PoStnïna р!абаоа v gotovini ZIVL1ENDE IN SVET 1 Q L 9 U B LO A N A 3 2 Stev. 8« 21. avgusta 1932. Knjiga iz ŽIVLJENJE IN SVET —■ ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—, Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 Ur, polletno 16 Ur, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika in ostalo inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 6. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorclj: Adolf Ribnlkar. Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran JezerSek. Vsi s Ljubljani. VSEBINA ŠT. 8: Kako si astronomi zamišljajo konec sveta. — Dr. Josip Rož-man: Od metulja do svile. — Dr. Ivan Lah: Vihar v koionijl (Konec). — Ali so postrvi razumne ? — Besede, ki jih vsak dan slišimo. — Slike iz življenja in sveta. — Edouard de Keyser: Zobje. — Dr. Stanko Ju g: MarseiUe. — Zakonska morala pri divjakih. — Izgubljena mornarica. — Sveto mesto Niko. — Seattle, pacifične Benetke. — Simbol svobode. — Lenora v latinščini. — Japonska v sliki in besedi (Nadaljevanje). — šah. — živci sodobnega človeka. — Humor. Živci sodobnega člove časi, v katerih živimo, niso najbolj rožnati, in zato ni čudno, če imaš vsaj vsak dan po enkrat priložnost, da se pošteno razburiš. To življenje v stalni napetosti seveda ne ostane brez posledic za naše živčno in duševno razpoloženje. Kamorkoli prideš in kjerkoli opazuješ ljudi, povsod lahko vidiš, da so vsi razburjeni in nestrpni in se za vsak najmanjši povod odzivajo zelo nepremišljeno in včasi kar nenormalno. Poglejte n. pr. za primer samo na postajališče cestne železnice, kjer se stalno odigravajo prav nepotrebni razburljivi prizori; vsakdo je takoj pripravljen za prepir s sprevodnikom, če voz odide prej, preden se ni skrcal zadnji potnik, in le malo je takih, ki bi bili — če je vozilo dovolj nabito — obzirni proti sosedu. Sličnih primerov prekomerne razdraženosti je v vsakdanjem življenju na kupe; še mnogo ne-prijetnejše so posledice takšnih živčnih naskokov v političnem življenju, kjer povzročajo lahko dolgotrajne zapletljaje in nerazrešljive probleme. S psihološkega vidika je normalna reakcija organizma na vnanje dražljaje odvisna od tega, kako je organizem ohranjen. Dražljaj — vsak vnanji vpliv na živčni sistem — mora biti dovolj močan, da ga organizem sploh občuti. Ce organizem ni popolnoma normalen, povzročajo na njem reakcijo tudi takšni dražljaji, ki bi ostali sicer neopaženi. Pri večjih dražljajih razdraženega organizma je ta reakcija sorazmerno močnejša kot pri zdravem. Danes živi mnogo ljudi v takšni preveliki razdraženosti •— ki se da v ostalem znanstveno določiti !n izmeriti —, ne da bi se tega stanja zavedali; še manj pa se zavedajo tega, da napetost, s katero deluje njihov živčni sistem, polagoma izrablja ta važni del organizma. Kakšni pa so vnanji znaki človeka, ki je preko mere razburjen? Razburjenje je — tako bi rekli — domena vegetativnega živčnega sistema, torej onega dela, ki ni pod neposrednim vplivom človekove volje. Va-gus in sympathicns sta ona dva glavna in v znanosti najbolj zanimiva živca, ki sta v posebni zvezi z vnanjimi znaki notranjih pretresljajev in kažeta, če jih tedaj preiščemo, gotove spremembe. Ta dva živca povzročata ob takšnih prilikah spremenljivost kože, motnje v prebavnih organih im povsod drugod, kjer se na zunaj pojavljajo znaki duševne prenapetosti. Prav ta dva živca sta kriva tudi znanih povečanih zenic, ki jih že od davna označujejo kot po. sebne znake razburjenih »histeričnih« zastopnic šibkega spola. Končno pozna vsak laik in še bolj zdravnik one neurejene in vihrave kretnje razburjenih ljudi, ki se zelo značilno prenašajo dalje na pisavo. Sicer pa se dajo takšni tresljaji ugotoviti že pri mnogo manj nate .čnih gibih kot pri pisanju; za merjenje teh naglih kretenj ima znanost posebne priprave, ki zaznamujejo najfinejše oblike nervoznosti, ne da bi bolnik ta poskus sploh opazil. Priprava beleži krivuljo, po kateri lahko zdravnik — če je treba — točno določi, ali je bUo razburjenje res posledica notranjih motenj aU pa samo namišljeno. Zdravniška veda zaradi raznoličnosti v pojavih živčne razdraženosti dosedaj še ni mogla najti poa."WSi za vse posebne pogoje vsakega posameznega bolnika. V ostalem pa ima v bromu, motovilcu in lahkih uspa-valih sredstva, s katerimi lahko lajša in zmanjša živčno napetost. Sicer pa običajno ne zadostuje samo zdravljenje simptomov (Nadaljevanje na predzadnji Htcani). ŠTEV. 8. V LJUBLJANI, 21. AVGUSTA 1932. „ . , , „ , *v finančnih višavah« Hladnokrvno stoji delavec na železni gredi in gleda na newyorâko finančno četrt Nekoliko na desno med nebotičniki Se vidi klasično pročelje newySrâkeborze'' » • . Kako si astronomi zamišljajo konec sveta eprav se gibljejo »miroljubne« I « zvezde v urejenih potih, kakor 1 i so stožkosečnice elipsa, para» bola ali hiperbola, vendar se dogaja v vsemirju mnogo ogromnih ka» tastrof. Angleški profesor Wylie je iz« računal, da švigne dnevno v sezoni me« teorjev okoli 800 milijonov teh kozmič» nih teles skozi zemeljsko ozračje, ki se deloma zaradi trenja z zemeljsko atrno« sfeio razblinijo, deloma pa, ako so njih telesa večja, švignejo skozi ozračje iz območja naše zemlje. Morda prihajajo iz polja tisočih pla« nctoidov, ki so jih odkrili med Marsom m Jupitrom, ali pa iz kakšnega dru« gcga sončnega sistema. Gotovo pa je, da je med nami in nam najbiižjim sončnim sistemom nekaka gravitacijska »praznota«, v kateri kroži mnogo zvezd in delcev zvezd, ki se ustavijo zdaj v našem, zdaj v bližnjem sončnem siste» mu. Pri nas se pojavijo kot kometi, prelete naš sončni sistem in ustvarijo s svojim fantastičnim repom mnogo strahu. Toda ti kometi so vse prej kot nevarni in čeprav bi lahko ovili svoj rep nekoliko tisočkrat okoli ravnika naše zemlje, ne morejo uničiti zemlje, ker sestoje iz kozmičnega prahu, ki je redkejši od naše atmosfere. Prav pred sto leti se je komet Biela prvič s svojim repom dotaknil zemelj» ske poti, 1. 1872 pa je »ometel« zemljo samo in se bo, ako je še »pri življenju«, srečal z njo 27. novembra prihodnjega leta. Toda ne bo hudo, imeli bomo obi» lo kozmičnega »dežja« in to bo tudi vse. Vendar pa obstoja možnost kata» strofe drugje. Naše sonce in ves nje* gov sistem potuje po vsemirju in kaj, ko bi nekega dne zadelo v zvezdo, ki se ne sveti, ki je ne vidimo? Kakor pravi profesor Hartmann, bi v takem primeru prišli tudi mi v neljubo bližino sonca, ki bi se sprostilo vseh notranjih napetosti in se mahoma razširilo. K a« kor se to dogaja pri drugih zvezdah stalnicah, bi mahoma preplavilo ognje« no morje vso zemeljsko oblo ter uničilo vsa živa bitja na zemlji in to bi pome« nilo toliko kakor konec sveta tudi za nas zemljane. Tu so računi težki in problematični, nekateri pravijo celo, da nastanejo pri takem srečanju nove zvezde z novimi zakoni in hodijo nova pota, ali pa da zaidejo v kozmični prah in se zgoste, ako so v plinovem ali kapljivotekočem stadiju. Da pa pride v naš sistem lahko tudi drugo kozmično telo, nam priča neka • zvezda, ki vzbuja med strokovnjaki mnogo pozornosti in ki se bliža našemu soncu z veliko hitrostjo 110 km na se« kundo. Ta zvezda preleti potemtakem 3500 milijonov km letno, kar bi znašalo skoraj razdaljo med Neptunom in na« mi.»Ta grozna zvezda pa je oddaljena od našega planeta še celih 5.9 svetlob« nih let, kar pomeni, da potrebuje svet« loba od te zvezde do nas skoraj 6 let, čeprav premeri svetlobni žarek na se» kundo 300.000 km. Kako ogromna je ta razdalja, ki odgovarja hitrosti svetlo» be v sekundi, moremo približno razu« meti, če pomislimo, da znaša razdalja 300.000 km skoraj 7 in pol obodov naše zemlje na ravniku. Tajinstvena zvezda, ki se približuje našemu planetnemu si» stemu, je torej od nas oddaljena še 56 bilijonov km. Da prihaja iz drugega švetovja, nam priča njena velika hit« rost 110 km, dočim znaša največja hit« rost v našem sončnem sistemu le 70 kilometrov na sekundo. Čeprav je pre« letela v zadnjih šestih letih 21 milijard kilometrov, se je vendar komaj vidno približala soncu in preteklo bo še celih 16.000 let, preden bi nam mogla postati nevarna. Sicer pa lahko zaide tudi v kako dru» go gravitacijsko sfero in spremeni za» radi privlačnosti drugih kozmičnih te« les svojo sedanjo smer. Šele tedaj, če bi se nam približala do razdalje 15 mi« lijard km, bi zaradi svoje velikosti, hit» rosti in temu primerni privlačni sili za« čela motiti naše planetarno ravnovesje, kar bi katastrofalno vplivalo na vsa bitja na zemlji. Ker bi se spremenila naša planetarna lega in bi prišli bližje ali dalje soncu, bi se spremenila tudi dolžina dneva kakor tudi toplota zem« lje. Posledice tega kozmičnega nere» da bi pri tej zvezdi čutili najmanj pet let pred katastrofo samo. Morda pa tudi ne bo tako hudo in bo ta strašna zvezda samo švignila mimo nas. Saj tu» di pri njeni ogromni hitrosti drugače ne more biti. Pričakovati je, da bo po« tem kaj kmalu zapustila naš sončni si» stem. * Dr. Josip Rozman Od metulja do svile Čeprav trpimo na težkih posledicah gospodarske krize, vendar je ženski svet meščanskega ali _ kmečkega rodu še vedno dostopen za lepe obleke, fine čevlje itd. Najbolj priljubljeno blago za žensko toaleto je seveda naravna svila. Ker je pa treba za to odšteti lepe denarce, si pomaga skromnejši svet z umetno svilo, ki jo proizvaja v tovarni kemik. Mi se hočemo to pot pomuditi samo pri naravni svili, to je tisti, ki jo proizvaja metulj sviloprejec oziroma njegova mati ali pa tudi hčerka-gosenica sviloprejka. Oče je po svoji vnanjosti prav neznaten metuljček, njegova mati oziroma hčerka gosenica sviloprejka je pa vse drugo nego simpatična živalca. Že pri navadni gosenici človeka zona oblije, ko vidi to ple-zajočo stvar, a še bolj odurna je gosenica sviloprejka; v naravi namreč cesto ne velja zakon, da lepota rodi lepoto. Sviloprejka je ogabna, a njen produkt je višek lepote in tehnike. Katera človeška roka bi mogla namotati na kokon tako dolgo in fino nit? Dandanes sicer stroj in človeški razum že na umetni način ustvarjata prejo, podobno svili, vendar je to le nepopoln surogat. Ustavimo se tedaj pri fabrikantu naravne svile — sviloprejki ter preglejmo njeno rojstvo, življenje, smrt ter preporod v metulja, ki da zopet življenje gosenici. Svilni prelec Metulj svilni prelec (lat.: bombyx mori — morus = slov. murva) spada v razred prelcev, je 32—3.8 milimetrov širok, močnatobele do bisernosive barve ter izhaja iz Kitajske oziroma Japonske, kjer so ga gojili že okoli 2600 pr. Kr. V 6. stoletju pr. Kr. so pričeli gojiti svil-nega prelca tudi. v Evropi (Španiji, Franciji, Italiji). Metuljeva samica znese v par dneh do 400 jajčec ploščnate oblike, 1—iy2 milimetra dolgih ter si-vobele do modrikaste barve. Jajčeca lahko prezimijo. Sploh pa morajo biti jajčeca pred valenjem le na hladnem prostoru, da se iz njih prerano ne izva-le gosenice. Ko samica izleže jajca, pogine, a kmalu za njo tudi samec. Metulja je umetno gojenje že v toliko pokvarilo, da ima krnjasto t. j. zelo slabo razvito sesalo, zato se ne more dobro prehranjevati in živi zaradi tega le malo časa. Druga posledica njegove umetne Gojitve je, da so njegova belkasta, rja-voprogasta krila ostala mala, zaradi česar tudi metulj le slabo leta. Svilna gosenica in kokon ' Gosenica, ki se izleže iz jajčeca, je v jačetku črnosive, po prvem levenju bisernosive barve, prehajajoče v rumeno-rjavkasto. Silno je požrešna in zaradi tega zelo hitro raste. Listje žre s tako vnemo, da vzbuja pri tem velik šum. Gosenica se štirikrat levi. Po 30 dneh popolnoma doraste in tedaj je 8 cm dolga, gola in belkastosiva. Predzadnji njen obroček nosi izrastek, rožiček imenovan. Ko je gosenica dorastla, se zaprede v ovalen, v sredi nekoliko zožen zapredek, kokon. Vsak kokon ima 3 plasti ali ovoj-ke. Notranja plast ima močno zamotane niti in daje tako zvano svileno vato; srednja plast sestoji iz ene same, pravilno zamotane, do 900 m dolge niti; vnanji ovojek pa je rahel in daje tako zvano kosmato svilo. Kokon je slamnat.o-rumene, pri japonskih vrstah zelenkaste in pri beloprelcu bele barve. V ko-konu se gosenica zabubi. Sicer se tudi gosenice drugih metuljev zabubajo, vendar niso njihovi kokoni svileni. Po 14 dneh se v kokonu iz bube razvije metulj. Ta izloči iz ust kapljico posebnega soka, ki svilo pretopi; skozi nastalo luknjico pride metulj na svetlo. Preluknjan kokon ni uporaben za pridobivanje svile. Zato sviloprejci puste, da se izleže le toliko metuljev, kolikor jih rabijo za rejo. Nastanekkokona Gosenica ima v telesu 2 dolgi cevi, predilni žlezi, napolnjeni s tekočino, ki se izloča ob spodnji ustni. Ta tekočina se vleče in se na zraku strdi v svileno nit. Ko se gosenica zapreja, prileplja niti najprej med dračjem, nato pa giblje glavo v osmici ter polaga okoli sebe do 900 m dolgi nitni ovoj. Kokon ie 33 do 36 milimetrov dolg in 20—25 milimetrov debel. Povprečno se računa na en kg 540 komadov svežih kokonov. Gojitev sviloprejke insviloprelca Gojitev sviloprejke je mogoča le v tistih krajih, kjer uspeva bela murva; kajti samo z njenim listjem" se hrani sviloprejčeva gosenica. Spomladi, nekaj dni prej nego murva ozeleni, se jajčeca (seme) polože v za to pripravljeni sobi na primerno stojalo, da se izvale. Temperatura take sobe se mora vsak dan stopnjevati za У2 do 1°, in sicer počenši od 0° do 22—25°. Lahko pa tudi tukaj uporabljamo posebne valilne peči, ki posel valenja hitreje in sigurneje izvrše. Pri navadnem, naravnem načinu vale-, nja izlezejo po 10—15 dneh iz jajčec go-eeničke, katere prenesemo z mladim kolibice, in sicer iz prosto stoječih, med lesami se nahajajočih snopov iz slame aH dračja, kjer se gosenice zabubijo. Osem dni nato se kolibice razderejo in kokoni poberejo. Bube v kokonih se potem uničijo, in sicer na pečeh z vročim zrakom ali pa z vodeno paro, toda v obeh primerih pri temperaturi 60°. Slabi, pegasti in tako zvani dvojni kokoni (t. j. taki, ki jih 2 ali več gosenic skupno izprede) se pri sortiranju izločijo. murvinim Ustjem iz vališča na lese. Ves prostor, kjer se naj gosenica razvija, in vse ozadje, ki ga pri gojenju uporabljamo, moramo prej temeljito očistiti in če mogoče tudi desinficirati. Gojišče gosenic mora imeti stalno temperaturo 21° ter se mora stalno zračiti. Za izrejo gosenic iz 25 g semena (t. j. 35—40.000 jajčec) je treba ca 70 m3 prostora. Vsake 2—3 ure se mora gosenicam polagati sveže listje; polaganje pa odpade za časa levenja. Za gosenice iz 25 g jajčec se uporabi do zapredenja 780 kg murvinega listja; na 1000 kg listja se lahko računa ca 60 kg kokonov. Čim večje gosenice postajajo, tem večje lese rabijo; gosenice iz 25 g semena potrebujejo, ko se izležejo, 0.3 m2 ploskve, preden se pa zapredejo, že 70 m2. Po prvem levenju se mora ležišče očistiti od goseničjih odpadkov in murvinega listja. Po 30—35 dneh nehajo gosenice žreti. Zdaj se postavijo tako zvane predilne Svilna gosenica je podvržena raznim boleznim, med drugim neke vrste jetiki in spalni bolezni. Na gosenici se vsaka bolezen pojavlja na ta način, da ima manjši tek, zaostane v rasti ter se redno ne levi, Zoper goseničje bolezni ni leka; hasne le eno preventivno sredstvo, da izberemo le najboljši plod in gledamo pri gojenju na zelo skrbno nego. Da dobimo jajčeca za dobro pleme, odberemo le zdrave gosenice oziroma krepke metulje. Kokoni, odločeni za gojenje metuljev, se polože na karton ali platno, razpeto po lesi. Metulje, ki iz kokonov izlezejo, se po modernem načinu zadrži kar v posebnih vrečicah, kjer se oplemenijo in zneso jajčeca. Ko metulji odmrjejo, se jajčeca iz vrečic izpe-rejo ter mikroskopično preiščejo. Zgodovina svile Slovensko ime svila (it. seta, fr. soie, nem. Seide), kakor tudi poznamovanja pri drugih narodih se opirajo na kitajsko besedo ser oziroma sze. Kitajci in Japonci so namreč že davno pr. Kr. poznali in izdelovali svilo. Dolgo časa so čuvali to skrivnost za sebe, vendar se je že v drugem stoletju Perzijcem posrečilo izvabiti to skrivnost Kitajcem. Iz Perzije se je ta iznajdba razširila skoro po vsej južni Aziji in že 522 p. Kr. so menihi prenesli metulja sviloprejca v Bizanc (Carigrad), in sicer v votlih palicah; iz Carigrada se je ta reja razširila po južni Evropi. Stari murvini nasadi po Jugoslaviji, tudi po Sloveniji, pričajo, da se je tu svojčas svilni prelec gojil v večji meri kakor dandanes. V Dalmaciji in menda tudi v južni Srbiji se sicer še dandanes bavijo s tem gojenjem, vendar je to le neznaten vir dohodkov. Toda kar še ni, se pa lahko zgodi. Bolje bi bilo v sedanji težki vinski krizi marsikateri vinograd izpremeniti v murvin nasad. Težke milijone bi vsako leto pridobili, ko bi hoteli rejo sviloprejk upe-ljati v večjem obsegu. Naravna, prava (žlahtna) svila Kakor že rečeno ni naravna svila v bistvu nič drugega nego nit iz srednje plasti kokona. Ta nit sestoji zopet iz dveh tanjših nitk, ki tvorita jedro (fi-broin) ; to jedro še obdaja posebni lim (sericim). Zamorjeni kokoni se torej preberejo in potem pridejo v svilne predilnice, kjer se odmotajo. V načelu to delo ni težko, ker je cela do 900 m dolga nit nepretrgana in lepo v kokonu na-motana. Pred odmotanjem se polože kokoni najprej v posebne kotle, kjer se svilni lim odmehča, in sicer ali v vodi ali pa vodeni pari. Nato se na poseben način po kokonih tolče, da se najde začetek niti; potem se dene jo kokoni v korito, napolnjeno z vodo 28°, in nato se z motovilom odmota svilena nit. Potem pride nit v parno cev, ki namotano vlažno svilo posuši. Nato se po dve ali tri ali pa več zrahljanih nitk spet združi ter se zlima s sericimom; to je naravna sirova svila. Praksa je pokazala, da rabimo za 1 kg sirove svile 10—16 kg svežih ali pa 7—9 kg tako zvanih »pečenih« kokonov. Sirova svila, pri kateri nit že sestoji iz 3—12 kokonovih nitk, se potem za daljnjo uporabo suče in nitka. Za najfinejšo svilo, ki se v trgovini organsin imenuje, se uporablja nit iz najlepših kokonov, ki je sukana iz 2—3 navadnih svilenih niti, izmed katerih vsaka zopet sestoji iz 3—8 kokonovih nitk. »Tram« svila je napravljena iz manj vrednih kokonov in sestoji iz 2—3 sukanih, pa slabo nitkanih niti. Šivalna svila sestoji iz 2—6 sukanih ali nesuka-nih niti, M sestojijo iz 3—42 kokonovih nitk, medtem ko se za svilo za vezenje vzame 2—10 nesukanih niti sirove svile, ki se potem skupno le malo sukajo. Blago iz sirove svile (soie écrue) je trdo, hrapavo, okorno in se ne sveti; zato se sirova svila navadno še naprej predeluje. Da izgubi svilni lim in barvne snovi, se v milnici prekuha, zaradi česar postane svetlobela, nakar se potem pobarva z umetnimi barvami. Pri kuhanju izgubi svila 18—30 % na svoji teži (kalo), ker se izločuje sericim. Posamezna kokonova nitka je zelo tanka in meri v premeru ca 0,013 mm; pomniti moramo tedaj, da je zmerom treba splesti po več kokonovih nitk v niti in te združiti po več skupaj, da je potem sukana svilena nit dovolj močna za uporabo. En meter blaga iz čiste svile mora tehtati najmanj 90 g, ker bi bilo blago drugače prelahko (ne bi držalo oblike) in preslabo. Izdelovalo bi se sicer lahko težje svileno blago, bilo bi pa seveda primerno drago. Zato se lahka svila v prvotnem stanju (v nitih) ali pa pozneje že kot blago na umeten način ob-teži. Obtežuje (šaržira) se na ta način, da se dene svila v kopel iz cinkovega klorida, natrijevega fosfata, vodenega stekla ali pa strojila; po vsaki kopeli se mora svila temeljito oprati. Ta kemična primes ne sme presegati 6 % celotne teže; če bi bilo več primesi, blago ne bi bilo trajno in bi se trgalo. Zanimivo je, da se tudi vsi odpadki svile lahko spredejo. Kot odpadek se v prvi vrsti računa notranja plast kokona, potem pokvarjeni celi kokoni in ostanki pri odmotanju in preji; iz takih odpadkov se napravlja tudi vata. Svila se na fizikalni način tako preizkusi, da se sežge; naravna svila zgori s plapolajočim plamenom, ki zapusti koksu podobno maso. Na kemični način se svila preizkusi, da se dene v hladno, koncentrirano žvepleno kislino ali na v vroč lug, kjer se raztopi. Svila je izvrsten izolator proti toploti in elektriki. Nekaj posebnega je še to, da je svila zelo higroskopična ; napije se do 30 % vlage, katere pa z našimi čutili ne začutimo. Po trgovskih predpisih sme vlaga v svili znašati samo do 11 % ; to je važna določba posebno v onih primerih, kjer se ozira na težo svile. »Divja« svila Razen metulja bombyx mori dobavljajo še drugi metulji oziroma njihove gosenice svilo, ki se tudi že od davna uporablja. Ti metulji niso udomačeni ter žive na prostem; od tod tudi ime »•divja svila«. Ta svila ni toliko fina kot je močna in trajna; pri barvanju ne izgubi na svoji teži, ker nitke ne vsebujejo lima; pač pa je kokonska nit na večih mestih pretrgana, tako da se ne more odmotati. Take kokone je treba s stroji razcefrati in potem šele spresti. Najbolj znan divji sviloprejec je »ailan-thus«, ki je sicer doma na Japonskem, pa se je tudi že v Evropi (Franciji) udomačil. Svilo tega sviloprejca je smel svojčas na Japonskem nositi samo mikado (japonski cesar). Tudi v severni Evropi so taki divji sviloprejci, čijih preja je prav tako jaka kot od udomačenega belega sviloprejca, samo da ni tako mehka. Razumljivo je, da ti me- tulji oziroma njihove gosenice niso navezani ravno na mur vino listje. Svila i z n a r o\.