Gregor Podlogar
Metafore srca
Edini prostor, ki je prazen, brez človekove samote, je tisti, skozi katerega ni šel
nihče.
Cesar Vallejo
PROMETEJ V SNU
Kdo je pretihotapil tvoje sanje, Prometej? Kdo je pustil za seboj ognjene sledi,
ki jih bo prekril pesek časa? Ali ogenj dogori, če imaš ogenj v sebi? Ali s tem postaneš, kar si si vedno želel? Jaz jemljem darove, upiram se, rastem, želim si. želim si dehtenja vonja ljubljene ženske,
nežno, počasi ... Odklenil bom nebo, prebodeno z močjo telesa in misli. Čutim, da si vedno blizu, čisto blizu. Med mano in tabo je le še atom svetlobe, ki pada
in ga nihče ne more ustaviti.
Tvoja Beseda pušča prostor,
ki je namenjen stvarjenju
Adama,
čeprav ti nisi ti
in jaz nisem jaz.
Si nič, ko prihajaš,
ko odhajaš?
Nimaš svojega imena,
in ko se vrneš,
imaš vedno drugo ime.
Nimaš ust,
in ko govoriš, si vse.
ZEMLJA
Neolitski grobovi dišijo po zavezanosti zemlji.
Mogoče smo edini.
Mogoče krog,
stopnica do absoluta,
nima povsod oblike kroga.
Mogoče je nepopolnost
najvišja točka, iz katere rastejo temelji
kozmosa.
Mogoče je misel o začetku misel konca. Mogoče si edina, ki si del mozaika življenja. Zemlja, ti si tisto, kar smo zares izgubili z bogom.
Zapuščamo tvoje sanje, zapuščamo svojo neopazno barvo duše, zapuščamo akorde, uglašene v metaforah srca.
ORFEJ
Podariš mi ime,
podariš mi oči,
s katerimi gledam svet,
da bi opazil večnost,
ki kaplja
iz tvojih rok.
Rok, narejenih
iz besed in not,
rok nemilosti v milosti.
Podariš mi sen, da zapišem to,
česar ne vidim,
da lahko padem
v brezno
vseh zgodb sveta, kjer se naselim v mislih faraonov, kjer zaspim v vetru, ki piha v jadra Odisejeve ladje, kjer postanem pot, po kateri hodi Faust. Moja podoba, Orfej,
je podoba hieroglifa, ki ga veter raznaša skozi vse
pokrajine časa in prostora.