Štajerci, ali smo možje.* V zadnji dobi se mi to vprašanje vsiIjuje dosledno. kadar čitam poročila o naših društvih. Ni čuti z zborovanj skoro nič stanovskega dela. Vsake druge reči se lotevamo. stanovske potrebe se pa ogibljemo. Zato so naša zborovanja suhoparna. nimajo privlačne sile, in udeleženci navadno komaj čakajo. da minejo in da se začne drugi, zabavni del. Veseli me. kadar čitam. da so se tovariši po stanovsko brezbarvnem zborovanju lahko Vdajali mamljivim zvokom kakega šramIja in da so si lahko privoščili kaj boljšega iz priznane kuhinje in kleti. Tak »boj« za obstanek pa daje dovolj povoda in gradiva za premišljevanje gorenjega vprašanja ne samo meni, ampak vsakemu tovarišu. ki mu dolga leta hlapčevanja še niso iztrgala poguma do resnega boja za učiteljsko stvar. ki mu teži srce res naš šramoten položaj, ne pa želja po zaslužnih križcih in milostnih pogledih od zgoraj. Vsi občutimo — morebiti so oni tovariši izvzeti. ki o zborvanjih in o naših težkočah nič ne vedo — in zato tudi vemo. da so naše razmere neznosne. nevzdržljive. Tega pa ne občutijo in se ne zavedajo naši krušni očetje, ker ne okusijo našega življenja. ampak so si vedeli bolje postlati. Zato imajo našo mizerijo na svoji kosmati vesti. Ker nam ti zakoniti gospodje nočejo pomagati, a mi nočemo umreti. smo prišli do čisto logičnega zaključka. da si moramo pomagati sami. Ker nam pa ne pustijo, da bi si rezali svoj prisluženi kruh. smo ostali zopet logični i spoznali, da se bo treba zanj boriti. Toda sedaj! Po naših listih, po društvenih zborovanjih (a ne povsod) ie zašumelo: »V boj!« Hodili smo v navdušenju za našo sveto stvar na protestna zborovanja. trosili denar in sklepali hude in ostre resolucije, s katerimi smo trkali na okamenela srca svojih rediteljev. Toda ostale so glas vpijočega v puščavi. Hoteli smo pokazati vso resno voljo in pošiljali deputacije do gospodov, okolo katerih se šolstvo vrti. in vračale so se »vertrostet bis in Jenseits.« Tako smo se hoteli rešiti svojega neznosnega položaja. pa to ni poravnalo učiteljstvu krivice. In na tem potu naj ostanemo? Ali je to boj? Da, da. v očeh nekaterih tovarišev je to anarhija. da se upa uboga uči- * Za vsebino odgovarja člankar. Uredn. teljska para povzdigniti svoj glas z ostro resolucijo v svoj prid. češ, na ta način se krši spoštovanje. avtoriteta naših predstojnikov in povrhu pa tako dejanje ni utemeljeno, recimo, dovoljeno v nobenem paragrafu. Z menoj vred pa je že gotovo marsikateri tovariš sit tega večnega boja z resolucijami, ker je tako brezuspešen! Ko smo doznali, da tako ne gre naprej, bi logičrco morali seči po drugih sredstvih, ki nam jih narekuje naš zajčji pogum. Mož. ki drži na svojo čast, ki hoče kaj doseči. gre naprej in ne podira nasprotnikov s klepetanjem in prošnjami. Tako je tudi z vsakim stanom. Naše borenje s pomočjo papirja. z javnimi tožbami pa ne pomeni nič drugega nego pomanjkanje, možatosti in kompromitira nas in nas stan v očeh javnosti v najhujši meri, ki vidi, da se ne moremo povzpeti do pozitivnih dejanj, vrednih moža. Po 40 letih obstanka našega stanu mora Zaveža javno pripoznati. fta Je naŠ stan srečno dospel do robu propada. Tako torej smo se bojevali. da smo stan dovedli do uničenja? Pa menda vendar nismo s svojimi »možatimi« in »odločnimi« akcijami pokvarili zdravega jedra svojega stanu? Ne. ne! Krivi temu niso naši krepki nastopi. s katerimi smo hoteli obvarovati šolstvo udarcev od vseh strani, Saj se nismo mogli rešiti nikdar meglenih fraz, še takrat ne, ko je šlo in gre za naše vitalne stanovske interese. Clovek se čudi, kako se morejo dobiti Ijudje, ki hočejo z lepo donečimi frazami samemu sebi škodovati in odvrniti učiteljstvo od edine resne poti v prilog našemu gmotnemu stanju. od poti odločnih korakov, ki bi edini dregnili naše gospodarje med rebra. da se že enkrat zavedo svojih dolžnosti do šolstva. do nas. Našo možatost je krasno ilustriral neki tovariš na nekem društvenem zborovanju. Da se je mogel tovariš povzpeti do takih besed, tega si nisem mogel misliti in mi zopet dokazuje, kam se dovede bojujoč stan, ako morajo zakrivati strah pred resnejšimi koraki besede. Jaz in vsak tovariš, ki sem mu pokazal odlomke njegovega govora. smo čitali v njih smisel: Šolstvo, le hiraj! Ce gotovi krogi tvoje bolezni ne bodo poznali pravočasno, boš pač zamrlo, ljubo dete. Če bo prepozno, naj bo pa prepozno! Mrliča se ne bo dalo več obuditi. Učitelj. ti pa ne smeš oppzoriti šolskih oblasti, kako šolstvo v tvojem varstvu umira! Bog nas varuj, da bi z možatim nastopom zahtevali odstranitev rak-rane šolstva — svoje bede! Ako bo med nami obveljalo to mnenje. potem pač nismo vredni, da so nam poverili ta stan. Jaz ne bi poznal nečastnejšega početja. če bi mi. ki nam raora biti čuvanje ugleda šolstva ne samo častna. ampak tudi življenska dolžnost. pomagali nositi šolstvo k pogrebu. In dalje! Ob naših plemenitih značajih se bodo razbile vse nasprotujoče sile. Ironija! Ali ni bilo učiteljstvo 40 let značajno in koliko sil se je že razletelo v tej dobi? Vsj verno dobro. da se dosedaj ob naši plemenitosti ni razbila nobena nasprotna sila. pač pa mnogo značajev ob sili. Kdo je rodil Slomškarje, ki so sedaj največja zapreka našim stremljenjem? Kaj pa drugi stanovi, ki so se bojevali za boljše gmotno stališče, ali so tudi hoteli vplivati s svojimi plemenitimi značaji? Da pridemo ravno mi učitelji na tako idejo. se da na svoj način tolmačiti. Na učiteljišču so nas veliko učili o značajih, pozneje smo mnogokaj slišali o njih na domačih in uradnih konierencah. na naših društvenih zborovanjih tudi čitamo mnogokrat o tem predmetu. Zato je nam kmalu na jeziku. ako to snov rabimo. Tovariši, to niso prava pota! Ne iščimo sredstev v dosego svojih namenov tam. kjer jih ni. ampak tam. kjer so. Ne brodimo več naprej kakor sentimentalen idealist, ki ne vidi, da je življenje trdo. da je boj na življenje neizprosen. in omaga. ko je treba prijeti za drugo orožje, ne pa za pesem! Ako sami na sebi ne občutimo več valpetovega biča, zavedajmo se. kaj smo dolžni svojemu stanu. kaj smo dolžni svojim potomcem. Časi so resni in glejmo. da bo učiteljstvo postavilo svojega moža, naj stane, kar hoče. Do sedaj nam je narekovala bojna sredstva bojazen za kožo. Toda boj smo začeli. boj se mora vršiti, naj nam potem prinese zmago ali pogin. Vedimo, da je boj le tedaj. ako se reskirajo žrtve. Na naši strani je pravica, za njo se pa rnora bojevati vsak. kdor hoče veljati za značaj. Nemške tovariše smo zapustili v bojn. Ne bi bilo jim treba dokazati našega smisla na skupnost po njihovem receptu. Pota se najdejo. ako se hočejo! Veselo znamenje pa je, da se zbujajo pri nas na Štajeiskem latentne sile in ni daleč več čas, ko pojdejo vrste odl.-.čr.ežcv tirek.i tistih, M jim ni resno /. i «>t-.iipro za<l-ivo ali sc }-rt tresejo pred srcp:rv.i jfogledt trotovih lciogov. Obzirrr.-su se neliajo v boju, v boju, ko mora pasti znak našega hlapčevanja. ko hočemo dokazati, da hočemo za svoj stan živeti ali pa umreti kot možje, ne pa sramotno hirati v zasmeh vsega sveta!