75
Jugoslavensko slovstvo.
Biser.
* Biicep. Niz bisera jugoslavjanskoga. Zabavnik, uredio Nikola Stokan a izdao Vjekoslav Pretner. U Zagrebu tiskom narod. tisk. dr. Ljud. Gaja 1863.
Treba, da o „Biseru" rečemo besedico, kajti je knjiga jugoslavenska in, kakor čujemo, po predplač-nikih dosti sega v slovenske kraje. *)
Posebno drago v tej knjigi je to, da nahajamo vso Jugoslavijo v treh narečjih, to je v štokavskem ali hr-vatosrbskem, v slovenskem in bolgarskem. Da je naj-veča stran štokavskega narečja, to je celo doslednje, ker že danes vidimo, da to ima največe polje. Da je bolgarskega malo (nekaj čez dve strani), to je naravno, ker nam niso lahko pri roci bolgarski pisatelji ali knji-ževnici; kar se pa tiče slovenskih spisov, to smo imeli razloga misliti, da bode jih veliko več. — Rekli smo, da nam je drago viditi vse tri narečja; sem spadajo tudi nektere narodne pesmi iz hrvaške kajkavščine, ki je nek razloček med njo in slovenščino, kakor tudi što-
*) Naši rojaci zelo tožijo — in po pravici — da gosp. Pretner, tako marljiv o nabiranji naročnikov pri nas, ne pošlje jim knjig6 > — ki je že plačana, — bukvar Giontini v Ljubljani pa jo prodaja že dolgo! — To podira drugi pot veselje predplačilom.                                                                             Vred.
kavščino. Kar je narodnega blaga, zmiraj nam je milo in drago, samo da se pokaže v pravi domači obleki brez tujih rok; tako na pr. ali cela pesem ali saj ta del ni iz naroda, kjer stoji stran 53: „1 nežali pad-nuvsih junakah". Tudi se mora o vsaki, ki se v pismo stavlja danes, natanko naznamnati mesto, kjer jo je cul prepisavec; to se ravnokar omenjene in posebno tiče kranjskih, ker se pri južnih Slovanih nikjer narodnim pesmam ne godi toliko krivice, kolikor ravno pri nas.
Kar se tiče misli g. Stokana o slovenskem in hrvaško-s rb s ke m jeziku, moramo mu iskreno reči, da nismo njegovega pravila, kakor ga je izrekel na str. 152. Res, da se pesnik tam v nekterih rečeh oddaljuje od slovenščine, al zato še ni vsega tega prejel iz štokavščine, na pr.: proiztiee (v rimi z besedo toplice) , oganj (poznej: ogenj), mladič, ljubljivziše, to-žuje, gleduje, vsakoj, „sad pravi in zdihuje" „bodi mi k pomoči" (na pomoč?), „pust' pri tebi meni biti", „zat' mi bodi milostivo" (z a t' je tri ali štirikrat rečeno), mnogokrati, veselujem, gledujem — to je za književni slovenski in štokavski jezik brez zmisla; in če se sem ter tje nahaja dubljina, j edina, s toborn, srcu mom, to tudi je neveljaven most med slovenščino in štokavščino. Bog nas varuj mešane jugoslavenskih! Mi nismo protivni, da kajkavec piše štokavski, štokavec kaj-kavski, če ga je volja; toda prejme naj vse oblike popolnoma. Besede se svobodno jemljejo, toda tudi po za-htevu glasoslovja; tako na pr. staroslov. /R v štokav. prehaja v u, v slovenščini v 6, zato bi togujem bilo slovenski, tugnjem štokavski, t o žuje m pa nikamor ne gre; polglasnik naš je e, stok. a tedaj: ogenj slov. oganj štokavski itd.
Ker smo že v tem, da sodimo o jeziku, naj povemo sploh, da so sestavki dobro pisani; vendar se sem ter tje nahaja tudi kaj slabejega, napr. na str. 11. „sviuh" (svih, svieh), str. 37. 137. „njijuh" (nam. njih), ker-uh je od dvobroja; str. 137. „Dok mi smrtna groza srce ne ozebe" (namesti: smrtne groze), tako tudi v unem na str. 209... v unem od 209. do 264. nahajamo neka mesta kriva zavoljo h na pr.: medju Križevcih pred vratih, „padne mi u reč" (fallt mir ins Wort) ; v slovenski pripovesti „Skrivna sodnija" je nemško oni-kanje, in ne pazi se povsod kakor pri mnogih Slovencih na enklitiko na pr. str. 305: „Se vrže na posteljo" (namesti „Vrže se na posteljo"), „Je že prav" (nam. „prav je", ali pa „že prav"). Krasen je jezik v odlomku pripovedke „Marija" na strani 155—177., samo da je sem ter tje podoba, da je zavinjen na taljanščino.
Kar se tiče obsežka „Biserovega", se ve, da je med tolikimi sestavki različnih reči: stran 7 — 28, je Palmotičeva borba med Ulisom in Ajantom ob orožji Akilovem, za Slovence morebiti manj mikavna. Med „biserom iz naroda" nahajamo narodne Šege mično opisane; mnoge pesmi so prav lepe, posebno priporočamo kajkavske hrvaške.
Med pesmami zloženimi nahajamo nektere visoke cene; tako je velika Preradoviceva lirična pesem „Ljubav" stran 69—75. prekrasna, zložena v visokem duhu kakor Sillerjeva „an die Freude." Ravno tako Demetrova „Metul", zložena v romantično-epič-nem duhu Lord Bvronovih del; ali je le prvo pevenje; ni ji do sedaj nikake sorodnosti s pripovestjo Bojmir v „Glasniku" leta 1862 (samo se nam zdi, da si pesnik primorje avstrijansko „livade svim obilne" itd. misli daleč preveč plodno ali rodivno); prelepa je pesem L na str. 97 natisnjena; tako je tudi med krakoviaki na str. 123—125. lepih. Pesem „dženet"str. 131—36. na štirih mestih je pretrgana, tedaj nezrela za tiskanje. — Poezija Umekova in Krekova je Slovencem znana (in pesem „Želje" prenatisnjena je iz »Glasnika" leta 1862).
Kar se tiče sonetnega venca od „Cučeka", rekli bi, da je dosti lep, vendar se nam predmet zdiv preozek za 14 sonetov, ako ni prav žive fantazije. — Skoda, da živa, lepa zanimiva pripovedka „Marija" iz Konavlja pri Dubrovniku ni dopeljana do konca, le odlomek je. — Pri-povest „Izseljnik" str. 209—264 opisuje nam nekoliko Bosne in povestnice 16. veka. Take pripovesti so nam posebno mile in drage, kakor tudi „Skrivna sodnija" na str. 296, ki nam kaže Gorico in Sočo. — Drugi bo rad bral Stojanovičeve misli o prirodi (naravi); in male slike iz Črne gore (str. 287—95). ¦— Ob koncu učeni naš g. Terstenjak razlaga  starega boga Homana.
To je razgled te knjige. Bog daj, da jugoslavenska akademija, ki se ji obeta polovica čistega dohodka, dobi kaj zdatnega, ker cena knjigi ni prenizka.              X.
76