Knjižnica Na svetlo daje in zalaga družba. Rudolf Habsburški, oče avstrijske cesarske rodovine. V Ljubljani. Tisek J. Blaznik-ovih naslednikov. 1889. Rudolf Habsburški, oče avstrijske cesarske rodovine. Spisal slovenski mladini Fr. Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. V Ljubljani. Izdala in založila „Družba sv. Cirila in Metoda." 1889. Rudolf Habsburški. Predgovor. —^— o Predraga mladina! ^^ prvem zvezku seznanili ste se s presvitlim našim X cesarjem Franc Jožefom I. Evo Vam v kratkih besedah podobo praočeta slavne cesarjeve rodovine. Videli bodete, kako je narastla moč Habsburžanov po hrabrosti in čednosti vladarjev; videli bodete, kako je blagoslovil Gospod Habsburžane za njihovo pobož-nost in ljubezen do pravice, videli bodete, da je naš cesar vreden potomec svojega praočeta. I. Rudolfova mladost. a Švicarski zemlji, tam, kjer se stekate reki Reuss in Limmat v reko Aar, stoj 6 še dandanes razvaline močnega gradu. Grič Wützelberg z imenom se vzdiguje strmo proti nebu. Le od juga more se po lahnem klancu na vrhunec; proti severu, vzhodu in zapadu varujejo prepadi grad, da ni mogoče do njega. Vse drugo je že porušeno, dva stolpa, gosto obraščena z bršlinom, se pa dvigata še ponosno v zrak, kajti prebivalci ju ohranjujejo skrbno, kot spomin temne starodavnosti. Zidovje je zidano iz naravnega, neo-sekanega kamenja, debelo je črez 2'5 m. V eden stolp pelje 70 stopnic. Z njega se razgrinja prekrasen pogled po Švicarskem gorovju. Razgled pa kaže tudi, kako pametno in premišljeno je delal oni, ki je postavil grad ravno na to mesto. Od tod je gospodaril na vse strani, do njega pa ni mogel noben sovražnik, ker je bilo lehko zavarovati južno stran; od drugih treh tako ni bilo mogoče napadati trdnjave. Kako dolgo že stoji grad, ne ve se natanko. Pravljica pa ve pripovedovati različno. Ena naznanja sledeče: Radeboto, brat škofa Strassburg-skega Wer- nerja, si je hotel zidati grad. Dolgo se ni mogel, odločiti, kam bi ga postavil. Nekega dne jaše na lov. Ko prijaha pod goro Wiitzelberg, izpusti svojega sokola, da bi mu ujel kako zverad. Ali sokol zleti naravnost na vrh gore in sede na najvišji kamen. Gospodar ga kliče in kliče, ali sokol se ne zmeni za to, mirno sedi na istem mestu. Jezen skoči Radeboto s konja in gre po svojega sokola. Ta se pusti mirno ujeti. Gospodar pa sede vspehan na skalo in pogleduje okolo sebe. Ko' vidi lepo in pripravno lego tega kraja, odloči se za to mesto, da postavi nov grad. Zbere torej mojstre zidarje in jim odkaže, kje bodo zidali. Kmalu je bilo pripravljeno vse. Mojster ga vpraša, kako bo ime novemu gradu. Radeboto pomisli nekoliko in pravi: „Habichtsburg (t. j. sokolov grad) naj se imenuje, ker mi je pokazal sokol mesto zanj!" Švicarji pa imenujejo sokola v navadnem govoru tudi „Habs", zato se imenuje grad še dandanes Habsburg. Dolgo je zidal Radeboto. Škof Werner, brat njegov, mu je pošiljal denarja. Ali Radeboto ni zazidal vsega, rabil ga je tudi, da pomore svojim podložnim sosedom v stiskah in nadlogah, ker je vedel, koliko mu more koristiti prijateljstvo in zvestoba njihova. Škof je godrnjal sicer, ker bratu denarja nikoli ni bilo dosti za zidanje, ali roke mu vendar ni odtegnil, ker je mislil, Bog ve, kako velikansk bode grad. Ko je bilo zidanje gotovo, povabi Radeboto svojega brata, naj pride blagoslovit novo stavbo. Svoje podložne pa skliče prej in jim govori: „Ko bo prihajal moj brat, ostanite le doma, ne kažite se mu. Po noči pa pridite v bojni opravi, s konji in z orožjem ter se razpostavite pred gradom, da vas bom pokazal škofu". -H>ig 9 Škof pride, pa vidi grad brez okopa. Razjezi se in kara brata, da je zazidal toliko denarja, pa ni postavil varnega gradu. Ko se pa izbudi drugo jutro in pogleda skozi okno, vidi vse polno vojnikov pred gradom. Osupnen vpraša brata, kaj to pomenja. Ra-deboto se nasmeji in pravi: „Take zidove in take okope sem si napravil z vašim denarjem. Kaj bi po-mogel najtrdnejši grad proti takim vojakom, kakoršne vidite zvunaj. Zato sem zidal mal grad; z denarjem sem si pa prikupil srca svojih podložnikov. Torej imam žive zidove; taki veljajo več kakor kameniti!" Škofu se razvedri lice, molčč stisne bratu roko ter blagoslovi grad in vso okolico. V tem gradu se je rodil 1. maja 1218 Rudolf grof Habsburški, praoče avstrijskih cesarjev. Njegov oče Albreht je bil delil s svojim bratom Rudolfom, stricem našega Rudolfa, očetovo imenje. Njegov je bil grad Habsburg in vsa posestva po severni Švici. Mati našega Rudolfa je bila Heilviga, hči grofa Kyburga, mogočnega in bogatega gospoda. Ko se je rodil Rudolf, bila je vsa družina ravno na gradu Limburg ob Renu. Ravno je bil tadanji rimski cesar Friderik II. tamo; on je postal Rudolfov krstni boter. Mladostna leta je preživel Rudolf na očetovih gradovih. Vadil in uril se je vsega, kar pristuje mlademu vitezu. Glavni smoter tadanjega vzgojevanja plemenitih otrok je bila spretnost za boj. Zato so vadili otroke zgodaj tekati, jahati, sukati meč in kopje ter izkušati svojo moč z vrstniki. Mladeniči so hodili na lov, da se navadijo poguma v nevarnosti in utrdijo telo za vse nezgode. Za vednost so se brigali navadno le malo. Marsikak vitez še svojega imena ni znal pisati; zato je imel vsak le nekoliko odličneji gospod svojega pisarja, in tega mu je trebalo tem bolj, ker so rabili v uradih še vedno le latinščino. A Rudolfovi stariši so gledali na to, da se je-pečal sin tudi z vednostjo. Mali učenec je kazal bistro glavico, kakor krepko in urno telo; skrbna mati mu je pa vcepila v nežno dušo pobožnost in krotkost, ki ste ga krasili vse življenje. Ko doraste mladenič, pozove ga boter, cesar Friderik II., k sebi, da bi se olikal na njegovem dvoru v junaškem vedenji. Tamo je našel mnogo svojih vrstnikov, sinov najboljših rodovin, ki so opravljali razne službe pri cesarju in pomagali v vojski svojim gospodarjem. Tako je potoval tudi Rudolf s spremstvom cesarjevim po domovini in je vojeval ž njim po Italijanskem, ko je šel Friderik II. leta 1236 v boj zoper mesta Lombardijska, ki so se bila zavezala leta 1183 v Kostnicah, da bodo pripoznala vrhovno oblast cesarjevo, pa tega niso hotela storiti. Pri tej priliki in pri drugih spoznaval je mladenič, kako se je treba všsti v boju, spoznaval je ljudi okolo sebe, videl je razne kraje, seznanil se z mnogimi narodi in si pridobil veliko znanja. Med tem se je bila raznesla po kristijanskem svetu strašna novica, da so osvojili Hovaresmijani Palestino in dobili Jeruzalem v pest, za kteri so bili prelili kristijani že toliko krvi. Zbere se torej velika vojska francoska in angleška, da bi izpulila neverni-kom iz rok kraje, kjer je učil in trpel naš Izveličar. Tudi Rudolfov oče se odloči za to pobožno podjetje. Pokliče torej leta 1238 svojega sina domu, ter izroči svojemu bratu Rudolfu, stricu našega Rudolfa, jerob-stvo nad svoja sina Albrehta in Rudolfa. Pred odhodom opominja še svoja sina, naj ne pozabita -+rn 11 1 si- nili d ar Boga, naj delata vedno občinstvu na korist, naj ne začneta nikdar boja, če nista prisiljena varovati svoje pravice z orožjem in naj ne pozabita nikdar, da so zadobili grofi Habsburški svojo slavo le s tem, da so vedno branili siromake silnih gospodarjev. Kako dobro si je utisnil naš Rudolf očetove nauke v glavo, kaže nam vse njegovo življenje. Svojega očeta pa ni videl več. Ta je pustil svoje življenje za vero krščansko v boju zoper nekristijane. To so bili bridki časi za mladeniča, ko je izvedel smrt očetovo in je opazil vrh tega, da njegov jerob ne varuje njegovih pravic, ampak le izkuša, kako bi pomnožil svoje lastno imenje. Poleg tega je nastala razprtija tudi s stricem po materi, z grofom Hartmanom Kyburškim, ki ni hotel izročiti Rudolfu materine dote. Komaj dvajset let star moral je torej braniti Rudolf svoje pravice proti sorodnikoma svojima. Jerob ni maral za tirjatve svojega varovanca; zato se uname boj med njima. Kakor je bila tedaj navada med vitezi, napadel je Rudolf posestva svojega strica in mu je požgal mnogo vasij. To se ve, da je vračal nasprotnik z isto mero. Ali mladenič se ne prestraši; hrabro se bori dalje tako dolgo, da mu izroči stric vse, kar je imel njegovega po krivici v svojih rokah. Zdajci grfe mladenič nad Hartmana radi materine dote. Dolgo je trajal boj. Hartman previdi, da se nasprotnika ne more ubraniti, zato podari posestva, za ktere je šlo, škofu Strassburškemu v last, da bi le Rudolf ne dobil svojega. Ali škof je bil pravičen mož, izroči je pravemu lastniku. Tako je pokazal Rudolf že zgodaj, kaj velja. Ker je dorastel medtem. sprejm6 ga slovesno med viteze. Kmalu po tem leta 1243 se oženi z Jero, hčerjo grofa Burkarda Hohenberškega. Žena mu je prinesla bogatih posestev, in, kar je še veliko več vredno, zvesto in pobožno srce. Ali tudi sedaj ni smel ostati doma. Kot podložnik cesarjev moral je kmalu zopet v boj. Da, bil je tako zvest, da cesarja Friderika II. še tedaj ni zapustil, ko ga je papež zavoljo krivic, ktere mu je storil, izključil iz cerkve. Tako je zadela ta kazen tudi Rudolfa. Ali njegova pobožnost in poštenost je bila znana povsod že tako dobro, da so ga oprostili kmalu te kazni. V te čase spada menda, kar pripovedujejo ljudje še dandanes o njem. Nekega dne odjahal je s svojimi služabniki na lov. V gozdu zasliši zvonček, ki naznanja, da nese duhovnik umirajočemu zadnjo popotnico. Pobožno se prikloni Rudolf, ko gre duhovnik mimo njega. Moral je dušni pastir čez globok potok. Ali povodenj je bila odnesla most, ni bilo drugače mogoče črez vodo, kakor da jo prebrede. Duhovnik postavi torej sv. Rešnje telo na tla, naj bi izzul črevlje in prebredel vodo. Rudolf opazi to, skoči s konja in posadi duhovnika na njega, da bi mogel priti prej k bolniku. Drugi dan prižene duhovnik konja na grad in se zahvaljuje za izkazano mu dobroto. Rudolf pa pravi: „Nisem vreden, da bi jahal jaz konja, ki je nosil že Stvarnika samega. Zato ga darujem cerkvi, da vam bo pomagal pri vašem težkem poslu!" Ta novica raznesla se je kmalu po celi okolici in je pridobila Rudolfu novih prijateljev. Da! še s svojimi sorodniki se je spravil zopet. Hartmanu Kybur-škemu, s kterim se je bil bojeval prej tako hudo, 13 snu- Rudolf in mašnik s presvetim Rešnjim Telesom. -+•31 14 Bm- prikupil se je tako, da ga je hotel postaviti za svojega dediča. Ker je pa bil podaril že del svojih posestev škofiji Strassburški, izposloval je od tedanjega škofa, da mu je vrnil darilno pismo in je mogel torej zapustiti vse svoje premoženje Rudolfu, ki je obogatel s tem tako, da je posedoval na Švicarskem toliko zemlje, kakor nobeden drug njegovih vrstnikov. To drugim gospodom se ve da ni bilo po volji; posebno za to ne, ker ni bil tako samopašen, kakor drugi. Branil je svoje podložne tujih napadov tako, da so prosili popotniki, ki so hoteli skozi Švico na Italijansko, navadno njega, naj jih varuje. Njegova pravičnost je zaslovela kmalu na vse kraje. Njegovi nasprotniki se pa združijo zoper njega. Na čelu jim so stali grofi Toggenburški (Toggenburg) in gospodje Re-gensberški (Regensberg). Posebno silen je bil Luitold Regensberški. Imel je v okolici mesta Zürich mnogo gradov in bil je nekoliko v sorodu z grofom Kyburskim, ki je postavil Rudolfa Habsburškega za svojega dediča. Ko so slišali meščani Züriski, da so se združili plemenitaši zoper Rudolfa, bali so se za svoje mesto in za svoje pravice. Vojska je huda. Tedaj je pa bila še huja, ker so požigali sovražniki drug drugemu, kar in kolikor so mogli, da so mu napravili le prav veliko škodo. Mesto Zürich je pa ležalo ravno med posestvi Regens-beržanovimi, tako da bi bila zadela meščane gotovo velika nesreča, ko bi ne imeli kakega mogočnega zaščitnika. V svoji stiski se obrnejo do gospoda Re-gensberškega in ga prosijo, naj jih vzame pod svoje varstvo. Oholi gospod pa odgovori njihovim poslancem ošabno: „Kaj, samo varujem naj vas? Saj vas imam že tako v mreži, kakor ribe. Od vseh strani vas ob- -K»5S 15 is®*- dajajo ¿moji gradovi. Saj vas uzamem lehko popolnoma v svojo last!" Hudo je spekel meščane ta odgovor. Svoje prostosti vendar niso hoteli oddati. Posvetujejo se mestni očetje in premišljujejo, kaj in kako bi. Med njimi jih je bilo veliko, ki so poznali Rudolfa Habsburškega. Vsak je vedel pripovedovati le kaj dobrega od njega. Ta je poročal, kako je varoval grof njega in njegovo blago na potu v dalnje pokrajine roparskih vitezov, njegovih nasprotnikov. Drugi je' pripovedoval, kako rad pomaga Rudolf revežem, itd. Obveljal je konečno predlog, naj se podajo raje v varstvo mogočnega Habsburžana, ker bi bili vsaj gotovi, da bo ravnal on bolje ž njimi, kakor oholi Regensberžan. Brez zamude pošljejo torej natihoma poslanca k Rudolfu in ga prosijo, naj prevzame varstvo njihovega mesta ter obljubijo tudi podpore, kolikor jim bo le mogoče. Penil se je jeze Regensberžan, ko izve novico, da mu uhajajo ribe iz mreže. Brez odloga napove meščanom boj. Kmalu pridere s svojimi drugi in začne požigati po mestni okolici, da se je valil dim proti nebu in so bežali reveži v mesto. Ali Rudolf ni bil pozabil svojih varovancev. Že hitro, ko so bili odšli mestni poslanci, bil je zbral natihoma svoje možake. Ko so nasprotniki ropali okolo mesta, prihruje s svojimi nad nje in jih potolče tako, da so se morali umakniti takoj v svoje gradove. Ali s tem seveda še ni bilo boja konec. Regensberžan in njegovi drugi naberejo vojakov in udarijo zopet na Rudolfa. Ali niso mu mogli do živega. Habsburžan je znal več nego hruške peči. Kakor strela je udaril zdaj na to krdelo, zdaj na drugo in naučil jih je kozje molitvice. Nekega dne mu je pa tudi huda pela. V boju mu useka nasprotnik hudo rano; Rudolf pade brez zavesti s konja na tla. Njegovi se prestrašijo in in se umaknejo. Sovražniki pritisnejo za njimi. Služabniki Regensberžanovi najdejo nezavestnega Rudolfa in mu vzamejo bojno opravo. Mislili so, da je mrtev, in pošljejo svojemu gospodarju veselo novico. Ali Rudolf ni bil mrtev. Že ko so mu jemali sluge bojno opravo, prišel je bil k sebi. Ko se pa vidi med sovražniki, domisli si hitro, da bi bilo za njega še huje, ko bi prišel živ nasprotnikom v roke. Potuhne se torej, kakor bi bil mrtev. Sluge ga izslečejo in ga puste ležati. Ko je bil zopet sam, vzdigne glavo in gleda po bojišču. Naenkrat opazi blizu sebe konja, s kterega so bili pobili gospodarja. Rudolf spovzame vse svoje moči, spravi se na noge, ujame konja, zavihti se mu na sedlo in zdirja po stranskih potih med svoje. Regensberžan je bil izvedel med tem veselo novico, da je Rudolf mrtev. Nekoliko časa poja še Rudolfove vojake pred seboj, potem se pa vrne, da bi videl s svojimi očmi mrtvega neprijatelja. Tudi njegovi vojaki se vrnejo na bojišče. Iščejo in iščejo, ali Rudolfa ne najdejo. Razkropi se ga iskat. Med tem je bil Rudolf dotekel svoje. Ko vidi, da se vrača sovražnik na bojišče, vrne se tudi on hitro s svojimi za njimi. Ni maral za rano; tiho jezdi za Regensber-žanom. Ko vidi, da iščejo neprijatelji po bojišči, zakadi se s svojimi nad nje in pobije jih tako, da si niso več upali nad njega. V možatem boju mu niso mogli do živega ; poskušajo torej z zvijačo. Dogovore se, da bodo skrili v gozdu ob potu krdelo svojih vojakov, ki naj bi napadli Rudolfa, ko bo prišel mimo. Na to se vrnejo 17 Bor- ila svoje gradove, kakor bi ne mislili več na vojsko. Rudolfu se je čudno zdelo, ko ni našel nikjer več sovražnika, ki bi se mu ustavljal. Mislil si je že, da si ne upajo več v boj. Regensberžan je pa imel med svojimi ljudmi norca, kakoršne so imeli tedaj skoro vsi veliki gospodje, da so se kratkočasili z njihovo norčijo. Nekega dne je bil povabil Regensberžan svoje druge na svoj grad na pojedino. Bili so dobre volje; ali od svoje namere niso črhnili besede, da bi ne izvedel o tem kak sluga. Ko se pa upijani Regensberžan, ustane, vzdigne kupo vina in napije svojim drugom: „Zdaj nam pa grof ne uide več. Razsekali mu bodemo njegov veliki nos na male kosčeke!" Živijo! Živijo! razlegalo se je po dvorani na te besede. Rudolf je bil namreč prav nosat. Norcu, ki je bil mnogokrat bolj pameten, nego njegov gospod, pride na um, da bi šel gledat veliki nos Rudolfov. Njemu kot norcu se ni ustavljal nikdo. Pride torej na grad Kyburg, kjer je bival ravno Rudolf. Prosi, naj bi ga peljali k gospodarju. Grof dovoli. Pripeljejo ga pred njega. Norec začne ogledovati Rudolfa prav po norčevsko od nog do glave in pravi: „Velik je nos, velik; ali za toliko ljudi ga bo pa vendar premalo! Takega nosu se lotim kar sam!" Rudolf in njegovi so se smejali norčevim besedam, pogostili so ga in Rudolf ga je izpraševal sem ter tje, da je izvedel iz njegovih besedi, kaj predejo njegovi sovražniki. Hitro zbere vojake, kolikor jih je bilo ravno pri roci in se napoti ž njimi na kraj, kjer so čakali sovražniki na njega. On sam jaše z nekaterimi po cesti, druge pa pošlje ob strani po gozdu tiho naprej. Tako se je pomikal dalje. Ko ga opazijo sovražniki, vržejo se nad njega, da bi ga ujeli; med tem 2 ~H>a 18 gnu- jim pa pridero Rudolfovi vojaki za hrbet in jih po-tolčejo, da jih je pribežalo le malo k Regensberžanu nazaj. Ker Rudolfu niso mogli nikakor do živega, poskrili so se po svojih gradovih ter so prežah na priložnost, kako bi mu mogli škodovati. Kedar ga ni bilo blizu, napadali so njegove podložne, požigali pohištva, odganjali črede in napravljali kvara kolikor so le mogli. Ko je pa prišel Rudolf s svojimi vojaki, potegnili so jo zopet v trdne gradove. Na Rudolfovem posestvu blizu meje Toggen-burgove je pasel pastir svojo čredo na planini. Čreda je bila njegovo edino imetje. Nekega dne bil je Toggen buržan na lovu. Po nesreči se je pasla čreda blizu meje. Opoldne se zberejo lovci na bližnji planini k počitku. Krepčali so se z jedjo, pridno so krožile polne čaše med njimi. Ko so bili že. nekoliko vinjeni, pravi šaljivec kazaje na pastirjevo čredo: „Lovili smo dopoldne, ujeli pa nismo nič. Doma se nam bodo smejali, če pridemo prazni domu. Glejte tam na Rudolfovem je divjačine dosti; pa velika je, da je ni lahko zgrešiti!" Vsi se zakrohotajo tem besedam. Vinski bratci začno streljati s puščicami med čredo, da je ležalo kmalu deset naj lepših krav mrtvih na tleh. Zastonj je tarnal pastir in prosil, naj se ga usmilijo, komaj jim je odnesel sam peté in odpodil še ostalo živad. Te in enake krivice so žalile Rudolfa hudo. Ali hudobije ni hotel kaznovati istim potem, ker bi bili trpeli s tem le podložniki sovražnikov, ki bi se bili smejali na svojih gradovih, ko bi bil ropal in požigal tudi Rudolf po njihovih pokrajinah. Da, čedalje smeleje so postajali in so napadali popotnike kakor roparji, samo da so pridobili plena. ~H>S3 19 8HH- Zato se odloči plemeniti grof napasti nasprotnike v gradovih samih. Toggenburžan je imel trden grad. Stal je na visoki skali; strma gora ga je branila z ene strani, od drugih treh pa prepad, da ni bilo mogoče do njega. Dolgo je oblegoval Rudolf Unzenberg, tako je bilo ime gradu, a ni ga mogel dobiti v pest. Zanašal se je, da bo prisilila lakota Toggenburžana, naj se poda. Ali nekega dne vržejo sovražniki več košev svežih rib v tabor oblegovalcev, da bi pokazali, kako dobro se jim še godi. Da rib v gradu niso mogli loviti, bilo je gotovo. Kako jih pa morejo dobiti iz doline, bilo je pa težko dognati. Preiskavah so na vse strani, ali niso mogli najti pota, po kterem bi mogli nositi živež v grad. Med Rudolfovimi vojaki je bil tudi pastir, kte-remu so bili postreljali Toggenburgovi lovci krave na planini. Ta se je bil zarotil, da bo še plačal Toggen-buržanu njegovo hudobijo. Lazil je cele dni okolu gradu, kako bi mogel vanj. Naposled zapazi, da pelja ozka, strma steza po skali v grad. Poskuša in poskuša, dokler se mu ne posreči. Vesel pove novico Rudolfu. Ta zbere izmed svojih krdelo gorjancev, vajenih strmih potov po skalah. Neko noč, ko je bučal vihar okolo grada, spleza pastir z gorjanci po strmi stezi kvišku. Toggenburžanovi vojaki o nevihti niso slutili nevarnosti. Naenkrat nastane vrišč in ropot; Rudolf napade grad od spredaj, pastir pa od zadaj in kmalu je bil grad v njegovih rokah. Da ga podreti, da ga ni bilo mogoče več sezidati. Tako je ukrotil Toggenburžana. Rudolf ni prelival rad krvi; kolikor je mogel, izkušal je polastiti se gradov z zvijačo. Blizu mesta 2* -5-*m 20 Zürich-a imel je Regensberžan grad Uetliberg. S tega je napadal trgovce iz mesta in jim je jemal blago. Dolgo je premišljal grof Habsburški, kako bi se polastil grada. Regensberžan je imel najraje konje belce. Zato je bil nakupil in naropal za svoje konjike samih belcev. Poleg tega je imel tudi dvanajst belih psov, s kterimi je hodil na lov. Rudolf si tudi nabere in nakupi dvanajst konjev belcev in dvanajst belih psov. Na konje posadi svoje naj bolje vojake in jih skrije s psi v gozd. Oddelku meščanov pa zapove, naj bodo pripravljeni. Nekega dne odjaše Regensberžan s svojimi psi na lov. Ko je bil že jahal mimo skritih Rudolfovih vojakov, zdirja Rudolf s svojimi belci in belimi psi proti gradu, meščani pa za njim, kakor bi ga podili. Regensbergovi vojaki, kolikor jih je bilo doma v gradu, mislili so, da podé meščani njihovega gospoda. Hitro spusté most, ki je vodil črez okop pred gradom, doli, da bi pustili svojega gospoda noter. Rudolf prijaha pred grad in meščani njemu za petami. Rudolfovi belci in meščani pridirjajo na tak način skoro vkupaj v grad. Varuhi v gradu zapazijo prekasno, komu so odprli vrata, branijo se hrabro, ali kmalu onemorejo, morajo se podati in grad je Rudolfov. Prav tako je osvojil Regensbergov grad Bal-dern z zvijačo. Nekega vročega poletnega dne prijaše Rudolf s krdelom konjikov pred grad, kakor bi ga hotel napasti. Ali za vsakim konjikom je sedel še dober pešec na konju. Ko prijaše blizu gradu, po-skačejo pešci raz konje, ne da bi jih opazili varuhi v gradu, ker jih je zakrival prah, ki je vihral izpod konjskih kopit. Pešci se poskrijejo po grmovju ob potu, konjiki pa jezdijo pred grad, vihté svoje sablje in pozivajo grajske vojake na boj. Oni v gradu po- -+•59 21 slušajo nekaj časa; ker pa vidijo, da je Rudolfovih konjikov le malo, zasedejo konje, odpro vrata, spusta most doli in napadejo sovražnike. Ti se branijo nekaj časa, potem pa izbež6. Regensberžani jo udero za njimi, pa ne potegnejo ni mosta kvišku ni ne za-pro vrat. Med tem, ko dirjajo Regensberžani za Ru-dolfovimi konjiki, pa pridejo Rudolfovi pešci iz grmovja in si osvojš grad. Po dolgem begu se vrnejo Regensbergovi konjiki proti gradu. Ali vrata najdejo zaprta in tuje vojake na zidovju. Posvetujejo se med seboj, kaj bi. Zdaj pa prijahajo Rudolfovi konjiki, ki so bili bežali prej, za njimi. Iz grada pridero pešci in tako jih primejo od obeh strani, da se morajo podati brez boja. Prav tako zvito je dobil tudi Regensbergovo mestice Glanzenberg v svojo last. Mestice je stalo blizu reke Limmat. Meščani so bili oropali že večkrat ladije, v kterih so vozili trgovci iz Ziirich-a svoje blago. Rudolf jih hoče kaznovati za to. V dve veliki ladiji, v kakoršnih so vozili meščani iz Ziirich-a navadno svoje blago, poskrije vojakov. Na krov pa postavi le toliko brodnikov, kolikor so jih potrebovale navadne trgovske ladije. Rudolf se pa skrije s svojimi konjiki v hrastje blizu mesta Glanzenberga. Ko priplavate ladiji blizu mesta, mislijo Glan-zenberžani, da bi se dalo naropati tu kaj blaga. Hitro pridero k reki in začn6 pripravljati svoje čolne. Brodniki na ladijah začno klicati na pomagaje, kakor bi se jim bila pripetila kaka nesreča in obrnejo svoje ladije proti mestu. Zdajci pa prihruje Rudolf iz gozda ravno v odprta mestna vrata. Predno so vedeli meščani kaj in kako, bili so konjiki v mestu, vojaki iz ladij pa njim za petami. Za kazen dal je porušiti -hhS 22 Rudolf mesto Glanzenberg in je podaril mestu Zu-rich-u štiri zvonove, katere je bil vzel Glanzenber-žanom. Tako je ukrotil svoje nasprotnike in je spravil mir in red v deželo. Sedaj so mogli potovati kupci in potniki varno, kamor so hoteli. Prej še knezi in duhovni gospodje niso bili varni in so prosili Habs-buržana, naj jih spremlja in varuje na potu. Tako je bil spremljal Rudolf leta 1260 nadškofa Moguntin-skega (Mainz) Wernerja, prvega izmed knezov volilcev, ko je potoval v Rim poklanjat se novo izvoljenemu papežu Gregorju X. Pri tej priliki spoznal je nadškof, kako izvrsten gospod je Rudolf in tega ni pozabil nikdar. Izvedel je namreč, da grof ni le hraber vojak, kedar mu je varovati svoje pravice, ampak tudi poštenjak, če treba poravnati kako krivico. Njegovi vojaki so bili poškodovali nekaj mož opata Št. Gallen-skega. Zato mu napovš opat vojsko. Kmalu ste bili pripravljeni vojski za boj. Ali Rudolfu ni dalo miru. Vedno je še preiskaval, kako se je začela ta stvar. Misli in misli, kar se prepriča, da so krivi njegovi vojaki. Opat Št. Gallenski je praznoval ravno svoj god v gradu Wyl-u. Obilo gospode je bilo zbrane pri njem. Ravno so se razgovarjali, kako bi ugnali sovražnega grofa, kar pride sluga v dvorano ter naznani, da je grof Rudolf Habsburški sam pred gradom ter prosi, naj bi smel pred opata. Vsi gospodje se čudijo, kako bi mogel biti Rudolf tako nespameten, da bi prišel sam v roke svojemu sovražniku. Opat pa veli služabniku, naj spusti grofa v grad ter naj ga pripelje v dvorano. -Kg 23 B5»*- Kmalu pride Rudolf, stopi pred zbrane, pa pravi: „Visokočastiti gospod opat! Prepričal sem se, da je pravica na Vaši strani. Vračam Vam torej iz svoje volje, kar je Vašega. Pozabiva sovraštvo in bodiva prijatelja!" — Vesel mu poda opat roko, spravi se ž njim ter ga povabi na gostijo. Postala sta si tako dobra prijatelja, kakor sta si bila prej gorka sovražnika. Rudolf si je bil priboril velike slave, ali sovražnikov je imel tudi dosti. Posebno gorki so mu bili Baseljani, prebivalci mesta Basel. Vojska z njimi je trajala, kakor navadno v onih časih, dolgo. Baseljani so pošiljali svoje trume proti Rudolfu in so mu delali škode, kolikor so le mogli. Rudolf pa je izkušal škodovati nasprotnikom tudi po svoji moči. Tako se je vlekla stvar celi dve leti. Naposled pride Rudolf s svojo vojsko pred mesto Baselsko in je začne oblegati. Naskakoval je ozidje, ali sovražniki so se branili hrabro; ni jim mogel do živega. Počasi so pa uvideli Baseljani, da se dolgo vendar ne bodo mogli braniti. Zato prosijo grofa Habsburškega za premirje s tem pogojem, naj razsodijo razsodniki med njimi in naj se podvrže vsaka stranka razsodbi. To je bilo meseca oktobra leta 1273. Rudolf ni prelival rad krvi, zato pristane na pogoje. Obe stranki si volite svoje zastopnike razsodnike in jih povabite, naj pridejo pred mesto, naj preiščejo stvar in razsodijo. Med razsodniki Rudolfovimi je bil tudi njegov svak, grajski grof Norimberški (Nürnberg). Anti se ve da je pa trajalo dalje časa, predno so se mogli zbrati razsodniki, ker ste bili izvolili obe stranki može, ki niso bili ravno v bližini doma, ker bi bili mogli biti taki pristranski. Do razsodbe ostali ste vojski v svojih taborih. -*«sa 24 II. Rudolf, rimsko-nemški kralj. Oglejmo si nekoliko, kako se je godilo tedaj po rimsko-nemškem cesarstvu. Leta 1250 bil je umrl Friderik II. Njegov sin Konrad umrl je že leta 1254., komaj šest in dvajset let star. Njegov sin Konrad je bil še le dve leti star. Ko odraste nekoliko, napravi se na pot na Italijansko, da bi si priboril zopet kraljestvo Sicilijansko. Ali sreča mu ni bila mila. V bitvi pri Tagliacozzo (beri: Taljakoco) premagal ga je Karol Anžovinski, tadajni kralj Sicilijanski, in ujame Konrada samega in njegovega prijatelja Friderika Badenskega. Sovražnik obsodi oba k smrti. Dne 29. oktobra 1268 odsekal je rabelj na trgu Napolitanskem obema glavi. Po Nemškem so nastale strašne homatije. Knezi niso bili složni, vsak je vlekel na svojo stran in je izkušal pomnožiti si svoje imetje. Vsaka stranka si je volila svojega cesarja. Ena je volila Riharda Kornval-skega, brata angleškega kralja, druga pa Alfonza X. Kastiljanskega. Prvi je prišel parkrat na Nemško in je prinesel bogatih darov onim knezom, ki so ga bili volili, drugega pa celo ni bilo nikdar v deželo, kteri so ga bili postavili za cesarja. Tako prav za prav ni bilo vladarja. Vitezi so gospodarili na svojo roko. Ob cestah in rekah so napadali mirne potnike in kupce ter plenili njihovo blago, ali so pa vojevali s svojimi sosedi, da bi jim vzeli posestvo in pomnožili svoje. Sodnika ni bilo, pravice ni bilo najti, kajti le močna pest je veljala. Posebno slaba se je godila kmetom. Oholi velikaši požigali so jim hiše in jemali živino in blago, razuzdanci na lovu so teptali njihovo 25 Hm 30 Imel je tri sinove in sedem hčerek. Že tedaj so začeli snubiti mogočni knezi njegove hčerke. Še v Aachenu zaročil je najstarejšo, Matildo, z vojvodom Ludovikom Bavarskim, drugo, Agnezo, pa z vojvodom Albrehtom Saksonskim. Tako si je pridobil pomoč mogočnih teh dveh gospodov, da je mogel lože gospodariti. Pozabil pa tudi ni svojih prijateljev in onih, ki so mu bili storili kedaj kaj dobrega, Marsikoga je povzdignil med viteze, marsikomu je dal kaj državne zemlje za vžitek. Ko so se bojevali vitezi njemu na čast, zapazi kralj priprostega meščana med gledalci. Hitro pošlje služabnika po-nj. Vesel ga objame in poljubi, ko pride ptujec med krasno oblečene kneze. Ko mu pa odkaže sedež celo na svoji strani, začno vihati nekteri ošabneži svoje nosove, češ: „Tak priprost meščan ni za našo družbo!" Rudolf zapazi to, ustane, pa pravi: „Ta mož mi je rešil nekdaj življenje, ko sem bil še priprost grof. Ko bi njega ne bilo, tudi mene, cesarja, bi ne bilo'". Na to pripoveduje strmečim poslušalcem, da so ga bili obkolili enkrat Regensber-žanovi vojaki ter mu ubili konja. „Ni mi bilo več rešitve", pripoveduje dalje, „kar mi priskoči ta mož, Jakob Miiller iz Ziiricha, na pomoč. Posadi me na svojega konja; srečno utečem svojim sovražnikom. Od tega dneva ga nisem videl do današnjega dne. Ali mu za to ne gre sedež na moji strani?" Knezi so bili obmolčali vsi. Nobeden se ni spodtikal več, da ga je počastil kralj tako; še gnetli so se okolo meščana ter mu stiskali roko. Hvalili so vladarja, ki ne zabi svojih dobrotnikov. Konečno se napoti domu. Ali tudi na potu bilo je opravka dosti. Od vseh strani so vreli ljudje vkupaj. Niso hoteli le pasti svoje zvedavosti, mnogi so prihajali pritoževat se zoper krivične gospode, ki so zahtevali od svojih kmetov več davka, kakor je bilo prav, ki so pobirali od kupcev davek za to, da so smeli voziti svoje blago po cestah i. t. d. Kmalu je videl Rudolf, koliko težav bo še imel, predno bo mogel pomiriti deželo in dati vsakemu pravico. Že v Spiri (Speier) razglasi povelje, da si ne sme pomagati nikdo sam, če misli, da mu je storil kdo kaj krivega, ampak da mora počakati razsodbe cesarjeve ali njegovih uradnikov. Ob enem razglasi tudi, da mora oddati vsak, ki si je osvojil kako pravico, pa mu je cesar ni potrdil, to pravico, naj cesar odloči, komu gre. Ali marsikak gospod se ni hotel ukloniti. Tako pri grofu Hessenskem vsa opominjanja niso po-mogla nič. Vedno je napadal posestva kneza Mogun-cijskega. Ker ga ni mogel ustrahovati Rudolf z dobrim, prijel ga je s hudo. V Zürichu ga proglasi za sovražnika in pošlje svojega vojskovodjo z obilimi vojaki proti njemu, ki ga kmalu ukrote tako, da je prišel prosit odpuščanja. Za spomlad leta 1274 sklical je papež cerkven shod v Lyon na Francoskem. Tudi Rudolf pošlje svojih poslancev tja, ker ga papež do sedaj še ni bil potrdil in se tudi dosedanji nemški kralj Alfonz Kastiljski ni bil še scela odpovedal nemškemu kraljestvu. Poslanca Rudolfova sta prisegla torej v imenu svojega gospodarja, da bo prepuščal papežu vse darove in vse pravice, kterere so mu podelili dosedanji nemški kralji, in papež je potrdil 27. septembra 1274 Rudolfa kot rimsko-nemškega kralja. Alfonz Kastiljski se je pa odpovedal svojim pravicam do rimsko-nemškega prestola. Tako si je utrdil Rudolf svoje kraljestvo. -fo« 32 Kob- ili. Razmere po Avstriji. Kaj se je godilo med tem po Avstrijskem? Vojvoda Friderik II. s priimkom „Bojeviti", zadnji Ba-benberžan, je bil podedoval od svojega očeta vojvodini Avstrijo in Štajersko in one dele Kranjske, ktere je bil kupil Leopold VI. 5. aprilja leta 1229. od brižin-skega škola. Ali 15. junija 1246 izgubil je Friderik v boju z Madjari na Litavi svoje življenje. Ž njim je izumrla slavna rodovina Babenberžanov v moškem kolenu. Od vse te imenitne rodovine živeli ste tedaj le še dve ženski, Friderikova sestra Marjeta in njegova nečakinja Jera (Gertruda), ktera se je omožila s starejšim sinom češkega kralja, Vladislavom, mejnim grofom moravskim. Ali ta umrje že 3. januvarja 1247. Nemški cesar Friderik II. postavi torej Otona grofa Ebersteinskega za državnega namestnika po Avstrijskih deželah. Ali papež Friderika II. ni priznaval za cesarja, ker ga je bil izobčil iz cerkve ; zato pokliče Marjeto in Jero pred se, izroči Jeri avstrijske dežele in jo poroči z mejnim grofom Hermanom Badenskim. Ta pa ni bil močen zadosti, da bi osvojil te dežele, posebno, ker ga plemenitaši niso imeli radi. Ali tudi cesarjev namestnik se naveliča kmalu sitnosti, kterih mu ni delal le nasprostnik, ampak tudi podložniki sami. Cesar postavi torej drugega namestnika v Avstriji, Štajersko in Kranjsko pa izroči v varstvo grofu goriškemu Majnhardu. Ker pa tudi ta dva nista opravila ničesa, postane velik nered po deželah, kteri je še naraščal, ko umre 1. 1250 Herman Badenski in kmalu potem tudi cesar Friderik II. Sicer je bil izvolil ta v 33 B«+- svoji oporoki vojvodom svojega vnuka, ali že prihodnje leto pokosi še tega bela smrt. Zmešnjava postajala je vedno veča. Plemenitaši, ki niso imeli gospodarja, kteri bi jih bil mogel krotiti, so gospodarili po svoje. Ropali in vojskovali so se, da se je opustošilo, kakor pravi tedanji pesnik, veliko vasi, ker so ugrabili bogataši revežem premoženje. Nikdo ni bil varen, ne romar na božjem potu, ne kupec pri svoji trgovini. Naj huja je pela revnim kmetom in meščanom; še duhovniki niso bili varni. Celó cerkvene dohodke so si osvojevali oholi plemenitaši. Počasi se pa zbere stranka, ki je želela novega močnega gospodarja. Takega najdejo s sinom češkega kralja, z Otakarjem. Ta pride po zimi 1. 1251 na Dunaj. Veseli so ga bili Dunajčani in vsi drugi, ker so upali, da bo napravil mir po deželi. Posebno ga je podpirala duhovščina. Da bi ovrgel tudi zapreko, ktero bi mu bili mogli staviti oni, ki so mislili, da imajo ženski potomci babenberške rodovine še neko nasledno pravo, poroči se 1. 1252 z Marjeto Babenberžanko. Na Štajerskem so bile razmere manj ugodne za Otakarja, ker so si želeli nekteri plemenitaši za vojvodo Henrika Bavarskega. Temu obljubi ogerski kralj Bela IV. svojo pomoč. Že 1. 1252 začne se tedaj boj. Divje so razsajale ogerske čete po zemlji. Ali Otakar jih izpodi kmalu iz dežele. Dne 22. septembra 1253 umrje Otakarjev oče in sin prevzame češko kraljestvo. Ker je imel torej veliko opravka doma, sklene mir z ogerskim kraljem in prepusti južno vzhodni del Štajerske Beli. Po Avstriji pa razglasi Otakar deželni mir ter ga brani krepko. Več nemirnih plemenitašev, ki se niso hoteli pokoriti, dene ob glavo. Kmalu je bilo vse mirno. 8 -+•38 34 Leta 1254 pride veliki mojster nemškega viteškega reda na Češko prosit Otakarja, naj se udeliži križarske vojske zoper malikovalske Pruse. Kralj češki se je hotel izkazati udanega služabnika veri krščanski, nabere torej silno vojno kakih 50—60.000 mož in jo udari v hudi zimi proti Prusom. Debelo ledovje je pokrivalo močvirno deželo. Pogani se niso mogli ustavljati, podvrgli so se in dali so se krstiti. Med tem je bil umrl rimski cesar Viljem Ho-landski in nemški knezi so celo ponujali Otakarju krono, ali on je ni maral. Zato ste volili nasprotni stranki vsaka svojega, kakor smo že videli. Otakar menda zato ni hotel postati nemški kralj, da je širil tem laže svoje vladarstvo. Isti čas se je zamotal zopet v vojsko z Madjari. Ker se tedanji nadškof Solnograški Filip ni hotel pokoriti papežu, odstavil ga je ta in je imenoval škofa sekovskega Ulrika nadškofom Solnograškim. Začne se razprtija med tema dvema. Otakar pomagal je Filipu, ogerski kralj pa Ulriku. Ali zadnji je moral zastaviti madjarskemu kralju mesto Ptuj na Štajerskem za 3000 marek. Bela IV. udari hitro na Koroško proti Filipovemu bratu. Korošci ga pa natepejo in zapode na Štajersko nazaj. Štajerci pa tudi niso bili zadovoljni z ogersko vlado. Izpuntajo se torej in pritisnejo tako silno na Madjare, da jih prepode v ednaj-stih dneh popolnoma iz dežele. Ker so se pa bali. da bo prišel Bela z vojsko nazaj in jih kaznoval, pokličejo Otakarja na pomoč. To mu je bilo kaj všeč. Grofa Hardeškega jim pošlje na pomoč in ubrani deželo leta 1260. novega napada. Madjari so videli, da si Štajerske ne morejo priboriti nazaj, če ne premagajo prej češkega kralja. -H>gi 35 Spomladi leta 1260. zbero silno vojsko. Pridružijo se jim tudi njihovi slovanski zavezniki: Srbi, Bošnjaki, Bolgari, nekaj ruskih in poljskih knezov. Imeli so vsega kakih 140.000 mož. Tudi Otakar se je pripravljal na boj. Zbere si 100.000 vojakov, Čehov, Avstrijcev, Štajercev, sileških in nemških zaveznikov. Na Moravskem polju, na severnem obrežji Donave, ste si stale vojski nasproti. Morava je tekla med njima. Avstrijci so komaj čakali boja. Grof Hardeški se da prevariti. Z malim spremstvom napade neprevidno močno krdelo ogersko, ki je nadlegovalo Otakarjevo vojno. V Mravljinčjem Dolu (Ameisthal) ga zasačijo sovražniki in ga ubijejo z vsemi spremljevalci. Ne Otakar, ne Bela si ni upal prekoračiti Mo-rave. Zato pošlje češki kralj poslanca k ogerskemu in mu stavi predlog, naj dovoli njegovi vojski, prekoračiti Moravo, ali pa naj pride sam na češko stran. Bela se odloči za poslednje. 12. dan meseca julija bil je odmerjen za prehod, 13. naj bi se pa udarili vojski. Madjari pa prebrodijo reko koj po noči 11. julija in začnejo pritiskati že 12. o poludne na Čehe pri Kres-senbrunn-u. Akoravno prevarjeni postavijo se Ota-karjevi vojaki krepko v bran. Ogri so imeli le lehke konjike, Otakar je imel pa samih Čehov 7000 oklop-nikov, železom oboroženih od nog do glave. Tem se Madjari niso mogli ustavljati, kmalu so bežali. 18.000 so jih ubili, 14.000 jih je pa utonilo v Moravi. Ker pa Otakar ni hotel rušiti velike države ogerske, dogovoril je mir z Belo, le Štajersko mu je moral prepustiti vso. Celo pogodbo sta pa postavila pod poroštvo papeževo, ki bi naj kaznoval vsak prelom z globo 10.000 marek. 36 B38 42 brigal za te sklepe, ker je menda upal, da bi mogel ukreniti drugače državni zbor, sklican na 15. dan maja 1275 v Avgsburg. Papež je poizkušal med tem ohraniti mir med kraljema, svetoval je Otakarju, naj se sporazume z Rudolfom. Ali ta je ostal trmast. Pisal je papežu in mu je obetal, da pojde osobno v križarsko vojsko, ako mu izposluje papež v svojih deželah mir za šest let. Ko pride iz svete dežele, pravi, bode dokazal pred papežem z listinami svojo pravico do svojih dežel. Tega papež ni mogel obetati, ker so govorili državni zakoni zoper Otakarja. Ko se pa hoče sklicavati češki kralj celo na prihodnji cerkveni zbor, opusti papež dalje posredovanje in prepusti trdovratneža njegovi osodi. Ker Otakarja ni bilo pred Rudolfovo sodišče v Wurzburg, odda rimski kralj 27. februvarja 1275 Koroško, Kranjsko in Slovensko Krajino v fevd Filipu Koroškemu. Na državni zbor v Avgsburg pošlje Otakar svoje poslance. Ali njegov zastopnik škof Sekovski se je obnašal nespametno. Pobijal je Rudolfovo volitev in ugovarjal volilnemu pravu Otakarjevega zaveznika, vojvode bavarskega. S tem je pognal tudi slednjega prijatelja kraljevega v nasprotni tabor. Škof je bil tako nepreviden, da je razburil kneze tako, da ga je moral varovati Rudolf sam njihove jeze. Še isto leto se snide Rudolf s papežem v mestu Lausanne ob Genevskem jezeru. Prišel je tja s svojo soprogo, z otroki in z obilnim spremstvom. Tamo se zaveže za križarsko vojsko in dogovori, da bo prišel prihodnje leto o binkoštih v Rim, da bi ga venčal papež za rimskega cesarja. Ali že 10. januvarja 127t> umrje papež in domače homatije Rudolfu niso pripuščale, da bi bil šel v Rim se venčat. Med tem začela se je rušiti Otakarjeva vlada po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Ker je postopal strogo proti plemenitašem, ki so tlačili kmeta, postali so plemenitaši nezadovoljni. Madjari so hujskali in imenitni gospodje so bežali iz dežele iskat zavetja pri Rudolfa. Dne '24. junija 1276 izobči Rudolf Otakarja, ker vsa pogajanja niso pomogla nič. Z orožjem v roci sklene torej vzeti svojemu nasprotniku dežele; ktere si je bil osvojil. Zbere svojo vujsko in pomika se počasi proti sovražniku. Manjkalo mu je denarja ali trdno je zaupal na Božjo pomoč. Ko je prišel do Mo-guncije, pripoveduje neki letopis, vpraša ga neki ple-menitaš: „Gospod, kdo pa oskrbuje vašo blagajnico?" Kralj mu odgovori: „Nemam blagajnice niti drugega denarja, nego samo teh le pet beličev slabe kovine!" Plemenitaš se začudi in pravi: „Kako pa hočete preskrbovati svojo vojsko?" Rudolf ga zavrne: „Kakor mi je Bog dosehmal vedno pomagal, tako mi more pomagati tudi na tem potovanji!" Tudi drugi so vedeli za cesarjevo zadrego. Taboril je pred mestom. Nekega mrzlega jesenskega dneva gre Rudolf v priprosti obleki v Moguncijo, zapazi v neki pekariji obilo žarjavice ter vstopi, da bi ogrel otrple ude. Lastnica pekarica vpraša priprosto oblečenega moža, kdo je. Ko se ta odreže, da je Rudolfov vojak, začne klepetava ženska takoj na vse pretege psovati tega kralja berača, češ, da je on kriv, da meščani ubožavajo. Na zadnje začne poditi svojega gosta iz pekarije. Ker le ni hotel z lepa iti, prime za korec ter ga pošteno polije. Ves premočen a vendar dobre volje se vrne kralj v tabor. Pri pojedini, katero so mu priredili z vsim sijajem, ukaže poslati vina in jedil oni pekarici, češ, da ji to 44 R«-*— pošilja vojak, kateri se je bil na jutro tako dobro ogrel pri njenem ognji. Kako se prestraši ženska, ko v psovanem svojem gostu spozna — presvetlega kralja samega! Pride hitro, vrže se na kolena, prosi odpuščanja. — Ali smejš odgovori Rudolf, da ji ne prizanese, ako ne ponovi svojih psovek ter ga sedaj vpričo zbrane gospode ne ošteje tako, kakor je to bila storila zjutraj. In zares, na veliko radost vse družbe, se mora žena udati ter iz novega pričeti dolgo vrsto svojih psovek. Ta novica raznesla se je kmalu po deželi in je pridobila srca vseh novemu kralju. Veselega srca pomikala se je vojska dalje. Po Rudolfovem načrtu bi bila imela prodreti njegova vojska v treh oddelih na Češko, Rudolf z glavnim oddelkom naj bi zgrabil neprijatelje preko Heba (Eger), drugi naj bi vojeval proti južnim deželam Otakarjevim, tretji pa skozi Solnograd proti Avstriji. Otakar je zbral svojo vojno okolo Tepla, da bi branil prehode pri Hebu in Domažlicah (Taus), Štajersko mu je varoval deželni glavar Milota, ob Donavi je pa stražil njegov zaveznik Henrik Bavarski. Kranjskega in Koroškega polasti se Rudolfov vodja brez upora. Na Štajerskem se pa zber6 19. septembra 1276 v Rein-u nad Gradcem plemenitaši in se zavežejo, da bodo podpirali Rudolfa na vso moč. Hrabri Milota se brani s svojimi posadkami, vstaši se polaste Judenburga in kmalu se jim mora podati tudi Gradec. Tako hitro je bila uničena Otakarjeva vlada na Štajerskem. Ali med tem so se predrugačile stvari tudi na severu. Prijatelji Rudolfovi pregovore Henrika Bavarskega, da se sprijazni z Rudolfom in odpre tako rim- 45 ¡¡Con- skemu kralju pot ob Donavi na Avstrijsko. Rudolf omoži celo svojo hčer Katarino s Henrikovim sinom Otonom. Rudolf je sklenil torej prijeti nasprotnika v Donavski dolini. Otakar izve, kako slabo se godi zanj, maršira torej proti jugu in dospe po mnogih težavah na Avstrijsko. Že 18. oktobra pride Rudolf pred Dunaj, vsa mesta na potu so mu bila odprla vrata. Dunajčani mu pa niso hoteli predati mesta. Župan Paltram je bil glava Otakarjeve stranke. Pet tednov oblega Rudolf Dunaj, a ne more se ga polastiti. Otakar je pa stal na severu Donave in ni mogel črez reko, ker daleč na okolo ni bilo mostu in je prišel celo važni prehod pri Klosterneuburgu v Rudolfove roke. Med tem vstanejo pa Otakarju sovražniki tudi za hrbtom, na Češkem samem. Plemenitaši so mu bili že davno gorki, ker jih je krotil in varoval podlož-nike. Njegova vojna tudi ni štela več kakor 20.000 mož, Rudolfova je pa naraščala od dne do dne. V svoji zadregi počne misliti torej na mir. Rudolfovo milo srce je bilo naklonjeno miru, ako-ravno je zahtevala stara navada in postava, da bi moral uničiti upornika. Pomišljal je tudi, da je dosegel že tako veliko in da konec boja ni nikdar gotov. Po kratkem pogajanju izvoli si Rudolf Ludovika Pa-latinskega in wiirzburškega škofa Berhtolda, Otakar pa mejnega grofa Otona Braniborskega (Brandenburg) in zvestega škofa Bruna, naj dogovore mirovno pogodbo. Na nekem otoku v Donavi so se zbrali ti možje in že 21. novembra 1276 je bila gotova pogodba. Vsakej stranki naj bi ostalo to, kar je imela v svoji lasti, ko se je sklepal mir. Otakarja oproste državnega in cerkvenega izobčenja, sam se odpove -H»38 46 vsem pravicam do Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske, mora izpustiti vse ujetnike in sprejeti od Rudolfa v fevd svoji dedni deželi Češko in Moravsko. Da bi se utrdil mir še krepkeje, zaroči Rudolf češkemu prestolonasledniku svojo hčer in ji zastavi za doto del Nižje Avstrije onstran Donave, razven mest Krems in Stein, za 40.000 marek, Otakar pa zaroči svojo hčer Rudolfovemu sinu in ji zapiše v doto vse. kar je imel izročenega in svojega po Avstriji tudi za 40.000 marek. Mir naj bi veljal tudi za ogerskega kralja. Češki in ogerski kralj naj bi vrnila drug drugemu vse, kar sta si osvojila. 25. novembra so sklenili mir in že tisti dan prišel je Otakar poklanjat se rimskemu kralju. Tudi to tako važno dogodbo okinčala je narodna domišljija. V navadni svoji sivi suknjiči čakal je kralj svojega podložnika. Ko so ga opominjali njegovi prijatelji, naj bi se pokazal v kraljevem kinču, rekel je, pravijo, mirno: „Dostikrat se je že posmehoval češki kralj moji sivi obleki, danes se bo pa posmehovala moja siva suknja njemu." Seveda je bila težka stvar za Otakarja, ko je moral upogniti v krasni svoji obleki koleno pred rimskim kraljem. Zdaj še le je odprlo Dunajsko mesto svoja vrata zmagovalcu. Mirovna pogodba zatrjevala je meščanom vse pravice, ktere so imeli do sedaj in je varovala tudi Otakarjeve prijatelje. Rudolfova prva skrb je bila, da ustanovi mir za dežele, ki so bile prišle zopet v njegovo last 3. decembra 127 6 razglasi deželni mir za Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko. Potrdil je plemstvu in duhovščini vse pravice, ktere sta uživala do sedaj. Plemenitaši si smejo zidati zopet gradove, le ne v ~H»5g 47 BfM- okrožji ene milje od bližnjega gradu. Posebne svoboščine podelil je Štajercem; potrdil jim je pravice in obljubil, da jim bo postavil za kneza le onega, katerega bode nasvetoval večji in boljši del deželnih stanov, in da jim ne bo treba prisegati zvestobe deželnemu knezu, dokler jim s prisego ne potrdi Ru-dolfovega pisma, Ali vojna je bila stala mnogo denarja; zato je moral tirjati rimski kralj več davkov, kakor so jih plačevali do slej. Ali tudi to so plačevali radi, da je bil le red po deželah. Največ zaslug si je bil pridobil za Rudolfa grof Majnhard Tirolski, ki ni vodil samo kraljevih krdel, ampak mu je bil posodil tudi 30.000 inarek. Zato je bil poročil že 15. februvarja 1276 svojega sina z Majnhardovo hčerjo in mu je prisodil tudi Koroško in Kranjsko. Ker ni mogel dati še Avstrije in Štajerskega svojima sinovoma, pomogli so mu škofje. Otakar je bil izgubil se ve da vsa cerkvena posestva, kolikor jih je imel po teh pokrajinah. Sedaj so pa oddali škofje te fevde Rudolfoviin sinovom; ki so postali s tem kmalu najbolj imoviti posestniki po teh deželah. Zato pokliče rimski kralj tudi svojo ženo na Avstrijsko. Meseca junija 1. 1277. pride kraljica na Dunaj, kjer so jo sprejeli meščani z veliko slavo in svečanostjo. Pridobila si je kmalu ljubezen vseh ljudi. Otakar se je vrnil zopet v svoje dežele. Peklo ga je, da se je moral pokoriti svojemu nasprotniku. Posebno ga je oštevala njegova druga žena Kunhuta, dn- toval v Rim, 300 vojakov, ali pa plačati za to 300 marek. Po takem je bil češki kralj skoro neodvisen in lahko je bilo umeti, da se ni pokoril rad in je izkušal otresti se jarma. Ravno tako naravno je pa bilo, da se Rudolf ni mogel imenovati dejanskega kralja, dokler svojega nasprotnika ni ugnal popolnoma. Iskal si je zaveznikov. Takih ni bilo najti teško. Madjarski kralj ponujal je svojo pomoč že leta 1276, ker je hotel zahtevati za njo Štajersko ali pa Kranjsko deželo. Zatorej si je premislil Rudolf stvar in se tedaj ni hotel udati pogajanju. Sedaj je bila pa druga, Madjar ni zahteval več tolikega plačila. Dne 12. julija 1277 sklene Rudolf z mladim ogerskim kraljem Ladislavom prijateljsko zvezo, ktero bi potrdil zakon med ogerskim kraljičem Andrejem in Rudolfovo hčerko Klementino. Obljubil mu je tudi, da mu bo pomagal, da si osvoji vse, kar mu je bil vzel Otakar. Tako si je pridobil mogočnega zaveznika. Vrhu tega je pa imel med češkimi ple-menitaši obilo prijateljev, za ktere se je potegoval proti češkemu kralju. Kakor smo že omenili, določevala je pogodba, sklenjena meseca maja, da velja mir tudi za vse prijatelje Rudolfove, da torej Otakar še izdajalcev svojih čeških ne sme kaznovati. Otakar je ugovarjal, da so to določbo sprejeli njegovi poslanci brez njegovega dovoljenja, ali Rudolf od svoje pravice ni hotel in ni mogel odstopiti. Pogajala sta se še vedno. Ker pa vsi dogovori le niso dosegli zaželenega cilja, stopi Otakarjeva hči Kunhuta, nekdaj zaročena Rudolfovemu sinu Hartmanu, v samostan. Otakar je obetal sicer, da bode pomagal nemškemu kralju po svoji moči vselej, kadar bo treba nemškemu cesarstvu, kakor vsi drugi državni knezi. On od- -^•»59 50 pušča tudi svojim upornim plemenitašem ali za naprej tirja pravico, da sme postopati proti njim po starem deželnem pravu, kakor proti vsakemu svojih podložnikov, in da Rudolf ne bo smel prejemati in podpirati Otakarjevih poddanikov brez njegovega dovoljenja. Otakar je bil torej voljen opustiti vse pravice, ktere so mu dajale svoboščine Friderika IL iz leta 1212; le samostojnost svojega češkega kraljestva si je hotel ohraniti. Rudolf mu je odnehal tudi toliko, ker se je hotel zavezati, da Otakarja ne bo silil na svoj dvor pred enim letom; drugih zahtevanj Otakarjevih pa ni hotel nikakor dovoliti. Držal se je pogodbe iz meseca maja in se je potegnil odločno za uporne češke Vitkovice in druge njihove. Ko mu piše torej Otakar pismo, v kterem stavi zopet svoje pogoje, pretrga Rudolf dalje pogajanje, ker je videl, da bode rešilo to vprašanje samo orožje. Boja se mu pa tudi ni bilo bati, ker je imel mogočnega zaveznika in je imel še časa dovolj za pripravo. Po zimi ga nasprotnik tako ni mogel napasti, ker ga je branila široka reka Donava. V. Bitva pri Suhih Krutih. Še novembra leta 1277. se je dogovoril Rudolf natanko z ogerskim kraljem Ladislavom, kako bodeta postopala. Zavezala sta se, da se nobeden ne bo pogajal z nasprotnikom na lastno roko, ampak da bodeta delala vse v popolnem soglasju. Vse je bilo dogovorjeno; zima sicer ni pripuščala mnogih priprav; zato so pa šla pisma na vse strani vabit prijateljev in iskat pomoči. Z Nemčije 51 gs»>- Rudolf sam ni pričakoval mnogo pomoči, zahteval jo je najbolj od sorodnih knezov in od onih, s kterimi je bil v zvezi. Posebno Avstrijci, Štajerci, Korošci in Kranjci so mu bili udani. Od njih je smel torej pričakovati in zahtevati obilo podpore. Seveda tudi Otakar ni držal rok križem. Vendar se pa ni trdno nadejal zmage. Trdno je bil pa sklenil, da mora določiti boj vso stvar. Svojemu prijatlu je pisal pismo, v kterem trdi, da bo vstrajal in žrtvoval svoj zadnji belič za odločilni boj. Dobro je vedel tudi, da marsikteri nemški knezi zavidajo rimskemu kralju njegovo moč, da jim nikakor ni všeč, da se je izmuznil njihovemu vplivu. Posebno po severni Nemčiji so bili nekteri Rudolfu celo sovražni, da, mejni grofi Mišenjski in nekteri Turinžani so obljubili kralju češkemu svojo pomoč. Da so bili mejni grofje Brani-borski na Otakarjevi strani, umeva se lehko, ker so mu bili sorodniki. Prav tako so bili vojvodje Si-leski že od nekdaj češki prijatelji. Ali celo Bavarski Henrik ni bil prijatelj Rudolfov, ker mu ta obljubljene Gorenje Avstrije še ni bil izročil. Dalje je prosil Otakar pomoči od Poljakov. Knezom poljskim je pisal pismo, v kterem jim govori na srce, naj ne zabijo skupnega izvira in sorodnosti jezikov, naj mu pomo-rejo zoper skupnega nasprotnika. Opominja jih tudi, kolikokrat jim je že sam pomogel. Ali tudi po izgubljenih deželah avstrijskih je imel češki kralj še mnogo prijateljev. Na Dunaji je osnoval celo župan Paltram zaroto zoper Rudolfa. Meseca maja 1278 pride pa ta zarota na dan. Paltram in vsi pristaši Otakarjevi so morali bežati iz mesta. To je pričalo Rudolfu, od kod mu preti nevarnost. Zato podeli Dunajčanom več svoboščin in jim potrdi dr- 4* žavno nezavisnost Dunajskega mesta in vse pravice Friderika II. Dne 17. junija 12^8 napoti se Otakar iz Prage v boj; ljudje so jokali za njim, kakor bi slutili njegovo nesrečo. Ves mesec dni se mudi po Moravskem in zbira svoje vojake in prestopi potem okolo sv. Jakoba avstrijsko mejo. Ker je pa bil slab vojskovodja, ni si upal udariti naravnost proti Dunaju; oblega val je manje gradove in manja mestica ter tratil tako čas. Šestnajst dni je oblegal Drozdovice (Drosendorf), dokler si je osvoji. Dvanajst dni se je mudil pred mestecem Lavo brez uspeha, tako, da so ga že tedaj nadlegovali hitri konjiki ogerski. Veliko bolj odločno in možato postopal je Rudolf. Veliko bolje je bil preudaril vse. Ko izve, da se bližajo Madjari, gre jim nasproti, prekorači Donavo in zbira na Moravskem polji svojo vojsko. Z Nemškega jih ni bilo veliko, le nekaj stotin oboroženih vitezov. Tem več jih je bilo iz avstrijskih dežel. Štajerski ple-menitaši, med njimi Kolo iz Vuzenic (Seldenhofen) in Friderik Ptujski, mu pripeljejo tisoč mož, škof solno-gradski tristo. Mnogo jih je prišlo tudi s Koroškega in s Kranjskega. Pri Marchecku se mu pridruži že tudi osem tisoč Madjarov, ktere je bil poslal kralj Ladislav naprej. Te pošlje Rudolf z oddelkom svojih nadlegovat Otakarja, ki je ležal še vedno pred Lavo. Tri dni so ga vznemirjali, predno se pomakne Otakar za njimi. Ali še zdaj si ni upal napasti Rudolfa, ki se še ni bil združil z glavno vojsko Ladislavovo, ki je stala še vedno onkraj Morave. Dne 22. avgusta pride ogerski kralj črez Moravo in koraka potem združen z Rudolfom proti Suhim Krutim (Diirnkrut). Do 25. bil je -h»? 53 še mir. Rudolf je pripravljal vse za boj, pregledal je natanko pokrajino in se ustavi s svojimi komaj eno miljo daleč od Otakarja. Bilo je 26. avgusta v petek, na dan spominja Gospodove smrti, ko ste si stali vojski pripravljeni na boj nasproti. Še 25. dobil je Otakar tajno poročilo, da je mnogo izdajalcev med njegovimi; zato skliče svoje plemenitaše, stopi brez orožja med nje in pravi: „Glejte, brez orožja stojim med vami. Če misli kdo na izdajo, naj me usmrti takoj samega. Bolje je tako, nego da pogubi jutri z menoj vred veliko tisoč možakov!" Nikdo ne vzdigne roke. Tisto noč se je sanjalo Rudolfu, da vidi bojevati se orla z levom. Dolgo sta se bojevala, nobeden ni zmogel. Konečno pa premore orel, lev obleži mrtev. To je bilo Habsburžanu veselo znamenje zmage. Drug dan na vse zgodaj pripravljal se je vsakdo na boj. Izpovedavali so se in zapisavali so svoje oporoke. Rudolfovi vojaki pripeli so si na prsi znamenje križa, „Rim in Krist" jim je bil bojni krik, Čehom pa „Budejovice, Praga". Ko ste stali vojski pripravljeni nasproti, zadoni iz čeških vrst bojna pesen: „Gospo-dine, pomiluj ny (nas)," iz Rudolfovih pa: „Sand Marey, Muter und Maid Alle unsrew Not sey dir gechlait" (t. j. „Sveta Marija, mati in dšva, Tebi izroča naša se reva".) Počasi korakate vojski druga proti drugej. Zdaj trčite vkup. Kopja zazvenč, meči zarožlajo, trobente trobijo — uname se krvav boj. Bilo je okolo devetih zjutraj, Rudolf je bil razdelil svojo vojsko v štiri krdela, dve madjarski je vodil Matija grof Trenčinski; v tretjem so stali Av- -¡--3 54 strijci; nosil jim je zastavo več kot stoletni starina Haselavski; četrto vodil je Rudolf sam v svoji pri-prosti obleki. Svoje rojake in goriške, kranjske, koroške in solnogradske viteze je bil zbral okolo sebe. Na holmcu, ki zagraja ravnino proti zahodu, je stala njegova reserva, nekaj sto težkih konjikov; vodil jih je Ulrik Kapeller. Kako je razvrstil Otakar svoje, ni gotovo. Svojo reservo je bil izročil svojemu nekdanjemu deželnemu glavarju na Štajerskem Miloti, iz Dedič. Na levem krilu se zaženo Madjari nad Čehe. Letele so puščice nadnje kakor toča z neba, kmalu porinejo Ogri češka krdela proti Lavi. Na desnem Otakarjevem krilu bil je boj silen. Otakar sam ustavljal se je s češkimi vitezi Rudolfu. Odlikovali so se Štajerci in Kranjci; sukal se je boj več ur, nobena stranka ni mogla prodreti. Na enkrat napno Čehi vso svojo silo. Z vso močjo pritisnejo nad Rudolfa. Neki vitez izmed Otakarjevili izpozna rimskega kralja, zakadi se nad njega, strašno mahne po njem; ali Rudolf prestreže udarec, ki vrže njegovega konja mrtvega na tla. Rudolf pade v strugo plitvega potočiča in konj se zvali nanj. Že mu preti smrt; zadušil bi ga bil težki konj ali pa bi ga bile poteptale železne konjske podkve, kar priskoči neki vitez. Srečno potegne svojega kralja izpod konja, posadi ga na svojega in ga reši. Bil je Švicar Henrik Walther iz Ramswag-a. Med tem so bili posekali drugi Rudolfovi vitezi češkega viteza. Težko ranjen je ležal na tleh. Že so ga hoteli prebosti vojaki, kar zakliče Rudolf: „Bog ne daj usmrtiti takega junaka!" ter ga da peljati iz boja in lečiti njegovo rano. —f-»3S 55 B«h- Komaj si oddahne nekoliko viteški Rudolf, že se zakadi zopet nad sovražnika. Z veselim krikom drve njegovi za njim. Osupneni postoje Čehi nekoliko. Mislili so, da je mrtev Rudolf; kmalu se pomaknejo nekoliko nazaj. Ta trenotek zapazi Kapeller s svojo rezervo. Kakor vihar se zakadi s svojimi neutrujenimi vitezi Čehom v stran; vsi Rudolfovi vojaki se ohra-brijo; s krikom: „Rim in Krist!" zaganjajo se od vseh strani na sovražnika. Češki vitezi so bili že utrujeni od boja in od vročine, ali vendar se še bojujejo s kraljem na čelu. Hitro pošlje Otakar Miloti povelje, naj pritisne s svojo rezervo — ali Milota, izdajalec, bil je že izbežal z bojišča. S tem je bila odločena bitva. Hrabrih čeških čet se polasti strah in groza, spustž se v divji beg; njim za petami pritiska zmagovalec. V tej nesreči se zakadi Otakar obupan z malim spremstvom v najgostejše sovražno krdelo. Zmago je bil izgubil, ni mu bilo več za življenje. Dolgo in srečno se bojuje, nikdo si ne upa blizu njega. Zdajci se pa zgrudi konj pod njim; Otakar pade brez zavesti na tla, utrujen od boja, zmagovalci ga zgrabijo kot ujetnika. Po viteški šegi bi bil varen. Ali nekteri, ki so ga bili sovražili že, ko je gospodaril na Štajerskem, ne brigajo se za svetost premaganega; razorožijo ga, čelado mu razbijejo na glavi in mu prebodč telo s sulicami in z meči. Ko je izdihnil svojo dušo, zapusti ga morilci; sramovali so se svojega dela. Pridejo pa fantalini, oropajo ga, izlečejo ga ter ga pustš ležati nagega v krvi. Rudolf je bil izvedel veselo novico, da je njegov nasprotnik ujet, ali ni mogel hitro k njemu. Ukaže torej, naj skrbfe za njegovo varnost. Ko je bil boj končan, hiti k Otakarju, ali najde ga ubitega, oropanega. Solze -MiS 56 mH 57 g?