VESTMK HHHHMHHHMHHHHHHaHHaHHaHHHHHHaaHHHnam Poštni urad 9020 Ceiovec Veriagspostamt 9020 Kfagenfurt izhaja v Ceiovcu Erscheinungsort Ktagenfurt Posamezni izvod 5 šiiingov mesečna naročnina 20 šiiingov ceioietna naročnina 200 šiiingov P. b. b. H) aaaaaaaaaaaaaanaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaai ^TNiK XXXVii CELOVEC, PETEK, 27. AVGUST 1982 ŠTEV. 34 (2085) Borba partizanov je veljala prihodnosti „Zbra!i smo se, da se ponovno spomnimo tistih časov, ko je sio-^nski narod, majhen po števiiu, na prepihu evropskih veiesii, od pomičnih in vojaških strategov tretjega rajha odpisan, sprejet brez dvo-"la najpomembnejšo odiočitev v svoji zgodovini - odiočitev za upor. p'ij te odiočitve pa je bita ohranitev našega naroda, našega jezika m kuiture ter vzpostavitev nove, demokratične družbe. V povezavi in sodeiovanju z demokratičnimi, antifašističnimi si-iatrti skoraj vseh evropskih narodov je bi) premagan fašizem. Borba "aših partizanov, trpijenje izsetjencev, kacetiarjev in vseh drugih pa s° biii namenjeni prihodnosti, ki naj bi biia taka, da bi vsi narodi iah-živeti v enakopravnih medsebojnih odnosih." Tako je dejal predsednik Zveze Ravenskih organizacij na Koroš-dipl. inž. Feliks VVieser, ko ^ minulo nedeljo govoril udele-6ncem spominske slovesnosti ob 0- obletnici prve bitke slovenskih Partizanov z nemškimi nacističnimi jotami na Koroškem. Na povabi-° Zveze koroških partizanov se je Pb spomeniku na Robežah zbralo sto ljudi, med njimi tudi šte-bivši borci in aktivisti OF z obeh strani meje, da se na tem ^9odovinskem kraju spomnijo pomembnih dogodkov pred štirimi desetletji. Med udeleženci nedeljskega srečanja sta bila tudi genezi konzul SFRJ v Celovcu Marko Kržišnik in konzul Zoran Markovič; posebno prisrčno pa so navzoči pozdravili v svoji sredi gene-jmipolkovnika Franca Poglajena-^anjca, komandanta partizanske Odinice, ki se je 25. avgusta 1942 do Robežah spopadla z esesovci P s svojim uspešnim bojem tudi Po koroških tleh prižgala baklo oboroženega boja proti fašizmu. O začetku, razvoju in pomenu ^9a boja je govoril dr. Marjan torm, katerega izčrpna in z zgo-°vinskimi podatki podkrepljena bajanja objavljamo na drugem sstu. Z današnjim položajem slo- venske narodne skupnosti na Koroškem pa se je bavil predsednik ZSO Feliks VVieser, ki je dejal, da cela vrsta odgovornih funkcionarjev na Koroškem v politiki, gospodarstvu, kulturi, šolstvu in v strankah še vedno misli, da je najboljši recept za reševanje takoimenova-nega manjšinskega vprašanja dokončna asimilacija Slovencev. „V zadnjih letih nam je uspelo tristrankarski sporazum in zakon o narodnih skupinah dokončno razkrinkati kot instrument, ki omogo- ča občinskim, okrajnim, deželnim in državnim organom, da kratijo pravice, ki nam gredo po členu 7 državne pogodbe," je naglasil predsednik ZSO. „Povsod tam, kjer so nam v zadnjem času omejevali pravice — naj je bilo to v Velikovcu ali Žitari vasi, pri deželnem šolskem svetu, na Bistrici v Rožu in Šentjakobu, na celovškem kolodvoru ali pri ORF-u — so se sklicevali na zakon o narodnih skupinah. Zato so izjave koroških in avstrijskih politikov, češ da je manjšinsko vprašanje na Koroškem dokončno rešeno, neodgovorne, nerealistične in v celoti navzkriž z dejanskim položajem na dvojezičnem ozemlju. Hkrati pa so take izjave dokaz, da nelmteri politiki niso sposobni reševati dejanskih problemov južnokoroškega prostora in da imajo pred očmi le strankarsko politične interese ter ohranitev ali pridobitev oblasti." Po drugi strani pa je govornik pozdravil izjave zveznega predsednika Kirchschlagerja, njegovo zavzemanje za dialog med vlado in manjšino ter za postopno reševanje odprtega manjšinskega vprašanja. ..Predsednik Kirchschlager se brez dvoma zaveda, da je tudi on soodgovoren za položaj manjšin v Avstriji, saj zakon o narodnih skupinah, ki ga uporabljajo proti manj- šinam, nosi tudi njegov podpis. Hkrati pa moramo ugotoviti, da pozitivne izjave predsednika Kirchschlagerja ne morejo biti alibi za nereševanje vprašanj. Tudi izjava deželnega glavarja VVagnerja, da bo treba premisliti, ali naj bo še naprej naloga avstrijske politike, da Slovencem nekaj vsiljuje, česar sami nočejo, namreč sosvete, je sama po sebi pozitivna, v kolikor ni samo besedna igra. Kajti tudi deželni glavar je ujetnik lastnega tri-strankarskega sporazuma, v katerem koroški Heimatdienst in koroška svobodnjaška stranka pogosto igrata prvo violino. Knaflova napoved, da je treba manjšinsko šolstvo ,na novo urediti' v smislu ge-to-šot za Slovence, pa je samo nov dokaz, da nekateri koroški politiki gradijo svojo politiko na narodnostni nestrpnosti in razpihovanju nacionalne mržnje. Že leta 1972 je ljudska stranka skušala volilni boj voditi na hrbtu manjšine in ji to nič ni koristilo; tako nacionalizem tudi tokrat nič ne bo prinesel -razen zastrupljanja ozračja. S tem pa ljudska stranka in njeni funkcionarji samo dokazujejo, da niso sposobni nositi politično odgovornost na Koroškem in tudi ne na Dunaju". Koroški Slovenci smo tudi da- (Daije na #. strani) Ogroženi manjšini je treba več pomoči „Južni Tirolci hočejo imeti le naš denar in naša odlikovanja, nas samih pa ne marajo." S temi besedami začenja Andreas Unterberger v dunajskem dnevniku „Die Presse" članek, v katerem obširno razpravlja o tem, koliko in kako Avstrija uradno, to je iz državnih sredstev, podpira nemško narodnostno skupnost na Južnem Tirolskem. Iz članka je razvidno, da je bilo v letošnjem državnem proračunu Avstrije predvidenih za podporo južnim Tirolcem 24 milijonov šilingov, medtem ko je pred tremi leti znašala ta vsota 38 milijonov šilingov. V zveznem proračunu so ta sredstva predvidena pod nedolžno postavko „splošno podpiranje kulture", namenjena pa so najrazličnejšim oblikam podpore, ki jo nudi Avstrija svoji manjšini v Italiji: od štipendiranja južnotirolskih študentov na avstrijskih univerzah pa do tečajev nemščine v ogroženih južnotirolskih vaseh. Seveda je podpora, k: jo dobivajo južni Tirolci iz avstrijskih proračunskih sredstev, le ena oblika pomoči; verjetno še bolj izdatna bo podpora, ki jo nudijo najrazličnejša društva in združenja, posebej v ta namen ustanovljena tako v Avstriji kot tudi v Nemčiji. Pri tem pa je treba upoštevati, da so južni Tirolci vsaj v ožji bocenski pokrajini v položaju absolutnega vladarja in tudi merodajno 'odločajo o uporabi tamkajšnjih javnih sredstev in ustanov oz. so udeleženi na vsem tem. Torej pri gojitvi in ohranjanju svojih narodnostnih in kulturnih svojstvenosti gotovo niso tako navezani na pomoč matičnega naroda, kakor velja za druge narode manjšine. Ravno v tej povezavi bi bilo zanimivo primerjati, kolikšna je podpora, ki jo nudi Avstrija manjšinam v lastnih mejah — ki so dejansko in vsestransko v manjšinskem položaju in bi bile zato še toliko bolj potrebne pomoči. PREBERITE Za izboijšanje našega glasila stran 2 Poznoantični Nakladi v Globasnici stran 3 Na Koroškem 2e drugi narodni park stran 5 Predstavljamo občino Tržič stran 7 Bilanca naših šahistov stran 8 Zagate s strupeni tovori Po težki nesreči italijanske cisterne s strupeno snovjo v Molblingu se je na Koroškem razvila živahna diskusija o tem, kako bi na Koroškem preprečevali take nesreče. V tej razpravi se je posebno pogosto javljal k besedi namestnik deželnega glavarja Fruhbauer, ki je nakazal številne možne ukrepe, da bi koroške ceste postale bolj varne. Med drugim sta prišla v diskusijo tudi koroška mejna prelaza Ljubelj in Jezersko. Na obeh prelazih naj bi ali vsaj omejili ali pa povsem zaprli promet za transporte s strupenimi in nevarnimi snovmi. Za Ljubelj je Fruhbauer predlagal, da bi ga popolnoma zaprli za vse prevoze strupenih snovi, da pa bi nadalje tudi omejili promet težjih tovornjakov in ga dovolili vsaj v poletnih mesecih samo od i6. ure naprej. O tem se je pogovarjal tudi že s pristojnimi mesti v Sloveniji, kjer bi imeli razumevanje za take ukrepe. Vendar pa so se v Podljubelju oglasili občani, ki se bojijo, da jim bo težki promet v nočnih urah še bolj zastrupil zrak in jih prizadet tudi s hrupom. Formirali so tudi iniciativo občanov, da bi se uspešno branili proti takemu obremenjevanju ljubeljske ceste in prebivalstva, ki živi ob njej. Proti zaprtju Ljubelja pa se branijo tudi v Železni Kapli, ker obstaja verjetnost, da bi se promet, ki ne bi smel čez Ljubelj, preusmeril na Jezersko sedlo. To bi seveda imelo hujše posledice za Železno Kaplo, ki je šele pred nedavnim dobila naziv „ko-pališče" — „Kurort", povečan promet skozi kraj, ki se mu ni mogoče izogniti po obvozu, pa bi tak naziv postavil na laž in ogrozil razvijajoči se kopališčni turizem. Proti delnemu zaprtju ali omejitvi prometa čez Ljubelj pa se brani tudi koroška trgovska zbornica, ker bi imela preusmeritev transporta na druge mejne prehode za posledico podražitev tovornih uslug. Koroško gospodarstvo precej blaga prejema iz pristanišč na severnem Jadranu, najkrajša pot npr. iz Kopra pa pelje seveda čez Ljubelj. V razpravo se je sedaj vključil tudi podpredsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikov in občinski odbornik EL v Železni Kapli Lado Hajnžič, ki je dejal, da bi uresničitev Fruhbauerjevih predlogov pomenila korak naprej v izboljšanju prometnega položaja na mejnih prelazih. Seveda pa ne bi smela škodovati domačinom. Zato je podprl tudi težnje občanov v Podljubelju. Hajnžič je opozoril tudi na soglasni sklep občinskega odbora v Železni Kapli, da prepoved prometa ne bi smela veljati za dovoz in odvoz pri tovarni celuloze Obir na Rebrci, saj je ta tovarna že zaradi svoje lege prisiljena, da se poslužuje poti čez Jezersko. Dokončna rešitev te prometne zagate je za Hajnžiča lahko samo kar najhitrejša izgradnja karavanškega predora, kar bi seveda ustreglo tako Podljubelčanom in Kapelčanom, pa tudi koroški trgovski zbornici, in forsiranje transporta na železnici. Čeprav je izgradnja karavanškega predora seveda na dnevnem redu, pa bo le še trajalo najmanj štiri leta, da bo prevozen. Dotlej bodo po vsej priliki vse rešitve koroške zagate s strupenimi tovori samo polovične. Enakopravnost po ovinkih Pot enakopravnosti s/ovenšči-ne na Poroškem ni samo tioiga, marveč voeii tatii po števiinik ovinkik. Primer ,,enakopravnosti po ovinkik" je v C/okasnici; turistični kažipot, kjer je po(eg nemščine in angleščine naš/a mesto še slovenščina. Zanima/o ki nas, a(i kotfo v