176
Zgodovinske stvari.
Brata solunska in Slovenci.
Spisal Ivan Lavrenčič.
Tako se vajin bliše v Slovanstvu širi, Blišč vera je in narodna omika.
A. Uinek.
Se zlato-rumenimi pismeni je zapisala mati zgodovina preslavni imeni bratov solunskih v knjigo cerkveno in svetovno.    In to po pravici, kajti le malo duš-
nih velikanov je doslej toliko koristilo človeštvu in posebno Slovanstvu, nego ta dva blagovestnika. Ni plemena velikanskega rodii slovanskega, kateremu ne bi bila pripomogla k duševnemu razvitku in svetovni omiki; tako Cehom in drugim severnim in vzhodnim bratom, kakor tudi južnim Slovencem, Hrvatom, Srbom in Bulgarom. A ker bi bilo preobširno razsojevatt nju zasluge za vsako pleme posebej , spregovoriti hočemo tu le o plemenu našem, ter pokazati, kaj sta nam apostola brata v oziru verskem? kaj sta nam v oziru svetovnem? in naposled kaj smo mi dolžni sv, blagovestnikoma.
V verskem oziru sta apostola brata oživitelja krščanstva. Kristovo vero so namreč uže prej oznanovali misijonarji, na južni strani Drave akvilejski in na severni solnograški. A njihovo delovanje ni imelo izdatnega sadu, kajti podučevali so naše prednike le po tolmačih in prepevali siužbo božjo v jeziku našim očetom nerazumljivem; a še več, poslednji nakladali so jim se davkov in mnogo druzih bremen, kar ni nikakor rodilo prave ljubezni niti do učiteljev niti do vzvišenega nauka. Dokler so tedaj nemški svečeniki tu bivali, bilo je nemogoče, da bi se krščanstvo ukoreninilo in vspešno širilo ; morali so - nolente3 naše pokrajine zapustiti in priti so morali drugi, ki so podučevali pradede naše v jeziku domačem. In tako sta dobro došla solunska brata, ki sta oznanovala Slovencem nebeške resnice bodisi neposrednje ali posrednje.
Gotovo je, da so poslušali mili glas naših apostolov Slovenci štajarski in ogerski. kjer je vladal knez blatenski Kocelj, sin Pribine. Kako daleč se je razprostirala kneževina Koceljeva proti jugu, ni mogoče natanko določiti; a ker se imenuje Ptuj last Pribinova, ni dvomiti, da je segala proti zapadu do meje koro-tanske. Sem sta prišla brata solunska uže na svojem prvem potovanju iz Morave v Rim leta 867. Kocelj sprejme ju z radostnim srcem; d& jima 50 učencev, žele, da bi jih papež posvetil v mašnike in dijakone. In ko pokolje Metod v Rimu leta 869. svojega brata Cirila, vrne se v deželo Koceljevo; to je v spodnji del nadbiskupije moravsko-panonske. V Moravo ni mogel zarad političnih prekucij. Stolno mesto mu je današnji Szal^var, srce Panonije kraj velikega blaten-skega jezera. Bival je tu noter do leta 877.; preživel je mnogo žalostnih, a tudi veselih dni. Znano je ono grdo ravnanje nemških, posebno solnograških biskopov z Metodom; ali znana je tudi ljubezen Slovencev do učenika svojega Metoda. Kako ga je narod ljubil, vidi se iz tega, da se je vrnil nemški nadmašnik Rihbald z vsemi svojimi pomočniki v Solnigrad. Kako daleč je pa segalo delovanje sv. moža proti jugu? Na to naj-lajše odgovorimo, če se vprašamo, kako daleč je segala Panonska metropoiija? O tem so učenjaki različnih misli. Nekateri trde, da se je raztezala do Drave, to je panonska zemlja je mejila v zahodu ob Murici in cetskih hribih med Muro in Rabo in potem čez Muro proti Slovenskim goricam tako, da Maribor, Ptuj, Strade in Jablanica so bili panonski kraji. A drugi menijo, da se je razprostirala še dalje Čez Dravo do Save in Dalmacije in obsezala slovenske pokrajine razven Slovenije, Srema in Karniole, ki so spadale pod Bulgarsko in Akvilejo. Tako gospod Trsteniak v „Novicah" 1. 1^57. str. 390 in leta 1862. str. 407 , kakor tudi dr. Ginzel ,,Geschichte der Slavvenapostel Cvrill und Method* str. 52; on piše namreč: ,,Der weite Kirchensprengel Me-thod's erstreckte sich im Suden bis uber die Drau und Save gegen Dalmatien, und umfasste hier vorzugs-weise die von den slavischen Karantanen und ihren Nachbarn bevvohnten und Sclavinia benannten Lander-striche, so dass jedoch Slavonien und Svrmien am rech-
177
ten Ufer der untern Drau (weil zur Bulgarei gehbrend) und Carniola (zum Patriarchat voa Aquileja gehorig) ausgeschlossea war". Ker pa ni Karniola obsegala cele kranjske dežele, sklepa gosp. Trstenjak, da je spadal okraj krški in iztočni del Kranjske pod rnefcropolijo Metodovo.
Mogoče je tudi, da se je raztezalo neposrednje delovanje sv. blagovestnika po doljnem Koroškem in današnjem Gorenjskem, kar bi potrjevale besede Ano-nyma solnograškega „tandem fugatu^ a Karantanis par-tibus", če bi le vedeli, da zaznamenuje pisatelj z besedami ,,a Karantanis partibus" staro Korotanijo. One besede namreč zaznamenujejo lahko tudi deželo , ki je bila v zvezi ali mejila se Korotanskem, ali pa Slovence, katere zove Korotance. Sicer pa, če ni bil Metod ravno domači škof Korošcev in druzih južnih Slovencev, bil je vsaj njihov neposrednji učitelj kot misijonar. Potoval je namreč bodisi 1. 867. se svojim bratom bodi-si 1. 880. skozi same slovenske kraje, kjer je gotovo mimo grede Slovence podučeval. Ali po kateri poti je potoval z bratom svojim? Zaznamenujejo jo kapelice in cerkve sv. Klemena, katere so sezidali Sloveni povsod, kjer sta se mudila sv. brata se svetinjami. Tako je na Koroškem podružnica sv. Klemena v kapelski fari (Kapel in Krapfeld). Jednako imamo na Kranjskem sv. Klemenu posvečeno cerkev v Mojstrani, fare Dovjega ; in zopet nekoliko dalje proti jugu nekdanjo farno na Rodinah, sedaj podružnico brezniške župnije. Nadalje v stranski dolini za sv. Joštom je lokalija Bu-kovščica in pod Kamnikom v Suhadolih, fare ko-menske, podružniska cerkev sv. Klemenu na čast. Na {Joriškem ni sicer najti sledu cerkvam sv. Klemena, a v tržaški škofiji blizo Kopra stoji cerkvica, ki je sezidana njemu v slavo. *) Na tej poti tedaj sta poduče-vala sv. blagovestnika Slovence koroške, kranjske, primorske in istrijanske, če ne vse, vsaj one, s kojimi sta prišla v dotiko na potovanju svojem.
Da pa sta solunska brata p o srednje verska apostola vseh Slovencev, kdo zamore tajiti V Nista li prestavila cerkvenih knjig na jezik slovenski? in ni bilo našim očetom slovensko sv. pismo živi studenec, iz katerega so zajemali zveličavne vode? In za kar jima moramo biti jako hvaležni, nista nas obvarovala nesrečnega razkolništva, ki je pahnilo toliko bratov naših v prepad Časne in večne nesreče? Da! ona sta bila trdna in varna stena zoper krive nauke Focija, patrijarha car-jigraškega. Ko je skušal Focij Valperta, patrijarha akvilejskega, in ž njim tudi Slovence za zmote svoje pridobiti, oglasil se je Metod in posredoval med nami in Rimom; bojeval se je za pravo vero, bojeval se za naše večno blagostanje.                             (Konec prih.)
*) Letnik c. k# realne gimnazije v Kranj i 1. 1871.
183
Zgodovinske stvari.
Brata solunska in Slovenci.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Konec)
Enako sta si pridobila nezvenljivih lavorik na po-zorišču svetovnem. Nemila osoda je namreč spremljala veliki slovanski rod, posebno pleme slovensko od nekdaj. Ločeno od velikanskega debla vojskovati se je moralo samo za svojo eksistenco. A v boji prešibko, ukloniti se je moralo naposled plemenu germanskemu, ki je več časa gospodovalo nad njim, mene, da nima pravice do svojega obstanka in razvitka in da mora narodno poginiti, kot slovanski plemeni baltiški B o-drici in Lutiči (Veleti). A da pokaže , da temu ni tako, kakor so mislili Germani, pošlje Najvikši žarko soince svitlega dne po naših svetih apostolih Cirilu in Metodu. Opiraje se na najvažnejšo terjatev vsacega naroda, da vživa popolno svobodo, izobraženost in omiko, položita brzo temelj k boljšemu življenju in izdatnemu razvitku Slovencev s tem, da stvarita brzo abecedo slovensko, tem lajše, ker so imeli naši pra-dedi uže prej podlago za pismenke. In tako ustano-vivši 855-862. 1. slovensko azbuko, preložita na jezik Panoncev liste , evangelije in več druzih bogoslužbenih knjig: časoslov (brevir), spevnik, paramejnik ali čitanje iz starega zakona, trebnik itd. Da so bili radostni Slo-7venci, kdo bi dvomil? Ali še bolj veseli so bili, ko dovrši Metod se svojimi učenci prestavo sv. pisma, kajti po njem širila se je njihova govorica po vesoljnem slovanskem svetu, in po njem pričela se je vzajemna književnost slovanska. Ali še več! vede, da narodne moči se še le potem razcvet6 in sad obrode, če se temelj narodnega življenja, jezik njegov, vpelje v cerkev in šolo — vstanovi Metod narodne šole in položi govorico našo na oltar, to je, vpelje ga v službo božjo; za kar presrčna hvala tudi papežu H a-drijanu II. in Janezu VIII., ki sta v to privolila.
In kako je vplival duševni razvitek na tedanje politične razmere? Glavni steber frankovske nadoblasti nad Slovenci — nemški svečeniki popihali so jo brzo v Nemčijo; nastavijo se le narodni duhovniki, večinoma učenci Metodovi, med katerimi so najslavnejši bili Klemen, Gorazd, Sava, Naum in Angelar. Ljudstvo prične prosteje dihati in ljubeznjivo oklepati se knezov svojih, kojim je bil Metod povsod desna roka. Moč slovenska rastla je od dne do dne in premagala bi nemško gospodstvo za večno, ko ne bi prihruli po Metodovi smrti divji Madjari Nemcem na pomoč in uničili jako bogate setve. Ali hvala Bogii! ^vsega vendar niso pokončali, dušna hrana je ostala. Se sedaj služi staroslovenščina, čeravno ne nam , vsaj bratom našim kot bogoslužni jezik; in še sedaj napajajo se učeni jezikoslovci naši se zlato roso stare matere, kar nas spominja kot ,,monumentum perenne" sv. blagovestnikov.
Da sta bila sv. brata velika dobrotnika naša, smo videli. S čim pa jima hočemo vsaj deloma poplačati nju trud in žrtovalnost? gotovo s tem, da smo jima hvaležni, da ju slavimo in vsak po svoji moči posnemamo. Ce pa to storimo, ne izpolnimo le svete dolžnosti svoje, temuč pokažemo tudi svetu, posebno nasprotnikom našim, da duševno napredujemo in da se smemo meriti z vsakim drugim omikanim narodom; narod namreč, ki slavi dušne velikane svoje, je gotovo omikan, kajti on spoznava zasluge njihove, ter čisla in posnema njihove nauke. A mi pokažemo tudi svetu, da vemo,   da ravno  v   proslavljenji  zaslužnih mož tli bla-
184
goatanje naroda in njegovega napredka; nasprotno pa, da ga ni očividnejšega in gotovejšega merila za dušno apridenost kacega naroda, nego je preziranje velikanov svojih.
Ker smo tedaj hvaležni našima dobrotnikoma in ko-rifejema, kedaj in kako ju hočemo slaviti? Cas in dan cerkvenega proslavljenja določila je njegova svetost papež Le o XIII. v okrožnici svoji, ki zapoveduje, da se ima po vsem katoliškem svetu sopraznik Cirila in Metoda praznovati 5. julija. In kdaj svetno? To prepustimo našim rodoljubom duhovnim in svetnim , ki bodo gotovo skrbeli, da se bode Slovenija slovesno spominjala korifejev svojih, če ne isti dan ko cerkev, pa kak drug
Eripravni dan.    Prepričani smo tudi, da ne bodo poza-ili prostega ljudstva, ter ga seznanili z življenjem in delovanjem sv. bratov.