List 20.
Politični oddelek.
Ekspoze grofa Goluchowskega.
Vnanja politika je za avstrijske narode s sedmimi pečati zapečatena knjiga. Pozitivnega izvedo le prav malo, samo kar se jim razodene v delegacijah in to v prestolnem ogovoru ter v pojasnilu tega ogo-vora, v takoimenovanem ekspozeju ministra zunanjih del.
Letošnji prestolni ogovor je bil jako suhoparen in redkobeseden. Političnega pojasnila ni dal nobenega. V tem oziru smo navezani izključno na ekspoze grofa Goluchowskega. V naslednjem hočemo rekapitulirati glavno vsebino tega ekspozeja, prepuščajoč čitateljem, da si narede o njem svojo sodbo. Grof Goluchowski je rekel mej drugim:
»Vnanje razmere naše države so v vsakem oziru ugodne. Trdno stoje stebri naše politike, ki zagotavlja splošni mir. Trozveza poteče meseca maja 1. 1903. in se obnovi, ker so vse tri vlade zagotovile, da hočejo zvezo obnoviti v polnem obsegu
Na podlagi mejsebojnih koristi hoče trozveza tudi v bodoče zasledovati mirovne namene. To zvezo spopolnjuje dvozveza, ki goji jednake mirovne namene.
Ti dve vsporedni akciji sta že obrodili sadove, ker vsaka zvezna država si naj prvo zavaruje svojo posest, pa tudi zabranjuje slabe posledice raznih dogodkov. Te zveze pa imajo še to prednost, da ne izključujejo posebnih dogovorov mej posameznimi državami različnih skupin, ako ti dogovori ne na sprotujejo splošnim načelom glavnih skupin. To potrjuje prijateljsko razmerje mej Italijo in Francijo, kakor tudi naš dogovor z Rusijo iz 1. 1897.
Ta dogovor mej Avstrijo in Rusijo je najvese-lejša prikazen na političnem polju, ker more zabraniti
razne nevarnosti, ki vznemirjajo Evropo. Ko se je določilo, da ne mi, ne Rusi ne iščemo sebičnih namenov na izhcdu ter ne želimo novega ozemlja, je izginila nezaupnost mej obema državama in se je utrdilo odkrito prijateljstvo. Manjša nesporazumljenja, ki so mogoča tudi,mej prijatelji, se morejo poravnati vedno v dotiki obeh vlad. Avstrijska in ruska vlada želita na Balkanu mir, vender je treba naglašati, da tej mirovni politiki nasprotujejo aspiracije gotovih življev, ki hočejo v kalnem ribariti. Take aspiracije in spletke je treba takoj razrušiti. To je bil prvi namen peterburškega dogovora, ki veže obe državi, da ničesar ne pričneta, pa tudi ničesar ne opustita, kar bi moglo motiti ravnotežje na Balkanu. Obe državi pa sta se tudi zavezali, da se ne vtikata v notranje razmere balkanskih držav, kar bi moglo roditi nesporazumljenja. Iz tega j a razvidno, da ta načela ne dopuščajo taktike, ki je v prejšnjih letih večkrat bila nevarna.
Kakor pa je veselo to dejstvo, tako je tudi nujna dolžnost, da se to sporazumljenje z Rusijo ohrani tudi za daljšo bodočnost. V to je potrebno, da obe državi vestno izvršujeta pogoje, ki so v zvezi z dogovorom. Mi hočemo lojalno in točno storiti svojo dolžnost ter niti za trenutek ne dvomimo, da hočejo v Petrogradu resno z nami hoditi v isti smeri. Le na ta način more dogovor iz 1. 1897, pognati vedno trdnejše korenine ter obroditi sadove.
Vrednost avstro ogrskega dogovora je ta, da so se poravnala nasprotja in da moremo z združenimi močmi nastopiti proti nevarnostim na Balkanu. To pa je potrebno z ozirom na vedne zmešnjave, ki se pojavljajo. Ne smemo prezreti, da je ravno Balkan klasičen kot zemlja nemirov. Tu rujejo revolucijski odbori, pa tudi slaba turška uprava pospešuje nemire.
Avstrija in Rusija sta večkrat svarili balkanske države, naj ne podpirajo takih agitacij; pa tudi Turčija je pripravljena, da z vojaško silo zatre vsako vstajo.
Stran 192.
Vse to pa ne zadošča, marveč mora tudi Turčija storiti svojo dolžnost ter izvršiti potrebne reforme. Silovitost in okrutnost ne more zboljšati razmer.
Kakor Turčija, morata pa tudi Srbija in Bolgarija na brzdi držati svoje turbulentne življe, sicer bi morali misliti, da sta ž njimi v sporazumljenju. Rumu-nija more biti izgled zdrave politike marsikateri mladi državi.
Balkanske države morejo računati na naše prijateljstvo in upamo, da ne zapravijo zaupanja z nepremišljenimi in nevarnimi koraki.
To so najvažnejše misli iz obsežnih izvajanj grofa Goluchowskega. O ekspozeju se je razvila obširnejša debata, v kateri so se poleg Čehov in Jugoslovanov oglasili tudi Poljaki proti trozvezi. In to je najznačilnejši moment, kajti s tem je sedaj pred vso Evropo posvedočeno, da slovanska večina avstrijskega cesarstva obsoja temelj vse zunanje politike te države.