298
Potopisne črtice.
Iz Kranjske gore do Beljaka.
Kar je Gorenjska železnica podaljšana do Beljaka in tam sklenjena s potezami, ki te peljejo na vse štiri kraje svetd, ti je odprta prilika za majhen denar drčati prav daleč in si ogledati kraje, o katerih si prej le slišal ali bral, ker je bilo potovanje težavno, dolgo in drago. Res da drčaje po železni cesti vidiš vsak kraj le na trenutek in le od ene strani, značaj kraja pa, po katerem se pelješ, ti vendar nekoliko v spominu ostane, zlasti površna podoba se ti vtisne v spomin.
Ni toraj čuda, da zdaj, ko je potovanje skoro otročja igrača, drči po svetu cele trume ljudi, ki so prej domd za pečjo sedeli in si o težavah in nevarnostih potovanja rajši dali pripovedovati ali so sami brali, nego bi bili kaj tacega sami skusili.
Pa da v teh splošnih besedah ne bom preobširen, naj se lotim gori zaznamovanega predmeta in začnem potovanje v Beljak pri Kranjski gori.
Kranjska gora je lična, čedna in precej velika vas, ljudje prijazni  in pošteni in  dasiravno je tu sedež
299
c k. okrajne sodnije in davkarije, se le malokdaj sliši o kakem neredu, se manj pa o hudodelstvih. Tik vasi je postaja Gorenjske železnice, toraj ta kraj ni več tako daleč od ,,civiliziranega sveta" , kakor je bil še pred malo leti. Dasiravno je vas v ne preširoki dolini v sredi med Savo in Pišenico , ima vendar lepe sprehode po romantičnih dolinah, do planinskih vasi, krasnih , bobnečih slapov itd. Ker smo bili pa vse to že prej ogledali ia občudovali, sklenili smo, peljati se v Beljak, nekoliko pa tudi, ker je železna črta od Trbiža do tje jako umetno delo in narejena po lepi Ciljski dolini.
Hlapon prisope ob petih zjutraj iz Ljubljane, po-stoji v Kranjski gori minuto časa, potem pa sopiha po zelo napeti črti proti Ratečem in vleče toliko težje, kolikor smo mi štirje popotniki vagali. Vreme ni bilo posebno prijazno , vso noč je deževalo in gromelo , pa to nas vendar ni zadrževalo, da ne bi bili se podali na pot; saj vendar ne bo ves dan lilo!
Prvi krasni pogled ti je na tej črti čez 8000 čevljev visoki Mangart, na čegar podnožji sta po tujcih toliko obiskovana Belapeška (Weissenfelška) jezera; Mangart Rateški postaji ravno nasproti kviško kipi in od te postaje je navadna pot proti jezeroma, kakih pet četrt ure dolga. Skoda, da vlak tudi tu le minuto časa stoji, res premalo časa za tako velikansk pogled, kakor se ti tu ponuja; potem gre železna cesta tik gora zelo na vzdol. Predno te pripelje do Trbiža, vleče te vlak čez dva velikanska mosta; prvi je nad Belopečjo (Weissenfels); v glavi se ti vrti in mravljinci ti pridejo v hrbtanec, če se ozreš v globočino. Kaj ko bi se vlak tu doli prevrnil? Pa ni se ti bati, še ne zmeni se ne železno zapletje za težo po hrbtu mu derečo. Drug velikanski iz železa vliti most je tik postaje Trbižke čez divji razpok. Strašno je gledati iz te višave v reko spodej se penečo in zaganjajočo se v skalovje, ki se ji je v sredo struge vleglo in jo v teku zadržuje! Strmiš in občuduješ človeško umetnost, ki je to divjo naravo premagavši vsilila ji železno težo, katero zdaj na sebi nositi mora. Vsi popotniki hite k oknam gledat to velikansko delo, a nježnim čutnicam ženskega spola je to prestrašno in radovedni obrazi se hipoma nazaj v voz skrijejo, zaznamovavši ta pomikljej z bolj ali manj glasnim krikom.
Smo na kolodvoru v Trbižu, ki je tudi prav v strmine pripet; na vseh straneh kipe visoke gore kviško, nekatere obrašČene, druge gole. Tu se začne še le pravo umetno železniško delo. Tik bregovja potoka hudournika je vsiljena črta v skalovje; tu velikanski nasipi, tam prekopi skozi razpočeno skalovje , tam zopet predori skozi drobovje skalnatih gričev, a tam , kjer se potok ni dal podjarmiti z nasipom, železen most; vse to na kratkem prostoru ene milje, kajti že pri Vratih smo zopet v nižavi, na mehki zemlji. Spodej pod železno črto se vale Ciljice jezni valovi, srda zeleni zarad tega, ker jih para moč prehiti in zadej pušča. Kdor ni še kaj groznega videl, naj se pelje po tej črti; ona kaže na kratki poti vse to, kar se umetnega in strašnega vidi na mnogo daljši cesti čez Semmering.
Pridemo do Vrat. Al kaj? Mar nismo več na slovenski zemlji? „Th6rl-Magglern", kaj je to? Rudol-fova železnica je vendar tako pravična slovenski narodnosti, da je po Gorenjskem po vseh postajah dala napraviti memo nemških tudi slovenske napise, kar je gotovo v slovenski deželi, kjer skoro nihče nemški ne ume, potrebno. Tudi tukaj je še slovenska dežela, pa napisi po postajah so vsi le nemški. Dobra misel, katero smo imeli glede ravnopravnosti o vodstvu Rudol-fove železnice, se brž skadi, ko kondukterji na postaji Podklošterski vpijejo le:   „Arnoldsteinu   in  mi po-
molivši glave skozi okno zagledamo zopet le to besedo na zidu postajskega poslopja. Jaz začnem premišljevati britko osodo slovenskega kmeta, kateri ne znd nemški in se pelje po železnici v Podklošter ali na Vrate. Ce ne poznd kraja, kako bo vedel, kdaj je v Podkloštru! Naj vpije kondukter, kolikor hoče: „Arnoldstein", kmet šibo mislil: „Kaj meni mar? Jaz se peljem v Podklošter!u Ce se na ta način dalje pelje in ima denarno škodo vrh zamude, kdo mu jo povrne? Železnica gotovo ne.                                      (Dal. prih.)
306
Potopisne črtice.
Iz Kranjske gore do Beljaka.
(Dalje.)
Podklošter je precej ponosen kraj, zlasti grad vrh trga, dasiravno zunaj zanemarjen, vstavi oči popotnika.
307
Gradovje je jako obširno, podobno samostanu, a kakor se kaže, je namenjeno propadu; vsaj zunaj se vidi, da ga ne ekušajo ohraniti prihodnosti vsaj v istem stanu ne, v katerem je bil nekdaj.
Pa zopet zabrlizga hlapon in vlak se napoti dalje. Drže se nasprotnega bregovja napeljana je cesta tu tik močvirne zemlje; vsled tega vlak bolj tiho drdra, a se močneje ziblje. Slednja postaja je Birnica (Firnitz), potem preskočimo po precej dolgem mostu derečo in trgajočo reko in se zavijemo proti Beljaku. Megle, ki črne in proteče plavajo med hribi nad dolino, začno spuščati svojo mokroto v drobnih, a gostih kapljicah in dasiravno se proti Celovcu tu pa tam višnjeva okna na nebu vidijo, nam nada do količkaj ugodnega vremena vendar čedalje bolj zginja, ker veter oblake iz hribov doli proti juterno-zapadni strani podi. Lepega vremena ne bo, pa kaj nam je storiti? Nazaj ne moremo, toraj vdajmo se v osodo, ki nam je namenjena.
Proti Beljaškim Toplicam (Bad Villach) je dolina deloma močvirna, deloma pa s protjem poraščena, toraj nehvaležna trudu človeških rok. Zboljša se še le proti Beljaku, kjer se zasuče enako Savi svoje glavna in trgajoča Cilja bolj na desno; tu se ti pokaže zopet rodovitno polje in pred sabo zagledaš visoki zvonik Beljaške glavne farne cerkve ter nekoliko doli na desno dva rudeče-lisasta zvonika cerkve sv. Križa v Perovem, o kateri bom, ker je zelo obiskovana božja pot, še pozneje nekoliko spregovoril. V sredi med temi zvoniki moli kviško četrti, popolnoma beli zvonik brez vsega unanjega kinča; a ta nima več vzvišenega namena svojih sosedov, marveč stoji pri samostanski katera je bila (leta 1842 menda) „anektiranaa za — vojašk magazin, kar je še zdaj , dasiravno se to zel6 čudno vidi.
Toda ne pozabimo , da se proti Beljaku še le peljemo, da toraj še nismo tam. Hlapon zopet zabrlizga in mi se pripravimo, da bi stopili iz voza, toda to je še le „Rudolfsbahnbof", ni nam še dovoljeno stopiti na tla, marveč — kakor v Ljubljani — peljati se nam je na kolodvor južne železnice in sicer čez res velikansk železen most, ki je, sloneč le na enem kamnitem stebru sredi reke, narejen čez Dravo; na uni strani nametan je visok nasip , na katerega je most naslonjen , ker je bregovje mnogo niže nego na tej strani; ta nasip spušča skoz svoja rebra železno črto, ki drži proti Franzens-feste v Tirolih. Ta most je zopet delo najnovejše zoajdbe, katero pogledati je gotovo truda vredno. Kako lahko po zraku narejeno se vidi in vendar — kako trdno je! Po takih delih pač človeški um slavi samega sebe,
Minuto časa še in na južnem kolodvoru smo. Vlak se ustavi, vrata vozov se odpr6 in V3e kipi iz vagonov proti izhodu. Zunaj v veži se gnjete velika množica pri „kurnikih", ker odhaja več vlakov na različne strani. Mi se za to množico malo menimo, nam je le zadržek, katerega premagamo s tem, da si pomagamo s komolci na levo in desno, dokler nas ne opomni dež na to, da smo zdaj že pod milim nebom. Tu se še le zopet pogledamo in napotimo v mesto.
Jaz sem bil dijak pred 15 leti v Beljaku, zarad tega sem bil ponosen na to, da mi je mesto znano. Kako predrzna domišljija! Kar je Beljak središče železnic, mesto, od koder gred6 hlaponi na štiri strani — na Tirolsko, Gorenje-Avstrijsko, proti Celovcu in Trbižu — se je na novo oblekel, proti železnici se je naredila široka nova cesta, ob kateri vidiš krasna poslopja, že dodelana in še v delu in po tej cesti prideš do mostu, kjer se je prej mesto še le začenjalo. Novi hoteli so izrastli tu, ki bahajoči se s svojo lepoto skušajo vstaviti tujca, še predno pride v pravo mesto. Toda mi se ne damo premotiti, marveč gremo v mesto.
Kam? To vprašanje šine ob enem iz štirih ust, ko se na glavnem trgu vstavimo in stikamo pod dežnike, ker je precej krepko deževalo. Sedem je ura, toraj nič ko kavarne so odprte. Pač! Odprte so, dasiravno je Veliki Šmaren, vse štacune in Vipavke so razkrile in razpoložile zapeljive pridelke svoje doline občutljivemu občinstvu.
Vendar kam ? Dež grč in zajutrkovali smo že, toraj nas zaduhla soparica kavarne ne mika. Stali tu ne bomo, idimo dalje, kamorkoli.                (Dal. prih.)
315
Potopisne črtice.
Iz Kranjske gore do Beljaka.
(Konec.)
Dež gre, kakor na Poljskem; stisnemo se pod dežnike in koračimo po ne posebno gladkih Beljaških ulicah. Na stopnicah, ki peljejo proti glavni cerkvi, stoji več ljudstva nižega stanu; pogovarja se — slovenski! No, vendar nismo še na Nemškem, tu je še nas dom, so še naša tla! Nekoliko bolj veselega srca podamo se dalje, saj smo v slovenskem mestu. Pa zastonj iščeš še kakega znamenja, da je mesto slovensko; vsi napisi so na trgovskih štacunah nemški, le nekateri tudi laški, in če srečaš gospodo, ti done le nemške besede in sicer nikakor klasičnega narečja na uho. Mi se tolažimo s tem, da tudi v Ljubljani glede govorjenja žalibog ni dosti bolje,  ker  tudi tukaj vsak ,   kdor znd
316
le par besedi nemški, posebno ženski spol, se rad nemški pači; tolažimo se posebno z besedo nekoga, ki je ljudi in dežele poznal in rekel: „Poslusaj v mestu, kako govori nizi stan, ker ta je naraven, tedaj inero-dajen, in po tem sodi, ne pa po gospodi, ki se navadno pači in vse naravno pretira, preobrača in zatajujeV1 Ta mož ima prav, Beljak je vkljub nemškim napisom nad štacunami in nemškemu govorjenju gospode slovensko mesto, ker navadno ljudstvo se med sabo slovenski pogovarja.
Nekolko časa po mokrih ulicah se sprehajavši podamo se slednjič v kazino — čitalnice namreč Beljak še nima — in si naroČimo piva, ki je tu dokaj dobro in po ceni, vrček veljd 8, maselc 6 kr. Pa ne mislite tisti, ki ste kdaj Ljubljansko, Graško , Praško kazino videli, da je Beljaška tim ie količkaj podobna. To ti je „luknja" ali kot z jako aromatičnim vhodom, bralna soba ima malo čez kubiknji seženj prostora. To mi je še bolj vtrdilo misel, da je Beljak slovensko mesto, kajti ko bi bilo nemško ali nemškutarsko, bi bilo vtreba pač večega zbirališča inteligencije ali kapitala. Časni kov ni posebno veliko viselo na kljukah , a kar jih je bilo, so bili vsi — izvzemsi dva ilustrirana — najhujšega prusko-liberalnega zadržaja. Med njimi sem našel tudi Beljaški časopis „Siiddeutsche Post", o katerem sem pač tu pa tam kaj bral, pa videl ga še ne. Revna, kumerna in suha roba, da se človeku smili, jetična, da je strah, pa vendar še skuša liberalno kašljati. Pač se jej vidi, da tukaj hrani svoje revno življenje s kobilicami in komarji, ker druge hrane v Beljaku res ni zanjo. Menda je bila ta ,,Sudd. Postu edina suha stvar, katero smo ta dan v Beljaku videli.
Po precej okornem in tudi ne dragem zajutrku se podamo gledat mestno glavno cerkev, v katero je zvon k deseti maši vabil. Stolp je zelo visok in kdor hoče na tanko videti okolico in mesto, naj se ne vstraši stotin stopnjic, ki ga peljejo do vrha, kjer biva zvoni-karski čuvaj in obeša tablo na hodnik, na kateri so zapisane z velikimi latinskimi številkami stopinje gor-kote ali mraza. Praktično! Čuvaj ima vsaj nekaj opraviti, da mu ni dolg čas. in prebivalci hitro ved6, koliko vročine ali mraza je. Ta dan je obesil mož dopoldne desko s št. XXII., popoldne pa XXIII.
Cerkev je jako lep hram božji, v nji se vidi mnogo starine, spominov itd., kar pa je vse že bolj na tanko popisano v drugih popotnih spisih; moj namen tudi ni, opisati to, kar se zmiraj vidi, ampak le to, kar se je ta dan nam posebnega pokazalo.
Po maši je bila pridiga — nemška, zato se je pa videlo po klopeh, po kotih in drugih naslombah mnogo ljudi bolj priprostega stanu, ki so z vso marljivostjo — dremali in prikimovali besedam pridigarja, kateremu se je pa tudi po govorjenji poznalo, da bi mu materni slovenski jezik gladkeje tekel in se prijet-neje razlegal po votlih prostorih.
Po maši in pridigi se podamo proti Pero ve m, božji poti tik mesta; cerkev je zunaj zel6 podobna Sentpeterski v Ljubljani in je tudi toliko od mesta. Prizidana je k majhni kapelici, v kateri je čudodelni križ, cilj velike trume romarjev. Tu je vse lepo — zunaj cerkve, tudi znotraj bi bilo lahko tako. Cerkev, ker je božja pot, ima gotovo toliko premoženja, da bi plačala slikarja, kateri bi zdanje podobe na zidanji posebno v kapelici, spraskal iz sten in naredil druge, po barvi manj ,.žiy^ea, a naravi bolj podobne in umetnosti bolj pristojne. Skoda za barve, ki so tu na surov zid (fresco) v obilnosti nanošene! Kako lepa bi bila cerkev, ko ne bi bila tako po „kmetiškoa zmalana!
Od cerkve nazaj v mesto nas pelje pot memo najlepšega poslopja — razen   glavne cerkve — v Beljaku
ia to je novo šolsko poslopje, namenjeno za realno gimnazijo. Zdaj ni še dodelano, pa kedar bo, bo gotovo kinč mesta in Beljačani bodo smeli ponosni biti na to delo. Tako impozaotno ni, kakor hranilnična realka v Ljubljani, pa tudi ne tako drago in bolj primerno namenu, za katerega je zidano.
Dež ne neha, vsaj stalno ne, zato nismo mogli daleč iz mesta; potikali smo se po gostilnicah , kavarnah , stopili tudi par korakov ob Tirolski železnici memo mosta, napeljanega čez Dravo, katere rujavi, motni in smetni valovi niso bili nikakor prijetni za oko, a zabave ni bilo nikake, ker je razen dežja nagajal tudi neprijeten veter. K > se je proti večeru nekoliko zvedrilo, smo se poslovili od sicer prijaznega mestica in se napotili proti Beljaškim Toplicam , kjer so nam postregli prav počasno s kislim, pa tudi dragim ,,cvičkom"; zato smo se prav lahko ločili od teh toplic, ko je ob osmih prisopihal hlapon in nas peljal nazaj v Kranjsko goro.                                             Troglodit.