168                                Fr. Alhrecht: V polnoč gredo ure.
—   „Tu v temi, da v popolni noči se mi dozdeva, da na luni nekaj gori." —
„Pa menda pač ne vidite švigati ognja?"
—   „Ne! Svetloba ne plapola kot nemirni jeziki plamena. Tri, štiri kot sneg bele lise mirno žarijo onstran svetlobne meje v temno noč," — odgovori zopet nov gledalec Galileju.
„To je eden izmed onih svetlih jezičkov, ki jih je videl prvi od vas še segati iz obsvetljenega dela v lunino noč.
Tekom našega opazovanja se je že lunin ščip nekoliko zmanjšal in noč je pokrila pokrajine na desni, ki so pred dobro uro še blestele v luči zahajajočega solnca. Tudi gorska slemena je med tem odela tema. Le na najvišje vrhunce še lije žarka solnčna luč in njih razpokane in razorane stene gore v črno noč kot orjaški kresovi.
In tu sediš človek na zemlji in strmiš v lepoto, ki jo rodi na luni borba teme in luči, in piješ harmonijo, ki jo stotisoče milj odtod igra solnčni zahod po strmih slemenih luninega gorovja!" —
Tako so gledali in strmeli tisto noč Benečani nad čudi, ki jim jih je odkrival daljnogled na luninem površju.
In Galilei je neumorno opozarjal na zanimive pojave ter jih s kratkimi, jasnimi stavki duhovito tolmačil.
(Dalje prihodnjič.) Fr. Albrecht:
V polnoč gredo ure.
V  polnoč gredo ure. Vse zvezde neba, ves blesk je izpila brezdanja tema. Vsa solnca so mrtva. Vse ceste sveta molčijo najgloblje molčanje.
V  polnoč gredo ure. V tišino noči
le veter — glas zemlje — potajno ječi . . . Jaz gledam v nebo in vprašujem temo: Kako je s teboj zdaj, o domovina?
In kakor bi vzdihali daljni grobovi in kot bi se rušili živi domovi, — jaz čujem ječanje polnočnih samot iz svoje domovine . . .