ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 30 kr. brez pošte.
Cislo 15. V torek 11. aprila 1854. III. tečaj.
O sadjoreji.
(Dalje.)
III. Rekli smo, da iz pesek in košic se naj lepše drevesca zre de.
Perve drevesa je Bog iz nič stvaril. Stvari pa so minljive torej je naj modrejši Stvarnik perve organske stvari vsemenil, da so perve druge, druge tretje i. t. d. zaplodile, in tako se se dandanašni rastline ohranijo. Vsaka jabelka, vsaka gruška prinese po pet in še več pešek; breskev, marelica, sliva pa košico za prihodno pleme. Tako ljubi Bog človeku pomočke in um daja, da si sadonosnice sam priredi, s sadjem se živi in kupčuje, in drevje na marsikej dobrega in koristnega obrača.
Jabelčne in gruševe divjake zredimo iz pešek. Dobro do-zorena jabelka ima lepe rujave, gruška černe peške. Iz lesnih, ne požlahtenih sadonosnic, to je, lesnic in kumric, se terdnejše in stanovitneje drevje prirodi, kakor iz pešek žlahtnega sadu. Le malo kedaj se po peškah pervo, žlahtno pleme obderži; morajo se drevca torej pocepiti ali požlahtniti. Posadil sim peške iz lepega kosmaca (franzosische Reinette), pa drevce, ki je iz peške zrastlo, je progaste jabelke rodilo.
Imamo veliko priložnost, si peške za setev naberati: kedar sad jemo, ali kedar se za kuho in sušenje pripravlja. Učiteli lahko dokaj pešek in košic vkup spravijo, če šolcom jih nabirati živo in iskreno priporočevajo. Naj jim tudi velijo, da sami peške in košice po vertih, za plotmi i. t. d. sadijo. Če od 10 ali 20 le ena se ozeleni, bo danes ali jutro tebi ali komu drugemu vendar u prid prišlo. Kdor dokaj semena potrebuje,
naj jabelčne in gruševe iropinje na redos (redoseji) preseje, da si jih pridobi. Iz kisanih, operhlih in plesnovih tropinj, iz suhega in sparjenega sadja seme pa ni za rabo.
Gruševe peške so vporne — ne ozelene vselej. Na njih lupinici je namreč neka žleza, koja se kot klej vterdi in ne da lupini, razpočiti se. Tej napaki se okom pride, če se peške pred setvo s drobnim peskom zmešajo in neke ure namočijo, potem pa dobro med dlanima derzajo, da se žleza razkroji.
Peške se morajo v sneženej vodi dobro namočiti in u persti zmerzniti, sicer ne zelene. Po zimi nabrane peške se u kak lonec ali reno redoma pokladajo, zraven pa s vlažno per-stjo dobro mešajo. Posoda naj bo na dnu votla. Kar se po potrebi nabere, naj se na mraz postavi, da zmerzne, po tem pa v klet pospravi in pred mišmi ovaruje, perve spomladanske dni se pa s perstjo vred poseje.
Krepki češnjevi divjaki se iz košic lesnih, černih, sladkih česen zredijo; košice mnogih žlahtnih češen ne kalijo, torej niso za plod. Češnjeve košice neki sadjorejci tudi s mesom (sokom) sadijo, pa češnje m^ši in drugi merčesi radi po svojih kotih in luknjah razvleČejo; boljše je, da se same gole košice na povetrenem kraju osušijo, potem u gredo poteknejo, ali med vlažnim peskom u kleti čez zimo hranijo in vigred vsade.
Breskvenih, češpcljnih, orehovih in kostanjevih dreves si iz košic in sadja žlahtnega plemena zredimo, kojih cepiti ni treba, ker le veliko slabeji sad rodijo, kot prejšne drevesa. U dobrej zemlji zrejene drevesca pa dostikrat ove prekosijo, češpeljnih sadežev, u ktere se žlahtnejše češple, slive in marelice cepijo, dobimo po sadnikih, kjer jih dokaj iz korenin zraste.
Kostanj naj se v ježici, in orehi, kedar so dozorili, u zeleni lupini u loncih u vlažnem pesku čez zimo u hladnej shrambi obderžijo. Spomlad, ko mraz prejde, in semena kalijo, se lonci strupijo, in sad varno, da se kali ne pokvarijo, odbere in u gredice posadi. Tako si hočemo sadja sami pripravljati; sprideni fantini pa hodijo po ptujih vertih ga krast.
Gregac vidi u Martinovem vertu dokaj grušek ležati, zleze skoz verzel na vert, in polne žepe grušek natlači; med tem
pa tudi Martin s palico prileti. Grega hoče spet skoz verzel vjiti, ker je pa prepolne žepe imel, obteci u verzeli. Martin ga za noge z verzeli zvleče, mu gruške pobere, z obema rokama za lase zgrabi in reče: Glej, takole se gruške tresejo !
(Dalje sledi,)
Učitelski shod v Ribnici.
Tega shoda se je vdeležilo šest čast. gosp. duhovnikov in pet učiteljev. — Pomenili in posvetovali smo se narprej od tega, kako bi se žalosten stan učiteljev na stare dni, njih vdov in sirot zboljšati dal, žalibog da nismo skoraj nobenega pripomočka se domisliti mogli, kakor, da bi učiteli, kadar bodo kaj bolje plačani, kar jim je že tolikokrat obljubleno blo , si kak krajcarček prihranili, ter ga Ljubljanskej shranilnici izročili; od kodar bi o britkem času pomanjkanja vender le pomoč na pošteno vižo zadobili. Bere se mnogokrat, da se po drugih škofijah tu in tam kak bogatin ali vsmiljen premožen človek v svojem poslednem sporočilu ali testamentu ubozih učiteljev in njih vdov spomene, ter jim kak goldinar sporoči; ali žalibog pri nas tega ni čuti.
Po tem smo pa sledeče prašanja pretresovali in na-nje odgovarjali :
I. Ali je za učitelja potrebno^ da se dobro izuri in navadi, narejati javne pisma (Ges-chafts-S 11//), in kako si zamore on to znanje pridobiti?
1.	Ja potrebno je. Doživeli smo čas pisanja —■ in res se dandanašni nič več brez pisanja opraviti in zgoditi ne da ; torej revež ta, ki pisati ne zna. — Če je tedej že za vsacega človeka, kteri se kaj z svetom peča, koristno ja potrebno, da on pisma sam narejati zna; koljkanj bolj potrebno je za učitelja, kteri se vender v versto omikanih ljudi šteti sme.
2.	So mnogokrat okoljšine učitelja take, ki ga primorajo, da dobro zna take pisma narejati. On jc deržavljan, — kolikokrat je prisilen od gosposke, od svojih predpostavlenih, še celo od svoje družine kako prošnjo, pogodbo, kak plačilen list i. t. d. spisati. —
3.	Je 011 v nekaki posebni zvezi s sosedsko. Učitelj je tudi gostokrat v srenji razun dušnega pastirja sam, ki brati in pisati zna. In če sosedska sama ali kdo v vasi kakšino pismo potrebuje, kdo naj ga piše drugi, kakor učenik? Komu kmet svoje potrebe raji razodene kot učitelju? In komu so srenjske primere bolj znane, kakor učitelju? — Znajdejo se tudi včasi tu in tam nekaki pismouki t. j. zakotni pisači, kteri z svojim modrovanjem in prilizovanjem ne samo priprostega kmeta mnogokrat na led zvodijo, ampak včasi še cele sosedske v veliko škodo, razpertijc itd. pripravijo. — Ali ni takim brez-vestnežem po učitelju moč odvzeta, ljudi golfovati in ociganiti ?
Ne pridobi učitelj na to vižo pri srenji več spoštovanja in zaupanja? Alj ne pripomore, narejati takih pisem, tudi k temu, da si učitelj svoje navadno slabe dohodke zboljša? — Vender naj se učitelj varje tukaj meje prestopiti — ali zakotnim pisačem enak postati. — Naj važne in imenitne spise zato postavlenim možem, notarjem, prepusti.
4.	Narejati javne pisma je tudi reč, ktero se šolarji na deželi učiti morajo; tedej je to znati za učitelja neobhodno potrebno; zakaj, kdor hoče kaj učiti, mora pred sam znati. —
Kako si naj učitelj to znanje pridobi?
Zdihovaje in pomilovaje so učitelji odgovorili: Ako bi se bli mi v pripravniških šolah bolj djansko, praktično učili take pisma narejati, bi to zdaj tudi znali; ali žalibog! od golih ravnil in pravil se ne verno kde lotiti, ne, kde nehati. — Torej le djansko učite djanske učitelje! — Česar pa pripravnik ni pridobiti mogel, naj si tedej učitelj pridobiti po moči prizadeva. Naj pridno knjige, ki takih reči kej obsežejo, postavim der-žavni zakonik i. t. d. čita; naj se ne brani kmetu včasi kak plačilen list, kako kupno, dolžno ali ženitvansko pismo i. t. d. prebrati; naj si o priložnosti enake spise tudi za se prepiše; naj se v potrebi s c. k. uradniki ali z drugimi modrimi moži čez to posvetje itd. Učitelj naj torej kar to zadene le veliko bere in piše, naj se v tem veliko vadi, poskuša, — to pa v nemškem jeziku in po slovensko.
(Dalje sledi.)
Zgubljeni sinek.
Živel je v malem mesticu človek, ki se je radoval zalega premoženja. Ali poleg tega je vundar otožno in klaverno okoli lazil; celo nič ga ni veselilo. Žaloval je vedno, da on vsaj enega sinčeka nema. Zavoljo tega je tudi njegovo ženo serce bolelo vi-diti, kako lepo se drugih starišev sineki in hčerice v šoli pisati in brati uče. Ali kmalo po tem je dal njima Bog prav lepega sineka, kateremu so ime Jožek dali. Koljko veselja za ljube stariše! Deset let star, se je že pridno pisati in brati učil, ter marsiktero veselje svojim starišem naredil. Vsi so ga radi imeli, in kar se »nuje poljubilo, je dobil. Tudi stric gaje prav rad imel. Njega in njegove otroke je Jožek pogostoma obiskoval.
Nekega dne prosi Jožek svoje starše, da bi smel zopet k stričku iti, da bi se tam z svojimi ljubčiki malo pogovarjal. Le idi, ljubo dete, so djali oče? Pa poprej ti morajo mati culico na pot narediti. Jožek veselja po koncu skoči, in dirja k materi na vert. Ljuba moja mama , dovolite mi k stričku iti, oče so mi že dovolili, in rekli, dami culico na pot pripravite. Mati mu urno zavijejo v culico nekaj kruha in sira, oče pa so mu dali nekaj denarjev, da bo stričkove Ijubčike obdaril, in tako jo maha Jožek od doma. Se ni bil dalječ, ko je očeta neka velika otožnost napadla. Urno se hočejo za sinčekom podati. Mati pa pravijo: Pusti ga, saj ve kam, saj je že večkrat pri stričku bil.
Oče. Mene vedno skerbi za mojega Jožeka; pot k stričku pelje skoz nevarno hosto, da bi le kakšna zver nanj ne planila.
Mati. Saj bo že kmalo ura, kar je odšel.
OČe. Bog ve, kje je zdaj moj ljubi Jožek; mene vedno skerbi zanj!
Tako sta bila oče in mati v velikih skerbih za svojega sineka. Kako se je pa z Jožekom godilo? Grede je zmiraj veselo prepeval , in tako prišel v hosto , kodar je pot k stričku peljala. Tukaj sliši mnoge lepe ptičke lepo prepevati in žvergoleti. Kar zagleda ranjenega ptička po tleh skakljati. Oh moj ljubi ptiček, je djal, kako si ranjen! in ga je hotel vjeti. Ali ptiček se ne da prijeti, in skoči naprej v germovje, Jožek za njim, in mu drobtinice kruha
meče. Ali ptiček le naprej skače, Jožek pa za njim, misleč, da bi ga vjeti vtegnil. Derjal je za ptičem brez vse skerbi, kod in kam da gre. Vzadnič pride na lep pot, ali ptiček se ne da prijeti, in gre iz taistega pota zopet naprej. Zdaj mu še le v misel pride, kam da je prišel. Torej se hoče na pravo pot podati, ali o joj! ne more je najti, zmiraj bolj v temno hosto prihaja. Milo joka in vpije, sem in t je po hosti lazi ali vse zastonj, nazadnje pride zopet na nepravo pot. Poda se po neznani poti, lačen je bil, vzel sije malo kruha in je zopet naprej šel. Ali o groza! kako se vstraši, ko v veliko mesto pride katerega še nikoli vidil ni. Milo se je začel jokati. Pa kmalo se serčno zravna, in gre naprej. Zapazil ga je mlad gospod, kateri gaje že od dalječ prijazno gledal, in ga nagovori: Ljubčelc kam greš? In ko mu je Jožek vse natanko razložil, kako je zašel, in kam da je prišel, gaje vprašal gospod nadalje: povej mi, ljubi fantič, kako se pravi vasi, kjer tvoj oče stanujejo? Mali terg, mu odgovori fantič.
Gospod. Kam pa se zdaj podal boš?
Jožek. Ne vem , kam bi šel ?
Gospod. Kako ti je ime ?
Jožek. Jožek.
Gospod. Ljubo dete, pojdi z manoj v moj grad, ti bom dal malo jesti. Jožek se je ihtijoč za njim podal.
V gradu je imel, kar se mu je poljubilo; gospod in gospa sta mu bila oče in mati. Gospod gaje tudi v šolo pošiljal, da bi se kaj naučil. Kmalo se je privadil v gradu, stregel jima je, in iz bukev marsikaj lepega pripovedoval, tako, da sta gospod in gospa prav zadovoljna ž njim bila.
Ko sta oče in mati vidila, da njih sinček ne pride, sta bila grozno žalostna. Mati so se k stričku podali ali — Jožekani! tudi striček ne vedo od Jožeka nič povedati. Zastonj je bilo vse po-praševanje, zastonj jok in stok. Oče so vsakega ptujca popraševali, da bi od njega kaj zvedili, ali od Jožeka ni ne duha ne sluha. Vedno je njima ljubi sinek na mislih bil.
Veliko let je preteklo. Jožekov gospod je hudo zbolel. Veliko vračev je k njemu prišlo, toda vse ni nič pomagalo. Kakošna
žalost za gospo, za Jožeka. Hvaležni Jožek je cele noči pri postelji gospoda sedel in mu kaj lepega iz svetega pisma bral. Čez tri dni — vmerje gospod, in tako naglo, da ženi nič ni naročiti vtegnil. Le to ji je pred smertjo rekel, da grad ostane do smerti njen, po njeni smerti pa, ker otrok in druge žlahte nista imela naj dobi vse Jožek. Oj, kaka žalost za gospo! Jožek jo je sicer tolažil, tode zastonj! Žalosti je gospa tako oslabela, da je čez mesec tudi ona pod gomilo počivala. Pozove poprej Jožeka k sebi, in mu reče: Ljubi Jožek! glej, jaz vidim, da te bom kmalo zapustiti, in iz tega sveta iti morala. Ne skerbi Jožek, bodi v prihodno zmiraj tako priden, bogaboječ, in pohleven, kakor si dozdaj bil. Moli, Boga se boj in ga ljubi, po tem smeš upati, da se ti bo tu dobro godilo. Glej, grad je tvoj, in vse kar notri najdeš; opominjam te, da rad vbogim daješ, in nobenega vbozčeka brez daru ne odpravljaš. Ne pozabi na svoje stariše; tvoja perva skerb naj bo, jih poiskati, in če jih najdeš , njih v svoj grad vzeti; bodi jim pokoren, še bolj kakor si nama bil. Streži njim do smerti. Še mu je povedala, kje in kam je kaj položeno, podala mu roko, in potem mirno v gospodu zaspala. Ssv. zakramente sta pred smertjo gospod in gospa pobožno prejela. — Jožek je jokal za gospo ko za svojo materjo. Prav lep kamen ji je dal izrezati in ga na pokopališče postaviti; tudi je veliko cerkvi in vbogim razdelil. Nar večja njegova skerb je pak bila, stariše poiskati.
Ravno je bilo na sv. Frančiška dan, in somenj v mestu. Tudi Jožek gre z svojim služabnikom, kaj potrebnega nakupit. Ali kakšno veselje, svojega ljubega očeta in mater na somnji viditi! Le čaj, misli si pri sebi, hočem jim neznano veselje pripraviti ; na znanje se jim ne dam. Berš reče svojemu služabniku, domu iti in veliko pojedin pripraviti, potem zopet nazaj priti. Jožek na somnji zmiraj za starši hodi in razne reči kupuje. Mati so se velikokrat nanj ozerli, ali poznali ga niso. Ko poldne zvoni gre domu, služabniku pa naroči, da naj očetu in materi, katere je mu pokazal, reče, da sta za danas v grad na kosilo povabljena. Zavzameta se, da morata v grad iti? — Ko oče in mati v grad prideta, se njim Jožek ne da precej spoznati. Šli so h kosilu. Čudno se njima zdi, da sta tu h kosilu povabljena. Oče se nemo-
rejo zderžati, vstanejo in govoriti začnejo. Prežlalitni gospod grajšak! prosim Vas mi povedati, zakaj smeva pri Vaši mizi jesti. Mati je scer nekako plaha alj vendar nekako radost občuti, pa ne ve, zakaj in odkod. Gospod Jozek pa vstane, prime mater za roko in govori: Ne bojte se, mati! glejte vaš sin Jozek Vas je povabil na kosilo. Potem reče očetu: Ljubi oče! od zdaj se vam ni treba truditi, to je moja grajšina, tukaj pri meni bosta Vi in mati ostala, in jaz vama bom do smerti stregel. Povedal jima je tudi vse, kako seje godilo. Tudi svojega brata, kateri je bil doma, je v grad vzel. Koljko veselje! Jožef je svojim starišem do smerti stregel.	Janez Tomšič.
Listonoša.
* Prečast. gosp. Rudmaš so nam tele listič izročili:
»Ravno kar sem »Drobtince za novo leto 1854" prečital. Ze podoba sv. Heme je tako lepa in čedna, da je kej. Njeno sveto in človekoljubo življenje je tako mikavno popisano, da mora človeka naganjati, sv. Heme lepi izgled posnemati. Potem pride: A. pastirsko ogledalo in scer nekaj izdelanih pridig in nekaj načertov za nedeljske ogovore; B. Zivotopisje slavnih mož in žensk; popisan je Leonard Hodiščan, Solnigradski škof in rojen Slovenec, celovsk fajmošter Jak. Rormeister, Mart. Pegeus Ljublančan, Štefan Reih i. t. d. C. Prigodbe, vse prav mikavne in globoko v serce segajoče. D. Prilike in basni. E. Za šolsko in domačo rejo otrok — zares zlate jabuke v srebernih posodah, in F. Slovenska gerlica, ktera je letos prav mično zapela.
Nisem navajen karsibodi hvaliti, toda vest me sili v tej lepej knjigi svoje mnenje izreči, to je: da akoravno dosti knjig prebi-biram, še nisem nobenih tak mikavnih — slovenskemu duhu tak prijetnih naletel, kakor so letošne ljube Drobtince; in vem da bodo vsakega slovenskega bravca tako vnemale, kakor so mene za se vnele. Nečem, in tudi težko bi mi bilo, naznačiti, kar se mi je nar više dopadlo — samo to rečem: Slovenci! berite in prebirajte jih, in — vidili bodete, da se njih cena vam bo stoterno povernula.