Štev. 10.
jubljarisKir,'
t—i—i—i—i—i—*—i—i—i—j—r
Leposloven in znanstvei\ list!
V Ljubljani i. vinotoka  1890.
Leto X.
Najlepša čestitka.
V stanici zaprti sediš
Pri mizi,  dekletce,  slovesno; Na polo popirja strmiš, In čelo se guba ti resno.
Kaj? Stihi? —  »Preljubi moj ded, Če moja čestitka ti prija« . . , Nastopnih ne ločim besed — Oh, težka je res poezija!
1   Hotela za rojstveni dan Čestitko si dedu zložiti, Zdaj vidiš:  ves trud je zaman, Saj pesem ne more to biti! . . .
Obupano gledaš pred se" In stiskaš srdito ročice, In s61ze celo  ti krope Mladostno razžarjeno lice . . .
Čuj,  štirinajstletna modrost, Prav nič mi do srca ne seza Ta tvoja molčeča  bridkost, Ta žalost in nema ta jeza!
Na ustnih, presrčen nasmeh, Tak6 se ga jutri okleni, Ljubezen naj  čita v očeh, Raddst mu poljub razodeni!
Čestitanja lepšega ni, Bolj  pesem nobena ne prija, Saj sama si; deldica ti, Živeča takrat poezija! —
A. Funtek.
,-i-»C-«'
Madrigal.
,a oknu pisana stoji še kupa, V nji pdpje, cvetje, kitice zelene, Ljubezni ve"rne rožice in upa.
Nedeljo  zadnjo je obetal priti — A ni ga bilo: cvetje ve"ne, ve"ue, Zaman priliva zanj  ubrani kiti . . .
In v tretje praznična je vas  — v gorici Glasno mladenke pevajo cvetoče, Le ona sama skriva bledi lici, Za šipami sloneča — tiho joče . . .
Ranko.