Jože Župančič, Litija. Med zagrebškimi učitelji - pevci« 2. maja pride »Ivan Filipovič« koncertirat v Ljubljano. Onile dan stm imcl — ozir. smo imeli — s tov. Dragom Supančičem neko važncjšo zadevšcino tam doli v stolnem Zagrebu. Po opravkih in pred odhodom vlaka smo sneli tov. Srečka Ivumra, dirigenta našega UPZ kar s konzervatorija, mimogrede smo polovili pet, šcst znanccv in je bila druščina že precej gosta, ko smo lezli v »oštarijo« k tenoristu Simencu tam v Dugi ulici. Medtem pa je zvedel žc tudi poslovodja zagrebškega učiteljslkega pevskega zbora tov. Geberta, da jc v Zagrebu predsednfk Ijubljanskega UPZ, pa je že šel za njim na lov. Ko bi se domcnili za sestanek, bi s_ gotovo ne znašli tako točno, kaikor nas je zajel sredi največjega vrveža v Ilici, zagrebškem Babilčnu, tovariš Geberta. — Dotlej šc neznanec, jc pocuknil baš mene za rokav s prijaznim pozdravom: — »Gospod iz Ljubljane?« ... In potem smo jo mahnili skupno na pomenek. Rezultat: — Ivan FilipoVič bo pri.še! 2. maja koncertirat v Ljubljano. Zdaj pa nekoliko o naših vrlih zagrebških tovariših-pevcih. Pravijo, da jih imajo na vcsti — Slovenci. Mogočen uspeh našega UPZ in visoka umetniška vrednost »Kranjcev« sta jim dala korajžo; in evo — »Ivan Filipovič« obstoja zdaj že nad leto dni. Pokazali so nam sliko zbora — močna četa jih je! Imajo samo moški zbor, 50 članov. Le 10 od teh jih je iz najožje zagrebške okolice, vsi ostali so z mestnih šol. Po vsem tem sodeč: podjetni, vrli pridni člani pevci — (za dober vzgled našim Ljubljancem — zaspancem!). Njihov oficielni naslov se glasi: »Zagrcbačlki učiteljski pjevač'ki zbor JUU — Ivan Filipovič«. Svoje ime so vzeli po svojem stanovskem prvaku, Ivanu Filipoviču, velikem pedagogu in možu jugoslovensfce orientacije — vzornem hrvatskem patrijotu. Filipovič, učitelj in veliki Jugoslovan je bil tudi sam navdušen pevec in ljubitelj pesmi. Hrvatom je Filipovič vtelešen vzor učitelja, pevca in narodnjaka, in taki so tudi njegovi nasledniki, naši vrli tovariši - pevci. Pa naj vas seznanim z voditelji zbora, ki ga bomo v ikratkem imeli v svoji sredi. Zboru predseduje tov. Ljudevit Krajačič, zdaj sekretar Višje pedagoške šole, znani mladinski pisatelj, dolgoletni urednik »Smilje«, hrvatskega mladinskega lista, ki izhaja že nad pol stoietja. Tov. Dušan Bogunovič je zborov pod~ predsednik in tenorist. Kdor sc jc količkaj vglobil v sdkolsko življenje, pozna Bogunoviča vsaj po imenu. Piše neumorno o sokolskih zadevah, lani je organiziral na državni razstavi v Beogradu telovadni oddelek, po položaju pa jc tov. Dušan šolski nadzornik. Zborovega poslovodjo tov. Frana Geberto sem že omenil uvodoma, ko nas je prepoznal sredi polne Ičice. (Takolc »provincijalen« izglcda ponižen Kranjec sredi hrvatsikega velemesta, da si prcpoznan na prvi pogled.) — Tov. Ivan Jardas pa je zborov finančniik. Glavni steber zbora pa jc dirigent, tudi pri nas znani Boris Papandopulo. Njegova mati, gospa Maja Strozzijeva, je žc sodelovala na nastopih našcga UPZ v Ljubljani, Celju, Mariboru kot solis.ka pri »Svatovskih pesmih«, kompozicijah svojega sina Borisa. — Mladi mož — šteje komaj 26 let — ima za seboj velike umetniške uspehe, pred seboj pa še idealno življenjsko pot. Ves zbor je zaverovan v svojega mladega dirigenta, ki ga diči velik idealizem. Boris Papandopulo je stanovsiki kolega našega Kumra (kot profesor na Muzički akademiji. To so glavni zborovi predstavniki. V zboru samcm pa sodelujcjo člani, ki zavzemajo v javnem življenju ugledne položaje. Da omenjam n. pr. tov. Jovana Milojeviča, I. basista, prijetnega družabnika, ki pozna vsaj pol učiteljcv iz Dravske banovine. V organizaciji JUU je predsednik zagreb§kega učiteljskega društva ter obenem tajnik banovinske sekcije JUU, sicer pa jc upravitelj osnovne šole v Bogovičevi ulici. Kasneje, ko smo se preselili v sej>aratno sobo k »Bedjancu« in smo sedeli sredi večjega števila zagrebških kolegov, smo šele zvedeli, ka!ko smo Kranjci — fejst ljudje. (Kakor znano Hrvatje v šaljivcm žargonu nadejajo vsem Slovencem nadevek »Kranjec«.) Takole, kadar smo doma, sami med seboj, kaj radi čez sebe in domačijo pozabavljamo, denemo v nič to in ono; pa nam ostali jugoslovenski sobratje na vso moč silijo prvenstvo v vseh zadevah. Zdaj se še spominjam, kako je hitela zatrjevati že neikako pred osmimi leti, ko je bil v Ljubljani kongres UJU, srbska tovarišica, ki je videla pošteno izvedeno organizacijo kongresa s tiskanimi vodniki, stanovanjskhn uradom, informacijsko pisarno itd. Ta tovarišica nekje iz okolice Skoplja je vzhičeno vzklikala — bila je takrat prvič v naših krajih —: Vi Slovenci ste jugoslovensiki — Čehi! Nekako tako nam je kadilo tudi naše zagrebško omizje. Tov. MMojevič je vneto poudarjal: »Kranjska« je naša obljubljena dežela; tam dobiš vse. In je pripovedoval, kako je odbor »Filipoviča« is^kal nedavno note za turnejo. Med drugim so iskali tudi srbske sikladbe. — »Pa smo se obrnili po srbski program na. naše vražje Kranjce« — je hihitaje poudarjal družabnik. — »In smo ga dobili — v 3 dneh!« Kadarkoli je prišel naš UPZ koncertirat v bratski Zagreb, vsikdar je bil sprejet s prisrčnimi simpatijami. Dolžnost Ljubljane in vse dkolice pa je, da dokažemo 2. maja ob posetu »Ivana Filipoviča« zagrebškim tovarišem isto naklonjenost — in jim napolnimo dvorano. Če kdaj, nam je zlasti sedaj potrebna sloga. »Ivan Filipovič« bodi iskreno pozdravljen v naši sredi! •%&""**~ **%*>: