SVOBODNA SLOVENIJA r jim še vedno kakor pesek v čevlju. In to moramo ostati! To je naloga naše emigracije za vse čase: biti moramo za vedno priče slovenskega genocida in glasniki prave protikomunistične ideje. Protikomunistične! Zato smo šli po svetu, ker smo bili protikomunisti, ne zato, ker nismo bili komunisti. Nikar se ne sramujmo besede, ki nam je le v ponos. Smo lahko svobodnjaki, a protikomunistični, veterani, a protikomunistični borci za pravo ceno človeka, a protikomunistični. Pod tem naslovom nas svet pozna. Nedavno smo brali v „Vestniku“ zanimiv opis, kako in kdo je spremenil napis na spomeniku padlim junakom. Pa bi bilo le lepo, da bi bila na 'spomeniku beseda „protikomunističnim“, kakor je to besedo isti popravljavec upravičeno zahteval v znanem sporu pri Kulturni akciji. Nas našega častnega naslova ne sme biti sram. 'Smo se častno borili proti največjemu zlu našega časa. Proti zlu se moramo boriti. Ni dovolj, da kdo reče: nisem zločinec. Biti samo nekomunist pomeni pustiti prosto pot zločinu. Kadar bi se komunizem idejno ga stoletnega kristjana, neki blagoslov, milost. Zbujal je zbranost, ljudje so spremljali vsako njegovo kretnjo, on pa je razločno drobil molitve, svoj govor. . . Med nadškofovim govorom pa je sedel na tistem visokem sedežu, kot bi se nič posebnega ne dogajalo. Po evangeliju je slavljencu in vernikom spregovoril nadškof sam. Nekaj prisrčnih besed slavljencu, potem o potrebnosti duhovniškega poklica, ki streže bistveni človekovi potrebi po Bogu. Omenil je pismo, ki mu ga jei poslal „najbrž že zelo zgrajen človek, češ da zdaj ne potrebujemo niti duhovnikov niti škofov niti papeža; v današnji družbi zanje ni več mesta.“ Nadškof je dejal, da je ta poklic še kako potreben, „tudi v socialistični družbi.“ Ob koncu: maše je spregovoril stoletnik. Vsak je nestrpno pričakoval njegove besede. Bilo je preprosto in prisrčno: „Dobrohotnim besedam in globokim mislim gospoda nadškofa si ne upam ničesar dostaviti. Le nekaj besed. Vaša navzočnost, spoštovani verniki, mi je pomagala, da sem se zahvalil Bogu in opravil mašo, star 99 let. Moja življenjska pot je bila preprosta, pot navadnega zemljana... Posebnega trpljenja v mojem življenju ni bilo. Nikoli nisem bil toliko bolan, da bi ne mogel maševati. Ne spominjam sejfta bi bil kdaj v službi kakšen dan izostal od dela. Srečen sem bil, če sem se mogel ravnati po etičnih krščanskih načelih. To srečo sem želel tudi drugim. Življenje samo po sebi ima že mnogo lepega, dobrega, srečnega — v krščanstvu vse postaja še lepše, boljše, celo trpljenje postane po krščanstvu olajšano. Končni namen našega življenja pa je sreča pri Bogu...“ Še je govoril in se zahvaljeval vsem: nadškofu, pevcem, narodnim nošam, deklicam, ki so mu izročile cvetje in ga pozdravile — spomnile so ga na „otroška leta, na lepoto mladih let.“ V bližini oltarja je sedela Katarina Hartmanova, njegova sošolka, z rdečim nageljnom v roki in s palico. Ob pesmi Tebe Boga hvalimo je tudi ona pristo-:'la k oltarju. Bilo je ganljivo, veličastno, zgovorno. Dva stoletnika (Hartmanova je celo eno leto starejša), majhna, sključena, vendar dovolj čila in zdrava, zgrbana v obraz, pa s srečnim srcem. Slavljencu iskreno čestitajo tudi vsi svobodni Slovenci v svetu, posebno pa še tisti, ki so ga osebno poznali. Med njimi jih je mnogo, katerim je bil dr. Demšar profesor na raznih, šolah in se ga spominjajo z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo. spremenil, a se žal, ne bo, takrat bi lahko rekli, da smo nekomunisti. Do danes pa ni popustil niti v eni svojih osnovnih doktrin, zato' ga moramo gledati v pravi podobi, čeprav jo skuša zakrivati času in okoliščinam primemo v vedno nove in včasih prikupljive oblike. Naša emigracija ima pravico do obstoja samo tedaj, če ostanemo na svoji protikomunistični tezi. Moramo ostati, kar smo doslej bili, glasniki resnice o razmerah v domovini, glasniki krivic, ki jih trpi narod, če noče ukloniti hrbta rdečemu nasilju, glasniki našega boja za svobodo. To pa bo mogoče le, če bomo enotni v naši protikomunistični liniji, ki jo ohranimo v premi črti, brez oklevanja ali pesniško lepše zvenečih besed. Bodimo in ostanimo oster pesek v rdečem škornju, če v ta škorenj primešamo pesku lepljivo, mehko tvarino, že ne draži več. To bi radi dosegli oni, ki smo jim nadležni. Zato nas skušajo mehčati, nekaterim možgane, nekaterim hrbtenico. Teh med nami, upamo, ni za prste na eni roki. A. J. Občni zbor Društva Zedinjene Slovenije je vsako leto eden najpomembnejših dogodkov v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Saj je to naša osrednja ustanova, ki tudi predstavlja slovensko protikomunistično emigracijo v Argentini in usmerja njeno delo, ter povezuje slovenske ustanove, Domove in organizacije. Ena najpomembnejših dejavnosti Zedinjene Slovenije je skrb za slovenske osnovne šole, ki naj bi postavljale temelje za obstoj slovenstva v Argentini tudi za bodoče rodove. Letošnji redni občni zbor Zedinjene Slovenije je bil v nedeljo 28. t. meseca v slovenski hiši. Začel ga je predsednik Manjam Loboda, ki je po ugotovitvi sklepčnosti pozdravil navzoče člane in predložil dnevni red. Nato se je spomnil poimensko članov Društva, ki so umrli v tem poslovnem letu. To so: Frančiška Kovačič, Marija Zor, Vilko Čeč, Helena Klemenčič, Vuk Rupnik, Frančiška Dolinar, Julijana Lužovec, Fani Marolt, Vilko Cuderman, Frančiška Bidovec. Predsednik Loboda je naprosil msgr. Oreharja, da je zmolil Oče naš za pokoj njihovih duš. Molitvi so se pietetno pridružili vsi na občnem zboru navzoči člani. Nato je tajnik društva Tine Selan prebral pozdravna pisma vojaški Junti, ki je prevzela vodstvo države, Narodnemu odboru za Slovenijo in buenosai-reškemu nadškofu dr. Juan Carlos Aramburuju. Pozdravna pisma so vsi navzoči soglasno odobrili. Poročila odbornikov Po opravljenih formalnostih glede zapisnika zadnjega občnega zbora, katerega odobritev je predlagal overovatelj Slavimir Batagelj, določitvi overovate-ljev zapisnika in dveh prešteva tel jev glasov je predsednik Loboda povabil tajnika, da poda svoje poročilo. Tajnik Tine Selan je v uvodu navedel, da ima društvo 873 članov od katerih plačuje redno članarino 592 članov, 150 pa jih plačuje neredno ali so v zaostanku več kot 6 mesecev in ne več kot eno leto. 102 člana pa sta v več kot enoletnem zaostanku. V zadnji poslovni dobi je bilo sprejetih 13 novih članov. Dalje je poročal, da se je med letom redno sestajal na sejah upravni svet, izvršni odbor je imel tudi več sej. Posamezni člani izvršnega odbora pa so se sestajali vsak četrtek, da so reševali tekoče zadeve. Po poročilu o delu v društveni pisarni in ureditvi arhiva je poročal tajnik o anketi, ki jo je društvo izvedlo. Odbor se je odločil za izvedbo ankete, ker je od ustanovitve društva preteklo skoro 30 let in med tem časom se je mnogo spremenilo. Anketa naj bi pokazala kaj je treba spremeniti in kaj obdržati v stari obliki. Sama priprava vprašanj ankete je bila sad mnogih sestankov ožje skupine t. j. predsednika Marijana Lobode, podpredsednika inž. Jerneja Dobovška in tajnika. Za enkrat rezultati ankete še ne bodo objav-(Nad. na 3. str.) CASTRO Ii\ ČRNCI ZDA SE PREBUJAJO Mednarodni teden Resnica ni in ne more biti, da bi v čistem studencu ne bilo čiste vode, da bi v jasnem soncu ne bilo jasne luči, da bi v pravici, tam kjer je ustanovljena in potrjena, ne bilo pravice. Ivan Cankar, Hlapec Jernej Iz življenja in dogajanja v Argentini Castrova komunistična vlada je nedavno podpisala z vlado karibskega o-toka Jamaica pogodbo, po kateri bodo jamaiške policijske sile urili kubanski inštruktorji. Castrova komunistična vlada navezuje tudi vedno tesnejše stike s črnskimi revolucionarnimi gibanji na karibskem področju. Ta Castrova aktivnost na karibskem področju je poleg njegovega direktnega vojaškega posega v afriško Angolo povzročila v Beli hiši pravo presenečenje, tako da je sedaj Fordova vlada končno prisiljena preveriti svojo dosedanjo politiko do komunistične Kube. Krogi v ameriškem zunanjem ministrstvu v tej zvezi ugotavljajo, da so bili prepričani, da bo po neuspeli Guevarovi pustolovščini leta 1967 v Boliviji Castra minila revolucionarna napetost. Ko je Castro pozneje še izpustil nekaj severnoameriških ujetnikov in celo pomagal loviti ugrabitelje letal in jih izročal Ameriki, je Kissinger začel resno misliti na normalizacijo ameriško-kubanskih odnosov. Ford je ukazal dvigniti ekonomsko blokado Kube, da so mogla ameriška podjetja v latinsko-a-meriških državah začeti prodajati otoku avtomobile, tovornjake, nadomestne dele in drug materail. Kljub Castrovemu financiranju komunistične partije na Puerto Rico, ki je v ameriški upravi, je Ford zasebno sporočil Castru, da je pripravljen poslati svoje zunanjepolitične funkcionarje na razgovor s Castrovimi funkcionarji v poslopju ZN v New Yorku, kjer naj bi se dogovorili o normalizaciji ame-riško-kubanskih odnosov. Castro na Fordovo sporočilo ni nikdar odgovoril, ker mu je kot sovjetskemu satelitu itak zagotovljen obstoj. Bela hiša se odlašanju odgovora ni čudila, pač pa je postala pozorna, ko so se kubanske čete pojavile v Angoli in ko je Castro spet začel segati na latinskoameriški kontinent. Z nastajanjem neodvisnih črnskih držav v Afriki narašča vzporedno tudi napetost med črnci v karibskem področju in v nekaterih latinskoameriških državah, kakor je npr. Kolumbija, kjer Panamska vlada je v nedeljo, 28. t. m. odpovedala latinskoameriško vrhunsko konferenco, ki so jo južnoameriške države pripravljale v Panami za letošnji maj. V uradni izjavi panamska vlada kratko objavlja, da Panama skupaj z drugimi latinskoameriškimi državami, ki so hotele sklicati vrhunsko konferenco, sedaj smatra, da je „čas zanjo neprimeren“ in jo zato odpoveduje. Izjavo so izdelali zunanji ministri Kolumbije, Costa Rice, Venezuele, Paname in Peruja, ki so se nedavno sestali v Panami na zadevne razgovore. Opazvalci ugotavljajo, da Panama ni mogla pridobiti za vrhunsko konferenco predstavnikov vojaških režimov v latinski Ameriki, ki so skoro vsi odločno protikomunistični. Panamski diplomati so ugotovili, da bi bilo praktično nemogoče, da bi npr. brazilski predsed- Italijanska komunistična partija je z velikim propagandnim uspehom predvsem zadnje mesece tolkla po raznih italijanskih demokratičnih strankah, predvsem po demokristjanih, ker so prihajali na dan razni škandali, korupcija in podkupovanja, ki so segala tudi v inozemstvo. Samo italijanska KP je pri vsem tem ostajala čistih rok in žela zadnje čase odločilne uspehe na občinskih in drugih volitvah. Sedaj se je zadeva iznenada obrnila. Severnoameriški dnevnik New York Times je 26. t. m. objavil poročilo svojega dopisnika iz Rima, da je ugotovljeno, da se italijanska KP vzdržuje s pomočjo podpor iz vzhodnoevropskih držav, od koder dobiva vsote dolarjev za svoje prevratniško delovanje v državi. Italijansko KP zalagajo slovanske države! Govornik tajništva italijanske KP je poročilo zavrnil kot „načrtno kampanjo laži“ in je na očitek drugih italijan- večina črncev živi ob morju, belci pa v visokih hladnejših gorskih predelih v notranjosti države. Latinskoameriški funkcionarji so se o tem problemu raz-govarjali s Kissingerjem, ko je ta nedavno potoval po Južni Ameriki. Omenjali so tudi možnost Castrovega direk-nega posega v latinsko Ameriko, zlasti v zvezi s črnskim vprašanjem. Temu je sledila Fordova grožnja, da ZDA ne bodo dopustile, da bi Castro poslal svoje oborožene sile v katero koli latinskoameriško državo, kakor je to storil v Angoli. V Washingtonu menijo, da se bo takšnemu Castrovemu načrtu uprla sleherna latinskoameriška vlada. Tudi kanadski predsednik Trudeau, ki je bolj naklonjen Castru, kakor so bile do nedavnega ZDA, je ob svojem obisku v Havani kritiziral kubansko vmešavanje v Angolo in opozoril Castra proti izvozu revolucije v latinsko Ameriko. Kissingerjev zunanjepolitični pomočnik Rogers, ki je z njim potoval po južni Ameriki, je odšel v Ottawo, kjer je imel razgovore o novi kubanski politiki z Ivanom Headom, ki se je nedavno s Trudeaujem vrnil iz Havane. Castro ima, kakor kaže, namen igrati vodilno vlogo v črnskih gibanjih tako v Afriki kakor v latinski Ameriki. Daši poročila o kubanskih vojaških premikih iz Angole v Mozambique niso bila potrjena in še ni poročil o direktnih kubanskih vojaških posegih na karibsko področje, v Srednjo in Južno Ameriko, pa tako v Washingtonu kakor v latinskoameriških prestolnicah ne izključujejo možnosti novih tajnih pošiljk kubanskega orožja in saboterjev prevratniškim skupinam po južnoameriškem kontinentu. Medtem ko dosedanja ameriška politika dokazuje, da bi bilo težko pričakovati ameriško intervencijo v Afriki južno od Sahare, tudi če bi tja direktno posegla ZSSR, pa takšnega nezanimanja Bele hiše ni pričakovati v latinski Ameriki. Opazovalci menijo, da je Belo hišo iz nezanimanja prebudil prav Castro sam s svojim vojaškim posegom v Angolo. nik Geisel ali sedanji argentinski predsednik Videla, sedal za isto mizo s kubanskim komunističnim bradatim Castrom. Hz krogov panamskega zunanjega ministrstva se ni moglo izvedeti, koliko latinskoameriških držav je odklonilo vabilo na vrhunsko konferenco. Opazovalci ugotavljajo, da jih je bila večina ali pa vsaj največje med njimi, brez katerih bi bila vrhunska konferenca brez pomena. Istočasno pa tudi ugotavljajo, da so prav s svojim negativnim zadržanjem do Castra mnoge latinskoameriške države pokazale zdrav negativni odnos do havanskega prevrat-neža. Panama pa je z odpovedjo doživela hud prestižni udarec, ko je istočasno nameravala pridobiti vsaj srednjeameriške države za svoje protiameriške nastope v zvezi s problemom panamskega prekopa. skill strank, da italijanska KP „vedno citira New York Times kot verodostojen dnevnik, zlasti kadar napada severnoameriško in druge demokratske vlade“, odgovoril: „Vso to kampanjo vodi svetovni imperializem.“ Ugotovljeno je, da dobiva italijanska KP iz vzhodnoevropskih komunističnih držav 25 do 35 odstotkov svojih dohodkov. Nad pet milijonov dolarjev letno ji pošilja Moskva, ostalo pa prihaja v obliki „komisij“ od turističnih uradov iz vzhodnoevropskih komunističnih držav kot povračilo za italijansko partijsko propagando za vzhodnoevropski turizem. V nedavnem poročilu o denarnem skladu partije je vodstvo KP ta dohodek od zunaj zamolčalo. Doslej v javnost še niso prodrla imena italijanskih komunistov, ki so odgovorni za prejemanje finančnih sredstev iz tujine. Prav tako ni prišel v javnost seznam vzhodnoevropskih držav, ki poleg ZSSR redno pošiljajo svoje denarne GEORGE BASIL HUME, 53 letni britanski benediktinec, je bil v West-minsterski katedrali v Londonu ustoličen kot novi vrhovni poglavar 5 milijonov britanskih katoličanov. Obreda se je udeležilo 44 škofov in 600 duhovnikov ter nad 3.000 vernikov. Hume je naslednik 7. novembra lanskega leta umrlega Johna Heenana. Hume bo imenovan za kardinala v prihodnjih mesecih. Hume je bil ustoličen v dve in pol uri trajajočem starem obredu iz 15. stoletja. V LONDONU je umrl v 88. letu starosti znani britanski feldmaršal Montgomery. Slaven je zlasti postal, ko je njegova afriška vojska v 2. svetovni vojni potolkla nacistično Romei -lovo vojsko pri El Alameinu, s čemer je bilo konec nacističnega vladanja v bivših afriških kolonijah. V ŠPANIJI so se v opozicionalno fronto združili komunisti, socialisti in demokristjani in izdali proglas, da zahtevajo „takojšnjo ukinitev vseh frankovskih zakonov“, volitve v ustavodajno skupščino in „takojšnjo demokracijo.“ Opazovalci ugotavljajo, da je ta nova „fronta“, ki so jo skovali predvsem na pobudo komunistov, podobna tkim. „ljudski fronti“ iz leta 1936, katera je bila takrat povod za izbruh državljanske vojne, ki je privedla zmagovitega grala. Franca na oblast v Španiji. EGIPČANSKI DIKTATOR SADAT ki se je spet povsem nagnil na Zahod in predvsem navezal na ZDA, je objavil, da se je pred pol leta obrnil na Kitajsko, od koder je dobil nadomestne dele za sovjetske MIG-e, s katerimi je bila svoječasno Moskva oborožila Egipt proti Izraelu. Kitajska mu je nadomestne dele takoj poslala in celo zastonj, s sporočilom: „Mi ne trgujemo z orožjem!“ Moskva je prepovedala Indiii poslati nadomestne dele Egiptu, ko je Sadat pred tem prosil Indiro Gandhi zanje. BRITANSKI ZNANSTVENIKI so na londonski televiziji opozorili, da je kontrola atomskega orožja danes tako šibka, da „ni več daleč čas, ko ga bodo lahko začeli uporabljati tudi gverilci, poleg majhnih držav, kakor so nove afriške in druge države.“ Zlasti je nevarno, menijo znanstveniki, da bodo atomsko orožje uporabile države, ki se bodo zaradi razvoja znašle v brezupnem položaju, kakor so Taiwan (nacionalistična Kitajska), Južna Afrika, itd. PPREDSTAVNIŠTVA raznih sovjetskih agencij so bila pred kratkim v New Yorku predmet bombnih napadov, predvsem s strani judovskih organizacij, ki protestirajo proti preganjanju judov v ZSSR. Moskva se je zatem osmešila pred vsem svetom, ko je ukazala svoji policiji, da je ta začela po telefonu groziti uradništvu ameriškega veleposlaništva v Moskvi. V Moskvi so na ameriškem veleposlaništvu objavili, da so dobili nad 70 telefonskih groženj in ugotavljajo, da so bile uradno organizirane. Navadni sovjetski državljani namreč nimajo dostopa do telefonskih imenikov tujih diplomatov in poslaništev, da ne morejo po telefonu zaprositi za pomoč ali pa kar koli nekontrolirano poročati tujim psedstavnikom. KOROŠKA V našem listu smo že ponovno poročali o težkem položaju Slovencev na Koroškem. Vedno, bolj jasno je, da jim jugoslovanska vlada noče pomagati. To je dokazal tudi sestanek Tita in Kreis-kega na Brdu, kjer ni bilo sledu n tem, da bi se Tito jasno in odločno zavzel za pravice Slovencev na Koroškem. Ni bilo niti govora o tem, da bi Jugoslavija predložila nevzdržen položaj Slovencev na Koroškem pred UNO ali celo stavila ultimat Kreiskemu, če zadeve ne bo rešil pravično. Kreisky in Tito sta se pogovarjala predvsem o številu zaposlitve Jugoslovanov v Avstriji, o zasledovanju Jugoslovanov, da ne bi delali političnih preglavic jugoslovanskemu režimu, o postopanju proti hrvaškim nacionali- prispevke italijanski KP, da more obstajati. Opazovalci ugotavljajo, da so vsekakor udeležene vse redne članice Comecona, prava ironija pa bo, če se bo v tem seznamu pojavila tudi Titova Jugoslavija odn. njegova komunistična partija. Spričo odnosov, ki vladajo med italijansko in jugoslovansko KP, ne bi bilo to nič čudnega, po starem pregovoru: vrana vrani ne izkljuje oči. Kocka je padla. Kar je vsa Argentina pričakovala kot neizogibno, se je končno zgodilo. Ne zato, ker bi državljani hoteli uničenje ustavnega reda, temveč, ker je razkroj moralnih in političnih vrednot v državi dosegel tak višek, da se enostavno ni moglo zgoditi drugače. Vsaj v Argentini ne. Položaja Argentine- , v kakršnega jo je potisnila zrušena vlada, ni možno primerjati z nobeno drugo dobo v vsej njeni zgodovini. Vojaška junta je v svojem proglasu namenov in ciljev povsem jasna. Vsa dežela se je resnično oddahnila, ko je po radijskih valovih v zgodnjih jutranjih urah 24. t. m. zadonel pivi juntin komunike in olajšanje je naraščalo z vsakim naslednjim komunikejem. Vsem je postalo jasno, da junta misli resno. Olajšanje pa tokrat ni spremljalo čustveno navdušenje, kakor se je to večkrat dogajalo v preteklosti ob podobnih prevratih. Pozitiven dokaz, da so se ljudje v minulih letih, predvsem pa pod zadnjo vlado — in morda zaradi tolike prelite krvi — močno zresnili. Prevratov je Argentina v zadnjih desetletjih imela nič koliko in skoro vsi so se po prvih navdušenjih izjalovili. Leta 1930 je vojska zrušila Yrigoye-na in s tem začela razdobje vojaških diktatur, ki so se menjavale s civilnimi vladami. Sledila je vrsta vlad, ki so vladale državo za hrbtom ljudstva. Prišel je 4. junij 1943 in iz tiste revolucije je vstal karizmatični vodja, ki se je hitro spremenil v despotskega in demagoškega diktatorja. Končno je vojska 16. sept. 1955 napravila konec njegovemu korumpirane-mu režimu. Tri leta pozneje so vojaki izročili vladanje civilni oblasti, ki pa jo je vojska znova vrgla. Sledile so volitve in tem spet civilna vlada. Toda junija 1966! so oborožene sile znova vrgle radikalnega predsednika (ki tudi ni bil zmožen reda), in spet zavladale v Rožnati hiši. Sledili so trije vojaški predsedniki, ko je bil nato leta 1973 izvoljen civilist, delegat pobeglega dik- stom, o urejevanju neplačanih jugoslovanskih dolgov Avstriji, itd. Vse avstrijske stranke pa še nadalje vztrajajo pri posebnem štetju, ki naj bi dokazalo, kako neznatna je slovenska manjšina na Koroškem. Iz zadnjih poročil moremo sklepati, da bodo organizacije' koroških Slovencev proglasile bojkot štetja. To je še edino kar jim preostane, da izpodbijejo „legalnost“ štetja in poznejše sklicevanje nanj. Na bojkot naj bi pozvali tudi vse drugo demokratično prebivalstvo na o-zemlju, ki pride v poštev za štetje. Med zadnjimi novicami iz Koroške je zanimiva ta, da je slovenska gimnazija v Celovcu prišla do svoje pravice. V petek 12. marca je bila na okrajnem sodišču v Celovcu razprava na kateri je bil obsojen organizacijski vodja Kärntner Heimatdiensta inž. Franc Stou-rac zaradi žaljenja časti na 3000.— šilingov denarne kazni ter na globo 1700.— šilingov (vsakemu od 17 profesorjev, ki so ga tožili, po 100.— šilingov). Z njim vred je bil obsojen tudi odgovorni urednik Volkszeitung Ingomar Pust, ki mora plačati denarno kazen v višini 2000.— šilingov. Volkszeitung namreč je objavila pismo bralca, ki ga je spisal Stourac in v katerem je avtor med drugim pisal, češ da obstajajo v javnosti dvomi, ali se učencem Slovenske gimnazije posreduje avstrijska državna ideja ter nadalje, da bi manjšinsko vprašanje bilo urejeno, če ne bi bilo nahujskanih slovenskih maturantov. Jasno, da so profesorji Slovenske gimnazije tožili, predvsem, ker je bilo Stouracovo pismo bralca objavljeno neposredno v zvezi z hei-matdienstovsko prireditvijo v Celovcu, kjer so kazali napis, češ da je Slovenska gimnazija v Celovcu „Veliki strup“. V tem postopku je bilo več obravnav. Zadnji petek pa je sodnik dr. Kaiser mogel zaključiti dokazni postopek — in obsoditi obtoženca. V utemeljitvi svoje odločitve je dejal sodnik, da obtožencema ni uspelo dokazati trditev v pismu bralca. Profesorje Slovenske gimnazije so zastopali v tem postopku dr. Franci Zwitter, dr. Hanzi Wiegle in pisarna ta tor ja, na levičarskem programu. V nekaj tednih je moral odstopiti, da je znova zavladal na Majskem trgu omenjeni diktator, z največjo večino glasov v argentinski politični zgodovini. Nekaj mesecev zatem je stari in bolehni diktator umrl in zapustil na predsedniškem mestu! svojo vdovo. Tokrat oborožene sile, spričo splošnega kaosa, korupcije, nasilja, in gospodarskega zloma, niso dejansko imele druge izbire, kakor udariti po dolgem potrpežljivem čakanju. Izgleda, da je bilo sedaj prvič, da so oborožene sile resnično bile upravičene storiti ta korak. Celo vladajoča stranka jih je, lahko rečemo z odprtimi rokami pričakovala. Sedaj smo na začetku. Argentina je od leta 1955 naprej imela 12 predsednikov. Kljub previdnosti, ki jo narekuje takšna preteklost, je argentinski narod po prvih komunikejih dal novi vojaški junti zaupanje in proste roke za akcijo, ker vidi v njej ljudi, ki iskreno hočejo potegniti deželo iz njenega materialnega in duhovnega razkroja. Prvi odmev je izredno ugoden. Produkcija v tovarnah se je namah normalizirala. Kakor so bili prej za spremembo, tako so sedaj že takoj proti novi oblasti komunisti in dragi prevratni elementi. Gverilskih zavratnih napadov in umorov ne bo hitro konec, kljub še tako strogim odredbam in nastopom nove oblasti proti njim. Nujen je cilj: popolno, tudi fizično uničenje levičarskega prevratništva. Večina državljanov upa, da bo oboroženim silam to uspelo. Nova oblast je predstavila deželi zdrav program in vsi upajo, da ga bo znala in mogla izpeljati, seveda s pomočjo slehernega dobromislečega državljana in da bo v svojih vrstah ohranila tako potrebno enotnost. Sedanja vojaška junta namreč nima druge izbire, kakor uspeti v svojih načrtih, sicer bo — in to ni prazna fraza — vse izgubljeno. dr. Tischler. Obsojenca sta vložila priziv. Se pravi, da bodo profesorji najbrž še dalje morali iskati svojo pravico. . . Goriška in Primorska ZLATI JUBILEJ SLOVENSKE KONGREGACIJE 15. marca so praznovale 50-letnico ustanovitve svoje kongregacije Marijine sestre čudodelne svetinje, ki imajo svojo postojanko tudi v Gorici. Kongregacija je bila ustanovljena 15. marca 1926 v Ljubljani. Njena nedavno obnovljena hiša je na Dobrovi pri Ljubljani, kjer imajo tudi noviciat. Največ postojank imajo v Sloveniji in na Hrvaškem. Svojo postojanko imajo tudi v Stuttgartu v Zah. Nemčiji, kamor jih je poklicala mednarodna Karitas. So tudi v Montrealu in Torontu (Kanada). Glavni namen kongregacije je strežba bolnikov po domovih, sicer se pa udejstvujejo v najrazličnejših dobrodelnih smereh. V Italiji so v Rimu v papeškem zavodu Sloveniku. V Gorici imajo dom počitka za stare gospe ter strežejo bolnikom po domovih. Ena sestra redno z motornim vozilom, ves dan vozi od hiše do hiše, kjer jo kličejo k bolnikom, da jim da injekcijo ali nudi kako drugo pomoč, ki spada k negi bolnikov. Kongregacija je zaradi svoje razgibanosti zelo sodobna, ker so sestre vedno na voljo vsem, ki potrebujejo pomoči čez dan ali ponoči. Zato na hišnih vratih v Gorici nimajo označenega imena svoje ustanove. Imajo le dva zvončka; pri prvem je napis: dan, pri drugem: noč. POLITIČNI EMIGRANTI ŽIVIMO OD HONORARJEV Koledar, ki ga izdaja Izseljenska Matica, ki jo vodi komunistična par tija, skrbi tudi za dobro voljo. Tako trše npr. letošnji koledar na str. 233: „V Argentini je tudi močna skupina povojne emigracije, ki nam (komunistom — pripomba ured.) ni naklonjena. Mnogi emigranti te skupine žive izključno ali pretežnoi od honorarjev. Denarna podpora prihaja od bogatih emigrantskih krogov iz Združenih držav.“ Škoda, da ni pisec članka — Milan Ogrin — razložil to čudno dejstvo, da ti politični emigranti, javni delavci, kljub „honorarjem iz Združenih držav“, delajo in hodijo v službe do visoke starosti. !■*■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■a«M■■■■■■■■! Odpovedana vrhunska konferenca NOČEJO CASTRA Škandal okoli italijanske KP SOUDELEŽBA TITOVE KP? Buenos Aires, 1. aprila 1976 Str. 3 LJUBLJANA — Zima je pokazala zobe šele ob koncu astronomske zime. Tako je bila v Ljubljani 12. marca ena najnižjih temperatur v letošnjem letu — 15° C. Od 8. do 10. marca pa je po vsej Sloveniji snežilo kot za stavo. V Ljubljani je zapadlo 70 Cm snega, prav toliko v Črnomlju in Postojni, v Kočevju 90 cm, v Babnem polju pa kar 180 cm. Toda na Veliki Planini in Kredarici je zapadlo le 14 in 10 cm novega snega. Tudi slovensko obalo je pokril sneg. V Portorožu ga je bilo 14 cm, in se je celo nekaj časa obdržal. V tem kraju je od leta 1946 snežilo le v letih 1954, 1958 ter 1969. Tedaj je zapadlo v prvih dveh omenjenih letih 7 cm, leta 1969 pa en cm. — Zimi se je pridružila še gripa, ki prihaja nad Slovenijo s štajerskega konca. LJUBLJANA — Novi hotel na Miklošičevi cesti, ki ga je zgradil Kompas, ima 122 postelj ter je skupine B. V pritličju je tudi trgovinica za prodajo spominkov. Z novim hotelom se je zvišalo število ležišč v hotelih na 1.900, kar je vsekakor odločno premalo za slovensko glavno mesto. MARIBOR — V Mariboru so na občinski konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije že sedaj sklenili, da ne bodo na maturantskih plesih plesali poloneze. Kot razlog so navedli, da so maturantski plesi navadno najbolj uspešne modne revije, na katerih ne manjka dragih oblek in da gre ravno pri polonezi bolj za razkazovanje oblek kot za ples. Morda pa so Chopinove poloneze prveč „buržoaznega“ izvora in nimajo „socialističnega realizma“... LJUBLJANA — Kriza surovin slovenske usnjarske industrije se bliža višku. Če tovarnam ne bo uspelo uvoziti surovih kož, bodo poslovale z izgubo, nekatere pa bodo morale sredi leta celo ustaviti proizvodnjo. TRBOVLJE — Zasavski premogovniki so spet v precepu, ker po finančno gospodarskem načrtu za letošnje leto ne bi mogli kriti vseh obveznosti. Po predlogu "Teatralnega delavskega ' sveta naj -bi „ustvarili“ premogovniki 487 milijonov dinarjev celotnega dohodka, a za sklade ibi jim ostalo le nekaj čez dva milijona dinarjev, kar je premalo. Zato delegati posameznih premogovnikov niso sprejeli predloga in ga bodo znova pregledali. LJUBLJANA — Slovensko filmsko podjetje Viba je za letos predlagala izdelavo treh celovečernih filmov. Režiser Matjaž Klopčič naj bi pripravil „Vdovstvo Karoline Žašler“, Janez Kavčič „Teci, teci kuža moj“, Rajko Ranfl pa „Grenko srečo“. Poleg tega bo kulturna skupnost zagotovila denar za deset kratkih filmov, v celoti pa bo krila stroške za film „Življenje idealista“ v režiji Igorja Pretnarja; s tem filmom naj bi filmski delavci počastili Cankarjevo stoletnico rojstva. IZOLA — V izolski ladjedelnici „2. oktober“ so 10. marca predali svojemu namenu plavajoči dok. Delo je ovirala huda burja, pa so le dok pritrdili in SLOVENCI AVSTRALIJA Senator Lajovic je prisegel V „Mislih“ (marec 1976) je zanimivo p. Bazilij popisal zaprisego novoizvoljenih senatorjev v Avstraliji. Bi' la je 17. februarja v avstralski prestolnici — v Canberri in sicer v kraljevi dvorani parlamenta. Med pisano množico gostov v dvorani je bila tudi slovenska skupina: sorodniki slovenskega senatorja Milivoja Emila Lajovica in nekaj njegovih prijateljev, med njimi p. Bazilij. „Nič ne tišimo slovenskega glasnega razgovora — slovenščina zelo verjetno prvič odmeva od teh sten kraljeve dvorane,“ piše p. Bazilij. Ko urad no kličejo imena senatorjev, je Lajovic drugi na vrsti. Kratek molk je pred klicanjem, ker je bilo njegovo ime trd oreh za nekoga, ki zna samo angleško. „Milivož Ledžovik“ je zadonelo v zbornici. Slovenci so se namuznili tej angleški izgovorjavi Lajovičevega imena. Nato je slovenski senator s svetim pismom v desnici z ostalimi svoje skupine prisegel, da hoče zvesto vršiti svojo služba za Avstralijo, pa tudi za slovenske priseljence pete celine. Nova diplomantka Na melbournski univerzi je srečno končala zadnje izpite iz prava gdč. Stela Mihelčič, hčerka odvetnika dr. Franceta Mihelčiča, ki že nekaj let vodi v Melbournu svojo odvetniško pisarno. Gdč. Stela izvrstno obvlada slovenščino Sat v soboto 12. marca so v doku dvignili za popravilo prvo ladjo „Borovnico“, ki je priplula iz Ravenne. TRŽIČ — V tovarni obutve Peko je precej delavcev, ki nimajo končane osnovne šole. Da bi delavce le bolj izobrazili, so razglasili, da bodo uvedli večerno šolo za odrasle, in da bo delavec dobil za vsak izpit štiri dni plačanega študijskega dopusta. V podjetju Poliuretan imajo med 184 zaposlenimi kar 107 delavcev brez dokončane osnovne šole, a za šolo se jih je prijavilo le — 10 (deset). LJUBLJANA — V zadnjih desetih letih se je v tujino odpravilo 59.088 slovenskih delavcev, med katerimi jih kar 65% ima večjo' ali višjo izobrazbo. Ta podatek jasno kaže, da se kvalificirani delavci pa tudi ljudje prostih poklicev radi zaposljujejo v tujini, ker pač več zaslužijo kot doma. In ta podatek tudi pove, da po kvaliteti „izvoza delovne sile“ druge izvoznice (Italija, Španija, Grčija, Turčija pa tudi ostale jugoslovanske republike) daleč zaostajajo. .. Umrli so od 5. do 14. marca 1976: LJUBLJANA: Karel Parzer, up. dir. Zadružne hranilnice; Franjo štrukelj, up.; Marjan Repotočnik, up.; Jože Hlebce, 90; Štefan Vidic, dimn. mojster, 54; Danijel Novak, up.; Ivan Špan, duhovnik, nekdanji salezijanski inšpektor; Rafaela Bizjak r. šorn, 68; Andrej Mulič, asfalter; Jože Mavrič, 82, up.; Franja Kroupa r. Virjent, 92; Marjan Kompolšek; Angela Tomše r. Potočnik, 85; Ana Babič, 76; Adolf Jelenc, up.; Anica Oswald r. Munda; Fanika Šinkovec r. Marolt; Stane Kovač, up. podpolkovnik RSNZ (republiškega sekretariata za notranje zadeve); Helena Škulj r. Zalohar, 94; Andreja Kunc r. Štular; Marija — s. Regina Judež, strokovna učiteljica sester notredamk; Ivan Dolenc, up., 62; Marija Rebolj r. Cerar; Ivana Poljanec, 77; Ivana Ficzko r. Babnik, 92; Terezija Kmetič r. Cankar, up.; Vera Sajovič-Savnikova; Ježica Zajiček r. Ašič. RAZNI KRAJI: Ivanka Blaznik r. Drstvenšek, 68, Sv. Rok pri Sevnici; Kristina Turk r. Dolenc, 73, Postojna; Eva šibila r. Majcen, up., 77, Dol pri Hrastniku; Marjana Slana r. šifrer, Vnanje Gorice; Franc Maček, up. avtoklepar, 73, Preska pri Medvodah; Zorka Potrata, up., Griže pri Žalcu; Ivana Ponikvar r. Žnidaršič, 87, Poišče; Karolina Štark r. Vale, 84, Laško; Ivanka Kunc, Unec pri Rakeku; Matija Resnik, žel. upok., Zalog; Ivan Debenjak, up., Celje; Antonija Krašovec, 91, Lukovica pri Brezovici; Stanislav Horvatec, žel. usl., Rakek; Ivan Cvetko, 73, Radovljica; Barbara Zupančič r. Goršek, Zagorje ob Savi; Rudi Humar, 77, Kranj; Ivana Schoenlieb r. Kalan, 72, Šentvid; Pavla Marin r. Rebolj, 77, posestnica, Suhadole pri Komendi; Stane Šmid, partizanski borec in upok. direktor, 66, Novo mesto; Valentin Dermota, Telbanov ata, Škofja Loka; Ana Perme, Brest pri Tomišlju; Rudi Košir, up., Kranj; Rozalija Jozelj, up., 74, Sostro; Marija Kepic r. Kramar, 62, Sp. Gameljne; Marija Bajt r. Ložar, 83, Šentjakob ob Savi; Urška Šebenik r. Mrak, 76, Brezovica; Marjeta Gale, Kovačeva mama, Volavlje pri Prežganju; Marija Langenfus, Velike Lašče; Frančiška Šmid, 77, Tržič; Alojzij češarek, up., Ribnica; Janez Kenk, up., Vevče; Maks Ravnik, up. župnik, Bela cerkev pri Novem mestu; Leopold Jelnikar, up., Litija; Pepca Grlica, 73, Vosevka pri Krtini; Frančiška Kragl, 91, Celje. PO SVETU in je prva izmed slovenske mladine, ki se je odločila za študij prava in ga tudi dokončala. Lepo čestitamo! ZDA Dr. Vikltorija Vogrič — commendatore Na predlog zunanjega ministrstva je predsednik italijanske republike pred kratkim imenoval gospo dr. Vogrič, ki uči na Lone Mountain College v San Franciscu, Kalifornija ' commendatore zvezde solidarnosti, za njene izredne zasluge na kulturnem polju in za njeno izredno zmožnost pri poučevanju mladine. Je to eno naj višjih odlikovanj, ki jih italijanska država podeljuje tujim državljanom. Polnomočni minister in generalni konzul g. Mussa ji je izročil na posebni slovesnosti odlikovanje na šoli, kjer uči. Poleg osebja konzulata so bili navzoči zastopniki krajevnih univerz, semenišča St. Albert, profesorji, študentje ter drugi ugledni gostje. Slovence sta zastopala predsednik Društva Slovencev dr. Deržan in župnik slovenske fare rev. Mihavilovič. Generalni konzul je v daljšem govoru orisal delo slavljenke in je poudaril, da je ista bila rojena v Gorici, kjer se stikata dve kulturi, ki naj bi v bratski slogi in ljubezni delali za boljšo bodočnost narodov. Gospa dr. Viktorija Vogrič je edina ženska v Ameriki, ki nosi tako visoko odlikovanje. Slovenci v Argentini BUENOS AIRES Osebne novice Krsta. V farni cerkvi fatimske Marije v Lomas del Mirador je bila v nedeljo 21. marca krščena Mara Lorena Telič, hčerka Vladimira in Marte roj. Baisan. Za botra sta bila gdč. Adrijana Telič in Luis Maria Slarta-scini. V nedeljo 28. marca je bila v cerkvi Sv. Juda Tadeja v Ituzaingo krščena Lorena Marija Klemenčič, hčerka Janka in ge. Rožice roj. Esih. Botrovala sta ga. Anka Gaser in Franci Klemenčič. Krstil je prelat Franc Novak. Rojstvo. Dne 22. marca je bil v družini Jožeta Skaleta in ge. Milene roj. Potočar rojen sin, ki bo pri krstu dobil ime Jože Aleksander. Vsem srečnim staršem toplo čestitamo ! SAN MARTIN „Ogled svetih krajev“ je bil naslov skioptičnega predavanja, ki ga je imel g. župnik France Bergant v soboto, 20. marca v prostorih Slovenskega doma v San Martinu. Predavatelj je s pomočjo velikega števila izredno lepih barvnih diapozitivov pokazal kraje bližnjega vzhoda, ki jih omenjata stara in nova zaveza: od rojstnega kraja očaka Abrahama in njegovo pot v Egipt, Mojzesa in pot Izraelcev v obljubljeno deželo ter podrobno kraje v Palestini, v katerih je deloval Kristus. Zanimivo, poldrugo uro trajajoče predavanje je pri vseh poslušalcih zapustilo najlepši vtis. Ob sklepu se je kulturni referent doma Oberžan Stanko lepo zahvalili predavatelju za velik užitek, ki ga je nudil s svojimi slikami in svojimi izvajanji. — Po predavanju so udeleženci tega prosvetnega večera še posedeli v domu ob domači večerji. FRANCE PREŠEREN — umrl Vedno nas pretrese vest, če nas zapusti in odide po večno plačilo znanec, prijatelj ali sorodnik, še težje pa je, če je to mlad fant v cvetu zmožnosti, mnogo obetajoč in dober človek. Toda božja pota niso človeška pota. Tako nas je potrla vest, da je v nedeljo 21. marca umrl študent inže-nerije France Prešeren iz, znane Prešernove družine v Ramos Mejiji. Rodil se je pred 26 leti v Mendozi, ljudsko šolo pa je obiskoval pri slovenskih šolskih sestrah na Paternalu, pozneje pa v zavodu v t>on Boscu v Ramos Mejii. Potem je obiskoval industrijsko srednjo šolo Otto Krausse, eno najboljših v državi, kjer je bil odličen učenec. Obenem je tudi obi&kiLval Slovenski srednješolski tečaj ih bu tudi odbornik Zveze slovenskih srednješolcev. Nato se je vpisal na inženirsko fakulteto buenosai-reške univerze, kjer je študiral elektroniko. Vseskozi je bil med najboljšimi študenti. Žalostna usoda je hotela, da je zbolel ravno sredi priprav za zadnji izpit, ki mu je še manjkal. Še med boleznijo je sodeloval s sošolci, jim pomagal, jih učil in jim razlagal, tako da so na prošnjo študentov njegove skupine, ki so vsi uspešno opravili izpit, tudi njemu — saj je bilo tudi profesorjem znano — kot najboljšemu med njimi priznali in potrdili zadnji izpit in z njim inženirski naslov. Toda dan zatem je mladi inženir umrl. Poleg svojega učenja je mladi France v polnosti svoje dobrote veliko deloval na versko-socialnem polju. S skupino prijateljev je v župniji Don Bosco pomagal pri socialnem delovanju, poučevanju, skrbi za misijone, vsako leto pa je žrtvoval svoje počitnice, da je odšel v severne province Corrientes in Santa Fe, da je tam pomagal duhovnikom z izvrševanjem socialne in vzgojne naloge, ko je pomagal revnim in nevednim domačinom. Pravo misijonsko delo! Tako mu je v priznanje na grobu dejal direktor zavoda: France je bil bolj duhovnik kot marsikateri pravi duhovnik! Ljubil je tudi naravo. Še kot 12-letni mladenič je — verjetno kot najmlajši dosedaj •— prišel na argentinski vrh Tronadorja, na kar je bil izredno ponosen in mu je zato nad krsto_ poleg križa visela fotografija Tronadorja. Vedel pa je, da ne bo nikoli več mogel ponoviti take ture, kajti že nekaj časa je imel probleme z dihanjem, dojkler mu ni pred šestimi tedni omrtvel živec, ki urejuje dihanje. V bolnišnici so ga skušali z vsemi mehaničnimi sredstvi in zdravili rešiti, toda ni bilo možno. V bolezni je bil pri polni zavesti, pomagal sošolcem in sprejemal obiske. Vendar je vedel, da se mu bliža smrt. Naročil je bratu, da ko umre, naj ne jokajo pri krsti, ampak naj pojo, saj je odšel v boljše, večno življenje. To prošnjo so mu res izpolnili. Ko je ležal doma in so ga hodili kropit njegovi številni prijatelji in znanci, slovenski in argentinski, sošolci in profesorji, laiki in duhovniki, so se menjavale molitve in petje. Na domu^je imel sv. mašo za pokoj njegove duše msgr. Anton Orehar, v zavodu Don Bosco pa se je od njega poslovil z mašo in 22 somaševalci, Slovenci in Argentinci, direktor zavoda p. Maldonado. Tam mu je tudi družina zapela ob spremljavi kitare v slovo pesem, ki jo je sam. nekoč zložil za tako priliko, a si ni niti najmanj mislil, da jo bodo peli kmalu njemu. In ob odhodu iz cerkve mu je organist zaigral Handlovo Alelujo. Na pokopališču Villegas ga je pokopal isti direktor, za njim pa je še zmolil pogrebne molitve slovenski ramoški dušni pastir Jože Škerbec. Umrl je dober človek. Bog mu je gotovo že poplačal njegovo dobroto in skrb za sočloveka. Očetu in materi, kakor tudi vsem bratom in sestram pa izrekamo naše sožalje. (Nad. s 1. str.) Občni zbor Društva ljem, ker je treba temeljito preštudirati vse odgovore. Naprošenih je bilo 300 anketirancev in se jih je odzvalo 80%. Tajnik je zaključil svoje poročilo s tem, da se je redno udeleževal sej Medorganizacijskega sveta, kjer je tudi opravljal tajniške posle. Blagajniško poročilo je podal blagajnik Stanko Mehle, ki je pred naštevanjem številk društvene bilance povedal nekaj misli o finančnem stanju Društva in o izdelavi proračuna za naslednjo poslovno dobo. Lani je ob povečani inflaciji društvo pozvalo člane, naj prostovoljno dodajo za članarino 100.— (novih) pesov. Na žalost je bil odziv slab. Zaradi tega je društvo moralo omejiti izdatke. Marsikateri član tudi kritizira, češ, saj nam društvo le malo nudi. Toda tudi članstvo neredno plačuje svoje obveznosti. Kako naj društvo kaj več nudi, ko pa nima dovolj sredstev. Po bilanci je bila poslovna doba zaključena s prebitkom v znesku 150.404,30 pesov, ker so skupni dohodki znašali 255.231,76 pesov, izdatki pa 105.827,46. V ta prebitek pa so vključeni tudi lanski stroški gradnje doma, ki ga gradi v Castelarju Društvo Slovenska pristava v vrednosti 95.508,64 pesov. Za bodoče bo treba najti novih virov sredstev, da bo Društvo Zedinjena Slovenija moglo nuditi članom kaj več. Šolski referent Franc Vitrili je obolel in se ni mogel udeležiti občnega zbora. Njegovo poročilo bomo objavili v eni prihodnjih številk. Kulturni referent Lojze Rezelj je v uvodnih besedah svojega poročila povedal, da je lansko leto, ko je prevzel mesto kulturnega referenta, pripravil obširen načrt. Iz celotnega poročila pa je izhajalo, da se mu kljub prizadevanju ni posrečilo izvesti celotnega načrta. Kot prva njegova naloga je bila pripraviti Slovenski dan v Slovenski vasi v Lanu- su. S požrtvovalnim sodelovanjem krajevnih društev, zlasti šole in pevskega zbora ter drugih kulturnih društev v Slovenski vasi mu je uspelo pripraviti pester program, ki je bil izvajan v veliko zadovoljstvo navzočih na Slovenskem dnevu dne 6. aprila 1975. Takoj po Slovenskem dnevu so se začele priprave za domobransko proslavo in za praznik junakov. Pri tem pa je omenil težave, ki so nastale, vendar mu je uspelo, da smo dostojno počastili naše domobrance — junake in druge žrtve. Nato je imel v načrtu, da bi Društvo priredilo krstno predstavo izvirne drame dr. Marka Kremžarja „Živi in mrtvi bratje“. Tudi v tej zvezi so nastale težave in načrta ni mogel izvesti. Kulturni referent je poročal o potrebi, da bi povezal kulturne referente vseh domov in da bi prišlo do nujno potrebne ustanovitve kulturnega fonda. Četudi v tem poslovnem letu ni uspel, bo vztrajal pri svojih načrtih. Na zadnjem sestanku medorganizacijskega sveta je bilo sklenjeno, da bo Društvo povabilo Slovensko Kulturno Akcijo za sodelovanje pri kulturnih večerih po slovenskih domovih. Glede bodočega je kulturni referent poročal, da je najprej na vrsti priprava za Slovenski dan, ki bo letos v Našem domu v San Justu in za tem takoj sledijo priprave za junijsko proslavo. Kulturni referent Rezelj je v svojem poročilu navedel nekaj dejstev, ki jih tu ne omenjamo. So pa resen memento, da se zavemo vsi: tudi med nami že skušajo rovariti sile, ki bi hotele preprečiti, da bi bila naša emigracija pričevalec resnice in da v svobodi neustrašeno razčiščuje pojme, ki so nekaterim posameznikom že zamegleni, in to iz najrazličnejših razlogov. Mladinski referent prof. Tine Vivod je v uvodu svojega poročila navedel, da se delo mladinskega referenta deli v dvoje: „1. globoka in trezna študija o bazičnem načrtu, ki bi omogočil jasen pogled na potrebe in možnosti pri delu za mladino v najširšem pomenu besede, mladinsko vprašanje v sklopu slovenske skupnosti. 2. V zvezi z vaditeljskimi tečaji ohranjevanje tistega vzdušja, ki omogoča sodelovanje pri pouku telesne vzgoje v slovenskih osnovnošolskih tečajih, vodstvo in izvedba počitniške kolonije na kinti SLOGA, ter sodelovanje z raznimi odborniki odsekov in krožkov po Domovih in centralnih odborih mladinskih organizacij. Dalje je poročal, da je mladinski referent s pomočjo strokovnjakov napravil osnutek načrta za bodoče delo za štiri glavna področja: versko-religiozno, kul- Zedinjena Slovenija turno-prosvetno, športno-rekreacijsko in družabno. Poudaril je, da so pri sestavljanju osnutka razlikovali pojem generacij, da se zagotovi normalen pretok in kontinuiteta med generacijami. Drugi del poročila je bil v zvezi z vaditeljskimi tečaji, kjer je izrekel zahvalo vsem, ki so pripomogli k njih uspehu, kakor tudi za uspeh kolonije na kinti SLOGA. Organizacijski referent Božo Stariha je poročal o slovenski radijski uri, ki nima drugih dohodkov, kakor prispevke oglaševalcev. Kljub temu finančnih težav nima, ampak celo prebitek, ki gre v pomoč Zedinjeni Sloveniji. Poročilo predsednika Marijana Lobode lz predsednikovega poročila posnemamo tele glavne misli: Preteklo leto je bilo spominsko leto naše protikomunistične politične emigracije. Društvo je s svojimi prireditvami skušalo dati kar največ paudarka naši neomajni veri v zmago svobode in pravice tudi za naš slovenski narod. Glavni naš uspeh, ki je uspeh vseh, ki so skozi 30 let gradili našo organizirano skupnost, pa je dejstvo, da je po 30 letih naše rešitve v svobodo v nas še živa ideja o pravi ceni človeka za katero so tisoči naših najboljših dali svoja življenja. še več: to idejo smo uspeli prenesti tudi na novi slovenski rod, ki raste iz nas in čuti z nami in bo nadaljeval naše delo. Odbor društva je zlasti veliko pozornosti posvetil delovanju Medorganizacijskega sveta. Menimo, da so krajevni domovi naravna središča naše skup nosti in preko katerih se bo naša organizirana skupnost najbolj uspešno gradila in ohranjala. Podprli in pospeševali smo in bomo vsako akcijo za krepitev teh središč, obenem pa z vsemi močmi delali za svobodno povezavo vseh krajevnih domov med seboj in z osrednjim društvom Zedinjena Slovenija. Druži nas skupna ideja svobode in krščanskega slovenstva. Na teh temeljih brez skrbi še naprej gradimo svoje in naše mladine bodočnost. V vsem ostalem pa naj vlada med nami velika svoboda, mnogo medsebojnega spoštovanja in iskrena ljubezen. Glede dogodkov v Argentini je dejal: „Argentina stopa te dni v novo dobo svoje burne zgodovine. Ker je to naša nova domovina in domovina naših otrok, nas njena usoda globoko zanima. Kot člani slovenske organizirane skupnosti bomo po svojih močeh vse storili, da bo ta gostoljubna in plemenita dežela čim-preje rešena sedanjega težkega položaja. Kot doslej bomo z odgovornim in poštenim delom dajali zgled svoji okolici, kjerkoli, vsak na svojem mestu. Nikdar in nikjer ne bomo glasniki negativnega pesimizma, ampak vedno le zdravega krščanskega optimizma. Svoja izvajanja je predsednik zaključil: V novi poslovni dobi bo glavni poudarek našega dela na čim popolnejši povezavi krajevnih domov v Medorganizacijskem svetu in na iskanju najboljših možnosti za aktualizacijo sedanje strukture našega društva. O vsem tem bo društvo' obveščalo članstvo na informativnih sestankih, ki jih bo v ta namen organiziralo skupaj s krajevnimi domovi. To pa ni delo samo odbora Zedinjene Slovenije, ampak mora pomagati vsak, ki mu je mar bodočnost naše organizirane skupnosti. Po predsednikovem poročilu je začela debata o poročilih odbornikov. Bila je živahna in zanimiva. Med drugim je bil tudi stavljen predlog, da bi bil vključen v program mladinskega referata tudi študij mladine o svetovno nazornih vprašanjih, kar je v današnjih časih izrednega pomena. Predlog je bil soglasno sprejet. Prav tako je bil soglasno sprejet predlog odbora o povišanju članarine, kar je več kot razumljivo. Udeležba na občnem zbora je bila zadovoljiva, dasi bi bila lahko boljša. Pogrešali smo tudi nekaj odbornikov, katerih odsotnost ni bila pojasnjena. Pričakovali smo tudi več mladih javnih delavcev, ki bodo prej ali slej morali zasesti vodilna mesta v naši osrednji organizaciji. Odbor Zedinjene Slovenije je bil od navzočih članov upravičeno deležen zahvale za požrtvovalno delo. Želeti je, da bi tudi v novi poslovni dobi kljub težavam in oviram vztrajal. Poslanstvo osrednjega našega društva Zedinjena Slovenija je vredno žrtev. DRUŠTVENI OGLASNIK OBVESTILA POVIŠANJE -ČLANARINE IN POSMRTNINSKE PODPORE PRI DRUŠTVU ZEDINJENA SLOVENIJA Sklep občnega zbora dne 28- 3. 1976 Vsak član društva Zedinjena Slovenija od 1 - 4 - 1976 dalje plačuje mesečno $ 50.— kot članarino. Poročeni plačajo za ženo še $ 10.— mesečno, za vse otroke v družini skupaj (do 18. leta) pa še $ 10.— mesečno. Od 1. julija 1976 dalje bo društvo Zedinjena Slovenija plačalo ob smrti člana, ali njegove žene, ali katerega od njegovih otrok posmrtninsko podporo v znesku $ 5.000.—, če ta na dan smrti ne bo v zaostanku s članarino več kot 90 dni. Člane do 60 leta starosti, ki so v zaostanku s članarino, pa isto poravnajo, se vključi v Zavarovalni sklad, s tri mesečno karenčno dobo od dneva poravnave članskih obveznosti. Članom nad 60 let starosti, ki so v zaostanku s članarino se nudi možnost, da to poravnajo do 1. julija 1976 in se jih po tri mesečni karenčni dobi vključi v Zavarovalni sklad. Po tem datumu se ne morejo več vpisati v Zavarovalni sklad, lahko pa ostanejo člani Zedinjene Slovenije. Nove člane do 60. leta starosti, ki bi pristopili v Zedinjeno Slovenijo po 1. aprilu 1976 se vključi v Zavarovalni sklad po 6 mesečni karenčni dobi. Otroci v družini člana (do 18. leta) so zavarovani vsak za celo vsoto $ 5.000.—, plačuje pa se zanje samo en prispevek v znesku 10.— pesov. Od celotne članarine se odvede v Zavarovalni sklad vsota, ki odgovarja 15 Voo od posmrtninske podpore za 1. leto ali l,25°/oo od posmrtninske podpore na mesec. Denar iz tega sklada se mora naložiti na primerne obresti. Posmrtninsko podporo bo društvo Zedinjena Slovenija izplačalo osebi, ki se bo izkazala s potrdilom o plačilu pogrebnih stroškov za umrlim članom. SOBOTA, 3. aprila: Pouk slovenščine za kasteljansko govoreče otpoke se bo začel v Slovenski hiši ob 9. uri. V Slomškovem domu ob 20 ponovitev spevoigre „¡Kresniček“ v izvedbi Slomškove štele. NEDELJA, 4. aprila: V Slov. cerkvi Marije Pomagaj ob 9.30 madinlska isv. maša, po njej sestanek iSiDO in SlFZ. Gplvoril bo p. dr- Alojzij Kukoviča, V Slov. domu v Carapachayu ob 16 zanimivo življenjsko vzgojno predova-nje Avgusta Horvaita za fante in dekleta ,od 16. leta naprej. SOBOTA, 10. aprila: Po sv. maši ob 20 sestanek SKAD-a- V Slovenski vasi SlpMenski pasijon ob ,olb 20. uri. NEDELJA, 11. aprila: V Slovenski vasi Slovenski- pasijon ob 18. Uri. V Slomškovem domu ob 9 blagoslov oljk in butarice, procesija po vrtu in siv. maša. -Popoldne ob 19 ski.optično predavanje o Sveti deželi. Predava župnik g. Franc Bergant. NEDELJA, 18- aprila: Po športnem svetu ARGENTINSKA NOGOMETNA REPREZENTANCA je prejšnjo sredo v mestu Chorzo\v pri Katowicah premagala poljsko državno ekipo z 2:1 z goloma Scotte in Housemana, za Poljake je zabil gol Kmieck. Toda v Budimpešti so argentinsko ekipo premagali v soboto, 27. 3. Madžari z 2:0. Argentinski tr • isr Menotti .je izjavil, da so Madžari igrali bclie kot njegovi fantje, ki pa 'ud' niso pokazali slabe igre, kot bi kdo sklepal iz rezultata. NA IX. BALKANSKEM smučarskem prvrns vo v Mavrov •_« so v veleslalomu zmagah Slovenci: med člani ;dre' A o . li, pri mladincih Tržičan .Janez Zibler, pri mladinkah pa Andreja Uril. Razen tega ie bil med člani Miran Gašperšič tretji, pri mladincih pa Ton Koželj drugi. V tekih se Slovenski tekmovalci niso mogli kosati z boljšimi Bolgari. Jelenc, Tajnikar in Kalan so zasedli 4., 5. in 6. mesto; edino mladinec Tone Džuričič iz Mojstrane je osvojil bronasto medaljo. Članice so tekmovale na 10 km, kjer so bile Kordeževa, Pavličeva in Beštrova daleč najboljše. Toda tekmovale so letos še izven uradnega tekmovanja in tako so osvojile le prva tri mesta, ne pa kolajn. MEDNARODNO združenje profesionalnih teniških igralcev je pri letni uvrstitvi igralcev poklicalo na pomoč računalnike. Ti so nabirali razne podatke in načine točkovanja ter uvrstili na prvo mesto Američana Jimija Con-norsa, drugo mesto .je dobil Argentinec Guillermo Vilas, tretje pa Šved Bjorg. Pravijo, da ta računalniška uvrstitev morda ni popolnoma pravična, kajti Connors ni zmagal niti na enem od treh velikih turnirjev: toda je bil v Wimbledonu in Forest Hillsu v finalu. V San Martinu ofo 9.30 slovesna peta maša, nato v Domu velikonočni zajtrk. NEDELJA, 2. maja: Proslava 16. obletnice slovenskega doma v Carapachay^. NA TRADICIONALNEM smučarskem prazniku v Ho.menkollnu na Norveškem sta na veliki skakalnici osvojila prvo in druge mesto Avstrijca, tretji pa je bil domačin Saetre. Zahom-čan Karl Schnabl je s skokoma 96,5 m in 91 m zbral 265,9 točk, Innauer pa 262,4 točke z skokoma 82 m in 94 r. Slovenca Norčič in Zupan sta se s skoki 83,81 in 84,5 in 77 metri uvrstila na začetek druge tretjine skakalcev: Norčič je bil 31., . Zupan pa 38. V tekih so dominirali Skandinavci. RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197 EZEIZA . , i 'A. 25 de HAT O ±36 ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad €. ■SHFfcÄ&EEM SAN JUSTO AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) CAMODA Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo. ESU0VB9A Editor responsable: Miloš Starv Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. F. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400.— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213. V dobrodelni sklad zvene Slovenskih mater in žena so darovali sledeči rojaki: Sloga z o. z., g. Emil Cof, ga. Vera Šušteršič, ga. Milka Brumen, g. Marjan Šušteršič, ga. Jožica Peternel, g. Božo Stariha, ga. Sonja Virnik, dr. Jože Do- Zalrvala Ob strašnem udarcu, ki me je zadel 21. januarja tega leta, ko sem izgubila dragega moža Vilka Cudermana se prav iskreno zahvaljujem za vso pomoč, za darovanje cvetja in darove raznim organizacijam .r^m, /o ryf.'tja. za r.-noga tolažilna pisma, za vse prijazne in tolažilne besede, za vse molitve gg. duhovnikov, vsem, ki so ga prišli kropit in ga spremili na zadnji poti. Iskrena hvala Slovenskemu domu v San Martinu, Društvu Zedinjena Slovenija in Slogi za izplačane posmrtnine. Iskrena zahvala vsem, ki so mi na kakršenkoli način veliko pomagali v njegovi težki bolezni. Vsem naj Vsemogočni Bog vsa dobra dela stokratno povrne. Žalujoča žena Mici Cuderman in ostalo sorodstvo Buenos Aires, Ljubljana, Mežica, Cirkulane v Halozah in Miinchen JAVNI NOTAR FRANCISCO RAUL CASCANTE Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air*«, Pta. baja, oííc. 2 T. E. 35-8827 bovšek ml., ing. Gustav Zemanek, ga. Vera Terpin v skupni vsoti 650.000 starih pesov. Vsem dobrotnikom lepa hvala! J. P;“ ä’-Sr-H £ C 03 O 0> O g)-g FRANQUEO PAGADO Concesión N9 S77K TARIFA REDUCID/ Concesión N9 38z» Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.311.428 SDO SFZ Slovenska Vas Niko Kurent SLOVENSKI PASIJON v 16 slikah Sobota, 10. aprila ob 20. uri. Nedelja, 11. aprila ob 18. uri. V CERKVENI DVORANI MARIJE KRALJICE Sodeluje Pevski zbor pod vodstvom IVAN A MELETA Scenografija: MARIJAN ADAMIČ Režija: CIRIL JAN ČISTI DOBIČEK JE NAMENJEN ZA NAŠE PRIJATELJE NA MADAGASKARJU. LEPO VABLJENI! : ! Prof. dr. JUAN JESUS «LASNIK Specialist za ortopedijo in travmatologijo ■ Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 414413 ! Ordinira v torek in petek od 17 do 20. ; Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188. (57) DOLGO POT Ludvik Puš NA Domov grede navzdol po hribu se je škof spomnil na begunsko usodo milostne podobe z Brezij, ki so jo pod njegovim varstvom in skrbjo odnesli Iz brezijan-skega svetišča pred nemško zasedbo ter jo najprej skrivali na Trsatu, pozneje jo pa prenesli v ljubljansko stolnico, kamor smo hodili k brezjanski Mariji po tolažbo' in pomoč v hudih dneh. Obnovila sva v spominu tudi veliko spokorno procesijo pri kateri so podobo nesli na Rakovnik. Procesije sem se udeležil tudi jaz z vsemi svojimi najbližnji-mi prijatelji in sodelavci, škof sam je hodil v procesiji, da bi se Bog po Marijini priprošnji milostno ozrl na spokornega pastirja, uslišal njegovo prošnjo in izbrisal sovraštvo iz src rodnih bratov ter zajezil protiversko poplavo med narodom. Govoreč o tem v pretrganih stavkih, se nadpastir ustavi in me prime za roko, rekoč: „Marija brezjanska se je vrnila v svoje domovanje — mi se ne vrnemo nikoli več.“ Ne morem reči, da sem tačas verjel v njegovo prerokbo, pa bi bilo prav, če bi bil. Crucis pondus. . . V Flachau Med tem je na salzburškem ordinariatu zorel problem moje eksistence. Bili so tam uvidevni ljudje, ki jim je bila znana moja glasbena aktivnost na orglarski šoli v Celovcu in bi bili radi našli nekaj podobnega zame morda v mestu samem. Zvedel sem, da je šla njihova intervencija v to smer in da so poskušali dobiti zame mesto učitelja glasbe na enem izmed nadškofijskih za- vodov v Salzburgu,'. Žal jim zaradi posebnih okoliščin načrt ni uspel. čez nekaj ' dni me pokliče vodja semenišča in, pove, da so na ordinariatu govorili z župnikom iz Flachau-a, bolj majhne fare v eni izmed Salzburških alpskih dolin, ki bi bil rad dobil organista in bi ga porabil tudi za druge posle pri fari. Semeniškemu vodji so telefonirali, da so župniku predlagali mene. da je bil ta s podatki zadovoljen in naročil, naj kar pridem. Seveda je bila taka ponudba zame več kot tvegana, ker nisem poznal ne župnika, ne fare in ne okoliščin. Ampak bilo je vredno pogledati — sila kola lomi ■— pravi pregovor. Pa tudi rektor je bil navdušen, češ, da dobro pozna župnika, izvrstnega človeka, pozna faro, kjer se bo clalo živeti in mi je svetoval, naj se odločim in podam na pot. Pospravil: sem zatorej svojo skromno prtljago v nahrbtnik in se odpravi v Flachau. V St. Johannu v Pongau-u sem prestopil na linijo proti Selztalu. Vlak se je iz doline Salzach strmo poganjal v hribe in se po nekaj postajah ustavil na visoki planoti. Oprtal sem nahrbtnik, izstopil in vprašal postajnega uradnika, kako se pride v Flachau. Popeljal me je na rob poslopja in mi z roko pokazal v stransko dolino, kjer je bilo na vznožju gorskega hrbta visoko gori videti cerkev. Tam je Flachau. Ni ga mogoče zgrešiti, a pot je dolga več kot uro dobrega hoda in gre navkreber. Kaj hočemo! Sedaj sem tu in treba je poskusiti. Ura je bila le nekaj čez poldan, jesensko sonce je prijetno prigrevalo, zrak je bil rezek, čist kot kristal in ne preoster. V tem gorskem svetu človek ne more biti drugega kot zdrav, čeravno utegne življenje biti trdo. Na skromnost smo se v begunstvu privadili, sicer bo pa Flachau itak le prehodna postojanka. Ni šment, da bi se življenje ne dalo za nekaj kratkega časa in ob dobrem župniku znosno urediti! Samo pogum! Podjetno sem ob takem razmišljanju ubral pot pod noge in kmalu s široke ceste zavil na ožjo stransko proti cilju — beli cerkvi z zvonikom na parobku nad dolgo dolino. Belila se je v sončni luči kot svetilnik ves čas, da ni bilo mogoče zaiti, ker so po dolini sama polja, košenice in pašniki in nič gozda, da bi jo zakril. Z gozdi so poraščena le pobočja hribov na obeh straneh, daleč v ozadju pa molijo proti nebu gole skale alpskih gora. Preden sem dospel do prve večje vasi nekako sredi poti, mi je že postajalo toplo. Slekel sem svoj kratki površnik, ga pritrdil k nahrbtniku 'in nadaljeval pot. Po dobri uri hoda sem obrisal potno čelo pred cerkvijo in najprej hotel stopiti notri. Bila je odprta. Pozdravil sem Gospoda v tabernaklju, pred katerim je mežikala večna luč, in molil: Ti si povsod isti vsemogočni Gospod, v tej skromni gorski cerkvi kot v najveličastnejši katedrali. Če je tvoja volja, da ostanem tu, daj mi moči. če ni, me vrni takoj, ne da bi začenjal. Nato sem potrkal na vrata župnišča, ki je bilo v primeri s cerkvijo veliko in lepo. Težko je trkati na tuja vrata, kako težko, ve le tisti, ki je sam poskusil. Odprla so se in razmeroma mlada gospodinja mi je velela, naj vstopim, ko sem povedal kdo sem. Poklicala je župnika, ki je takoj prišel doli iz gornjega nadstropja in me pozdravil, kot da bi bila stara znanca. Izjemno dober in prijeten vtis je napravil, da mi je hipoma postalo vse naokrog nekako zna- no in domače. Sama ljubeznivost je žarela od dobrega duhovnika in me ogrevala, da me je minila vsa zateglost, ki se; običajno pojavi ob takih prilikah. Spoznal sem takoj, da se je opis tega župnika, kakor ga je naslikal semeniški direktor, točno ujemal z resnično poja-vo duhovnega gospoda. Brez vsakih ceremonij sva se znašla v živahnem razgovoru, med tem pa je gospodinja postavila na mizo okusen prigrizek in steklenko žganega. „Dolga je pot od železnice in navkreber gre“, je skrbno povzel besedo ■župnik. „Vem, da ste se nekoliko oznojili, zato mora biti prva stvar Šilce žganega.“ Nalil je, vzdignil svojo čašico v pozdrav in oba sva izpila na dušek. Nato je z vso vnemo vztrajal, da moram biti lačen in me venomer vzpodbujal, naj se obilno poslužim. So domača jedila, šunka in kmečki sir pa doma pečen kruh, česar tu ne manjka, čeprav so še vedno karte v veljavi. In tako naprej mi je s svojo gostoljubnostjo sladil prve trenutke moje zaskrbljenosti, kako bo v teh hribih, in se mu je posrečilo spraviti me v dobro voljo in razpršiti pomisleke. Ko sva se odteščala, sva se premaknila v njegovo pisarnico, da. bi se o vseh stvareh mirno, brez motnje pogovorila. Zdaj je vrsta na meni, da začnem, sem pomislil; pripravil sem se bil že med potjo, kako bom začel, kako izpeljal proces predstavljanja: kdo sem, kakšne so moje reference, moja izobrazba in moje znanje zlasti v cerkveni muziki, in čemu sem prišel v Flachau. Komaj sem izgovoril prve besede, me je po postavi majhni pa zajetni duhovnik prekinil, češ, da je vse to govorjenje odveč. Kar je želel vedeti o moji osebnosti, moji nemili usodi in o mojem znanju in sposobnosti, je že zvedel na ordinariatu v Salzburgu. Predstavlja- nja pravzaprav ni treba, ker sem mu bil že tam predstavljen toliko podrobno, da je samo naročil, naj pridem in ostanem tu, če se mi bo zdelo mogoče. Župniku torej ni bilo treba nič razlagati osnovnih elementov moje osebnosti, odgovarjal sem le na vprašanja obrobne pomembnosti, ki so ga zanimala v zvezi z mojim begunstvom. Videlo se mu je, da iskreno sočustvuje z mojim položajem, da bi rad olajšal trdo realnost, kolikor bi mogel. A njegove možnosti v tem pogledu so bile žal zelo omejene, bi rekel minimalne. Jako navdušeno je najprej naglasil, ko sva prišla do vprašanja moje eksistenčne možnosti v njegovi fari, da je glede stanovanja dobro preskrbljeno. Pokazal je skozi okno na skoraj novo, v alpskem slogu zgrajeno hišo za streljaj oddaljeno od župnišča in cerkve, ki so jo postavili za organista in mež-narja. Ker je pravšno obe funkciji združil v eno, bo vsa hiša meni na razpolago. Sedaj je v najemu pod pogojem, da jo najemnik izprazni v enem mesecu po odpovedi, ki jo bo dobil takoj, ko bo nastavljen novi organist. Za ta prehodni mesec pa se bo dobilo za organista stanovanje v župnišču in torej ne bo zadrega v tem oziru. Tu je stanovanje za kaplana, ki ga fara že dolgo nima. Je torej prazno. S te strani se je dobro začelo, udobno stanovanje je prvi pogoj, skoraj prepogoj vsega drugega. Toda, kako bi bilo z mežnar-jenjem? Dobri duhovnik je hitro podrl moj pomislek z zagotovilom, da bo moja naloga le skrbeti za red v cerkvi in zakristiji, snaženje samo opravijo ženske oltarnega društva ali neke podobne cerkvene organizacije. Kdo bo zvonil? To je na skrbi njegove kuharice, ki navadno zvonjenje sama opravi, saj so zvonovi majhni. (Bo še) VOBODNA SLOVENIJA ASvO/XXXV (29) Štev. (No.) 14 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 8. aprila 1976 MHGRČNA MAIVIFETACIJA KOROŠKIH SLOVIWCEV W CELOVCU ODLOČEN ODPOR PROTI POSEBNEMU ŠTETJU Novemu obdobju naproti Preteklega 24. marca so argentinske oboroene sile, brez kakršnekoli opozicije, znova (katerikrat že v argentinski zgodovini?) prevzele vodstvo države. Državni udar, ki je bil izveden popolnoma premišljeno, je bil vestno pripravljen, ne le z vojaškega vidika, kako ga izvesti, temveč 'tudi s političnega, kaj potem storiti. Za Argentino in njenih 25 milijonov prebivalcev se je začelo novo obdobje, ki ga je večina sprejela z optimizinom. Politični, gospodarski in socialni razvoj v Argentini je zadnje čase zašel v tak razkroj, da nihče ni videl izhoda iz tega močvirja. Politične ustanove: vlada, kongres, pravosodne ustanove, so bile nezmožne ustaviti to začarano kolo, ki je vodilo vedno globlje in grozilo zadušiti državo ne le s finančnega vidika, pač pa kot živ organizem sploh. Večkrat smo v našem listu, tudi na uvodniškem mestu (n. pr. v štev. 84 in 50, 1975) jasno nakazali znake in vzroke te globoke krize: korupcija na vseh nivojih, anarhija v gospodarstvu, brezvestno zanemarjanje dolžnosti med delavstvom in uradništvoin, (hotena?) nemoč vlade za kakršnokoli pozitivno potezo, vse to pa ojačeno z razdiralnim delom levičarskih skupin v tovarnah in Učilnicah ter krvavimi nastopi komunistične gverile širom države. Mirno lahko trdimo, da si oborožene sile niso želele oblasti v državi, še več, preko mnogih mej so na vse načine skušale preprečiti, da bi posegle v ustavno življenje države. Varovanje institucij, to je bil njih cilj, in le ko «bo te institucije (in država sama) prišle v nevarnost, so se odločile za nevšečen (in verjetno nehvaležen) posel, voditi državo in jo skušati izpeljati iz zavoženega položaja. Kot je zapisal eden izhied evropskih dopisnikov v Buer nos Airesu, je oboroženim silam padla oblast v naročje kot gnil sadež. Nastop vojaške oblasti je Argentini vrnil podobo reda. Nočemo biti preveč optimistični, kajti položaj je na vseh področjih preveč težak, da bi ga sam državni udar mogel urediti. V svojem nagovoru narodu je novi predsednik, general Videla, v torek 80 marca, opozarjal naj „nihče ne pričakuje takojšnjih rešitev niti velikih sprememb.“ Delo vlade bo vsaj v začetku bistveno usmerjeno v „popravilo“ (reparación) vseh potvorb strmoglavljenega (bolje: padlega) režima. To je razvidno tudi iz terminologije, ki jo uporablja nova vlada: nikjer ni govora o „revoluciji“, kot je bila to sicer navada ob vojaških udarih v argentinski zgodovini. Povsod je le mirno navajanje na pretekli položaj in poziv narodu, naj spremlja oborožene sile v tem novem obdobju. Vendar, kljub vojaški umirjenosti, je opaziti nekatere,-sicer navidez malenkostne, a važne spremembe. Produkcija je kar čez noč poskočila, kar je glavna zasluga večje vestnosti delavstva (t. j. vsaj začetnega strahu). Treba je namreč opozoriti na dejstvo, da je delavsko izostajanje doseglo take odstotke (25, 30, izredno 40%), da je bil to glavni vzrok padca proizvodnje. S prepovedjo stavk in sindikalnega delovanja je vlada na tem polju dosegla vsaj zaenkrat lep uspeh. V gospodarstvu je novi minister (poleg vzgojnega edini civilist v vladi), že podvzel prve korake. Načrt je bil predstavljen štiri dni potem, ko je efektivno nastopil svoje mesto (primerjajmo s sličnimi položaji pri zadnjih ministrih). V šolstvu pa, kjer je v zadnjih letih vladala slična anarhija kot v gospodarstvu, so tudi že podvzeti prvi koraki do normalizacije. Ta bo na vzgojnem področju skoraj enako težka kot na gospodarskem. Učni načrti so bili npr. na nekaterih fakultetah v zadnjih treh letih štirikrat popolnoma spremenjeni. Levica in desnica, vsaka s svojo usmeritvijo, sta prej kot slej pripomogli k danes vidnemu rezultatu: univerza (in delno tudi srednja in osnovna šola) nikakor ne izpolnjuje svojega vzgojnega in formacijskega poslanstva. Namen nove vlade je državo pripeljati do normalnega delovanja in nato V našem listu smo že poročali, da tudi mnogi nemški Avstrijci obsojajo uničevanje slovenstva na Koroškem. Pa tudi razne ustanove v katerih so nemški Avstrijci in koroški Slovenci. Navajamo nekaj primerov. Katoliška mladina Zvezna konferenca Delovne skupnosti katoliških mladin (Arbeitsgemeinschaft katholischer Jugend — AKJ), ki je zasedala 13. marca v St. Pöltnu, se *je obrnila v resoluciji, ki jo je vseh 60 delegatov iz vse Avstrije soglasno odobrilo, proti ljudskemu štetju posebne vrste na Koroškem. Tako štetje bLle zaostrilo konflikte in bi pomenilo dodatno opravičilo nacionalističnega pritiska, ki je že doslej preprečil razvoj slovenske’ narodne skupnosti na Koroškem, je rečeno v resoluciji. Nadalje a-pelirajo na mladino, naj se ne pusti o-bremeniti od predsodkov preteklosti, ampak naj sodeluje na oblikovanju mirne bodočnosti za koroške narodne skupnosti. Katoliška mladina bo po izobraževalnih in počitniških prireditvah, ki bodo od slovenskih in nemško-govorečih mladinskih skupin in organizacij skupno organizirane, nadalje poglabljale razumevanje med narodnima skupnostima, so sklenili na zvezni konfereni. To naj bi se zgodilo v prepričanju, da je pospeševanje medčloveških odnosov ravno tako važno, kot izpolnitev uzakonjenih določil. Koordinacijski odbor cdiovške škofije Na tiskovni konfereni sredi marca sta predsednika nemško-slovenskega koordinacijskega odbora celovške škofije dr. Ernst Waldstein in dr. Valentin Inzko zavzela stališče do sklepa avstrijske vlade o preštevanju manjšin v Avstriji. * v prepustiti oblast civilnim ustanovam. Oborožene sile so tudi obljubile, da bodo pripravile pot pravi in učinkoviti demokraciji, na političnem in sindikalnem polju. Kako bodo mogle to izvesti v državi, kjer je politika, bila eden izmed najbolj korumpiranih področij, je vprašanje. Bojimo se celo, da bo naloga pretežka. Izkušnje iz preteklosti (npr. „Argentinska revolucija in Onga-nia) niso ravno navdušujoče. Vendar pozitivno je to, da sedanja vlada ne kaže nuje, tudi ne govori o „gospodarskem, socialnem in političnem času“, ki naj si v tem vrstnem redu sledijo, temveč o povezanem celotnem delu, ki naj Argentini, v sklopu zahodne in krščanske usmeritve, vrne pravi obraz. Slovenci, ki v tej deželi živimo, moramo po svojih močeh pripomoči k temu procesu in upati v boljšo bodočnost naše druge domovine. Gotovo je želja vseh, da bi to obdobje, ki se odpira, ne predstavljalo za Argentino novo razočaranje, marveč začetek tvame in duhovne obnove. e- t. Dr. Inzko je navzoče pozdravil tudi v slovenščini. Odločno je nastopil zoper predlog, da bi smeli postaviti table z dvojezičnimi napisi le v krajih, kjer bi vsaj 25 odstotkov prebivalcev izjavilo, da so Slovenci. Takih določil v znanem 7. členu avstrijske državne pogodbe ni. Ko je prof. Matscher razčlenil podatke o ljudskem štetju v Avstriji iz 1. 1971, je ugotovil, da bi sprejem 25 odstotne klavzule: porinil kar 40 odstotkov koroških Slovencev iz zakona, ki naj bi ščitil manjšine. Slovenski sopredsednik kordinacij-skega odbora dr. Inzko je med drugim izjavil: „Kot avstrijski državljan sem proti ugotavljanju manjšine. Če hoče država izpolniti 7. člen državne pogodbe, tega ne more storiti na način, ki ga manjšina odklanja. Celotna koroška slovenska skupnost, ne glede na svetovnonazorsko opredelitev, je enodušno proti ugotavljanju manjšine.“ Dr, Waldstein je omenil, da je treba vse odloke presojati z vidika, ali služijo miru v deželi ali ne. Za preštevanje posebne vrste pa vsekakor velja, da razburja prebivalstva in prav ničesar ne prispeva k pomirjenju. Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev v katerem so se združile organizacije in osebnosti različnih svetovnonazorskih in političnih teorij obeh deželnih jezikov, to „štetje posebne vrste“ odlončo odklanja. V posebnem protestu, ki ga je objavil ta komite je poudarjeno, da tako štetje nasprotuje duhu in vsebini 7. člena avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, kjer pravice narodnih manjšin niso vezane na njihovo številčno moč. Poleg ostalih izredno močnih ute meljitev v protestu solidarnostni komite tudi ugotavlja, da bi bilo „nepravično in manjšinam sovražno, ako bi ju za izpolnitev njunih pravic preštevali celih dvajset let po podpisu Državne pogodbe. Mogočna manifestacija koroških Slovencev v Cel vcu Osrednji organizaciji koroških Slovencev sta sklicali protestno zborovanje koroških Slovencev, ki je bilo 21. marca v Celovcu. Odzvalo se je mnogo ljudi, da protestirajo proti načrtovanemu preštevanju, pa tudi proti naklepom zvezne vlade, potom zakona narodnih skupnosti (Volksgruppengesetz) odvzeti centralnim organizacijam pravico govoriti v imenu manjšine. V veliki dvorani Doma glasbe se je zbralo nad 700 ljudi, precej ljudi pa je preko zvočnikov poslušalo izvajanje govornikov na hodnikih in tudi v .srednji dvorani. Zborovanje je otvoril in vodil nekdanji slovenski poslanec v deželnem zboru za časa 1. republike Janko Ogris st. Prvi govornik je bil osrednji tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev Filip Warasch. Pogled v dvorano med protestnim zborovanjem Ua Jtora fiel sacrificio y del renacer El arzobispo de Paraná, presidente de la Conferencia Episcopal Argentina y vicario general castrense, dijo en una reciente declaración que „ha comenzado la hora de los grandes sacrificios, por eso ha comenzado la hora de un gran renacer de la Nación.“ El alto dignatario .de la Iglesia definió como “duro y difícil el momento que nos toca vivir”, pero sin embargo expresó su confianza al afirmar que „estamos en el comienzo de una nueva etapa, de un nuevo tiempo”. “Todos tenemos que pagar una cuota de sacrificio y es por ello ______agregó___ que debemos aceptar incluso la lentitud que la prudencia exige para renovar esta situación y para hacer que el espíritu de nuestra Nación pueda volcarse sobre todas las instituciones”. El prelado subrayó su fe en el futuro de la Patria, “pues la misma se funda en Dios que nunca nos abandonó y que en el momento oportuno siempre nos tendió una mano. Pero también —puntualizó— tengo fe en el hombre”. Luego de instar a trabajar “codo con codo con Nuestro Señor, en la restauración del ser nacional”, tocó el tema de la guerrilla y afirmó: “Yo no puedo comulgar con el ideal de los guerrilleros y quisiera acercarme a estos hermanos, para pedirles que cambien de ruta. “No es la violencia el camino que deben tomar —añadió—; la violencia es un desvalor, sobre todo para el joven a quien hay que invitarlo a construir con Dios y a aportar lo mejor de su vida, a suibir aún caminos abruptos a las altas cumbres”. Por último, monseñor Tórtolo manifestó que “del doloroso estado nacional somos todos responsables. Asumamos ahora la responsabilidad de reconstruir. No sólo es posible, es hasta fácil, cuando el sentimiento patriótico dejó de ser una palabra y se ha convertido en una vida”. Razkrižje O težavah slovenskih vernikov v Razkrižju smo že večkrat pisali.' Razkrižje spada upravno v republiko Slovenijo ter se upravno življenje in šolski pouk vršita v slovenščini. V cerkvenem oziru pa spada župnija Razkrižje pod zagrebško nadškofijo in se je versko življenje (maše, podeljevanje zakramentov, verouk) vršilo samo v hrvaščini. V Razlcrižju živijo Slovenci in Hrvati med seboj pomešani. Vedno so vladali med njimi najlepši odnosi. Dokler je šc bilo bogoslužje v latinščini, so peli v cerkvi slovenske in hrvaške pesmi. Problem pa je nastal ob uvedbi narodnih jezikov v cerkvi. Ker se je v zagrebški nadškofiji, kamor spada Razkrižje, uvedla v bogoslužju hrvaščina, jo je krajevni župnik g. Stjepan Slavi- Spoštovani gospod Jakša Kučan glavni urednik „Nove Hrvatske“ SO Fleet Street LONDON ECiY-IAJ Dovolite mi, da kot član Narodnega odbora za Slovenijo napišem nekaj pripomb k članku, ki je bil pod naslovom „Prijetnja slovenskih biskapa“ objavljen v štev. i/1976 v „Novi Hrvatski“. Članek se nanaša na vprašanje slovenskega bogoslužja v Razkrižju in postavlja med drv,gim trditev, da „i cfko u župi Razkrižje odvajkada žive Hrvati, ljubljanska i mariborska biskupija t/raže ukidanje hrvatskog jezika v, crkvi i uvodjenje slovenskog.“ Ker mi je problem Razkrižja dobro znan in stalno spremljam njegov razvoj, želim ugotoviti, da ni nikdar nihče od Slovencev trdil, da ne živijo v župniji Razkrižje Hrvati,, pač pa smo trdili in še trdimo, da živijo tam poleg Hrvatov tudi Slovenci. Tudi nista ljubljanska in mariborska škofija nikdar zahtevali, da naj se ukine v Razkrižju hrvatski jezik v cerkvi in uvede slovenski jezik. Pač pa je res, da so. slovenski škofi večkrat prosili in zahtevali (za kar imajo po božjih in človeških zakonih dolžnost in pravico), da se tudi Slovencem dovoli bogoslužje v slovenskem * V Svoj govor je Filip Warasch 'začel takole: „Še nekaj mesecev, in uradna Koroška ho praznovala 1000-letnico obstoja naše dežele, ki je tudi domovina koroških Slovencev. Koroški Slovenci pa ne . bomo imeli vzroka praznovati, kajti prav ista uradna Koroška nas je skupno z zveznimi vodstvi socialistične, ljudske in svobodnjaške stranke sklenila potom ugotavljanja manjšine uradno izbrisati s koroške zgodovine.“ V nadaljevanje govora je poudaril, da imajo koroški Slovenci pravico do obstoja in enakopravnega razvoja na Koroškem, kajti koroški Slovenci te pra- ček uvedel tudi v Razkrižju. Slovenci so se čutili narodnostno prikrajšane in zapostavljene. Zato so večkrat prosili zagrebško nadškofijo in krajevnega župnika, da se uvede za Slovence 'slovensko bogoslužje. Ta problem se je večkrat v neprimerni. obliki obravnaval v domačem časopisju, kar je komunistom povzročalo posebno veselje. Tildi slovenski in hrvaški časopisi v zamejstvu oz. zdomstvu so ga obravnavali, včasih objektivno ali pa tudi ne. V posebno ostrem tonu ga je nedavno obravnavala v nekem svojem članku revija „Nova Hr-vatska“. Glavnemu uredniku te revije je poslal član Narodnega odbora za Slovenijo naslednje pismo: Buenos Aires, 15. marca 1976. jeziku in da se poučuje slovenske otroke verouk v slovenščini. Da je bila ta zahteva slovenskih škofov popolnoma upravičena, dokazuje odlok, sprejet na konzistorialni seji zagrebške nadškofije z dne 6. februarja 1976, s katerim je bilo določeno, da bo v župniji Razkrižje ena maša v slovenščini in da se bo omogočil verouk v slovenščini za otroke, ki bodo to želeli, in da se bodo zakramenti delili v slovenščini tistim, ki bodo to izrecno želeli. O tej odločitvi je zagrebški nadškof dr. Kuharic obvestil mariborskega dr. Držečnika, apostolskega pronuncija v Beogradu in župnika v Razkrižju g. Stje-pana Slavička. Dovolite, gospod urednik, da ob srečni rešitvi problema v Razkrižju izrazim svoje mnenje, da način poročanja o tem problemu v Vašem cenjenem listu ni v interesu lepega odnosa med dvema bratskima narodoma. V naprej se Vam zahvaljujem za objavo teh vrstic ter Vas spoštljivo pozdravljam. Rudolf Smersu l. r. vice niso podedovali, marveč so si jo pridobili tedaj, ko boj ni bil lahak, ker se je bilo treba aktivno upreti nacističnemu režimu. V upanju, da jim bo člen 7. državne pogodbe uresničil vse tiste pravice, ki so narodni skupnosti potrebne za obstoj in razvoj, so določbe tega člena pozdravili. Toda prišlo je razočaranje. Slovenci so zapostavljeni tako v šolstvu, sodstvu in na področju uprave. Nato je Warasch nadaljeval: „Toda to, kar si predstavljajo avstrijske večinske stranke pod pospeševanjem slovenske narodne skupnosti, moramo označiti le kot pospeševanje nasilne narodne smrti! (Nad. na 2. str.)