tefcfcubljaiisKis;
J I O 10 X C
\r*xm-TFx-M-!t>*r-M jr**«Era-M»» ¦•ni «¦.» g.»^.yT'»^^y»;yTP»^^*;ri[^Trr^i-yir:y«^y'»^»^yy|ig*
^S|!^ Leposloven in znanstver\ list^
Štev.  5.          V Ljubljani, dne   1. velikega travna  1896..     Leto XVI.
Na blejskem otoku.

$
ponižno  sklonjeno glavo Sem  stopil  v Marijin  hram, Uprl oči  v Brezmadežno ; Ne mislite, da se baham.
Ponižno sklonjeno   kleči Pobožno   ljudstvo v klopeh, Nekteri drže se  žalostno, No —¦   drugi   drže   se  na smeh.
Tam  gori zre  pa Davidnja Po  beli cerkvi dol, O ko bi res le živa bila, Zaslužila bi prestol.
In sčl in gledal sem,  kako Lepo molilo si ti, Pobožno ljudstvo romarsko, Za božje milosti.
Najprej je prišla, Bog ve, Bog ve, Al'  angeljček ali  dem6n, Prijela za vrv je s prebelo  roko In  tenko  zaklenkal je  zvon.
»Oj  sveta božja Porodica, Pred svetoj velikoj  nočjoj Ostavil me je;   da vrne   se, daj, Galantni stotnik  moj.
Kak6 me je vozil  po  tihih valčh Ta bledi, prekrasni mož  .   .   . Kaj  ne,  o božja Porodica, Da me uslišala boš?«
No,  druga pride  ženka  stara S tresočo,   koščeno roko, Da tudi  ona zacinglja In milost veliko dobo.
»Prišla sem stara   revica
Na zvonček zacingljdt,
Da šel bi  iz osme  šole moj  sin
V   ljubljanski lemenat.
Pa prej je mislil biti  kaplan,
Pa zdaj  neče   slišati več,
O  daj,   da bi Dunaj in doktor in jus
In druge skušnjave šle preč.«
In  tretji  se bliža gorjanski kmet In prime nerodno  za vrv,
V   oltar upre zaupljivi pogled In  tožno  namrši   obrv.
»Oh,  padarji jo   zdravijo S  planinskimi rožicami, A  vendar nič ne odpravijo, Umrla bo vbožica mi.
Pa če bi umrla ženica moja, Kdo naj  bi  tolažil  njih jok? Pomisli,  o mati Jezusova, Da imam  pet majhnih otrok.
In ako  bi nosil Jezuščka Z osličkom  le Jožef samo, Pomisli, kako bi  pač Jožefu Nerodno in  težko bilo.
266
I. N. Resman : Vem.
Oh, daj, da ozdravi ženica moja, In jaz obljubim  ti  v dar Tri srčka voščena in tebi v čast Sest belih  sveč v oltar.«
Četrti nastopi —  kedd je to ? Četrti bil sem jaz, Ki  sem prijel za  milostno vrv In gledal v Mad6nin obraz:
Čuj!   Ljubita sinčka mater bolno In jo tolažita,
A med seboj  se hud(5, hudo Ta sinčka sovražita.
In pride k majki prvi sin, Zdravil najboljših nesoč, In  z  drugimi  pride  drugi  sin, Ko  bliža temna se  noč.
»Na, majka, sprejmi zdravila le-ta,
Gotovo ozdravela boš!«
s s Kaj  tvoja,   moja vzela  bo
Iz lepih planinskih rož!««
>Seveda, seveda,  le proč od nje, Na, majka, t6-le pij . . .!« »»Nikdar tega ne dopustim««, Brat drugi   govori.
Tako"  se brata   prepirata, A majka umira med  tem, A jaz,  ki ljubim jo tudi gorko, Pribežal sem k tebi sem.
O sveta božja Porodica, Usmili, usmili se nas, Sprijazni brata  sovražnika, Saj je že zadnji čas . . .
Mihael Mihajlov.
Vem.
V
em, da svet za taboj  gleda, Vem, kaj pravi, da si lepa; Ali sodbo to, seveda — Svet samo po vnanjem sklepa. .
Mene duša tvoja vleče, Ki je zlata kot nebesa, Ki nedolžna ti leskeče, Kakor biser iz očesa.
I. N. Resman.
f
Sirota.
oleg okna v koči mali Prede na  kolo  sirota, In pri peči teta   stara Niti tanke v klobke mota.
Vrsta sank drsi po cesti Z družbo pražnjo   in veselo  -Svatom zvon na čast zapoje, Ko dojdo pred cerkev belo .
Starka hitro se prekriža: »Kaj že ,večno luč' pozvanja?« Dekle prebledi, zajoče — Kaj li njej  ta zvon naznanja ?
I. N. Resman.