KMEČKI DOft DOflOLJUBOVA PRILOGB Zfl NAŠE GOSPODARJE GOSPODINJE IN DEKLEIH Štev. 10. V Ljubljani, dne 5. oktobra 1911. Leto III. Dunajski irg za govejo živino. Letos sem jo na Dunaj vdaril. Celo leto sem bral, kako stradajo tam ubogi ljudje in sem mislil, da bom povsod videl uboge reve, ki še za črni kruh nimajo vinarja in lakote umirajo. Začudil sem se, ko sem opazil, da so ljudje povsod dobre volje. Niti pri enem nisem opazil, da bi bil posebno sestradan. Videl sem pa delavce krepke in trdne, ko so šli od dela, videl povsod polne gostilno in vesele ljudi. »Ko bi se le našim kmetom tako godilo!« mi je prišla žalostna misel, katere pa nisem na glas povedal. Ogledal som si lepe dunajske hiše. •To mora pa že nekaj biti, ker v sredi mesta plačujejo za 1 m' prostora nad 2000 K. Vsa hiša velja pa že nekaj milijonov. Hotel sem na vsak način videti oni imenitni prostor na Dunaju, kamor so bili tudi naši voli povabljeni. Toda gospodarji so imeli strah. Vsak se boji mačka v žaklju kupiti, naši gospodarji pa vola na Dunaj poslati. Hotel sem torej tam malo ogledati, pa ne tako kakor oni izraelski ogledu-iii, ki so šli v obljubljeno deželo in potem lagali, kako je grozna, da bi Izraelce vstrašili. Jaz sem šel gori kakor oglednik, da bi še naše kmete privabil v bogato deželo dunajsko, kjer radi vse z zlatom ali papirjem plačajo, kar je res dobrega. Tam zunaj mesta se nahaja velika tržnica za 6000 glav živine, največji pokriti prostor v celi Evropi. Vsa streha jc iz železa, lesa in stekla. Na visokih železnih drogovih so pošev položene steklene plošče v večjih oddelkih. Po sejmišču vodijo povsod lepe bele ceste, mod cestami jc pa vrsta za vrsto v zemljo zabitih železnih drogov in počez tudi drogovi. Tam so staje za govejo Kivino, ki jc brez najmanjše gnječe na lisoče glav na prodaj, kakor bi v graščini stala. Ko pride živina po žclcznici na po- stajo, se postavi v hlev, ki je zraven sejmišča in tam nakrmi. Da so to velikanski hlevi, je samo ob sebi razumev-no. Živino potem razdelijo po vrstah. Biti morajo posebej debeli voli beli, posebej rdeči, posebej suhi, potem so rav-notako raznovrstne krave po barvi in debelosti. Tudi bike imajo ravno tako razvrščene. Večkrat sem tudi bral, da imajo tam: Biiffel — bivola. Slišal sem o groznih bivolih ali turih, ki so bili nekdaj po naših krajih doma in se še nahajajo na Ruskem. Menil sem, da bom tudi tam videl te grozne bivole. Pa kako se začudim, ko vidim male, grde, čisto črne živali, proti katerim so hrvaške buše še nekaj posebno lepega. V primeri z drugimi voli so bili ti bivoli kakor črne grde mačke. Priženejo jih z Ogrskega. Vsak večji podjetnik ima tam svoje hlapce ali si jih dobi iz klavnice na razpolago. Na sejmu je prav tako vpitje, kakor na naših sejmih ali na njivah, ko kmet orje in se sliši, da se zemlja trese: Ejsa, les, bu, čo — ali kakor se že drugače glasijo one vodilne besede. Najbolj se na dunajskem sejmu derejo ogrski pastirji. Ogledal sem si bil torej natančno na trg postavljeno živino. Med pitano živino so večinoma veliki krasni voli, katere pošiljajo tovarne sladkorja, piva in špirita. Te tovarne rabijo peso, ječmen in krompir za svoje izdelke. Ostane jim še mnogo prav dobrih krmilnih snovi. Te ostanke prodajati se ne izplača, jih zavreči, je pa škoda. Nakupijo torej suho živino in jo pitajo. Žival mora biti stara vsaj tri leta, predno se postavi v pitališče. Na krmi ne štedijo, ker rabijo le odpadke. Za Du-najčana mora vol dobro odrasti. »Du-najčan ljubi juho. Juha je pa dobra, če ima vol vsaj šest let« mi je razlagal spremljevalec, dunajski mešetar. »Ni ga boljšega in lepšega mesa na svetu, kakor od dobro pitanega vola«, je bila nadaljna razlaga. Debeli obrazi okoli in čvrste postave na Dunaju so v živ do. kaz, da ima mož prav. Ti debeli voli imajo do 1000, včasih tudi 11 do 1200 kg. Da se dobi za enega vola 12 do 1400 K je nekaj čisto navadnega. Najdražje plačajo rdeče vole, bodisi pinegavške, moravške, lianaške ali simodolce. Gori jim pravijo: Far-bige. Precej cenejši so sivi ogrski. Barva je čisto podobna našim sivcem, le roge imajo poldrugi meter dolge. To so pitanci ogrskih magnatov. V mladih letih so bili na stepi, potem so jih postavili v pitališče in izrodili z žitom in krompirjem. Meso ni tako okusno, kakor od prejšnjih. Sicer pa. dunajski mesar ne gloda le na velikost. Če je dobro zaraščen, za pleči dosti mesa, razlaščena, visoka rebra in mastna bedra, pa tudi manjšo žival plača po najboljši ceni. Živina prve vrste se plača do 30 v kg dražje kakor druge ali celo tretje vrste. Včasih sem tudi bral prav nazadnje v poročilih semnja, da prodajajo tam Beinlvieh. Nikdar nisem razumel tega izraza. Zdaj so mi pokazali tudi ta trg: zanemarjena teleta, suhe krave, Res prava strašila. »To je živina za kosti, meso za priklado, da je juha boljša. Zdaj hote pa dobro razumeli poročilo dunajskega trga. Dne 25. septembra 1911, je bilo na trgu živine: 3740 debele, med temi 3049 volov 271 pašno (\Vcidcvich) 1005 bikov 1122 Beinlvieh 825 krav 270 bivolov Skupno 514!) glav Prodajali so: priina Nemške vole: „ 105-Ogrske sive „ 98 barvane „ 106- prima Bike: „ 94- krave „ 90- Pn.šne živino „ 74-bivolo „ 68- Vsa živina 5149 glav. srednje slabše -112, „ 94-102, „ 84-92 106 „ 90—98 „ 82-88 -116 „ 96-104 „ 96-104 srednje posebno -100 „ 86 -02, „ 80-110 -98 „ 80-88 „ -106 -90 -76 Beinlvieh 56—76. ic v ceni padla. Strnn 74 Domoljub — NnS kmečki doni 1911 Sfev. 10 Kupčijo posredujejo dunajski nic-sefarji. So malo bolj nobcl kakor naši n bolj rejeni, drugače pa našim podob-li kakor krajcar krajcarju. Tudi dunajski mešetar ima palico v roki, da z ljo malo vola otiplje, čez si obesi nečak predpasnik, da se ne umaže, ker je drugače gospod mešetar. Žival pozna, la se nc bo zmotil za 5 kg pri teži živilo, pa barantati zna, da bi šc hudobca ircmotil. To so vso lepe in grde lastnosti tudi naših mešetarjev, ki tudi tako vozna živino, da se ne bo zmotil za dva unta. Večinoma so rdečih obrazov, 'vedeli pa nisem mogel, ali je ta barva >d jeze in navdušenja ali od pijače. Meni sc jc skoro zdelo, da jc od obojc-ra. /a roko pa vlečejo kupca ravno ako kakor pri nas k prodajalcu, le da ako hrupno ne delajo, ker hočejo biti rosposki. Prav natančno nisem mogel '.vedeti, koliko ti senzali, kakor jim na-•adno pravijo, pri kupčiji zaslužijo. Ko »i vprašal, bi precej mislili, da bi rad laše Kranjce gori vtihotapil, ki bi imeli so možnost zato, in izvrstni možje, čc im odpustimo, da tako lažejo, ali ka-ior sami pravijo: hvalijo in pijejo. Naš Ivranjec bi se v četrt ure naučil svoj: ichtefiinfzig, neunefunfzig in potem ;>oscka vsacega DunajČana. Tam nikoli ne prodajajo kar čez, ampak le na vago, kar je najbolj pravično. Pri sejmu so štiri tehtnice. Kar štiri do pet volov naženejo na tehtnico. Kupec in prodajalec gresta v pisarno, kjer se pokaže teža. Uradnik napravi uradno potrdilo, gresta vun, kupec pla-'a ii) vzaiuc svojo žival. Okoli sejmišča, je cela vrsta mesar-•kih voz, ki nakladajo živino in jo vodjo v mesnico. To mora pa že biti polten voz, da noloži po tri ali štiri tisoč-kilne vole. Še naši parizarji bi tega ne '.mogli. Gori se vse kar igraje vrši. So pač vajeni. Čudno se mi je pa zdelo, da ni nobeden gnal živine s sejma, čeprav je !>ila že pozna ura. Povedali so mi, da ne sme nobena na prodaj postavljena živina s sejma. Kar je tam, je mesarjevo in se mora prodati. Nevarnost bi bila prevelika, da se razširijo kužne bolezni. Čc jc kdaj res preveč živine, sc lene zopet v hlev in se postavi prihodnjič na prodaj. Saj je vsaki ponedeljek glavni sejni, mali pa šc v četrtek. Najhujše jc za prodajalca, čc pride nenadoma prav veliko živine skupaj. Takrat cene gotovo padejo. Bolj prebrisa-li znajo najprej poizvedeti koliko je mine na potu. Čc slabo kaže, raje malo počakajo. Kadar boš imel kaj denarja in časa vojdi še ti na Dunaj. Saj ni res, da bi noral pustiti trebuh zunaj, še dobro ii ga bodo napolnili, če boš imel kaj svetlega. Če pa sam nc moreš, pa pošlji z Irugimi gori svoje voliče. Gališki kmetje so začeli in so prav zadovoljni s kupčijo. Dolenjska in železniška zveza. V današnjih razmerah jc gospodarstvo odvisno od prometnih zvez. Čc kmet ne more svojega blaga prodati, mu jc težko polje še bolj skrbno obdelovati. Nekatero panoge gospodarstva mora kar opustiti. Med nami oskrbujejo promet v prvi vrsti železnice s tovornimi in šc bolj osebnimi vlaki in brzo-voznimi pošiljatvami. Če gre človek po svetu, vidi, kako se po Švici in v Nemčiji vrsti vlak za vlakom. Naše severno dežele so tudi prav dobro preskrbljene. Pri nas ima južna železnica na dan devet osebnih vlakov, Ljubljana—Trbiž 7, dolenjska pa, ki obsega skoro polovico dežele v svojem delokrogu, ima lc trikratno dnevno zvezo. Da se pri taki zvezi ne more razviti gospodarstvo, niti znatno napredovati osebni promet, je jasno. Čc imajo malovažne pokrajinske železnice večkratno zvezo in še naš Kamnik petero, moramo tudi mi zahtevati, da se dovoli vsaj petkratna zveza na dan z osebnim vlakom. Vsa dolenjska županstva naj vložijo dobro utemeljeno prošnjo na vodstvo državnih železnic v Trstu po svojih poslancih, v kateri lahko navedejo sledeče vzroke: 1. Osebni promet se jc v zadnjem času zelo pomnožil. Popred so vozili pri osebnem vlaku trije vagoni za osebni promet, zdaj jih je 6 do 9. Promet bi bil pa šc veliko večji, ko bi imeli bolj ugodno zvezo. Kdor gre v Ljubljano, mu večkrat ni mogoče opraviti vseh opravil do popoldanskega vlaka, čakati mora večernega in pride v Novo Mesto šele ponoči ob 11. uri. Na Belokranjsko je od tam 5 do 8 ur. Še neugodnejša je zveza z Novim Mestom. Prvi vlak po dohodu v Novo Mesto odide čez dobro uro, do mesta je pa od postaje šc 20 minut in ravno toliko nazaj. Če ne opravi v tej uri vsega, mora čakati še šest ur na drugi vlak, kar je preveč, ker čas jc denar in delavcev povsod manjka. Novo mesto se pri tej neugodni zvezi ne more povzdigniti, ker je tako nerodna železniška zveza. Prvi vlak pride v Novo Mesto veliko prepozno. Kdor ima pri sodniji ali glavarstvu opraviti, sc ga ne more poslužiti. Neugoden je tudi za tržne razmere. Na velike sejme v Novem mestu morajo priti že zvečer in se potikajo potem po gostilnah. Čudno, da železniško vodstvo samo ne spozna te velike hibe. Ko bi imela dolenjska železnica večkratno zvezo, bi bil na vsakem vlaku promet vendar večji, kakor je sedaj, dobiček bi imela železnica. 2. Še važnejši »o pa gospodarski oziri. Od prodaje žita in živine dobi kmet denar le parkrat na leto. Samo s tem v današnjih razmerah nc more izhajati. Pečati sc mora tudi z drugimi panogami gospodarstva, ki so sicer neznatne, pa vendar kmetu veliko dona-šajo. Kako ugodna jc Dolenjska za pe-rutninarstvo. Naša Dolenjska je gotovo na prvem mestu glede naravnih zmožnosti za dobro rejo put in piščancev. — Nadalje sc bi dalo znatno povzdigniti sadjarstvo. Razstava v Novem mostu jc pokazala, kaj v tem oziru zamoroino. Še prav nič pa ni razvito zelenjarsUo, — Posebno pa potrebuje moderno mlekarstvo ugodne zveze. Mlečni izdelki se morajo hitro prodati. Zdaj te /v■■>n ni. Poleti je nemogoče pošiljati mleko iz Dolenjske v Peko, Opatijo, Pulj iu druga mesta v Istri. Opoldne je za mleko prezgodaj, ker sc ob taki vročini gotovo skisa, zvečer pa vlak v Št. Peter ravno pred dohodom dolenjskega odide. Vse le panoge gospodarstva bi se pri večkratni zvezi vpeljale ali razširile. Ko bi kmet videl, koliko se dobi za neznatne reči, bi se začel brigati za boljše gospodarstvo, za gnojenje, popravo hlevov in boljša semena. Iz prodanega bi dobil sredstva svoje polje zagnojiti, da bi lahko najmanj še enkrat toliko pridelal, kolikor sedaj. Saj vidimo že zdaj, kako sc povsod povzdiguje gospodarstvo, kjer imajo ugodno železniško zvezo. Železnica bi imela obilni osebni in tovorni promet kot plačilo za uslugo kmetijstvu. Lastna korist železnice torej nujno zahteva, da se / večkratnim vlakom povzdigne gospodarstvo in promet. To bi bila tudi najboljša rešitev iz-scljcniškega vprašanja. Ljudje bi imeli dosti zaslužka doma in bi jih ne mikalo na tuje. 3. Ker se zdaj po mestih tako pritožujejo nad draginjo živil, posebno mesa, bi železnica tudi pomagala rešiti to pereče socialno vprašanje. Ako se gospodarstvo splošno povzdigne, more Dolenjska še enkrat toliko goveje živine, prašičev pa trikrat toliko redili, kakor doslej. Vsled boljšega gnojenja, bo veliko več tudi drugih pridelkov. Na ta način bi bilo kmetom in nio-ea-nom pomagano. Dolenjska železniška zveza zahteva skorajšne rešitve. Naj se začno prošnje precej vlagati. Kmečka zveza /a dekanijo Trebnje je že poskrbela i"> svojih županstvih, da se je odposlalo dobro sestavljeno prošnjo na vodstvo železnic v Trstu. Upamo, da se bodo prav z odločnostjo zavzeli za nas naši državni poslanci. Odškodnina za cepljene prčsite.Ki so poginili za rdečico. Na tisoče prašičev pogine vsako leto za rdečico. Nekateri gospodarji so žc obupali in sc kar bojijo prašiče roditi. »Čemu se truditi, ko nam bolezen vse vzame.« V zadnjem času so iznašli cepivo zoper to hucio bolezen, ki so se zdravemu prašiču pomeša v kri, da ga varuje v slučaju bolezni. To je ravno tako, kakor čc sc cepi otrok zoper koze zato, da se ga pozneje ne primejo. V krvi ima nekaj snovi, ki pozneje ustavijo prvi kal okuženja po pravih kozah. 'I udi pred davico se obvaruje bolnik celino zanesljivo s cepljenjem. Vlada je ccpljenje prašičev prav toplo priporočala in z vsemi močmi podpirala. Ker se prašiča po ccpljenju prime neka mrzlica, je večkrat kak seetinec tudi zaradi cepljenja poginil. Ce se je to zgodilo 48 ur po cepljenju, povrne vlada vso nastalo škodo, ako sc slučaj precej sporoči živinozdravniku, ki je cepil. Večinoma so prašiči, ki so bili pravilno cepljeni, varni pred rdečico. Pri nas smo jih dali v zadnjih dveh letih nad 300 cepiti. Niti eden izmed cepljenih ni zbolel za rdečico. V drugih krajih so pa prašiči poginili kljub cepljenju. Ce so pa dali že obolele živali cepiti, je bolna večkrat ozdravila, tudi drugi, ki so bili popred zdravi, so poginili za rdečico. Ena sama taka nesreča zna celi vasi vzeti zaupanje. Gospodarju se bo zdelo škoda denarja, katerega posebno revežem vedno primanjkuje in pustil bo prašiče necepljene. Ce pride bolezen, bo trpel veliko škodo. Kako je torej s temi slučaji? Ce je že bolezen v hlevu, se morajo cepiti vsi prašiči enega gospodarja, bolni in zdravi. Postopanje je pa pri bolnem čisto drugačno, kakor pri zdravem. Nemški živinozdravnik dr. Im-miseh nam to prav natančno pojasnjuje, ko pravi: Ce je prašič bolan, sc cepi, da sc bolezen olajša, rdečica pri cepljenju ne bo tako huda in nevarna. Dano cepivo se ustavlja bolezni in zamori kali rdečice. Čc se je pa bolezen hudo razpasla in je žc preveč bacilov v krvi, potem ne more cepivo vseh teh sovražnikov uničiti, prašič pogine. V začetku bolezni pa gotovo pomaga. Cisto drugače se pa cepi prašič, ki je še zdrav. Tak se mora le pred boleznijo varovati, da se ga ne prime, kar se gotovo doseže. Ako se pa cepi prašič, ki je že bolan, čeprav sc mu ne vidi, na način kakor jc za zdrave, mora seveda poginiti. Ce je prašič za rdečico bolan, se pa lahko snozna iz njegove topline. Deni toplomer v njegovo veliko (slepo) črevo. Ce ima 40 stopinj topline ali čez, je gotovo bolan. Ce so torej res zavoljo cepljenja poginili prašiči, ki so bili popred sili v resnici ali le na videz zdravi, je pravi vzrok lc v površnosti, ki se ne bi smela nikdar kazati, ko sc gre za občno korist. Država torej povrne vrednost prašiča, ako pogine v 48 urah. Naš gospodar bi pa želel poroštvo vsaj za nekaj mesecev. »Ali morete zagotoviti, da prašič ne bo poginil za rdečico?« »Ne morem?« glasil se je navadni odgovor. To je kmeta šc bolj potrdilo v odporu zoper cepljenje. Kakor se pa zdaj kaže, se bomo rdečice po cepljenju popolnoma otresli. Večina nemških tovarn se tako zanese na vpliv svojega cepiva, da daje vsem gospodarjem, katerim so prašiči kljub cepljenju z njihovim cepivom poginili, odškodnino pri enkratnem cepljenju skozi 5 pri dvakratnem pa skozi 12 mescev. Odškoduje se navadno 1 kg žive teže okoli 1 K. Te tovarne so: 1. Land-vvirtschaflskammer fiir die Provinz Brandenburg zu Prcnzlau, 2. Das Bac-teriologische und Seruminstitut zu Landsberg a. d. W. 3. Serumgesell-schaft zu Čoln a. R. 4. Serum Laborato-rium Ruete Enoch, Hamburg. Da se izplača odškodnina se morajo cepiti zdravi prašiči za varstvo zoper rdečico (Schutzverfahren), ne že bolni (Heilverfahren). Odškodnina se da gospodarju če je prašič v teku določenega časa kljub cepljenju s cepivom iz imenovanih tovarn poginil za rdečico. Za druge bolezni se ne da odškodnina. V dokaz, da je prašič res za rdečico poginil, se pošlje drob v tovarno. Nekatere tovarne vodijo same preiskave, druge so zadovoljno s potrdilom državnih zavodov. Za naše kmete je navedeno postopanje v veliko tolažbo. Kaže nam, da je blizu čas, ko bo od naših hlevov izginila ta huda kuga. Dozdaj še ni nobeden prevzel poroštva. Gotovo pa moremo zahtevati od vlade in živinozdravni-kov, da se cepivo le tam kupi, kjer se prevzame tudi poroštvo. Po sedanji navadi vlada tako odškoduje živino-zdravnikom vse stroške cepiva. Zakaj torej ne bi vzeli najboljšega blaga? — Res bo dalo tako postopanje precej dela in bo treba kolikor mogoče natančno postopati, toda. brez tega se ne bomo odkrižali zavratnega sovražnika. Kmetom bodo ohranjeni zdravi prašiči, rešilo se bo na tisoče narodnega premoženja. Klavnice za živino. Pred tridesetimi leti so imeli na Francoskem veliko premalo živine za domače potrebe. Iz Švice, Nemčije in Avstrije se je vsako leto na tisoče glav uvozilo. Odkar so napravili primerno visoko carino na uvoz žive živine in mesa, ima dežela doma mesa zadosti, ki je splošno cenejše, kakor v drugih deželah in še prodaja sosedom prav znatne množine živine. Brez francoskih volov bi bila cena volom pri nas še veliko višja, kakor je bila v resnici. Ravno carina je pomagala francoskemu kmetu, da je mogel izhajati, in ista carina je dosegla delavcu in meščanu ccno meso. Zdaj pride največ živine, ki se proda, na trg La Villete v Parizu. Od tam se tudi oskrbujejo mesta po državi, obrtni kraji in tuje dežele. Pametni Francozi so pa spoznali, da jim to ni v korist. Živo živino po železnici voziti v daljavi več sto kilometrov ni dobro. Saj se vsi odpadki, ki bi lahko ostali kmetu za dober gnoj, zraven peljejo. Mesar v mestu jih vrže v kanal. Vožnja živine je zelo draga. Preden pride meso v lonce, se podraži za 100 %, mi bi dejali, da je šc enkrat dražje. Le pri volu, ki je vreden 400 frankov, so naračunali stroškov predno pride do zadnjega mesarja, že na 151 frankov. Ostali stroški še narastejo, predno se meso porabi. No draginja živine, ampak draga vožnja in dobiček prekupcev napravljata draginjo. Torej bo treba po Francoskem, tako so sklenili v krajih, kjer imajo veliko živine, napraviti velike moderne klavnice s hladilnimi prostori, odkoder se bo meso v mesta pošiljalo. S tem bi se tudi omejila nevarnost živinskih kužnih bolezni, ki se ravno po semnjih najbolj razširjajo. Za nas povzamemo iz navedenega lahko dva prav dobra nauka. Pametna carina na tujo živino varuje domačega kmeta, onemogočajo velike živinske kartele, ki bi precej nastali, ko bi naS kmet opustil živinorejo zaradi slabega zaslužka. Ravno carina daje meščanom primerno cenejše meso. Da pa vlada po mestih draginja, niso kmetje krivi, ampak napačna organizacija trga in pohlepnost prekup-cev po prevelikem dobičku, če ne omenjamo vzrokov splošne draginje, ki ja nastala vsled slabih letin. Naša živina se živa pelje po več sto ur daleč. Po dva dni ostane v vagonih brez pijače. Tudi k nam bi se lahko zanesla kuga po železnici. Koliko rajše bi dal naš kmet svojo živino naprodaj potom zadrug, ko bi imeli blizu klavnico, kjer bi se meso shladilo. uredilo in naprej poslalo. Vožnja mesa bi bila primeroma veliko cenejša in kupčija v domačem kraju brez nevarnosti. Dober trg je naboljša spodbuda za dobro in natančno delo pri vsakem gospodarstvu. Država je dala za prevažanje argentinskega mesa takoj 21 voz s hladilnimi napravami na razpolago. Ali niso naši kmetje toliko vredni, kakor tuji prekupci? Čudni so naši modri možje. Od Rumunije in Srbije, od Francosko in Amerike pričakujejo cene živine, pa je rešitev tako blizu in popolnoma gotova. Na domačega kmeta se je treba nasloniti, ki bo gotovo držal celo breme. Pri nas bi se morala taka klavnica, ki bi morala imeti vse potrebne priprave, osnovati v ljubljanski okolici. Meso bi pošiljali na Dunaj ali v druga mesta, pa tudi domačim krajem, ki imajo zelo drago meso ali sploh ni dobiti potrebne živine, bi bilo na razpolago. Prevozni stroški za govejo živino bi bili primeroma majhni. Zapovedi gnojenja. Kmetovo bogastvo je odvisno od pridelkov, pridelki pa, če ne vpošteva-mo vremenskih nezgod, v prvi vrsti od gnojenja. Čim več gnoja, tem več pridelkov, ki so tudi več vredni. Ker se pri nas še veliko greši proti tem osnovnim pravilom dobrega gospodarstva, priob-čujemo danes nekaj zapovedi pravilnega gnojenja, kakor je v navadi pri dobrih kmetih drugih dežela. L Polie in travnike moraš dobro gnojiti, da vrneš zemlji redilne snovi, katere ti je dala v pridelkih. Glavna ID redilna snov je dušik, ki ga daješ v hlevskem gnoju in še več v gnojnici. Če tega gnoja ni, se rabi čilski soli ter ali amonijev sulfat. Mnogi kmetovalci dajo zemlji dušika z zelenim gnojenjem, ko podorjejo gralior, l>ol> ali druge stročnice, ki so za to najboljše. Drugo gnojilo je kali, ki se nahaja v mali množini v gnoju, več ga je v gnojnici, dodamo ga pa s kalijevo soljo ali kajnitom. Tretje je fosforna kislina, katere je nekaj v gnoju, kar je pa manjka, jo dodamo v superfosfatu ali žlindri. Četrto je apno, od katerega se nahaja precej v hlevskem gnoju. Če pa tega ni. ga lahko spravimo na polje in travnik v živem apnu, v cestnem prahu ali mavcu. 2. Imej v redu hlevski gnoj. Ko ga Izkidaš na gnojišče, ga moraš dobroza-hoditi, da se ne posuši ali ne začne gnili. Vsak kmet ve, da mora biti pravi gnoj masten, da prihaja od njega oni bodeči duh. ki precej v nos vdari. To je tisti dušik, ali kakor ga imenujejo šc sestavljenega, amonjak, ki je najboljše gnojilo. Na Češkem ima skoro vsak kmet v gnojni jami malo brizgal-no, da poškropi, kadar hoče, gnoj z gnojnico. Gnoj ostane vsled škropljenja moker in prav lepo razkraja snovi. Tudi pri nas bomo morali te male briz-galne, ki stanejo le nekaj kron, prav kmalu vpeljati. 3. Pazi na gnojnico! Največja neumnost je, če pustiš, da se ti gnojnica izgubi na cesto nli v vodo. Ne en liter !e dragocene snovi se ne sme izgubiti. Kdor šc zdaj nima gnojne jame, ne more v sedanjem času izhajati. Saj si sam uničuje svoje premoženje. Le poglej na travnike in njive, kako se pozna, če so bili dobro z gnojnico zagnojeni! Gnoina jama se v enem letu trikrat izplača. 4. Napravi si prostor za kompost. Na kakšen samoten kot spravi vse odpadke in ostanke, ki se ne morejo drugače porabiti. Najbolj pripraven je za to senčni kraj, ki ni preveč na vetru, kamor lahko z vozom prideš. Kjer je dosti smeti, je dosti komposta. Namen komposta je, da vse reči, ki se zmečejo na knp, začno pravilno gniti. Da pa ima zrak prosto pot, se pokrijejo skladi s plastjo prsti 30—40 cm na debelo. Ker vsaka reč mokra rajše gnije, polivaj večkrat ta kup z vodo ali gnojnico. Redno naj bo visok 1 meter, 2 metra ne sme nikdar presegati. Med letom naj se vse dva- ali trikrat premeša. Navadno je zrel dober kompost v dveh letih. Če siahše gnije, ga moraš tudi štiri leta pustiti. Ta kompost ti bo prav dober gnoj za polic in travnik. 5. Ker prodajaš živino, mleko, žito in sadje, odvzameš vsako leto svoji zemlji veliko redilnili snovi, katere se nikdar več ne vrnejo. Da ti ne peša, ji moraš vse, kar si ji odvzel, vrniti z umetnimi gnojili. Naj se ti nc zdi škoda nekaj kron za žlindro, fosfat in kali, ko se ti pri košnji, žetvi in spravljanju drugih pridelkov vse obilno povrne. Menda ne boš s svojo zemljo tako delal, kakor Ribničan s svojim konjem. Niti 12» ti ne moreš veliko delati in malo jesti, kakor od zemlje pričakuješ. G. Ne gnoji vedno le z gnojilom ene vrste, kakor oni norci, ki gnojijo z žlindro in kajnitom, ali pa le z žlindro, pa sc potem pritožujejo, da zemlja vedno manj rodi. To jim je dokaz, da umetna gnojila škodujejo. Ti moraš dati zemlji vse redivne snovi. Ako si pognojil z žlindro in kajnitom, moraš še gnojnice napeljati ali pa s hlevskim gnojem dobro potrositi. Tudi sama gnojnica no zadostuje, ne na travniku, ne na njivi, čeprav imaš veliko travo. Pomagati moraš zemlji z žlindro ali s superfosfa-tom, ako si z gnojnico pognojil in nasul še cestnega blata. Vse redivne snovi na zemlji ohranijo vedno veliko rodovitnost, če pa le ene manjka, bo nekaj časa lepo rastlo, potem bo vse opešalo. 7. Če izpelješ hlevski gnoj na njivo, ga moraš precej podorati. Ako ga pustiš dolgo raztrošenega, ti uide dušik, ki je največ vreden. Govorjenje o suhem gnoju je prazno, če ni prav posebna zemlja. Umetna gnojila ne smeš zakopati v zemljo. Najboljše jc čc? posuješ gnojila po brazdi in vse dobro zabra-naš. Dobro je pa tudi, če ga prav na lahko zaorješ. 8. Trava ne naslane iz zraka. Zato moraš travnikom dobro gnojiti s hlevskim in umetnini gnojem. Travnik bo pa tudi zadovoljen, če mu le gnojnico privoščiš in ga potem z žlindro (ali mesto žlindre s superfosfatom) in kajnitom založiš. Če jc travnik močviren, ga moraš najprej izsušiti, z apnom posuli in poleni zagnojiti, ker ti drugače vzame voda vse gnojilo. 0. Naroči umetna gnojila v pravem času in ne čakaj dneva, ko je treba že posipati. Najboljše je, če se oglasiš pri zadrugi, ki gnojila preskrbuje, že par mesecev popivj. Zadruga potem naroči pri tovarni po dogovorjeni ceni, kdaj se ima blago odposlati. Tako naprej naročeno blago imajo tovarne dotični dan že pripravljeno za odposlali. Vsak, kdor je okusil, ve, kako je neprijetno, ko se naroči v zadnjem tednu, ko tovarna ne more pravočasno zaradi obilnih naročil poslati, pa prihajajo vedno ljudje z vprašanjem: »Kdaj pride? Rad bi oral, pa ne morem, ker gnojila ni.« 10. Ne sodi prenaglo o uspehu umetnih gnojil. Mnogokrat se pri eni rastlini nc pokaže uspeh. Poglej, kako je rastlo prvo, potem še drugo in tretje leto, pa se boš prepričal, da ti denar, izdan za gnojila, nosi stotere obresti. Mili pregled. Cene živini in kmetijskim pridelkom gredo nazaj. Kmet nima skoro kaj prodati, po mestih in trgih pa razlagajo ljudje, ki še riiso sami nikdar lakote trpeli, kako stradajo ubogi delavci in meščani. Goveja živina je v ceni padla, ker je bila v vseh severnih deželah, kakor tudi pri nas druga košnja zelo slaba. Siccr cena ne more veliko pasti, ker povsod manjka živine. Drugo leto bo pa skoro gotovo šc precej višja, kakor, letos, če nam dobra letina pomaga po. množiti živino. Kmetje bodo s težavo zopet zaredili, kar so morali letos zaradi pomanjkanja krme odprodati. 1'ri nas jc pa splošno sena zadosti, da no bomo prisiljeni prodajati. Mlečni izdelki niso imeli še nikdar tako visokih cen. Maslo se plačuje od 3 K do 3 K 50 vin. Dansko maslo so j,, na Dunaju še pred par meseci komaj prodalo po 3 K, zdaj zahtevajo po :) K 65 vin. Mleko gre povsodi v ceni naprej. V mestih se že prodaja liter p,o 26 do 30 vinarjev in še čez. A' nekaterih nemških in čeških mestih so poskočili pri ceni za i do 6 vinarjev pri 1 litru. Zdaj se dobi mleko za silo, ko je še precej paše. Ko pa paša mine, bo nas alo še hujše pomanjkanje. Tudi sir ima izredno visoko cono. Švicarski sirarji bi emendolca še radi držali, pa jim je denarja zmanjkalo, ko je treba ljudem mleko plačevati. Te visoke cene so za kmeta jako dobre. Če bodo pa šle le previsoko. snr>pja&i0. 2852 popolne obleke vsebujejo moji 40 metrov dolgi ostanki za 20 K in sicer; 1 moderna obleka iz listra, 1 praktična obleka za hišna opravila in 1 krasna poletna oblekn. Ostali ostanki so lahko porabijo za predpasnike, bluzo itd. popolnih srajc vsebujejo moji 40 metrov dolgi rumburški ostanki tkanine lopo, dobro blago za 22 K. Ostali ostanki so pripravni za najboljšo opreme. — KazpoSilJa se po povzetju. m Prvovrstna tovarniška razpošiljalnlca josiu Frankenstein, Jaromer 91, Češko. Od ostankov se no pošiljajo vzorci. Od vseh drugih predmetov vJJorci na željo franko. Vzorci se mornjo vrniti. frlpnrttomt mvo *r?e-vlno manufafcturn. Uaga J. Ciuha »Pod Trtnčo« LJabljana. Stari trg ttevl. 1950 prej bazar postaja eiektritoe železnice. Organist in cerkvenih dobi službo v Zaplani pošta Vrhnika. Nastop 15. oktobra. Učenca Nastop 2880 2S30 poštenih staršev sprejme tako) za čevljarsko obrt Anton PogaCar, Čevljarski mojster p. Kamnik. C. kr. priv. zavarovalna družba %|S Avstrijski Penlks na Dunaju. Vplnfona delniška glavnica: šest milijonov kron. Družba zavaruje: 1.) Proti škodi, povzročeni vsled požara, strele ali plinove rnz-strelbe na poslopjih nli premičnih stvareh; 2.) Proti tatinskemu vlomu ali tatvini iz zaprtih ali odprtih prostorov. Ponudbe sprejema in pojasnila daje: Generalni nastop c. hr. priv. zavarovalne Me Avstrijski FeniKs v Ljubljani, Sodna ulica i. G. kr. priv. zavarovalna družba na življenje Avstrijski Feniks na Dunaju. Vplačana delniška glavnica: Dva milijona štiristotisoč kron. Zaloga zavarovalnin: Dvainpetdeset milijonov kron. Stanje zavarov. glavnic 31. c!ec. 1909: Dvesto in deset milijonov K. Premijski in obrestni dohodki na leto: Deset milijonov kron. V I* ZAVAROVALNO POGODBO za preskrbo svojcev, • ZAVAROVALNO POGODBO za opremo sv. otrok, ZAVABOVALNO POGODBO v lastno korist, da se • mu po preteku določenih let izplača zavar. glavnica, ZAVAROVALNO POGODBO v varnost posojila pri kakem kreditnem zavodu ali zasebniku, ZAVAROVALNO POGODBO v varnost životne rente dobi jo takoj pod jako ugodnimi pogoji pri 232 Generalnem zastopa c. kr. priv. zavarovalne družbe Avstrijski Feniks v Ljubljani, Sodna ulica štev. 1. JOS. Prosenc, vodja generalnih zastopov. <*zpošiljam orožje v*«ko vratr, kot piiik«• Mammcrlein, Prillingr, Lan-mater in Flobert,«aninkrm«, piitole Itd. po tvomilkih cenah. Popniflla najceneje. Zanesljivim ocebam dovoljujem ugodna delna odnltfiftL pošiljam tudi l>olj*r pnAke, na d« bi ac mililo kupiti 8 dni na poakiiMijo in nglod. Ceniki zaMonj in irmiko. F. DuSek« tovarna pufik, Opofino ftt. 52 oj) državni ?.c-leznici, (.'cSko !9?4 Blago za damske obleke oddaja na metre po tovarniških cenah izdelovalnica blaga za obleke, Liberci na Češkem. Vzorci zastonj. Solidni, dobro priporočeni zastopniki se iščejo. Ponudbe pod R.175 naHaasen-stein & Vogler A. G., Reichenberg f. B. 2798 Ugodna prilika! Ker imam veliko zalogo opeke, ki je izdelana še iz cenenega cementa, oddajam cementne strešnike (z zarezo in brez zareze) po znižani ceni. — Cementna strešna opeka prekaša po svoji trpežnosti drugovrstne opeke ter dajem za njo vsako poljubno garancijo. 2812 : : Ivan Jelačin, LJubljana. : : Krznarjcv Tone, doma iz Lepevasi jc bil najpremožnejši v celi vasi in obenem tudi najlepše postave izmed domačih fantov. Nameraval se je v kratkem poročiti z Urško, županovo hčerjo. Vse sta imela že pripravljeno za poroko, manjkalo jima je samo še nnlilJhm A kje dobiti lepo, močno in polcgtega tudi ceno? UUIIIMVU. Dolgo je premišljeval, kam naj bi se obrnil, a konečno se domisli, da je čital letos v listu „SI.OVENF.C" priporočilo naših domačih tvrdk in med tistimi sc je priporočalo tudi mizarski mojster (Medjatova hiša) luan Dogan Dunajska cesta 19 (Med tvrdko s pohištvom v Ljubljani, Dunajska in nikamor drugam ni šel kupiti pohištvo, kakor edino k tej domači tvidki. ker jc bil tudi res dobro in sni dno poMrcžerl. - Zatorej vsi, ki si mislite nabaviti novo pohištvo, naravnost k Ivanu Doganu! 2315 Daje po 4V/o i r i L- sprejema hranilne vloge vsak delavnlltod-^^/13/0/ bret odbitka, tako, da dobi vlagatelj od 8. do 12. ure dopoludne in jih obrestuje - "X /4 /O vsakih vloženih 100 K čistih 4 K 75 v na leta Rentnl davek plačuje društvo samo. Daje tudi svojim, članom predujme na osebni kredit, vračljive v 7 in pol letih (90 mesecih ali 390 lednih) v tedenskih, oziroma mesečnih obrokilC kakor tudi posojila na zadolž-nice in menjice. Dr. Fr. Dolšak L r., Prelat A. Kalan 1. r. Kanonik I. SuSnlk L r, zdravnik v Ljubljani, podpredsednik, predsednik. podpredsednik. Bk . .JU. M . .Ji "JI . JU JU JU JCT iu ji * S J £ s Avstrijska dražba z omej. jamstvom za Benz-motorje, Dnnaj X., Mannhartgasse 4. T BENZ DIESEL -SESALNI PLINO -BENZ0L -NASUR0V00LJE-BENZIN -ELEKTRO - MOTORJI B1^ 856 l S s 1 a •G w S N Glavno zastopstvo za Kranjsko: Zavod za tehnične in elektrotehnične naprave, Ljubljana, Dunajska cesta. Istotam so motorji na ogled. IKsST IfcST Najboljša in najsigurnejža prilika za Stedenjel "Ždl Lenariti promet do 31. decembri 1910 čez 87 milijonov kron. Lastna glavnica K 608.996-84 Stanji vlog dne 31. decembra 1910 čez 21 milijonov kron. i LJUD&KA PO v? s i s syp UillL.HI & registrovana zadruga z neomejeno zavezo 6 Ljubljana. Miklošičeva cesta št. 6, pritličje, v lastni hiši nasproti hotela ..Unlon" za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. ure zjutraj do 1. ure popoldan ter jih obrestuje po ■ m brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih 4*50 kron na leto. Dr. Ivan Šusteršič, predsed. Josip Šiška, stolni kanonik, podpredsed. Odborniki: Anton Belec, posestnik, , Fran Povše, vodja, graščak, državni in deželni poslanec. Anton Kobl, deželni poslanec, posestnik in trgovec, Breg p. B. Karol Kausdiepg, veleposestnik v Ljubljani. Matija Kolar, stolni dekan v Ljubljani. Ivan Kregar, podpredsednik, trg. in obrt zbornice in hišni posest v Ljubljani. Fran Leskovic,hišni posestnik in blagajnik »Ljudske posojilnice«. Jvan Pollak ml., tovarnar. Karol Pollak, tovarnar in posestnik v Ljubljani. Gregor InEfSVT"""' """" "'f^r ——-Ttstz, Za nalaganje po pošti so poštno-hran. položnice na razpolaganje. Sprejema tudi vloge od svojih zadružnikov na tekoči račun ter daje istim posojila proti vknjižbi z in brez amortizacije, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vredn. papirjev. Menjice se najkulant eskomptirajo. jetnik in trgovec v št. Vidu n. L. Slibar, župnik na Rudniku.