List 37.
Nagrobnica Vertovcu.
Bratje v černo se zavimo, JBritko tožbo za/eni m o , Glas presilne žalosti — Vertovca med nami ni ! Ah! naš otec, naša slava V grobu spavaf
Odšel je, kamor Prešeren, Kamor Cerer, bratec veren, Kjer Mažgon prebiva zdaj, V bolji, veseleji kraj. Žlahten biser, bratje mili! Smo zgubili.
Kdo bo čislal dom odsele, Kakor Ti, iz duše cele! Kdo bo ljubil rod tako Zdaj, ko Tebe več ne bo! Kdo odsele bo tolika
Njega dika!
Kdo nas terticam kopati, Streči kdo pšenici zlati,
Blažit dušo in telo
Kdo učil sirote bo! Tug"e bomo koperneli Osameli.
Ah! zakrila ga je raka!
Kdor Slovenec je, naj plaka! Glejte, roke so terde, Več ne bije mu serce
Za domovje drago, milo Pod mogilo!
Zgubili smo slavniga pisatelja, is-kreniga rodoljuba, očeta slovenske ,;Vinoreje" in ;jKemije"
MATIJA VERTOVCA,
bivšiga fajnioštra v Šent-Vidu nad Ipavo, uda krajnske kmetijske družbe itd., kteri je po dolgi, 9mesečni vo-denični bolezni, 2. dan septembra okoli polnoči v Bogu zaspal.
„Novice", ktere je rajnki od njih začetka z bogastvam svojih vednost zakladal, v°preveliki žalosti nad toliko zgubo le zamorejo tužno klicati: Lahka mu je žemljica bila, zemlja slovenska, ktero je ljubil in obdeloval, ktere sinovi bojo njegov spomin na veke hvaležno častili!
Pred ko je doveršil dela, Ga zadene smertna strela. Nograd je zdaj sam ostal, Brez gornika posihmal, Tertje v njem se pobešuje, In žaluje.
Pomnila ga bo očina, Ni se ločil brez spomina, Hčerki je zapustil dve, Oj, prekrasne hčerki ste, Ki ne boste ostarele,
V vek živele.
Perva hčerka Vinoreja, In Kemija nju pozneja!
Kadar vaj' ugledali,
Bomo njega mislili, Rožice na grob trosili, Ga hvalili.
Nas osoda ostra tera, Grob za grobom se odpera , Kaj jih že zagrebli smo, Ki za dom goreli so , Ah ! pod koso smerti pada t,              Naša na da!
Mertvih naj spomin časti se, Bratje! v zlatu naj blišči se Blagrovano njih ime, Kakor dela njih lepe ! Večen pokoj jim voščimo, In molimo!
Podgorski.