103 3. odgovor na vprašanje: kako se dajo mravljinci od dreves odgnati? Pri besedi Vas primemo, Vi vprašavci! in cekin je naš! — polastiti se gapanečemo, marveč mu še en i ga pridružimo, in z dvema rumen Jakama se bo dalo še kaj boljiga doseči, ko mravljince od dreves odgnati. Kdor jo bo nar lepši po fantovsko zapel „ Slovo slo vensko kmet i š ki ga , v vojaški stan po klicani g a ml a d en ca" in jo bo do konca leta v Novicah oznanil, naj oba cekina prejme, med mnogimi, ki se bodo oglasili — po razsojanju častitiga vredništva. Ta je lepa! marsikteri poreče, z cekinam obrača, predenj ga je zaslužil! — Počasi prijatli, cekin je naš, in ko bi ne bil še naš, bi ga nam mravljinzhna nedolžnost in neškodljivost pomagala zaslužiti. Mravljinci, prava podoba zedinjenili in prav priljudnih družin, izgled marljiviga in nevtrudljiviga prizadevanja, ne hodijo na drevje iz druziga namena, ko živeža iskat. Lete snažne in čverste živalice, ki se na potih srečvaje vselej pozdravljajo, nar raji žive od mesa in kake slad i ne. Ko kaka zmed njih kaj več taciga najde, to berž sestricam — pa ne po slovensko ampak po mrav-Ijinsko — pove, de tudi one pridejo, od tega jedo, in naj beržej tudi domu znašajo. Ce postaviš, kamor si koli bodi iz poti kako govejo kost, in mravljinca poiščeš in ga na-njo deneš, bo, kakor hitro se naje, pot na dom našel, kmalo potem celo trumo svoje družine na to — v spominu dobro ohranjeno — mesto pripeljal, in od njih doma do kosti bo cela nepre-tergana procesija nastavljena. Tako tudi na deželi, kjer so bližej hiš , če pride sam mravljinc v hišo do cukra, hitro se bo cela versta do njega gori in doli gredočih naredila. Čbelarji terdijo, de padajo medene rose. Ko 104 je pri obilnosti cvetja po močni rosi tiho, voljno vreme, imajo čbele bogato pašo, (ti je prava medena rosa; od druge, de bi od neba padala, se nismo mogli še svoje žive dni prepričati. Ako smo ravno za čbelami pogostama hodili, in jih pri njih berilu marljivo oblezovali, se nam je le en samkrat primerilo, de smo jo, pa le samo našli, ki je mano druge baze lizala. Kakor ima vsakoversino d r e v o večidel svoje lastne gosence, ktere se od njegoviga perja redijo : ima tudi skorej vsaka veči rastljina svoje lastno mišičevje (uši, BIattlause),ki živiodslad-kiga soka nar mlajših mladičic ali peresc, in sicer v neštevilnih trumah, med kterimi boš z lastnimi očmi nar manj po sedem živih rodov naštel, —na mnogih rastljinah večkrat močno razločenih v farbah in podobah. Ognusik (Exereinente) mnogoverstniga mišičevja se prikaže pod podobo majčkniga, vender vidijiviga dolglatiga mehurčka ali kančka, kakor bistre vode; ko pade nižej na kako drevesno pero, postane belkast in svetel madežik; taciga, ali tako mano lizati, smo le enkrat čbelo našli; sicer pa muhe in drugi manj i merčesi, večkrat v obilnim številu pficijoči, take madeže proti polizujejo ; zakaj, če mišičevovejo pri sončnim vremenu dregneš, celi oblački taciga merčesa iz nje odlete. Mravljinci ga pa nimajo jezička, kaj taciga polizati; gredo tedaj višej do samiga mišičevja, in tam ča-kaje, in se po njem sprehajaje, vsako tako buta-rico proti poprimejo in povžijejo. Naj veči čudo je to, de mravljinci po celim bleku mišičevja, po starih in mladih rodovih, tako z lahkama hodijo, de nikogar ne pritisnejo ali kaj opraskajo; mišičevje se popolnama tako tiho zaderži, kakor de bi mravljinci clo nič po njem ne hodili! Poskerbi tedaj, de ne bo clo nič mišičevja na drevesih; mravljinci ne bodo več potem na-nje hodili navadniga sladkiga živeža iskat, — in cekin je naš!------- Ko bi pa vender še kak posamezen mrav-Ijinc, pozablivši ali pomotivši se, na tvoje drevo ssašel,nikar se ne boj od njega kake'škode; če pred uro rojenimi! mišičjimu detetu po njem hode, clo nič žaliga ne stori, tudi tvoje drevo ne bo od njega škode terpelo. Ali ni pri temle nekaj pomote? Kar Vam mišice v j e na drevesih nadleguje, na nedolžne m r a v-J j in ce, ki še njih prebivališa snažijo, zvračujete! — Kar pa mravljinsko poškodovanje sadja vtiče, nismo še nikoli našli, de bi kaj druziga jedli kakor hruške in precmagane, to je, prež rele fige; pri temle so pa tako dovoljni, de, dokler ene hruške ali fige do čistiga ne snedo, se druge ne lotijo. v Ce pa zelis^ de bi, pri zrejanju taciga sadja, ti ga clo pri miri pustili, postavi jim ob tacim času k deblu pod drevo kosic cukra, poišči mravljinca — ako je več mravljiš, iz vsaciga po eniga — in ga deni na cuker; tako jim boš prav vgodil, dolgo pot na drevo skrajšal, in dokler bodo imeli nad cukram zadosti živeža, ne bodo dalje hodili, iskat ga — m cekin je naš!-------Pevci! za dva cekina, ali se ne bo dalo imenovano „ slovo" zapeti ?------- v. v.