame! To je ja ...,« ne izgovori do konca. Opazka me užali:

»Če ga ne bi imel, sploh ne bi hodil na pot!«

»Tu je vseeno ne morš kurit. Ne spodobi se. Potem je vseen, če bi jo vrgli v sedmi blok!«

»Ni vseeno. Oni ne dajo pepela nazaj, tudi če kdo lepo prosi! Vsega zmešajo za rumeno pogačo.«

»Boš že našu na poti kak posebn kraj, da ti bo ostala v spominu. Samo spomini ostanejo. Vse drugo ni vredno nič.«

Z rokavom se obriše okoli ust, se opre na obe roki, in dvigne od mize.

»Pa grema ... proti Plešivcu.«

Iz šupe privleče polno vrečo, precej večjo kot moj nahrbtnik, si jo z lahkoto oprta na desno ramo, prime zavezani konec, levico upre v bok in krene čez brv za mlinom, od koder se ozka steza vije navkreber. Ko prilezeva precej nad hišo, se vidi z višine njena streha in se iz soteske spet zasliši bučanje težkega curka potoka, ki pada čez skale. Mlinar stopa čvrsto čez kamne in korenine kot po stopnicah, z bremenom na rami, da ga komaj dohajam. Premagava strmino in na robu, od koder se pot dviga bolj blago, vrže vrečo z ramen:

»Zdej pa ti. Ni tk težko, ko je videt ...«

Obotavljam se. Ne vem, kako naj se je lotim, da bi jo tako zlahka vrgel na rame, kot sem prej videl njega. Skušam ga posnemati in gotovo bi mi vreča padla nazaj na tla, ko je ne bi on prestregel in le z njegovo pomočjo je občepela na moji rami. Res ni preveč težka. Sprva.

»A bova šla še nad slapom,« se delam junaka z bremenom na rami, čeprav že po prvih korakih občutim počasno večanje teže. Mlinar mi svetuje:

»Ne govor zdej. Sapo boš nucov za žakl.«

Prav ima. Molčim in merim stezo, ki se zdi bolj strma, kot je v resnici. Zato pa razbremenjeni mlinar spotoma drobi:

»Ta slap v pruhu ... tam, kjer je zdej slap, je bil včas kamnolom ... pruh. Ta slap ni tam od vekomaj. Niti deset let ni minalo od potopa ...«

»Potopa?«

»Molč in nosi. Laže ti bo, če boš poslušou mene, ne žakla na rami ...«

Težko leži na plečih. Nahrbtnika sploh ne občutim več. Mlinar govori počasi in mi z govorjenjem daje takt. Nogi res sami umerita ritem, ko ušesa lovijo njegove besede:

»Blo je zapisano, da bo enkat pršu vesoljni potop in potem sodn dan. Ni še deset let, ko smo mislli, da je res pršu. Cel avgust in september se je zlivalo z neba. Dan za dnem. Kje se je vzel ves tist dež, ni mogoče vedet. Dva mesca je ulivalo in rekli smo, no, pršu je vesoljni potop in potem bo pršu sodni dan.« Tu naredi pomenljiv odmor. »Od tam, od previsa, kjer je zdej slap, se je včas po dveh, treh ovinkih pršlo do vasi. Okol nje so rasli gabri in so ji dali ime. Velik ljudi je živelo tam. Tristo, štirsto hiš, cerkvica, trgovina, gasilski dom, dve gostilni, vrtec. Od naše doline, od mlina gor, jo je ločla skalna soteska, kjer je zdej slap. Nekoč davno jo je izdolbu potok in je od tam naprej počas vijugou čez rudniško pole, vse do blokov. Tam se je zlivou v spodne jezero, pol ko je razjedlo nasipa pa zlilo v eno samo velko, táko, ko je zdej. Že tákrat je blo to najglobje jezero, sto metrov globoko. Zato si je začel naš potok brusit strugo in tk je nastal pravi kanjon, ki se je počas brusu vse bliže in bliže vasi. Potem so rudniški tisto spodjedo ustavli, tk da so na dno nasuli skale, vlke ko hiše, in čez nje zložli dvanajstmetrske hlode. Pôl ni več trgalo struge potoka prot vasi. Dokler ni pršu tist potop ... dva mesca se je zlivalo z neba. Tud na naši strani skalnega grabna je vse plavalo. Meter pa pol vode je stalo po celem polju, ker ni požiralo vode na ono, vaško stran, in tud tam je vse plavalo. Sedemnajsti dan povodni je spodjedlo tisto skladovnco skal in hlodov, zemlo ob lesu je razrahlalo, skale spodjedlo, da so se ko otroške frnikule skotalile na jezersko dno. Začelo je požirat staro strugo potoka naprej proti vasi. Pet metrov na uro, so pol zračunali. Pet metrov na uro je trgalo zemlo in spiralo v jezero,« ponovi hitrost izginjanja zemlje z vasjo vred. »Ped za pedjo. Pet metrov na uro, v polkrogu je voda požirala zemlo čez vas gabrov in v desetih dneh jo je celo požrlo. Vseh tristo hiš. Polovico ljudi, v glavnem vsi moški so zginli v valovju, ker so rešval imetje, a nč niso rešli. Vse je požrlo do globine vsaj petdeset metrov, in to skor do nas. Do sem, kjer je zdej slap. Tam se je na srečo ustavlo. Živa skala v grabnu nas je rešla. Šele pôl je nehal tist strašn dež. Čez en tedn je voda odtekla, pôl je minilo še eno leto, da se je blato posedlo, se mal zaraslo z zelejem in da se je sploh dalo hodit. Takrat se je vse spremenilo. V mescu dni. Brez opozoril. Brez vprašanja, če smo prpravleni.«

Nogi nadaljujeta sami, v istem ritmu, čeprav mlinar obmolkne. Čez čas doda:

»Na tako povodn se ne morš prpravit ... Nobena barva alarma ne pomaga več. Ne rumena, ne oranžna, ne rdeča. Nč te ne more obvarvat, ko se narava odloči, da bo naredla po svoje.«

Pot zavije v gozd. Potem še dolgo molče premagujeva breg. Končno začne temina gozda bledeti, drevje se redči in pred nama v soncu zasije jezik zelenega travnika. Pred nama se kot kakšna preproga sredi gozda razvije jasa. Na njenem drugem koncu se od vsake strani v osojo spuščata dve cesti. Kjer se najina steza dotika obeh klančin, je v gozdni rob potisnjeno hrastovo deblo. V masivno telo je izdolbena kadunja. Vanjo je naslonjena železna cev, skoznjo teče voda. Kar iz zemlje teče, brez vsake pipe. Teče in teče brez konca in kraja. Na drugi strani odteka kar na tla in se v tankem potočku izgubljala v bujni travi.

»Kaj je to?«

»Napajališe za žvino.«

»Živino?«

»Krave, ovce, kak osel. Tud konja prižene kdo včasih.«

»Domače živali imajo?«

»Ka pa misliš! Brez njih tu ne bi preživeli!«

Pred koritom je mehko mokro blato, polno odtisov živalskih nog, malo stran, kjer je suho, je v podaljšku korita zglajeno deblo, ravno prav za posedeti.

»Tu se boma mal oddahnla. Od tu pa vsak svojo pot,« mi pokaže mlinar suh prostor za vrečo. Odložim jo. Kako lahek sem, ko topo butne ob tla. Deblo samo povabi zadnjico, mlinar pa zabrede v travo. V krogu visokih, od sonca šumečih bilk, posutih z rožami vseh mogočih oblik in barv, drsi nad njimi kot ptica s krili, da ga resje travnih semen ščegeče v dlani. Ritualno daruje, vrača travam svoje veselje. Hvaležno molitev hvalnico, da je on sam del tega neskončnega kroga.

Ko sem trenutke prej korak za korakom z vrečo na rami vijugal po gozdni stezi, sem pozabil na grozno pripoved o potopu vasi, ki da je nekdaj bila tam nekje, kamor zdaj teče slap. Tudi otroška razposajenost ostarelega moškega v dehteči, pisani travni starini se ni skladala s to grozoto, da sem kar podvomil v njeno resničnost. Mlinar prisede, kot da sliši moj dvom:

»Mal se jih je rešlo, veš. Mal. Dva mesca je ulivalo in ulivalo. Tisti pa, ki so ušli vodi, so zlezli v hribe. Največ se jih je zateklo v kolonijo pobeglih kamfromov na vrhu. Tu gor.« Iztegne z levico proti bližnjemu hribu, skritemu pod temnim zelenjem smrek. »Taj je namenjena moka. Ti boš šel pa na ono stran,« se posuče na deblu proti meni in z desnico pokaže v drugo, mojo smer. »Tam zadej je pokopališe ... pr cerkvi.« Potem potegne iz žepa zavojček vžigalic in mi jih pomoli pred nos. »Si reku, da jo morš še skurit. Delo te čaka. Mene pa tud.« Prime zavezan vrh vreče. »Boš že našu sam. Ne morš zgrešit. Ceste se drš. Ko boš na vrhu, boš kmal zagledou zvonik. Srečno hodi!«

Z lahkoto zadene vrečo na hrbet, se zažene levo v hrib, sam pa po njegovih napotkih zakoračim z mamo v nahrbtniku na desno strmino. Ni dolga in se brž raztegne po položni planoti. Gledam za primernim prostorom in kmalu naletim na široko peščeno ogibališče, kjer so postavljeni veliki komunalni kesoni, polni najrazličnejših, očitno neuporabnih stvari. Iz grobega belega peska posamič rastejo čudne ostre rastline. Med drobljivim tlakom si podredijo ped zemlje in z bodičastimi listi in trnastimi cvetovi silijo kvišku. Zrak je zadimljen s podobnim vonjem, kot je včasih ponoči prihajal iz sedmega bloka in zajel ves ponton. Eni so rekli, da filtri ne delajo, drugi, da jih ponoči namerno ugašajo. Z nogo zadenem ovalno pločevinasto škatlo, jo vzamem, pregledam. Znotraj je čista do kovinskega bleska, zunaj ima potiskan barvni ovoj z napisom fižol. Strgam papir z nje in z bleščečo kovinsko posodo v rokah zavijem na drugo stran kupa, da sape odnašajo dim in smrad v drugo smer. Tu je prostor za upepelitev ostankov v nahrbtniku. Suhe in krhke kose vzamem ven. Ti mi niso tako tuji kot njeno telo takoj, ko je umrla. Mama mi sploh ni povedala, da umira. Kaj sem pa vedel o koncu?

Na pontonu se nič ne začne in nič ne konča. Nič se ni spreminjalo. Vedno je bilo isto. 38.000 rdečih pik tvorijo počasi premikajočo se liso na apliksu. Ko ena za nekaj trenutkov izgine, se še vidi ne. Potem jo naslednji trenutek že zamenja nova. Rdeča lisa iz samih pik se ves čas kot meglica na nebu počasi premika sem in tja po ploskvi apliksa.

Tistega jutra ni vstala. Ko sem prišel z zajtrka, je rekla, naj zagrnem rjuho tako kot ponoči. Čez dan nisva zagrinjala. Tudi sosedje čez dan med ležišči niso zagrinjali. Včasih se je celo zgodilo, da je kdo iz kakšnega drugega kontejnerja pospravili piko v končno modro, če so imeli rjuhe zagrnjene tako, da sosedje niso videli drug drugega.

»Sedi sem,« je rekla in položila dlan na rob ležišča. »Nekaj bi ti rada povedala.«

Kazalo je, da bo povedala nekaj pomembnega.

»Nekaj o koncu, ki se mi bliža. Vedno se nam bliža, veš. Vsi smo vsak dan bliže koncu.«

»O koncu česa, mama?«

»O koncu, Jurij. O končni modri ... neskončni modrini.«

»Zakaj ...?«

»Veš, včasih so ljudje po končni modri ostanke hranili na posebnem prostoru. Ko še ni bilo sedmega bloka. Mlajši so skrbeli za svoje prednike in sprejeli od njih, kar so jim ti zapustili, preden so šli. Bivališča, obleko, zemljišča za hrano. Vse so jim pustili. Tako bi morala zdaj tebi predati vse, kar imam, pa nimam nič drugega kot nekaj dragocenih spominov.« »Za kaj so pa rabili vse to, kar praviš. Te reči in ... zemljišča za hrano?«

»Saj je vseeno, za kaj. Tako je bilo. Tukaj pa na koncu vsega odidejo vsi v sedmi blok in nato po daljnovodih daleč nekam, kot so pravili 'daleč na jug. Proti morju' ... nihče ne ve, če je to res. A če je, potem gredo na lepše, kot je tu. Nekoč sem bila sama tam. Res je lepo in od tam si prišel tudi ti ...«

Utihnila je, solzna, stisnila me je malo za roko.

»Ja, lepše je tam ... ampak tega se tu nihče ne upa glasno govoriti. Kam točno gre vsa energija po daljnovodih iz naših dveh blokov in komu ... kdo vodi vse to ... nihče več ne ve. Nihče se ničesar ne spomni in je samo še to, kar imamo v apliksih. Res, zdaj je življenje veliko bolj enostavno in láhko. Mlajšim ni treba skrbeti za naslednike, hranimo se v jedilnici z energijo v tubah in na koncu vse porabljeno vrnemo v sedmi blok. Kar je po eni strani čisto prav in pošteno ... a jaz bi zelo rada izpolnila zadnjo voljo očeta ...«

»Tvoj oče... jaz ga pa nisem imel ...,« so mi besede kar same ušle. Mama jih je preslišala:

»Rekel je, da bi bili na koncu spet vsi skupaj tam, kjer je on odkril najlepši prostor za ... vse. Mamo, sebe, mene ... Zato bi ti ... potem ... poskrbel za to. Zame, moj pepel ... in da potem tudi ti prideš k svojim tja gor.«

»Kam?«

»Na plešivško pokopališče. Saj veš, kje je to.«

Poseben zven besed je imela in obšlo me je, kot da mi govori zadnjič. Občutek je bil prav nenavaden. Le od kod? Bilo mi je kot nekoč v nekem pogovoru z njo, ko me je zajelo neobičajno hrepenenje po odhodu na kopno. Nekam daleč, daleč stran od pontona ... Rekla je, da je to klic južnega sonca, in ravno tako kot takrat, ko sem rekel, naj mi to bolj razloži, je odgovorila:

»Ko bo čas za to, boš že vedel, kaj je prav in kaj je treba storiti.«

Kako bom kar tako vedel? Sam od sebe? A ona ni dvomila! Besede je izgovarjala počasi, umirjeno in preudarno, z blagim nasmeškom:

»S tabo je tako ... ti nisi kakor so drugi – nisi čisto naš in nisi kamfrom. Ti si nekaj posebnega. Nekaj vmes. Jaz sem bila Trdovelenjčanka, tvoj oče je bil kamfrom. Prečil je puščavo in preveslal morje. Kako mu je bilo v resnici ime, mi ni nikoli povedal. Ne vem, kdo so bili njegovi starši, tvoja babica in dedek. Nič ne vem in kdo ve, kje jima je sonce obelilo kosti. Po meni segajo tvoje korenine na vzhod. Do Slavonije in vse do Slovaške. Očetov oče je nekoč šel od tam s trebuhom za kruhom in prišel v Trdovelenje. Zato si ti tak kot dvoživka. Iz dveh svetov si in ... nisi samo rdeča pika. Iz mene si in od Ganina. Iz naju in segaš naprej. Od prej smo povezani in segamo kdo ve, do kam. Zdaj sva samo dva, a imava ohranjen spomin! Naredi to in bo mogoče že čez petdeset let spet uravnano, da bodo šle izkušnje, spomini in znanje iz roda v rod. Tako, kot je bilo prej. Na kopnem. Na trdnem. V Slavoniji, Gani ... Povsod!«

»Kako naj to naredim?«

»V registru pik poišči laboranta in mu povej, kdo si. Z njim sem se že vse dogovorila. Dal ti bo psa ...«

»Psa?!«

»Za moj čip. Da se ne bo ohladil.« Potem mi je pojasnila, kaj moram storiti. Takrat mi je prvič povedala tudi, kaj je smrt. In da mora umreti. Da bo kmalu odšla.

»Kaj je pa potem v resnici ta končna modra,« sem jo presenetil z medklicem. Pogled se ji je za trenutek razvedril, najbrž od veselja, da sem dojel, kaj govori.

»Končna modra je ... ti bom povedala, kako je odšla tvoja babica Irena. Ko je umirala, sem bila zraven. V hiši svoje mame, moje babice. Umrla je, potem so njeno truplo skurili, hranili pepel v žaro in zanjo je poskrbel moj oče, tvoj stari oče, in našel zanjo mesto v sončnem Plešivcu. Tu bo majhen grob naše velike rodbine, je naročil ...«

Mirno je ležala v postelji, gledala v strop in pripovedovala: »Takrat sem bila tam. Stara sem bila trinajst let. Mama triinštirideset. Bolezen ... jo je tiho in čez noč položila. Oče jo je ... k njeni mami. Vsak dan bolj bleda je bila ... potem je postajala vse bolj rumena. Ni mogla več dvigniti niti žlice. Stara mama jo je hranila kot takrat, ko je bila še njen otročiček. Za vsako žlico, ki jo je dela na njen jezik, je jokala in momljala, zakaj bog ne vzame nje. Zakaj hoče Ireno ... tako mlado ... da ni prav tako. Mama pa ni nič več govorila. Zadnji večer ... nisem vedela, da je zadnji večer ... sem šla v posteljo okoli desetih. Nisem spala ... delala sem se, kot da spim, ko je prišla babica v sobo, po tiho, prijela me je za rame in rahlo potresla. Nisem takoj odprla oči. Poklicala je 'pridi ... mama' ... je rekla med tihim ihtenjem. Tudi jaz sem začela jokati, ne da bi vedela, kaj se dogaja. V spalni srajci sem drsala za njo. V tisti sobi je bilo z mamo šest, sedem ljudi. V polkrogu so sedeli pri postelji. Irenin rumeni obraz, oči rdeče obrobljene, odsoten pogled. Ni dajala znakov, da bi kogarkoli poznala. Ne vem, zakaj so vzeli belo kroglo z lestenca? Gola žarnica je rezala v oči. Na njenem obrazu se je svetlikalo nekaj dolgih puhastih dlačic. Babica je sedla k mamini glavi, ji položila dlan na čelo, s palcem naredila križ, se sklonila k njej in zašepetala, da sem jaz tu. Mama je malo zasukala glavo in komaj kaj dvignila desnico s postelje. Babica me je pogledala in pristopila sem. Nisem vedela, kaj bi, a ko sem prišla na dotik, sem, ne da bi sploh pomišljala, od vrha prijela mamo za dlan in začutila hlad njene kože in pod njo koščice prstov, dlani. Dobro mi je delo. Mama se je s togim obrazom malo nasmehnila. Čutila sem, da želi dvigniti roko. Spustila sem jo. Babica ji je pomagala, da jo je z drugo sklenila na prsih, se nad njo glasno prekrižala in ljudje, za katere še danes ne vem, kdo vse so bili, so se za njo mrmraje prekrižali.«

Mama je utihnila. Na dvignjeni blazini se je spustila za spoznanje niže in prekrižala roki na prsih:

»Zdaj nikjer več ne molijo, če kdo umira. Zdaj sploh ne umirajo več. Včasih, ko je bilo še vse čisto drugače, so ljudje mrli v krogu svoje družine. Tako je, hvala bogu, umrla tudi moja mama. V krogu ljudi, ki jih je poznala. Med tem ko je babica polglasno molila, je mama odprla oči in s sklenjenima rokama dolgo gledala v strop. Ne vem, kolikokrat je babica vedno znova in znova začela isto molitev ... ki je od mrtvih vstal, ki je v nebesa šel, ki je svetega duha poslal, ki je tebe devica v nebesa vzel, ki je tebe devica v nebesih kronal ... mama je gledala v strop, zdelo se je, da bi rada molila, a so ji usta kot zaledenela. Vsi drugi so tiho mrmrali za babico, da so se besede med sabo mešale ki je od mrtvih, ki je nebesa, ki je poslal, vzel, kronal in jaz sem mrmrala, čeprav sploh nisem razumela, kaj molimo. Ura se je počasi premikala in enkrat se je premaknila tudi mama, kot da hoče vstati. A bila je prešibka. Vseeno se je počasi in brez pomoči ... počasi zasukala v steno in nam vsem pokazala hrbet. Babica ji je potegnila odejo čez ramena. Gledala sem, kako se je odeja počasi dvigala in spuščala. Vse bolj počasi. Dokler se ni enkrat malo bolj dvignila in potem se je spustila za spoznanje niže kot prej. Potem se ni nikoli več dvignila.«

Otrpnil sem. Dojel, kaj pomeni umreti. Mama je utihnila. Dolgo je gledala v strop. Čez čas je zaprla oči, potegnila roko izpod odeje, dala v usta drobtinico in se počasi obrnila v steno. Obležala je na boku. Potegnil sem ji odejo čez ramena. Gledal sem, kako se je pojemajoče še nekaj časa dvigala in spuščala. Potem pa nič več.

Ko je nehala dihati, sem dobil privid. Jo bo vzel k sebi na nebo in jo kronal? Ne. Zibal se je visoko v srebrni gondoli in gledal pod sabo oblino zemlje. Bila je kakor pokrajina z lune. Pepel je zasul zadnjo kupolo upanja in z njo zadnji spomin na to, kar je bilo. In po pepelu je gazilo krdelo gnusnih demonov, in ko so prišli do kraterja, v katerega so oblaki odcedili dež, ki ni bil dež, so planili vanj in pili, in ko so se napili, so brisali usta, ki niso bila usta, z rokami, ki niso bile roke, in se zazrli z očmi, ki niso bile oči, navzgor v njegovo srebrno gondolo.

»Kdo ste,« jim je rekel.

»Tvoji vnuki!«

Zložim njene kose na kup. Lahki, krhki, temno rjavi – osem kosov nenavadnih oblik nima nič več z njo. Ona je v mojem spominu, v njeni prošnji, naj to storim. Zato ta pot in zato vse to delam. Na kup zložim vseh osem, da bom izpolnil njeno in dedkovo zadnjo voljo. Malo se še odmaknem od ceste. Kurivo pripravim na tistem delu velikega kupa odpadnih reči, kjer kaže, da mi dim tleče plastike na drugi strani ne bo smrdel in me žgečkal v oči. Moj ogenj bi moral imeti drugačen vonj. Previdno izvlečem vžigalice, vzamem eno iz lične škatlice, povlečem rdečo glavico po rjavi bočni površini, kot mi je pokazal mlinar. Enkrat, dvakrat. Zasmrdi čisto drugače kot okoliški dim. Vžigalica, kot da eksplodira v počasnem posnetku, zagori z belim ognjem. Plamenček podstavim pod nek tanjši kos, od katerega se takoj začne po malem kaditi. Zatli. Vžigalica dogori skoraj do prsta, odvržem jo in hočem prižgati novo, pa vidim, da ni več treba. Črni tleči rob čisto počasi leze v tkivo posušenega kosa. Ognja se sploh ne vidi. Še kadi se je komaj kaj. Samo zrak nad tlečim mestom narahlo migeta. Truplo se dokočno spreminja v pepel. Črni rob se obli. Sprva skoraj snežen pepel izza tanke črne črte hitro postaja siv in se sesipa v prah. Kako bom to sploh zbral z grobega peska. Kosi se kar nekaj časa spreminjajo v prašnat pepel in ves ta čas ni nikogar blizu. Pozno popoldne pa, kot da bi jih nekje izpustili, začnejo skoraj v nepretrgani koloni hoditi ljudje mimo izogibališča. Vsi v isto smer. Niti pogleda me nihče ne. Hitrejši priganjajo počasnejše. Meni je prav, da se nihče ne ustavi. Gotovo bi me spraševali, kaj počnem, in ne vem, kaj bi jim sploh odgovoril. A končno se nekdo, ki pristopi od druge strani kot večina, razkorači pred mano in me gleda. Čepim pri svojem počasi tlečem ognju in ga pogledam navzgor. Reče:

»Kaj pa delaš tu?«

Nasmehnem se, saj je videti, kot bi ga priklical z mislimi.

Njemu nasmeh ni všeč:

»Kaj je smešno ... tu je moj prostor ... ti si tu nov?«

»Tvoj prostor je?«

»Ja ... pa saj bom že. Meter sem ali tja ...« Obrne se. Njemu se ne mudi nikamor. Ne spada k onim, ki hitijo proti jezeru. Iz velike vreče, potiskane z reklamami, potegne zavitek, hitro in spretno postavi majhno tekstilno kupolo, se zlekne pred njo, sezuje z nog shojene čevlje in veselo pomiglja z nožnimi prsti.

»Ti nimaš šotora,« me vpraša.

»Misliš ...,« naredim s kazalcem po zraku lok, kot je napeto blago nad njim.

»Ja, šotor mislim, ja.«

»Ne, nimam ga.«

»Kako pa prespiš?«

»Nisem niti razmišljal, kje bom spal, ko sem šel s pontona ...«

»Ušel si s pontona?«

»Nisem ušel. Opravke imam. Manj kot pet dni. Potem se bom vrnil v mesto na vodi.«

Zamiži na eno oko. S palcem se počoha po kosmati bradi:

»Ne vem če ... Zdi se mi, da se ne boš.«

»Seveda se bom ... jutri dopoldne bom opravil. Mogoče že danes. Vsekakor bi se rad vrnil v novi signal do jutri zvečer. Če ne pa ... moram se! Najkasneje pojutrišnjem.«

Odkimava stisnjenih ust in mrmra:

»Na a ... na a ...« Zleze v šotor.

Pokleknem k sivi gmoti na tleh in z obema rokama vzamem v dlani precej topel in puhasto lahek pepel, ga dvignem nad odprtino pločevinke in razprem na spodnji strani dlani za ozko režo. Skoznjo steče pepel v posodo. Malo sivega prahu se dvigne v zrak. Na kraj pameti mi ne pade, da v resnici presipam pepel svoje matere. Za tri take dlani ga je. Spolzek je, skoraj kot smukec, rahel in lahek, belosiv, kot milnica teče skozi dlani. Ko je konzerva polna, vsebino narahlo potapkam in malo potlačim. Lepo se vda, kot pernica. Poravnam ga z ostrim robom posode. Čisto drugačen je kot kupi pepela v zbirališču končne modre sedmega bloka, kamor sem nekajkrat letno dostavil svoje pike. Že na pogled je drugačen, kaj šele na otip. Še v četrto zajamem pepel z grobih tal, naredim kupček na pločevinki in še močneje pritisnem, da se vsebina zravna. Še gre, a nekaj se ga razsuje čez rob. Polno konzervno škatlo postavim v papirno vrečko in jo zamotam čez, da se vsebina ne bi razsula. Dam jo v nahrbtnik. Na tleh je pepela vsaj še za eno pločevinko. Gledam prah svoje matere in vame plane misel, da mi ne bo nikoli več ničesar povedala, me prijela za roke, pokimala ... nič! Ne bo povedala, kaj je doživela, mislila, kaj je čutila. Ne bo mi govorila o svojih spominih na otroštvo, mladost, na svoje starše, na njen rod, na pokojnega moža. In ne bo mi mogla ničesar več povedati o mojem očetu. Milo se mi stori, in ne da bi hotel, potočim solze nad njenim pepelom. Ne zdi se mi prav, da bi ga pustil na grobih raskavih tleh, zato ostanek z dlanjo pometem v kupček in ga štirikrat nesem na rob izogibališča. Razsujem ga v travo. Potem spiham zadnji pepelni prah s tal na vse strani, da ga ni videti kje drugje kot na robu izogibališča, kjer sem ga nasul čez zelene bilke. Dež ga bo spral z njih.

Apliks kaže samo še uro in sedem minut do noči. Ne vem točno, kako daleč je do pokopališča, koliko časa mi bo vzelo spravilo pepela in kako sploh je tam. Ne bom zdaj hodil naprej. S kupa krame zvlečem neko ponjavo, jo dvakrat pregrnem in razprostrem. Ležem in stisnem nahrbtnik k trebuhu, kot bi se bal, da mi ne bi kdo v spanju ukradel pepela. Hladno je. Vlaga veje iz tal in s konico nosu jo zaznavam v zraku. Na šotoru neznanca zažvižga zadrga. Po kolenih zleze iz brloga, izgine nekam v mrak in se kmalu vrne. Kot prej se razkorači nad mano in vpraša:

»Tu boš spal?«

»Ja ... ne vem ... Ne vem, če bom lahko spal. Pa do jutra bom že nekako.«

»Hladno bo. Lahko zlezeš k meni.«

»Res?«

»Ja.«

Spusti se na kolena in zleze nazaj v šotor, jaz pa za njim. Ima vrečo in reče, naj se stisnem k njemu. Ubogam. Toplo je.

»Za hrbet mi zlezi ...«

Šotor kljub utesnjenosti diha sveže, ne kot zatohla mlinarjeva šupa z vrečami. Neznanec spregovori, na prsih čutim, kako mu telo med govorjenjem potresava:

»Po kaj si pa prišel sem in kaj si čmradil na tistem ognju?« V skopih povzetkih mu povem vse. »Mamo si upepelil?« »Tako mi je naročila ...« »Pravila mreže si kršil.« »Vem ...« Potem nekaj časa molči, a čutim, da še ne spi. Spet mu podrhti telo:

»Razumem vse ... konec koncev sem si tudi sam izrezal čip. Ne razumem pa, kako je vedela, da se bo potopil.«

»Kdo?«

»Ponton. Tvoja mama je morala vedeti, da ga bo vzel hudič. Zato te je spravila z njega ... to je logično. Samo ... kako je vedela, da se bo potopil. To je pa zelo zanimivo ... kaj je pa delala prej? Pred samoupravo?«

»Ponton se bo potopil!?«

»Se je že ...«

»Ti si nor ...«

»Tudi tako pravijo, ja ... ha, ha, ha ...«

»Si rekel, da si si sam izrezal čip?!«

»No ... ne čisto sam. Kolega mi ga je izrezal. Potem se je pa ustrašil, ko je videl vso tisto mojo kri.«

Potem mi sam na kratko zaupa svoje prigode, kako je z nekom pobegnil s pontona na kopno, kjer naj bi si oba izrezala čipe in izginila. A njegov tovariš se je ustrašil, ko je videl kri, zato si ni upal izrezati čipa. Dosegel je stari signal, a so ga najbrž ujeli z njegovim čipom v malhi in brez končne modre. Kdo ve, kaj je z njim ... Tu ga ni srečal nikoli, tja se ne vrača. Govori vse počasneje, dolgi premori med stavki izdajajo, da po malem drema. Oba utihneva, a njegov hrbet čez nekaj časa še enkrat zavibrira in v polsnu zaslišim:

»Ampak ... kako je tvoja mama vedela, kaj se bo zgodilo ... da se bo potopil ... To je pa res neverjetno.«





Stari signal



22. september 2060



Zbudi me topotanje korakov. Spal sem v šotoru z neznancem in mu v spalni vreči grel hrbet. Zdi se mi, da se še ne svita, a se nočem premakniti, da bi pogledal ven. Lahko prebudim neznanca, ki še smrči. Nekaj se mi je sanjalo, zbudil se je otroški spomin na davno pot z mamo. Kot od tukaj sem gledal fantka, sebe v preteklosti, in potem, ravno obratno, je fantič gledal mene. Zdaj. Na tem romanju. Zdelo se mi je čarobno, da sem s posušenim maminim truplom prišel točno tja, kjer sva nekoč davno skupaj nesla pepel mojega deda na isto mesto, kamor bom jaz zdaj zdaj odložil pepel ostankov njenega trupla. Stal sem tam, gledal v dolino pod sabo in podoživljal dvig meglic izpred desetletij, ko se mi je prvič razkril ta razgled.

»Na pravi poti si,« je rekel neznanec v sanjah, zvenel je radostno in takrat sem se spomnil, da je to točno tisti prostor, kjer bi moral upepeliti posušene kose. Zidana hiša, stisnjena v hrib, tako da je zadaj gledal nad cesto samo slemenski del, vse ostalo je bilo kot vkopano pod cesto. Z nje se zato ni videlo drugega kot trikotna stena, obrobljena s streho, sredi katere je bila vdelana prazna kapelica, niša za kip svetnika. Levo in desno od vdolbine sta bili dve zračni lini v obliki meseca, levo zahajajočega in desno vzhajajočega. Zlezel sem s ceste v breg ob hiši in uzrl steno z vhodnimi vrati. Hribina jo je rezala po diagonali. Na sredini je bil masiven, obzidan izstopajoči portal z dvema pokončnima oknoma na vsaki strani. Stene so bile vse razpokane, kot da bo hiša vsak čas zdrsnila po bregu v dolino. Po strmi zaraščeni stezi sem se previdno spustil do temeljev hiše. Pred vhodom je bilo samo za dober meter ravnine. Držal sem se blizu grobo ometanega zidu, saj se mi je zdelo, da bi lahko vsak hip zdrsnil in se prikotalil do vznožja prepadnega sadovnjaka, vrh katerega je stala ta hiša. Pogledal sem proti napušču. Za razliko od nasprotne strani, ki je bila obrnjena proti cesti, se je tukaj hiša dvigala visoko, od dna kletnega, potem srednjega, nekoč najbrž stanovanjskega dela, v zrcalno obliko trikota pod streho, z linama v obliki polmesecev, le da tukaj ni bilo oltarne niše kot na nasprotni strani. Snel sem nahrbtnik, raztegnil vrvice in potegnil na plano suhe in krhke ostanke matere. Sploh nisem imel več občutka, da z rokami prelagam njeno truplo. Pa takšno strahospoštovanje sem čutil do njega takoj po tistem, ko je umrla. Hotel sem poskusiti, kako se bom znašel z vžigalicami, ko se je izza vogala prikazala neka starka in osorno zavpila name:

»Ka delaš tu. Kak se upaš po tujem! Pober se! Tu nimaš ka delat! Spuč se stran! Takoj!«

Bila je sključena, oblečena v sivo brezrokavno ogrinjalo od vratu do kolen, z bledo natisnjenimi drobnimi rožami, v črnih škornjih do sredine piščali, stala je na cesti ob vogalu hiše, brez nogavic, zgubane in zdelane kože na obrazu, skuštranih sivih las, v rokah je držala očala iz prosojnih okvirjev in med vpitjem mahala z njimi po zraku. Z glavo je potresala, kot bi preganjala muhe z obraza, da so šopi sivih las nenehno skakali sem in tja. Postalo me je strašno sram, nisem vedel, kaj delam narobe.

»Pober se, od koder si pršu. Jes tud ne hodim po tvojmu svêtu! To je moje! Bejš, de te ne vidim tu gor.«

Momljal sem, da nisem vedel, da ne vem, kako je to, če je zemlja od koga. Da nikoli nisem imel nič takega, kar bi lahko razumel, da je moje. Nič svojega nisem imel, razen apliksa. Na pontonu je bilo vse od vseh. Še obleko smo dobili vedno drugo, ko smo oddali staro v pranje.

»Ka me briga, ke in ka maš al pa nimaš. Spuč se stran z mojga ...«

Molče sem hitro pospravil ostanke mame v nahrbtnik, ga zavezal, vrgel čez rame in stopil proti ženski. Ta se je urno obrnila in izginila za vogal. Šel sem za njo in videl, da je ob drugi steni hiše v strmino do ceste izdolbena cik cak steza, štiri ali pet serpentin je bilo do vrha, in ženska je hitela pred mano in se s tresenjem glave ozirala, kje sem. Očitno se je bala moje bližine in je nekaj godrnjala za sebe ter ves čas mahala po zraku z očali. Ko sem prilezel do vrha in stopil na cesto, je bila cel lučaj pred mano, izginila je za ovinek, ki je zavijal v gozd, in ko sem prišel do tistega mesta, je ni bilo nikjer več. Kar izginila je. Kot bi se mi v sanjah sanjalo ... Bil sem razburjen, užaljen in bilo me je sram, a sem se kmalu sprijaznil in začel gledati za drugim primernim mestom, kjer bi lahko opravil začeto in prekinjeno delo do konca. Nekajkrat sem se še ozrl. Ženske ni bilo več.

Zbudi me topotanje množice nog na bližnji cesti. Neznanec smrči. Vse se mi premeša, sanje, resničnost, večerni pogovor. Kaj je govoril neznanec in kaj je bilo res? Je on govoril, da je pobegnil s pontona? Kaj je mislil s tem, da je mama vedela in da pontona ni več. Da mu je kompanjon izrezal čip izza ušesa? Potem ima najbrž brazgotino. Vse to moram razčistiti, ko se bo zbudil. Po drugi strani pa ... kaj me to briga!? Najbrž se mi je vse skupaj res samo sanjalo ali pa je on govoril v snu ... Previdno se izmotam iz spalke, počasi odprem zadrgo šotora in zlezem ven. Slišim, da neha smrčati. Res se šele dela prvi svit in res je cesta ob odlagališču že ob tej zgodnji uri polna ljudi, ki hitijo kot prejšnji dan vsi v isto smer. Stopim za kraj in odtočim urin. Iztisnem dnevno dozo energije in spravim skoraj prazno tubo nazaj v nahrbtnik. Iz šotora prileze gostitelj. Nekaj godrnja in kot jaz najprej zavije v gozdni rob. Hitro se zdani. Že zgodnje jutro je še enkrat brez oblaka na nebu in kaže na še en težak, zatohel, od sonca prežgan dan. Ko se vrne pred šotorček, me neznanec prosi za energijo. Komaj zdržim njegovo bližino, saj mu strahotno smrdi iz ust. Dam mu ostanek tube, in ko se zahvali, me še enkrat zajame obupen zadah. Mine me pogovor in opustim vsa neodgovorjena vprašanja ter se odpravim s pepelom v nahrbtniku.

Ves čas je blago navkreber. Nasproti mi pride še nekaj ljudi, ki hitijo mimo, ne da bi se ozirali name. Po nekaj ovinkih uzrem še hrib in pred njim bržkone še eno malo višje ležečo ravnino, saj sem nekje na njenem koncu opazil samo vrh cerkvenega zvonika. Tam je moj cilj. Grem. Noga se že naveliča razpokanega asfalta, ko sopem navkreber mimo zaklenjenih hiš, mimo razpadajočih plotov, mimo sadovnikov. Naposled se pot krivi in sliko kraja pred mano mreži samo še nizko grmičevje in obriti travniki, zviti čez široka pobočja. Pokrajina za mojim hrbtom se odpira in širi. Nekaj neizrekljivo trpkega leze vame, nekaj silno udušenega. Sonce je mirno, kakor z žeblji na nebo pribito, ni gorko; sence, ki lezejo iz globeli in zasek, niso hladne. Na obzorju se utapljajo holmi v megleno raven nad jezerom, brez glasu, kakor da so umrli. Pokopališče je na najvišjem platoju, visoko nad vso pokrajino, njen gospodar in njeno znamenje. Ograjeno je z nizkim zidom, vanj se pride pod zvonikom. Rešetkasta vrata zaškripajo – levo in desno se črnijo in sivíjo kamnite gmote, ozaljšane z ličnimi ovalnimi fotografijami pokopanih in z vklesanimi zlatimi črkami. Človek hodi kakor po otroškem igrišču, kjer je iz kock zgrajeno mesto za igro, kot bi se razsule po praznem prostoru. Ob zidu najdem žarni grob dedka in babice. Sprva ne vem, kaj bi? Nekje tik pod površjem, znotraj majhnega kvadratnega okvirja, mora biti pepel maminih staršev. Tja sva nekdaj z njo, katere ostanki so zdaj v moji škatli, postavila žaro s pepelom njenega očeta. Kar s prsti se lotim travne ruše. Vlečem ven zaplate, kot bi lasal kvadratasti prostor. S korenin se usipa suha prst, ki jo razgrinjam s prsti. Zaslišim votel zvok, ko trknem ob pokrov. Odkrijem zeleno plastiko, sčistim prst do roba pokrova. Dvignem ga. Zagledam dve ovalni kaseti, gladki, svetloba pade nanju. Po obeh potegnem s kazalcem. Svetleča sled razkrije eno v črni, drugo v temno rdeči barvi. Za mamino pločevinko ni več prostora v zeleni podzemni kaseti. Odprem črno, potem še rjavo žaro, vzamem iz nahrbtnika svoj omot s pločevinko, dosujem malo pepela najprej v eno, potem še v drugo žaro – pepel mame dosujem pol k stari mami in pol k staremu očetu. Potem se domislim, pretresem eno in nato še drugo žaro in začnem presipavati pretreseni pepel iz ene v drugo. Nekajkrat. Vse to nekajkrat ponovim, dodobra premešam ves pepel. »Tako, zdaj so eno,« dahnem, postavim žari, polni pepela, nazaj v podzemno posodo, pritisnem nanjo pokrov in zagrebem prhko zemljino čez, nazadnje naložim nazaj še zelena lasišča s prstjo in vse skupaj močno potolčem z obema rokama.



Apliks kaže, da imam samo še sedemnajst ur. Treba se bo podvizati na ponton. K sreči bo zdaj vsa pot navzdol, razen kratek strmi del od slapa. Ko hitim po prvem bregu, začne rahlo deževati. Vreme se po dolgem, težkem dušečem soncu vendarle spreminja. Nastavljam lica kapljam, ki umivajo zaprašeni zrak, in hitim naprej proti ovinku, od koder bom kmalu zagledal jezero. V pričakovanju prizora idilične pokrajine z jezerom globoko spodaj, ki se je zbudilo iz podzavesti, pridem okoli zadnjega ovinka in res se pred mano po toliko letih spet razgrne podoba jezerske doline, a nekaj je spremenjeno ... drugačno ... Jezero je v spominu večje in oba energetska bloka zdaj ne stojita več na njegovi obali. Kot da bi se umaknila daleč stran.

Apliks priganja. Novi signal moram doseči v devetih urah in pol. Podvizam se dalje, ko za sabo zaslišim ... Ozrem se nazaj. Za mano gre ženska s trzajočo glavo. Pa saj to niso več sanje ... ampak ta ženska! Taista, ki me je spodila od hiške v bregu. Še vedno s trzajočo glavo hiti za mano. Prej je v sanjah hitela stran, zdaj ni sama. Z njo je moški njenih let. Ne trza z glavo. On me pokliče:

»Heeej! Neee! Ne hodi tja!«

»Zakaj ne?« hlastnem nazaj in obstanem.

Kar naenkrat sta pri meni, ona trza z glavo, on spotoma govori:

»Ničesar ni več ... tudi signala s pontona ni več ... potopil se je. Vse ... ničesar ni ...«

Hitro pride čisto do mene, me z levico od spodaj, malo za laktom zgrabi za desnico in vzklikne:

»Kontrola! Krtest! Hitra analiza genskega zapisa ima sedemdesetodstotno natančnost! Če se ne strinjaš, moraš zahtevati odvzem krvi!«

Spomnim se tega starega uradnega opozorila, ki so ga pred uvedbo LMS redno drdrali tudi v mestu na vodi. Stari predpis genskega testa. Zdaj se ne uprablja več, a ni čas razmišljati. Zbode me v roko in gleda starinski krtester:

»Pa res nisi ... mlinar ne laže ...«

»... kaj pa, če bi res bil ...«

» ... ne vem ... Bi te že porabil za kaj ..., kar bi znal.,« potem namigne na žensko. »Njo je treba paziti. Kar gre in dela težave. Vsi mi jo tožijo. Saj jo vidiš, kakšna je ... bolna.«

Začne razlagati o neki tresavici, ki je samo zunanji znak. Pamet ji odpoveduje, menda od zastrupljene hrane. Vzamem apliks, odprem podmapo bolezni. Moški položi roko na moj apliks in odkima:

»Ni pomoči. Noben aparat ne more ustaviti tega, kar je na poti ... in vsaka pot ima ... konec ... žal.« »Mogoče je kakšen dober nasvet,« še enkrat nakažem, da bi pobrskal v apliksu. »Ne, ne, ne. Ne trudi se ... saj bo. Bo že ... boš pa moral skrbeti za sebe! Kam boš pa šel zdaj? Pozojvelenje se je potopilo ...« »Se je potopilo? Potem sem prav videl od tiste hiške ... « »Seveda se vidi ... No, zdaj se ne vidi, ker ga ni več. Se je pa dobro videlo, kako se je zibalo in se je voda nižala ... in je ostalo samo sivo blato, pepel. Ponton je potonu. Vsi smo radovedno gledali, kaj bo. Kaj takega ne vidiš vsak dan ...«





Brez signala



Bil je ... ne vem, kateri dan točno, odkar sem šel s pontona, in on pravi, da pontona ni več. Najbrž ga res ni, ker se ne vidi niti jezera. Vsekakor ni več signala, kar pomeni, da si z apliksom ne morem več veliko pomagati. Vse razen nekaj podmap je neuporabno. Še najbolj mi pride prav zgodovina, ampak ... zakaj bi sploh opazovali pretekle reči? Da bi se iz njih naučili kaj za prihodnost? Težko. Lahko pa se ob njih soočam s sabo, z dogajanjem. Da se krepi občutek časa, ki je dolga dolga linija. Se zavem, da obstaja na milijone načinov, kako preživeti življenje. Preživeti danes, jutri in tako vsak dan. Dan za dnem in to je življenje. Važno je, kako živim zdaj, kako bom preživel jutri, ne kaj je bilo nekoč in kaj bo potem, ko me ne bo več.

»Láhko pomagaš men, lahko pomagaš mlinarju ... láhko mu neseš tole ...« Moški mi porine v roke košaro z nekim zelenjem. »Tole mu nesi v zameno za moko, ki mi jo je prinesel pred kratkim.« Vzamem košaro in se obotavljam. Podi me:

»No, no. Nes, nes. Počasi se boš že še kaj nauču!«

Pa bom. Tako in tako je mlin na moji poti proti jezeru ... A mi mlinar pove isto. Ponton se je potopil, odkar sva se nazadnje razšla na razpotju pri napajališču za živino. Obsedim na klopi za steno mlina, nahrbtnik mi smukne na tla. Mlinar prisede in me od strani gleda.

»Težko bom tako,« rečem. Mlinar, kot da ne bi razumel pomena mojih besed, nasloni roki na kolena z dlanmi, obrnjenimi navznoter. Potok šumi nedaleč stran:

»Tak lepo, ko mi je zdej, mi ni blo nikol prej,« reče. »Ne objokujem niti ene stvari, ki je izginla, in se veselim vsega, kar bo še pršlo. Vedno lepš in lepš bo.«

»Kako pa to?«

»Velik majn cajta mi je ostalo, ko sn ga porabu do zdej. Zato je vsak dan, ki ga bom doživu, še lepši, ko je bil prejšn.«



Ni se tako težko privajati na nove razmere, čeprav živim skoraj kot kakšen kamfrom ... le da nisem v nikogaršnji lasti. Mlinarja, kontrolorja ali kakšnega drugega neznanca. Včasih spim v dolini, drugič na vrhu, kjer pogosto popazim na sivo kuštrovko s trzajočo glavo. Na njeno zmerjanje se ne oziram več. Kadar prespim v mlinu, imam ležišče postavljeno tako, da že z njega vidim v hrib visoko nad hišo. Ko se zbudim, velikokrat vidim dve veliki ptici, ki se lovita in jadrata malo nad vrhom. Mlinar pravi, da so to jastrebi, ki že dolgo kraljujejo nad dolino in jezerom. Rad gledam njihovo jadranje na vzgonu toplotnih blazin.

Nikjer se nočem ustaliti. Ne spodaj pri mlinu ne na vrhu, še manj pri koloniji pobeglih kamfromov. Všeč mi je pri trzajoči starki v razpokani hiški nad prepadnim sadovnjakom, s pogledom na jezero, ki se počasi vrača v kadunjo. Nekoč bo spet polno vode, kot je bilo prej. Davno davno prej. Zato hodim gor in dol. Spotoma nesem moko iz mlina in mlinarju nosim pridelke kamfromov. Krompir, koruzo, solato. Tudi kakšnega uplenjenega zajca mu kdo pošlje za moko.

Pogosto grem na pokopališče. Ne vem, zakaj? Najbrž je imel dedek prav: lepo je tam. Včasih obrišem prah s plošče sivega peščenjaka, ki je pritrjena nad pepelom mojih treh. Našel sem kos jekla. Z njim praskam v kamen njeno ime. Dobro je, da je sestavljeno iz samih ravnih črt. Enajst sem jih že spraskal, M E L I. Za T A jih moram še pet.

Najbolj pogrešam energijske tube. Hrana, ki jo dobim za pomoč, se mi včasih malo upira. Vseeno jo jem. Na hribu in v

dolini, kjer pač sem. Selim se sem in tja. Pri lesenem napajalnem

koritu vedno malo počijem. Sédem na deblo in z apliksom, ki ga ne potrebujem za nič drugega, odigram dve ali tri preproste igrice tetris. Padajoče barvne kocke, ki se usipajo na prazen prostor, sem našel v neuporabni podmapi zgodovina.





Vanja Jazbec

»Lepo je gor, na britafu.«



Ko govorimo o opusu Petra Rezmana, se moramo zavedati njegove obsežnosti. Po Sloveniji je sicer postal znan predvsem z leta 2009 nagrajeno zbirko kratke proze Skok iz kože, njegovo ustvarjanje pa je bilo moč spremljati že dolgo pred tem. Začel je s poezijo; prva med objavljenimi zbirkami je bila naslovljena Pesmi iz premoga (1985), ki sta ji sledili še Delavske pesmi (1987) in Družmirje (1998). V začetek njegove ustvarjalne poti sodi tudi leta 1985 izdana zbirka kratke proze Kiril Lajš in lastnik krčme, zvrst, ki se je je kasneje še večkrat posluževal, tudi v letos izdani zbirki novel Maribor paralaksa, ki je nastala v tandemu z Jernejo Ferlež. Napisal je vrsto kolumn in več dram, med katerimi jih lahko nekaj prebiramo v leta 2009 izdani knjigi Beseda te gleda. A vendar ne moremo mimo dejstva, da je Rezman sodobnemu bralcu verjetno najbolj znan po romanih. Natančneje po romanih, zaznamovanih z rudarsko tematiko. Prvi, Pristanek na kukavičje jajce, je izšel leta 2010, dve leti kasneje mu je sledil Zahod jame, za kresnika nominirano delo, leta 2015 je izšel Tekoči trak, prav tako za kresnika nominirano delo, in leta 2016 še naslov Barbara in Krištof. Nizu romanov se je sedaj pridružil še najnovejši, naslovljen Mesto na vodi.

Kaj druži Rezmanovo romaneskno pisanje? Z gotovostjo lahko rečemo, da je rdeča nit njegovih romanov rudarstvo, s katerim je Velenjska kotlina močno zaznamovana in v kateri monokulturna dejavnost deluje kot dvorezen meč. Je hkrati panoga, ki je omogočila, da sta se Velenje in okolica razvila in se še danes preživljata, se pravi, da daje kruh, a hkrati zastruplja. In ne le da zastruplja v fizičnem pomenu, zastrupljena niso le telesa lokalnih prebivalcev, ampak njihovi umi, ki so ujeti v začarani krog gospodarskopolitičnih mahinacij, vedno razpeti med prikrivanji in lažmi ter neizogibno, kruto realnostjo. Ko v romanu beremo pogovor med Videtičem in Volkom: »Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto ... Še veseli so, da se je vse potopilo!«, nam je stanje duha v mestu, ki ga je zaznamoval velik industrijski obrat, popolnoma jasno. Rezman, ki je sam lokalni prebivalec in tudi danes že upokojeni rudar ter kot tak vešč poznavalec rudarskega življenja, v vsakem od svojih romanov vedno znova suvereno naslika preteklost, sedanjost in tokrat tudi prihodnost rudarskega Velenja.

Medtem ko so Rezmanovi zgodnejši romani poglobljeni v osebna doživljanja in usode posameznikov, ki se jim življenje vrti okoli jame – takšna sta na primer romana Zahod jame, v katerem prebiramo zgodbo ostarelega rudarja Ivana, ki bi na svoje delo v rudniku najraje pozabil, sploh pa na nesrečo, v kateri je umrl njegov prijatelj, in Tekoči trak, v katerem je situacijo v postindustrijskem Velenju prikazal skozi različne generacije: tisto, ki je mesto postavila, in generacijo potomcev, ki živi v sodobnem, neoliberalno naravnanem mestu – je v romanu Barbara in Krištof že pokazal jasnejši interes po ubesedovanju različnih gospodarskopolitičnih spletk in finančnih mahinacij, ki so med drugim zaznamovale izgradnjo šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. Zanimanje za spletke je v prvi plan postavil tudi v pričujočem romanu, saj je njegova osrednja nit neprestana borba za vse večji zaslužek, ne glede na posledice. Kakšne posledice prinese neusahljiva želja po kapitalu, je naslikana skozi oči različnih likov, katerih zgodbe spoznamo postopoma in le deloma, zgolj tisto, kar je najnujnejše za razumevanje, medtem ko nam srž zgodbe ostaja vidna pred očmi. Nenasitnost vplivnih, ne glede na ideologijo in režim. Pohlep je torej v najnovejšem Rezmanovemu delu znova pod drobnogledom, s tem da posledice tokrat niso vidne zgolj v usodah posameznikov, ampak na celotnem mestu, ki se spremeni v t. i. mesto na vodi.

Rezman vedno nudi prodoren in brezkompromisen pogled na preteklo in trenutno situacijo v Velenjski kotlini. Tudi v Mestu na vodi, romanu s futurističnim pridihom, v katerem se je prvič v svojem opusu podal v vode znanstvene fantastike, je gonilo zgodbe rudarstvo, tokrat predvsem katastrofalne posledice dejavnosti, ki so že močno vidne v okolici rudnika ali pa se jih lahko šele nadejamo. Bralci bodo sveže Rezmanovo delo lahko brali na različne načine; mlajšim ali navdušencem nad futurističnim vidikom bo zagotovo zanimiv okvir zgodbe, ki se dogaja v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti, tistim, ki Rezmana in njegovega domačega okolja ne poznajo podrobneje, bo roman zagotovo ponudil svežo plat in odpiral vprašanja, kaj vse je res in kaj ne, medtem ko bodo domačini, seznanjeni tako z Rezmanom kot s problematiko rudnika, elektrarne in vsakodnevnih posledic, prepoznali številne osebe, se spomnili določenih dogodkov in v napisanem morda celo uzrli strah pred posledicami, ki se zaenkrat še niso odvile. Za te roman ne bo futurističen, ampak še kako aktualen. Prepoznali bodo požar v Muzeju premogovništva, opisane načrte za izgradnjo turistične atrakcije na jezerih in predvsem vedno bolj problematično popuščanje nasipa med Šoštanjskim in Velenjskim jezerom. Razbrali bodo načrtne manipulacije, laži in prikrivanja in tako videli zunaj futurističnega okvirja, v katerega je postavljena sodobna problematika. S tega vidika bodo ključni tisti dogodki, ki so se že zgodili. Ravno to natančno popisovanje dogodkov, povezanih s Premogovnikom Velenje, skozi vso avtorjevo ustvarjanje daje Rezmanu status umetniškega kronista Velenjske kotline. Ni edini, ki opozarja na situacijo v dolini, je pa edini, ki problematiko vztrajno preliva v umetniški okvir zgodb. Zakaj? Morda, ker smo na podobne novice iz poročil že imuni? Ali ker lahko le tako ljudem seže v srce in opozori na vse slabšo situacijo? S tega vidika se izkaže, da je literarna umetnost tista, ki je tudi lahko pot upora.

A preden zaidemo predaleč v političen vidik zgodbe, se ustavimo pri Rezmanovem oblikovanju zgodbe v romanu Mesto na vodi. K obračanju strani vabi pripovedovanje skozi oči različnih generacij, v seveda temu smiselnih okvirjih. Po prologu se znajdemo v letu 2060, znotraj signalne mreže, kjer je mladi junak, kot se izkaže kasneje, Jurij, soočen z materino smrtjo in njeno poslednjo željo, da jo odnese tja gor, na mirno pokopališče v Plešivcu, kjer že počiva njena družina. Pri tem se mora seveda izmuzniti signalu mreže, kar ni enostavno in je hkrati tudi precej nevarno, predvsem pa je Juriju svet zunaj mreže popolnoma neznan. K Juriju in njegovemu zaključku se vrnemo na koncu romana, vmes pa se zaplete in razplete usoda mesta, sprva poimenovanega Trdovelenje in nato Pozojvelenje, lahko bi rekli v nam sodobnem času, med 60. leti prejšnjega stoletja in se kakšno desetletje v našo prihodnost. Dogajanje se odvija okoli dveh velikih rudarskih družin, rodbine Vilka Volka, generalnega direktorja Premogovnika, trdega in robustnega moža, ki tako Premogovnik kot tudi svojo družino, kar lahko razberemo iz nemalokrat napetih odnosov s sinom Gorazdom, vodi z železno roko, in njegovega kamarata, inženirja Iztoka Videtića, ki spretno išče vedno nove rešitve za ohranjanje Premogovnika pri življenju, vse od podzemnega uplinjanja premoga do spornega sežiganja odpadkov. Čeprav Videtić deluje milejši kot njegov nadrejeni, je še vedno vpet v rudarsko mašinerijo, ki uničuje in melje vse pred sabo. Nova generacija, ki jo predstavljata Volkov sin Gorazd in Videtićeva hči Melita, je tista, ki okolju prinaša novega duha. Gorazd in Melita, dolgoletni par, ki v prvem delu romana okrona svojo zvezo s poroko, sta izobražena in optimistična posameznika, ki se, znanja in nade polna, po končanem študiju vrneta v domači kraj. Tu je seveda zanju vse pripravljeno. Gorazda čaka visoko in odgovorno mesto v upravi Premogovnika, Melita pa se hitro zaposli v lokalnem muzeju. Skozi njune oči vidimo, kako močno je v posel vpeta generacija njunih staršev, ki ji v bistvu ni pomoči, medtem ko ima njuna, mlajša generacija, že zametke upanja in želje, da situacijo v dolini spremeni in obrne na bolje, čeprav, kot izvemo v teku romana, je teža političnih laži za Gorazda pretežka. Medtem ko so se nekateri sposobni izviti iz primeža – to srečo deloma ujame Melita, predvsem pa njen sin Jurij, se zgodba za druge konča tragično. Takšno preskakovanje med različnimi časovnimi obdobji in predvsem perspektivami različnih pripovedovalcev je značilno za Rezmanovo pisanje in vedno znova pokaže avtorjevo izurjeno sposobnost za sestavo domišljenih konceptov, po katerih se zgodba postopoma sestavlja pred očmi bralca.

Ker smo se že poglobili v različne generacije, velja omeniti tudi različne jezikovne nivoje, s katerimi so te različne generacije prikazane mojstrsko. Starejša generacija Trdovelenja, se pravi generacija Volka in Videtića, je izpisana z lokalno obarvanim rudarskim narečjem, njihova govorica deluje trda in groba, kot je trdo življenje rudarjev, polna je mašil in nesmiselnih floskul in zaznamovana s primitivnim jezikom. Medtem ko mlajša generacija, generacija Gorazda in Melite, že govori pravilnejše in elegantnejše, nova, futuristična Jurijeva generacija govori popolnoma po pravilih, kot da je jezik tudi del uravnavanega življenja. Poigravanje z rudarskim jezikom je tudi ena bolj prepoznavnih odlik Rezmanovega pisanja, a je bilo do sedaj uporabljeno predvsem za realen opis interakcije lokalnega prebivalstva, medtem ko je v najnovejšem romanu načrtno vpleteno v strukturo zgodbe in okvir posamezne generacije. Tudi to dokazuje Rezmanovo spretnost za domišljeno sestavo koncepta, ki ga nato tako elegantno vplete v samo zgodbo.

Sedaj, ko smo obrodili najvidnejše vidike Rezmanovega novega romana, se lahko spustimo k srčiki zgodbe. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je glavni motiv v Mestu na vodi prikazovanje političnih spletk znotraj rudarstva v zatonu, kar tudi nazorno in izpiljeno prikaže skozi pripovedi več generacij. Nakaže moč človeškega pohlepa, pomanjkljivosti prav vsakega političnega sistema in problematično pomanjkanje moralnih smernic. A vendar nam skozi ta okvir jasno prikaže tudi univerzalne vrednote, za katerimi, vede ali nevede, stremimo prav vsi. Naj si bo to želja po družini, ki jo v romanu najočitneje izraža Melita, ali zadovoljstvo ob raziskovanju svoje rodbine, s čimer se občasno bavi Iztok. Vse nakazuje človekovo željo po pripadnosti, najsi bo to družina, mesto ali rudarski kamarati ... In po iskanju mirnega pristanka, nekoč, ko bo življenje za nami in bomo počivali s svojimi bližnjimi, kar vidimo najprej skozi Iztokovo željo, da je pokopan ob svoji ženi, ter nato tudi Melitino, da počiva ob svojih starših. Posebno v prizoru, ko Jurij le pride do britafa v Plešivcu in se nameni pokopati svojo mamo, nato pa njen pepel instinktivno premeša s pepelom njenih staršev in jih tako obredno združi v posmrtnem življenju, je moč čutiti sporočilo, da si prav vsak, ne glede preteklo življenje, izbran poklic ali ideologijo, želi le tihega počitka tam, kamor pripada. »Lepo je gor, na britafu.«





Vse osebe, dogodki, kraji in časi v knjigi so izmišljeni ali pa literarno obdelani.



V knjigi so literarno obdelani in objavljeni kratki odlomki iz del: Matej Bor, Šel je popotnik skozi atomski vek; Ivan Cankar, Mimogrede; Jerneja Ferlež in Peter Rezman, Maribor paralaksa; Verica Pogačar in drugi, Škalske zgodbe; Prežihov Voranc, Samorastniki; Peter Rezman, Zahod jame.



Avtor je za pisanje te knjige prejel štipendijo iz knjižničnega nadomestila. Za posvetovanja in nasvete se iskreno zahvaljuje Alenki, Borisu in Veri.





Peter Rezman

MESTO NA VODI



knjižna zbirka: Litera

glavni urednik: Orlando Uršič

jezikovni pregled: Alenka Šalej

korekture: Amadeja Štukl

spremna beseda: Vanja Jazbec

oblikovanje platnic: Luka Mancini

prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin

tehnični urednik: Primož Žerdin

izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

za založbo: Orlando Uršič



1. elektronska izdaja